Vid (ali pač SuperVid) se vrača – po Pasti v razredu in Knjižnem tatu, se razgibana osnovnošolska druščina vrača v tretje, z novim kompletom težav in predsodkov, ki jih imamo do slabovidnih ali kakorkoli »hendikepiranih«.
Zares pohvalno je, kako se avtor Žiga Valetič pronicljivo, zabavno in predvsem brez moraliziranja loteva zgodb o SuperVidu oz. Vidu. In če sta bili prvi dve epizodi malce bolj detektivski, je tretja zelo vsakdanja, prežeta z vseprisotno tekmovalnostjo, otroško nesramnostjo in celo apatijo.
Pred časom sem bil priča zanimivemu pogovoru s paraolimpijko, odbojkašico Leno Gabršček, ki se je rodila brez leve roke, o njeni izkušnji s trenerjem, ki je bil prepričan, da nekdo brez ene roke ne more igrati odbojke, pa čeprav je bila med najboljšimi v ekipi. Za to pripoved bi bilo sicer morda boljše, če bi za primerjavo vzel še enega športnega junaka, plavalca Darka Đurića ali pa – tudi v knjigi omenjenega, Alena Kobilico, bivšega manekena, podjetnika, tekača in očeta, ki je brez vida ostal šele kasneje.
Ljudje, ki nimamo težav in imamo zdrave otroke, namreč sploh ne pomislimo in se ne zavedamo, na ovire, s kakršnimi se npr. zgoraj omenjeni srečujejo v vsakdanjem življenju. Celo več – najbrž so mnogi med nami prepričani, kako polno privilegijev in olajšav je življenje tistih, ki imajo težave. (res mi je težko uporabljati izraze, kot so hiba, okvara, bolezen, hendikep, ovira ipd., pa čeprav so vse na nek način resnične in najbrž sprejemljive, čeprav spet ne za vse). In jaz bi jih vprašal – Resno?! Ali je res privilegij za nekoga brez rok ali nog, mogoče s kakšno mišično ali živčno težavo/okvaro, da lahko parkira na mestu za invalide? (to je še en izraz, s katerim imajo mnogi težave). Moramo to označevati kot privilegij? Ali pa, da ima brezplačno vozovnico za mestni prevoz, ko pogosto na obrazih voznikov vidim, v kakšno breme jim je, da morajo iti izza volana, spustiti klančino, jo potem nazaj dvigniti in ob izstopu vajo ponoviti. Ne, to ni privilegij in dajmo se za začetek zavedati tega.
Zdaj, ko pišem, razmišljam, da bi se Žiga morda lahko v prihodnje lotil tudi te težave – kako osebe s težavami označiti oz. jih ustrezno poimenovati?! Sicer pa – četrta epizoda bo nosila naslov Izgubljeni ribnik.
Nazaj k vsebini … Mark, tokrat glavni antijunak, mogoče predstavlja prav to presečno večino ljudi, ki mislijo, da imajo ljudje s težavami, privilegije. Zgodba se odvija na bazenu in se vrti okrog plavanja. Vidu je plavanje ne le sprostitev, ampak tudi beg, zatočišče in čas, ko je pravzaprav lahko sam s seboj, ko nima nobenih težav in kjer se počuti dobesedno kot riba v vodi. Pa čeprav mora paziti na proge in smer plavanja, poslušati udarce s »črvom«, ko se približuje robu bazena in seveda – plavati.
Ste kdaj poskusili plavati npr. z zavezanimi očmi? Mogoče zvezanimi rokami ali nogami? Ali pa hoditi po ulici z zares temno prevezo čez oči in mogoče zgolj s pomočjo palice?
Žiga je seveda v samo zgodbo spretno vpletel Janeza, učitelja za šport, Vidovega najboljšega prijatelja Lubanzija, Vidov spremljevalec Bojan je na očetovskem dopustu, tu je še razredničarka Brina, pa seveda Vidov dedi ter druge sošolke in sošolci. Vsak prispeva svoj kamenček v mozaik razumevanja, spoštovanja in sprejemanja drugačnih. In kot smo pri Žigi sedaj že vajeni, zna iz rokava potegnit kakšnega asa in zgodbo nepričakovano preobrniti ter jo narediti še bolj zanimivo. Ilustrator Jaka Vukotič pa z igrivimi ilustracijami vse skupaj zgolj nadgradi in obogati.
SuperVid je vsekakor serija, ki jo lahko recimo postavim ob bok Čudežni bolhi Megi Dese Muck, ki se je tam lotevala vedno problematičnega in zahtevnega odnosa otrok do domačih živali oz. hišnih ljubljenčkov. Nekaj čisto drugega? Mogoče, ampak vsekakor zelo sorodno.
Avtor se v seriji SuperVid uspešno spopada in predstavlja različne probleme, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje (ja, sploh pa otroci), ki imajo takšne ali drugačne težave in predvsem, kako se s tem soočamo vsi drugi. Svet (žal) drvi v neko stanje apatičnosti in če se ne zgodi kaj dramatičnega, se najrajši držimo vsak zase in na vse druge gledamo bodisi z zavistjo ali pomilovanjem, na človečnost in empatijo pa kar pozabljamo. In začeti je treba pri najmlajših – jih v pozitivnem in sprejemajočem duhu vzgajati od malih nog, da bodo postali zreli in odgovorni ter empatični odrasli.
Četrta knjiga priljubljene Urške Fartelj pod blagovno znamko 220 stopinj poševno je tukaj – na nek način zbirka največjih uspešnic, predvsem pa zakladnica preprostih idej, kako pripraviti res hitro in okusno kosilo, v 30-ih minutah.
Vsi tisti, ki radi kuhate – morda, če ne kuhate tako zelo radi, pa še bolj; Urško Fartelj zagotovo poznate oz. predvsem njen blog 220 stopinjpoševno. Mislim, da sem to opisal že pri eni od prejšnjih njenih knjig – Urško sem imel priložnost spoznati, ko smo enkrat organizirali t. i. »show-cooking« in resnično me je presenetila s sproščenostjo, igrivostjo in preprostostjo, s katerimi pristopa h kuhi. Sam sem eden tistih, ki ji je začel kuhati, ker je pač moral, potem ugotovil, da me to dejansko sprošča in mi je v veselje, pa je veselje v zadnjih letih kar usahnilo, saj so moji otroci postali precej izbrični. No, jaz moram še vedno jest in ko sem brez idej, kaj naj pripravim iz ponavljajočih se sestavin, zagotovo posežem po Urškini knjigi in iščem preblisk. In praviloma ga dobim.
Ideja, kako pripraviti kosilo oz. obrok v pol ure, seveda ni nova. Na kuharsko-knjižni polici imam podobno uporabni knjigi Jamieja Oliverja, kako pripraviti okusen obrok v 30 in celo v 15-ih minutah. Sprva se mi je to zdelo seveda neverjetno, ker … pač ne gre. Ampak ko enkrat spoznaš neka osnovna kuharska pravila (npr. da govedina potrebuje več časa kot piščanec, krompir pa več kot testenine in da lahko dejansko nekaj pripravljaš, medtem, ko se nekaj drugega že kuha ali peče), je tudi kosilo v 30-ih minutah povsem mogoče. Dobro, če imaš doma mogoče še dodaten par pridnih rok, celo hitreje.
Ključa sta na nek način dva – en je ta, da imaš morda kakšen ostanek kosila prejšnjega dne (npr. meso) ali kaj v zamrzovalniku (še vedno ostanek, le da je zmrznjen in ga je pametno vzeti iz skrinje recimo zjutraj), drug je ta, da uporabiš kaj predpripravljenega (npr. liste za lazanjo, ki jih ni treba kuhati, mogoče kakšne pripravljene torteline ali njoke, kupljene tortilje in seveda – tudi tisto zmrznjeno gre lahko v to kategorijo). In prosim, ne želim poslušati »Jaz rad vem, kaj imam notri, zato bom to naredil sam« – prav, ampak potem kosila v pol ure ne moreš pripraviti. In če radi veste, kaj je notri, potem začnite sami rediti kokoši, piščance, krave in imejte svoj zelenjavni vrtiček. Aja, ne gre? No, pri meni tudi ne in če si lahko olajšam, si pač bom. Naj se vrnem h ključem za uspeh – pravzaprav je še tretji – da si prejšnji dan (ali da ti pomaga kdo drug!) pripraviš sestavine in skrajšaš čas predpriprave (npr. narežeš zelenjavo, meso ipd.).
Tisto, kar mi je pri Urški Fartelj res všeč, je to, da ne komplicira. In ker je Slovenka (nič diskriminatornega), bo uporabljala sestavine in predvsem začimbe, ki jih lahko dobite v domala vsaki trgovini. Najhuje se počutim, ko v knjigi npr. Jamieja Oliverja ali Gordona Ramsayja najdem kakšen imeniten recept in potem se mi niti sanja ne, kaj naj bi neka sestavina bila, kaj šele, kje bi jo lahko kupil. In tudi v tej luči preprostosti sem uvodoma zapisal, da je knjiga Kosila v pol ure na nek način zbirka največjih uspešnic. Tisti, ki imate v lasti katero od njenih prejšnjih treh knjig – Preprosto, sveže in s kruhom pomazano, Preprosto in sveže vse leto ali Skupaj za mizo; boste prepoznali kar nekaj receptov, a seveda prej niste vedeli, da lahko vse skupaj pripravite v pol ure.
