(brez naslova)

Velika pustolovščina

Zadnje čase se mi zgodi, da mi v roke prihajajo same takšne knjige, ki mi dajejo vedeti, da moram bolj aktivno pisati. Tudi knjiga Janje Vidmar, ki nosi podnaslov Razgibano življenje ustvarjanja zgodb, je te vrste …

Janja Vidmar je pisateljica, ki sem jo sam spoznal z odličnim mladinskim romanom Črna vrana, kar izogibam pa se njeni aktualni trilogiji Koraki (Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine), saj se mi zdi ta žanr pohodniškega oz. potopisnega romana pri nas že skoraj izkoriščan. Kriminalke, knjige za samopomoč in popotniški romani. Zdi se, da vsak, ki prehodi Camino ali preteče Spartatlon (oz. kaj podobno ekstremnega) čuti dolžnost, da mora o tem napisati knjigo. Ker je vmes doživel razsvetljenje, našel boga ali sebe, spoznal ljubezen življenja ali pa čudežno ozdravel. Malo se bojim novega izziva Martina Strela, ker nadpovprečen kot je, bo najbrž napisal knjige vseh mogočih žanrov.

Pa bom še enkrat zapisal stavek Janja Vidmar je pisateljica. Zakaj? Ena od stvari, ki je nisem vedel, da se je Janja Vidmar odločila svoje življenje v celoti posvetiti pisanju. Profesionalna pisateljica. Nekaj, za kar potrebuješ pogum, veliko poguma. Upam si trditi, da v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki služijo od pisanja oz. nekoliko drugače – ki služijo od knjig, ki jih napišejo. Janja Vidmar sicer ne piše zgolj klasičnih knjig, ampak napiše tudi kakšno monografijo, scenarij za radijsko igro ali film, seveda pa veliko vloži v to, da tudi »klasične« knjige ne gredo mimo. Začelo se je s Princesko z napako, mimo ni šel Elvis Škorc, genialni štor, že omenjena Črna vrana in seveda trilogija Koraki.

Velika pustolovščina v marsičem spominja na Kingovo On writing, v njej sem našel tudi podobnosti z Robinsonovo V elementu. Na eni strani tako spoznavamo razloge, zakaj se je odločila postati pisateljica, kako trnova je bila ta pot, pa na drugi strani tudi to, kako poteka njen proces pisanja, kje išče in najde navdih oz. kakšen je celoten postopek nastanka knjige. Vsekakor je zanimiv tudi ta proces njenega razvoja iz samosvoje in naredi-sama avtorice do zrele avtorice, ki sodeluje z uredniki, jim prisluhne in se jim pusti vodit skozi kreativni in ustvarjalni proces nastajanja knjige.

Vidmarjeva je Veliko pustolovščino razdelila na deset poglavij: JAZ ali moč bolečine, TI ali moč bralca, SKUPNOST ali moč javnosti, PODLAGA ali moč pisanja, PRIPRAVE ali moč narave, IDEJA ali moč domišljije, PROCES ali moč besede, POT ali moč zgodbe, KRITIKA ali moč kritiške besede in REFLEKSIJA ali mož razmisleka. Tako imamo zanimiv preplet pomembnih elementov, ki jih avtor (v sodelovanju z mnogimi drugimi deležniki v ustvarjalnem procesu knjige) pravzaprav mora upoštevati, da je končen izdelek zanimiva in berljiva knjiga. Vidmarjeva jasno razloži vsakega od teh korakov, naniza zanimive (lastne) primere in osvetli zahteven ustvarjalni proces, s skoraj obveznimi ustvarjalnimi krizami in obveznim iskanjem navdiha, ki ga praviloma najde rutinsko, včasih pa mora izstopiti iz okvirjev.

In še nekaj, na kar je recimo opozoril tudi King v On writing. Vsak (dober) pisatelj mora biti tudi bralec. Včasih tako vidiš, da je bilo nekaj že napisano, mogoče ugotoviš, da imaš idejo čisto preveč podobno nečemu drugemu, spet tretjič se ti mogoče porodi zanimiva lastna ideja, nenazadnje pa si krepiš besedni zaklad in tudi občutek pripovedovanja zgodba. Lahko bi rekli, da brez branja ni pisanja.

Upam si sicer reči, da bi znalo biti branje za nekoga, ki sam ne piše in mogoče tudi ne bere prav veliko, nezanimivo in suhoparno. Čeprav sama večkrat omeni različne vidike in oblike umetnosti, si tudi težko predstavljam, da bo knjiga zanimiva npr. nekemu glasbeniku, slikarju ali arhitektu. Pa čeprav je vse to pravzaprav ustvarjanje zgodb, vse se začne z neko kreativno iskro in prebliskom in nato nadaljuje na zelo različne načine in po različnih poteh. Dejstvo je tudi, da pot, ki jo predstavlja in zanjo funkcionira, ne bo nujno uspešna pri vseh.

Pa to najbrž niti ni namen Velike pustolovščine in kot kakšno drugo knjigo – na koncu vas čaka dolg in zelo zanimiv priporočljive literature o tej tematiki; je ne jemljite kot priročnik za pisanje knjižne uspešnice, ampak predvsem kot izhodišče in recimo »poriv«, da vas premakne in začnete ustvarjati, če v vas pač tli ta iskrica. Ja, potem je ta knjiga lahko tisti potrebni veter v vaša krila domišljije in ustvarjanja ter kot taka nadvse priporočljivo branje.

UMco, 2024

Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman zna kmalu dobiti oznako problematičnega pisatelja, saj se v svojih delih vedno znova loteva tem, ki bi jih številni – sploh odločevalci; najraje pozabili. Pravzaprav to ves čas počnejo. Pometajo pod preprogo in se trudijo, da bi pozabili drugi, potem pa še oni. In če imamo v teh treh desetletjih samostojne države bolj očiten primer tega početja, kot so izbrisani …

Izbrisani je beseda, ki slovenske politike – leve, desne in vse vmes; pretrese. Zakaj? Ker v bistvu ni nihče nič naredil. Vsi so molčali. Prelagali odgovornost en na drugega, po možnosti celo na ljudi, ki so sam izbris operativno izvajali. Z Andražem Rožmanom sva podobna generacija in ko se je sam izbris zgodil, o tem nisva imela kaj veliko pojma. Za nameček oba prihajava iz družin, kjer tovrstnih težav nismo imeli.

Pisal se je 26. februar 1992 in to so bila še leta, ko smo dejansko verjeli, da bomo postali naslednja Švica, na oblasti je bila Demosova vlada (predsednik vlade Lojze Peterle, ministrstvo za notranje zadev, ki je izbris izvedlo, je vodil Igor Bavčar, glavno operativno vlogo pa je imel Slavko Debelak), predsednik države je bil Milan Kučan. In s tem dnem – osebno sem se najbrž še vedno navduševal nad darili, ki sem jih dobil za 12. rojstni dan; je bilo 25.671 ljudi izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Izbris kot tak pa je posledično vplival tudi na druge pravico – njihovo možnost za delo, socialno podporo, zdravstveno zavarovanje, stanovanjsko pravico itn.

Praviloma oz. v veliki večini so bili izbrisani predstavniki drugih narodnosti iz področja bivše Jugoslavije. Mnogi bivši vojaki – še iz časov po drugi svetovni vojni ali posebej problematično iz obdobja desetdnevne osamosvojitvene vojne slabo leto pred izbrisom, spet nekateri na kakšnem uradno neobstoječem seznamu tajne oz. obveščevalne službe, številni so imeli v kartoteki dobesedno vpisan kakšen prekršek ali pač nekomu preprosto ni bil všeč priimek, ki se je končal na -ić. Pa seveda niso bili vsi takšni in tudi za te posameznike si ne bi smel nihče jemati pravice, da jih preprosto izbriše. Preluknja osebni dokument in jih skoraj še pošlje v 3PM. (Oprostite izrazu, a iz zapisanega se zdi, da prav daleč od resnice to ni).

Velika večina pa je bila takšnih, ki so v Slovenijo prišli nekje po drugi svetovni vojni oz. predvsem v sedemdesetih, ekonomski migranti, ki so v Slovenijo prišli delat kot rudarji, gradbinci, medicinske sestre ipd. Tu so se ustalili, se poročili – pogosto kar s Slovenko oz. Slovencem, si ustvarili družino, njihovi otroci so tu hodili v šole, načrtovali prihodnost. Plačevali so davke, odplačevali kredite, gradili boljšo prihodnost, trepetali za Slovenijo v osamosvojitveni vojni in potem … potem so postali nič. Dobesedno. Teh 25.671 ljudi pravno ni obstajalo in nekateri so se za pravice in obstoj borili desetletja. (Priznam, da bom naslednjič, ko se bom pritoževal nad gnečo na kakšnem uradu, krepko razmislil.)

