(brez naslova)

Zaje*ali smo

Mladinski roman, ki pripoveduje o avstralskih staroselcih, težavah in predsodkih, s katerimi se srečujejo. V središču zgodbe je najstnik Jamie, ki s prijatelji zaje*be in pristane v avstralskem zapornem sistemu. In bistvo zgodbe ni le to, kaj se dogaja znotraj, ampak kaj ga čaka, ko enkrat pride ven.

Roman Garyja Lonesborougha me je v marsičem spomnil na Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom Shermana Alexisa, ki ga v zaključku svojega bivanja v mladostniškem zaporu začne prebirati tudi glavni junak knjige Zaje*ali smo – Jamie. Druga celina, drugi staroselci, a pravzaprav isti odnos in težave predvsem tistih, ki so si prisvojili njihovo zemljo, njihovo deželo, njih pa potisnili nekam na obrobje, po možnosti s kupom alkohola, drog in morda celo orožjem.

Prva prav zanimiva informacija mi je bila vsekakor ta, da avstralski staroselci ne želijo, da jih imenujemo Aboridžini oz. ima ta naziv celo slabšalen in rasističen prizvok. Če se pri Indijancih vedno znova muzamo zaradi »Kolumbove napake« in iščemo ustrezno poimenovanje – v ZDA tako bolj ali manj uporabljajo »native Americans« in tukaj gre pravzaprav za podobno smer – staroselci Avstralije ali pač staroselci Amerike. Pošteno? Pošteno.

V glavni vlogi romana Zaje*ali smo nastopa že omenjeni 15-letni Jamie, ki živi pri teti in stricu, njegov brat Trey je pred leti odšel v Sydney, na starše je takorekoč nehal misliti. Ker ju preprosto ni in zdi se, da jima je pravzaprav vseeno. Starša sta imela določene težave v življenju in tako so jima oblasti vzele oba fanta in ju dali v »rejo« teti in stricu, ki sta zanju skrbela, kot bi bila njuna. Tako se skozi zgodbo mnogokrat pokaže tako vidik odnosa belskih »kolonizatorjev« do staroselskega prebivalstva tudi skozi ta birokratski način razmišljanja in deprivilegiranost. Obenem Jamie globoko v sebi trpi, ker sta podobi mame in očeta zgolj bleda spomina in kot v zaključku prizna, bi imel najbrž v življenju mnogo manj težav, če bi živel s staršema. Tudi razlog, da je njegov brat odšel iz Dalton’s Bayja, se zdi kar nekako logičen, tako v odnosu do ostalih staroselcev kot v odnosu vseh belcev do njega – brat Trey je namreč gej.

Jamie sicer pripada ljudstvu Koori in sicer gre za staroselske Avstralce, ki živijo na območju Novega Južnega Walesa in Victorije. (Mimogrede – v knjigi najdemo kar nekaj pomembnih in zanimivih opomb za lažje razumevanje odnosov in razmerij, ki so delo prevajalke Nataše Grom). Tudi njegovi prijatelji so bolj ali manj Kooriji in kot mnogim najstnikom po celem svetu, tudi njim po glavi hodijo (predvsem) neumnosti. No, ali če rečem drugače – iščejo predvsem način za brezskrbno zabavo. Šola je seveda bedna, belci jih ne marajo, policaji sploh ne, občasno igrajo footy (nekakšna rekreativna različica ragbija), predvsem pa se zabavajo, pogosto v omami alkohola in marihuane.

Tako Jamieju nekega večera v navalu mladostniške brezbrižnosti in pretirane samozavesti, okrepljene s prepovedanimi substancami, skupaj z najboljšima prijateljema Dallyjem in Lennyjem, pade na pamet, da bodo malo popraskali avto največjega frajerja (kar pomeni tudi enega največjih »težakov«) na šoli, katerega oče je pomemben in premožen mož. Najbrž ni treba omenjati, da gre za belce, kajne? No, in ker se pojavi priložnost, fantje avto ne le »okrasijo« s praskami, ampak se z njim odpeljejo (če vprašate njih, so si ga sposodili, v bistvu so ga ukradli) in ga med policijskim pregonom tudi močno zdelajo. Tako kot potem njih zdelajo policisti, sledi pa seveda še kazen.

Jamie pristane v mladostniškem zaporu v Kinstonu, kjer je kar nekaj Koorijev, pa tudi veliko belcev in kjer se kaj hitro znajde v tako ali drugače kastnem kolesju ustanove, ki ji pri nas rečemo »vzgojni zavod«, »popravni dom« in kaj podobnega. Jamie se z nekaterimi spoprijatelji, nekaterim se spretno izogiba, med drugimi nekaj časa tudi pazniku Alexu, ki deluje kot ves čas prisotna in preteča grožnja. Prav dolgo ne gre in tako Jamie po zaslugi različnih neumnosti, impulzivnih odzivov in dejanj pada in se vzpenja po internem sistemu svobode in privilegijev mladostnikov, ki čakajo na sojenje, razsodbo ali oprostitev. Mnogi že vnaprej vedo, da se bodo (kmalu) vrnili, drugi zatrjujejo, da jih ne bo nikoli več nazaj.

