(brez naslova)

Vse ali nič

S prvenci je vedno križ (verjemite, šel sem čez to, takorekoč dvakrat) – ali te navdušijo, razočarajo ali pustijo zmedenega. Občutja po tem, ko sem prebral prvenec Anžeta Voha Boštica bi lahko označil z malce predrugačenim naslovom – vse in nič.

Anže Voh Boštic je nekdanji novinar portala Pod črto, enega redkih raziskovalnih in neodvisnih novinarskih medijev pri nas. Človeku je hitro jasno, da mu tem in vsebin za pisanje ne bi smelo zmanjkati, da pa se bo vedno sprehajal po zelo tanki črti, kaj in koliko lahko napiše. Tako je ustvaril nek soroden svet s podobnimi liki in zapleti, da ga kdo ne bi tožil. Mogoče je glavni lik (diplomanta politologije) ustvaril celo po lastni podobi – nekdo, ki želi in je prepričan, da bo lahko svet spreminjal na bolje z dobrimi dejanji, a kmalu spozna, da je to zgolj utopija. (In še drugič, verjemite, da približno vem, kako je to, ko sem šel z romantiko radijskega dela delat na komercialno radijsko postajo) Mogoče lahko avtor odide v kakšno humanitarno organizacijo, kjer bo imelo njegov delo smisel in se bo sam pri sebi zagotovo počutil boljše.

Torej, če odgovorim na prvo vprašanje – Vse ali nič me ni navdušil, tudi razočaral ne, del o zmedenosti pa … presodite po prebranem zapisu. Glavni lik je Franjo (vsi junaki imajo zgolj imena, nihče priimka), diplomirani politolog, ki po spletu naključij dobri trimesečno prakso pri pomembni politični akterki dr. Agnes, v Napredni socialni stranki (NaSS). Splet naključij, ki to ni, se razkrije proti koncu. Odide v prestolnico, nekaj sto kilometrov oddaljeno in z več milijoni prebivalcev, bivanje si uredi v župnišču in si ga deli s številnimi drugimi sotrpini, ki pa – kako zanimivo – prakso ali začasno delo opravljajo pri politični stranki nasprotnega pola. Ampak ni pomembno – živimo skupaj, pijemo ga skupaj, žuramo skupaj, celo bentimo lahko skupaj. Obdobje tik pred parlamentarnimi volitvami, kjer želi NaSS seveda zmagati (kot vsi) in po štirih letih obupnega vladanja (kaj ni vedno tako?) državo znova popeljati svetlobi naproti (kar seveda obljubljajo vsi).

Bolj kot za dr. Agnes dela za Paskala, »lik, ki ga ljubimo sovražiti«, očitnega privilegiranca, ki mu gre pri Franju na živce prav vse, dodeljuje pa mu najbolj dolgočasne in duhamorne naloge. Franjo kmalu ugotovi, da je zgolj neznaten kolešček v kolesju, ki ga vodijo močni in mogočni ljudje iz ozadja, v primeru NaSS je to Edgar. Lobiranja, podtikanja, tiha in glasna dogovarjanja, takšne in drugačne kupčije, laži in prevare, prelomljene obljube in očitne grožnje, manipulacije, zlorabe položaja in še bi lahko našteval.

Zdi se, da Voh Boštic roman piše skozi prizmo novinarja – vse preveč je pripovedovanja in razlaganja, vse premalo razpletanja in dinamike. Dialogi lahko trajajo v nedogled, ključne in pomembne stvari v nekaj vrsticah. Moteče mi je bilo, da so dialogi v večini primerov pravzaprav monologi. Svetla točka vsega skupaj je vsekakor debata z Mišo (lik, ki bi si zaslužil več pozornosti in sem ga pričakoval proti koncu, pa nič) o načelnosti politike in še en z Edgarjem, »stricem iz ozadja«, o bridki resnici delovanja politike, privilegirancih in dejstvu, da nekateri so in bodo ostali ovce. Zanimiv je tudi del s predavanjem nekdanjega profesorja (ki so ga odpustili zaradi spornih izjav), ki želi v mladih poslušalcih, ki so za njegovo predavanje seveda dobro plačali, malo previhariti mrtvilo v njihovih možganih in mislih ter pa odlomek, kjer Franjo razmišlja o poti do uspeha in pride do odgovora, da je ključen odgovor na vprašanje zakaj. Tudi recimo jim epizode, ki jih doživlja Franjo in spominjajo na dr. Jekylla in Mr. Hydea, so brez nekega pravega ozadja – kar zgodijo se. Usoda očeta je tu pa tam omenjena, dorečena pač ne. Lukenj v pripovedi je po svoje preveč.

Pohvaliti moram sicer Franjevo načelno in pošteno držo, saj ima več kot enkrat v rokah odlične karte (lahko bi rekel asa v rokavu ali pa jokerja), s katerimi bi lahko (vsaj za kratek čas) poskrbel za svojo prihodnost, a jih ne unovči. Upam si trditi, da je v današnjem svetu takšnih ljudi, sploh pa mladih, ki si želijo s čim manj dela čim več in čim hitreje zaslužiti, zelo malo.

Zgodba, ki se sicer vrti okrog uspešnega dela stranke NaSS in vsak dan boljših predvolilnih obetov, se močno zaplete z afero župana prestolnice. Imel je ljubico, plačeval ji je vse mogoče, potem je bil do nje nasilen, v javnosti pa seveda vzbuja in uživa podobo popolnega in vzornega politika. In tako kot pri Edgarju in njegovemu statusu »strica iz ozadja« ne moremo mimo nekih vzporednic, seveda tudi tale županova afera kar preveč spominja na neko dejansko prestolnico in določenega župana ter njegovo afero (ali eno od njih). Da o vsem kupčkanju okrog zviševanja davkov, brezplačnih vrtcev, zaščite manjšin ter pravic istospolnih, sploh ne govorim.

Nisem se mogel izogniti primerjavam s Piceristom Dušana Merca in Kdo je ubil SEKS? Andreja Capobianca. Prvi v nedogled napleta in kuje vse mogoče teorije zarot, drugi je vedno aktualno in podobno politično dogajanje obdržal v prestolnici, a ga je zgolj nekoliko preoblikoval in seveda preimenoval. Noben ni posebej prepričljiv. Tukaj bi lahko za primer vzeli Mojco Širok in njeno trilogijo – Pogodba, Evidenca in Praznina, ki se odvijajo na osi Rim, Ljubljana in Bruselj ter v katerih je avtorica z odličnim poznavanjem lokalnih specifik zgodbe postregla prepričljivo in se ni ubadala z lastnimi pogledi in razmišljanji o nečem, kar je sicer izmišljeno, a zelo očitno povezano z realnim.

Vse ali nič je napisana v slogu, ki mi osebno ne ustreza in me nikakor ne prepriča. Zgodba sama po sebi je izredno zanimiva in veliko obeta, a se mi zdi, da je povedana na napačen način oz. iz napačne perspektive. In če kaj, ji vsekakor ne gre očitati, da zelo realno prikaže stiske mladih, ki se želijo osamosvojiti in zaposliti, da o spreminjanju sveta sploh ne govorimo. Brez privilegijev ter močnega zaledja ti preprosto ne bo uspelo.

Cankarjeva založba, 2023

Lockwood & Co. – Kričeče stopnišče

Prva v seriji napetih romanov o nenavadni detektivski agenciji Lockwood & Co., ki je namenjena mlajšim odraslim, bo navdušila tiste, ki sta jim všeč Harry Potter, Enola Holmes in npr. Kostja Veselko. Drugačna, svojevrstna in ravno dovolj privlačna ter napeta.

Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins so mladi (najstniški) detektivi, eni od mnogih, ki po Londonu in drugih britanskih mestih raziskujejo razloge, zakaj ponekod vidijo Obiskovalce (beri: duhove) in jih potem skušajo pregnati oz. premagati. Da bi jim to uspelo, je potrebno ugotoviti, zakaj se je nek Obiskovalec tam sploh pojavil – praviloma gre za zločine, pogosto celo krivične. Obiskovalci so zelo različni in je treba do njih tudi pristopati na različne načine, pri čemer agencije uporabljajo različne metode in orožja. Pojavljajo se samo ponoči in če se te dotaknejo, praviloma umreš. In zakaj so v glavni vlogi prav najstniki? V prvi vrsti zato, ker so njihova čutila mnogo bolj razvita in so bolj dojemljivi za ta drugačen svet. Lucy npr. odlično sliši – govorimo o Obiskovalcih; kar v njej pogosto povzroči pravcati pretres in zmedo.