Ampak zakaj kosilo v pol ure? Celo, ko boste knjigo odprli, boste najprej prebrali »Življenja ne moremo meriti. Zato kuhajmo s čutili in ljubeznijo, ne s tehtnico.« Odgovor je preprost – Ker ponavadi nimamo časa, sploh ne med (delovnim) tednom. Sam pravim, da si vzemite čas za kuhanje, ko ga imate, torej praviloma ob koncih tedna – igrajte se, ustvarjajte, morda celo eksperimentirajte. Ampak med tednom, ko je pa treba nekaj na hitro pripraviti, saj sicer ne govorimo več o kosilu, ampak o večerji, pa ne komplicirajte.
Knjiga Kosilo v pol ure je razdeljena na logična poglavja: Nekaj na hitro, Juhe in jedi na žlico, Mesne jedi, Ribe in morski sadeži, Testenine, rižote in še kaj, Priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, Ker nam včasih zmanjka kruha … ter Še malo sladkega in potem seveda še nekaj uporabnih nasvetov polnih strani.
(Preverjeni) favoriti? Topli tortilja sendvič, piščančja juhica z rižem (in naj dodam – veliko zelenjave), lečna enolončnica s kranjsko klobaso (bonus: sladki krompir namesto običajnega), govedina z zelenjavo po mongolsko (tu morate biti malo bolj pripravljeni, saj vseh sestavin najbrž nimate vedno pri roki), ponarejena lazanja (ker boste uporabili zamrznjeno bolognese omako in testenine), pečenice s praženim kislim zeljem (tukaj moram priznati, da dam zelju vedno več časa, da je res mehko!), piščančji file z njoki v omaki s porom in koruzo (prijetno, sveže in kot nalašč za poletne dni), puranji medaljoni v gobovi omaki z ribano kašo (odlično funkcionira tudi s kus-kusom), bučkini rezanci v paradižnikovi omaki s kozicami (testenine so seveda lahko običajne), karbonara (yes, the Italian way!), testenine s piščancem v ponarejeni alfredo omaki, piščančje kroglice v maskarponejevi omaki (neverjetno, kako dobro je, so pa kroglice lahko tudi iz mešanega mletega mesa, ampak piščančje zmagajo!), široki rezanci v poletni omaki s kozicami (lahko tudi brez kozic in bo ravno tako zelo okusno in sveže!), testenine s porom in panceto, pražene testenine (tortelini ipd., za spremembo) s panceto in zelenjavo, piščančji curry s širokimi rezanci (zanimiva sprememba, če ga – kot pri nas, vedno jeste z rižem), njoki v omaki z bučkami in piščancem in tako naprej.
Receptov je krepko čez sto – prav veliko svinjine in govedine ne boste našli, tudi s krompirjem je bolj malo jedi. Osebno mi to zelo ustreza, saj jemo res veliko testenin, pa tudi riža in kus-kusa, jedi z ribami so bolj poredko na jedilniku. Odlično in pohvalno je, ker pravzaprav lahko mile volje kombinirate omake in priloge in dobite marsikatero zanimivo idejo, pa se vam je – mogoče zaradi kakšne družinske tradicije; zdelo nezdružljivo.
Naj se v zaključku dotaknem še ene stvari. Govorim o knjigi. Ne vem, morda sem samo jaz in sem itak mahnjen na knjige, ampak ob besedi »kuharica« nikoli ne pomislim na spletno stran, ampak na neko debelo knjigo z recepti in lepimi slikami, iz katere skoraj zadiši, ko jo odprem. Seveda, uporabljam tudi spletne strani, predvsem takrat, ko nekaj ne kuham prvič in moram kakšno stvar preveriti, sicer pa obožujem knjige. Osebno mi je bolj pregledno, ni oglasov, trapastih in prevečkrat neuporabnih komentarjev »kavč kuharjev«, pa tudi zaslon se mi ne ugaša medtem, ko pripravljam oz. kuham. Torej, knjiga! Knjiga 220 stopinj poševno – Kosila v pol ure je odlična izbira za vse tiste, ki radi kuhate, dobro jeste in ste pogosto brez časa.
Knjiga Ivana Ivačkovića nosi podnaslov Emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića in če pričakujete skoraj enciklopedičen pregled Balaševićeve diskografije in kakšno anekdoto za vmes, se motite.
Đorđe Balašević, Đole. Nesmrtni in upam zapisati eden največjih. Pesnikov, interpretov, pripovedovalcev zgodb. Pisateljev. Ivačković nam v knjigi Panonski admiral natančno in poglobljeno – gre namreč za novinarja in ljubitelja glasbe, ki je številne glasbenike, med njimi seveda tudi Balaševića, tudi kritiško, spremljal takorekoč celotno kariero; prikaže, kako je en na prvi pogled skoraj brezzvezni vojvodinski pevec, ki jo v bistvu hotel postati nogometaš, postal nesmrten lik, ki ga upravičeno postavljamo ob bok Cohena in Dylana.
Priznam, da do Balaševića v otroštvu in še malo kasneje posebnih simpatij nisem gojil. Pa ne, da ga ne bi maral poslušat, ampak je šlo za žanr, ki ga takrat nisem poslušal. Seveda smo se vsi razglašeno drli Mirko, nikoli povsem razumeli Petla in potem tudi s pomočjo Zaklonišče prepeva spoznali novo dimenzijo Računajte na nas. Potem se je zgodil 14. 11. 1994, Hala Tivoli in prvi Balaševićev koncert v kateri od tedaj samostojnih republik po razpadu Jugoslavije. In na tej točki je že treba izpostaviti, kako zelo ga je razpad države in vsa grozodejstva, ki so sledila, prizadel. Nikoli se ni imel za Srba, niti Vojvodinca ne, ampak za Jugoslovana. In čeprav si je v tistem obdobju privoščil kakšno nerodno in potem še narobe interpretirano izjavo, smo bili vsi njegovi. In on naš. Na tisti ljubljanski koncert so se ljudje iz Hrvaške in BiH prebijali skozi barikade, Slovencev je bilo za prgišče (enega zadnjih koncertov pri nas, pred vojno, je imel dobesedno za nekaj deset ljudi in ga v Slovenijo ni vleklo), karte je bilo nemogoče kupiti in takrat je na srečo in hvala jim, ena od komercialnih televizij prenašala koncert. Brat je snemal in tista kaseta je dolgo krožila – smejali smo, se jokali, objemali, ponavljali domislice, šale in dovtipe, kot bi šlo za citate iz kakšnega filma ali serije, čutili in peli. Od takrat naprej je bil vsak verz slišat drugačen. Samo prisluhnite otvoritveni Noć, kad sam preplivao Dunav, pa vam bo vse jasno. No, po tem koncertu sem ga začel poslušati. Takrat aktualna plošča Jedan od onih života je bila odličen uvod v spoznavanje in še danes lahko trdim, da gre za eno njegovih najboljših plošč in sploh eno najboljših plošč tistega obdobja. Ob najavi koncerta sem vstopnice kupoval oz. spraševal zanje, preden so prišle v prodajo in le redko sem zamudil kakšen koncert v prestolnici in bil tudi na tistem, ki ga je kasneje označil za najdaljšega v karieri, ko smo v veliki tivolski dvorani prepevali skoraj 6 ur. Pa potem tudi na zadnjem v Cankarjevem domu, ko je predstavljal knjigo Dnevnik mog djetinstva, zgolj ob spremljavi klavirja (in kasneje klape) in počel tisto, kar je počel najrajši – pripovedoval zgodbe.
Panonski admiral ima pravzaprav vse – od zmedenega mulca iz Novega Sada, ki se ni znal povsem odločiti med nogometom in glasbo, kako je potem leta 1977 postal član skupine Žetva in posnel eno največjih uspešnic tistega obdobja U razdeljak te ljubim. No, pa tudi nesmrtna Priča o Vasi Ladačkom je nastala v tem obdobju. Sledila je skupina Rani mraz, nesmrtna Računajte na nas, kratek čas sta bila v skupini celo z Boro Đorđevićem, kasneje ustanoviteljem in nespornim vodjem Riblje Čorbe, a se nista najbolje razumela. Kako in zakaj je postalo jasno šele 15, 20 let kasneje … A Balašević se je v vseh teh kolektivih počutil nekako utesnjenega in ni mogel razvijati svojega pravega jaza.
In je šel na solo pot in tukaj bi mogoče lahko povlekel vzporednico z Dylanom – Balašević v tistem obdobju ni bil nek posebno dober pevec, niti interpret, njegov glas še ni dozorel, kaj šele njegova čustva. Znal pa je pisati in pripovedovati! Ves čas je bil deležen kar ostrih kritik, saj ga resnici na ljubo ni nihče povsem razumel – glasba je bila ljudska (pa ne v maniri žanri, ampak komu je bila namenjena), besedila polna nekih duhovičenj in tudi sarkazma.
