(brez naslova)

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Iztok Sitar je v lastni stripovski maniri interpretiral in upodobil deset kratkih zgodb petih slovenskih avtoric. Naslov pove kar precej – gre za zgodbe žensk o (mladih) ženskah in za nameček o temah, o katerih raje molčimo.

Dekliške oči ali O tem se ne govori je, kot vam ja lahko jasno, že iz uvoda ter tudi naslova, zanimivo in pogumno delo. Moški se je lotil obdelave in predelave oz. stripovske interpretacije ženskih del, o ženskah. Zanimivo, ker gre za stripovsko interpretacijo in pogumno, ker je to pač storil moški. In žal so pri nas lahko te stvari hitro razumljene narobe. Ampak stvari, o katerih pripovedujejo kratke zgodbe in posledično ta knjiga, so pomembne in o njih bi morali govoriti.

Ana Schnabl (katere Plima me osebno ni navdušila) je zastopana z zgodbama Ana in Posoda – prva o anoreksiji, druga (zelo pretresljiva) o spontanem splavu. Zgodbi Upornica in Razgled sta delo Nataše Skušek, obe na nek način govorita o zlorabi. Upornica nam predstavi zgodbo najstniškega dekleta, ki odrašča v družini, kjer je duhovnost na prvem mestu, čemur se dekle upira. Ampak razlog za njen upor (navidezni) družinski duhovnosti je iskati v tem, da jo oče spolno zlorablja. Razgled po drugi strani na koncu zgodbo malce obrne, saj najprej gledamo podrejen položaj mlade tajnice, ki jo nadrejeni spolno izkorišča, a se vlogi nato (presenetljivo) obrneta.

Selma Skenderović svoje junakinje postavlja v vlogo tujk, priseljenk, ki se soočajo z iskanjem tako lastne kot nacionalne identitete. Pravzaprav obe zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina pripovedujeta o tem nenehnem boju – ugajanja okolici, zavračanja okolice in nato upiranja okolici. Sicer na različne načine, a vseeno se odlično kaže tisto večno vprašanje, s katerim se spopadajo številni slovenski avtorji, ki niso »čisto« slovenski – kdo sem in kaj sem?

Samanta Hadžić Žavski se je spopadla s še eno tabu temo – nasiljem. V Bejzbolki se mlada natakarica vsakodnevno sooča in spopada s seksizmom, nekega dne pa gre vse skupaj predaleč. Vprašanje – ali je mlada natakarica junakinja ali (pozitivna) antijunakinja? Ob Bilečanki priznam, da sem se zgrozil, a zgodba imenitno naslika stisko, s katero se spopade mnogo mater – skozi nosečnost in potem otroštvo. Lepo, krasno, čudovito in enkratno doživetje »postati in biti mater« je lahko pač zelo naporno, utrudljivo in celo nemogoče. Za nekatere preveč …

Potem je tu še Suzana Tratnik, ki se v svojih delih loteva istospolne oz. lezbične ljubezni, ki jo tudi v 21. stoletju še vedno težko dojemamo in še težje sprejemamo. Vse skupaj je šlo pri razmejevanju še korak dlje, o čemer govori prva njena zgodba – Oboje, kjer imamo opravka s problem interseksualnosti. Nerazumno pa upodobi silno, a neuslišano ljubezen homoseksualnega dekleta do heterosekusalne punce – vsi ti dvomi, poizkusi, pa tudi vsiljevanje in nerazumevanje – ene in druge junakinje; nerazumna in nepričakovana dejanja, ki vse skupaj še dodatno zmedejo in zaostrijo …

Sitarjev stripovski slog bo nekaterim všeč, drugim spet ne, ga pa v spremni besedi odlično razloži in utemelji Sarival Sosič ter opis in kritiko ustvarjanja stripa dvigne na višjo raven. Pač stripi niso le slikice in oblački z dialogi, ampak so pomembne tudi barve oz. barvni odtenki, linije ter predvsem sposobnost prikazovanja čustev, od katerih omenjena dela kar kipijo.

Upam, da vam je skozi kratke opise jasno, da so teme, ki so se jih lotile avtorice – in seveda tudi Iztok Sitar kot avtor stripa; zares pomembne ter da vam v opisih nisem povedal preveč. Menim, da je Sitarju uspelo odlično nastaviti posamezne zgodbe, ki imajo zelo samosvoj tok, mestoma šokirajo, vsekakor pa dajo misliti ter iz njih izvleči bistvo. Bistvo je, da se o tem ne govori, pa bi se moralo. In upam, da se bo.

Buča, 2024

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih)

Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odlično pisati, na nek nenavaden minimalističen opis snovati zgodbe in nam odkriva in razkriva vso drugačnost Japonske.

V prvi osebi ednine je zbirka osmih (osebnih) kratkih zgodb, kjer lahko sklepamo, da je pripovedovalec kar on sam. Prepletajo se ljubezen do literature, jazz glasbe in klasike, baseballa, pa tudi kakšnega nenavadnega (celo fantazijskega?) dogodka, za katerega bi lahko rekli, da je bil več kot le navdih za kakšno zgodbo ali roman. Liki praviloma nimajo imen in bi jih težko definirali, pogosto pa zgodbo začne prav na način, da bo povedal zgodbo o nekomu, čigar imena ne pozna (ali ga noče povedat), pa tudi obraza se ne spominja najboljše.

Na kamnito zglavje tako pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je pisala tanke (vrsta pesmi) in ki je med doživljanjem orgazma kričala ime drugega. V Smetani pripoveduje o vabilu na klavirski recital, ki ga sploh ni bilo, pa o šopku rož in starcu, ki mu zastavi nenavadno uganko o krogih in smetani, ki je še ni uspel razrešiti. Charlie Parker Plays Bossa Nova je poklon Murakamijevi ljubezni do jazza in zanimiva zgodba o tem, kako si je glasbeni kritik izmislil ploščo (naslov zgodbe) in to ploščo dejansko leta kasneje videl v ploščarni, a je neznano zakaj ni kupil. Tudi naslednja se zdi glasbena – With The Beatles, saj sprva govori o privlačnosti Beatlov in njihove glasbe, nato pa o svojem prvem dekletu ter njenem zelo nenavadnem bratu. Zgodba polna čudni in nenavadnih srečanj.

Drugo polovico zbirke začnejo Pesmi o Yakultovih Lastovkah, Murakami pa v njej pripoveduje o baseballu in neomajni in brezmejni ljubezni do ekipe, ki večno izgublja. Kako in zakaj? O baseballu je pisal pesmi, občudoval je zadnjice igralcev, se veselil in trpel, a ostal zvest Yakultovim Lastovkam. V Karnevalu gre znova na polje glasbe, tokrat se od jazza premakne h klasiki in sicer Schumanovi skladbi Karneval, ki ga združi v nenavadnem odnosu z zelo grdo žensko, ki jo imenuje F* in ki je kasneje aretirana zaradi finančne prevare.