Prva knjiga je razdeljena na pet delov – Duh, Prej, Ogrlica, Dvorec ter In potem, dodan pa je še obvezen Glosar, čeprav se na trenutke zdi, da bi moral biti ta bodisi na začetku ali pa kar v obliki sprotnih opomb. Začne se s primerom, ko agencijo najame starejši par, zakonca Hope, ki je prepričan, da v njuni hiši na podstrešju straši. Ne motita se – Anthony in Lucy z nemalo težavami in požigom hiše ugotovita, da je bila v steno zazidana Annie Ward, njen morilec pa nikoli odkrit. Ali je ključ do vsega ogrlica, ki jo Lucy odkrije in nespametno zadrži? Poleg tega se zdi, da je Lucy z umorjeno Annie kar preveč povezana in celo, da sta si malce podobni?

Po skoku v preteklost in občutku, da je primer Annie Ward na silo zaključen – tu ima glavno besedo OSRIN (Oddelek za spiritistične raziskave in nadzor, ki deluje v okviru Scotland Yarda in se ukvarja z reševanjem Problema, obenem pa tudi nadzoruje delo agencij), se na sceni pojavi bogati industrialec, sir John William Fairfax, lastnik tovarne, ki izdeluje vse mogoče železne izdelke, ki pomagajo pri zaščiti pred Obiskovalci. Fairfax je kupil dvorec v Combe Careyju, ki že od nekdaj slovi po tem, da v njem straši, seveda pa se – kot vedno; zdi, da je vse stvar lokalnih legend in iz stoletja v stoletje bujnejše domišljije lokalnih prebivalcev. In šele tu bomo prišli do kričečega stopnišča, rdeče sobe, pri čemer pa se seveda sprašujemo, čemu tista prva polovica knjige? Ah seveda, primera sta povezana.

A da naša trojica pride do tja, je potrebnih kar nekaj težkih preizkušenj – za najstnike bi upal reči, da pretežkih, ampak ne bomo iskali igle v kopici sena; predvsem pa uporabe (nadnaravnih) sposobnosti iznajdljivosti in logičnega sklepanja ter tudi pretkanosti. No, glavnim akterjem ob strani stoji tudi sreča, to je treba priznati in inšpektor Barnes (OSRIN), ki jih nima posebej v čislih, se ravno tako izkaže za skoraj ključnega, da mladi detektivi ne postanejo spomin.

Mogoče imate tisti, ki ste seznanjeni z Netflixovo serijo (prva sezona je posneta po prvih dveh knjigah – Kričečem stopnišču in prihajajoči Šepetajoča lobanja, katere odlomek lahko preberete na koncu) več občutka in ste že odločeni, ali bi vam bila knjiga všeč ali ne. Moram priznati, da sem jo sam ves čas bral z nekaj ročne zavore, saj mi sama struktura knjige ni bila najbolj jasna, pa seveda mi je bila kakšna zadeva tu pa tam preveč privlečena za lase, spet kakšna druga pa napisana z namenom šokiranja. (Res sem radoveden, kako so določeni prizori prikazani v seriji)

Kot prvo se mi je zdelo, da smo bralci vrženi v vse skupaj – kdo so Obiskovalci, kaj je Problem, zakaj agencije in bolj ali manj najstniške, kaj za vraga je OSRIN, potem so tu še vse mogoče kategorije Obiskovalcev, nenavadna orožja, za katera v bistvu dolgo ne vemo, kako delujejo. (Pri vsem tem je treba omeniti domiseln prevod, za katerega je poskrbel Andrej Hiti Ožinger) Preveč vsega. Kako je Lucy pristala prav pri Lockwood & Co. izvemo kasneje, tako kot se skozi roman kažejo še neke druge zadeve o vseh treh glavnih akterjih, kar bomo najbrž izvedeli v kasnejših delih, a luknje so in mogoče bodo tiste bolj zrele bralce zmotile. In seveda je tu OSRIN, pa starejše in pomembnejše agencije, kot sta Rotwell in Fittes, od kod in zakaj Problem itn. Najstniki živijo sami in skrbijo sami zase, starši so??? Dejstvo, da naši detektivi zagrizejo v primer, potem pride pa tisti del Prej in potem še Ogrlica, grizeš si nohte in razmišljaš, kaj se je zgodilo Annie, ko kot strela z jasnega pride nov, pomembnejši primer, ki bo agenciji dobesedno rešil prihodnost. Če – se ga lotijo. In sploh ne, če ga rešijo, kajti kmalu postane jasno, da je ključno vprašanje – če preživijo.

Med branjem sva s hčerko pogledala drugi del Enole Holmes in videl sem kar nekaj sorodnosti. Hči je bila navdušena in vidim, da njim (torej najstnikom) možgani vseeno funkcionirajo drugače in jih te stvari ne motijo. Pač, mogoče sem za tovrstne knjige prestar in ne le mogoče, ampak vsekakor nisem ciljna skupina za tovrstna dela.

Vsekakor mi je všeč dinamika med glavnimi tremi akterji, ki se kaže predvsem skozi dialoge, ne morem se sicer znebiti občutka, da se bo med Anthonyjem in Lucy prej ali slej zgodilo še kaj več, George pa je razmeroma tiha in skrivnostna voda, ki pa hitra postane podivjan hudournik. Prav zato so se mi po mislih podile primerjave s Harryjem Potterjem (trikotnik Harry – Hermiona – Ron, ob seveda vsem ostalem, kar vpliva nanje, pa morda v nekem trenutku sploh nismo pozorni), pa tudi Kostjo Veselkom (Kostja in Valkira ter spet kopica stranskih zgodb, likov in preteklosti) ter seveda kupom nenavadnih zlobcev in preizkušenj, ki si jih lahko (sploh odrasli) v nekih prispodobah predstavljamo tako ali drugače.

Kričeče stopnišče – da ali ne? Vsekakor da, če sodite med mlajše bralce oz. ste navdušeni nad deli, ki jih omenjam zgoraj. Vsekakor da, če radi berete in žanrsko niste preveč omejeni, saj gre za napeto, razburljivo, (na trenutke) nepredvidljivo branje, ki ga boste stežka odložili iz rok. In da tudi zato, ker je knjiga napisana ravno prav zrelo in odraslo, da se tudi odraslim ne bo zdela otročja ali banalna. Avtorjev slog podajanja zgodbe je nekaj, kar je pač treba sprejeti in spoštovati, pa četudi nam ni najljubši in zase lahko rečem, da se veselim Šepetajoče lobanje.

Miš, 2024

Kurzschluss

Zbirka dnevniških zapiskov mariborskega vsestranskega ustvarjalca Vida Kmetiča nas bo ponesla nazaj v čas covida-19, ukrepov, nepreklicnih odstopov in neverjetnega (pa ne v pozitivnem smislu!) stanja duha, ki je takrat vladal Sloveniji.

Kurzschluss je beseda, ki je še kako poznana tistim, ki se kakorkoli srečujejo z elektriko, ustrezen slovenski prevod bi bil kratek stik. Ampak kot avtor lepo povzame besede Igorja E. Berganta, pomeni to tudi prehodno duševno motnjo. In če zavrtimo spomin dve leti nazaj, v čas med tistim usodnim petkom 13., leta 2020 in kot avtor zaključuje, aprilom 2022 in državnozborskimi volitvami, je dejstvo, da smo resnično živeli v kurzschluss obdobje, pa naj besedo doživljate kot kratek stik ali pač (prehodno) duševno motnjo.

Prva asociacija med branjem so bile Zgodbe iz karantene, prvim in drugim valom (Gašper – kaj se dogaja s tretjim?), a mi je bilo kmalu jasno, da je razlika med najslavnejšim prebivalcem Drenovega Griča in Mariborčanom Kmetičem očitna. Oba duhovita, pronicljiva in samosvoja zapisovalca misli, opažanj, prebliskov in dejstev, a vendarle je Kržmanc bolj oseben, Kmetič pa … hja, bolj štajerski?