Krog borcev za pravice izbrisanim se je vrtel predvsem okrog Aleksandra Todorovića, Irfana Beširevića in Mirjane Učakar, kar je razvidno tudi iz zgodb, ki so zapisane v Tega se ne da izbrisati. Namreč, Andraž Rožman ni napisal nekega fikcijskega, čeprav z resničnostjo podloženega romana (kot je bil to primer na Titovem sinu), ampak je skupaj zložil zgodbe več kot štirideset tistih, ki so bili izbrisani. Glavnih akterjev, njihov življenjskih sopotnic oz. sopotnikov, otrok. Meni najbolj bizarno (lahko pa bi rekli, da odraz »šlamparije« in dejstvo, da je šlo takorekoč za kaprico nekoga, ki mu nekdo zaradi nečesa ni bil všeč) pri vsem skupaj pa je to, da so bili v posameznih primerih v družinah izbrisani vsi, lahko pa samo oče, samo mama, samo otrok, malo so kombinirali … Ali če rečem drugače – igrali so se! Igrali z življenji in usodami. Potem se pa čudijo, da so se stvari obrnile, kot so se … Saj, po drugi strani, če bi bili malo manj »šlampasti«, bi lahko ljudem lahko samo še nadeli neko oznako (mogoče petokraka zvezda?, ki bi bila glede na stanje duha odločevalcev kar primeren simbol za zaznamovanje) in jih nekam odpeljali. Ker ja – končni cilj je bil najbrž državo, mlado, nedolžno in popolno Slovenijo, narediti (etnično) čisto. Pa naj vrže kamen prvi brez greha …

In ko boste prebrali to knjigo, se zavedajte, da gre za pripovedi približno 40 oseb, ki jih je doletel izbris. 40 od 25.671! Tole je drobec dogajanja, pa čeprav so bile mnoge usode podobne. Danes si, jutri te ni. Na vratih, v šoli, službi te čaka policija in odpelje – do meje, v kakšen azilni dom, razčlovečijo te. Ti si nič. In tam so ljudje, ki se trudijo in poskrbijo, da nič tudi ostaneš. Grozljivo je brati, s kakšno lahkoto se je vse to dogajalo, da ljudje čez noč niso več obstajali. Na mnoge so pozabili sosedje, sodelavci, prijatelji, znanci, pravzaprav vsi. Si lahko predstavljate, da naenkrat postanete številka, ki je nihče ne želi videti? Številka, ki jo bo nekdo z nekaj kliki pač izbrisal?

Osebno me je vse skupaj resnično pretreslo na točki, ko sem prišel do zgodbe človeka, ki ga osebno poznam. Krasen človek, leta smo se z njim in njegovo družino srečevali na dopustu, skupaj popili kavo in kakšno travarico, on je vedno pil vino, mojim otrokom kazal, kako čistiti ribe … za nameček je to človek, ki je z neupoštevanjem neposrednega ukaza, kar je primer za vojaško sodišče, dobesedno rešil Slovenijo v času osamosvojitvene vojne. Iz tistega obdobja imamo seveda podobno zgodbo Tonija Merlaka, ki je ravno tako skrbno pometena pod preprogo. Ampak, na tej točki, to niso več le številke, ampak so ljudje. In ljudje, ki o izbrisu rajši niso preveč govorili, ker je to neka čudna etiketa, stigma. Bila in ostaja.

In tudi zato je knjiga Tega se ne da izbrisati zelo pomembna. Zakaj? Ker je o teh stvareh treba govoriti in potem jih bomo mogoče lahko razumeli (pa s tem ne mislim izbrisa, ampak vse tisto, kar se kaže kot posledica izbrisov) in sprejeli. Mogoče se bomo začeli na neki točki zavedati, da smo lahko z danes na jutri vsi izbrisani in ne bomo več obstajali ali da lahko vsi postanemo migranti in se mi nekje daleč borimo za boljši jutri. Borimo preživeti – brez pravic in v svetu, ki nas bo zavračal. Tako da lahko rečemo hvala Andraž Rožman, hvala založba Goga in hvala vsi, ki ste spregovorili. Tega se ne da izbrisati.

Goga, 2024

Zvezdna vrata

Podnaslovljena kot Božična pravljica, mi je tale prav posebna zgodba norveške pisateljice Ingvid H. Rishoi povzročala kar nekaj težav. Glavna pravzaprav – kaj napisati?

Zvezdna vrata je čudovita zgodba. Vrti se okoli sester Ronje in Melisse ter njunega očeta, ki sam, še rajši pa s prijatelji, (pre)globoko pogleda v kozarec. Zvezdna vrata je ime ene gostilne, kjer rad pušča denar, druga se imenuje Pri prijateljih – sestri sta mnenja, da bi se morala imenovati Pri sovražnikih. No, sovražnika tam zbranih točijo pivskim prijateljem, ki se tam zbirajo. December je pred vrati, bližajo se prazniki, sestri pa vesta, da bodo še eno leto več brez božičnega drevesca in brez daril. Kaj drugega nista niti pričakovali, saj je skoraj čudež, če je v hladilniku ali omarah kaj hrane, so položnice plačane (in zložene po kupčkih) in njihov stanodajalec ne grozi z izselitvijo ter prijavo na center za socialno delo. Božična pravljica, ki se je ne bi branila niti Twain ali Dahl.

A na srečo je tam hišnik, ki pozna Alfreda, njega pa poznajo vsi, ki kaj pomenijo. Tudi Eriksen, ki ob bencinski črpalki v Toyenu prodaja božična drevesa in potrebuje delavca. Ronja in Melissa prepričata očeta, naj se prijavi za delo, ki ga dobi in nekaj časa se celo zdi, da je življenje našlo pravo pot. A žal le nekaj časa. Ko se na obisku enkrat pojavi očetova (pivska) prijateljica Sonja, je pravljice konec, njihova življenja pa se počasi spet spreminjajo v nočno moro. Očeta odpustijo, stvari pa v svoje roke vzame najstnica Melissa in odide moledovat za očetovo službo. Dobi jo in vsak dan poleg vseh šolskih obveznosti opravlja še težko delo – domov hodi povsem premočena, na smrt utrujena, s smrekovimi iglicami vsepovsod.

Tudi mlajša Ronja se odloči, da se ji bo pridružila, a potrebnega je veliko pretvarjanja in iznajdljivosti, da lastnik Eriksen ne odkrije, da pri njem dela in služi tudi otrok. Pa čeprav tudi na Ronjin račun posel cveti – njeno prodajanje smrečic kot pomoč revnim otrokom je v decembrskem času seveda zadetek v polno, trojica (glavni je Tommy, ki pričakuje dojenčka in mu vsaka krona pride še kako prav) kasneje začne smrečice še dostavljati na dom in kar naenkrat sta Ronja in Melissa tisti, ki skrbita za dom. Pa oče? Oče pije. Bruha, lula, je pol časa nezavesten in v bistvu ne ve, kaj počne. Žalostno, kot je le lahko. Za mnoge otroke – na Norveškem, pri nas in še kje po svetu; vse preveč znano in resnično.

Zgodba se postavi na glavo – Ronja zboli in je vročično blodnjava, Eriksen razkrije njihove uspešne poslovne prijeme in grozi, da bo sestri z očetom prijavil policiji in centru za socialno delo, Toyenu se za nameček približuje orkan Gudrun … in lahko rečem, da se nato zgodi božični čudež. In ker sam nisem človek, ki bi dal kaj veliko na božič, sploh pa ne na božične čudeže, mi je konec – milo rečeno; brez smisla in privlečen za lase. Mogoče boste imeli vi drugačno mnenje, meni je – krasen in dobesedno pravljičen, popolnoma skazil celo pripoved.

Pa razumem, da imamo tri dobre može (v duhu vedno prisotnega, a nikoli vidnega Alfreda, stanodajalca Aronsena, ki se kaže kot nadomestni oče ter modrega hišnika), da se na koncu vse skupaj dogaja okrog božične noči, pod božičnim drevesom in sijočo zvezdo ter da sestri v zavetju mogočne smreke spita kot v jaslih in ko se naslednjega jutra prebudita, lahko odideta. Odideta po skrivni poti, stran od vseh, v gozdno kočo, o kateri je Ronja sanjala in ji jo je starejša sestra vedno tako slikovito opisovala. Priznam – ne razumem.