Potem sta tu še Izpoved šinagavskega opičjaka in V prvi osebi ednine. Prva je – od vseh mogoče najbolj nenavadna in pripoveduje zgodbo o opičjaku, ki govori človeško, posluša klasiko in ga privlačijo pripadnice človeške vrste. A ker z njimi ne more biti v dejanskem intimnem odnosu, jim krade imena. V naslovni zgodbi pa se Murakamijev junak naključno rad lepo obleče in gre na sprehod. Tokrat na nenavaden dan odide v bar, ki ga ne pozna in se tam zaplete v sprva pogovor, nato pa očitkov poln prepir z neznanko, ki ga je očitno za nekoga zamenjala.

Zgodbe brez nepotrebnega zapletanja, a z vedno kakšnim zanimivim zapletom. Lahko bi rekli, da Murakami skozi te zgodbe slika zanimiv (avto)portret, njegov pogled na svet ter sam svet okoli njega. Nepredvidljiv, drugačen, večplasten, zmotno razumljen ali kar nerazumljen, a obenem lahko razslojen in preprost. Za razliko od zbirke Vsi božji otroci plešejo sem se mogoče tokrat manj obremenjeval s tem, kaj želi sporočiti, ampak sem zgodbe zgolj in samo bral.

Mladinska knjiga, 2023

The Night House

Nenavaden horror roman mojstra kriminalk, ki bi ga zlahka napisal recimo Stephen King, težko pa rečem, da gre za knjigo na siceršnji Nesbojevi ravni, v žanru pa nikakor ni niti blizu najboljšim Kingovim delom.

To, da Jo Nesbo napiše nekaj, kar ni Harry Hole, ni nič nenavadnega. Njegova sodobna reinterpretacija Macbetha je bila sprejeta z mešanimi občutki, v kratkih zgodbah je vsekakor prepričljiv, enako velja za romane s kriminalno tematiko, pa tudi mlade bralce zna razveselit s prigodami Doktorja Proktorja. The Night House ima vse nastavke odličnega horrorja, ki ponuja veliko nepričakovanega (poleg groznega in strašnega, seveda), a mu na koncu poide sape.

Poleg tega – o knjigi ne želim pisati preveč, da vam ne uničim bralskega užitka. Zgodba je razdeljena na tri dele, glavni akter pa Richard Elauved, 14-letnik, ki po tragični smrti staršev pride živet v kraj Ballantyne. Ravno prav stran od vsega n vseh in seveda ravno prav majhen, da vsak pozna vsakega.

Potem pa najprej »izgine« Richardov sošolec Tom. V tipični najstniški potegavščini, ko po telefonu pokličeš neznanca in poveš kakšno neumnost, ga telefonska slušalka pred Richardovimi očmi poje. No, vse skupaj pravzaprav spominja na mesoreznico. Richardu seveda nihče ne verjame, ker – le kdo bi mu?

Kdo je Imu Jonasson in kje je hiša, kamor sta s Tomom klicala? Zakaj v imeniku v telefonski govorilnici ni več strani s telefonsko številko, na katero sta klicala, po drugi strani pa v verziji imenika, ki jo hranijo v mestni knjižnici, ta stran je? In seveda tudi ime in priimek ter naslova Imuja Jonassona, je. Seveda gre za eno tistih zgodb, ki jih vsi poznajo, pa nihče ne želijo govoriti o njej.

Vsekakor gre za nenavadno hišo, skozi (!) katero raste star hrast in bi bilo vsakemu, ki bi jo videl jasno, da gre za dobesedno hišo groze, strahov in najbrž pošasti. In potem »izgine« še en Richardov sošolec – Fatso. Skupaj si ogledata strašljivo hišo, kjer kar mrgoli nenavadnih šestnožnih žuželk oz. hroščkov (imenovanih magicicadas), ki se na površju za vsega nekaj tednov pojavijo v 13. in 17. letu. S strašljivimi rdečimi očmi in v številu, ki bi ga lahko primerjali z uničevalnimi roji kobilic. No, Fatso se spremeni v eno od njih in odleti skozi okno Richardove sobe.

Dva pogrešana najstnika in obakrat je bil pri izginotju prisoten oz. vanj vpleten Richard. Edina, ki mu verjame, je Karen. (Pre)drzno dekle, ki je ni ničesar in nikogar strah, tudi Richarda seveda ne. Najstnika raziskujeta, a še preden bi (najbrž) prišlo do še enega nesrečnega dogodka, mora Richard oditi. Teta in stric ne zdržita več pritiska ter fanta pošljeta v nekaj podobnega prevzgojnemu domu (s seveda veliko lepšim nazivom), kjer se zgodba ne zaključi, ampak še dodatno zaplete. In razplete.

Ampak potem sledi nov začetek, pa konec in potem je tu še tretji del. Moram priznati, da me je preobrat v začetku drugega dela pošteno osupnil (čeprav tovrstne preobrate Nesbo vsekakor obvlada), nadaljevanje drugega dela se mi je zdelo popolnoma za lase privlečeno, tretji pa ves čas niha in kot da ne bi čisto vedel, v katero smer zapeljat zgodbo. In se zdi, da vse skupaj nekako obvisi, brez pravega zaključka …

Na polici me čakata tako prevod kratkih zgodb Ljubosumnež in druge zgodbe (v izvirniku sem že začel brati) kot tudi nova knjiga iz serije o Harryju Holeju, a priznam, da me je prvič pri Nesboju malo »strah«. Strah, da bom razočaran, da je izgubil sposobnost pisanja knjig, ki jih težko odložiš pred zaključkom in si na koncu rečeš »To je bilo pa odlično!«. The Night House vsekakor ne sodi v to kategorijo, gre pa za povsem solidno branje.

Harvill Secker, 2023

Imej me rajši od vsega na svetu

Biografija jugoslovanske igralke Mire Furlan je bila in najbrž še lep čas bo ena najbolj iskanih in tudi branih knjig. Njen odhod v ZDA ob začetku bratomorne vojne je vzbudil ogromno polemik, tako kot njena predhodna razpetost med Zagrebom in Beogradom in kot je moč razbrati, se strasti pravzaprav niso umirile niti desetletja kasneje. Avtobiografija, napisana kot pismu sinu Marku, da bi (lažje) razumel …

Pa bo Marko Lav Gajić razumel? Mislim, da ne. Tista starejša generacija, torej generacija njegovih staršev, ima svoje razloge in svoje videnje, zakaj se je zgodilo, kar se je, njegova generacija … bi najbrž želela na marsikaj pozabiti in živeti in mnogim to uspeva. Priznajmo pa si, da tudi pri nas še vedno potekajo bitke druge svetovne vojne in časa po njej ter da nekateri preprosto niso pripravljeni pustiti preteklosti in iti naprej. Mira Furlan, če nič drugega, je v začetku devetdesetih želel predvsem stran in tudi naprej. Pa čeprav je bilo to in vse, kar je sledilo, vse prej kot preprosto.