In ne, seveda to ni mišljeno slabo, a gre vseeno za povsem drugačen pristop – k razmišljanju, opažanju in zapisovanju. Mimo številnih primerjav z mariborskim dogajanjem (skoraj) desetletje poprej, ki ga bo zgodovina pomnila po besedah »Gotof je!«, ne gre in ja, primerjave so na mestu. Tudi Bergantu in k njegovi definiciji kurzschlussa se avtor nekajkrat vrne, kot se nasploh številne domislice ponavljajo, deležni pa smo tudi dveh letnih pregledov (za 2020 in 2021), kar bi bilo povsem sprejemljivo, če ne bi imel občutka, da gre pravzaprav za krajše odlomke prejšnjih dnevniških zapisov, zlepljenih v daljši zapis.

Tisto, kar je pravzaprav najbolj zabavno, a obenem tudi moteče in na dolgi rok problematično, so Kmetičeva poimenovanja glavnih akterjev. Dobro, seveda bomo vsi vedeli, kdo je PreCednik (»auto-correct« dela in ne vprašajte, koliko sem zapisal tole, da je bilo sprejeto), tudi Noriško kraljestvo lahko pripišemo zgolj eni osebi, našemu Svetilniku (aha, to pa zna biti čez nekaj let težava), kdo so v knjigi Ljutenant Gruber (ne tisti iz britanske serije Alo Alo!), Kekec, Bademajster, Nepreklicni in tako naprej. Danes vemo, če malo pobrskamo po spominu, čez dve leti bomo (upam) pozabili, čez deset let pa … predvsem upam, da bodo omenjeni v večnem političnem pokoju.

Kmetiču številne skovanke in besedne igre sicer odlično uspejo, a kar nekako ne morem mimo tega, da smo vse to v tistem obdobju že lahko prebrali na vseh mogočih družbenih omrežjih, saj smo imeli čas in čeprav Svetilnika nismo dosegli (pri številčnosti kleti na Trstenjakovi je to najbrž nemogoče), smo kar uspešno prilivali olje na ogenj. Dejstvo pa je, da marsikaj – no, veliko!, zapiše točno tako, kot si je polovica Slovenije s kančkom zdrave pameti v tistem obdobju mislila in v kakšni »šank debati« tudi povedala, ampak žal – vse skupaj je malo »out of date«.

Kurzschluss bi bil imenitno branje leta 2022, torej kmalu po prelomnih državnozborskih volitvah in koncu epidemije, čeprav lahko marsikateremu strahu in dvomu žal prikimamo, dve leti kasneje pa … prebereš, se vmes zahahljaš, primeš za glavo, malo pobrskaš po spominu in v tej kombinaciji do konca. Potem knjigo odložiš, si želiš, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo in potem na vse skupaj pozabiš.

Založba Pivec, 2024

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh

Dan Podjed je mogoče najbolj znan slovenski antropolog in je istočasno izdal dve knjigi – pričujoči roman in še znanstveno podporo z naslovom Krizolacija: znanstveno branje o izoliranih ljudeh.

Dana Podjeda sem imel ravno v dneh, ko je knjiga izšla, priložnost osebno spoznati in z njim izmenjati nekaj stavkov, spoznati, da imava mnogo skupnih pogledov in tudi vrednot, me je pa potem še presenetil z zanimivim in duhovitim predavanjem o krizolaciji. Kaj je krizolacija? Recimo temu stanje družbe (ne samo človeka), ko se zaradi krize izolacije znajde v krizi. Saj se še spomnite covida19, kajne? Predavanje je bilo tedaj sicer mnogo bolj naslonjeno na znanstveno-raziskovalni del krizolacije, tako da se mi zdi, da je tudi druga knjiga vredna branja.

Nimam pojma, če sem kdaj že napisal kakšen članek takole, da sem želel najprej zapisati ključno misel (kar je na koncu zneslo skoraj celo stran) in šel šele potem pisati o dogajanju v knjigi? In sedaj razmišljam, če je sploh pomembno.

Dan Podjed nam v uvodnih poglavjih predstavi življenja v nekaj, očitno izoliranih, stanovanjskih enotah. Različni ljudje, različne zgodbe. Petčlanska družina, razklana. Par brez otrok, v začaranem krogu alkohola in medsebojnega nasilja. Starejši par, kjer je ona dobesedno na smrtni postelji. Posameznik, ki dneve dobesedno preživi na stolu (tudi po svoji bivalni enoti se premika z njim), za računalnikom, oblečen v plenico. In dve mladenki, ki se razkazujeta in služita z uresničevanjem spolnih fantazij predvsem moških. So vas morda že preplavili spomini? So delčki takšnega življenja, ki smo ga imeli med leti 2020 in 2022, (p)ostali del vašega življenja?

Vse, prav vse, se dogaja v njihovih bivalnih enotah. Vse, kar potrebujejo, dobijo prek posebnega predala v neprebojnih vratih. Hrano, pijačo, oblačila, pripomočke, igrače, zdravila … seveda morajo dobrine plačati s krediti, ki jih služijo na tak ali drugačen način. Vse, kar morajo storiti, storijo in delajo na daljavo, virtualno, prek računalnikov. Nimajo pojma, kje so, kakšen je svet zunaj in kdo so ljudje, ki živijo v isti »zgradbi« z njimi.

Vse dokler se zdravstveno stanje hčerke petčlanske družine drastično ne poslabša (vnetje slepiča) in najprej njena starša, potem pa še vsi ostali, mora začeti iskati rešitev. In potem vidimo, da vse ni tako kot so oni mislili, tudi bralca vsekakor čaka (neprijetno) presenečenje ali dve. Spoznamo tudi Zbor, kako in zakaj je prišlo do te nove svetovne ureditve in … kaj naj rečem?

Tam zunaj so ljudje (ali še boljše podjetja), ki vedo, kaj počnemo. V vsakem hipu. Kakšne so naše potrebe in želje. Zloglasni veliki brat, zlovešči digitalni panoptikum, nekdo/nekaj, kar lahko označimo z besedo Vsemogočni. Resnično pomembne stvari in osebe v našem življenju so popačene, vrednote popolnoma izkrivljene in včasih nimamo pojma, kaj naj. No, takrat dobimo ustrezen signal, ki nas (seveda podzavestno) usmeri. In potem se čudimo, da smo v krizi?! Seveda smo, v krizi družbe in človeštva kot takega.

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh me je pretresla bolj, kot sem sprva uspel priznati. Po prebrani prvi polovici sem slabo spal in imel naslednji dan polno glavo. Lahko torej rečem, da mi je Podjed z zapisanim zlezel pod kožo. Druga polovica ne popušča, čeprav sem naslednji dan vseeno zaspal nekoliko lažje. Seveda se vsi spomnimo covida19, vsi smo dali čez izolacije in krize, eni večje in drugi manjši in tako ali drugače se bo vsak od nas našel v zapisanem.

Naravnost zastrašujoč je tisti del, ko Podjed predstavi Zbor in da vam pretirano ne pokvarim branja – Zbor sestavlja šestnajst najmočnejših in najmogočnejših, najvplivnejših in najpomembnejših. Bolj ali manj vam bo jasno, kdo so in zakaj so, kjer so. Oziroma naj bi po Podjedovi viziji nekoč tam bili. IN zakaj je zastrašujoče? Zato ker se zdi tako prekleto verjetno in mogoče, celo preroško.

Po drugi strani pa se zdi – kot ugotavlja tudi Igor Harb v spremni besedi Kdo še potrebuje Orwella?; da smo vse to nekje že videli in prebrali. Pa naj bo to 1984, Krasni novi svet, Gospodar muh, vsekakor Trumanov show, na nek način celo Deklina zgodba in še bi lahko naštevali fantastične in distopične romane, ki so nastali v – pozor, pozor! – zadnjih 100 letih. Zaključek Krizolacije me je spomnil na mojo lastno zgodbo Življenje je …, kjer predvidim popolno vodeno, kontrolirano, mehanizirano in takorekoč nečloveško družbo leta 2692. Pa se je tudi meni, podobno kot Podjedu, v zgodbi zgodil kratek stik. In ne, zgodbe nisem napisal med ali po covidu19, ampak kakšnih 20 let nazaj. Ne vem, morda ljudje, ki gledamo na svet malo drugače, vemo, da zaenkrat plačujemo zgolj davek, končni račun – ko bi nemogoče visok; pa še pride.

