(brez naslova)

Koliko še?

Mladinski (ali mogoče najstniški?) roman Janje Vidmar sem po naključju vzel roke nekaj dni potem, ko sem prebral njeno Veliko pustolovščino in morda knjigo bral tudi še z nekim dodatnim uvidom.

Uvodoma sem napisal, da je Koliko še? bolj ali manj najstniški roman, saj so glavni trije junaki devetošolci in ker sem tudi sam oče devetošolki, je bilo branje prav zanimiv vpogled v navade in razmišljanja te starostne skupine. In če sem se o Janji Vidmar iz Velike pustolovščine česa naučil, potem kot avtorica vsekakor naredi raziskavo in se za pisanje dobro pripravi. Torej – vzela si je čas, da je spoznala navade mladih, kaj počnejo v prostem času, kako gledajo na šolo in učenje, kakšni so njihovi odnosi s starši, predvsem pa kakšni so medsebojni odnosi, kako nastajajo posamezne skupinice itn. In čeprav bom (drzno) trdil, da je nekje mogoče malo pretiravala, nekje pa tudi malček brcnila v temo, bi rekel, da Koliko še? odlično odraža stanje duha današnje mladine. Pravzaprav že sam naslov – pa čeprav v povsem drugačnem kontekstu; odlično odraža njihov pogled na svet. Bodisi se jim ves čas nekam mudi, saj so vajeni hipnih impulzov in instant uspeha oziroma se jim po drugi strani prav nič ne da in za večino stvari zgolj čakajo, da minejo.

Glavni junakinji sta sošolki Izidora in Lucija, ki bi si bili težko bolj različni. Izidora je razvajena edinka nesramno bogatih staršev, ki dobi pravzaprav karkoli želi in je središče dogajanja v razredu in družbi. Reče, stori in privošči si lahko karkoli, okrog sebe ima cvetober »izic«, ki ji slepo sledijo in prikimavajo. Pravzaprav precej stereotipna odločevalka in vplivnica iz kakšnega hollywoodskega najstniškega filma, ampak – takšnih in celo hujših »izidor« ni malo po slovenskih šolah. In po drugi strani Lucija, sanjavo dekle, ki je po sili razmer z nogami trdno na tleh in ki skupaj s sestro opazuje mamo, ki se za uboren denar muči z napornim delom v dveh izmenah, oče je odšel in gradi novo družino, prepuščene so same sebi. Dobesedno na milost in nemilost.

In potem se zgodi skoraj nemogoče, ko na lestvici najbolj priljubljenih oseb na šoli prvega mesta ne osvoji – kot je bilo pričakovano in takorekoč obvezno, Izidora, ampak Lucija. Ja, dragi starši, ne slepite se, tudi na naših šolah in družbenih omrežjih ter v različnih skupinah, obstajajo točno takšne skupine in morda je vaš otrok slabe volje, ker je na lestvici zdrsnil kakšno mesto ali pa ga tam sploh ni. Pojma nimamo. No, Izidora se s tem ne more sprijazniti in s podporo svojih »izic« verbalno in fizično napade Lucijo, v razredu. Okostnjaki začnejo padati iz omare (v Izidorinem primeru dobesedno) in dekleti bosta morali preživeti skupaj teden dni na Caminu Krk. Slednje je dejanska, zahtevna popotniška različica El Camina, ki poteka po otoku Krk. Izidora mora tja bolj za kazen kot kaj drugega, Lucija si tega celo malo želi, za nameček so kot odkupnino vse stroške zanjo poravnali Izidorini starši. Pa spet pridemo do stereotipnih zapletov …

Dekleti na to res naporno pot ne gresta sami, ampak s pestro in razgibano druščino vodnikov in vrstnikov, med katerimi je tudi njun sošolec Ognjen, sicer tretji pripovedovalec v sami zgodbi. Ognjen je precej zmeden fant, ki bi dneve in noči pravzaprav igral računalniške igre, zdi pa se, da zares zaživi šele, ko je v naravi. On si je tega pohoda nadvse želel, a ne ravno z Izidoro in Lucijo. Pa čeprav se ves čas zdi, da sta mu obe malo všeč, a s puncami pravzaprav ne zna. Ob Ognjenu so tu še drugi, ki vsak na svoj način pravzaprav izražajo stiske in tegobe današnjih najstnikov.

7 dni, 150 kilometrov, nekaj spanja v šotorih in nekaj med trdnimi štirimi stenami, z urejeno prehrano, a vseeno – v ne vedno prijaznem vremenu, mestoma nevarnem terenu, pod žgočim soncem in z vso dinamiko, ki jo na takih pohodih lahko pričakujete. Knjiga tako na trenutke malo spomni na Evforijo Petre Vladimirov, obenem pa v človeku lahko prikliče številne spomine, vsaj pri meni jih je – Po medvedovih stopinjah prvič, drugič in tretjič, pa Highlander po Julijskih Alpah, kar nekaj poti po PST-ju, polmaratoni in poskus maratona, Red Bull 400 Planica, naskok na Triglav in še bi lahko našteval. Tovrstne poti so izziv, za posameznika in za skupino. IN če je zgolj en člen v verigi fizično slabo pripravljen, da o psihični pripravljenosti sploh ne izgubljam besed, je zadeva bolj ali manj obsojena na propad. Vsaj v realnem žvljenju. To so trenutki, ko te sprva lahko nosi navdušenje, potem se seveda sprašuješ »koliko še«, v nadaljevanju »kaj mi je bilo tega treba«, mogoče imaš vmes celo kakšen evforičen trenutek, potem se nekje do konca izmenjuješ med »koliko še« in »zakaj«, da na koncu skleneš »nikoli več«. Dan ali dva kasneje si seveda prekleto ponosen na doseženo in si rečeš »No, saj mogoče pa drugo leto spet«.

In vse to imamo v Koliko še?. Ob različnih debatah najstnikov, odvisnosti od mobilnih telefonov in družbenih omrežij, glasbenem okusu, nezmožnosti branja knjig, odvisniškem igranju iger, gibanju v naravi in uživanju v lepoti, pa seveda pretkanosti in skrivnih načrtih, ki se vedno ne uresničijo kot si si mogoče zamislil.

Iskreno povedano, od predstavljene množice najstnikov v knjigi, si morda le za enega ali dva predstavljam, da bi dejansko lahko prehodila Camino Krk. Sam ga nisem še nikoli, a zelo dobro vem, kako zelo naporno je današnjim najstnikom prehoditi ravninski in senčni PST, ko je treba s seboj nositi le dovolj tekočine in skromno malico, prehodiš pa ga lahko v navadnih supergah. Tu pa govorimo o težkih nahrbtnikih, neudobni obutvi, nevarnem terenu, spanju v naravi, res težavnih vremenskih pogojih … tu se mi vseeno zdi, da je avtorica mogoče precenila sposobnosti današnjih najstnikov. Ob vseh mogočih drugih faktorjih, seveda. Pogrešal sem tudi zaključek zgodbe slavno neslavnega seznama najbolj priljubljenih oseb na šoli, saj se je ves čas nakazoval razkol med Izidoro in njenimi »izicami«, za katere se zdi, da so proti svoji voditeljici pač spletkarile.

In za konec, kakorkoli že je tole zelo zanimivo, tudi precej resnično in poučno branje, se bojim, da tiste ciljne skupine – torej najstnikov, knjiga ne bo dosegla. Ker – mladi ne berejo več oz. berejo vse manj in ta knjiga, čeprav izpolnjuje vse pogoje, najbrž in žal ne bo prišla na seznam domačega branja zadnje triade osnovnih šol. Otroke bodo še naprej »mučili« s prebiranjem sicer pomembnih klasik, ki pa jih je povozil čas. Iskreno – klasike je treba obravnavat in enako avtorje, a to se lahko zgodi med poukom, za domače branje pa naj imajo knjige, ki bi jih mogoče celo zanimale. In to niso Bevk, Cankar, Tavčar, Jurčič, Seliškar in drugi. In tako se bom kot starš (znova) vprašal Koliko še?. Oziroma kako dolgo še, preden se kaj spremeni in bodo začeli naši otroci, naši najstniki, brati knjige, ki se dogajajo tukaj in zdaj, so napisane v njim znanem in bližnjem jeziku in tudi obravnavajo teme, ki jih oni živijo in razumejo. In so za nameček celo pripravljeni o njih razmišljati. Koliko še? je vsekakor ena takšnih knjig.

Miš, 2024

Salon Kitty

O tej knjigi, ki naj bi razkrila vse tančice skrivnosti okoli SS-ovske javne hiše v Berlinu med drugo svetovno vojno, pravzaprav največ pove podnaslov – Seksualna zgodovina tretjega rajha. Poleg tistih vojaških, imperialističnih in splošnih nazorov glavnih akterjev, boste spoznali tudi plat, o kateri se v šoli pri pouku zgodovine prav veliko (oziroma nič) nismo učili.