Potem so izšle najprej Pub, pa Celovečernji The Kid in 003, na vsaki se je skrivalo kar nekaj biserov, uspešnic in pesmi, ki so postale naše. Pesmi, za katere Balašević ni dovolil, kot se je to zgodilo pri Računajte na nas, da bi postale od koga drugega, od njih. Ampak tedaj, v prvi polovici osemdesetih, njih še skoraj ni bilo oz. so lezli iz plenic. Bezdan, Panta Rei, Tri posleratna druga in Marim ja … so v marsičem kazale, da bo Balašević postal glas neke generacije, glas Jugoslovanov, ki se na naraščajoči in vse nevarnejši nacionalizem ne bodo ozirali. Ob tem, da se je moral »boriti« tudi z lastnimi demoni (kot izvemo iz knjige, je znal biti zahteven in težaven sodelavec in če z glasbeniki, producenti, založniki … ni bil na isti valovni dolžini, se zgodba ni končala najboljše), kritike in nerazumevanje ni najboljše vplivalo, pojavil se je in začel dominirati turbo-folk (se spomnite Lepe Brene?), pa močna novovalovska scena tako v Beogradu, Zagrebu kot tudi Ljubljani in najti svoje poslušalce ni bilo lahko. Če imate priložnost, vam priporočam dvoje – poiščite kakšno knjigo, tokrat enciklopedijo Petra Janjatovića o glasbi v bivši skupni državi, lahko pa obiščete razstavo o ex-YU rocku v Sarajevu, da boste dobili občutek, koliko ene fantastične glasbe je bilo v tistem poldrugem desetletju ustvarjene na tem področju. In potem pomislite, da je bila tudi druga stran enačbe … tako kot smo imeli konec devetdesetih v Sloveniji Siddharto in močno rock sceno, smo imeli tudi Atomik Harmonik, Game Over in podobne.
No, in nekje na ločnici, čeprav je bilo jasno, na katero stran je sodil po kvaliteti in brezčasnosti, med glasbo in recimo-ji-glasbo, je bil Đorđe Balašević. Takorekoč osamelec. Hrvaška v podobnem položaju je imela Arsena Dedića, Slovenija Vlada Kreslina (ki se je v tem obdobju okrog devetdesete tudi osamosvajal od Martina Krpana), Balaševićev veliki prijatelj Zoran Predin je takrat recimo še navduševal z Lačnimi Franzi, ampak saj vidite, kam pes taco moli. In prej omenjeni nacionalizem je izbruhnil v vsem svojem sijaju v začetku zadnjega desetletja 20. stoletja – Slovenci smo se osamosvojili, 10-dnevna vojna, Hrvaška se osamosvoji, zadeve postanejo mnogo bolj resne in potem seveda še Bosna in Hercegovina. Konec. Konec vsega – glasbe, filma, kulture, športa, brezskrbnih poletij in potovanj, bratstva in enotnosti.
Že omenjena Jedan od onih života, Naposletku … in kot zaključek te neke nenavadne zgodbe Devedesete. Na slednji je bil hkrati kritičen in razigran kot morda še nikoli doslej. Đorđe Balašević ni bil več tip, ki je pel pri Žetvi in Ranom mrazu, tudi Đorđe ni bil več, ampak je postal Đole. Poiščite dokumentarec in seveda sam koncert februarja 1998 iz še vedno obkoljenega in razrušenega Sarajeva, ko so mu grozili s smrtjo, pa je zavrnil vse oblike zaščite in povedal, da če to, da bo nekaj dni tarča nekih norcev s puškami, pomeni, da bo teh nekaj dni »Sarajlija«, naj bo. Ljubljana do vojne ni bila nikoli njegova in mu je tudi v devetdesetih predvsem omogočila koncerte, ki so jih obiskovali ljudje iz Hrvaške in BiH, Sarajevo pa je bil vedno njegov. Treba pa je upoštevati, da Slovenci nismo preprost narod, izredno zamerljivi (Sava centar, seveda), da nas je težko vzljubiti, ampak … bila pa je Slovenija tista, ki Balaševiću ni zgolj omogočila koncertov in stikov z vsemi njegovimi, bila med bombardiranjem Srbije zatočišče zanj in za njegovo družino, ampak so naši zdravniki tudi rešili življenje njegove hčerke. Tako da ja, naj zgornje vrstice ne bodo razumljene napačno – tudi Slovenci smo bili njegovi. In on naš.
Dnevnik starog momka je bila bržčas njegova zadnja plošča s tistim pravim kreativnim nabojem, saj se je potem Đole nekoliko bolj usmeril v pisanje scenarijev, knjig in, moram priznati, tudi v zelo zrelo in premišljeno prirejanje starejših pesmi ter izdajanje koncertnih plošč, kjer so vsa čustva resnično prišla na plan. Končno je bil v položaju, ko je bil obkrožen z glasbeniki in producenti, ki so ga razumeli in so znali njegova besedila »opremiti« z ustrezno glasbo. Njegov glas je bil seveda tedaj že zrel, interpretacija mojstrska in konec koncev – sedaj je bilo vsem jasno, o čem poje in kaj pripoveduje.
Konec leta 2019 (maja tega leta sem ga še zadnjič poslušal v Cankarjevem domu) je preživel zastoj srca in potem, kot se mi kar prevečkrat zapiše, se je zgodil covid-19. Pljučnica kot posledica okužbe s covidom-19 (in prosim, teorije zarote pustite ob strani!) je 19. februarja 2021 ugasnila življenje enega največjih, morda največjega. Spomnim se, kje sem delal tedaj in da je bila direktorica ravno tako velika Đoletova oboževalka in da sva si izmenjala kar nekaj SMS-ev, si v ponedeljek v solzah izmenjevala zgodbe in da so bili tisti dnevi tudi sicer v znamenju njegove glasbe in obujanja spominov.
Pričujočo knjigo sem si kupil lani, ko sem obiskal Prijedor, mesto, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj. Prebral sem jo letos poleti, ko sem z otroki potoval po državah bivše skupne države, ki je oni seveda niso nikoli doživeli in ne razumejo teh čustev, ki preplavljajo mene – Skenderija, Sava Centar, ulice Sarajeva, Beograda, tabla za Novi Sad ali pa Virovitico, Miljacka, Sava in Donava, še vedno (ali pač spet) prisoten grozeč nacionalizem, Samo da rata ne bude, Portret života mog, Ne lomite mi bagrenje in tako naprej, v nedogled.
Đole pač ni pisal pesmi, on je pisal zgodbe.
Emocionalni vodič? Vsekakor. Res pa je, da če Đoleta niste nikoli doživeli, začutili, potem tudi ta knjiga ne bo storila nič. V meni je – podobno kot to počne njegova glasba, sprožila vihar čustev. Ivačković se je tega lotil premišljeno, podobno kot je Balašević z zdravo distanco prirejal svoje starejše pesmi/zgodbe, je tudi on brskal po člankih, intervjujih, razmišljanjih in zapisih, poslušal plošče in pač pisal. Zrelo, smiselno, povezano, čustveno. In komaj čakam, da zagrizem v še eno njegovo knjigo, ki sem si jo kupil v Beogradu (ker prevodov v slovenščino žal ne bomo dočakali), o še enem pogosto narobe razumljenem geniju – Branimirju Štuliću.
S prvenci je vedno križ (verjemite, šel sem čez to, takorekoč dvakrat) – ali te navdušijo, razočarajo ali pustijo zmedenega. Občutja po tem, ko sem prebral prvenec Anžeta Voha Boštica bi lahko označil z malce predrugačenim naslovom – vse in nič.
Anže Voh Boštic je nekdanji novinar portala Pod črto, enega redkih raziskovalnih in neodvisnih novinarskih medijev pri nas. Človeku je hitro jasno, da mu tem in vsebin za pisanje ne bi smelo zmanjkati, da pa se bo vedno sprehajal po zelo tanki črti, kaj in koliko lahko napiše. Tako je ustvaril nek soroden svet s podobnimi liki in zapleti, da ga kdo ne bi tožil. Mogoče je glavni lik (diplomanta politologije) ustvaril celo po lastni podobi – nekdo, ki želi in je prepričan, da bo lahko svet spreminjal na bolje z dobrimi dejanji, a kmalu spozna, da je to zgolj utopija. (In še drugič, verjemite, da približno vem, kako je to, ko sem šel z romantiko radijskega dela delat na komercialno radijsko postajo) Mogoče lahko avtor odide v kakšno humanitarno organizacijo, kjer bo imelo njegov delo smisel in se bo sam pri sebi zagotovo počutil boljše.