Seveda, po drugi strani je vredno razmislit, kaj lahko storimo? Veliko, pravzaprav. Spremenimo svoje navade za začetek. Predvsem tiste, ki so povezane z nekontroliranem objavljanjem vsega mogočega na družbenih omrežjih in hranjenjem trolov. Namesto novic beremo knjige. Namesto vplivnežem zaupamo lastni pameti in šestemu čutu. Namesto všečkov delimo objeme in poljube (za začetek zgolj in samo tistim, ki jih poznamo, seveda) in poskrbimo zase – za lastno zdravo pamet in dobro počutje. Kot sem včeraj prejel lepo misel – »bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu«.

Krizolacija – fantastična povest o izoliranih ljudeh je zanimivo, poučno, oči odpirajoče branje. Fantastično vsaj zame ne. Najbolj me je zmotilo, da se mi zdi, da je avtor notri preprosto »nametal« preveč, čeprav po drugi strani – tako nekako bo najbrž videti, ko se bo svet okoli nas začel podirati. Iz omar bodo popadali vsi okostnjaki, na površje priplule najbolj grozljive in pozabljene pošasti … ali pa naša čustva, zamere in še kaj. In nenadoma se lahko zavemo, da roman ni le »kaj bi bilo, če bi bilo«, ampak »kaj bo, ko bo …«. Pretresljivo, resnično (čeprav fantazijsko) in – preprosto vredno branja in razmisleka.

2024, Cankarjeva založba

Glej ga, Součka!

Jurij Souček je ena tistih nespornih slovenskih igralskih legend, ki si zasluži biografijo. Ali kot je zapisano uvodoma in kot je to lepo ubesedila Součkova soproga, Milena Morača: »vzvratna vožnja v času.«

Jurija Součka ni več z nami, zapustil nas je 17. januarja letos, v 95. letu starosti. Pri pisanju in oblikovanju knjige je bil še kako dejaven in zato bo mogoče kakšen stvar vseeno zapisan, kot da je še z nami. Ker pravzaprav je – moja generacija se ga bo spominjala kot glas številnih risank – od Palčka Davida do Pipija in Melkijada, če me spomin ne vara tudi Maksipsa Fika, za Jakca in čarobno lučko ter tistega godrnjavega in vedno zaspanega (češkoslovaškega) medveda sem izvedel v knjigi, pa se ju dobro spomnim, bil je »kriv« (kot režiser) za nepozabnega Palčka Smuka in še bi lahko našteval. Ne, v gledališču ga nisem nikoli videl, pa čeprav je bil odrskim deskam zvest in zaprisežen s sleherno celico svojega telesa. In takih je malo. In zaradi vsega, kar je Jurij Souček naredil za gledališče (za veliko večino boste izvedeli prav v tej knjigi), bo zagotovo vedno živ.

Tovrstne biografije so seveda vedno problem – eno je, da se človek, ki ima za seboj 90+ let plodnega, ustvarjalnega življenja, sploh še spomni stvari za nazaj. Arhivi so in niso. Problem se pojavi, kaj povedati in morda še bolj česa ne. Souček je menda slovel kot človek brez dlake na jeziku, kar mu je nakopalo obilo težav, a se v pravzaprav avtobiografiji ne spušča v neke davne in pozabljene spore, zamere, podtikanja itn. In tako spet že v uvodu zapiše, da so številne gledališke anekdote tako legendarne, da se pripovedujejo iz generacije v generacijo in jih boste v tej knjigi zaman iskali. In priznam, da sem bil sprva nad mogoče kar skopostjo posameznih odlomkov ali pa tega, kako je kakšno stvar zgolj nastavil in jo v naslednjem stavku tudi zaključil, kar nekoliko razočaran. Potem sem vseeno prišel do nekega spoznanja, da bi – če bi želel vse zapisati in opisati; najbrž lahko napisal vsaj deset takšnih knjig. In porabil ničkoliko časa, da bi dobil vsaj načelna privoljenja ljudi, ki so v knjigi omenjeni, da se ne bi še naslednje generacije tožarile.

Tako da, Glej ga, Součka! ni biografija, kot je recimo Rac Petre Pogorevc, tudi ni Cavazza Vesne Milek (prvič je bila izdana 2011 in morda bi sedaj Cavazza tudi kaj spremenil, dodal, izpustil, gre pa – da ne bo dvoma; za odlično biografsko izpoved) in je morda še najbolj podobna Veliki igralski družini Poldeta Bibiča. In tisto, kar je neizpodbitno – vsi štirje omenjeni so oboževali in živeli gledališče, Souček najbrž najbolj, saj ga ni pretirano potegnilo niti v televizijo (vsaj ne kot igralca), niti v film.

Jurij Souček se je leta 1929 rodil češkim staršem in je zase trdil, da je – Ljubljančan. V gledališče in tudi opero se je zaljubil že kot otrok, bil aktiven (kot gledalec in amaterski recimo nastopač) v času druge svetovne obdobje, ko je bil del OF, pri šestnajstih pa je že prvič postal oče. Privlačnost odrskih desk je v njem živela tudi med delovnimi brigadami, služenjem vojaškega roka in čeprav so imeli starši zanj začrtano povsem drugačno poklicno pot in je sprva celo tajil, da obiskuje tedaj še AIU (Akademijo za igro in umetnost), je na neki točki vendarle stopil iz omare. Postal igralec.

Imena sopotnic in sopotnikov na dolgi življenjski in poklicni poti bodo nekaterim bolj, drugim manj znana. Mene je recimo presenetila informacija, da je Vinko Globokar igral v spremljevalni zasedbi Edith Piaf, da je tudi Ingrid Bergmann začela v gledališču in kakšen skopuh je bil Veno Pilon. Tudi na igralsko profesijo ali izobraževanje se ne spoznam dovolj dobro, da bi poznal številne (porodne) krče, s kakršnimi se je naše gledališče ukvarjalo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Seveda je pa o tem zanimivo brati, saj gre za takorekoč zgodovino ter razvoj gledališča in igralstva pri nas. Skozi vse male in velike (r)evolucije, izzive, premike in odmike od zakoličenega in ozkoglednega …

Jurij Souček je tu premikal meje! Trmasto in pogosto na račun lastne priljubljenosti, a z namenom gledališče narediti boljše, večje, bolj prepoznavno, živo, prilagojeno času. On je bil tisti, ki je začel k sodelovanju vabiti slikarje, kiparje, tesarje in druge, da so sooblikovali podobo odra in posameznih predstav. Zavedal se je, kako pomembna je glasba in je k sodelovanju pritegnil najboljše glasbenike tistega časa – med drugim že omenjenega Globokarja, pa mojstre Adamiča, Robežnika in Sepeta, Eldo Viler in druge. Izobraževal se je na področju gledališča – predvsem v Franciji, pa tudi v drugih vzhodnoevropskih državah, sodeloval in se učil ter izmenjeval izkušnje. Resnično se po prebranem lahko vprašamo, kakšno bi dejansko bilo gledališče v Sloveniji brez Jurija Součka?

Pa ni bilo le gledališče – viden oz. slišan pečat je pustil tudi na radiu in pri sinhronizaciji risank. Ves čas se je zavedal, da nobenega občinstva, sploh pa ne otrok, ne gre podcenjevati in da moraš k vsakemu delu pristopiti maksimalno osredotočeno in profesionalno. Ob približno 150 vlogah v gledališču in nešteto priznanjih in nagradah v knjigi morda za pet vlog zapiše, da so mu pa res uspele in je z njimi zadovoljen. Popolnoma drugače kot danes, ko avtorji ali pa igralci/glasbeniki (pač umetniki) vedo, da nekaj ni najboljše in se že vnaprej izgovarjajo. Tako ne preseneča, da ni bil zadovoljen s trenji v domači Drami in da je pravzaprav ves čas iskal in ustanavljal različne stranske gledališke in umetniške projekte, kjer je pravzaprav zaradi samega sebe utiral pot, zasluge pa so pogosto pobirali drugi.