Salon Kitty, ena številnih berlinskih javnih hiš oz. bordelov v času med obema svetovnima vojnama, je vodila Kitty Schmidt. Madame Kitty Schmidt. Težko je reči, da ji je bilo v življenju postlano z rožicami, saj je bila vmes zaradi nezaželene nosečnosti (s poročenim moškim) prisiljena v začasno izgnanstvo v Veliki Britaniji, kjer je opravljala težaška dela, a vseeno spletla tesno mrežo poznanstev, ki so ji kasneje koristila, niso pa je uspela rešiti. Ob vrnitvi nazaj je, kot je bilo za Berlin razmeroma običajno, začela dobičkonosen posel – odprla je javno hišo, ki je iz malega in običajnega zrastla v nekaj velikega. Hitlerjev prihod na oblast je marsikaj spremenil in tudi Schmidt je spoznala, da nove oblasti tovrstnemu načinu poslovanja in služenja denarja ne bodo preveč naklonjene, pa čeprav so bili pravzaprav vsi njeni redni gosti. Pravočasno je začela precejšnje količine denarja tihotapiti v London, iz Berlina poslala tudi hči, zapletlo pa se je, ko je želela oditi še sama. Takrat že odlično naoljen nacistični stroj je s pomočjo vohunov in ovaduhov prebral njene nakane, jo aretiral, potem pa …

Potem pa se zgodba zaplete oziroma postane manj jasna. V to, da jo je Gestapo zaprl, najverjetneje mučil, ji grozil in jo na koncu tudi strl, skoraj ni dvoma. Tedaj že ekskluziven bordel je dobil nadgradnjo – postal je namreč vohunsko središče, kjer so bile v vlogi prostitutk tudi spretne SS-ove agentke, ki so znale iz gostov – med katerimi so bili politiki, gospodarstveniki, vojaki različnih činov in pomembnosti, domači in tuji; s pomočjo naslade in tako rekoč »all inclusive« storitev izvleči marsikaj. Vse pa se je snemalo, zapisovalo (in to kar v kletnih prostorih stavbe, kjer so neprestano delali zaupanja vredni snemalci) in kar najhitreje posredovalo idejnemu očetu Salona Kitty – Reinhardu Heydrichu, oportunističnemu bivšemu vojaku, ki je skupaj s šefom, še bolj zloglasnim Himmlerjem, ustvaril totalitarno policijsko državo, vodil pa je tako imenovani vrhovni urad službe državne varnosti, v katerem so bile združene vse policijske, obveščevalne in varnostne službe.

A pripovedi se razhajajo na točki, ali se je Kitty Schmidt preprosto vdala pritiskom gestapovskega nasilja in SS-ovskega mučenja, ali je morda igrala dvojno vlogo. Po pričevanjih nekaterih naj bi pomagala številnim Judom – jih skrivala, organizirala beg in skrbela za pretok informacij in obveščanje o pretečih nevarnostih. Dejstvo je, da je vsemu navkljub preživela vojno, a resnice oziroma svoje plati zgodbe ni nikoli nikomur povedala. In recimo, da je pri celi knjigi prav to tisti najbolj moteči del, saj avtorji kljub raziskovanju, primerjanju, intervjujih itn., ne morejo podati nekega končnega odgovora in pojasnil. Ali je Salon Kitty dejansko funkcioniral v obsegu in na način kot se domneva in kakšna je bila vloga Kitty Schmidt? Cela knjiga je na koncu pravzaprav strnjena v nekajstranski zaključek, ampak …

Zakaj je knjigo zanimivo brati? Seveda, če vas zgodovina zanima in si želite recimo nek globlji uvid v zamegljene, zabrisane in zamolčane dele zgodovine, drugačno zakulisje druge svetovne vojne in dvoličen ter sprijen um vseh najpomembnejših nacističnih veljakov … ja, potem je to to. Morda ste tudi vi pri zgodovini »zamudili« razuzdano in razvratno plat Weimarske republike, zaradi katere je potem kar težko biti presenečen, da je sledil zlom – tako dejanski (črni petek na Wall Streetu 1929.) kot tudi moralni (prihod Hitlerja na oblast 1933.), saj dobite občutek, da je bil Berlin v tistem času pravi pravcati Babilon. Že številke o številu javnih hiš ter prostitutk vas bodo osupnile. In potem na sceno stopijo Hitler, Himmler, Goebbels, Heydrich, von Ribbentrop, Joseph Dietrich, Friedrich Fromm, Goring, Hess in še kakšnega boste našli. Arijska rasa, čistost nemškega rodu, vse za dom, družino in državo, moralnost in načelnost, stran s pregrehami in še bolj z zlaganim, od Judov prihajajočim krščanstvom.

Našteti so bili daleč od tega, da bi delali tisto, kar so pridigali drugim. Prešuštva, seveda obiskovanje bordelov (ki so jih uradno prepovedali), izživljanje, nenavadne in neobičajne spolne prakse, pa seveda veliko izkoriščanja, prisilni zakoni in ločitve, podtikanja, spletkarjenja in tudi kaznovanja. Smrt, fronta, koncentracijsko taborišče. Kaj bi izbrali vi? Ena taka velika nacistična, pa seveda brutalna telenovela.

Vsekakor me je presenetil tudi podatek, da so bordeli funkcionirali tudi v koncentracijskih taboriščih. Pa ne le za vojake, paznike, ampak tudi za t. i. kape in zapornike. Po številnih zanimivih podatkih, ki sem jih o delovanju koncentracijskih taborišč izvedel v Prostovoljcu, je tole vsekakor še en vidik zloglasnih taborišč, ki ga za čas mojega šolanja nismo vedeli. In to brutalnosti, nesmiselnosti in krutosti taborišč čisto nič ne zmanjšuje, kaj šele opravičuje. Morda prej potrdi in okrepi zavedanje, kako nizkotno, ponižujoče in razčlovečujoče je bilo vse skupaj. In ko k temu dodamo še odlični propagandno-medijski stroj (kjer je bila med glavnimi in vodilnimi Leni Riefenstahl) pravzaprav dobimo kar vzorec, ki mu še dandanes sledijo število avtokratski voditelji po svetu. Kakšen psiholog, psihiater in kar je še teh poklicev, bi najbrž vse skupaj lahko povezal v neko seksualno zavrtost, nepotešenost, kakšne »mommy issues«, kar so potem glavni akterji izražali na tak način, tako in drugače tudi s pomočjo Salona Kitty. Uh.

Salon Kitty vas zna razočarat, saj se vse skupaj kar precej vrti okrog enih in istih vprašanj, marsikaj se tudi ponovi, saj so avtorji (Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel) želeli zgodbi priti do dna z različnih zornih kotov in akterjev. A kot omenjeno – skozi knjigo boste izvedeli marsikaj, kar do sedaj najbrž niste. Salon Kitty kot pregled in vpogled v seksualno zgodovino tretjega rajha vsekakor funkcionira, sam mit bordela Salon Kitty in njegove lastnice Kitty Schmidt pa bo očitno ostal nedokončno raziskan in razkrit.

Beletrina, 2024

Mojih 33 odprav

Viki Grošelj je naslov knjige Mojih 33 odprav dopolnil s precej pomembnim podatkom – v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. O avtorju razmišljamo kot predvsem o gospodu, ki je bil med slovenskim pionirji himalajizma, ampak to seveda ni vse.

In da ne bom ponavljal številnih neverjetnih dosežkov o Vikiju Grošlju – uspešen vzpon na deset od štirinajstih osemtisočakov, smučanje s številnih vrhov in smučanje z vrhov na višinah od 0 do 8000 metrov, pri čemer je smučanje z 0 metrov smučanje na Severnem tečaju; si lahko preberete nekaj teh dosežkov v mojem mnenju o knjigi Križ čez Nepal.

In zdaj se boste morda vprašali, kaj pa se še lahko potem napiše o Vikiju Grošlju in kaj še lahko napiše Viki Grošelj? Sodeč po Mojih 33 odprav, marsikaj. Tudi kaj takega, kar se ti ob čudenju nad prebranim v kakšni drugi mogoče izmuzne. Recimo, da je vzpon po Zahodnem Grebenu na Everest leta 1979 že tedaj pomenil nekaj neverjetnega, dosežek pa še danes po mnenju Reinholda Messnerja in mnogih drugih strokovnjakov velja za najtežjo smer na Everest. Tistega leta so Viki Grošelj in drugi člani ekipe dobili nagrado za najboljšo športno ekipo bivše Jugoslavije! Viki Grošelj takrat vrha Everesta zaradi hudih omrzlin ni dosegel – so ga pa recimo Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik, pa Stane Belak – Šrauf in Stipe Božić ter šerpa Ang Phu. In če so vam ta imena neznanka, lahko kar prenehate z branjem.