Jamie poleg nekaj streznitvenih trenutkov v Kinstonu spozna tudi Shae, nekakšno vzgojiteljico oz. pedagoginjo, ki je Jamieju kot sestra, ki je ni nikoli imel. Skrbna, ljubeča – čeprav vedno zelo profesionalna; in željna, da bi Jamieja rešila usode številnih, ki se enkrat znajdejo v takšni ustanovi. Gre za eno redkih oseb, ki v Jamieju prepoznajo potencial in ta potencial je – pisanje. Poezija, če sem natančen. Morda se vam bo med branjem zdelo, da bereto poezijo v zelo prostem slogu, in temu lahko pritrdim, saj gre načeloma za Jamiejevo poezijo oz. njegov poetični tok misli. (Glede na to, da je avtor tudi sam staroselec Avstralije – ne pa iz plemena Koori, in da je dolgo časa deloval v takšnih kazensko-vzgojnih ustanovah, je najbrž v zapisanem tudi marsikaj resničnega.) In oh, kako lahko tukaj pritrdim, da te pisanje (česarkoli že) zlahka odvrne od slabe družbe, slabih navad in nenazadnje slabega življenja.

V zgodbo se na neki točki vrne brat Trey in seveda gre vse skupaj v smer soočenja z mamo in očetom. A bo moral Jamie prej še priti iz zapora, se soočiti z Markom Cassidyjem in njegovimi pomočniki, poravnati račune in zapustiti Dalton’s Bay. Mu bo uspelo? Ali bo še enkrat (več) vse skupaj zaje*al?

Mogoče je za nas glavna hiba knjige Zaje*ali smo to, da se dogaja v Avstraliji, kjer je marsikaj drugače – predvsem govorim tukaj o zakonih, sodstvu, obravnavanju »manjšin«, šolskem sistemu in tudi kazensko-prevzgojnem sistemu. Recimo, da imam kot starš posreden vpogled v dogajanje in delo naših vzgojnih zavodov in papir prenese marsikaj, realnost pa je pogosto drugačna. Tudi in predvsem zato, ker sistemi pri nas ne funkcionirajo in ne sodelujejo. Temu lahko dodam še to, da imajo otroci veliko preveč pravic in si dovolijo prav vse, tiste izbrane pa potem še dodatno branijo starši. To, da s tem vzgajajo »super-močne« in neverjetno neodgovorne posameznike, ne bom govoril. In to, da ti otroci že sedaj »vladajo« svojim staršem, je še dodatno žalostno in tudi nesporno dejstvo. Žal vidim primere vsega tega, vsak dan.

Tako da, če nič drugega, Zaje*ali smo nastavi sicer malce motno, a še vseeno ogledalo. Ogledalo, v katerem lahko vsi – otroci oz. najstniki in starši, vidimo začaran krog. Začaran krog ponavljajočih napak, ki se stopnjujejo in jih je vse več, neustrezno reševanje in posledično nemoč vseh vpletenih. In tega kroga ni tako lahko razbiti ter potem začeti risati in ustvarjati novo pot. In še eno pomembno sporočilo knjige – prvi korak, prva misel in prvo dejanje na poti iz začaranega kroga, je poteza tistega, ki je v krogu.

Miš, 2024

Kobenhavnska trilogija

Tove Ditlevsen je ena najbolj znanih in prepoznavnih danskih ustvarjalk, ki je že skoraj 50 let pokojna, sicer pa omenjena knjiga s podnaslovom Otroštvo, Mladost in Odvisnost na avtobiografski način prikazuje začetek njene pisateljske poti.

Tove Ditlevsen, rojena 1917 in umrla 1976, je klasična ustvarjalka v danski književnosti in ena najpomembnejših žensk ustvarjalk. V času med obema vojnama in tudi povojnem času vloga žensk ni bila ravno ustvarjanje in pisanje, ampak predvsem biti gospodinja in tu je bila Ditlevsen drzna pionirka in ena prvih (drznih) ženskih ustvarjalk na Danskem.

Kobenhavnska trilogija je eno njenih najpomembnejših del, avtobiografska izpoved o tem, kako se je zaljubila v pisanje, se kasneje spopadala s številnimi predsodki, naposled zaslovela in postala odvisna. Lahko bi sicer rekel, da je bila Tove ves čas odvisna predvsem od ene stvari – pisanja. Njeno pot bi težko opisali kot pot od trnja do zvezd, saj je imela večino časa opravka s trnjem in kot bi bila zaznamovana, se je tudi takrat, ko je segla po zvezdah, kar sama zasula s trnjem. Njeno pisanje je bilo dolgo časa spregledano – bralsko in kritiško, in stvari so se začele konkretno spreminjati šele po njeni smrti.

Tove Ditlevsen tako v Otroštvu opsiuje predvsem mučna leta, polna trpljenja in iskanja same sebe. Odraščanje v revni družini, kjer je oče pogosteje službo iskal kot bil zaposlen, mama pa je doma predvsem obupavala. Starejši brat je ves čas sanjaril o samostojnem življenju in je – kot fant oz. moški; imel mnogo več pravic in privilegijev. Tove pa ni povsem vedela, kaj bi, razen tega, da jo je domače okolje dušilo in da se je najbolje in najbolj svobodno počutila takrat, ko je lahko pisala (zelo) naivne pesmi, aktivno pa je v tem obdobju tudi iskala svojo sorodno dušo. A je ni bilo tako lahko najti, sploh ker je s svojo visoko postavo prej sprožala posmeh kot občudovanje, z ustvarjalnimi navadami in željo po pisanju pa je ravno tako odstopala od tedanjih ustaljenih norm, ko so ženske predvsem iskale (zveste) može, ki bodo skrbeli zanje, one pa bodo rojevale otroke in skrbele za dom.