Razumem pa seveda marsikaj drugega. Veliko in neizmerno sestrsko ljubezen. Očetovo popolno, tudi z alkoholom pogojeno otopelost. V vlogo modrega hišnika, ki želi vedno in vsem pomagati ter je poln malih modrosti, je avtorica postavila Balkanca (tako je zapisano v zaključku knjige, da mi ne bo kdo česa očital). Imamo tudi zgolj na dobiček ozirajočega se Eriksena, ki ga ljudje ne zanimajo kaj preveč – zgolj njihove denarnice. Sonja kot biblična grešnica, ki očeta ves čas vabi v skušnjavo. Sprva zadržani, a nato prijazni in takorekoč (nadomestni) očetovski lik Aronsen, ki bi imel v kakšni drugi zgodbi in s svojo sprva prisiljeno prijaznostjo in ustrežljivostjo lahko tudi povsem drugačno vlogo. Pa hudo neurje, ki gre lepo s časom, v katerem živimo in kjer se bomo najbrž vse pogosteje ozirali v nebo ter upali na čudež.

Zvezdna vrata Ronjinemu in Melissinemu očetu predstavljajo izhod v svet alkoholne omame, kjer ni nobenih težav in skrbi. Sestrama malce drugačna »zvezdna vrata« ravno tako predstavljajo izhod v svet, kjer bosta lahko živeli brezskrbno otroštvo. (Mogoče je to tisto, kar angleško govoreči imenujejo »pearly gates«?) Mogoče pa je cela zgodba preveč resnična, tudi bridka, da bi se na koncu res lahko zgodil verjeten (božični) čudež?

Mladinska knjiga, 2024

Deklica, ki je rešila božič

Matta Haiga sem spoznal z Zapisi o živčnem planetu, oči odpirajočo knjigo in bil nemalo presenečen, ko sem med zanimivejšimi novostmi leta opazil knjigo, ki je v prvi vrsti posvečena mlajšim bralcem, a se bodo v njej zagotovo našli in prepoznali tudi odrasli.

Deklica, ki je rešila božič je na nek način vsekakor lep poklon Charlesu Dickensu (v knjigi veliki pisatelj celo nastopa) in pa Roaldu Dahlu, tudi ilustracije Chrisa Moulda so takšne, da so vsekakor poklon Quentinu Blakeu. No, pa seveda zgodba sama po sebi – imamo revno deklico Amelio, siroto, ki pristane v ubožnici gospoda Ogaberja in imamo Božička, ki mora v eni noči obdariti vse otroke tega sveta. Začeti želi pri Amelii, saj je prav ona tisti prvi otrok, ki je kdajkoli prejela darilo od Božička. A na Severnem tečaju so razmere vse prej kot idealne.

Nekajkrat sem že napisal in še enkrat več priznam, da nisem pretiran ljubitelj božiča. Nisem ravno Grinch, ker pač dajem vsakemu pravico, da se zabava po svoje in slavi tisto, kar želi, ne bom pa skakal naokrog z rdečo čepico in se pretvarjal, kako je vse lepo in popolni in kako se imamo vsi radi in se razumemo. Ker pač ni tako in mi gre ta božična hinavščina pošteno na živce. Da so vse skupaj še povezali z vero, je pa sploh kaplja čez rob.

Tako da moram priznati, da je s tega vidika Haigova knjiga zelo všečna. Ker odlično prikaže to dvojnost sveta – mračno, turobno, prežeto z zlobo in vsem negativnim Ogaberjevo ubožnico in njega samega, torej gospoda Ogaberja. Amelia Wishart, ki mami pomaga ometati dimnike in je najbrž na odlični poti, da bo tudi sama končala nesrečno kot njena mami. Edina tolažba ji je muc, Stotnik Sajko in pa pričakovanje božiča. Ne želi si prav veliko – še najbolj srčno in močno to, da bi mami ozdravela. Prejšnje leto je dobila darilo in prepričana je, da bo tudi letos tako.

A na Severnem tečaju nekaj ni prav. V Škratovju, kjer najdemo Snežniški dnevnik, Banko čokolade, kavarno Figov puding, Sankošolo, Univerzo naprednega izdelovanja igrač, Delavnico igrač, skupino Cingljajoče sani, jelene in seveda škrate, se dogaja nekaj neobičajnega. Nekaj ropota, močno ropota. No, ta nekaj so troli, ki poskrbi za razdejanje v Škratovju, posledica katerega je, da božič »odpade«, z njim seveda tudi Božičkovo obdarovanje. Brez sani, daril, s prestrašenimi jeleni in predvsem brez tiste božične magije …

Božič odpade, Amelijina mami umre, ona pa mora v ubožnico. Vse skupaj je pač prevara!!! Amelia ne verjame več. Le kako naj verjame, če mora dan za dnem ribati tla, ves čas so na hladnem, zaprti in morajo jesti neužitno brozgo. Kakšen čudež neki?! In leto dni kasneje je situacija še slabša. V Škratovju sicer vlada navidezni mir (pred troli), a med škrati je nekaj razpok in razprtij, ki so pravzaprav botrovale vsemu skupaj. In ker za nameček Amelia pravzaprav ne verjame več. V spomin se mi je vtisnil stavek »Edini cilj, ki ga je zdaj imela, je, da postane povsem brezčutna, da ne bo čutila ničesar. Kakšen smisel je imeti čustva, če pa so edini občutki, ki jih lahko imaš, slabi?«.

Božiček mora najti Amelio – v veliko pomoč mu je Charles Dickens in jo tudi rešiti iz Ogaberjeve ubožnice. Mogoče bo potem spet začela verjeti. Pa tudi to ni nujno, da bo dovolj, saj se morajo stvari zgoditi tudi v Škratovju na Severnem tečaju. Ker škratovsko-vilinsko-trolje spletke znajo biti kar trd oreh, tudi za prodorne raziskovalne škratovske novinarke in pogumne majhne škrate.

No, pa če je naslov knjige Deklica, ki je rešila božič, vam je najbrž jasno, da jim je uspelo, kajne? Tu zdaj pridemo do točke, ko bodo otroci zaploskali in bili veseli, pogledali na koledar in začeli odštevati dneve do božiča, odrasli bomo pa razmišljali. Božiček se spomni, da mu je ime Nikolas in tudi on ni imel najlepšega in najlažjega življenja. Verjel je in zgodil se je čudež. Božič v celi knjigi ni niti enkrat povezan z vero in krščanstvom – kar je edino pravilno, ker z njima nima nobene veze. Haig nam želi sporočiti, da je treba verjeti, verjeti v dobro. In da je treba dobro tudi delati. To je bistvo vsega. Ker čudeži se dogajajo, največkrat kar v nas samih in po naši zaslugi.

Hiša knjig, 2024

Dnevnik čuvaja

Esad Babačić ima v mojih očeh tisto redko lastnost – ko nekaj ustvari, kupim. Ne razmišljam. Morda sem do njegovih del zato toliko bolj kritičen, saj ga kot ustvarjalca neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Dnevnik čuvaja je nadaljevanje Balkoncev, ki me niso povsem prepričali, pričakovanja so bila morda zato še višja …

Po, kaj pa vem, mogoče 50 prebranih straneh, sva si z Esadom izmenjala nekaj sporočil. Takole nekako: »Po nekaj deset straneh lahko rečem, da si znova spisal mojstrovino, ki jo bom neusmiljeno zasledoval, a nikoli dosegel. No, v bistvu se ji niti približal ne bom.« Esadov odgovor je bil v njegovi maniri, skromen, skoraj ponižen, čisto drugačen od tistega, na kar namigne med vrsticami Dnevnika čuvaja in potem še eno moje sporočilo: »Utapljam se v dnevniku. Še čisto malo, pa te bom začel vikati in klicati Gospod mojster. Res, poklon.« Še ena stvar, na katero sem se spomnil med prebiranjem njegove najnovejše knjige, ko omeni starega znanca iz punk časov, s katerim si tu pa tam izmenjata nekaj sporočil, ampak da ona ima pa res sposobnost ustvarjati presežke – ustvarja redko, a kadar se to zgodi, je to nekaj nad- … Imam prijatelja, veliko več kot starega znanca, ki je živ dokaz, da je kvaliteta (on) nad kvantiteto (jaz). Na mojih deset, dvajset ali več stvaritev je on napisal eno in me pustil odprtih ust. Smo pač tisti, ki pišemo zgodbe in potem so tisti, ki pišejo življenje. Tako nekako … Za Esada lahko zapišem, da piše Zgodbe Življenja. Ja, oboje z veliko začetnico.