Tista bistvena razlika med Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav je predvsem v načinu pisanja. Če je v prvi kar nekako zadržan, skromen in kot si ne bi upal priznati poplave čustev, se je tokrat na moje veliko veselje malo sprostil in prepustil. Ker – če radi hodite v gore in ste tam kdaj doživeli sončni vzhod, zahod ali kakšen drug naravni čudež oz. se zgolj prepustili lepoti narave; potem veste, da so to sila čustveni trenutki. Trenutki, ko se zaveš, kako majhen in neznaten si, pač drobec prahu v tem veličastnem svetu. Ampak si drobec prahu nečesa čudovitega.

In ko bereš Mojih 33 odprav, skupaj z Vikijem in ostalimi grizeš v skalo. Veš, kako trda je, čutiš njen hlad. Veš, da je vse skupaj nekaj milimetrov, en napačen gib, sekunda nezbranosti, pa boš šel v globino. Ne nekaj metrov, ampak lahko kar nekaj sto ali celo tisoč metrov. In v tistem, ko se boriš sam s seboj, mislimi in čustvi, ki bi jih moralo biti čim manj, saj bi moral biti 200-odstotno skoncentriran na steno, saj si bolj ali manj odvisen sam od sebe, ti resnično začutiš moč in vidiš lepoto narave. Naj bo v barvah, ki so na nebu prisotne vsega skupaj nekaj sekund, spričo neverjetnih razgledov s takorekoč strehe sveta, nepremagljivih ledenih stenah okrog tebe, smrtonosnih pasteh, vetru, ki grozi, da te bo odpihnil ali pa si tam pač preprosto v trenutku. Ki je včasih tudi trenutek, ko čakaš, da se ti pljuča znova napolnijo z redkim zrakom ali pa da se odločiš, ali boš šel naprej ali nazaj. Boš naslednjič, ko boš sezul čevlje ali snel rokavice, še imel »žive« prste. Če greš do vrha, boš lahko prišel tudi dol? In v teh trenutkih si v steni, ki ima 50-stopinjski naklon, morda pa je stena dobesedno navpičen monolit pred teboj.

Viki Grošelj piše tako prepričljivo in doživeto, da si tam z njim. Pišeš zgodovino prvenstvenih smeri in vzponov, spuščanj po neokrnjeni belini, odkrivaš nov svet in nove razglede, v deželah, za katere mnogi ne vemo točno, kje na zemljevidu so. In seveda si ob vsem tem priča tudi nesrečam in katastrofam … pri tistem fenomenalnem vzponu na Everest sem omenil Nejca Zaplotnika – ledeni plaz ga je (in Anteja Bučana) pokopal leta 1983, ko so osvajali Manaslu. Viki Grošelj je smrt kolegov gledal, a ni mogel storiti nič. Šerpa Ang Phu je umrl med sestopom z Everesta 1979, Grošelj pa je z njegovo družino ostal povezan vse do današnjih dni in jim izdatno pomagal. Leta 1989 vzpon na Everest in Lotse – med sestopom umre Dime Ilijevski. Znova Everest, leta 1996, ko Davo Karničar v viharju dobi hude omrzline po rokah. Leta 2005 je organiziral in vodil tedaj uspešno reševanje Tomaža Humarja iz južne stene Nanga Parbat, sicer enega štirih osemtisočakov, ki ga Grošelj ni nikoli uspel osvojiti. Veliko nesrečnih dogodkov, tudi v drugih odpravah, pa v tistih komercialnih, ki so se razcvetele v zadnjih desetletjih, je bilo. Pa tudi veliko sreče in preudarnosti. Viki Grošelj je žaloval za vsemi, ki so jih gore vzele, enako pa se je tudi veselil s tistimi, ki so uspešno osvojili vrh in se z njega vrnili. Četudi sam ni bil del naveze, ki je vrh osvojila. Omeni in nekoliko razjasni tudi afero Tomo Česen in Lotse, ki se je sam bežno spominjam, a so se mi koščki šele sedaj sestavili v celoto. Pa ne pozabi velikanov, ki sta uspešno vodila številne himalajske odprave – Aleša Kunaverja in Toneta Škarjo.

In seveda ne gre pozabiti katastrofalnega potresa v Nepalu 2015, ko je bil Grošelj tam na trekingu in so bili najprej veseli, da so preživeli, potem pa so pomagali. Grošelj je nato tudi v Sloveniji intenzivno zbiral pomoč in jo potem v svojih rednih obiskih Nepala osebno odstavljal družinam, ki so jo potrebovale. Vsekakor se je v srca ljudi zapisal z zlatimi črkami in ta hvaležnost mu najbrž pomeni več kot katerakoli druga nagrada.

In kot sem že zapisal – Vikija Grošlja vsekakor krasijo zrelost, preudarnost in racionalnost ter človečnost. Vrhov ni želel doseči za vsako ceno oz. mu je bila vsakič znova želja priti tudi do baznega tabora in potem domov. Alpinizem, sploh pa himalajizem, je zagotovo zelo egoistična oblika življenja. Potem, ko si izbereš cilj, se nekaj mesecev ukvarjaš s pridobivanjem finančnih sredstev, opreme, vmes se seveda ves čas pripravljaš na zahteven vzpon, kjer življenje in čas tečeta drugače in potem te spet mesec, dva ali več ni. In če je danes tehnika vsaj toliko napredovala, da te bližnji lahko spremljajo skoraj vsak trenutek, temu včasih ni bilo tako. Na roke napisano pošto so nosili v bazne tabore, od tam naprej šele z letalom nazaj v domovino …

Viki Grošelj je med drugim spoznal in klepetal tudi z Edmundom Hillaryjem, bil je med povabljenci ob petdeseti obletnici prvega uspešnega pristopa na Everest, Reinhold Messner pa ga je v svojem največjem gorniškem muzeju uvrstil na seznam Rock & Ice Stars, kjer je zapisanih trideset najpomembnejših imen svetovne zgodovine tradicionalnega alpinizma.

Knjiga, ki pritegne. Tudi zaradi fotografij, za katere bi si sicer želel, da bi jih bilo še več, saj res pričarajo vso to neizmerno lepoto. Obenem Grošelj ne zamudi priložnosti, da ne bi okaral že omenjenih komercialnih odprav, ko se slabo ali ne dovolj dobro pripravljeni ljudje podajo v nekaj tako ekstremno nevarnega, kot je Himalaja. Preprosto zato, ker imajo dovolj denarja, da lahko plačajo. Števec smrti pa se obrača … Opozori tudi na posledice podnebnih sprememb, ki so – žalostno dejstvo; zelo opazne prav pri grobu Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, vse bolj pa jih je Grošelj opazi in čutil v zadnjih letih, ko se je v Himalajo oz. Nepal odpravljal na treking ture.

Zatorej, četudi vas morda zasrbi in zaščemi, Himalaja ni za vsakogar. Osebno sta me v zadnjih dveh letih streznila tako Highlander pohod po Julijskih Alpah kot tudi ponovna osvojitev Triglava. Nič ni tako preprosto, kot se mogoče zdi in kot pravijo drugi. Za začetek je potrebna zelo dobra fizična pripravljenost, potem psihična trdnost in osredotočenost, kvalitetna in ustrezna oprema, potem pa še kanček sreče. No, tudi dobra družba vsekakor pomaga. Pa začnite morda kar na domačem pragu in šele potem odidite spoznavat svet …

Viki Grošelj ni pesnik, kot je bil Nejc Zaplotnik in ga gore duhovno ne opijanijo kot so Tomaža Humarja, je pa odličen pripovedovalec zgodb. Kot sem zapisal nekje v uvodu – goro vidiš, čutiš in si v njej. In vse, kar se okrog dogaja. In vesel sem, da nam v Mojih 33 odprav res uspešno pričara ves čar in lepoto videnega in doživetega.

Buča, 2023

Nihče nikogar ne spozna

Katarina Gomboc Čeh je pri tridesetih letih napisala in izdala svoj prvi roman, kar je prej izjema kot pravilo in si za nameček zaslužila oznake »slovenska Sally Rooney«, kar – pa naj vam je Rooney všeč ali ne; nekaj pomeni. A veliko več kot oznaka pomeni to, da je napisala zanimiv in berljiv roman.

Primerjave in oznake so seveda lahko problematične, pogosto tudi dvorezen meč – vsekakor gre za nek nov val pisateljic, nov način pisanja in podajanja zgodb, ki pa vsem ni všeč in bodo knjigo že iz tega razloga pustili pri miru. Težava, ki jo imam osebno z uspešno irsko pisateljico je predvsem ta, da se mi prevečkrat zdi, da sicer veliko govori/piše, pove pa bore malo. Ali je svet mladih, svet bodočih voditeljev res tak?

Pri Nihče nikogar ne spozna tega občutka nisem dobil, pri čemer je vsekakor pomembno to, da je avtorica dogajanje postavila v slovensko okolje, najbrž tudi v svet, ki ga sama dobro pozna (pevski zbori oz. petje, humanistične vede s poudarkom na antropologiji), v katerem nastopajo takorekoč njeni vrstniki in ki se za nameček vrti okrog tematike, ki se je slovenski avtorji radi izogibajo, bo pa postala vse bolj pereča tudi v svetu mladih – spor med levimi in desnimi. Potem je tu še begunska kriza (zgodba se dogaja v letih 2015 in 2016), nesrečne ljubezni, zapleteni medprijateljski odnosi, nesmiselni družinski spori in nabor tematik je izredno dolg.