Prelom se zgodi, ko še zelo mlada najde uteho v potencialnem založniku in se z njim koristoljubno poroči. Del življenja, ki ga opisuje v delu Mladost, je tako pravzaprav zaznamovan bolj ali manj s srečo, saj ji je vendarle uspelo objaviti prvo pesem, požeti kar nekaj občudovanja tako kritikov kot predvsem kolegov in seveda posledično tudi nekaj zavisti redkih kolegic. Tove pa je bila končno na točki v življenju, ko se je lahko posvetila predvsem in zgolj pisanju. A kot omenjeno prej, trenutki blagostanja so bili zelo redki, saj si je življenje spretno zapletla in otežila kar sama. Tokrat na način, da si je našla novega moškega, rodila prvega otroka, spletla neko socialno mrežo, a zapadla v mrežo omame in posledično odvisnosti.

Tako bi lahko rekli, da v delu Odvisnost beremo pretresljivo izpoved prve (ali vsaj ene od prvih) znane osebnosti, ki je zapadla v globoko brezno drog in odvisnosti. Težko je kriviti zgolj njenega tedanjega moža, pa čeprav je bil prav on tisti, ki ji je dal prvi odmerek in številne naslednje, jo premamil in vpel v težke okove. A tudi ona sama si je želela tistih osvobajajočih, sproščenih in na videz kreativnih trenutkov, ki jih je doživljala s pomočjo različnih drog, oziroma zdravil. Niti približno se ni bilo preprosto izviti iz te ječe in kot prizna v zaključku, do zadnjega dne ni bila povsem svobodna, ali kot radi rečemo danes – »čista«.

Kobenhavnska trilogija ponudi uvidi v neke povsem drugačne čase, pa tudi v ustvarjalni nemir mlade ženske, ki je takorekoč od majhnega želela postati pisateljica. Napeti odnosi tako znotraj družine kot kasneje v prijateljskih in stanovskih krogih, neobičajna razmerja, ustvarjanje in soočanje s slavo ter pričakovanji in vse pogostejšimi prazninami. Še kako sem se lahko poistovetil z občutki nemira, ko je čutila, da mora nekaj napisati in kasneje s praznino oz. izpraznjenostjo, ko je neko delo končala ter pogostim izpraševanjem, ali bodo njena dela sploh kdaj opažena. Najbrž vprašanja in dvomi, s katerimi se vsak, ki karkoli ustvarja, redno sooča.

Knjiga bi bila izredno zanimivo branje tudi, če ne bi šlo za takorekoč avtobiografsko pripoved in izpoved. Morda je nekoliko težavno razumevanje nekega drugega in zares tudi drugačnega časa, a bitke in stiske nekega umetnika so brezčasne, še toliko bolj pa soočanje z ustvarjalno praznino in krizo ter morebitno slavo in njenimi posledicami. Ob prebiranju se seveda vprašaš, ali si resnično želiš vsega tega in ali je pisanje kot tako res tvoja (od)rešitev? Upam si reči, da dokler nisi od tega (torej pisanja) prisiljen ali odvisen živeti, da je odgovor jasen in glasen ja.

2024, Mladinska knjiga

Tiha najemnica

Usode treh žensk, prepletene z življenjem enega moškega. Hči, simpatija in ugrabljenka. Vse tri na nek način žrtve. Tiha najemnica je napeto branje, ki ga še najbolj pravzaprav pokvari konec. A do tja še pridemo …

Rachel, že pet let ujetnica in tista »tiha najemnica« iz naslova. Pet let, priklenjena v majhni lopi, brez zasebnosti, brez življenja, s strogo odmerjenimi obroki, v vedno istih oblačilih, s skoraj nič higiene, nekaj knjigami in nenehnim pričakovanjem, kdaj bo njen ugrabitelj prišel in potešil svojo spolno slo. Prisiljena pozabiti svoje ime in svoje preteklo življenje, ker … ker izhoda ni. Pobegniti ne more, prepuščena je njemu in neskončnemu čakanju. Za nameček o njem ne ve nič – kdo je, kaj je, niti ne tega, kje sploh je.

A potem se nekaj zgodi. Na hitro morajo oditi. Morajo? Morajo. On ima hči, trinajstletno Cecilio, ki seveda o očetovih življenjskih stranpoteh ne ve nič. Njegova žena oz. njena mama je umrla, druge bitke z rakom ni premagala in njeni starši so vnukinjo in zeta vrgli iz hiše. To pa pomeni, da mora z njima tudi Rachel. Ne le z njima, ampak bo z njima živela, pod isto streho, ne v neki zvočni izolirani, zaklenjeni in skriti lopi, za katero ne ve nihče. Rachel. Očetova do tistega trenutka neznana prijateljica, ki je potrebovala pomoč in streho nad glavo.

Življenje vsem trem se močno spremeni. Rachel naenkrat obstaja. Za nameček se mora ob Cecilii pretvarjati, kaj jo zanima, kaj počne in se vesti povsem običajno. Dobra stvar je, da ima malo več prostora, da bolj redno in kvalitetno je ter da se lahko umiva tudi s toplo vodo. Po drugi strani so njegovi nočni obiski še naprej stalnica, bolj ali manj grobi in Rachel se zdi vse bolj otopela in po vseh letih tudi sprijaznjena s svojo usodo in dejstvom, da nikoli več ne bo videla staršev, brata, najboljše prijateljice, da ne bo imela nikoli fanta. Poleg tega jo začnejo ponoči prebujati nenavadni zvoki – odpiranje vrat, tihi koraki, zapiranje vrat. Cecilia je zaprta, pogosto nedostopna in Rachel hitro sešteje ena in ena – prepričana je, da ugrabitelj poleg nje spolno zlorablja tudi lastno hči.