Torej, če odgovorim na prvo vprašanje – Vse ali nič me ni navdušil, tudi razočaral ne, del o zmedenosti pa … presodite po prebranem zapisu. Glavni lik je Franjo (vsi junaki imajo zgolj imena, nihče priimka), diplomirani politolog, ki po spletu naključij dobri trimesečno prakso pri pomembni politični akterki dr. Agnes, v Napredni socialni stranki (NaSS). Splet naključij, ki to ni, se razkrije proti koncu. Odide v prestolnico, nekaj sto kilometrov oddaljeno in z več milijoni prebivalcev, bivanje si uredi v župnišču in si ga deli s številnimi drugimi sotrpini, ki pa – kako zanimivo – prakso ali začasno delo opravljajo pri politični stranki nasprotnega pola. Ampak ni pomembno – živimo skupaj, pijemo ga skupaj, žuramo skupaj, celo bentimo lahko skupaj. Obdobje tik pred parlamentarnimi volitvami, kjer želi NaSS seveda zmagati (kot vsi) in po štirih letih obupnega vladanja (kaj ni vedno tako?) državo znova popeljati svetlobi naproti (kar seveda obljubljajo vsi).
Bolj kot za dr. Agnes dela za Paskala, »lik, ki ga ljubimo sovražiti«, očitnega privilegiranca, ki mu gre pri Franju na živce prav vse, dodeljuje pa mu najbolj dolgočasne in duhamorne naloge. Franjo kmalu ugotovi, da je zgolj neznaten kolešček v kolesju, ki ga vodijo močni in mogočni ljudje iz ozadja, v primeru NaSS je to Edgar. Lobiranja, podtikanja, tiha in glasna dogovarjanja, takšne in drugačne kupčije, laži in prevare, prelomljene obljube in očitne grožnje, manipulacije, zlorabe položaja in še bi lahko našteval.
Zdi se, da Voh Boštic roman piše skozi prizmo novinarja – vse preveč je pripovedovanja in razlaganja, vse premalo razpletanja in dinamike. Dialogi lahko trajajo v nedogled, ključne in pomembne stvari v nekaj vrsticah. Moteče mi je bilo, da so dialogi v večini primerov pravzaprav monologi. Svetla točka vsega skupaj je vsekakor debata z Mišo (lik, ki bi si zaslužil več pozornosti in sem ga pričakoval proti koncu, pa nič) o načelnosti politike in še en z Edgarjem, »stricem iz ozadja«, o bridki resnici delovanja politike, privilegirancih in dejstvu, da nekateri so in bodo ostali ovce. Zanimiv je tudi del s predavanjem nekdanjega profesorja (ki so ga odpustili zaradi spornih izjav), ki želi v mladih poslušalcih, ki so za njegovo predavanje seveda dobro plačali, malo previhariti mrtvilo v njihovih možganih in mislih ter pa odlomek, kjer Franjo razmišlja o poti do uspeha in pride do odgovora, da je ključen odgovor na vprašanje zakaj. Tudi recimo jim epizode, ki jih doživlja Franjo in spominjajo na dr. Jekylla in Mr. Hydea, so brez nekega pravega ozadja – kar zgodijo se. Usoda očeta je tu pa tam omenjena, dorečena pač ne. Lukenj v pripovedi je po svoje preveč.
Pohvaliti moram sicer Franjevo načelno in pošteno držo, saj ima več kot enkrat v rokah odlične karte (lahko bi rekel asa v rokavu ali pa jokerja), s katerimi bi lahko (vsaj za kratek čas) poskrbel za svojo prihodnost, a jih ne unovči. Upam si trditi, da je v današnjem svetu takšnih ljudi, sploh pa mladih, ki si želijo s čim manj dela čim več in čim hitreje zaslužiti, zelo malo.
Zgodba, ki se sicer vrti okrog uspešnega dela stranke NaSS in vsak dan boljših predvolilnih obetov, se močno zaplete z afero župana prestolnice. Imel je ljubico, plačeval ji je vse mogoče, potem je bil do nje nasilen, v javnosti pa seveda vzbuja in uživa podobo popolnega in vzornega politika. In tako kot pri Edgarju in njegovemu statusu »strica iz ozadja« ne moremo mimo nekih vzporednic, seveda tudi tale županova afera kar preveč spominja na neko dejansko prestolnico in določenega župana ter njegovo afero (ali eno od njih). Da o vsem kupčkanju okrog zviševanja davkov, brezplačnih vrtcev, zaščite manjšin ter pravic istospolnih, sploh ne govorim.
Nisem se mogel izogniti primerjavam s Piceristom Dušana Merca in Kdo je ubil SEKS? Andreja Capobianca. Prvi v nedogled napleta in kuje vse mogoče teorije zarot, drugi je vedno aktualno in podobno politično dogajanje obdržal v prestolnici, a ga je zgolj nekoliko preoblikoval in seveda preimenoval. Noben ni posebej prepričljiv. Tukaj bi lahko za primer vzeli Mojco Širok in njeno trilogijo – Pogodba, Evidenca in Praznina, ki se odvijajo na osi Rim, Ljubljana in Bruselj ter v katerih je avtorica z odličnim poznavanjem lokalnih specifik zgodbe postregla prepričljivo in se ni ubadala z lastnimi pogledi in razmišljanji o nečem, kar je sicer izmišljeno, a zelo očitno povezano z realnim.
Vse ali nič je napisana v slogu, ki mi osebno ne ustreza in me nikakor ne prepriča. Zgodba sama po sebi je izredno zanimiva in veliko obeta, a se mi zdi, da je povedana na napačen način oz. iz napačne perspektive. In če kaj, ji vsekakor ne gre očitati, da zelo realno prikaže stiske mladih, ki se želijo osamosvojiti in zaposliti, da o spreminjanju sveta sploh ne govorimo. Brez privilegijev ter močnega zaledja ti preprosto ne bo uspelo.
Prva v seriji napetih romanov o nenavadni detektivski agenciji Lockwood & Co., ki je namenjena mlajšim odraslim, bo navdušila tiste, ki sta jim všeč Harry Potter, Enola Holmes in npr. Kostja Veselko. Drugačna, svojevrstna in ravno dovolj privlačna ter napeta.
Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins so mladi (najstniški) detektivi, eni od mnogih, ki po Londonu in drugih britanskih mestih raziskujejo razloge, zakaj ponekod vidijo Obiskovalce (beri: duhove) in jih potem skušajo pregnati oz. premagati. Da bi jim to uspelo, je potrebno ugotoviti, zakaj se je nek Obiskovalec tam sploh pojavil – praviloma gre za zločine, pogosto celo krivične. Obiskovalci so zelo različni in je treba do njih tudi pristopati na različne načine, pri čemer agencije uporabljajo različne metode in orožja. Pojavljajo se samo ponoči in če se te dotaknejo, praviloma umreš. In zakaj so v glavni vlogi prav najstniki? V prvi vrsti zato, ker so njihova čutila mnogo bolj razvita in so bolj dojemljivi za ta drugačen svet. Lucy npr. odlično sliši – govorimo o Obiskovalcih; kar v njej pogosto povzroči pravcati pretres in zmedo.
Prva knjiga je razdeljena na pet delov – Duh, Prej, Ogrlica, Dvorec ter In potem, dodan pa je še obvezen Glosar, čeprav se na trenutke zdi, da bi moral biti ta bodisi na začetku ali pa kar v obliki sprotnih opomb. Začne se s primerom, ko agencijo najame starejši par, zakonca Hope, ki je prepričan, da v njuni hiši na podstrešju straši. Ne motita se – Anthony in Lucy z nemalo težavami in požigom hiše ugotovita, da je bila v steno zazidana Annie Ward, njen morilec pa nikoli odkrit. Ali je ključ do vsega ogrlica, ki jo Lucy odkrije in nespametno zadrži? Poleg tega se zdi, da je Lucy z umorjeno Annie kar preveč povezana in celo, da sta si malce podobni?
Po skoku v preteklost in občutku, da je primer Annie Ward na silo zaključen – tu ima glavno besedo OSRIN (Oddelek za spiritistične raziskave in nadzor, ki deluje v okviru Scotland Yarda in se ukvarja z reševanjem Problema, obenem pa tudi nadzoruje delo agencij), se na sceni pojavi bogati industrialec, sir John William Fairfax, lastnik tovarne, ki izdeluje vse mogoče železne izdelke, ki pomagajo pri zaščiti pred Obiskovalci. Fairfax je kupil dvorec v Combe Careyju, ki že od nekdaj slovi po tem, da v njem straši, seveda pa se – kot vedno; zdi, da je vse stvar lokalnih legend in iz stoletja v stoletje bujnejše domišljije lokalnih prebivalcev. In šele tu bomo prišli do kričečega stopnišča, rdeče sobe, pri čemer pa se seveda sprašujemo, čemu tista prva polovica knjige? Ah seveda, primera sta povezana.
A da naša trojica pride do tja, je potrebnih kar nekaj težkih preizkušenj – za najstnike bi upal reči, da pretežkih, ampak ne bomo iskali igle v kopici sena; predvsem pa uporabe (nadnaravnih) sposobnosti iznajdljivosti in logičnega sklepanja ter tudi pretkanosti. No, glavnim akterjem ob strani stoji tudi sreča, to je treba priznati in inšpektor Barnes (OSRIN), ki jih nima posebej v čislih, se ravno tako izkaže za skoraj ključnega, da mladi detektivi ne postanejo spomin.