Ob zaključku branja sem tako pomislil na besedo, ki se omeni tudi v samem romanu, v povezavi s partituro Cirila Šavlija za pesem Svetlane Makarovič, ki jo mora zbor, v katerem poje glavna junakinja Maša, zapeti – pretenciozno. Če povlečem še eno vzporednico z Rooney – slednja je ponavadi omejena na le nekaj junakov, stranskih likov je res malo in so res zgolj stranski, obravnavanih tematik pa je manj. Tako da priznam, da me je Nihče nikogar ne spozna kljub vsemu pritegnil mnogo bolj, pa tudi bral sem vse skupaj lažje in hitreje.

Okvirna zgodba – Maša je študentka antropologije, poje v ženskem pevskem zboru, rada posluša otožno glasbo Lane Del Rey in podobnih. Ima starejšo sestro Urško, ki ravno tako poje in se pripravlja na skorajšnjo poroko z izbrancem Andrejem. Izhajata iz družine, kjer so krščanske vrednote zelo pomembne. Mašin recimo antipol in kot tak drug osrednji lik, je Maks, ravno tako študent antropologije, ki pa življenje jemlje veliko bolj zlahka, tudi zato, ker prihaja iz ugledne družine in je malce privilegiran. Za razliko od Maše, je njegova družina bolj levičarsko usmerjena, zato ne preseneča, da se Maks odloči, da bo šel na vrhuncu begunske krize pomagat beguncem v Dobovo in si vse bolj širi obzorja z raznolikimi vplivi, ki z begunci prihajajo k nam. On je tisti, ki izjemno veliko govori, se rad spušča v dolge debate in stoji za tistim, kar govori in v kar verjame. Maša je takorekoč od malega zagledana vanj, saj sta bili družini svojčas tesno povezani, dokler ni na neki točki prišlo do hudega spora. Zagotovo se lahko vsi spomnimo česa podobnega, kajne? In tako se glavna zgodba vrti okrog tega, ali se bosta Maša in Maks zbližala, kako zelo bodo nanju vplivale odločitve in nesoglasja njunih staršev ter seveda vseeno vera v neke doktrine, ki so jima vcepljene.

Lik, ki zgodbo pošteno pretrese, je Sara. Ta se takorekoč od nikoder pojavi na vajah, saj pevski zbor potrebuje pevke, njena sestrična Ivana pa je skoraj desna roka zborovodkinje Agate, ki zbor vodi z recimo kar trdo roko. Malce odmaknjena, poje sicer tudi v indie zasedbi, se hitro poveže z Mašo, včasih vrže kakšno poleno na šibak ogenj, drugič na skrivaj kakšen plamenček tudi zelo na hitro ugasne in kot na neki točki ugotovi Maša – ona je njej povedala zelo veliko, sama pa o Sari ne ve prav veliko. Ja, obstajajo osebe, ki se v naših življenjih pojavijo z nekim razlogom, pa izginejo in se morda nikoli več ne vrnejo, pustijo pa v nas nek nenavaden, praviloma pa kar trajen odtis. Naslednji tak lik je Blaž, Prekmurec, ki ravno tako študira antropologijo, pa čeprav ve, da predvsem v domačem okolju s to izobrazbo ne bo imel kaj počet. Zagledan je v Mašo, med njima preskakujejo iskrice, a vedno je nekje blizu Maks. Ali Sara.

Zborovodkinja Agata je tu ravno tako z neko svojo zgodbo, usodo in pomenom – malce starejša od glavnih likov, a s svojo predanostjo poklicu na nek način zgled, po drugi strani pa tudi skoraj najbolj negativen lik. Med njo in dekleti je generacijski razkol pri dojemanju profesionalizma, resnosti, pripadnosti, odnosa, spoštovanja, delovnih navad, življenja kot takega. Tisti, ki smo od Agate še nekoliko starejši, se bomo v njej – pa čeprav je tudi med nami generacijska razpoka!, najbrž prepoznali, v njeni čudni poziciji in seveda v odnosu, ki ga imajo do nje ostala dekleta, celo njen mož in sodelavci. Njene frustracije in tegobe so nekaj povsem drugačnega od tistih, s katerimi se spopadajo pevke, pa čeprav to ne pomeni, da so njihove manj pomembne.

Življenje pa gre dalje, ljudje se spreminjajo, enako tudi njihove vloge – v svetu in življenju drugih. Maša z vsakim dnem bolj spoznava in odkriva, kako malo ve o ljudeh, da niti sebe ne pozna najboljše in da je na nek način tujec. Sam sebi in vsem drugim. Vsekakor še ena od izstopajočih značilnosti današnjega sveta – po eni strani se nam zaradi družbenih omrežij, dosegljivosti in dostopnosti zdi, da vsi vemo vse o vseh, ampak … kako resničen je e-svet v primerjavi z dejanskim? Vsekakor bi bila tema zelo zanimiva za kakšno antropološko raziskavo – Razvoj človeštva od gorjače do pametnega telefona. Razvoj ali zaton?

Nihče nikogar ne spozna je vsekakor zanimivo branje. Osebno me je poleg preobilja močnih likov in preširokega področja čeprav povezanih tematik zmotilo tudi to, da recimo Blaž in Sara na neki točki izgineta. Sicer se na koncu znova pojavita, a se mi je t. i. »ghosting« zdel kar pretiran. Tudi to, da avtorica ponekod uporablja povsem domače in slengovske izraze, malo kasneje pa isto stvar opisuje z neko slovnično pravilno obliko, mi je malce štrlelo ven – npr. če je joint enkrat joint, naj naslednjič ne bo zavitek, da potem razmišljaš kakšen zavitek so si podajali. Recimo tudi, da sem kar pogosto priča pogovorom 20 in nekaj letnikov, pa se tako – niti strokovno, niti poglobljeno, niso sposobni pogovarjati. In tako kot sem prej opisal Saro, se mi je na trenutke zdelo, da je tudi sama avtorica kakšen zanimiv zgodbovni plamenček pogasila, še preden bi lahko zagorel, bi pa najbrž lahko napisala še 300 strani. No, glede na to, kako je zgodbo sklenila, ni nemogoče, da se bo k likom še vrnila.

Skratka, oznake pustite pri miru, ker Katarina Gomboc Čeh ni »slovenska Sally Rooney«, je pa hudimano dobra pisateljica in osebno se veselim njenih prihodnjih del. Njen romaneskni prvenec nam na zanimiv način odstira zastor v življenja in razmišljanje generacije, ki se je rodila v začetku devetdesetih in ki počasi prevzema – oziroma bi morala prevzemati; vajeti v svoje roke. Preberite, presodite še sami …

Cankarjeva založba, 2024

Velika pustolovščina

Zadnje čase se mi zgodi, da mi v roke prihajajo same takšne knjige, ki mi dajejo vedeti, da moram bolj aktivno pisati. Tudi knjiga Janje Vidmar, ki nosi podnaslov Razgibano življenje ustvarjanja zgodb, je te vrste …

Janja Vidmar je pisateljica, ki sem jo sam spoznal z odličnim mladinskim romanom Črna vrana, kar izogibam pa se njeni aktualni trilogiji Koraki (Niti koraka več, V koraku z volkom in Koraki dvojine), saj se mi zdi ta žanr pohodniškega oz. potopisnega romana pri nas že skoraj izkoriščan. Kriminalke, knjige za samopomoč in popotniški romani. Zdi se, da vsak, ki prehodi Camino ali preteče Spartatlon (oz. kaj podobno ekstremnega) čuti dolžnost, da mora o tem napisati knjigo. Ker je vmes doživel razsvetljenje, našel boga ali sebe, spoznal ljubezen življenja ali pa čudežno ozdravel. Malo se bojim novega izziva Martina Strela, ker nadpovprečen kot je, bo najbrž napisal knjige vseh mogočih žanrov.

Pa bom še enkrat zapisal stavek Janja Vidmar je pisateljica. Zakaj? Ena od stvari, ki je nisem vedel, da se je Janja Vidmar odločila svoje življenje v celoti posvetiti pisanju. Profesionalna pisateljica. Nekaj, za kar potrebuješ pogum, veliko poguma. Upam si trditi, da v Sloveniji ni prav veliko ljudi, ki služijo od pisanja oz. nekoliko drugače – ki služijo od knjig, ki jih napišejo. Janja Vidmar sicer ne piše zgolj klasičnih knjig, ampak napiše tudi kakšno monografijo, scenarij za radijsko igro ali film, seveda pa veliko vloži v to, da tudi »klasične« knjige ne gredo mimo. Začelo se je s Princesko z napako, mimo ni šel Elvis Škorc, genialni štor, že omenjena Črna vrana in seveda trilogija Koraki.