Dolgo je zdržal in kar neverjetno je, koliko tega se je zapisalo. Pa še enkrat – tu ni pogrevanja nekih pozabljenih zamer, razkrivanj, podtikanj – bolj ali manj dejstva. In kot je iskren pri vsem drugem, je iskren tudi pri svojem zasebnem življenju – spoštljiv do bivših žena in iskreno ljubeč do operne dive Milene Morača, s katero sta bila skupaj štiri desetletja. Za nekatere stvari v življenju se je vredno potruditi, le najti jih je treba.

In če so Radka Poliča – Raca pogosto označevali kot »enfant terrible«, ne vem, kako bi označili Jurija Součka. Občutek imam, da bi se on sam želel ogniti oznakam kot so »vizionar«, »revolucionar« in podobno, pa čeprav je bil vse to. Rad in ponosen je bil na to, da je bil Ljubljančan. Igralec, režiser, prijatelj, mož, oče, dedek. In vse, kar je počel, je počel z veliko ljubezni.

Beletrina, 2024

V poznem poletju

V trenutku, ko sem prebral »Ime mi je Ivana. Živela sem štirinajst poletij, to pa je zgodba o zadnjem«, sem vedel, da me čaka pretresljivo in najbrž tudi hipnotično branje. Nisem se motil.

Magdalena Blažević je priznana in tudi mednarodno uveljavljena pisateljica, ki se je rodila v Žepču v Bosni in Hercegovini. Tako ne preseneti niti uvodni zapis in posvetilo »Prebivalcem vasi Kiseljak v spomin na 16. avgust 1993« in ko sem šel – po tem, ko sem knjigo prebral, malo raziskovat, še več sem pa razmišljal, sem prišel do spoznanja, da pravzaprav za samo knjigo ni pomembno. Zgodil se je vojni zločin. Za čas vojne, ki je sama po sebi zločin. Med drugimi, premnogimi je umrlo tudi nedolžno 14-letno dekle, kar je spet zločin posebne vrste in … ker vem, da mnogih (vojnih) zločincev za čas življenja ne doleti niti približno zaslužena kazen, iskreno upam, da so našli svoje mesto v katerem od Dantejevih krogov Pekla.

In naj že sedaj povem, da V poznem poletju ni knjiga, ki bi jo prebrali in odložili. Nikakor. Če je v vas kanček človečnosti, empatije …, boste o njej še nekaj časa razmišljali. In prišli do spoznanja, da ste brali neverjetno lepo knjigo. Jaz ne vem, kako avtorici uspeva – mislim, uspeva ji mojstrsko in naj na tem mestu izpostavim še prevajalko Đurđo Strsoglavec; vse te vojne grozote, smrt, teror, strah, nočne more in razblinjanje sanj, opisati na tako čudovit način. Med samim razmišljanjem nisem mogel mimo Doerrjeve Vse te nevidne svetlobe, pa Življenja vilinov Barberyjeve, Šehićeve Knjige o Uni, katerokoli knjigo še ene mojstrice čudovitega pripovedovanja še tako krutih stvari Elif Shafak, seveda Benignijevega filma Življenje je lepo.

Ko čutiš, vohaš, vidiš, tipaš … živiš.

Kaj povedati o sami zgodbi? Pripoveduje jo 14-letna Ivana, ki v mali bosanski vasici živi s starši (oče je šel v vojsko) in mlajšim bratom, starimi starši (dedek veliko preveč pije, babica je bogaboječa), teto in sestrično Dunjo (njena najboljša prijateljica) ter številnimi stranskimi liki. Seveda slutimo, da se bo nekaj zgodilo, lahko bi uporabil verz »vazduh trepti kao da nebo gori« in samo vprašanje je kaj, mogoče tudi kako. Nekaj spominjanja na čas, ko nihče ni verjel, da je vojna sploh možna, na neko idilo preprostega kmečkega življenja, reko Bosno, čudovito naravo in življenje, za katerega ne veš, kako lepo je, dokler ga ne izgubiš. Dobesedno.

Ker potem se zgodi tisti pozno poletni dan … ljudje so pripravljali ozimnico iz tistega malo, kar so še imeli, česar niso prekrile črne saje, potolkla toča ali pogoltnila reka. Prišli so, s težkimi vojaškimi škornji, črnimi trakovi v laseh in kričali v nerazumljivem jeziku. In streljali. Ivana je izgubila življenje, njena mama nogo, dedek preostali delček zdrave pameti. Dunja najboljšo prijateljico.

A zgodbe tu še ni konec, ker nas Ivana čutno vodi skozi dneve, tedne in mesece potem. Na njenem pogrebu smo, kjer težka gruda pada na majhno krsto. Obiščemo njeno mamo v bolnišnici. Babici poči srce. Ničkolikokrat smo priče, kako dedka mrtvo pijanega najdejo v obcestnem jarku. Enkrat je zadnjič, a takrat ga najdejo v domači kleti. Tam so le še prazne steklenice žganja. Po reki Bosni se valijo smeti, in trupla. Bratov prijatelj Črni nejeverno sprašuje Dunjo, ali je bila res poleg, ko so Ivano hladnokrvno ustrelili. Ivanin grob prestavijo in brat nanj položi sonce.

Mojstrstvo pripovedovanja in opisovanja. Stavki so praviloma kratki in tečejo kot bistra reka. Avtorica ne izgublja časa, ne z dialogi in še manj z neskončnim opisovanjem. Naši čuti so ves čas na preizkušnji. Si boste znali pričarati vonj bezga, po katerem dišijo lasje? Ali pa vročino kresa in bližino ognja, ko nekaj slutimo? Še veste, kako je teči po pokošenih travnih bilkah in zakaj je temu podoben včeraj obrit obraz? Ste že kdaj pogledali v globok vodnjak, da boste vedeli, kako se nekomu v očeh zrcali neskončna žalost?

Vojna je zlo. Zločin. Uničenje, smrt, neskončne zamere. In po vseh vojnah zadnjih desetletjih in stoletij, ko bijemo bitko sami s seboj in lastno neumnostjo do narave, tega še kar ni konec. Otroci trpijo in umirajo, ženske posiljujejo, jim režejo ude, ljudi mučijo, jih brez kančka usmiljenja enega za drugim pobijajo, brišejo rod za rodom … Žalosti me, koliko podobnih zgodb se bo še moralo zapisati … »Yes, and how many times must the cannonballs fly / before they’re forever banned?« je zapisal Bob Dylan in dodal, da je odgovor v vetru … ampak še tako močan veter nekaterih stvari ne more odpihniti, morda pa kvečjem še razplamtel tleče iskre (večnega) sovraštva. Najbrž do bridkega konca, ko bo morda zadnja stvar, ki ji bomo še videli, sonce. Le da se mi zdi, da je avtorica želela sonce uporabiti kot svetlo točko in še svetlejšo prihodnost.

V poznem poletju je vsekakor knjiga, ki se vam bo vtisnila v spomin. Prebral sem jo le nekaj dni preden sem se odpravil na potepanje po državah bivše Jugoslavije, kjer bom med drugim obiskal tudi Bihač, Mostar in Sarajevo ter še kaj vmes. In ničkoliko podob se mi bo naslikalo, preplavljala me bodo čustva, ampak … če je avtorica zaključila s soncem, naj jaz z Benignijem – življenje je lepo.

Pivec, 2024

Poletje na jezeru Čiče

Roman o družini, prijateljstvu, ljubezni, bratsko-sestrski ljubezni, medgeneracijskem razkolu. Roman o pravilih in varovanju okolja. Roman o spominih in tragediji, obžalovanju in neizrečenem.

Poletje na jezeru Čiče hrvaške pisateljice Jasminke Tihi-Stepanić me je pretresel. Glavna junakinja Lucija ima 14 let, njen bratec Janko 11. Moja mlajša otroka – hči in sin, sta stara 14 in 11 let. Glavna junaka poletje preživljata v nedokončani in surovo opremljeni hiši v Veliki Gorici, skupaj z babico, za katero bi lahko rekli, da je vse prej kot tista tipična, prijazna in ustrežljiva babica. Vsaj ne do Lucije. Njuna mama v Poreču opravlja poletno/sezonsko delo sobarice, saj je to edino delo, ki ga je dobila, nujno pa potrebujejo denar. Oče je na začasnem (že tri leta) delu v bavarski prestolnici in Lucija vsak dan nestrpno pričakuje njegov klic, sporočilo, naj pride k njemu, vsaj čez poletne počitnice. Situacija je pri meni nekoliko drugačna – res je, da sva z materjo otrok ločena, ona živim pri Bledu in jaz v Ljubljani, en teden so pri njej in en teden pri meni, a nekih obljub in slabe vesti zaradi odsotnosti ni. Pa vseeno tistemu tednu, ko niso z mano, nekaj manjka.