Mogoče imate tisti, ki ste seznanjeni z Netflixovo serijo (prva sezona je posneta po prvih dveh knjigah – Kričečem stopnišču in prihajajoči Šepetajoča lobanja, katere odlomek lahko preberete na koncu) več občutka in ste že odločeni, ali bi vam bila knjiga všeč ali ne. Moram priznati, da sem jo sam ves čas bral z nekaj ročne zavore, saj mi sama struktura knjige ni bila najbolj jasna, pa seveda mi je bila kakšna zadeva tu pa tam preveč privlečena za lase, spet kakšna druga pa napisana z namenom šokiranja. (Res sem radoveden, kako so določeni prizori prikazani v seriji)
Kot prvo se mi je zdelo, da smo bralci vrženi v vse skupaj – kdo so Obiskovalci, kaj je Problem, zakaj agencije in bolj ali manj najstniške, kaj za vraga je OSRIN, potem so tu še vse mogoče kategorije Obiskovalcev, nenavadna orožja, za katera v bistvu dolgo ne vemo, kako delujejo. (Pri vsem tem je treba omeniti domiseln prevod, za katerega je poskrbel Andrej Hiti Ožinger) Preveč vsega. Kako je Lucy pristala prav pri Lockwood & Co. izvemo kasneje, tako kot se skozi roman kažejo še neke druge zadeve o vseh treh glavnih akterjih, kar bomo najbrž izvedeli v kasnejših delih, a luknje so in mogoče bodo tiste bolj zrele bralce zmotile. In seveda je tu OSRIN, pa starejše in pomembnejše agencije, kot sta Rotwell in Fittes, od kod in zakaj Problem itn. Najstniki živijo sami in skrbijo sami zase, starši so??? Dejstvo, da naši detektivi zagrizejo v primer, potem pride pa tisti del Prej in potem še Ogrlica, grizeš si nohte in razmišljaš, kaj se je zgodilo Annie, ko kot strela z jasnega pride nov, pomembnejši primer, ki bo agenciji dobesedno rešil prihodnost. Če – se ga lotijo. In sploh ne, če ga rešijo, kajti kmalu postane jasno, da je ključno vprašanje – če preživijo.
Med branjem sva s hčerko pogledala drugi del Enole Holmes in videl sem kar nekaj sorodnosti. Hči je bila navdušena in vidim, da njim (torej najstnikom) možgani vseeno funkcionirajo drugače in jih te stvari ne motijo. Pač, mogoče sem za tovrstne knjige prestar in ne le mogoče, ampak vsekakor nisem ciljna skupina za tovrstna dela.
Vsekakor mi je všeč dinamika med glavnimi tremi akterji, ki se kaže predvsem skozi dialoge, ne morem se sicer znebiti občutka, da se bo med Anthonyjem in Lucy prej ali slej zgodilo še kaj več, George pa je razmeroma tiha in skrivnostna voda, ki pa hitra postane podivjan hudournik. Prav zato so se mi po mislih podile primerjave s Harryjem Potterjem (trikotnik Harry – Hermiona – Ron, ob seveda vsem ostalem, kar vpliva nanje, pa morda v nekem trenutku sploh nismo pozorni), pa tudi Kostjo Veselkom (Kostja in Valkira ter spet kopica stranskih zgodb, likov in preteklosti) ter seveda kupom nenavadnih zlobcev in preizkušenj, ki si jih lahko (sploh odrasli) v nekih prispodobah predstavljamo tako ali drugače.
Kričeče stopnišče – da ali ne?Vsekakor da, če sodite med mlajše bralce oz. ste navdušeni nad deli, ki jih omenjam zgoraj. Vsekakor da, če radi berete in žanrsko niste preveč omejeni, saj gre za napeto, razburljivo, (na trenutke) nepredvidljivo branje, ki ga boste stežka odložili iz rok. In da tudi zato, ker je knjiga napisana ravno prav zrelo in odraslo, da se tudi odraslim ne bo zdela otročja ali banalna. Avtorjev slog podajanja zgodbe je nekaj, kar je pač treba sprejeti in spoštovati, pa četudi nam ni najljubši in zase lahko rečem, da se veselim Šepetajoče lobanje.
Zbirka dnevniških zapiskov mariborskega vsestranskega ustvarjalca Vida Kmetiča nas bo ponesla nazaj v čas covida-19, ukrepov, nepreklicnih odstopov in neverjetnega (pa ne v pozitivnem smislu!) stanja duha, ki je takrat vladal Sloveniji.
Kurzschluss je beseda, ki je še kako poznana tistim, ki se kakorkoli srečujejo z elektriko, ustrezen slovenski prevod bi bil kratek stik. Ampak kot avtor lepo povzame besede Igorja E. Berganta, pomeni to tudi prehodno duševno motnjo. In če zavrtimo spomin dve leti nazaj, v čas med tistim usodnim petkom 13., leta 2020 in kot avtor zaključuje, aprilom 2022 in državnozborskimi volitvami, je dejstvo, da smo resnično živeli v kurzschluss obdobje, pa naj besedo doživljate kot kratek stik ali pač (prehodno) duševno motnjo.
Prva asociacija med branjem so bile Zgodbe iz karantene, prvim in drugim valom (Gašper – kaj se dogaja s tretjim?), a mi je bilo kmalu jasno, da je razlika med najslavnejšim prebivalcem Drenovega Griča in Mariborčanom Kmetičem očitna. Oba duhovita, pronicljiva in samosvoja zapisovalca misli, opažanj, prebliskov in dejstev, a vendarle je Kržmanc bolj oseben, Kmetič pa … hja, bolj štajerski?
In ne, seveda to ni mišljeno slabo, a gre vseeno za povsem drugačen pristop – k razmišljanju, opažanju in zapisovanju. Mimo številnih primerjav z mariborskim dogajanjem (skoraj) desetletje poprej, ki ga bo zgodovina pomnila po besedah »Gotof je!«, ne gre in ja, primerjave so na mestu. Tudi Bergantu in k njegovi definiciji kurzschlussa se avtor nekajkrat vrne, kot se nasploh številne domislice ponavljajo, deležni pa smo tudi dveh letnih pregledov (za 2020 in 2021), kar bi bilo povsem sprejemljivo, če ne bi imel občutka, da gre pravzaprav za krajše odlomke prejšnjih dnevniških zapisov, zlepljenih v daljši zapis.
Tisto, kar je pravzaprav najbolj zabavno, a obenem tudi moteče in na dolgi rok problematično, so Kmetičeva poimenovanja glavnih akterjev. Dobro, seveda bomo vsi vedeli, kdo je PreCednik (»auto-correct« dela in ne vprašajte, koliko sem zapisal tole, da je bilo sprejeto), tudi Noriško kraljestvo lahko pripišemo zgolj eni osebi, našemu Svetilniku (aha, to pa zna biti čez nekaj let težava), kdo so v knjigi Ljutenant Gruber (ne tisti iz britanske serije Alo Alo!), Kekec, Bademajster, Nepreklicni in tako naprej. Danes vemo, če malo pobrskamo po spominu, čez dve leti bomo (upam) pozabili, čez deset let pa … predvsem upam, da bodo omenjeni v večnem političnem pokoju.
Kmetiču številne skovanke in besedne igre sicer odlično uspejo, a kar nekako ne morem mimo tega, da smo vse to v tistem obdobju že lahko prebrali na vseh mogočih družbenih omrežjih, saj smo imeli čas in čeprav Svetilnika nismo dosegli (pri številčnosti kleti na Trstenjakovi je to najbrž nemogoče), smo kar uspešno prilivali olje na ogenj. Dejstvo pa je, da marsikaj – no, veliko!, zapiše točno tako, kot si je polovica Slovenije s kančkom zdrave pameti v tistem obdobju mislila in v kakšni »šank debati« tudi povedala, ampak žal – vse skupaj je malo »out of date«.
Kurzschluss bi bil imenitno branje leta 2022, torej kmalu po prelomnih državnozborskih volitvah in koncu epidemije, čeprav lahko marsikateremu strahu in dvomu žal prikimamo, dve leti kasneje pa … prebereš, se vmes zahahljaš, primeš za glavo, malo pobrskaš po spominu in v tej kombinaciji do konca. Potem knjigo odložiš, si želiš, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo in potem na vse skupaj pozabiš.
Dan Podjed je mogoče najbolj znan slovenski antropolog in je istočasno izdal dve knjigi – pričujoči roman in še znanstveno podporo z naslovom Krizolacija: znanstveno branje o izoliranih ljudeh.
Dana Podjeda sem imel ravno v dneh, ko je knjiga izšla, priložnost osebno spoznati in z njim izmenjati nekaj stavkov, spoznati, da imava mnogo skupnih pogledov in tudi vrednot, me je pa potem še presenetil z zanimivim in duhovitim predavanjem o krizolaciji. Kaj je krizolacija? Recimo temu stanje družbe (ne samo človeka), ko se zaradi krize izolacije znajde v krizi. Saj se še spomnite covida19, kajne? Predavanje je bilo tedaj sicer mnogo bolj naslonjeno na znanstveno-raziskovalni del krizolacije, tako da se mi zdi, da je tudi druga knjiga vredna branja.