Velika pustolovščina v marsičem spominja na Kingovo On writing, v njej sem našel tudi podobnosti z Robinsonovo V elementu. Na eni strani tako spoznavamo razloge, zakaj se je odločila postati pisateljica, kako trnova je bila ta pot, pa na drugi strani tudi to, kako poteka njen proces pisanja, kje išče in najde navdih oz. kakšen je celoten postopek nastanka knjige. Vsekakor je zanimiv tudi ta proces njenega razvoja iz samosvoje in naredi-sama avtorice do zrele avtorice, ki sodeluje z uredniki, jim prisluhne in se jim pusti vodit skozi kreativni in ustvarjalni proces nastajanja knjige.

Vidmarjeva je Veliko pustolovščino razdelila na deset poglavij: JAZ ali moč bolečine, TI ali moč bralca, SKUPNOST ali moč javnosti, PODLAGA ali moč pisanja, PRIPRAVE ali moč narave, IDEJA ali moč domišljije, PROCES ali moč besede, POT ali moč zgodbe, KRITIKA ali moč kritiške besede in REFLEKSIJA ali mož razmisleka. Tako imamo zanimiv preplet pomembnih elementov, ki jih avtor (v sodelovanju z mnogimi drugimi deležniki v ustvarjalnem procesu knjige) pravzaprav mora upoštevati, da je končen izdelek zanimiva in berljiva knjiga. Vidmarjeva jasno razloži vsakega od teh korakov, naniza zanimive (lastne) primere in osvetli zahteven ustvarjalni proces, s skoraj obveznimi ustvarjalnimi krizami in obveznim iskanjem navdiha, ki ga praviloma najde rutinsko, včasih pa mora izstopiti iz okvirjev.

In še nekaj, na kar je recimo opozoril tudi King v On writing. Vsak (dober) pisatelj mora biti tudi bralec. Včasih tako vidiš, da je bilo nekaj že napisano, mogoče ugotoviš, da imaš idejo čisto preveč podobno nečemu drugemu, spet tretjič se ti mogoče porodi zanimiva lastna ideja, nenazadnje pa si krepiš besedni zaklad in tudi občutek pripovedovanja zgodba. Lahko bi rekli, da brez branja ni pisanja.

Upam si sicer reči, da bi znalo biti branje za nekoga, ki sam ne piše in mogoče tudi ne bere prav veliko, nezanimivo in suhoparno. Čeprav sama večkrat omeni različne vidike in oblike umetnosti, si tudi težko predstavljam, da bo knjiga zanimiva npr. nekemu glasbeniku, slikarju ali arhitektu. Pa čeprav je vse to pravzaprav ustvarjanje zgodb, vse se začne z neko kreativno iskro in prebliskom in nato nadaljuje na zelo različne načine in po različnih poteh. Dejstvo je tudi, da pot, ki jo predstavlja in zanjo funkcionira, ne bo nujno uspešna pri vseh.

Pa to najbrž niti ni namen Velike pustolovščine in kot kakšno drugo knjigo – na koncu vas čaka dolg in zelo zanimiv priporočljive literature o tej tematiki; je ne jemljite kot priročnik za pisanje knjižne uspešnice, ampak predvsem kot izhodišče in recimo »poriv«, da vas premakne in začnete ustvarjati, če v vas pač tli ta iskrica. Ja, potem je ta knjiga lahko tisti potrebni veter v vaša krila domišljije in ustvarjanja ter kot taka nadvse priporočljivo branje.

UMco, 2024

Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman zna kmalu dobiti oznako problematičnega pisatelja, saj se v svojih delih vedno znova loteva tem, ki bi jih številni – sploh odločevalci; najraje pozabili. Pravzaprav to ves čas počnejo. Pometajo pod preprogo in se trudijo, da bi pozabili drugi, potem pa še oni. In če imamo v teh treh desetletjih samostojne države bolj očiten primer tega početja, kot so izbrisani …

Izbrisani je beseda, ki slovenske politike – leve, desne in vse vmes; pretrese. Zakaj? Ker v bistvu ni nihče nič naredil. Vsi so molčali. Prelagali odgovornost en na drugega, po možnosti celo na ljudi, ki so sam izbris operativno izvajali. Z Andražem Rožmanom sva podobna generacija in ko se je sam izbris zgodil, o tem nisva imela kaj veliko pojma. Za nameček oba prihajava iz družin, kjer tovrstnih težav nismo imeli.

Pisal se je 26. februar 1992 in to so bila še leta, ko smo dejansko verjeli, da bomo postali naslednja Švica, na oblasti je bila Demosova vlada (predsednik vlade Lojze Peterle, ministrstvo za notranje zadev, ki je izbris izvedlo, je vodil Igor Bavčar, glavno operativno vlogo pa je imel Slavko Debelak), predsednik države je bil Milan Kučan. In s tem dnem – osebno sem se najbrž še vedno navduševal nad darili, ki sem jih dobil za 12. rojstni dan; je bilo 25.671 ljudi izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Izbris kot tak pa je posledično vplival tudi na druge pravico – njihovo možnost za delo, socialno podporo, zdravstveno zavarovanje, stanovanjsko pravico itn.

Praviloma oz. v veliki večini so bili izbrisani predstavniki drugih narodnosti iz področja bivše Jugoslavije. Mnogi bivši vojaki – še iz časov po drugi svetovni vojni ali posebej problematično iz obdobja desetdnevne osamosvojitvene vojne slabo leto pred izbrisom, spet nekateri na kakšnem uradno neobstoječem seznamu tajne oz. obveščevalne službe, številni so imeli v kartoteki dobesedno vpisan kakšen prekršek ali pač nekomu preprosto ni bil všeč priimek, ki se je končal na -ić. Pa seveda niso bili vsi takšni in tudi za te posameznike si ne bi smel nihče jemati pravice, da jih preprosto izbriše. Preluknja osebni dokument in jih skoraj še pošlje v 3PM. (Oprostite izrazu, a iz zapisanega se zdi, da prav daleč od resnice to ni).

Velika večina pa je bila takšnih, ki so v Slovenijo prišli nekje po drugi svetovni vojni oz. predvsem v sedemdesetih, ekonomski migranti, ki so v Slovenijo prišli delat kot rudarji, gradbinci, medicinske sestre ipd. Tu so se ustalili, se poročili – pogosto kar s Slovenko oz. Slovencem, si ustvarili družino, njihovi otroci so tu hodili v šole, načrtovali prihodnost. Plačevali so davke, odplačevali kredite, gradili boljšo prihodnost, trepetali za Slovenijo v osamosvojitveni vojni in potem … potem so postali nič. Dobesedno. Teh 25.671 ljudi pravno ni obstajalo in nekateri so se za pravice in obstoj borili desetletja. (Priznam, da bom naslednjič, ko se bom pritoževal nad gnečo na kakšnem uradu, krepko razmislil.)

Krog borcev za pravice izbrisanim se je vrtel predvsem okrog Aleksandra Todorovića, Irfana Beširevića in Mirjane Učakar, kar je razvidno tudi iz zgodb, ki so zapisane v Tega se ne da izbrisati. Namreč, Andraž Rožman ni napisal nekega fikcijskega, čeprav z resničnostjo podloženega romana (kot je bil to primer na Titovem sinu), ampak je skupaj zložil zgodbe več kot štirideset tistih, ki so bili izbrisani. Glavnih akterjev, njihov življenjskih sopotnic oz. sopotnikov, otrok. Meni najbolj bizarno (lahko pa bi rekli, da odraz »šlamparije« in dejstvo, da je šlo takorekoč za kaprico nekoga, ki mu nekdo zaradi nečesa ni bil všeč) pri vsem skupaj pa je to, da so bili v posameznih primerih v družinah izbrisani vsi, lahko pa samo oče, samo mama, samo otrok, malo so kombinirali … Ali če rečem drugače – igrali so se! Igrali z življenji in usodami. Potem se pa čudijo, da so se stvari obrnile, kot so se … Saj, po drugi strani, če bi bili malo manj »šlampasti«, bi lahko ljudem lahko samo še nadeli neko oznako (mogoče petokraka zvezda?, ki bi bila glede na stanje duha odločevalcev kar primeren simbol za zaznamovanje) in jih nekam odpeljali. Ker ja – končni cilj je bil najbrž državo, mlado, nedolžno in popolno Slovenijo, narediti (etnično) čisto. Pa naj vrže kamen prvi brez greha …

In ko boste prebrali to knjigo, se zavedajte, da gre za pripovedi približno 40 oseb, ki jih je doletel izbris. 40 od 25.671! Tole je drobec dogajanja, pa čeprav so bile mnoge usode podobne. Danes si, jutri te ni. Na vratih, v šoli, službi te čaka policija in odpelje – do meje, v kakšen azilni dom, razčlovečijo te. Ti si nič. In tam so ljudje, ki se trudijo in poskrbijo, da nič tudi ostaneš. Grozljivo je brati, s kakšno lahkoto se je vse to dogajalo, da ljudje čez noč niso več obstajali. Na mnoge so pozabili sosedje, sodelavci, prijatelji, znanci, pravzaprav vsi. Si lahko predstavljate, da naenkrat postanete številka, ki je nihče ne želi videti? Številka, ki jo bo nekdo z nekaj kliki pač izbrisal?