Kje pa je tretja ženska, simpatija? Emily je lastnica lokalne restavracije v kraju, kamor so se priselili Cecilia, Rachel in – dajmo mu pa že ime; Aidan Thomas. Emily ima svoje težave, žaluje za izgubo in bi težko rekli, da je s svojim ponavljajočim se življenjem prav resnično zadovoljna. Privlačni vdovec, katerega žalostno usodo v majhnem mestu poznajo bolj ali manj vsi, se zdi kot najčudovitejši sončni žarek, paleta vseh mogočih barv, ki bo obarvala njen sivi vsakdan. Za Emily se tako zdi, da je končno našla ljubezen svojega življenja in pravzaprav kar smisel, a nekaj je na Aidanu, nekaj ne le skrivnostnega, ampak temačnega, kar jo obenem privlači in odbija.

Spremembo v Aidanovem razpoloženju opazi in prepozna tudi Rachel ter izkoristi priložnost in skuša pobegniti. A njeno namero z oglušujočim krikom prepreči Cecilia in kazen za Rachel je grozna. Usodna? Ne, ne še. A napake si ne sme več privoščiti, saj se tu nekje v njej prebudi uporniški duh, duh bojevnice, ki se ne bo predala in verjame, da ji bo nekega dne uspelo. Upam si reči, da bo vsak bralec njeno prebujenje zaznal v nečem drugem. Morda v dejstvu, da Rachel spozna, da ni bila edina Aidanova žrtev? Mogoče v spoznanju, da do ugrabitve ni prišlo po naključju, ampak je Aidan svoje žrtve – tudi njihove usode, čeprav v izredno kratkih poglavjih, so zapisane; opazoval, zalezoval in skrbno izbiral. Morda pa je sprožilec, ko svojo ogrlico opazi na Emily? Manjko knjige je vsekakor ta, da ne izvemo kako in zakaj, med pripovedovalci vsekakor manjka on, pravzaprav glavni junak – antijunak, knjige, Aidan Thomas.

Sam lahko priznam, da me je ta nenadoma prebujena, živa in trdoživa Rachel presenetila. Iz žrtve, ki ji je bilo popolnoma vseeno in ki je po nekaj začetnih bojih spoznala, da vse skupaj nima smisla, na neki točki je skušala na vse skupaj gledati celo kot na odnos, se prelevi v žensko z načrtom. Skrbno izdelanim načrtom.

Konec me je razočaral. Pričakoval sem preobrat, razodetje, nekaj šokantnega za piko na i. Lahko bi rekli, da je konec (pričakovano) srečen. Marsikaj bi se lahko zgodilo, pa se ne. Še veliko več bi se lahko povedalo in razložilo, a se ne. Saj ne bom zanikal – človek si na koncu oddahne in je vesel, da se vse razplete kot se, ampak … preprosto bi si želel še kaj.

Tiha najemnica ameriške avtorice francoskega rodu Clemence Michallon ima pravzaprav vse, kar potrebuje dober in berljiv triler. Dinamično pripoved iz treh zornih kotov, pristne opise (pri čemer se slikovitim opisom spolnih prizorov spretno izogne oz. jih minimalizira) in doživljanja vseh treh junakinj, pa seveda ogromno suspenza, ko mogoče nehamo dihati, ko Rachel prav počasi odpira vrata, brska med škatlami in potem … potem se pustite presenetit. In prav v tem, da se ne ukvarja preveč (oziroma sploh nič) s tistimi klasičnimi raziskovalnimi vprašanji, je žanrsko popolna. In odstopa od klasičnih ali sodobnih kriminalk. Tako da – če iščete napeto branje, je Tiha najemnica vsekakor zelo dobra odločitev.

Hiša knjig, 2024

Kot kenguru v materini vreči

Zbirka nenavadnih športnih zapisov in prigod izpod peresa Marjana Žiberne zahteva nekaj potrpljenja, prilagoditev na zelo specifičen slog pripovedanja in nenazadnje odprtega duha. Prav tako kot ga j eimel avtor za različne adrenalinske preizkuse.

Že uvodoma in zelo iskreno bom zapisal, da so me prvi zapisi v knjigi kar malo dolgočasili in spraševal sem se, kaj mi hoče avtor povedat. Ja, pri meni je to zelo slabo. Nekje v drugi tretjini sem se navadil na samosvoj slog pisanja, se z zapisanim nekajkrat celo poistovetil in potem v zaključku užival, se zabaval in si seveda rekel »A zdaj je pa kar konec?«.

Marjan Žiberna šport, kakršenkoli že, za mnoge je vsak šport adrenalinski, nepotreben in se vedno znova vprašajo »Kaj mi je tega treba?«, dojema na humoren način. Tudi on se nemalokrat vpraša »Kaj mi je bilo tega treba?«, »Kdaj bo konec?« in seveda sklene, da podviga ne bo več ponovil. Kakšnega najbrž res ne, marsikdaj pa se je moral ugrizniti v jezik in še dobro, da ni sklepal kakšnih nenavadnih stav.