Priznam, da je to pravzaprav prva biografija osebe z bivšega skupnega jugoslovanskega prostora, ki je podobnih let kot moja starša (malenkost mlajša), pa je videla mnogo, dosegla še več, bila marsikje in vse to zapisala ter tako omogočila zanimiv, večplasten vpogled v dogajanje po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, po Titovi smrti in nato pred začetkom vojne. Njena starša sta kar nekaj let preživela na zloglasnem Golem otoku, pa je bil oče pravoveren partizan, a obenem pristaš ruskega komunizma in posledično Titov oporečnik. Rojena na Hrvaškem, s hrvaško-judovsko-slovenskimi koreninami in pridihom srbskega. V zlatih časih SFRJ sicer nič takega (razen judostva!), kasneje pa je bila seveda ena mnogih, ki je imela težave z odločitvijo, kdo je in komu pripada. Dva podobna in pogosto osovražena primera sta bila recimo še Rade Šerbedžija in Đorđe Balašević.

Mira Furlan, ki je odraščala v sicer visoko izobraženi (in v nekem drugem času oz. vladavini bi napisali tudi v zelo premožni) družini, ki pa se je zavoljo političnih nazorov morala preživljati kot tipična delavska družina, kjer je Mira vedno izstopala – že kot triletnica je želela, da bi jo imeli rajši od vsega na svetu. Zaljubljena v rock’n’roll in knjige, z odporom do telesne aktivnosti in kakršnekoli avtoritete, ki bi jo omejevala in postavljala pravila.

Dokaj logično, da je svoj prostor pod soncem našla na gledaliških deskah, pa čeprav tudi ta pot ni bila niti približno preprosta. A vendar ji je uspelo – tako v gledališču, kot kasneje v filmu in na televiziji, pri čemer ji je bilo »usojeno«, da igra eno od standardnih dveh ženskih vlog – ali je bila pridna in ubogljiva gospodinja ali pa vlačuga. Ponavadi slednje. Presenetljivo – ali pa morda tudi ne; je, kako malo je od slave in priljubljenosti pravzaprav imela ena največjih igralk tistega prostora in časa, ki so jo poznali (in občudovali) takorekoč vsi. Vozila se je z mestnim avtobusom (ali tramvajem), ni živela v neki gromozanski vili ter imela milijonov na kakšnem tajnem računi v tujini. Ena od nas. Le da ni bila.

Konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih se je v republikah začel vzpon nacionalistov in hujskačev, SFRJ je razpadala, ona pa razpeta med delom v domačem, hrvaškem oz. zagrebškem gledališču ter ljubeznijo v Beogradu. Za Hrvate je bila izdajalka, ki se je predajala Srbom, za Srbe potuhnjenka, pritepenka, Hrvatica, ki ne bo nikoli njihova. Torej, »persona non grata«, kjerkoli je bila. Spravna pisma, ki jih je pisala in v katerih je razlagala, so le še prilivala olje na ogenj, močna politična in nacionalistična propaganda je naredila svoje, padajoče bombe pa seveda niso pomagale. In tako ni ostalo drugega, kot da z možem dobesedno pobegneta … kam? V ZDA, New York, mesto, v katerega sta se zaljubila in za katerega sta bila prepričana, da je lahko njun novi dom.

Ampak ZDA so bile na začetku devetdesetih daleč od dežele obljubljenega. Goran Gajić, priznan scenarist in režiser, je opravljal dela fizičnih delavcev, selivcev ipd., Mira Furlan, diva jugoslovanskega filma, je bila natakarica. Nista imela prijateljev, odrekla se jima je domovina (ali onadva njej?) in živela sta dobesedno z danes na jutri. Pa na zahod, v Los Angeles oz. Hollywood ter vendarle priložnost – Mira je dobila eno glavnih vlog v seriji znanstveno-fantastični seriji Babilon5, kasneje še v Skrivnostnem otoku, nekaj gledaliških predstavah, (nepričakovano) je postala mama sinu Marku Lavu in se po dvajsetih letih vrnila na rodno grudo. Težko pa rečem, da ji je ZDA dala tisto, po kar je prišla – uspeh, prepoznavnost, občutek sprejetosti …

Povratek ni bil ravno tak, kot si ga je predstavljala – sodelovanje z oskarjevcem Danisem Tanovićem in Draganom Bjelogrlićem je bilo odlično, zakopala je bojno sekiro z Mikijem Manojlovićem in našla pomoč, kjer je ni pričakovala – pri Slovencu Radku Poliču – Racu. Daleč najbolj jo je razočaral tisti, od katerega je pričakovala največ in zaradi kogar se je vrnila – Rade Šerbedžija. Pa še prej recimo Emir Kusturica, Slavenka Drakulić in tudi Vanessa Redgrave. Seznam ljudi, ki so jo razočarali, je dolg – nekateri so imenovani, za druge si lahko zgolj mislimo, kdo so.

Imej me rajši od vsega na svetu je pravzaprav obračun Mire Furlan s svetom. Z gotovostjo lahko po prebranem trdim, da je bila Mira Furlan vse prej kot preprosta oseba in da je bilo sodelovanje z njo težavno. Zahtevna perfekcionistka, pogosto čustveno ne le razdvojena, ampak kar razvrana, ves čas na robu živčnega zloma in izgorelosti, muhasta in tudi nemogoča. Nekaj neverjetnega, ko se je uspela zliti z vlogo, božanskega, edinstvenega, nepozabnega. In takih trenutkov zagotovo ni bilo malo. Pa vseeno si lahko mislim, da vse, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi Hrvaške in kasnejši vojni, ni bilo povezano zgolj z njeno odločitvijo, da se kot igralka razdaja in žrtvuje na beograjskih oz. srbskih odrskih deskah.

Mira Furlan je bila žrtveno jagnje in vsi tisti, ki so bili desetletja v njeni senci, so – nekateri v senci, drugi pod močnimi reflektorji; izkoristili priložnost, jo ranljivo in čustveno, vrgli na oltar (bratske vojne) ali pač grmado, in jo zažgali.