Nazaj k zgodbi. Lucija očetov klic čaka zaman. Oče ima vedno nove izgovore (ki bodo sčasoma v dekletu prebudili sumničenja) in ko postane jasno, da bosta sestra in brat poletne dni preživljala s strogo in večno nezadovoljno babico, ki jima postavlja vedno nova pravila in večino stvari prepove, je na robu obupa. Zdi se, da je žarek upanja Lucijina prijateljica Petra, ki občasno pride na obisk in da lahko skupaj obiskujeta bližnje jezero Čiče …

Sama zgodba se sicer začne zelo dramatično in da slutiti, da se bo na neki točki zgodilo nekaj. Nekaj prelomnega, usodnega, morda celo tragičnega. Nekega julijskega večera Lucijin mlajši brat Janko izgine. Zlovešča tišina v hiši, na mizi pa sporočilo, da je odšel k mami. Lucija bratca na srečo najde, tik ob avtocesti, v julijski nevihti, ga ošteje in mu seveda našteje, kaj vse bi s emu lahko zgodilo in zabiča, naj česa podobnega ne ponovi. Babici (in mami) seveda ne povesta nič.

Jasno je, da je med sorojencema tisti klasični »ljubi-sovraži« odnos. Lucija in Janko se imata rada, čeprav tega najrajši ne bi niti pokazala, kaj šele priznala. A njen zaščitniški odnos in njegovo zgledovanje ter upoštevanje in navduševanje sestre da vedeti, da je tisti »sovraži« del bolj krinka. Ali pač tipičen del odraščanja, mislim, da je znan vsem – naj smo imeli sami starejše/mlajše brate/sestre oziroma imamo sedaj sami otroke. Lucija, ki prosti čas sprva namenja branju (Sprehajalec knjig) in učenju nemščine, ne razume bratove obsesije z delovnimi stroji oz. predvsem z bagerji. Zanj so pač bagerji in dolgo časa nič. S Petrinim prihodom in obiskovanjem jezera Čiče, kjer zaradi izkopavanja mrgoli gradbenih strojev – seveda bagerjev in velikega čuda, t. i. laboda, plavajočega bagerja; se situacija nekoliko spremeni.

Petra je jeziček na tehtnici ali kot je zapisano, če je Lucija »ta pametna«, je Petra »ta lepa«. Pa tudi tista, ki si ne le upa, ampak tudi drzne storiti korak več in huje prekršiti kakšno pravilo, predvsem pa zelo jasno in glasno izraža svoj obup, da še kar ne more na morje. Zaljublja se kot letajo čebele iz cveta na cvet in prav ona je tisti, ki pri Luciji spodbudi vse sume okrog morebitnih (resničnih) razlogov za očetovo zadržanost. Zagotovo ima drugo žensko, kot jo je imel tudi njen oče, ko je neko obdobje delal na Irskem.

Potem se pojavi še družba na jezeru Čiče – Paula, Jakov in Sašo, pa Jankova prijateljica Hana in seveda sta tu babica Višnja – ki tudi ni tako zelo slaba oz. tiranska kot se zdi, ju pa seveda zelo skrbi za vnukinjo in vnuka in jima želi zgolj najbolje, le pokazati ne zna tega na najboljši način!; in dementna prababica, ki jo občasno obiščejo. Babica ima seveda svojo zgodbo in razloge za tak odnos – hči (Lucijina in Jankova mama) je bila njen zaklad in jasno je, da ni bila navdušena nad njeno izbiro partnerja (ki je za nameček sedaj tako dolgo v Nemčiji) ter prvo in nato še drugo nosečnostjo, da o selitvi iz njenega stanovanja sploh ne govorimo. Vse narobe! Še bolj zanimiv stranski lik se zdi Hana, ki me je s svojo podobo, samovoljnostjo in tudi brezbrižnostjo spomnila na sinovo prijateljico, ima pa ravno tako zelo bridko usodo. Nasploh se zdi, da je Velika Gorica nekakšen kraj, kjer umirajo sanje, jezero Čiče pa takorekoč črna luknja …

A ko Lucija naposled prejme očetovo sporočilo, da čez deset dni pride ponjo, česar se veseli tudi Janko, saj bo lahko z babico vendarle odšel na morje, premikati se začne tudi na sicer oddaljenem in še vedno zelo tipajočem razmerju med Lucijo in Jakovom, se zgodi … nesreča. Tragedija, pravzaprav.

Všeč mi je, kako spretno je avtorica vodila zgodbo, saj je bralcu ves čas branja jasno, da se bo nekaj zgodilo, nima pa pojma kaj, niti komu. Bo mogoče Lucija, zaslepljena od ljubezni, posiljena? Bo imel oče na poti iz Munchna prometno nesrečo? Ali se bo morda prikazal z drugo žensko? Nekaj se bo zgodilo babici, ki je ves čas prikazana kot negativen lik, pa bo na koncu postavljena v domala svetniški položaj? Bi se lahko kaj zgodilo mami med delom sobarice? Bo Janko skušal še enkrat pobegniti (beri: oditi k mami) in se mu bo tokrat res kaj zgodilo? Ničkoliko možnosti in pravzaprav se vse zdijo precej verjetne. In prav vse takšne, da jih nihče od nas ne želi izkusiti na lastni koži.

Poletje na jezeru Čiče je pretresljiv in zelo življenjski roman. Roman, ki nas spomni, kako zelo minljivi smo in kako se še tako popolna slika v trenutku lahko sfiži in nas zaznamuje za celo življenje. Roman, ki da vedeti, da so določene stvari in osebe v življenju pomembne in se je zanje vredno potruditi, druge pač ne in jih je najboljše čimprej pustiti nekje ob poti življenja. Ne pozabite povedati tistim, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Objeti staršev in starih staršev ter imeti ves čas v mislih, da vas imajo neizmerno radi in da so vedno v skrbeh za vas. Pa tudi nase ne pozabiti.

Miš, 2023

Noč

Novela Sare Gordan s kar nekaj avtobiografskimi elementi in s katero se bodo zlahka poistovetili starši, ki imajo vedenjsko problematične otroke ali pa takšne z zdravstvenimi težavami. Glavna junakinja Noči se pravzaprav sooča z obojim, za nameček pa še z lastnimi zdravstvenimi težavami.

Noč je spet en tak »zoprn« primer, ko bi lahko kar na dolgo pisal, kako dobro razumem stisko mame, ki čaka in išče svojo najstniško hči, umira od skrbi, razmišlja, kaj storiti, prepoveduje in kaznuje, se sramuje, je popolnoma nemočna in pač na koncu začne posegati po strokovnih oblikah pomoči ter se sprijazni tudi s tem, da dom za njeno 14-letni hči ni več primeren. Takorekoč vse od naštetega sem prestajal tudi sam (le da je bil v mojem primeru sin in ne hči).

Noč se začne nekoliko bolj dramatično in udarno, kot se potem nadaljuje, saj zajadra že kar v melodramatičnost, na trenutke deluje celo malce monotono in razvodenelo, sam pa sem ves čas pričakoval, da nas bo v nekem končnem preobratu čakala še hčerina izpoved, zakaj pravzaprav počne, kar počne. Torej v prvi vrsti beži. Na začetku spoznamo panično mamo, ki išče svojo 14-letno hči, sladkorno bolnico, ki je pač odšla od doma, se ne odziva na telefonske klice in nihče od njenih prijateljev ne ve, kje je. Pripovedovalka aktivira pravzaprav vse, da bi jo našli in obenem razmišlja, v kakšnem stanju bodo hči našli oz. se bo prikazala doma. Če, seveda.