Osebno me je vse skupaj resnično pretreslo na točki, ko sem prišel do zgodbe človeka, ki ga osebno poznam. Krasen človek, leta smo se z njim in njegovo družino srečevali na dopustu, skupaj popili kavo in kakšno travarico, on je vedno pil vino, mojim otrokom kazal, kako čistiti ribe … za nameček je to človek, ki je z neupoštevanjem neposrednega ukaza, kar je primer za vojaško sodišče, dobesedno rešil Slovenijo v času osamosvojitvene vojne. Iz tistega obdobja imamo seveda podobno zgodbo Tonija Merlaka, ki je ravno tako skrbno pometena pod preprogo. Ampak, na tej točki, to niso več le številke, ampak so ljudje. In ljudje, ki o izbrisu rajši niso preveč govorili, ker je to neka čudna etiketa, stigma. Bila in ostaja.

In tudi zato je knjiga Tega se ne da izbrisati zelo pomembna. Zakaj? Ker je o teh stvareh treba govoriti in potem jih bomo mogoče lahko razumeli (pa s tem ne mislim izbrisa, ampak vse tisto, kar se kaže kot posledica izbrisov) in sprejeli. Mogoče se bomo začeli na neki točki zavedati, da smo lahko z danes na jutri vsi izbrisani in ne bomo več obstajali ali da lahko vsi postanemo migranti in se mi nekje daleč borimo za boljši jutri. Borimo preživeti – brez pravic in v svetu, ki nas bo zavračal. Tako da lahko rečemo hvala Andraž Rožman, hvala založba Goga in hvala vsi, ki ste spregovorili. Tega se ne da izbrisati.

Goga, 2024

Zvezdna vrata

Podnaslovljena kot Božična pravljica, mi je tale prav posebna zgodba norveške pisateljice Ingvid H. Rishoi povzročala kar nekaj težav. Glavna pravzaprav – kaj napisati?

Zvezdna vrata je čudovita zgodba. Vrti se okoli sester Ronje in Melisse ter njunega očeta, ki sam, še rajši pa s prijatelji, (pre)globoko pogleda v kozarec. Zvezdna vrata je ime ene gostilne, kjer rad pušča denar, druga se imenuje Pri prijateljih – sestri sta mnenja, da bi se morala imenovati Pri sovražnikih. No, sovražnika tam zbranih točijo pivskim prijateljem, ki se tam zbirajo. December je pred vrati, bližajo se prazniki, sestri pa vesta, da bodo še eno leto več brez božičnega drevesca in brez daril. Kaj drugega nista niti pričakovali, saj je skoraj čudež, če je v hladilniku ali omarah kaj hrane, so položnice plačane (in zložene po kupčkih) in njihov stanodajalec ne grozi z izselitvijo ter prijavo na center za socialno delo. Božična pravljica, ki se je ne bi branila niti Twain ali Dahl.

A na srečo je tam hišnik, ki pozna Alfreda, njega pa poznajo vsi, ki kaj pomenijo. Tudi Eriksen, ki ob bencinski črpalki v Toyenu prodaja božična drevesa in potrebuje delavca. Ronja in Melissa prepričata očeta, naj se prijavi za delo, ki ga dobi in nekaj časa se celo zdi, da je življenje našlo pravo pot. A žal le nekaj časa. Ko se na obisku enkrat pojavi očetova (pivska) prijateljica Sonja, je pravljice konec, njihova življenja pa se počasi spet spreminjajo v nočno moro. Očeta odpustijo, stvari pa v svoje roke vzame najstnica Melissa in odide moledovat za očetovo službo. Dobi jo in vsak dan poleg vseh šolskih obveznosti opravlja še težko delo – domov hodi povsem premočena, na smrt utrujena, s smrekovimi iglicami vsepovsod.

Tudi mlajša Ronja se odloči, da se ji bo pridružila, a potrebnega je veliko pretvarjanja in iznajdljivosti, da lastnik Eriksen ne odkrije, da pri njem dela in služi tudi otrok. Pa čeprav tudi na Ronjin račun posel cveti – njeno prodajanje smrečic kot pomoč revnim otrokom je v decembrskem času seveda zadetek v polno, trojica (glavni je Tommy, ki pričakuje dojenčka in mu vsaka krona pride še kako prav) kasneje začne smrečice še dostavljati na dom in kar naenkrat sta Ronja in Melissa tisti, ki skrbita za dom. Pa oče? Oče pije. Bruha, lula, je pol časa nezavesten in v bistvu ne ve, kaj počne. Žalostno, kot je le lahko. Za mnoge otroke – na Norveškem, pri nas in še kje po svetu; vse preveč znano in resnično.

Zgodba se postavi na glavo – Ronja zboli in je vročično blodnjava, Eriksen razkrije njihove uspešne poslovne prijeme in grozi, da bo sestri z očetom prijavil policiji in centru za socialno delo, Toyenu se za nameček približuje orkan Gudrun … in lahko rečem, da se nato zgodi božični čudež. In ker sam nisem človek, ki bi dal kaj veliko na božič, sploh pa ne na božične čudeže, mi je konec – milo rečeno; brez smisla in privlečen za lase. Mogoče boste imeli vi drugačno mnenje, meni je – krasen in dobesedno pravljičen, popolnoma skazil celo pripoved.

Pa razumem, da imamo tri dobre može (v duhu vedno prisotnega, a nikoli vidnega Alfreda, stanodajalca Aronsena, ki se kaže kot nadomestni oče ter modrega hišnika), da se na koncu vse skupaj dogaja okrog božične noči, pod božičnim drevesom in sijočo zvezdo ter da sestri v zavetju mogočne smreke spita kot v jaslih in ko se naslednjega jutra prebudita, lahko odideta. Odideta po skrivni poti, stran od vseh, v gozdno kočo, o kateri je Ronja sanjala in ji jo je starejša sestra vedno tako slikovito opisovala. Priznam – ne razumem.

Razumem pa seveda marsikaj drugega. Veliko in neizmerno sestrsko ljubezen. Očetovo popolno, tudi z alkoholom pogojeno otopelost. V vlogo modrega hišnika, ki želi vedno in vsem pomagati ter je poln malih modrosti, je avtorica postavila Balkanca (tako je zapisano v zaključku knjige, da mi ne bo kdo česa očital). Imamo tudi zgolj na dobiček ozirajočega se Eriksena, ki ga ljudje ne zanimajo kaj preveč – zgolj njihove denarnice. Sonja kot biblična grešnica, ki očeta ves čas vabi v skušnjavo. Sprva zadržani, a nato prijazni in takorekoč (nadomestni) očetovski lik Aronsen, ki bi imel v kakšni drugi zgodbi in s svojo sprva prisiljeno prijaznostjo in ustrežljivostjo lahko tudi povsem drugačno vlogo. Pa hudo neurje, ki gre lepo s časom, v katerem živimo in kjer se bomo najbrž vse pogosteje ozirali v nebo ter upali na čudež.

Zvezdna vrata Ronjinemu in Melissinemu očetu predstavljajo izhod v svet alkoholne omame, kjer ni nobenih težav in skrbi. Sestrama malce drugačna »zvezdna vrata« ravno tako predstavljajo izhod v svet, kjer bosta lahko živeli brezskrbno otroštvo. (Mogoče je to tisto, kar angleško govoreči imenujejo »pearly gates«?) Mogoče pa je cela zgodba preveč resnična, tudi bridka, da bi se na koncu res lahko zgodil verjeten (božični) čudež?

Mladinska knjiga, 2024

Deklica, ki je rešila božič

Matta Haiga sem spoznal z Zapisi o živčnem planetu, oči odpirajočo knjigo in bil nemalo presenečen, ko sem med zanimivejšimi novostmi leta opazil knjigo, ki je v prvi vrsti posvečena mlajšim bralcem, a se bodo v njej zagotovo našli in prepoznali tudi odrasli.

Deklica, ki je rešila božič je na nek način vsekakor lep poklon Charlesu Dickensu (v knjigi veliki pisatelj celo nastopa) in pa Roaldu Dahlu, tudi ilustracije Chrisa Moulda so takšne, da so vsekakor poklon Quentinu Blakeu. No, pa seveda zgodba sama po sebi – imamo revno deklico Amelio, siroto, ki pristane v ubožnici gospoda Ogaberja in imamo Božička, ki mora v eni noči obdariti vse otroke tega sveta. Začeti želi pri Amelii, saj je prav ona tisti prvi otrok, ki je kdajkoli prejela darilo od Božička. A na Severnem tečaju so razmere vse prej kot idealne.