In če se pri mnogih podobnih zgodbah soočamo z dejstvom, da želi nekdo (za vsako ceno) ugajati, se pri Miri Furlan zdi – in tako je jasno tudi iz naslova; da si je ona najbolj želela, da bi jo imeli radi. Tako, kot je (bila). Kar seveda ni bilo preprosta in tako ne preseneča, da je bila tolikokrat razdvojena med pričakovanja okolice in lastna pričakovanja, želje in sanje. Ker, ko je želela ugajati in ni znala reči ne, je bodisi izgorela ali pa bila na vrhu. In ko se je enkrat naučila reči ne, je bilo seveda vse narobe in njen svet se je (znova) sesul na koščke. Živeti v hišici iz kart, ki jo gradiš in hkrati podiraš, pa je vse prej kot preprosto.

Knjigi mogoče manjka nek zaključek, kot se ji je zgodilo nekajkrat v karieri. Ne morem se znebiti občutka, da se Mira Furlan ni uspela spraviti s svetom. Preveč vsega ji je ležalo na duši in srcu, bila je vse in ni bila nič. Nikogaršnja. Borka, ki je bila številne bitke, a se zdi, da večna poraženka. Imej me rajši od vsega je odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved.

Mladinska knjiga, 2023

Leonard Cohen in njegova velika ljubezen

Leonard Cohen je eden tistih umetnikov (saj je bil več kot »le« glasbenik), o katerih bi lahko razpravljali in razglabljali iz več različnih zornih kotov. Ampak – ljubezen je bila ena in edina, večja od sveta in večja od vsega – ljubezen do Marianne Ihlen.

Naj tokrat začnem nekje drugje, ker sem tudi jaz samo človek in seveda delam napake. No, ta napaka vsekakor sodi v kategorijo neumnosti, ampak se je najbrž zgodila z razlogom. Leta 2010 in 2013 je Leonard Cohen nastopil v Ljubljani in v obeh primerih sem imel takorekoč v rokah dve vstopnici za njegova koncerta (sploh tisti prvi menda velja za enega boljših), a sem ju podaril naprej. Bilo je obdobje – prvič po rojstvu hčerke in drugič po rojstvu drugega sina; ko v življenju nisem potreboval poslušati te silne bolečine in hrepenenja, ki ju je Cohen izražal v vsakem verzu. Lahko rečem, da sem bil srečen, Cohenovo glasbo pa sem takrat dojemal kot »glasbo za žile rezat«. Pa ne me razumet narobe – Cohena spoštujem, rad poslušam, ampak v zmernih in skrbno odmerjenih dozah. Dve uri živega doživljanja bi bilo vsekakor preveč. Mi je danes žal? Seveda mi je. Gre za enega največjih lirikov, interpretov in pevca z zelo specifičnim in prepoznavnim glasom, kakršnih ni več. (Nick Cave je seveda v tej kategoriji, ampak je spet specifičen na povsem drugačen način).

In če Cohena strnem še takole – Bird on a Wire mi je bila neverjetno »zlajnana«, Suzanne mi je bila kar nekako bližja od kultne So long, Marianne, The Partisan skrit zaklad, zmagovalna pa vedno znova Dance me to the End of Love. Sicer pa vam priporočam, da si zavrtite posnetek njegovega koncerta na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970. Iskren, samosvoj, drugačen, krhek, pristen … Leonard Cohen.

Kar nekaj knjig je bilo napisanih o ljubezni med Leonardom in Marianne – z njenega in njegovega zornega kota. Dotična avtorskega para Sylvia Frank (ona je Sylvia Vandermeer, on Frank Meierwert) na to veliko ljubezen gleda z neke (zdrave) distance, doda nekaj fikcijskega in se sklene v letu 2016 – 28. julija se je poslovila Marianne, 7. novembra pa še Leonard.

Marianne Ihlen. Norvežanka, ambiciozni starši, ona pa s v sebi skritim zakladom, ki ga ne zna odkriti – ali je to umetnost, kuhanje, ali ji je pač dano, da bo zgolj še dekle, ki bo izgubljeno tavala skozi šestdeseta (in naprej), se mogoče utopila v vrtincu drog in brezskrbnega seksa. Zdi se, da jo privlačijo uporniki, ki so proti vsemu, kar pluje z glavnim tokom oz. je njena želja biti ob nekom, ki plava proti toku. Njen prvi mož Axel Jensen je tak primer – pisatelj, vedno v središču pozornosti, glasen, a z držo, ki je dala vedeti, da bo tako kot želi on ali pa pač ne bo. Skupaj odideta na skrivnostni grški otok Hidra (ne vem, zakaj sem ob opisu in stanja duha pomislil na hrvaško Silbo?), rodi se jima sin Axel Joachim, a sreča ne traja dolgo, saj je Axel zelo nemirnega duha.

Leonard Cohen. Kanadčan, iz načeloma bogate družine judovskih korenin, z veliko željo uspeti kot pisatelj. Po spletu naključij tudi on pristane na Hidri, le nekaj mesecev za zakoncema Jensen, da bi tam v miru ustvarjal in kmalu zagleda eterično lepo Marianne. Z neko skandinavsko zadržanostjo, a njemu dotlej nevideno lepoto, žarom … obenem nedosegljiva, torej tako blizu, pa tako daleč stran.

Avtorja opisujeta njuni ločeni poti in nato bivanje na Hidri, kjer je bilo v šestdesetih nastanjenih veliko tujcev, predvsem umetnikov, ki so se v mir in spokojnost grškega otočka zatekali ustvarjat, a bili seveda odvisni tudi od plačil, ki so pritekala iz matičnih držav. Marianne je nekaj denarja dobivala, ko se je enkrat ločila od moža, Leonard pa je preživljal nekoliko težje čase in bil odvisen od različnih državnih štipendij. Vse z jasnim ciljem – napisati pomembno literarno delo, kar se je zdelo v idiličnem okolju Hidre še nekoliko lažje, ker pa je imel ob sebi muzo pa še toliko bolj.