In da še nekaj razjasnimo kar na začetku – Marjan Žiberna pač ni »en Marjan« z ulice, ki se je z danes na jutri odločil iti plezati po Severni Triglavski steni, se preizkusil v lednem plezanju in šel tako malo za hec na Aconcaguo ter za nameček še kolesarit čez Vršič in Mangrtsko sedlo, spotoma pa raziskovat Postojnsko jamo po poteh, kamor gredo le jamarji. Bivši atlet in tekač na različno dolge proge, popotnik in vsekakor tudi mislec, poleg tega pa iskriv pisec, ki poleg pisanja za National Geographic ter revijo Svet & ljudje piše tudi romane. Zakaj sem to zapisal? Da ne bi mogoče kakšnega nič hudega slutečega bralca pritegnilo, da bi sledil njegovemu zgledu in šel »malo za zabavo« počet te stvari.

Marjan Žiberna jih res opisuje na zabaven način, kar pa nikakor ne zmanjšuje resnosti in odgovornosti, s katero se je treba tovrstnih podvigov lotevati. Besno opletanje s cepinom po ledu, nočno iskanje planinske koče, plezanje v dežju, krvavo usekovanje v Andih in pa misel na rumeno-rjave spodnjice v centrifugi, ko te prematava med akrobatskim letenjem so tista druga, skrajno resna plat tovrstnih aktivnosti. Tako kot poškodbe in v najslabšem primeru tudi smrt.

Vsekakor je takšno knjigo zanimivo prebrati in se mogoče nanjo spomniti naslednjič, ko se sam dejansko lotiš česa podobnega – ali morda celo bolja drenalinskega; in ti je hudo, dvomiš v svoje sposobnosti in se seveda vprašaš tisti večni »Kaj mi je bilo tega treba?«. Vse skupaj je lahko tudi zabavno. Pa čeprav sploh ni. Zapisanemu svoje dodajo še izredno zabavne ilustracije še enega prekaljenega ustvarjalca, Matjaža Fuchsa, čigar slog boste hitro prepoznali.

Kot kenguru v materini vreči ni nikakršna »visoka pesem«, ne iščite razsvetljenja, pa tudi pridigarstva ali pokroviteljstva ne. Knjigo preprosto vzemite v roke in se med branjem zabavajte.

Buča, 2025

Podganji otok in druge zgodbe

Jo Nesbo se nam v razmeroma katkem času predstavlja še z drugo zbirko kratkih zgodb – in če se je v Ljubosumnežu vse nekako vrtelo okrog tega izredno močnega čustva (tj. ljubosumja), je šel tokrat v najmračnejše globine človeške psihe …

Jo Nesbo se bo v zgodovino bržkone vpisal kot eden najpomembnejših ustvarjalcev 21. stoletja – z likom in vrhunskim snovanjem zgodbe okrog Harryja Holeja je takorekoč svetilnik številnim sodobnim piscem kriminalk s takšnim ali drugačnim predznakom, obenem pa tudi izven tega Holejevega mehurčka ustvarja zanimive, praviloma samostojne romane. Nesbo si – ob vsej kvaliteti in nenazadnje slavi, občasno privošči tudi kakšen izlet na področje, kjer mu rahlo spodrsne. Pa ne govorim o doktorju Proktorju – mnogi so bili mnenja, da se mu je to zgodilo s sodobno predelavo Macbetha (ki je bila zaradi navezave na Shakespearjev izvirnik pač predvidljiva), precej deljena so bila mnenja tudi glede Kraljestva, sam pa sem mnenja, da mu je konkretno spodrsnilo pri The Night House.

In mogoče, čisto mogoče se je podobno primerilo tudi pri Podganjem otoku. Saj ni, kot da bi šel pisat neko ljubezensko zgodbo, ki je od njega nismo vajeni, a vseeno se zdi, da mu žanri, kjer ni nekih zanimivih spletk in raziskovanja umorov v povezavi s temnimi skrivnostmi junakov, ne ležijo. Vseh pet zgodb se sicer dogaja v (bližnji) postpandemični in skoraj tudi postapokaliptični prihodnosti, kjer so vajeti vladanja v svetu dokončno in uradno prevzeli ne politiki, ampak pač ultra-mega-nedosegljivo bogati posamezniki in njihove organizacije. Vse skupaj najbrž kot posledica dogajanja zadnjih let, ki je tudi vse ustvarjalce tako ali drugače zaznamovala, obremenila in konec koncev navdahnila.