Nimam pojma, če sem kdaj že napisal kakšen članek takole, da sem želel najprej zapisati ključno misel (kar je na koncu zneslo skoraj celo stran) in šel šele potem pisati o dogajanju v knjigi? In sedaj razmišljam, če je sploh pomembno.
Dan Podjed nam v uvodnih poglavjih predstavi življenja v nekaj, očitno izoliranih, stanovanjskih enotah. Različni ljudje, različne zgodbe. Petčlanska družina, razklana. Par brez otrok, v začaranem krogu alkohola in medsebojnega nasilja. Starejši par, kjer je ona dobesedno na smrtni postelji. Posameznik, ki dneve dobesedno preživi na stolu (tudi po svoji bivalni enoti se premika z njim), za računalnikom, oblečen v plenico. In dve mladenki, ki se razkazujeta in služita z uresničevanjem spolnih fantazij predvsem moških. So vas morda že preplavili spomini? So delčki takšnega življenja, ki smo ga imeli med leti 2020 in 2022, (p)ostali del vašega življenja?
Vse, prav vse, se dogaja v njihovih bivalnih enotah. Vse, kar potrebujejo, dobijo prek posebnega predala v neprebojnih vratih. Hrano, pijačo, oblačila, pripomočke, igrače, zdravila … seveda morajo dobrine plačati s krediti, ki jih služijo na tak ali drugačen način. Vse, kar morajo storiti, storijo in delajo na daljavo, virtualno, prek računalnikov. Nimajo pojma, kje so, kakšen je svet zunaj in kdo so ljudje, ki živijo v isti »zgradbi« z njimi.
Vse dokler se zdravstveno stanje hčerke petčlanske družine drastično ne poslabša (vnetje slepiča) in najprej njena starša, potem pa še vsi ostali, mora začeti iskati rešitev. In potem vidimo, da vse ni tako kot so oni mislili, tudi bralca vsekakor čaka (neprijetno) presenečenje ali dve. Spoznamo tudi Zbor, kako in zakaj je prišlo do te nove svetovne ureditve in … kaj naj rečem?
Tam zunaj so ljudje (ali še boljše podjetja), ki vedo, kaj počnemo. V vsakem hipu. Kakšne so naše potrebe in želje. Zloglasni veliki brat, zlovešči digitalni panoptikum, nekdo/nekaj, kar lahko označimo z besedo Vsemogočni. Resnično pomembne stvari in osebe v našem življenju so popačene, vrednote popolnoma izkrivljene in včasih nimamo pojma, kaj naj. No, takrat dobimo ustrezen signal, ki nas (seveda podzavestno) usmeri. In potem se čudimo, da smo v krizi?! Seveda smo, v krizi družbe in človeštva kot takega.
Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh me je pretresla bolj, kot sem sprva uspel priznati. Po prebrani prvi polovici sem slabo spal in imel naslednji dan polno glavo. Lahko torej rečem, da mi je Podjed z zapisanim zlezel pod kožo. Druga polovica ne popušča, čeprav sem naslednji dan vseeno zaspal nekoliko lažje. Seveda se vsi spomnimo covida19, vsi smo dali čez izolacije in krize, eni večje in drugi manjši in tako ali drugače se bo vsak od nas našel v zapisanem.
Naravnost zastrašujoč je tisti del, ko Podjed predstavi Zbor in da vam pretirano ne pokvarim branja – Zbor sestavlja šestnajst najmočnejših in najmogočnejših, najvplivnejših in najpomembnejših. Bolj ali manj vam bo jasno, kdo so in zakaj so, kjer so. Oziroma naj bi po Podjedovi viziji nekoč tam bili. IN zakaj je zastrašujoče? Zato ker se zdi tako prekleto verjetno in mogoče, celo preroško.
Po drugi strani pa se zdi – kot ugotavlja tudi Igor Harb v spremni besedi Kdo še potrebuje Orwella?; da smo vse to nekje že videli in prebrali. Pa naj bo to 1984, Krasni novi svet, Gospodar muh, vsekakor Trumanov show, na nek način celo Deklina zgodba in še bi lahko naštevali fantastične in distopične romane, ki so nastali v – pozor, pozor! – zadnjih 100 letih. Zaključek Krizolacije me je spomnil na mojo lastno zgodbo Življenje je …, kjer predvidim popolno vodeno, kontrolirano, mehanizirano in takorekoč nečloveško družbo leta 2692. Pa se je tudi meni, podobno kot Podjedu, v zgodbi zgodil kratek stik. In ne, zgodbe nisem napisal med ali po covidu19, ampak kakšnih 20 let nazaj. Ne vem, morda ljudje, ki gledamo na svet malo drugače, vemo, da zaenkrat plačujemo zgolj davek, končni račun – ko bi nemogoče visok; pa še pride.
Seveda, po drugi strani je vredno razmislit, kaj lahko storimo? Veliko, pravzaprav. Spremenimo svoje navade za začetek. Predvsem tiste, ki so povezane z nekontroliranem objavljanjem vsega mogočega na družbenih omrežjih in hranjenjem trolov. Namesto novic beremo knjige. Namesto vplivnežem zaupamo lastni pameti in šestemu čutu. Namesto všečkov delimo objeme in poljube (za začetek zgolj in samo tistim, ki jih poznamo, seveda) in poskrbimo zase – za lastno zdravo pamet in dobro počutje. Kot sem včeraj prejel lepo misel – »bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu«.
Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh je zanimivo, poučno, oči odpirajoče branje. Fantastično vsaj zame ne. Najbolj me je zmotilo, da se mi zdi, da je avtor notri preprosto »nametal« preveč, čeprav po drugi strani – tako nekako bo najbrž videti, ko se bo svet okoli nas začel podirati. Iz omar bodo popadali vsi okostnjaki, na površje priplule najbolj grozljive in pozabljene pošasti … ali pa naša čustva, zamere in še kaj. In nenadoma se lahko zavemo, da roman ni le »kaj bi bilo, če bi bilo«, ampak »kaj bo, ko bo …«. Pretresljivo, resnično (čeprav fantazijsko) in – preprosto vredno branja in razmisleka.
Jurij Souček je ena tistih nespornih slovenskih igralskih legend, ki si zasluži biografijo. Ali kot je zapisano uvodoma in kot je to lepo ubesedila Součkova soproga, Milena Morača: »vzvratna vožnja v času.«
Jurija Součka ni več z nami, zapustil nas je 17. januarja letos, v 95. letu starosti. Pri pisanju in oblikovanju knjige je bil še kako dejaven in zato bo mogoče kakšen stvar vseeno zapisan, kot da je še z nami. Ker pravzaprav je – moja generacija se ga bo spominjala kot glas številnih risank – od Palčka Davida do Pipija in Melkijada, če me spomin ne vara tudi Maksipsa Fika, za Jakca in čarobno lučko ter tistega godrnjavega in vedno zaspanega (češkoslovaškega) medveda sem izvedel v knjigi, pa se ju dobro spomnim, bil je »kriv« (kot režiser) za nepozabnega Palčka Smuka in še bi lahko našteval. Ne, v gledališču ga nisem nikoli videl, pa čeprav je bil odrskim deskam zvest in zaprisežen s sleherno celico svojega telesa. In takih je malo. In zaradi vsega, kar je Jurij Souček naredil za gledališče (za veliko večino boste izvedeli prav v tej knjigi), bo zagotovo vedno živ.
Tovrstne biografije so seveda vedno problem – eno je, da se človek, ki ima za seboj 90+ let plodnega, ustvarjalnega življenja, sploh še spomni stvari za nazaj. Arhivi so in niso. Problem se pojavi, kaj povedati in morda še bolj česa ne. Souček je menda slovel kot človek brez dlake na jeziku, kar mu je nakopalo obilo težav, a se v pravzaprav avtobiografiji ne spušča v neke davne in pozabljene spore, zamere, podtikanja itn. In tako spet že v uvodu zapiše, da so številne gledališke anekdote tako legendarne, da se pripovedujejo iz generacije v generacijo in jih boste v tej knjigi zaman iskali. In priznam, da sem bil sprva nad mogoče kar skopostjo posameznih odlomkov ali pa tega, kako je kakšno stvar zgolj nastavil in jo v naslednjem stavku tudi zaključil, kar nekoliko razočaran. Potem sem vseeno prišel do nekega spoznanja, da bi – če bi želel vse zapisati in opisati; najbrž lahko napisal vsaj deset takšnih knjig. In porabil ničkoliko časa, da bi dobil vsaj načelna privoljenja ljudi, ki so v knjigi omenjeni, da se ne bi še naslednje generacije tožarile.
Tako da, Glej ga, Součka! ni biografija, kot je recimo Rac Petre Pogorevc, tudi ni Cavazza Vesne Milek (prvič je bila izdana 2011 in morda bi sedaj Cavazza tudi kaj spremenil, dodal, izpustil, gre pa – da ne bo dvoma; za odlično biografsko izpoved) in je morda še najbolj podobna Veliki igralski družini Poldeta Bibiča. In tisto, kar je neizpodbitno – vsi štirje omenjeni so oboževali in živeli gledališče, Souček najbrž najbolj, saj ga ni pretirano potegnilo niti v televizijo (vsaj ne kot igralca), niti v film.