Dnevnik čuvaja je … knjiga o čem pravzaprav? O balkonih, življenju, spominih, glasbi, ljubezni? Vse to, vsekakor. A če kaj, je to knjiga o dvojini. Če je Narat v svojem prvem romanu Bend večplastno razgrnil, kaj vse je bend, potem je šel Esad tokrat v srčiko tistega, kaj je dvojina. In človek se vpraša, kaj je težje – biti sam ali biti v dvoje? Enako kot se vpraša, kaj in kdaj je lepše – ko si sam ali (vsaj) v dvoje? In kaj vse je ta »v dvoje« – ko si z ljubljeno osebo, neznano osebo, s katero si platonsko povezan, z glasbo, poezijo, spominom, knjigo, mislijo, verzom … uh, koliko načinov dvojine obstaja in vsak je poseben in zanimiv.

In kaj dvojina pomeni, predstavlja za tiste, ki s(m)o sami? Nedosegljivo, želeno, iskano? Po drugi strani, kaj pomeni za tiste, ki so tudi v dvoje izgubljeni in se mogoče počutijo osamljeni? Pa tistim, ki so v dvoje srečni in gredo proti množini? Pa potem še tisti, ki jim dvojina v partnerskem odnosu ni dovolj in želijo več – kako že poje Hamo v Ona gre? »In ona ve in ona ve / Da šla je tja, do kamor se ne gre / Aaaaaaaa odšla je tja kjer ni prostora več za dva / Aaaaaaaa nisem bil edini
Jaz pa nočem v množini… Kar naj / Ona gre in ona gre / Ker ve da tu se je ustavilo srce.«

Esad se uvodoma v Dnevniku čuvaja znova prelevi v vlogo, ki smo jo spoznavali že v Balkoncih. Manj Bitenca, več Mladenovića, manj teme in več jasnine, vsekakor manj preteklosti in več sedanjosti, manj košarke in veliko življenja. Pogumno bom zatrdil, da se oba z Esadom s črnino življenja oba spopadava na podoben način – piševa. Pisanje je tisti kanal, skozi katerega izliješ miselno scanje, sranje in kozlanje, ki se kopiči v tebi, ko opazuješ ta svet. Ko živiš na tem svetu. Seveda so tudi lepe stvari, ampak tiste živiš, o drugih pa pišeš.

Ker Dnevnik čuvaja na neki točki postane Muzej dvojine. V zgodbo se vključi Maja, Esadova bralka in takorekoč vrstnica, ki se spomni, kako je Esada desetletja nazaj njegov oče klical domov. Ali je Maja resnična oseba? Mogoče. Ali je Maja Esadov ženski pol, njegov niti ne alter, ampak bolj ženski ego? Mogoče. V mislih sta namreč ravno prav enaka in si podobna, pa hkrati so odstopanja, razlike in nasprotovanja. Vse seveda z zdravo mero spoštovanja in sprejemanja, kar je tako zelo pomembno za vsak odnos, tudi platonski. Hkrati sta si preveč podobna, tudi njun pisateljski slog je preveč soroden, si podoben, da bi bralec lahko povsem verjel, da gre res za dve osebi. In ne zgolj dva pola iste osebe.

Mogoče simbolizirata par s fotografije na naslovnici, okoli katerega se dopisovalca ves čas vrtita. Ona bere – revijo ali knjigo. On – najbrž bere/brska po telefonu. Na balkonu, seveda, med njima miza, ona mu kaže hrbet. Slika, ki pove več kot tisoč besed. Slika, ki si jo lahko vsak razlaga in razume po svoje. Esad si jo, Maja tudi. Pa ti in jaz in vsi drugi … kaj bi šele o sliki povedala tista dva, ki sta na njej?!

In kaj vse si Esad in Maja zaupata o balkonih in balkoncih? Življenje, mladost. Vse, kar se je dogajalo na Streliški, Poljanah, Vodmatu in okoliških ulicah, na klopeh in igriščih. Balkon je pač več kot le prostor, ampak takorekoč ogledalo. Spomnim se, ko sva z Esadom med drugim debatirala tudi o balkonih … v Kamniku, od koder prihajam, so našemu bloku dolgo časa govorili čebelnjak. Balkoni, ki smo jih imeli tisti, ki smo živeli v dvo- in trosobnih stanovanjih, so bili pisani ko panji. Rolete teh in onih barv, pleksi zaščita vseh mogočih barv med rešetkami, raznolike oblike zasteklitev, pa seveda potem še vsi francoski balkoni tistih v enosobnih stanovanjih. Balkon je identiteta. Danes balkona nimam, pa živim v svojem, dvoinpolsobnem stanovanju. Niti francoskega ne. Lahko bi rekel »Kaj mi bo balkon, če imam stanovanje?!«. Tistim, povečini vojaškim oficirjem, ki so jih tu nastanili kmalu po koncu druge svetovne vojne, balkoni očitno niso bili potrebni.

Esad iz vrstice v vrstico dokazuje, da je prej kot pisatelj poet. Morda je bil pa že kot poet pisatelj, saj se ni oziral na neke forme in pravila, ampak je preprosto izlil srce, dušo, čustva. Pisal je. Zase, zanje, za nas. Njegovo pisanje je kot neusmiljeno bruhanje vulkana ali gejzirja … spominov, misli, občutenj, citatov, filozofiranj, lepote. Kot Mladenović, Štulić, Balašević, Đorđević, Dedić in drugi mojstri besede. Slika prizore kot vešči slikarji, upodablja podobe kot so jih utelešali kiparji in pripoveduje zgodbe kot najboljši režiserji. Pripovedovalec zgodb. Med branjem Dnevnika čuvaja sem se nekajkrat zalotil, da sem se vprašal »Kdo bo napisal zgodbo o Esadu, ko ga enkrat več ne bo?« Pa saj ne bo treba, Esad že piše vse te zgodbe in jih kuje v večnost, nesmrtnost. Ustvaril jim je prostor v muzeju večnosti.

Morda je (še) prezgodaj pisati o tej knjigi, saj so vtisi še premočni. Po drugi strani pa – v tem trenutku jo doživljam najbolj intenzivno in tudi iskreno. Pa sem prepričan, da je to ena tistih knjig, ki jo preprosto moraš prebrati večkrat, da bi odkril še vse tisto, kar se skriva vmes, kar je skril čuvaj … Esad rad citira, pa si bom tokrat citat privoščil še sam – »Ima neka tajna veza, tajna veza / Tajna veza za sve nas.« Tudi midva z Esadom sva na nek način dvojina in vesel ter ponosen sem, da je tako.

Litera, 2024

Leglo zla

Zanimiv naslov, privlačen podnaslov – Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem, kredibilna avtorica – dolgoletna novinarka Sara Volčič … kombinacija za zanimivo in berljivo branje? Vsekakor.

Na koga najprej pomislite, ko vam kdo omeni najhujše zločince na Slovenskem? Metoda Trobca, Silva Pluta, Kristijana Kamenika, kakšno politično osebo, kriminalno združbo, mogoče celo kakšnega vrlega podjetnika, župana, pedofile in detomorilce? Kako bi se počutili ob njih, kakšna čustva bi prebudili v vas? Strah, jezo, prezir, mogoče celo sovraštvo? Sara Volčič je v svoji dolgi karieri novinarke za našo največjo komercialno televizijo spoznala takorekoč vse zgoraj naštete – pri čemer je v imenovala zgolj tiste, ki so že pokojni, ampak z nekaj malega raziskovanja boste hitro prišli tudi do ostalih. Kako se je počutila? Predvsem je težko vedno ostati objektiven, še bolj pa je treba biti previden, da tebe samega ne posrka v temačen vrtinec misli … kajti Sara Volčič je ženska, ki so jo skalile številne osebne bitke in o nekaterih je tokrat spregovorila celo prvič. Tudi iz tega razloga je treba njeno novinarsko delo jemati še s toliko več spoštovanja.