A njegov roman Lepi zgubljenci (pri nas smo ga v prevodu Jureta Potokarja leta 1996, trideset let po izidu) ni bil deležen kritik, kakršne je Cohen pričakoval, sprejeli ga niso niti bralci in razočaranje ga je pahnilo v brezno obupa. Alkohol, droge, obup, depresija. Pozor, to je druga polovica šestdesetih, ko je v Veliki Britaniji in ZDA vladal rock’n’roll, s kopico odličnih izvajalcev, avtorjev, glasbenikov in umetnikov. Leonard Cohen je pisal, poezijo. Ne preseneča, da so ga za svojega vzeli Lou Reed, Velvet Underground z Nico in seveda avantgardni Andy Warhol. In saj veste, kako gre tista legendarna izjava producenta Briana Ena o obupni prodaji njihovega slovitega prvenca z banano na ovitku – prodanih je bilo zgolj trideset tisoč izvodov, a vsak kupec je začel svoj band. Mogoče je za Cohena in njegove pesmi veljalo enako …

No, njegova kariera glasbenika – najprej kot pisca besedil in šele nato kot solo izvajalca; se je začela s pomočjo pevke Judy Collins, ki je uporabila njegovo Suzanne in še Dress Rehearsal Rag. Cohen je nato na njeno pobudo nastopil na slovitem folk festivalu v Newportu (dve leti za slovitim Dylanovim »izdajalskim« električnim nastopom) in njegova glasbena zvezda je začela nepričakovano sijati vse močneje. Pa še enkrat – to so bili časi Boba Dylana, Joni Mitchell, Joan Baez, skupin kot so The Byrds, The Band, Buffalo Springfield, kasneje super skupine Crosby, Stills & Nash in še bi lahko našteval, pa sem se nekako omejil na Cohenu vsaj bližnji žanr.

Njegova drugačnost (treba je priznati, da ni bil kdovekaj pevec, bolj interpret, še manj pa glasbenik, saj je bilo njegovo igranje kitare na ravni začetnika), predvsem pa sporočilnost besedil, v katerih je bil predvsem lirik, sanjač in romantik, mnogo manj pa upornik; sta mu tlakovali pot.

Pot, na kateri se je od ljubljene Marianne vse bolj oddaljeval – So long, Marianne. In tako se je zgodba zaključila, ko se je na vratih njune hiše na Hidri prikazala Suzanne Elrod s Cohenovim sinom Adamom in zahtevala, da se Marianne z Axlom izseli. Cohenova kariera je imela kar nekaj strmih in globokih padcev, Marienne se je znova poročila in zaživela dokaj umirjeno življenje na Norveškem, s Cohenom sta bila občasno v stikih, videla pa sta se, ko je začel znova koncertirati in kadar je obiskal Norveško.

Moram priznati, da je kar nekaj zadev, ki mi v knjigi manjkajo … Cohenova glasbena kariera, uspeh, tovarištvo s številnimi drugimi glasbeniki v ZDA ter seveda slava, sploh v tistem desetletju med 1966 in 1975, saj je vse skupaj močno vplivalo na njegov odnos do Marianne, ki se mu je na kratko pridružila v ZDA, a se tam ni najboljše znašla. Tudi Suzanne Elrod se pojavi kar od nekod in potem preskočimo njegovo budistično obdobje in beremo zadnje, poslovilno pismo Marianne. Na nek način se zdi, kot da je vsebina knjiga nabrana oz. povzeta iz več različnih knjig, biografij, filmov, malce predelana, obrnjena na glavo …

In ni kaj – lepo je opisana ljubezen, njun razvijajoč se odnos, spoštovanje, hrepenenje, pogrešanje, strast, iskrice v očeh in še kaj. Ljubezen pač, z velikim L. Ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In glede na naslov knjige je to (ljubezen oz. njegova velika, večna ljubezen) seveda glavna tema in sporočilo.

2024, Učila

Stare pesmi pišem

Poezije se kar malo izogibam – izredno rad jo berem, tudi sam sem začel pisati prav s pisanjem naivnih, mladostniških pesmi, a se pri poeziji vedno srečam s težavo pravilne interpretacije. Sem razumel, kar je želel povedati avtor/avtorica? Po drugi strani pa – mar ni namen poezije (ali kateregakoli drugega pisanja) prav to, da začnemo razmišljat in tako prebrano interpretiramo po svoje?

Peter Rezman ni novinec, daleč od tega. Že pred štirimi desetletji ga je sloviti dr. Matjaž Kmecl uvrstil v antologijo Slovenske rudarske pesmi in od takrat naprej je Rezman stalno prisoten na slovenski literarni sceni – v svojih zapisih se pogosto posveča rudarski (oz. knapovski) tematiki, Velenju in vedno aktualni okoljevarstveni tematiki.

Stare pesmi pišem je zbirka pesmi (izbor?) in glede na raznolikost, bi lahko sklepal, da so nastale v različnih obdobjih in različnih stanjih duha in duše. Včasih (neverjetno) kratke – zgolj verz ali morda celo samo nekaj besed, pa spet drugič z dolgimi naslovi, ki povedo več od same pesmi, v tekstu oblikovane, razbite in raztreščene po listu papirje, pa potem kot kratke zgodbe, polne zapletov in presenečenj.

Pogosto ti ni treba veliko razmišljati – Rezmanove pesmi ti včasih prisolijo krepko klofuto, te nežno pobožajo, nagajivo pomežiknejo, dražeče požgečkajo ali ti preprosto ponudijo izhodišče za dolg razmislek.

Seveda so tudi primeri, ko ti ni jasno, kaj želi avtor povedati oziroma kaj želi povedati bralcu. Navdih, zapis, iskrica, preblisk, razmislek, bistroumni nesmisel. Vse to in še več. Ali kot zapiše sam avtor v pesmi Pesem o pisanju pesniške zbirke:

»pesmi je treba pisati takoj

na hitro

brez veliko popravljanja

kar bo dalo bo dalo

bo dalo bodalo

budalo …«

Stare pesmi pišem Petra Rezmana je zbirka berljivih, zanimivih pesmi, ob katerih se boste zabavali, razmišljali in si kakšen verz ali kar celo pesem tudi zapomnili. Preprosto, z močnim knapovskim pridihom, razmišljujoče, o stanju duha danes, pa na trenutke (sploh v tistih kratkih pesmih) neverjetno filozofsko. Berite, razmišljajte, uživajte.

Beletrina, 2024

Vse to smo videli

Trilerska novela, kot je opisana, nizozemske avtorice Hanne Bervoets obljublja in obeta marsikaj in veliko, a pričakovanj ne doseže. Kar se sprva zdi kot napeto branje o »čistilcih« različnih spletnih platform, zvodeni v osebno izpoved, polno razočaranja.

Zgodba o skoraj 30-letni Kayleigh, ki dela (je delala) v podjetju Hexa, kjer v treh izmenah, strogih in zaposlenim ne posebej prijaznih pogojih takorekoč 24 ur na dan pregledujejo in čistijo sporne vsebine na spletu, se sprva ponuja kot nekaj, kar je NUJNO prebrat in takorekoč neodložljivo. Pa je res?