No, potem pa skrene v obujanje spominov – kako je spoznala Francoza (najstničinega očeta), živela med Parizom in Stockholmom, se nato ustalila, zanosila, splavila, napisala knjigo, znova zanosila in bralec dobi občutek, da je bilo morda na nek način zapisano v zvezdah, da bo to problematičen otrok. (Tudi tukaj se lahko poistovetim). Hčerki odkrijejo sladkorno bolezen, pri mlajšem sinu kasneje odkrijejo srčno napako, nemalo zdravstvenih težav ima tudi sama.

Nekje vmes že lahko izluščimo, da hči prestaja tipično (a veste, kako starši najstnikov, sploh, če so problematični, sovražimo to besedo?!) najstniško fazo, ko se upira staršem in dela vse, kar je v njeni moči, da bi starše spravila ob živce, se jim na nek nenavadne način maščevala in bila kar čim dlje od njih. Bi pa seveda doma živela, cele dneve spala, bila na telefonu, ne bi hodila v šolo, zvečer bi se družila s prijatelji in prijateljicami (podobno uporniškimi in neprilagodljivimi oz. preprosto najstniki), ostajala dolgo v noč in se zabavala. Ker, kdaj, če ne sedaj?! Menda ne pričakuje, da si bo tudi ona zapravila življenje z brezvezno izobrazbo, zaposlitvijo, ki jo bo onesrečevala in po možnosti še s kakšnim otrokom? Ja, za (naše) najstnike je življenje tako neverjetno preprosto.

Glavni antijunakinji, 14-letni najstnici, je pravzaprav vseeno, da ima hud diabetes, da mora paziti na prehrano in še bolj na pijačo, imeti s seboj zdravila in da njena brezbrižnost starše spravlja dobesedno ob živce in da ona pač ni edino živo bitje, za katerega je treba skrbeti oz. mora skrbeti njena mama, poleg nje mama še dvema otrokoma.

Mama se – sprijaznjena z nemočjo, vmes seveda pregori oz. izgori, kar na njeno splošno in mentalno zdravje ne vpliva najboljše; obrne na strokovnjake in hči najprej namestijo v enem in potem, ko se ne drži pravil, še v drugem zavodu. Pomaga? Ja, a ne za dolgo. Otroci so v takšnih primerih veliko bolj fleksibilni in hitreje najdejo načine in vzvode, da si bivanje kjerkoli že prilagodijo in ukrojijo glede na svoje želje in potrebe. (In ja, govorim iz lastne izkušnje). Starše seveda razžira slaba vest, se nenehno izprašujejo in si močno želijo, da bi bilo vsega skupaj vendarle konec in bi lahko znova zaživeli kot običajna družina. Čeprav, kaj pa je danes običajna družina oz. katera družina nima težav? Le da jih nekateri priznajo in so sposobni o njih govoriti, drugi pa vse skrivajo, da bi le bili videti običajni, če že ne kar popolni.

Lahko bi rekli, da je Noč pravzaprav izpoved obupane matere in obenem pismo hčerki, kjer pojasnjuje, zakaj je povlekla določene poteze oz. kaj jo je do tega privedlo. Noči, kot jih opisuje Gordan, so lahko neskončno dolge, zgodi se lahko vse, tudi nepričakovano in predvsem najbolj nezaželeno za starša – klic, obisk, slaba novica. In vse to je avtorica odlično vključila v to pripoved, ki se vam utegne zdeti kot vtiranje soli v že tako razbolelo ramo.

Mladinska knjiga, 2024

Otok pogrešanih dreves

Obstajajo avtorji, pri katerih veš, da ne moreš zgrešiti in med novejšimi avtorji je med njimi vsekakor Turkinja Elif Shafak, mojstrica pripovedovanja in tkanja čarobnih zgodbenih niti.

Otok pogrešanih dreves je bil kar nekaj časa na moji polici in morda je naključje (morda pa ne), da sem knjigo v roke vzel potem, ko sem zaključil z branjem romana Prod naše Barbare Cerar. V Produ je ena od pripovedovalk reka, v Otoku pogrešanih dreves pa figa. In če sem občudoval globok in pridevnikov poln pripovedni tok reke v Produ, sem ob razvejanem, dehtečem in bogastvu polnem besednem šumenju krošnje fige v tokratnem primeru, ostal brez besed.

Glavni prizorišči dogajanja sta dve, tako kot sta dva tudi pripovedna tokova – konec drugega desetletja 21. stoletja smo v Veliki Britaniji, okrog leta 1974 pa na Cipru. Zgodbo ‘zdaj’ pripoveduje 16-letna Ada Kazantzakis, pomembno vlogo imata še njen oče Kostas in pa teta Meryem, ki jo Ada pravzaprav vidi prvič v življenju. Ter seveda figa, ki raste na njunem vrtu. Zgodba ‘nekoč’ se osredotoča na dogajanje na Cipru, tam imamo Defne, mlado Turkinjo in muslimanko ter Kostasa, Grka in kristjana. Glavno prizorišče je taverna Pri veseli figi, ki jo vodita partnerja, grški in turški Ciprčan, Yiorgos in Yusuf in kjer so vsi dobrodošli in sprejeti.

Ciper, tisti problematični otok, razdeljen na turški in grški del, nam je danes znan predvsem kot idiličen turistični sredozemski biser, za mnoge tudi davčna oaza, a iz zgodovine nam je (najbrž) znano, da gre za eno spornih poglavij in problematičnih območij v zgodovini Evrope. Podobnosti bi najbrž lahko vlekli z nam bližnjo in bolj znano Bosno in Hercegovino, marsikaj o žalostni usodi pa boste izvedeli iz tega romana.

Najbrž vam je bolj ali že jasno, da je Otok pogrešanih dreves ljubezenska zgodba. O prepovedani ljubezni med Turkinjo in Grkom, ki se morata skrivati, prikrivati, tajiti in lagati. Defne ima na svoji strani sicer sestro Meryem, ki razume (ne pa tudi odobrava) ljubezni, a tudi zelo strogo in tradicionalno družino, medtem, ko ima Kostas ob mami zgolj dva brata, ki živita vsak v svojem svetu, a vse bolj očitna (prepovedana) ljubezen tudi njegovi mami ni po godu. Tu je na srečo taverna Pri veseli figi, kjer mlada zaljubljenca (kot še mnogi drugi) najdeta zavetje za prepovedano ljubezen …

In tik preden v Nikoziji stvari postanejo res nevarne (in že tako se zdi, da gre za ogenj smodnika, ki bo vsak čas eksplodiral in sejal škodo vsenaokrog, ne glede na to, ali so blizu Grki ali Turki), mora Kostas na zahtevo svoje mame k stricu v London. Pravzaprav nima niti možnost, da bi Defne karkoli sporočil, ona pa osupla spozna, da je v vrtincu vojne ostala sama. Kostas se leta kasneje vrne, na takorekoč opustošeni otok, kjer se Defne ukvarja s prepoznavanjem in iskanjem pogrešanih oseb, odkrivanjem grobov in grobišč. Bo ljubezen znova vzcvetela in ali bo zaljubljencema tokrat dano živeti skupaj? Glede na to, da je glavna akterka v današnjem času njuna hči Ada, je odgovor seveda da, a pot do tja ni tako zelo preprosta ali enostavna.

Ključna je seveda figa. Središče taverne Pri veseli figi in njen zaščitni znak, ki nam skozi pripoved pripoveduje o sožitju in prijateljstvu dreves, živali in ljudi. Ali nam pripoveduje o nesmiselnosti sporov, prepirov, sovraštva in vojn? Vojna (skoraj) uniči ponosno in več sto let staro figo, reši jo Kostas in figa je poleg Ade in Kostasa (ter na nek način tudi Meryem) edina preživela nesmiselni spor in na koncu bo bralcu jasno, zakaj ji Kostas tudi petdeset let kasneje posveča toliko pozornosti. In naj vas ne preseneti, da je avtorica poglavja poimenovala Otok, Kako zakopati drevo, Korenine, Deblo, Veje, Ekosistem in Kako odkopati drevo.

Priznam, da imam pri Elif Shafak velikokrat težavo. Sladko težavo, bi lahko rekel. Njen način pripovedovanja, gradnje in prepletanja zgodbe, kjer ima vsaka beseda svoj pomen, stavek pa smisel ter težo, je pravzaprav neverjeten. Mojstrski in občudovanja vreden. In preprosto ne vem, kaj reči drugega kot »preberite jo«. Mislim, da je Tolkien zapisal »zgodba, stara stoletja« in to vsekakor drži za Otok pogrešanih dreves – zgodb o prepovedanih ljubeznih (pa ljubezen med Kostasom in Defne ni edina prepovedana) je v zgodovini človeštva zapisano ničkoliko. Bistveno pa je, kako je zapisana in koliko emocij prebudi v nas. V tem primeru se lahko zgolj globoko priklonim.