Jurij Souček se je leta 1929 rodil češkim staršem in je zase trdil, da je – Ljubljančan. V gledališče in tudi opero se je zaljubil že kot otrok, bil aktiven (kot gledalec in amaterski recimo nastopač) v času druge svetovne obdobje, ko je bil del OF, pri šestnajstih pa je že prvič postal oče. Privlačnost odrskih desk je v njem živela tudi med delovnimi brigadami, služenjem vojaškega roka in čeprav so imeli starši zanj začrtano povsem drugačno poklicno pot in je sprva celo tajil, da obiskuje tedaj še AIU (Akademijo za igro in umetnost), je na neki točki vendarle stopil iz omare. Postal igralec.
Imena sopotnic in sopotnikov na dolgi življenjski in poklicni poti bodo nekaterim bolj, drugim manj znana. Mene je recimo presenetila informacija, da je Vinko Globokar igral v spremljevalni zasedbi Edith Piaf, da je tudi Ingrid Bergmann začela v gledališču in kakšen skopuh je bil Veno Pilon. Tudi na igralsko profesijo ali izobraževanje se ne spoznam dovolj dobro, da bi poznal številne (porodne) krče, s kakršnimi se je naše gledališče ukvarjalo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Seveda je pa o tem zanimivo brati, saj gre za takorekoč zgodovino ter razvoj gledališča in igralstva pri nas. Skozi vse male in velike (r)evolucije, izzive, premike in odmike od zakoličenega in ozkoglednega …
Jurij Souček je tu premikal meje! Trmasto in pogosto na račun lastne priljubljenosti, a z namenom gledališče narediti boljše, večje, bolj prepoznavno, živo, prilagojeno času. On je bil tisti, ki je začel k sodelovanju vabiti slikarje, kiparje, tesarje in druge, da so sooblikovali podobo odra in posameznih predstav. Zavedal se je, kako pomembna je glasba in je k sodelovanju pritegnil najboljše glasbenike tistega časa – med drugim že omenjenega Globokarja, pa mojstre Adamiča, Robežnika in Sepeta, Eldo Viler in druge. Izobraževal se je na področju gledališča – predvsem v Franciji, pa tudi v drugih vzhodnoevropskih državah, sodeloval in se učil ter izmenjeval izkušnje. Resnično se po prebranem lahko vprašamo, kakšno bi dejansko bilo gledališče v Sloveniji brez Jurija Součka?
Pa ni bilo le gledališče – viden oz. slišan pečat je pustil tudi na radiu in pri sinhronizaciji risank. Ves čas se je zavedal, da nobenega občinstva, sploh pa ne otrok, ne gre podcenjevati in da moraš k vsakemu delu pristopiti maksimalno osredotočeno in profesionalno. Ob približno 150 vlogah v gledališču in nešteto priznanjih in nagradah v knjigi morda za pet vlog zapiše, da so mu pa res uspele in je z njimi zadovoljen. Popolnoma drugače kot danes, ko avtorji ali pa igralci/glasbeniki (pač umetniki) vedo, da nekaj ni najboljše in se že vnaprej izgovarjajo. Tako ne preseneča, da ni bil zadovoljen s trenji v domači Drami in da je pravzaprav ves čas iskal in ustanavljal različne stranske gledališke in umetniške projekte, kjer je pravzaprav zaradi samega sebe utiral pot, zasluge pa so pogosto pobirali drugi.
Dolgo je zdržal in kar neverjetno je, koliko tega se je zapisalo. Pa še enkrat – tu ni pogrevanja nekih pozabljenih zamer, razkrivanj, podtikanj – bolj ali manj dejstva. In kot je iskren pri vsem drugem, je iskren tudi pri svojem zasebnem življenju – spoštljiv do bivših žena in iskreno ljubeč do operne dive Milene Morača, s katero sta bila skupaj štiri desetletja. Za nekatere stvari v življenju se je vredno potruditi, le najti jih je treba.
In če so Radka Poliča – Raca pogosto označevali kot »enfant terrible«, ne vem, kako bi označili Jurija Součka. Občutek imam, da bi se on sam želel ogniti oznakam kot so »vizionar«, »revolucionar« in podobno, pa čeprav je bil vse to. Rad in ponosen je bil na to, da je bil Ljubljančan. Igralec, režiser, prijatelj, mož, oče, dedek. In vse, kar je počel, je počel z veliko ljubezni.
V trenutku, ko sem prebral »Ime mi je Ivana. Živela sem štirinajst poletij, to pa je zgodba o zadnjem«, sem vedel, da me čaka pretresljivo in najbrž tudi hipnotično branje. Nisem se motil.
Magdalena Blažević je priznana in tudi mednarodno uveljavljena pisateljica, ki se je rodila v Žepču v Bosni in Hercegovini. Tako ne preseneti niti uvodni zapis in posvetilo »Prebivalcem vasi Kiseljak v spomin na 16. avgust 1993« in ko sem šel – po tem, ko sem knjigo prebral, malo raziskovat, še več sem pa razmišljal, sem prišel do spoznanja, da pravzaprav za samo knjigo ni pomembno. Zgodil se je vojni zločin. Za čas vojne, ki je sama po sebi zločin. Med drugimi, premnogimi je umrlo tudi nedolžno 14-letno dekle, kar je spet zločin posebne vrste in … ker vem, da mnogih (vojnih) zločincev za čas življenja ne doleti niti približno zaslužena kazen, iskreno upam, da so našli svoje mesto v katerem od Dantejevih krogov Pekla.
In naj že sedaj povem, da V poznem poletju ni knjiga, ki bi jo prebrali in odložili. Nikakor. Če je v vas kanček človečnosti, empatije …, boste o njej še nekaj časa razmišljali. In prišli do spoznanja, da ste brali neverjetno lepo knjigo. Jaz ne vem, kako avtorici uspeva – mislim, uspeva ji mojstrsko in naj na tem mestu izpostavim še prevajalko Đurđo Strsoglavec; vse te vojne grozote, smrt, teror, strah, nočne more in razblinjanje sanj, opisati na tako čudovit način. Med samim razmišljanjem nisem mogel mimo Doerrjeve Vse te nevidne svetlobe, pa Življenja vilinov Barberyjeve, Šehićeve Knjige o Uni, katerokoli knjigo še ene mojstrice čudovitega pripovedovanja še tako krutih stvari Elif Shafak, seveda Benignijevega filma Življenje je lepo.
Ko čutiš, vohaš, vidiš, tipaš … živiš.
Kaj povedati o sami zgodbi? Pripoveduje jo 14-letna Ivana, ki v mali bosanski vasici živi s starši (oče je šel v vojsko) in mlajšim bratom, starimi starši (dedek veliko preveč pije, babica je bogaboječa), teto in sestrično Dunjo (njena najboljša prijateljica) ter številnimi stranskimi liki. Seveda slutimo, da se bo nekaj zgodilo, lahko bi uporabil verz »vazduh trepti kao da nebo gori« in samo vprašanje je kaj, mogoče tudi kako. Nekaj spominjanja na čas, ko nihče ni verjel, da je vojna sploh možna, na neko idilo preprostega kmečkega življenja, reko Bosno, čudovito naravo in življenje, za katerega ne veš, kako lepo je, dokler ga ne izgubiš. Dobesedno.
Ker potem se zgodi tisti pozno poletni dan … ljudje so pripravljali ozimnico iz tistega malo, kar so še imeli, česar niso prekrile črne saje, potolkla toča ali pogoltnila reka. Prišli so, s težkimi vojaškimi škornji, črnimi trakovi v laseh in kričali v nerazumljivem jeziku. In streljali. Ivana je izgubila življenje, njena mama nogo, dedek preostali delček zdrave pameti. Dunja najboljšo prijateljico.
A zgodbe tu še ni konec, ker nas Ivana čutno vodi skozi dneve, tedne in mesece potem. Na njenem pogrebu smo, kjer težka gruda pada na majhno krsto. Obiščemo njeno mamo v bolnišnici. Babici poči srce. Ničkolikokrat smo priče, kako dedka mrtvo pijanega najdejo v obcestnem jarku. Enkrat je zadnjič, a takrat ga najdejo v domači kleti. Tam so le še prazne steklenice žganja. Po reki Bosni se valijo smeti, in trupla. Bratov prijatelj Črni nejeverno sprašuje Dunjo, ali je bila res poleg, ko so Ivano hladnokrvno ustrelili. Ivanin grob prestavijo in brat nanj položi sonce.
Mojstrstvo pripovedovanja in opisovanja. Stavki so praviloma kratki in tečejo kot bistra reka. Avtorica ne izgublja časa, ne z dialogi in še manj z neskončnim opisovanjem. Naši čuti so ves čas na preizkušnji. Si boste znali pričarati vonj bezga, po katerem dišijo lasje? Ali pa vročino kresa in bližino ognja, ko nekaj slutimo? Še veste, kako je teči po pokošenih travnih bilkah in zakaj je temu podoben včeraj obrit obraz? Ste že kdaj pogledali v globok vodnjak, da boste vedeli, kako se nekomu v očeh zrcali neskončna žalost?