Sara Volčič je bila tista, ki je bila s svojo ekipo pogosto prva (novinarka) na kraju zločina. Skušala pridobiti izjave odgovornih, prič in osumljencev. Primere je nato spremljala na sodišču, kadar je bilo to dovoljeno in ob razsodbah. Njena naloga je bila, da po razsodbi obtoženca (novinarsko vsiljivo) vpraša za komentar. A tista pika na i in tudi srčika te knjige pa je vsekakor nadaljevanje … obiskati obtožence v zaporu na Dobu, včasih dobesedno na štiri oči, v njihovi tesni sobici in se z njimi pogovarjati. Biti drzen v takem primeru pomeni biti zelo pogumen. Sedeti le nekaj centimetrov stran od osebe, za katero veš, da je pravzaprav brez obžalovanja nekoga umorila z golimi rokami, ni prijetno. In Sara je šla čez vse to …

Slišala zgodbe … včasih ozadje, pogosto priznanje, mogoče obžalovanje, nekajkrat pa ne. Mogoče je slišala še največ zanikanja in zavračanja vseh obtožb, izgovore in kazanje s prstom na koga drugega. Slišala je tudi zgodbe o ljubezni, o ločitvi, večnem prijateljstvu, prevarah in o novem življenju, ki ga je nekdo zaživel za zaporniškimi zidovi. V knjigi Leglo zla se potrudi opisati postopke, ki se nam seveda zdijo predolgi in razloge, zakaj nekdo dobi milejšo kazen ali pa celo ni obsojen. Spregovorili so tudi nekateri odvetniki in zagovorniki in … hja, seveda je njihovo delo zagovarjati obtoženega do priznanja krivde, a se pogosto tudi na tej točki še ne konča. In potem primeri zastarajo, priče se ne spomnijo več, ustrašijo, premislijo … kaj je zadaj? Strah pred zlom, ultimativnim zlom, ki bi lahko doletelo njih.

Omenil sem, da je šla avtorica tudi sama skozi številne bitke in preizkuse, ki jih – pogosto vezano na kakšen obravnavan primer; podoživi in predstavi. Tudi, kot sama zapiše, da bosta njeni hčerki vedeli, kako hitro se zgodi kaj, kar te lahko zaznamuje za celo življenje. Nasilen partner, uživanje drog, posilstvo, grožnje in izsiljevanje, na primeru lastne hčerke je imela opravka celo s pedofilom. Vse skupaj, v kombinaciji z napornim delom ter vožnjami iz rodne Obale v Ljubljano, pa je na njej pustilo davek. Kronična utrujenost, izgorelost, naveličanost … zagotovo tudi vprašanje »Čemu sploh to počnem?«.

A treba je priznati, da je prav, da to nekdo počne. Tako kot so tam zunaj pogumni policisti, kriminalisti, forenziki in še kdo. Zaporniški pazniki. Tudi tožilci, sodniki, zagovorniki in tako dalje. Ljudje, ki jim je mar. Ljudje, na katere potem pada temna senca, ker naredijo napako. Včasih po lastni krivdi, pogosto pa ne.

Pa seveda v tej knjigi ni poudarek na njih, ampak na tistih, na oni strani. Zakaj so naredili, kar so? Ali obžalujejo? Bi ravnali enako, če bi se še enkrat znašli v enakem ali podobnem položaju? Poleg teh pa nam nekajkrat predstavi tudi žrtve oz. bolj pravilne – sorodnike žrtev. Najbrž se je odprla kakšna stara rana, stekla kakšna solza in zagotovo bo kdo kaj povedal tudi skozi stisnjene zobe. Sam si upam trditi, da mora biti v tebi nekaj res grozno slabega in zlega, da nekoga ubiješ. Bodisi v navalu besa, trenutku neprištevnosti, celo v samoobrambi, kaj šele načrtno. In vsi ti profili so zbrani v tej knjigi, ki lahko na nek način služi kot odličen vodič skozi psiho zločincev, morilcev.

Leglo zla vsekakor ni knjiga, ki bi vam jo priporočal v branje v tem veselem, prazničnem času. Vsekakor pa je to knjiga, ki jo je vredno prebrati. Tudi zato, da boste začeli morda razmišljat, kako hitro pri nekaterih ljudeh pride do kratkega stika … in do trenutka, dejanja, ko poti nazaj ni več.

Mladinska knjiga, 2024

Pa tako lep dan je bil: Niet – 40 let

Ena najtežje pričakovanih knjig tega leta. Biografija o slovenskem bendu, pa ne kateremkoli, ampak o Nietih. Velik koncert, dvojna vinilna plošča, nova pesem, dokumentarni film še nastaja in biografija. Napisal jo je Zdenko Matoz …

Vsak zakaj ima svoj zato in ko sem to knjigo na skoraj 300 straneh v razpotegnjenem petkovem popoldnevu prebral, sem imel v glavi predvsem veliko zakajev. Tisti glavni zato so imeli najbrž Jani Jerant, dolgoletni manager Nietov in človek, ki ga neizmerno spoštujem ter seveda člani skupine, predvsem Igor Dernovšek, alfa in omega skupine. In če sta onadva/oni zadovoljni, potem je knjiga najbrž točno takšna kot mora biti. Sam, kot oboževalec skupine Niet od začetka devetdesetih in celo kot njihove PR-ovec (večno bom hvaležen Janiju, da mi je ponudil delo PR-ovca ob koncertu v Križankah 2010, ko so Niet predstavljali svoj prvi pravi studijski album, Trinajst), pa sem razočaran. Zame osebno je knjiga točno takšna, kot sem se bal, da bo – prazna. Zdenku, ki ga kot novinarja z dolgo in sivo brado (tako in drugače) spoštujem, se je nekaj podobnega zgodilo že s knjigo Orlek 20 let knap’n’rolla. Prazno.

Ampak bom šel od začetka in bom najprej pohvalil stvari, ki so mi bile pri knjigi všeč. Knjigi je priložen CD s 24-imi pesmi Niet, ki jih ali pa bi jih moral poznati vsak. Gre pravzaprav za CD različico letos izdanega vinila Pa tako lep dan je bil 1984 – 2024, kjer se nahaja tudi njihova zadnja uspešnica Tema rjove skozi mesto. Za tisti klasični nietovski ovitek je poskrbel Zvone Kukec, ki tudi sicer skrbi za vizualno podobo skupine, knjigo pa je res fantastično oblikoval Žiga Valetič. Berljivo in pregledno. Vsekakor je treba pohvaliti, da so svojo besedo dobili sopotniki in »sodobniki« ter nekateri, ki so sodelovali v projektu Drž’te jih! To niso Niet!!!. Lahko sicer dodam, da se mi jih zdi premalo ali pa da so imeli premalo prostora, ampak so pa in to je hvale vredno. V knjigi boste našli res veliko slik – osebno bi si sicer želel še kaj več koncertnih (so pa glede na stanje, kako je vse skupaj potekalo v osemdesetih, najbrž spraznili vse (uborne) arhive iz tistega časa), izbrana besedila, diskografijo, postave itn. Vsekakor vse, kar taki biografiji pritiče, ampak …

Tu sem trčil ob prvo težavo, preden sem knjigo začel brati in sem jo samo prelistal – poglavje z izbranimi besedili je dolgo 70 strani. Res nekaj strani vmes poberejo fotografije, pa vseeno – od slabih 300 strani biografije je 70 strani besedil. In da ne bo pomote – besedila so fantastična, Dernovšek kot avtor večine je Kosovel punka. Ampak ta besedila imamo na ovitkih, v knjižicah CD-jev itn. Približno četrtina knjige!!! Še dobro, da ni prišel kdo še na idejo, da bi mogoče dodali še notne zapise.