Kayleigh je podjetje Hexa očitno zapustila in celotna zgodba je njeno zelo dolgo (eno in edino) pojasnilo gospodu Stiticu, najbrž odvetniku, ki zastopa vlagatelje tožbe, s katero Kayleigh ne želi imeti nič; kaj vse je videla v svojem času dela za Hexo. In, kaj vse je videla? Lahko bi rekli vse. Ampak to pravzaprav niti ni tako pomembno. Pa je videla takšna in drugačna trpinčenja, žive prenose samopoškodovanj in poskusov samomora, vse mogoče oblike spolnih odnosov, kaznovanja in usmrtitve, prebrala na deset tisoče žaljivih, nestrpnih in tako ali drugače neprimernih in nespodobnih komentarjev. In pri Hexi so imeli za vse pravilnik – kaj ostane in kaj je potrebno zbrisati. Delo so opravljali različni profili ljudi, vsak z neko svojo zgodbo, usodo, pogledom na svet in prepričanji. Homoseksualci, Židje, »ravnozemljaši«, ljudje obilnejše postave, zagovorniki legalizacije marihuane, vegetarijanci in vegani, zaščitniki živali, uživalci alkohola in drog, ljubitelji živali in tako v nedogled.

Tisto, kar me je sprva na nek način presenetilo, je bila pravzaprav otopelost, v kateri so se Kayleigh in njeni kolegi ter kolegice hitro znašli. Pravzaprav po eni strani otopelost, ko te nič – tudi v resničnem življenju ne more več presenetiti, kaj šele šokirati in po drugi strani brezbrižnost, ko sam postaneš eden teh nestrpnežev in kolege (ali naključne opazovalce) označiš z »lezbo«, »pedrom«, »črnuhom«, »debelo pičko«, trdiš, da je »vsak muslič terorist« ipd., pritrjuješ zanikovalcem holokavsta, teoretikom zarot o tem, da je Zemlja pravzaprav ravna, sam snemaš nazorne spolne videe, v vsakem delavcu na strehi vidiš samomorilca ipd.

Vsak od vas/nas, ki npr. dela v humanitarni organizaciji, kot moderator na spletnem forumu, pozna ljudi s kakšno gibalno oviro, psihološkimi oz. psihičnimi težavami in mu je svet tistega, kar je treba dandanes opisovati s politično korektnimi besedami, znan in poznan; pozna vse to. Ve, da je težko. Pa saj je težko tudi zdravnikom in kirurgom, gasilcem in policistom, vojakom, vzgojiteljicam in učiteljicam in tako v nedogled. Kako se spopasti z vsem tem? Z večjimi količinami alkohola, drog, neobrzdanim seksom? Pisanjem, fotografiranjem, slikanjem, potovanjem, ekstremnimi športnimi podvigi, z domačimi ljubljenčki? Seveda, vse to je mogoče.

In recimo, da sem v knjigi pričakoval več tega. Kaj vse so videli, kako so se s tem spopadli in kako je to vplivali nanje. Tako pa najprej beremo Kayleighino nesrečno ljubezensko zgodbo z Yeno in potem še s Sigrid. (In ja, Kayleigh je istospolno usmerjena) Kaj je bilo lepo, kaj malo manj lepo, kaj in zakaj je šlo narobe in kje je šlo zelo narobe. Ali je njeno delo vplivalo na vse to? Seveda je. Sploh v zvezi s Sigrid, s katero sta bili sodelavki. Le kako ne bi šli? Ampak, če te zoprn odvetnik/zagovornik prepričuje, da se pridruži tožbi, ti pa mu greš v zelo dolgem zavrnitvenem pismu razlagat predvsem svoje nesrečno ljubezensko življenje in se tu pa tam dotakneš dogodkov in tegob, ki si jim bil priča na delovnem mestu, ki je središče tožbe … No, to potem ni to.

Ampak Vse to smo videli je točno to. Ne izvemo, kaj je pravzaprav v ozadju tožbe in zaključek je precej nenavaden, odprt in ga je mogoče povezati s tožbo, ampak … pač ampak. In teh »ampak« je preveč. Ne, to ni trilerska novela, ampak nenavadno zapisana, sicer pa precej običajna ljubezenska izpoved ranjene ženske, ki ne najde izhoda in svoje poti skozi življenje. Pravzaprav je bolj zanimivo klikniti nekaj povezav, ki jih avtorica navede na koncu in nam odstrejo zakulisje spletnega čiščenja …

Mladinska knjiga, 2023

Picerist

Roman Dušana Merca je zajetno, zapleteno branje, ki vas bo spomnilo na pajčevino, ki jo tak rad omenja naslovni junak. Spletno prepleteno, na trenutke mogoče kaotično, a zelo urejeno …

Uvod bi pravzaprav lahko bil zaključek. Dušana Merca bolj kot avtorja in pisatelja poznam kot medijsko osebnost ki je znal marsikdaj javno pograjati naš šolski sistem ter na glas povedati kakšno mnenje, ki mnogim ni bilo všeč. In čeprav ima za seboj že dvajset knjig, se z njim kot pisateljem srečujem prvič. Picerist z zanimivo naslovnico pritegne, z obsegom zna marsikoga odbiti, pa tudi med prebiranjem sem se pogosto počutil kot tista uboga muha, ki se zaplete v pajkovo mrežo – vem, da sem ujet in bom knjigo seveda prebral do konca, po drugi strani bi si želel pobegniti in z branjem končati, ker težko rečem, da sem užival.

Zgodbo pripoveduje Picerist, brezimni raznašalec pic z nesrečnim otroštvom, za katerega se zdi, da se je bolj po spletu neprijaznih naključij znašel v svetu kriminala. In z znašel mislim, da mu gre to odlično. Življenjska zgodba, ki jo Picerist pripoveduje, je en pripovedni tok, drugi je pravzaprav njegovo življenje v zaporu, kjer je vključen v nekakšno zaporniško delavnico kreativnega pisanja, v kateri se mora tako in drugače soočiti z vsemi, ki so mu stregli po življenju in ga dolga leta iskali.

Enoroki bog, nevidna sila iz ozadja, ki vleče vse niti in za katerega pravzaprav nikoli ne izvemo, kdo je oz. naj bi bil, si bo pa vsak mislil svoje, kdo je ta »stric iz ozadja«. Potem so tu Ministrant, Metla, Kožar, Planka, Filip Lepi, Klapka, pa Aldo Smrekar – Krznar in upravnik zapora, imenovan Štrozok, Piceristova velika ljubezen Čaba in seveda Pizdača Vanessa, ki brez ustreznih izkušenj (nemudoma sem pomislil na dr. Harleen Quinzel, ki je v Arkhamski »bolnišnici« zdravila zloglasnega Jokerja in postala Harley Quinn) vodi zloglasno delavnico, ki je obsojena na propad, ona pa na … no, saj boste izvedeli. In še nekaj stranskih likov, vsak s svojo zgodbo in pomenom ter namenom, kraji in lokali, ki dajejo knjigi en tak res prepoznavni slovenski (beri: šentflorjanski) značaj ter kup branja med vrsticami.