Nekajkrat sem že napisal in še enkrat več priznam, da nisem pretiran ljubitelj božiča. Nisem ravno Grinch, ker pač dajem vsakemu pravico, da se zabava po svoje in slavi tisto, kar želi, ne bom pa skakal naokrog z rdečo čepico in se pretvarjal, kako je vse lepo in popolni in kako se imamo vsi radi in se razumemo. Ker pač ni tako in mi gre ta božična hinavščina pošteno na živce. Da so vse skupaj še povezali z vero, je pa sploh kaplja čez rob.

Tako da moram priznati, da je s tega vidika Haigova knjiga zelo všečna. Ker odlično prikaže to dvojnost sveta – mračno, turobno, prežeto z zlobo in vsem negativnim Ogaberjevo ubožnico in njega samega, torej gospoda Ogaberja. Amelia Wishart, ki mami pomaga ometati dimnike in je najbrž na odlični poti, da bo tudi sama končala nesrečno kot njena mami. Edina tolažba ji je muc, Stotnik Sajko in pa pričakovanje božiča. Ne želi si prav veliko – še najbolj srčno in močno to, da bi mami ozdravela. Prejšnje leto je dobila darilo in prepričana je, da bo tudi letos tako.

A na Severnem tečaju nekaj ni prav. V Škratovju, kjer najdemo Snežniški dnevnik, Banko čokolade, kavarno Figov puding, Sankošolo, Univerzo naprednega izdelovanja igrač, Delavnico igrač, skupino Cingljajoče sani, jelene in seveda škrate, se dogaja nekaj neobičajnega. Nekaj ropota, močno ropota. No, ta nekaj so troli, ki poskrbi za razdejanje v Škratovju, posledica katerega je, da božič »odpade«, z njim seveda tudi Božičkovo obdarovanje. Brez sani, daril, s prestrašenimi jeleni in predvsem brez tiste božične magije …

Božič odpade, Amelijina mami umre, ona pa mora v ubožnico. Vse skupaj je pač prevara!!! Amelia ne verjame več. Le kako naj verjame, če mora dan za dnem ribati tla, ves čas so na hladnem, zaprti in morajo jesti neužitno brozgo. Kakšen čudež neki?! In leto dni kasneje je situacija še slabša. V Škratovju sicer vlada navidezni mir (pred troli), a med škrati je nekaj razpok in razprtij, ki so pravzaprav botrovale vsemu skupaj. In ker za nameček Amelia pravzaprav ne verjame več. V spomin se mi je vtisnil stavek »Edini cilj, ki ga je zdaj imela, je, da postane povsem brezčutna, da ne bo čutila ničesar. Kakšen smisel je imeti čustva, če pa so edini občutki, ki jih lahko imaš, slabi?«.

Božiček mora najti Amelio – v veliko pomoč mu je Charles Dickens in jo tudi rešiti iz Ogaberjeve ubožnice. Mogoče bo potem spet začela verjeti. Pa tudi to ni nujno, da bo dovolj, saj se morajo stvari zgoditi tudi v Škratovju na Severnem tečaju. Ker škratovsko-vilinsko-trolje spletke znajo biti kar trd oreh, tudi za prodorne raziskovalne škratovske novinarke in pogumne majhne škrate.

No, pa če je naslov knjige Deklica, ki je rešila božič, vam je najbrž jasno, da jim je uspelo, kajne? Tu zdaj pridemo do točke, ko bodo otroci zaploskali in bili veseli, pogledali na koledar in začeli odštevati dneve do božiča, odrasli bomo pa razmišljali. Božiček se spomni, da mu je ime Nikolas in tudi on ni imel najlepšega in najlažjega življenja. Verjel je in zgodil se je čudež. Božič v celi knjigi ni niti enkrat povezan z vero in krščanstvom – kar je edino pravilno, ker z njima nima nobene veze. Haig nam želi sporočiti, da je treba verjeti, verjeti v dobro. In da je treba dobro tudi delati. To je bistvo vsega. Ker čudeži se dogajajo, največkrat kar v nas samih in po naši zaslugi.

Hiša knjig, 2024

Dnevnik čuvaja

Esad Babačić ima v mojih očeh tisto redko lastnost – ko nekaj ustvari, kupim. Ne razmišljam. Morda sem do njegovih del zato toliko bolj kritičen, saj ga kot ustvarjalca neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Dnevnik čuvaja je nadaljevanje Balkoncev, ki me niso povsem prepričali, pričakovanja so bila morda zato še višja …

Po, kaj pa vem, mogoče 50 prebranih straneh, sva si z Esadom izmenjala nekaj sporočil. Takole nekako: »Po nekaj deset straneh lahko rečem, da si znova spisal mojstrovino, ki jo bom neusmiljeno zasledoval, a nikoli dosegel. No, v bistvu se ji niti približal ne bom.« Esadov odgovor je bil v njegovi maniri, skromen, skoraj ponižen, čisto drugačen od tistega, na kar namigne med vrsticami Dnevnika čuvaja in potem še eno moje sporočilo: »Utapljam se v dnevniku. Še čisto malo, pa te bom začel vikati in klicati Gospod mojster. Res, poklon.« Še ena stvar, na katero sem se spomnil med prebiranjem njegove najnovejše knjige, ko omeni starega znanca iz punk časov, s katerim si tu pa tam izmenjata nekaj sporočil, ampak da ona ima pa res sposobnost ustvarjati presežke – ustvarja redko, a kadar se to zgodi, je to nekaj nad- … Imam prijatelja, veliko več kot starega znanca, ki je živ dokaz, da je kvaliteta (on) nad kvantiteto (jaz). Na mojih deset, dvajset ali več stvaritev je on napisal eno in me pustil odprtih ust. Smo pač tisti, ki pišemo zgodbe in potem so tisti, ki pišejo življenje. Tako nekako … Za Esada lahko zapišem, da piše Zgodbe Življenja. Ja, oboje z veliko začetnico.

Dnevnik čuvaja je … knjiga o čem pravzaprav? O balkonih, življenju, spominih, glasbi, ljubezni? Vse to, vsekakor. A če kaj, je to knjiga o dvojini. Če je Narat v svojem prvem romanu Bend večplastno razgrnil, kaj vse je bend, potem je šel Esad tokrat v srčiko tistega, kaj je dvojina. In človek se vpraša, kaj je težje – biti sam ali biti v dvoje? Enako kot se vpraša, kaj in kdaj je lepše – ko si sam ali (vsaj) v dvoje? In kaj vse je ta »v dvoje« – ko si z ljubljeno osebo, neznano osebo, s katero si platonsko povezan, z glasbo, poezijo, spominom, knjigo, mislijo, verzom … uh, koliko načinov dvojine obstaja in vsak je poseben in zanimiv.

In kaj dvojina pomeni, predstavlja za tiste, ki s(m)o sami? Nedosegljivo, želeno, iskano? Po drugi strani, kaj pomeni za tiste, ki so tudi v dvoje izgubljeni in se mogoče počutijo osamljeni? Pa tistim, ki so v dvoje srečni in gredo proti množini? Pa potem še tisti, ki jim dvojina v partnerskem odnosu ni dovolj in želijo več – kako že poje Hamo v Ona gre? »In ona ve in ona ve / Da šla je tja, do kamor se ne gre / Aaaaaaaa odšla je tja kjer ni prostora več za dva / Aaaaaaaa nisem bil edini
Jaz pa nočem v množini… Kar naj / Ona gre in ona gre / Ker ve da tu se je ustavilo srce.«

Esad se uvodoma v Dnevniku čuvaja znova prelevi v vlogo, ki smo jo spoznavali že v Balkoncih. Manj Bitenca, več Mladenovića, manj teme in več jasnine, vsekakor manj preteklosti in več sedanjosti, manj košarke in veliko življenja. Pogumno bom zatrdil, da se oba z Esadom s črnino življenja oba spopadava na podoben način – piševa. Pisanje je tisti kanal, skozi katerega izliješ miselno scanje, sranje in kozlanje, ki se kopiči v tebi, ko opazuješ ta svet. Ko živiš na tem svetu. Seveda so tudi lepe stvari, ampak tiste živiš, o drugih pa pišeš.

Ker Dnevnik čuvaja na neki točki postane Muzej dvojine. V zgodbo se vključi Maja, Esadova bralka in takorekoč vrstnica, ki se spomni, kako je Esada desetletja nazaj njegov oče klical domov. Ali je Maja resnična oseba? Mogoče. Ali je Maja Esadov ženski pol, njegov niti ne alter, ampak bolj ženski ego? Mogoče. V mislih sta namreč ravno prav enaka in si podobna, pa hkrati so odstopanja, razlike in nasprotovanja. Vse seveda z zdravo mero spoštovanja in sprejemanja, kar je tako zelo pomembno za vsak odnos, tudi platonski. Hkrati sta si preveč podobna, tudi njun pisateljski slog je preveč soroden, si podoben, da bi bralec lahko povsem verjel, da gre res za dve osebi. In ne zgolj dva pola iste osebe.