Vojna je zlo. Zločin. Uničenje, smrt, neskončne zamere. In po vseh vojnah zadnjih desetletjih in stoletij, ko bijemo bitko sami s seboj in lastno neumnostjo do narave, tega še kar ni konec. Otroci trpijo in umirajo, ženske posiljujejo, jim režejo ude, ljudi mučijo, jih brez kančka usmiljenja enega za drugim pobijajo, brišejo rod za rodom … Žalosti me, koliko podobnih zgodb se bo še moralo zapisati … »Yes, and how many times must the cannonballs fly / before they’re forever banned?« je zapisal Bob Dylan in dodal, da je odgovor v vetru … ampak še tako močan veter nekaterih stvari ne more odpihniti, morda pa kvečjem še razplamtel tleče iskre (večnega) sovraštva. Najbrž do bridkega konca, ko bo morda zadnja stvar, ki ji bomo še videli, sonce. Le da se mi zdi, da je avtorica želela sonce uporabiti kot svetlo točko in še svetlejšo prihodnost.
V poznem poletju je vsekakor knjiga, ki se vam bo vtisnila v spomin. Prebral sem jo le nekaj dni preden sem se odpravil na potepanje po državah bivše Jugoslavije, kjer bom med drugim obiskal tudi Bihač, Mostar in Sarajevo ter še kaj vmes. In ničkoliko podob se mi bo naslikalo, preplavljala me bodo čustva, ampak … če je avtorica zaključila s soncem, naj jaz z Benignijem – življenje je lepo.
Roman o družini, prijateljstvu, ljubezni, bratsko-sestrski ljubezni, medgeneracijskem razkolu. Roman o pravilih in varovanju okolja. Roman o spominih in tragediji, obžalovanju in neizrečenem.
Poletje na jezeru Čiče hrvaške pisateljice Jasminke Tihi-Stepanić me je pretresel. Glavna junakinja Lucija ima 14 let, njen bratec Janko 11. Moja mlajša otroka – hči in sin, sta stara 14 in 11 let. Glavna junaka poletje preživljata v nedokončani in surovo opremljeni hiši v Veliki Gorici, skupaj z babico, za katero bi lahko rekli, da je vse prej kot tista tipična, prijazna in ustrežljiva babica. Vsaj ne do Lucije. Njuna mama v Poreču opravlja poletno/sezonsko delo sobarice, saj je to edino delo, ki ga je dobila, nujno pa potrebujejo denar. Oče je na začasnem (že tri leta) delu v bavarski prestolnici in Lucija vsak dan nestrpno pričakuje njegov klic, sporočilo, naj pride k njemu, vsaj čez poletne počitnice. Situacija je pri meni nekoliko drugačna – res je, da sva z materjo otrok ločena, ona živim pri Bledu in jaz v Ljubljani, en teden so pri njej in en teden pri meni, a nekih obljub in slabe vesti zaradi odsotnosti ni. Pa vseeno tistemu tednu, ko niso z mano, nekaj manjka.
Nazaj k zgodbi. Lucija očetov klic čaka zaman. Oče ima vedno nove izgovore (ki bodo sčasoma v dekletu prebudili sumničenja) in ko postane jasno, da bosta sestra in brat poletne dni preživljala s strogo in večno nezadovoljno babico, ki jima postavlja vedno nova pravila in večino stvari prepove, je na robu obupa. Zdi se, da je žarek upanja Lucijina prijateljica Petra, ki občasno pride na obisk in da lahko skupaj obiskujeta bližnje jezero Čiče …
Sama zgodba se sicer začne zelo dramatično in da slutiti, da se bo na neki točki zgodilo nekaj. Nekaj prelomnega, usodnega, morda celo tragičnega. Nekega julijskega večera Lucijin mlajši brat Janko izgine. Zlovešča tišina v hiši, na mizi pa sporočilo, da je odšel k mami. Lucija bratca na srečo najde, tik ob avtocesti, v julijski nevihti, ga ošteje in mu seveda našteje, kaj vse bi s emu lahko zgodilo in zabiča, naj česa podobnega ne ponovi. Babici (in mami) seveda ne povesta nič.
Jasno je, da je med sorojencema tisti klasični »ljubi-sovraži« odnos. Lucija in Janko se imata rada, čeprav tega najrajši ne bi niti pokazala, kaj šele priznala. A njen zaščitniški odnos in njegovo zgledovanje ter upoštevanje in navduševanje sestre da vedeti, da je tisti »sovraži« del bolj krinka. Ali pač tipičen del odraščanja, mislim, da je znan vsem – naj smo imeli sami starejše/mlajše brate/sestre oziroma imamo sedaj sami otroke. Lucija, ki prosti čas sprva namenja branju (Sprehajalec knjig) in učenju nemščine, ne razume bratove obsesije z delovnimi stroji oz. predvsem z bagerji. Zanj so pač bagerji in dolgo časa nič. S Petrinim prihodom in obiskovanjem jezera Čiče, kjer zaradi izkopavanja mrgoli gradbenih strojev – seveda bagerjev in velikega čuda, t. i. laboda, plavajočega bagerja; se situacija nekoliko spremeni.
Petra je jeziček na tehtnici ali kot je zapisano, če je Lucija »ta pametna«, je Petra »ta lepa«. Pa tudi tista, ki si ne le upa, ampak tudi drzne storiti korak več in huje prekršiti kakšno pravilo, predvsem pa zelo jasno in glasno izraža svoj obup, da še kar ne more na morje. Zaljublja se kot letajo čebele iz cveta na cvet in prav ona je tisti, ki pri Luciji spodbudi vse sume okrog morebitnih (resničnih) razlogov za očetovo zadržanost. Zagotovo ima drugo žensko, kot jo je imel tudi njen oče, ko je neko obdobje delal na Irskem.
Potem se pojavi še družba na jezeru Čiče – Paula, Jakov in Sašo, pa Jankova prijateljica Hana in seveda sta tu babicaVišnja – ki tudi ni tako zelo slaba oz. tiranska kot se zdi, ju pa seveda zelo skrbi za vnukinjo in vnuka in jima želi zgolj najbolje, le pokazati ne zna tega na najboljši način!; in dementna prababica, ki jo občasno obiščejo. Babica ima seveda svojo zgodbo in razloge za tak odnos – hči (Lucijina in Jankova mama) je bila njen zaklad in jasno je, da ni bila navdušena nad njeno izbiro partnerja (ki je za nameček sedaj tako dolgo v Nemčiji) ter prvo in nato še drugo nosečnostjo, da o selitvi iz njenega stanovanja sploh ne govorimo. Vse narobe! Še bolj zanimiv stranski lik se zdi Hana, ki me je s svojo podobo, samovoljnostjo in tudi brezbrižnostjo spomnila na sinovo prijateljico, ima pa ravno tako zelo bridko usodo. Nasploh se zdi, da je Velika Gorica nekakšen kraj, kjer umirajo sanje, jezero Čiče pa takorekoč črna luknja …
A ko Lucija naposled prejme očetovo sporočilo, da čez deset dni pride ponjo, česar se veseli tudi Janko, saj bo lahko z babico vendarle odšel na morje, premikati se začne tudi na sicer oddaljenem in še vedno zelo tipajočem razmerju med Lucijo in Jakovom, se zgodi … nesreča. Tragedija, pravzaprav.
Všeč mi je, kako spretno je avtorica vodila zgodbo, saj je bralcu ves čas branja jasno, da se bo nekaj zgodilo, nima pa pojma kaj, niti komu. Bo mogoče Lucija, zaslepljena od ljubezni, posiljena? Bo imel oče na poti iz Munchna prometno nesrečo? Ali se bo morda prikazal z drugo žensko? Nekaj se bo zgodilo babici, ki je ves čas prikazana kot negativen lik, pa bo na koncu postavljena v domala svetniški položaj? Bi se lahko kaj zgodilo mami med delom sobarice? Bo Janko skušal še enkrat pobegniti (beri: oditi k mami) in se mu bo tokrat res kaj zgodilo? Ničkoliko možnosti in pravzaprav se vse zdijo precej verjetne. In prav vse takšne, da jih nihče od nas ne želi izkusiti na lastni koži.
Poletje na jezeru Čiče je pretresljiv in zelo življenjski roman. Roman, ki nas spomni, kako zelo minljivi smo in kako se še tako popolna slika v trenutku lahko sfiži in nas zaznamuje za celo življenje. Roman, ki da vedeti, da so določene stvari in osebe v življenju pomembne in se je zanje vredno potruditi, druge pač ne in jih je najboljše čimprej pustiti nekje ob poti življenja. Ne pozabite povedati tistim, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Objeti staršev in starih staršev ter imeti ves čas v mislih, da vas imajo neizmerno radi in da so vedno v skrbeh za vas. Pa tudi nase ne pozabiti.
maticpise.com 