Podganji otok kot naslovna zgodba je spet ena tistih Nesbojevih kratkih zgodb, ki bi zlahka postala samostojen roman, je pa sila zgoščena zgodba. Dogajanje spremljamo skozi oči Willa, »pozitivca«, ki bi storil vse, da zaščiti svojo družino, a je pri tem ne najbolj uspešen oz. mora iti tudi sam prek meja in načel ter Yvonne, ki jo spoznamo kot drzno in neustrašno motoristko, del uporniške in razbojniške tolpe Kaos, ki seje strah po mestu oz. tistem, kar je od mesta ostalo. Will se spominja, kako je svet začel razpadati, v kar je bil aktivno vpleten njegov prijatelj (in nadrejeni) Colin, del vladajoče bogate elite, ki si je uredil svoje zatočišče v nekdanjem zaporu na Podganjem otoku. Will s tistim, kar je ostalo od njegove družine in nekaterimi srečneži/izbranci čaka na helikopter, ki jih bo popeljal v varno zavetje omenjenega otoka. Kako in zakaj je Will prišel do te dragocene možnosti? Colin mu je bil »dolžan«, saj je bil njegov sin Brad vodja Kaosa … Brad pa je bil tudi zaljubljen v Willovo hčerko Amy in to tako zelo, da jo je ugrabil, kasneje pa tudi umoril. Med ugrabitvijo so grobo posilili Willovo ženo Heidi in pokazali ranljivost sicer homogene in ljubeče družinske celice. Will se je seveda želel maščevati – prav tako kot je Colin zanikal sinovo vpletenost in hlinil večno prijateljstvo, je Will hlinil hvaležnost, v ozadju pa ima do potankosti izdelan peklenski načrt. Izvedba pa ni odvisna le od njega …

Uničevalnik je nenavadna futuristična zgodba, ki jo pripoveduje znanstvenik Jason, ki je iznašel formulo, ki preprečuje staranje in jo – mimo njene vednosti, testira na ženi Klari, ki jo – kot številne druge, ubija ena od mnogih bolezni prihodnosti. On je edini, ki pozna formulo in je ni pripravljen kar tako predati svojim delodajalcem, ki si jemljejo pravico, da bi jo dobili, saj so financirali neverjetno drage raziskave, spretno prikrivali resničen namen raziskovanja (iskanje zdravila za spolne bolezni), na neki točki pa se odloči, da si bo izbrisal spomin (za to obstaja naprava nekje v ruševinah Pariza) in skrivnost formule večnega življenja bo z njegovim spominom vred odšla v pozabo. Kajti, za petami so mu ljudje, ki so za formulo pripravljeni storiti vse. Kopica referenc na mitologijo (sploh na antični Egipt), takšne in drugačne znanstvene raziskave (vključno z zloglasnim projektom Manhattan) in predvsem skoraj nevidno (in predvsem zelo dobičkonosno) vlogo megakorporacij v ozadju.

Tretja zgodba z naslovom Škržati me je preganjala še nekaj časa potem, saj sem doma padel v zanimiv pogovor o »deja-vu-jih« in sem rabil nekaj časa, da sem povezal vse niti. Peter Coates in Martin sta prijatelja, ki se odločita, da bosta odšla v Pamplono na slavni tek pred biki. Peter Coates je razvil teorijo, jo seveda udejanil tudi v praksi, da vzporedna vesolja resnično obstajajo, da na nek način vsi živimo večno življenje, saj prehajamo med »vesolji«, trenutki in življenji, popravljamo napake, spreminjamo svoje odločitve in da je tako prisotnih nešteto različic nas samih, ki pa jih ne vidimo, ker so v drugem, vzporednem vesolju in mogoče celo času. Martinu se seveda vse skupaj zdi traparija, a nenavaden razvoj dogodkov, ki ga na neki točki ne more več pripisovati naključjem, ga prisili, da stopi izven okvirjev do tedaj gotovega. Od utopitve in rešitve Miriam, neznanega dekleta, v katerega se oba prijatelja zaljubita in ima svojo (zanimivo in temno) preteklost, do nenavadnega vedenja med prijateljema, ljubosumja, teka pred biki, trupel in domala srečevanja samega sebe. Usoda, višja sila ali dejanska zmožnost prehajanja med vzporednimi vesolji?

Protistrup je skoraj klasična Nesbojeva – oče in sin, Emerson in Ken Abbott, odtujena, da bi težko bila bolj, se znajdeta na vzhodu Bocvane. Očeta je ugriznila smrtno nevarna kača, sin pa je tisti, ki očeta lahko reši s pravilno izbiro in dozo protistrupa. Pa hoče sin to dejansko storiti? Torej rešiti očeta? Konec koncev je edini dedič precejšnjega očetovega imetja? Pa oče? Ali je pripravljen sinu še enkrat več pogledati skozi prste, mu dati kdovekatero drugo priložnost že? Kratka zgodba polna spletk, prevar in nepričakovanih odločitev.

Črni skakač, kjer spremljamo nenavadnega Lukasa Meyerja, se zdi kot odlična zasnova nečesa mnogo večjega od kratke zgodbe. Lukas Meyer je psiholog, odličen hipnotizer, a je vse to le krinka za njegovo resnično delo – plačanega morilca. Dogajanje je – kdo bi si mislil; postavljeno v Italijo, konkretno v Milano, ki mu vladajo različni karteli, ki nadzorujejo tudi vse večja geta. Svojo moč gradijo in krepijo s spretno izvedenimi umori nasprotnikov, ki jih izvajajo različno usposobljeni in sposobni plačani morilci, kot je tudi Lukas Meyer. Lukasu Meyerju se je življenje postavilo na glavo, ko je izgubil ženo Mario in sina Benjamina, vse zaradi nekakovostne nočne lučke in dejstva, da nihče ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti. Zato je Lukas krenil na sprva samostojno pot maščevanja, a odlično delo ga je pripeljalo celo do položaja ljubimca same Kraljice, Judith Szabo. Uspeh ima seveda svojo ceno in tako tudi Lukas postane tarča. Tarča enega najboljših, Kalabrijca Greca, ki mu nastavi skoraj popolno past in da bi iz nje prišel živ – kar pa ne pomeni, da se bo to zgodilo tudi drugim vpletenim; mora skozi vse pretekle bridke izkušnje in kot že tolikokrat, še enkrat več zavreči načela in vrednote. Tokrat preprosto zato, da reši življenje sprva neznanega dečka in seveda tudi samega sebe. Zgodba, polna zanimivih podrobnosti, z vrhunsko zgradbo in zagotovo med meni najljubšimi v celi zbirki.