Gibalo zgodbe je železna škatla, del sefa, ki ga želi Enoroki bog in ga ima v lasti (čeprav ga niti najmanj ne zanima, kaj je notri) prav Picerist. Lasti si ga po zaslugi številnih naključij, ki bi jih pripisal bratoma Coen in prav zaradi njega mu strežejo po življenju. En za drugim napadajo in padajo ter pristajajo za rešetkami. On, Picerist, pajek, se skoraj čudežno vsakič znova uspe izviti iz še tako močnega primeža služabnikov Enorokega boga. No, dokler se mu ne in pristane na invalidskem vozičku, v zaporu. Na delavnici kreativnega pisanja, kjer se že od začetka zdi vse jasno – od njega želijo dobiti informacijo, kje je njihov »svet gral«, potem pa …

Izhodišče zgodbe namiguje na sloviti rop banke oz. sefov banke na Slovenski v Ljubljani, ko storilcev niso nikoli dobili in se je dolgo časa ugibalo, kaj je bilo dejansko v teh sefih. Avtor hkrati namiguje tudi na vpletenost politike v številne nezakonite posle in podvige, na njihovo sodelovanje s kriminalnimi združbami, da ne grem še korak dlje. Dogajanja v picerijah, masažnih salonih, taksijih in na petičnih zabavah pomembnežev ali v razkošnih stanovanjih takšnih in drugačnih bogatašev najbrž ne rabim omenjat. Slovenija v malem, z odkritim in prikritim kriminalnim značajem.

Zanimivo mi je tudi, kako avtor (oz. glavni lik) ves čas izpostavlja (pa ne vedno pozitivno!) nacionalno televizijo in časnik Delo kot največja, najpomembnejša in najkredibilnejša medija. Ali gre tukaj za nekaj malega sarkazma, žuganja s prstom ali pač opozarjanje na siromašnost kredibilnega novinarstva pri nas, nisem uspel izluščiti, si pa seveda mislim svoje. Kritike na račun sodstva, policije, tožilstva, pa vodenja in upravljanja različnih zavodov, psiholoških trikov in prijemov; so mnogo bolj očitne in neposredne.

Tisto, kar me je najbolj zmotilo, je pravzaprav obilica »nakladanja«, če napišem kar po domače. Neskončno dolgi stavki, v katerih avtor (ali pač glavni junak, saj se zdi, da je ta meja kar preveč zabrisana) v nedogled razpravlja, razmišlja in razglablja, a ne pove prav veliko. Nemalo je tudi ponavljanja določenih zadev, kot bi hotel avtor poskrbeti, da ne pozabimo, kaj je povedal pred nekaj stranmi in se v zaključku za to, da ves čas poudarja posamezne stvari, že opravičuje. Nepotrebno. Knjiga bi najbrž lahko bila precej krajša in bolj zgoščena, tako pa se na trenutke brez razloga vleče oz. po mojem mnenju napaja nekogaršnji ego. Seveda dopuščam možnost, da je to preprosto avtorjev slog, ki meni pač ni všeč.

Picerist (po pajkovsko) pove veliko, o čemer se molči in ob katerem bodo mnogi razmišljali, preklinjali in zanikali. Marsikdo se utegne prepoznat in mnogi bodo med vrsticami prepoznali določene akterje slovenske gospodarske, politične in še kakšne scene, kulture in greznice. Merc ne leporeči in je v bistvu svojega pisanja neposreden, iskren in na trenutke krut. Knjiga, kjer je glavni junak pravzaprav izrazit anti-junak in skozi katero se bodo/boste mnogi le s težavo prebili.

Goga, 2023

Najskrivnejši spomin človeštva

Priznam, da je bila dotična knjiga senegalskega avtorja Mohameda Mbougarja Sarrja ena tistih knjig, ki sem jo bral neverjetno dolgo časa. Kar precej dolga, vsebinsko neverjetno polna, pa čeprav, kot pravi sam avtor, ne govori o »ničemer«. In tako se bralcu zdi, da z branjem na nek način izgublja čas, gre za tako jezikovno bogat in razgiban zapis, da v njem kot ljubitelj knjig preprosto moraš uživat.

Že kmalu po začetku branja, enkrat lani (!) sem pomislil na iskanje skrivnostnega ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza, ki ga morda poznate po uspešnici Sugar Man, posnet pa je bil tudi zanimiv film Searching for Sugar Man, ko sta se dva južnoafriška (v Južni Afriki je po nekaterih navedbah Rodriguez prodal več plošč kot Elvis Presley!) ljubitelja glasbe odločila raziskati, ali je Rodriguez res umrl oz. kaj se je zgodilo z njim. Skrivnosten lik, nenavadna zgodba in seveda mnogo vprašanj, ali si je Rodriguez zaslužil toliko tolikšne slave in prepoznavnosti.

No, v knjigi Najskrivnejši spomin človeštva imamo podoben fenomen – mladi senegalski pisatelj Diegane Latyr Faye skuša odkriti skrivnostno usodo Elimana Madaga Dioufa, ki je med obema svetovnima vojnama v Franciji pod psevdonimom T. C. Elimane izdal nenavadno delo Labirint človeškega in si zaslužil oznako »črni Rimbaud«. Po drugi strani so bili sploh kritiki neizprosni in so mladega avtorja hitro označili za plagiatorja, Labirint človeškega pa označili za sicer odlično, a še vedno zgolj lepljenko odlomkov številnih literarnih del. Labirint človeškega je tiste, ki so ga prebrali, omrežil, zasvojil in celo uničil, enako velja za tiste, ki so raziskovali Elimanov misterij in tudi Diegane tava – po Parizu in širše po Franciji, Amsterdamu, skozi pričevanja po južni Ameriki, predvsem Argentini in se naposled, kot se je tudi Eliman, vrne v rodni Senegal.

Sarr se je pri pisanju naslonil na usodo malijskega pisatelja Yamba Ouologuema, ki je davnega leta 1968 postal prvi afriški prejemnik francoske literarne nagrade renaudot, a bil nato obtožen plagiatorstva, pobegnil iz Francije in izginil.

Roman je razdeljen na zanimive sklope, kjer se prepletajo pričevanja (pri tem je najpomembnejša zagotovo Siga D., še ena senegalska pisateljica), dnevniški zapisi, lastne misli in razmišljanja, pripovedi pričevalcev, literarne kritike, prepleteno z zgodovino in politiko, pa tudi kulturo in umetnostjo. Svetujem vam, da knjigo berete spočiti in zbrani, saj se boste sicer v njej dobesedno izgubili. Vsekakor je to ena od tistih knjig, ki jo bo vsak razumel in interpretiral po svoje, vsak na svoj način pravilno in najbrž v popolnem nasprotju s tistim, kar želi sporočiti avtor (za delo je leta 2021 prejel nagrado gouncourt).