Mogoče simbolizirata par s fotografije na naslovnici, okoli katerega se dopisovalca ves čas vrtita. Ona bere – revijo ali knjigo. On – najbrž bere/brska po telefonu. Na balkonu, seveda, med njima miza, ona mu kaže hrbet. Slika, ki pove več kot tisoč besed. Slika, ki si jo lahko vsak razlaga in razume po svoje. Esad si jo, Maja tudi. Pa ti in jaz in vsi drugi … kaj bi šele o sliki povedala tista dva, ki sta na njej?!

In kaj vse si Esad in Maja zaupata o balkonih in balkoncih? Življenje, mladost. Vse, kar se je dogajalo na Streliški, Poljanah, Vodmatu in okoliških ulicah, na klopeh in igriščih. Balkon je pač več kot le prostor, ampak takorekoč ogledalo. Spomnim se, ko sva z Esadom med drugim debatirala tudi o balkonih … v Kamniku, od koder prihajam, so našemu bloku dolgo časa govorili čebelnjak. Balkoni, ki smo jih imeli tisti, ki smo živeli v dvo- in trosobnih stanovanjih, so bili pisani ko panji. Rolete teh in onih barv, pleksi zaščita vseh mogočih barv med rešetkami, raznolike oblike zasteklitev, pa seveda potem še vsi francoski balkoni tistih v enosobnih stanovanjih. Balkon je identiteta. Danes balkona nimam, pa živim v svojem, dvoinpolsobnem stanovanju. Niti francoskega ne. Lahko bi rekel »Kaj mi bo balkon, če imam stanovanje?!«. Tistim, povečini vojaškim oficirjem, ki so jih tu nastanili kmalu po koncu druge svetovne vojne, balkoni očitno niso bili potrebni.

Esad iz vrstice v vrstico dokazuje, da je prej kot pisatelj poet. Morda je bil pa že kot poet pisatelj, saj se ni oziral na neke forme in pravila, ampak je preprosto izlil srce, dušo, čustva. Pisal je. Zase, zanje, za nas. Njegovo pisanje je kot neusmiljeno bruhanje vulkana ali gejzirja … spominov, misli, občutenj, citatov, filozofiranj, lepote. Kot Mladenović, Štulić, Balašević, Đorđević, Dedić in drugi mojstri besede. Slika prizore kot vešči slikarji, upodablja podobe kot so jih utelešali kiparji in pripoveduje zgodbe kot najboljši režiserji. Pripovedovalec zgodb. Med branjem Dnevnika čuvaja sem se nekajkrat zalotil, da sem se vprašal »Kdo bo napisal zgodbo o Esadu, ko ga enkrat več ne bo?« Pa saj ne bo treba, Esad že piše vse te zgodbe in jih kuje v večnost, nesmrtnost. Ustvaril jim je prostor v muzeju večnosti.

Morda je (še) prezgodaj pisati o tej knjigi, saj so vtisi še premočni. Po drugi strani pa – v tem trenutku jo doživljam najbolj intenzivno in tudi iskreno. Pa sem prepričan, da je to ena tistih knjig, ki jo preprosto moraš prebrati večkrat, da bi odkril še vse tisto, kar se skriva vmes, kar je skril čuvaj … Esad rad citira, pa si bom tokrat citat privoščil še sam – »Ima neka tajna veza, tajna veza / Tajna veza za sve nas.« Tudi midva z Esadom sva na nek način dvojina in vesel ter ponosen sem, da je tako.

Litera, 2024

Leglo zla

Zanimiv naslov, privlačen podnaslov – Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem, kredibilna avtorica – dolgoletna novinarka Sara Volčič … kombinacija za zanimivo in berljivo branje? Vsekakor.

Na koga najprej pomislite, ko vam kdo omeni najhujše zločince na Slovenskem? Metoda Trobca, Silva Pluta, Kristijana Kamenika, kakšno politično osebo, kriminalno združbo, mogoče celo kakšnega vrlega podjetnika, župana, pedofile in detomorilce? Kako bi se počutili ob njih, kakšna čustva bi prebudili v vas? Strah, jezo, prezir, mogoče celo sovraštvo? Sara Volčič je v svoji dolgi karieri novinarke za našo največjo komercialno televizijo spoznala takorekoč vse zgoraj naštete – pri čemer je v imenovala zgolj tiste, ki so že pokojni, ampak z nekaj malega raziskovanja boste hitro prišli tudi do ostalih. Kako se je počutila? Predvsem je težko vedno ostati objektiven, še bolj pa je treba biti previden, da tebe samega ne posrka v temačen vrtinec misli … kajti Sara Volčič je ženska, ki so jo skalile številne osebne bitke in o nekaterih je tokrat spregovorila celo prvič. Tudi iz tega razloga je treba njeno novinarsko delo jemati še s toliko več spoštovanja.

Sara Volčič je bila tista, ki je bila s svojo ekipo pogosto prva (novinarka) na kraju zločina. Skušala pridobiti izjave odgovornih, prič in osumljencev. Primere je nato spremljala na sodišču, kadar je bilo to dovoljeno in ob razsodbah. Njena naloga je bila, da po razsodbi obtoženca (novinarsko vsiljivo) vpraša za komentar. A tista pika na i in tudi srčika te knjige pa je vsekakor nadaljevanje … obiskati obtožence v zaporu na Dobu, včasih dobesedno na štiri oči, v njihovi tesni sobici in se z njimi pogovarjati. Biti drzen v takem primeru pomeni biti zelo pogumen. Sedeti le nekaj centimetrov stran od osebe, za katero veš, da je pravzaprav brez obžalovanja nekoga umorila z golimi rokami, ni prijetno. In Sara je šla čez vse to …

Slišala zgodbe … včasih ozadje, pogosto priznanje, mogoče obžalovanje, nekajkrat pa ne. Mogoče je slišala še največ zanikanja in zavračanja vseh obtožb, izgovore in kazanje s prstom na koga drugega. Slišala je tudi zgodbe o ljubezni, o ločitvi, večnem prijateljstvu, prevarah in o novem življenju, ki ga je nekdo zaživel za zaporniškimi zidovi. V knjigi Leglo zla se potrudi opisati postopke, ki se nam seveda zdijo predolgi in razloge, zakaj nekdo dobi milejšo kazen ali pa celo ni obsojen. Spregovorili so tudi nekateri odvetniki in zagovorniki in … hja, seveda je njihovo delo zagovarjati obtoženega do priznanja krivde, a se pogosto tudi na tej točki še ne konča. In potem primeri zastarajo, priče se ne spomnijo več, ustrašijo, premislijo … kaj je zadaj? Strah pred zlom, ultimativnim zlom, ki bi lahko doletelo njih.

Omenil sem, da je šla avtorica tudi sama skozi številne bitke in preizkuse, ki jih – pogosto vezano na kakšen obravnavan primer; podoživi in predstavi. Tudi, kot sama zapiše, da bosta njeni hčerki vedeli, kako hitro se zgodi kaj, kar te lahko zaznamuje za celo življenje. Nasilen partner, uživanje drog, posilstvo, grožnje in izsiljevanje, na primeru lastne hčerke je imela opravka celo s pedofilom. Vse skupaj, v kombinaciji z napornim delom ter vožnjami iz rodne Obale v Ljubljano, pa je na njej pustilo davek. Kronična utrujenost, izgorelost, naveličanost … zagotovo tudi vprašanje »Čemu sploh to počnem?«.

A treba je priznati, da je prav, da to nekdo počne. Tako kot so tam zunaj pogumni policisti, kriminalisti, forenziki in še kdo. Zaporniški pazniki. Tudi tožilci, sodniki, zagovorniki in tako dalje. Ljudje, ki jim je mar. Ljudje, na katere potem pada temna senca, ker naredijo napako. Včasih po lastni krivdi, pogosto pa ne.

Pa seveda v tej knjigi ni poudarek na njih, ampak na tistih, na oni strani. Zakaj so naredili, kar so? Ali obžalujejo? Bi ravnali enako, če bi se še enkrat znašli v enakem ali podobnem položaju? Poleg teh pa nam nekajkrat predstavi tudi žrtve oz. bolj pravilne – sorodnike žrtev. Najbrž se je odprla kakšna stara rana, stekla kakšna solza in zagotovo bo kdo kaj povedal tudi skozi stisnjene zobe. Sam si upam trditi, da mora biti v tebi nekaj res grozno slabega in zlega, da nekoga ubiješ. Bodisi v navalu besa, trenutku neprištevnosti, celo v samoobrambi, kaj šele načrtno. In vsi ti profili so zbrani v tej knjigi, ki lahko na nek način služi kot odličen vodič skozi psiho zločincev, morilcev.

Leglo zla vsekakor ni knjiga, ki bi vam jo priporočal v branje v tem veselem, prazničnem času. Vsekakor pa je to knjiga, ki jo je vredno prebrati. Tudi zato, da boste začeli morda razmišljat, kako hitro pri nekaterih ljudeh pride do kratkega stika … in do trenutka, dejanja, ko poti nazaj ni več.

Mladinska knjiga, 2024