Kaj je dobra in kaj je slaba biografija? Nimam pojma. Vem, ko jo preberem. Vem predvsem, da mi mora nekaj dati, nekaj več … kot nekomu, ki glasbo spremlja in o njej veliko prebere, mi mora predvsem ponuditi nekaj več od tistega, kar lahko najdem med prvimi 20-imi zadetki na Googlu. Še posebej, če imaš dostop (oz. so živi) do domala vseh glavnih akterjev. Prebereš npr. The Dirt, Hammer of the Gods, To Live is to Die, pa biografije Brucea Springsteena, Queenov, Johna Lennona, celo Robbieja Williamsa (kjer je recimo fokus na njegovih psiholoških težavah) lahko dodam Johnnyja Štulića ali Đorđa Balaševića, tudi o EKV je bilo napisanega marsikaj zanimivega, pa dodajam Samohodca o Igorju Vidmarju in pri večini teh si rečeš vau in jih ne prebereš v enem popoldnevu. Hej, lahko vzameš celo Golobovo Zgodbe iz prve roke o Zoranu Predinu, pa boš izvedel marsikaj zanimivega, novega, drugačnega …

Torej, jaz, ko berem biografijo, hočem izvedeti, hočem začutiti … kako in zakaj so nastajala besedila, kaj so želeli z njimi povedati. Tukaj v treh stavkih izvemo ozadje Vijolic (slab trip), Lep dan za smrt (ogled apokaliptičnega filma), Februarja (razpad ljubezenskega trikotnika), mislim, da je nekaj tudi o Depresiji in po eni fotografiji, da je bil Ruski vohun v prvi različici očitno kitajski. Pravzaprav je večina stvari predstavljena v treh stavkih. To ni McDonald’s, to so Niet!!! Kako so igrali, kakšna je bila dinamika (Primož je bil sramežljiv, pel je s hrbtom obrnjen k publiki) v skupini, kako so dojemali en drugega, kaj se je dogajalo pred, med in na koncertih, festivalih …

Bom rekel da za kar veliko generacijo, ki je Niete naredila kultne, velja, da Habičevih Nietov nismo nikoli videli v živo. V začetku devetdesetih smo na radiu slišali Lep dan za smrt – tukaj pa velika hvala za informacijo o sinhronem predvajanju skladbe na prvo obletnico Habičeve smrti, saj si skoraj upam trditi, da sem takrat to skladbo, ob 12. uri prvič slišal na radiu in da me je sezula. Ker, kaj pa je to?! Pač, punk se pri nas doma ni poslušal – stari rock, rock, metal, veliko pop in rock glasbe iz področja bivše skupne države; zame je bilo to takrat razodetje. No, slišali smo Lep dan za smrt in kot Severa Gjurin v knjigi lepo prizna, mnogi smo delček refrena razumeli narobe. In potem se je začelo raziskovanje in odkrivanje, krožile so neke kasete, koncertni bootlegi in tako vse do tistih prvih uradnih izdaj pod okriljem Vinilmanije.

Mene so Niet zaznamovali – bili so tista jeza, jezik upora, iztegnjen sredinec vsemu, kar me je v najstniških letih morilo. Na eni strani sem imel Metallico, ki so peli o tegobah in travmah, ki so bile ali pa so prihajale, ponavadi iz nečesa potlačenega in na drugi strani Niet, ki so bili pa surovi, jezni, jeklena pest, ki te je usekala po gobcu in ko si v vsej tisti jezi razbral še besedilo, si toliko bolj verjel. In ko grem na koncert, znam še vedno vsa besedila. In še danes z veseljem prisluhnem novi glasbi in zadovoljno kimam, ker kljub temu, da so to danes gospodje v letih, imajo še vedno kaj za povedat. Fantastičen projekt Rokovnjači, prva in edina slovenska punk-opera. Pa Trinajst in V bližini ljudi, nor nastop v Izštekanih s koncertnim klavirjem, godali in akustiko. No, v knjigi je o vsem naštetem tudi zapisano približno toliko, kot sem sedaj zapisal jaz. Niet so bili v marsičem revolucija in še vedno so. In tega, iskreno – teh čustev in doživljanj, v knjigi manjka. Ker Niet so bend z dušo in veliko srca, pa čeprav so bili hardcore in so danes punk. Nekaj malega anekdot, zanimivih doživetij in kakšen dovtip, pa spet vse skupaj v treh stavkih … Prepričan sem, da je tam zunaj ogromno ljudi, ki so videli tiste prve in te sedanje Niet in bi vedeli marsikaj povedat. Niet imajo različne generacije poslušalcev, ki bi morda lahko prvič dobili besedo in dali osebno, predvsem pa čustveno noto tej knjigi. Zdenko je prekaljen novinar in je bil tukaj morda preveč prijazno novinarski in se temu ni prepustil. Pa ne iz vidika, da bi pel skupini hvalospev, ker ni bilo vse zlato, kar so ustvarili ali počeli, vseeno pa menim, da težko napišeš res berljivo in zanimivo biografijo, če nisi zraven, če ne čutiš. Če ti telo ne vzdrgeta, ko zaslišiš Lep dan za smrt, Vsak dan se kaj lepega začne, Februar, Vijolice, Beli prah … Nek drug slovenski punk band je rjovel »Tovariši, jst vam ne verjamem!«.

Če je bila želja narediti biografijo, ki bo površno predstavila 40 let (v redu, s prekinitvami, ampak še vedno 40 let!) delovanja skupine, potem jim je uspelo. Punk skupina v osemdesetih, pa kasneje celo igranje v sklopu nekih mladinskih brigad, nesoglasja na sceni, koncerti, snemanja, represija, služenje vojaškega roka, Habičeva odvisnost in smrt. In dajmo mogoče ne pozabit ali spregledat, da v Sloveniji takrat glasbeniki niso umirali zaradi predoziranja in da ga je takšna smrt – podobno kot kasneje recimo Cobaina, naredila še nekoliko bolj mitskega. Njega in skupino. Potem tisti nesrečni poskus povratka z Igorjem kot glavnim pevcem, štirimi angleškimi pesmimi (spomnim se, ko sem si ta CD sposodil v lokalni izposojevalnici CD-jev in si ga presnel na kaseto ter vrtel do onemoglosti) in vso gnojnico, ki se je zlila nanj. Kje je teža vsega tega, frustracije in pritisk? Odgovor je: v treh stavkih. In potem zatišje, pa povratek z Borutom Maroltom – jaz se ga recimo spomnim kot pevca Prisluhnimo tišini, si pa nisem nikoli mislil, da bi lahko bil to, kar je v Nietih. Njegov glas, ki grmi in doni, a je lahko tako zelo nežen, krhek in zlomljiv. Neverjetna odrska prezenca, ko pač vidiš, da lahko stopi ob bok vsakemu – ko z eno nogo stoji na monitorju in razširi roke, je občinstvo njegovo. In mu bo sledilo! Ima očitno neko naravnost sposobnost biti prepričljiv. Ja, priznam, kot mnogi drugi, sem tudi jaz dvomil vanj. A me je s prvim koncertom prepričal. In ne, nikoli si kot mulc nisem mislil, da bom sploh kdaj videl Niet v živo in da bodo zveneli tako dobro, prepričljivo in organsko kot dejansko zvenijo. Spor z Rolandom Jurečkom. Pa potem plošča Trinajst in kopica zgodb okrog te plošče, nastajanja besedil, ki jih tukaj ni. Zakaj? Spomnim se, ko je prišel na koncert v Križankah vidno izgubljen moški, čakala ga je vstopnica in potem dobim informacijo, da je prav on napisal besedilo za Dekle izza zamreženega okna. Poslušajte pesem, če je mogoče sedaj nimate v ušesih. Tega gospoda (Črtomir Clonsky) ni nikjer v knjigi – zakaj? Pa potem Rokovnjači in V bližini ljudi – spet dva odlična projekta, težavna, a odlična, ki si zaslužita veliko več pozornosti. Zaslužila sta si jo v času izdaje in bi si jo tudi v knjigi. Tudi zato, ker sta bila drugačna, a sta imela veliko vsebine in sta Niet pokazala v čisto novi luči. Pa seveda potem še en dolg premor, ki je bil posledica trenj in prepirov znotraj skupine in čeprav po eni strani razumem, da mogoče niso hoteli tega znova pogrevati, se vseeno zdi, da so šli preko tega in bi o vsem lahko spregovorili. Vmes seveda še smrt Aleša Češnovarja in potem letos veliki povratek.

Moje mnenje je, da si moraš mogoče za tako biografijo vzeti več časa. Raziskovati, opraviti kar nekaj intervjujev, zapisovati, še malo raziskovati in kopati, se spet pogovarjati in tako naprej. In lahko se pogovarjaš, ker z izjemo Habiča in Češnovarja (pustimo legendarnega Bobana ob strani, čeprav bi imel on zagotovo veliko za povedat) so vsi tu. Prav, z meglenim spominom, zato pač raziskuješ. Ker to so Niet! Niet, za katere vedno znova trdim, da so v določenih pesmih in eni ali dveh kiticah povedali več, kot nekateri bendi povedo na celi plošči ali celi karieri. In mi je zanimivo, da z nekaj res redkimi izjemami ni nikjer soborcev (no, mogoče tudi v tem primeru boljše sopotnikov) iz tistega časa. Kaj so si o Niet mislili in kaj si mislijo (ne pozabimo, da govorimo o razponu štiridesetih let!) člani Pankrtov, O!Kult, Via Ofenzive, Kuzel, mogoče celo Laibachov in drugi, da ne naštevam poplave punk bendov, ki so delovali v tistem obdobju in konec koncev tudi predstavnikov drugih glasbenih žanrov, ki so ravno tako vznikali in so imeli na Niet ter to glasbeno sceno zagotovo svoj pogled in svoje mnenje.