Tisto, je najbolj presenetilo in prepričalo mene, je ta dvoličnost, v tem primeru bi lahko rekel celo rasizem. Labirint človeškega je sprva označen za mojstrovino, a potem na sceno stopijo tisti, ki secirajo, analizirajo in se ukvarjajo z vsem, le s sporočilom knjige ne. Zakaj je knjiga navdušila (ali kot sem zapisal, dobesedno zasvojila) toliko ljudi? Najbrž zato, ker je bila odlično napisana, v njej so se prepoznali oz. se z njo poistovetili. Ampak potem je nenadoma postalo pomembno to, da jo je napisal nek temnopolti moški (menda, če so ga označili za »črnega Rimbauda«!), ki še Francoz ni bil, ampak Senegalec, ki zagotovo ni imel zadostne izobrazbe in preprosto ne more biti literarna zvezda. Razkrinkajmo ga, označimo za plagiatorja (ker, kaj hujšega?!), proti njemu naščuvajmo še dotlej prijazno in sprejemajočo javnost, pa smo uredili.

Preslikajmo to na našo ljubo deželico, 21. stoletje in nagrajene mojstre slovenske besede kot so npr. Dijana Matković, Goran Vojnović in Esad Babačić. Seveda, nalašč sem izbral prav te tri – »čefurje«, »bosance«, nebodijihtreba uničevalce slovenske kulture in jezika. In da bo jasno, čeprav sem to zapisal več kot enkrat, pa bom še enkrat – vsaka nagrada in priznanje, ki so jih omenjeni trije prejeli, so več kot zasluženi in lahko smo neizmerno ponosni, da ustvarjajo v slovenščini.

Torej, Najskrivnejši spomin človeštva vendarle govori o nečem. Ena od plati, o kateri govori, je tudi to, kako lahko nekogaršnja domovina postane jezik in z njim pisanje. Tam se počuti varno, domače, ustvarjalno, mogoče pač celo sprejeto. Elimane se je tako počutil v francoščini in v Franciji, a zanjo ni bil dovolj dober. »Črni Rimbaud« je bil pač črn, ampak saj – tudi Rimbaud (ki ga je Hugo označil za »Shakespearja v plenicah«), Baudelaire, Verlaine in drugi avtohtoni francoski velikani so bili za čas življenja vse prej kot sprejeti in priznani.

Najskrivnejši spomin človeštva je mojstrovina (pohvale gredo tudi prevajalki Janini Kos), ki jo bo vsak dojemal in razumel po svoje. Mogoče res ne govori o ničemer, a je v njej prepletenih neverjetno veliko nenavadnih, skrivnostnih in na trenutke nedoumljivih zgodb in usod, pred katerimi si ne boste mogli zatiskati oči. Preberite in presodite še sami.

Mladinska knjiga, 2023

Volčje oko

Knjigi francoskega avtorja Daniela Pennaca težko rečemo roman, čeprav glede na starostno skupino, ki ji je namenjena, gre vsekakor za daljši zapis, vsekakor pa večplastno delo, ki ga bodo različne skupine različno dojemale.

Volčje oko je pripoved o dečku in volku. Prvi del z naslovom Srečanje govori o tistem lahko bi rekli usodnem trenutku, ko deček v živalskem vrtu pride pred volčjo ogrado, v kateri živi Sinji volk. Volčje oko je življenjska zgodba Sinjega volka, ki jo dečku pripoveduje njegovo oko. Edino, ki ga še ima. In Človekovo oko je tisti del, ko volk (in seveda bralec) izvedbo dečkovo zgodbo. Zaključek, naslovljen Drugi svet, zgodbo lepo zaokroži in ponudi veliko tem za pogovor.

Sinji volk, volk z enim očesom, z ljudmi ne želi imeti nič skupnega. Ubili so mu očeta (Velikega volka), mati Črno plamenico in ko je želel braniti svojo radovedno in zelo drugačno sestro Bleščico (imela je zlat kožuh), je ostal brez očesa in pristal v ujetništvu. In ko je tu spoznal volkuljo Jerebico, življenjsko družico (volkovi so izbranim partnerjem zvesti do smrti), ga je zapustila še ona. Ostal je sam. Dokler se ni nekega dne prebudil in pred ograjo zagledal človeka. Njega, dečka.

A deček, ki stoji pred njegovo ogrado/kletko, je drugačen. Stoji in gleda. Pa ne samo to, razume ga. Mogoče zato, ker tudi dečku ni bilo lahko. V vrtincu vojne ga je dala mati trgovcu Toi, da bi mu rešil življenje. Z njim in dromedarjem Kastrolo potuje po Rumeni Afriki in pripoveduje zgodbe kot nihče doslej. Zgodbe, ki jih je slišal od prijateljic živali. A trgovec kot trgovec, Toa proda tudi dečka in v Sivi Afriki postane pastir Kozjega kralja, čuva njegove kozice oz. abesinske golobice ter se spoprijatelji z gepardom. Vse za to, da bi abesinske golobice obvaroval pred požrešnimi in pretkanimi hijenami. Naposled pristane v Zeleni Afriki, se spozna še z gorilami, kjer ga za svojega (po 14 otrocih) vzameta Papa in Mama Bia ter deček postane Afrika N’Bia. In v uničenju čudovitega sveta izve še za Novi svet, kamor skupaj odidejo …

In zgodbi se povesta, prepleteta. Izpovesta. Kako je človek lahko človeku volk in kako je v volku več človeškega kot se zdi na prvi pogled. Zares večplastna knjiga, ki bo v otroških glavah poskrbela za vrtinec vprašanj in zvrhano mero radovednosti. Zaščita in ubijanje živali, krčenje in vdiranje človeka v njihov življenjski prostor, pa krčenje lastnega življenjskega prostora, nesmiselne vojne (a je katera sploh smiselna?), takorekoč suženjstvo v Afriki, malce v vato zavito prisilno delo (in prodaja) otrok in še bi lahko našteval. Zares zanimiv zorni kot pripovedovanja, vse skupaj podkrepljeno s čudovitimi ilustracijami Francoisa Roce.

Iskreno povedano, sem radoveden, kako bodo knjigo dojemali otroci. Mojim v roke še ni prišla, se pa v njej res skriva ogromno sporočil in izhodišč, da jo bodo najbrž otroci želeli brati znova in znova. In vsekakor je to ena tistih knjig, ki bi jo šole/knjižnice lahko priporočile tako za razna domača branja kot bralne značke. Volčje oko je knjiga, ki otrokom širi obzorja in jim da misliti.

Miš, 2023