Sanje, 2023

Jaz sem Gaj

Mladinska povest Vinka Moderndorferja s podnaslovom ‘O tem, kdo sem, kakšen sem. In podobno.’ je pripoved o odraščajočem Gaju, njegoiv (na videz) popolni družini skoraj vseh težavah, ki dandanes spremljajo najstnike.

Vinko Moderndorfer je eden tistih slovenskih pisateljev, ki zna vedno na zanimiv in razmeroma sodoben način prepričljivo ustvariti like in zgodbe, praviloma pa se dotakne tudi tabuiziranih tem. In tudi v Jaz sem Gaj je tako – medvrstniško nasilje, istospolna ljubezen, težavni in težko razumljivi medosebni odnosi, med vrsticami potrebna šolska reforma in permisivna vzgoja. Vse to na manj kot sto straneh!

Gaj je 15-letnik, živi z mamo in očetom. No, predvsem z mamo, saj je oče zelo zaposlen arhitekt, ki dneve in noči dela v svojem arhitekturnem biroju in tam pogosto tudi prespi. So se komu že prižgali alarmi? Gaju so se nekoliko pozno, razkritje je bilo presenetljivo in vam ga – kot je pri meni to v navadi; seveda ne bom izdal. Mama in oče se imata zelo rada, se nikoli ne prepirata in čeprav mora Gaj priznati, da so več kot očitno drugačni (saj veste, biti normalen je danes drugačno), se imajo radi in so srečni. Pa čeprav Gaj včasih opazi, da mama joče in si sam želi, da bi oče z njima preživljal več časa. Lahko bi rekli, da je Gaj drugačen (o drugačnosti dve vrstici višje) – rad bere knjige, zbira papirnate serviete, ne mara športa in ni navdušen nad alkoholom.

Gaj je bil žrtev medvrstniškega nasilja. Pri devetih letih! Posledično je zamenjal razred in osebno imam tukaj prvi pomislek pri sami zgodbi, saj je takih zgodb (žal) veliko preveč in menjava razreda v takih primerih ni dovolj. Včasih celo menjava šole ne, ampak pride celo do selitev. Ker, ko otroci enkrat nekoga vzamejo na piko, se ta pika ne bo zbrisala do zadnjega dne osnovne šole in predvsem žrtve lahko le upajo, da se s svojimi »mučitelji« ne bodo srečali še v srednji šoli, ker se bo zgodba zagotovo ponovila in najbrž še stopnjevala. In razlog nasilja? Gaj je bil za pusta Barbika. Odlična in popolna Barbika in za svoj kostum je celo dobil prvo nagrado. Ampak, da je fant pri 9-ih Barbika … saj veste, kako gre to, kajne? Skupina fantov, ki so bili gusarji, ga povabi v stranišče in tam skoraj ubije. Ne, ni šala – otroci so RES tako kruti in žal tudi brez občutka. Ja, tudi v četrtem razredu!

To nasilje je trajalo nekaj časa, dokler ga ni prekinila, pravzaprav odkrila Gajeva prijateljica Mojca in sledi tisti najbolj žalostni del – Gaj je bil tisti, ki se je počutil najbolj krivega. Zagotovo je v pripovedi pretiraval in otroci že niso tako kruti. In ko vmes avtor navrže še en drug primer, ko je bil nemiren učenec, ki je motil pouk, poslan iz razreda, naslednji dan pa je v šolo prišel z očetom, odvetnikom, ki je šoli očital, da je njegovemu sinu onemogočila pravico do obiskovanja pouka. In smo tam. Živimo v času, ko družba zagovarja in brani nasilneže. Mogoče ne družba, njihovi starši pa – saj poznate tisto »Naš pa že ni tak!«. Družba, ki je učiteljem vzela avtoriteto ter pravice in moč podelila otrokom. In če mislite, da ni tako, se motite!

Mogoče sem se preveč osredotočil na ta del pripovedi, ampak sem človek, ki prezira nasilje (mogoče sem v tem celo podoben Gaju) in katerega otroci so bili (sicer manjše) žrtve nasilja, predvsem pa o takih in drugačnih oblikah nasilja veliko slišim. In dokler bo tako, sploh pa dokler učitelji ne smejo ukrepati in imajo celo šole kot institucije zvezane roke, se nam slabo piše. In čez deset in petnajst let bodo našo družbo, našo državo vodili »bullyji«.

No, in naj ne pozabim, da je Gaj še enkrat žrtev nasilja, ko mu sošolec (ki mu Gaj prijazno pomaga pri testih iz matematike, saj bi imel sicer nezadostno) trikrat v telo (dvakrat v telo in enkrat ciljano v glavo) močno vrže žogo. In NE, trikrat zapored nekomu žoga ne uide iz rok in NE, besede »Čudno me je gledal.« ni izgovor, sploh pa ne razlog. Tisto, kar Gaj izpostavi v svojem dnevniškem zapisu in opisu nasilja – spregovorite. Naj vas ne bo strah. Mogoče vas učitelji ne morejo ustrezno zaščititi, zagotovo pa vas bodo/bomo starši.

Ljubezen je še ena od tem, ki se je avtor spretno loti v zgodbi – Gaj ima najboljšega prijatelja Aljaža, ki je zaljubljen v Gajevo prijateljico Mojco. Mojca je zaljubljena v Gaja. Gaj je (mogoče) zaljubljen v Majo, za katero se zdi, da je zaljubljena v Aljaža. Klasičen, mogoče na trenutke že kar preveč zrel in adolescentni ljubezenski štirikotnik, v katerem je najbolj zmeden prav Gaj. Po nekaj zmede, alkohola, neobičajnih poljubih, izogibanja in pogovorih se tudi ta zgodba sicer postavi na svoje mesto.

Tisto, kar sem pozabil omeniti oz. sem navrgel nekje vmes – Jaz sem Gaj je pisana v obliki dnevnika. In ja (namišljen zavzdih), Gaj je čuden, saj je fant in piše dnevnik. In to ne na telefon ali računalnik, ampak ga dejansko piše v zvezek. In to, da se po ilustraciji sodeč zdi, da ima zvezek mavrično platnico, ni naključje. Ali pač? Kar nekaj presenečenj vas čaka, tako da ne sklepajte prehitro.

Kaj me je pri sicer res zanimivo in takorekoč odlični zgodbi zmotilo? Gaj se večino časa zdi zelo pasiven, miren in pošten fant, ki pa ga na neki točki preplavi vsa odločnost tega sveta, postane aktiven, odločen in zna tudi izbruhniti. Sprememba, ki preseneti in bralec se nehote vpraša, ali je kje kaj izpustil. Tudi prelomno praznovanje prihoda novega leta se zdi kot blisk nevihte sredi spokojnega poletnega dne, ko na nebu ni niti oblačka. Tričlanska družina, za katero se zdi, da se drži sama zase, ima nenadoma polno hišo ljudi in za nameček otroke/najstnike pustijo v mesto, da bodo tam pričakali novo leto. Kako in od kod ta sprememba? To, da imamo kot glavno komunikacijsko orodje med mladimi naveden Skype (to res še kdo uporablja, razen zakrnelih podjetij, ki so do covida-19 posle najbrž sklepali prek faks naprav?), je sploh neobičajno, čeprav letnica dogajanja ni navedena, pa vseeno – sem oče trem najstnikom in mislim, da med to populacijo Skype ni bil nikoli izstopajoče komunikacijsko orodje.

Ampak dobro, mogoče sem to le jaz in kdo drug vsega tega ne bo niti opazil. Jaz sem Gaj je ena tistih odlično napisanih knjig, ki bo kljub spodrsljajem prepričala tako ciljno skupino (mladostnike) kot tudi njihove starše in je še kako pomembna predvsem zaradi nagovarjanja omenjenih in opisanih, žal vse preveč prisotnih mladostniških zagat in težav.

Založba Pivec, 2024