Vse zapisano so moji »zatoji« na vprašanje, ki ga bom dobil v dneh po objavi tega precej dolgega mnenja – »Zakaj si tako pisal o knjigi?«. Zato. Zaradi vsega zgoraj zapisanega se mi zdi knjiga prazna. Upam si reči in trditi, da si Niet (če kdo) zaslužijo več in boljše.

Pa še ta pripis oz. opomba – knjigi ne bom dal ocene. Iz spoštovanja do skupine in hvaležnosti za vse, kar so mi pomagali prebroditi. Mislim pa, da je iz zapisanega jasno, da sem nad knjigo vse prej kot navdušen.

Brez ocene

Primus, 2024

Zakartana ura

Vlado Kreslin je fenomen in unikum, o katerem sem že pisal in o katerem – ne iz poslušalskega, sploh pa ne iz človeškega vidika, ne morem zapisati slabe besede. On je eden tistih, o katerih poje v pesmi Ena pesem: »Nekaj pa je še takih ljudi / ki se jih človek razveseli /nekaj pa je še takih ljudi.«

Tisti zvesti spremljevalci Vladovega dela seveda poznate zgodbo o zakartani uri, ki jo je tako lepo uglasbil, nas popeljal znova na Soško fronto in v neke druge čase in lahko bi rekli, da je Zakartana ura imeniten naslov za njegovo novo zbirko pesmi. Uglasbene jih boste večino našli na ploščah Če bi midva se kdaj srečala, Čarobnice ter Drevored.

Jani Virk, ki je napisal imenitno spremno besedo Ura, ki teče naprej, Vlada primerja z Dylanom in Cohenom, dvema glasbenima velikanoma, pa tudi mojstroma pisane besede. In ne moti se. Seveda ga lahko brez težav postavimo ob bok mnogim drugim kantavtorjem tiste generacije, ki je prodrla in zaslovela v šestdesetih in od katerih so mnogi ravno tako še vedno aktivni. Pa jih ne bom našteval … V Sloveniji jih prav veliko nimamo (več) – Zoran Predin, ki je sicer iz povsem drugega pripovednega filma, pokojni Tomaž Pengov, ki je bil mnogo bolj liričen, morda Iztok Mlakar, ki podobno kot Vlado črpa iz svoje pokrajinske zakladnice in potem je še nekaj pripovedovalcev zgodb, a daleč, da bi šlo za stalnice. Izjema in iz te mlajše generacije je najbrž Hamo, znova v povsem drugi, bluesovski in tudi urbani poetiki. Lahko bi se ozrli še južno, k mnogim Vladovim sodelavcem in pajdašem – od Dedića do Divljana, Balaševića, pa Burića in še koga.

Skratka, Vladove zadnje pesmi so vsekakor vse bolj poezija in vse manj hiti, poetične zgodbe, v katerih prepleta tako lastna videnja in občutenja sveta, bogato družinsko zapuščino, ljubezen in hrepenenje in seveda svoje ljubo Prekmurje. Zbirka Zakartana ura je vsekakor posebna tudi zato, ker so nekatere pesmi opremljene z rokopisi, opombami in popravki in nam sicer bežno pokažejo proces nastajanja pesmi, spet o drugih lahko preberemo ozadje iz spremljevalnih opomb in malih pripovednih vinjet.

Tu nikakor ne želim secirati Vladovih pesmi, saj za kaj takega nisem poklican, niti tega ne želim. Tudi ne želim nobene izpostavljat – če jih poslušam, je Če bi midva se kdaj srečala vsekakor med najljubšimi, pa že omenjena Ena pesem, Stari komadi, naslovna Zakartana ura, Danes sem v molu, pa Reka, Kaj naj ti prinesem, draga? in tako lahko naštevam in naštevam …

Seveda si jih boste med prebiranjem prepevali ali pač šli zavrtet, a tudi med prebiranjem boste morali prepoznati, da imajo tudi v tiskani obliki, kar dandanes manjka svetu – dušo. Iz njih vejeta toplina in dobrota, kozmopolitski duh človeka, ki svet in življenje dojema z vso mogočo širino in globino.

Beletrina, 2018

Bend

Boštjan Narat je napisal svoj prvi roman in ga naslovil Bend. Ljubiteljski slovenskega jezika se bodo zgražali, a boljši naslov bi težko izbral. Bend kot glasbena skupina in bend kot družina, bend kot prijatelji in bend kot stanje duha, ki druži podobno misleče.

Vprašanje, na katerega bo oziroma je moral Boštjan Narat že odgovoriti (in si je moral nanj najbrž odgovoriti že, ko ga je začel pisati), ali gre za (avto)biografski roman? Nenazadnje, po njegovi zaslugi lahko ljubitelji kvalitetne glasbe poslušamo dva odlična benda – Sfiltrom (ki je žal v hibernaciji) in Kataleno (ki vse bolj prepričljivo prepletajo ljudsko zapuščino z avtorskim pristopom). Ampak Bend res ni (avto)biografski roman – lahko pa ga označimo za »naratovski« roman.

Pa čeprav moram kot bralec in recimo nekdo, ki dobri dve desetletji spremlja glasbeno sceno, tole zanikanje (avto)biografskega komentirat. Jasno seveda je, če glasbenik piše roman o glasbenikih in glasbi, da sebe ne bo mogel zatajit, seveda pa lahko na stran postavi vse ostale. Avtor je na imenitni predstavitvi Benda govoril o tem, kako je kot šestnajstleten mulc sanjal o vsem tem, kar počne danes – glasba, pisanje, gledališče in tako naprej. In kako je pravzaprav zaradi tega lahko še trideset let kasneje neizmerno srečen. (Naj omenim, da se mi je ta del predstavitve knjige zelo vtisnil v spomin in me utrdil v prepričanju, da ko v svojem delu čutiš neko čarovnijo, potem vsekakor nekaj delaš prav. Če pa te vse to dela še veselega in pravega tebe, potem pač toliko boljše). No, ta del je tudi v knjigi, ko glavna junakinja Zoja posluša podcast – intervju z glasbenikom, za katerega sicer ne vedo prav vsi, pa čeprav je ustvaril marsikaj zanimivega in tudi nadpovprečnega, lahko pa bi rekli, da zanj vedo tisti, ki morajo in želijo. In on je srečen in zadovoljen …

Znotraj romana, kjer se sprehaja kar nekaj likov, vsak s svojo zgodbo in usodo, pravzaprav mrgoli nekih referenc. Ena glavnih je vsekakor tista na Richeyja Edwardsa, nenadno in skrivnostno izginulega kitarista valižanske zasedbe Manic Street Preachers. V Bendu na podoben način izgine Goran, Zojin predhodnik v bendu, ki ga sestavljajo še Hektor, Domen in TJ.

Naslednja, mimo katere nisem mogel, je prav znotraj prej omenjenega podcasta in še kje vmes, na Sfiltrom. Sfiltrom so bili konec devetdesetih in v začetku 21. stoletja ena tistih skupin, za katero sem sam drzno napovedal, da lahko postanejo večji od tedaj neprekosljive Siddharte. Njihov prvenec Otroci bogov je eden najboljših prvencev v našem prostoru, tedanja pevka Breda Božič je imela poleg fantastičnega glasu tudi izredno karizmo, bend (aha!) pa so sestavljali odlični glasbeniki in skupaj so ustvarjali glasbeno čarovnijo. Takorekoč končana je bila druga plošča, ki je izšla z naslovom Nekoč boš srce Ljubljane, pesmi je pela mlada Diana Filipović, ki pa je stopila v izredno velike čevlje. In zgodba se je takrat ustavila … ker je bila glasba nekaterim hobi, drugim želja po karieri, tretjim celo življenje. Boštjan je dvignil glavo, šel naprej in rodila se je Katalena.