Podganji otok in druge zgodbe nam kažejo mogočo podobo bližnje prihodnosti. Svet drvi v propad in to lahko le malokdo zanika. Ali bo svet tak ali podoben temu, kar opisuje Nesbo – zdi se, da je v nekaterih segmentih že tak, ali celo hujši. Sicer se ne morem znebiti občutka, da je Nesbo imel mogoče te zgodbe nekje na zalogi kot odlične ideje, a jih je začutil v takšni obliki. Pri čemer je nenavadno, da se daljše zgodbe zdijo razvlečene in nekako nedorečene, pri tistih krajših pa je dogajanje zelo zgoščeno in si želiš več. Ampak kot takšne bolj ali manj funkcionirajo.

A če poznamo Nesboja in njegove sposobnosti ustvarjanja presežkov, tukaj vseeno malo klecne. Zdelo se mi je, kot da sedim (jaz bralec) v avtu, voznik (avtor Nesbo) drvi skozi vse ovinke, prehiteva po levi in desni, beži pred skoraj neznanim demonom, a hkrati – čeprav na prvi pogled neopazno; stiska na zavoro.

Mladinska knjiga, 2024

Schindlerjev lift

Odkar sem opazil to knjigo, razmišljam, kje v Prijedoru, kjer sem nekajkrat bil, stoji ta zloglasna 13-nadstropna stolpnica, tako imenovana »navpična vas«, da ne rečem še eden mnogih malih simbolov dokončnega propada bivše skupne države.

Sam naslov knjige Darka Cvijetića vas utegne morda malo zavesti, saj spominja na slavni Schindlerjev seznam, na katerem je več kot tisoč poljskih Judov, ki jih je spretno poslovnež Oskar Schindler reši gotove smrti v katerem od ptevilnim nemških koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno. Schindlerjev lift v Cvijetićevem romanu je dobesedno lift, torej dvigalo, proizvajalca Schindler. In žal ni dolg seznam teh ali onih, ki jih je med vojno v Bosni in Hercegovini gotove smrti rešil kakšen spretni poslovnež. Prej nasprotno – Schindlerjev lift je seznam usod ljudi in kaj se je z njimi dogajalo pred, med in po vojni. Seveda s tistimi, ki so jo preživeli.

V tej slavni rdeči stolpnici – poleg je stala še identična modre barve, z zloglasnimi 13 nadstropji in 104 stanovanji, je živelo prav toliko družin, torej 104. Družine različnih narodnosti, ver, izobrazb, statusov, navad, le da leta 1975, ko so se vselili v rdečo »vertikalno vas« nič od tega pravzaprav ni bilo pomembno. Takrat s(m)o bili vsi naši, vsi Jugoslovani, vsi so sledili Titu in gradili najboljšo državo.

A Prijedor, v katerem se sam vedno počutim tako prijetno, tako zelo sprejeto, je bil – kot preko knjig počasi spoznavam, med nesrečno (dobro, katera vojna pa ni nesrečna?) vojno eno tistih mest, kjer so se dogajali prav posebej okrutni zločini. Saj veste – sosed soseda, mož ženo, prijatelj prijatelja in tako naprej. Strup umetno vbrizganega sovraštva in številni zločini drugih, pa neusmiljeno bojevanje ubogih »kmetov« na šahovnici, kjer so se »kralji« skrivali v skrbno varovanih palačah in zgolj bevskali ukaze ali pa niso dobro slišali, so terjali svoj davek.

Ljudje in družine, ki so se v stolpnico naseljevali od leta 1975 dalje, uporabljali enega od štirih Schindlerjevih liftov, so skupaj praznovali vse praznike, slavili rojstva in objokovali smrti, tudi Titovo in z grozo opazovali naraščajoči (srbski) nacionalizem, ki je v osemdesetih prodiral v vse pore njihovih življenj, a seveda so bili prepričani v »bratstvo i jedinstvo« do sodnega dne. No, kdo bi si mislil, da bo ta sodni dan dejansko prišel tako zgodaj …

Nogometaši in drugi športniki, glasbeniki, slikarji in vsi drugi umetniki, rudarji, gradbeniki, fasaderji, lesarji in strojniki, mame in hčerke, babice in tete, tako bi lahko našteval v nedogled. Vsega skupaj je bilo konec skoraj čez noč. Metek, rafal, bomba, ostrostrelec, množična grobišča. Nekateri so pravočasno odšli oz. zbežali, drugi preživeli, a brez posledic nihče.

In vsemu navkljub je Cvijetiću uspelo v vseh teh pripovedih obdržati neverjetno poetično držo, brez nekega obtoževanja ali kazanja s prstom, ker – saj bolj ali manj vsi vemo, kaj se je dogajalo in kdo je prižgal ter razpihoval ta plamen sovraštva. Sprehajamo se po nadstropjih, beremo priimke, spoznavamo obraze za imeni, njihove zgodbe in usode, lahko se smejimo ali jočemo, predvsem pa čutimo. Skozi sleherno besedo čutimo bolečino …

Sanje, 2024

V ringu

Glavne junake mladinskega romana Willa Gmehlinga ste že lahko spoznali v Poletje na bazenu, a poletja je konec, tu je začetek novega šolskega in Alf, Katinka in Robi so pred novimi (življenjskimi) preizkušnjami.