To pa so že vprašanja, s katerimi se ukvarjajo tudi vsi štirje glavni junaki Benda, sploh, ko jih radijski urednik vseh urednikov dokaj grobo (in recimo neupravičeno) prizemlji. Pridemo še do večnega vprašanja, kakšen naj bi bil položaj žensk v rock glasbi in ali sodijo za mikrofon. Oba Boštjanova benda sta imela pevke – poleg omenjenih Brede in Diane ne gre spregledati Vesne Zornik v Kataleni in pa mogoče tudi dejstva, da je Boštjan sodeloval tudi pri zadnji studijski plošči Nece Falk, Od daleč. Boštjan vsekakor razblinja ta mit o ženskah v rock glasbi. Sodijo tja, pa pika. In to sploh ne bi smelo biti vprašanje, da dodam še svoje mnenje.

In morda še zadnja referenca, ki pa se mi morda ne bi tako sestavila, če ne bi bil na predstavitvi knjige. Med akterkami je bila tudi Maša Bogataj, gonilna sila skupine Masharik. Njen občutek za igranje kitare, res poseben glas in čutna interpretacija ter za nameček skladba Nature Boy, ki so jo na predstavitvi zaigrali (ob Boštjanu in Maši še violinistka Jelena Ždrale) … Nature Boy je pesem, s katero Zoja takorekoč na prvi vaji sezuje bend. Glasba, ki jo igra (ali si vsaj jaz mislim, da jo) Zojin bend, bi lahko bila zelo blizu glasbi Masharik. Mogoče še malenkost bolj alter, ampak tu nekje. No, seveda pa se mi mogoče vse samo zdi.

A napišem še kaj o samem romanu? Koščke sem postavil, vsekakor jih boste zlagali sami. Poleg omenjenih so zelo pomembni še člani Zojine družine – mama Ksenija, ki odlično služi s predavanja in knjigami na temo samopomoči, starejši brat Teo, nenavadni in filozofsko navdahnjeni radijski voditelj, ki je tik pred tem, da se mu zgodi veliki bum in pa Foter. Z imenom Damjan, nekdaj glasbenik (Zoja igra njegov Telecaster), ki je svoj mir našel v ustvarjanju ptičjih hišic in ki se zdi kot družinski duh, ki skrbi za neko nenavadno ravnovesje v družini in je v zaključku glas razuma, ki ga mora Zoja slišati. Pa ne smem pozabiti producenta Janeza, pri katerem bend snema svoj prvi singel in skozi katerega lahko rečem, da je Boštjan imenitno predstavil lik, delo in pomen producenta – on je tisti, ki mora čarovnijo glasbe prenesti v nek izdelek in poskrbeti za krotenje egov in morebitne čustvene izpade posameznikov.

Roman je poln dialogov, (relativno slabih) šal na račun glasbenikov, glasbenih referenc (QR koda s playlisto nekje?), filozofskih razprav in solo filozofiranj, razhajanj, prepirov in ponovnih srečanj, kančka ljubezni in predvsem silne sočnosti, ki pritiče vsebini.

In čeprav lahko rečem, da je Bend v osnovi roman o glasbi in bendu, je to pravzaprav roman, ki – kot sem zapisal uvodoma; sporoča, da je v življenju pomembno najti svoj bend. Kjerkoli že. Prostor, mehurček, varno zavetje, kjer si lahko ti – kjer se lahko izražaš in si spoštovan. Bend je čarovnija.

Pivec, 2024

Rudolf in Vojko

Zgodovinska slikanica Katarine Mahnič in Alenke Juvan z ilustracijami Ejti Štih ima izredno dolg podnaslov – ‘ali Kako je Maister v 47 minutah ubranil slovenski Maribor’, ki pa pove celo več od naslova samega.

Pravzaprav, če sem iskren, mogoče to ni podnaslov, ampak kar del naslova. In če smo iskrenosti – mislim, da o liku in delu Rudolfa Maistra vemo manj kot bi morali. Po rodu sem iz Kamnika, kjer stoji Šolski center Rudolfa Maistra, imamo rojstno hišo Rudolfa Maistra in nekaj časa je bila moja soseda vnukinja samega Maistra. V svoji iskrenosti lahko priznam tudi, da mi je bila zgodovina eden najljubših predmetov (tako v osnovni kot srednji šoli) in da sem nekaj časa razmišljal, da bi se izobraževal v tej smeri, pa o Rudolfu Maistru vem zgolj to, da je bil »borec za severno mejo«. Nekje toliko smo se o njem učili v osnovni šoli, v srednji šoli pa do tega poglavja naše zgodovine sploh nismo prišli.

Sramota? Na nek način res. In kot vam povedo prve besede – »zgodovinska slikanica«, iz te knjige veliko več od tega pravzaprav ne boste izvedeli. Slikanica, kjer sta glavna lika dva – torej general Rudolf Maister in njegov konj (ja, prav ste prebrali) Vojko. Slikanica, ki je seveda namenjena otrokom in predstavlja pomemben opomnik, kdo je bil general Rudolf Maister in kaj je storil za Slovenijo. Kaj pravzaprav? Obranil severno mejo, poskrbel, da je Maribor ostal slovenski. In ja, poznam nekaj ljudi, ki bi se seveda vprašali ali pa celo trdili, da mu tega ne bi bilo treba.

Šalo (poceni in ljubljansko obarvano) na stran – Rudolf Maister je bil za slovensko zgodovino pomemben mož. Tedaj (neposredno po koncu 1. svetovne vojne) še major avstro-ogrske vojske, ki je bila poražena in je razpadala, tako kot Avstro-Ogrska, nastajale pa so nove države – Nemška Avstrija (kasneje Republika Avstrija), Madžarska in seveda Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (kratek čas je bilo celo obratno in smo bili Slovenci, v državi in ne kraljevini!, pisani prvi). Maribor s Spodnjo Štajersko je bil za Avstrijce strateško pomemben del ozemlja.

Kot vemo, smo dve leti kasneje s koroškim plebiscitom izgubili (mogoče nerodna izbira besed, glede na to, da je šlo za plebiscit, torej odločitev ljudstva) Koroško in najbrž se bomo še desetletja prerekali okrog Trsta in Tržaškega zaliva, Istre in nenazadnje tudi Furlanije-Julijske krajine. Maribor je imel Maistra, drugi pač ne. In Maister je bil več kot očitno odličen vojak (morda se avstrijski zgodovinopisci s tem ne bodo strinjali, glede na to, da se je pred do tedaj svojo vojsko odločil ubraniti Maribor), zaupanja vreden vojskovodja in tudi odličen strateg. Dokaj enostavno in brez pravega boja je v 47 minutah (neverjetno, a resnično) ubranil Maribor.

Sodeč po prebranem je imel pomembno vlogo tudi njegov zvesti konj Vojko. Ne le pomembno, ampak ključno. Seveda, zakaj bi zasluge vedno pobirali le ljudje. Če niste vedeli, je bil Rudolf Maister Vojanov tudi pesnik in tako nam konj Vojko svojo plat pripovedi v slikanici niza skozi domiselne verze. Drugačno, zanimivo in vsekakor ravno prav vznemirljivo, da bo treba iti pobrskat po kakšni malo bolj resni (beri: odrasli) zgodovinski knjigi, kako je vse skupaj dejansko potekalo.

Pomemben del slikanice Rudolf in Vojko so vsekakor ilustracije oz. naj zapišem kar slike Ejti Štih, akademske slikarke, ki že dolga leta živi in ustvarja v Boliviji, razstavlja pa po celem svetu. Večplastne in zelo povedne slike (v spominu se je takoj znašel legendarni zemljevid oz. »Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin«, ki je krasil najbrž vse učilnice pouka zgodovine in geografije ter tudi podobno legendarni Maistrov razglas o razpustitvi mestnega Schutzwehra), zanimivi prikazi vojakov, čudoviti konji in predvsem neverjetne podobe Drave, mostov in seveda Maribora.

Skopo (ali pač osnovno) in predvsem umetniško prikazan neverjetno pomemben del slovenske zgodovine, ki se ga v zgodovinskih učbenikih premalo izpostavlja in omenja. Brez Maistra in njegove odločnosti pri obrambi Maribora bi si tudi druge sosednje države skoraj zagotovo zaželele del slovenske ozemeljske pogače in kdo ve, kaj bi dejansko ostalo od Slovenije. Nekatere ljudi in njihova pogumna dejanja dandanes jemljemo kar preveč za samoumevna in prav je, da tovrstne slikanice izpostavijo to zmoto.

Založba Pivec, 2024