Najstarejši Alfred Bukowski se zaljubi v boks, za nameček pa še v Johano, katere oče skrbi za lokalni bazen in ste ga ravno tako lahko že spoznali v prvem delu. Alfova mlajša sestra Katinka se uči francoščino, dobi celo francosko inštruktorico Lucie, sanja o življenju v Franciji in karieri v modnem svetu. Najmlajši Robi je poglavje zase, praviloma molčeč, zasanjan in v povsem drugem svetu.

Verjeli ali ne – ko sem bral in spoznaval karakterje, se mi je zdelo, kot bi mojega mlajšega sina Adama nekdo razdelil na tri. Strast do določene stvari se pri njemu sicer menja iz leta v leto – med mnogimi je bil tudi taekwondo, bila sta Pariz in francoščina, nekje vmes tudi Napoleon, pol časa pa se mi zdi, kot bi se pogovarjal z vesoljcem (torej, ko se jaz pogovarjam z Adamom, se mi zdi, da se pogovarjam z vesoljem, ne da se Adam pogovarja z vesoljcem) in da ta otrok res ni s tega sveta. A je obenem tako neverjetno inteligenten, samosvoj in poseben, očarljiv in sposoben vsakega fascinirati z neverjetno domišljijo, predanostjo in razgledanostjo. Alf, Katinka in Robi v eni osebi.

Glavni je Alf, ki se je popolnoma predal boksu (ali pač kikboksu, kar skozi branje ni najbolj jasno?), vse bolj pa se spoznava tudi z zaljubljenostjo, pa čeprav mu štrene s svojo nadležno francoščino in vmešavanjem v pravzaprav vse pošteno meša Katinka. Seveda s kakšnim nenadnim izginotjem (spet Adam, čeprav je imel pri tovrstnih podvigih tudi Taras svoje trenutke) ali domislico preseneti Robi, mama pa se mora dokaj nepričakovano boriti za svojo službo v pekarni, oče pa je nekakšen katalizator, po poklicu sicer taksist.

In če je iz prebranega kaj več kot očitno in jasno (in vsekakor nekaj, kar ne uspem dopovedati svojim otrokom) – družina je na prvem mestu in ko pride do težav, je treba držati skupaj. In kakorkoli je težko, treba je znati reči tako »Oprosti« kot »Rad te imam«. Seveda, družina Bukowski se kot vsaka povsem običajna družina prepira in se nikakor ne strinjajo v vsem in z vsem, a se imajo radi in skrbijo drug za drugega. Ko izgine Robi, je to skrb vseh in ko mama napove, da bo ostala brez službe, so otroci tisti, ki pravico (na sicer zelo zabaven, čeprav povsem ponesrečen način) vzamejo v svoje roke. Tudi Alfa na njegovo prvo tekmo oz. dvoboj pridejo spodbujat vsi, pa čeprav oče ni povsem prepričan, ali bo njihov družinski golf zmogel dolgo pot. Ne, družina Bukowski ni bogata, a je tudi daleč od revnega – če nič drugega, imajo vse, kar potrebujejo in predvsem imajo drug drugega. Ali je sploh kaj več?

Kot očeta treh razigranih najstnikov me je nekaj zadev med branjem sicer zbodlo, pa mogpče je to zgolj moja perspektiva ali pa je življenje v Nemčiji drugačno. Katinka je sicer precej tipično naporno dekletce s svojo obsedenostjo s francoščino, a na trenutke vseeno pretirano predrzna in nespoštljiva ter trmasta in pripravljena iti tudi preko trupel za dosego ciljev. Prav zanimivo bi bilo, če bo avtor junake v kakšnem od prihodnjih del postavil v najstniška leta – Katinka zna biti problem! Prav tako je Robi – pa čeprav imam izkušnjo s podobno inteligentnim otrokom; kar preveč izstopajoč in samosvoj, a bi njega celo prej dojemal mnogo bolj realistično kot pa sestro. Vsekakor mi je bilo všeš, kako elegantno je avtor v knjigo vključil otroško spopadanje z migracijami in priseljenci, predsodki in celo nekim prikritim sovraštvom.

V ringu je, ne glede na pomislek, dva ali pet njih, izredno pozitivna knjiga, ki dokaj realistično prikazuje življenje povprečne družine in nam da vsem misliti, kako pogosto po nepotrebnem kompliciramo in pozabljamo na lepe stvari v življenju. Sicer pa, kot sem izvedel, avtor knjige Will Gmehling, prihaja v Slovenijo (20. in 21. marca) in sicer v okviru tradicionalnega dogodka Bralnice pod slamnikom, ki ga organizira založba Miš in kjer bo najbrž mogoče avtorja tudi kaj vprašati.

2025, Miš

Noč, ko je preplavala reko

Adriana Kuči se je že v Ime mi je Sarajevo v dobršni meri posvetila žal vedno (bolj) aktualni in (vedno) pereči temi nasilja. Nasilja med partnerjema oz. zakoncema, naj je to psihično ali fizično in v svojem drugem romanu – Noč, ko je preplavala reko, je šla še korak dlje.

Priznam, da ko sem prvič videl naslov njenega novega albuma – potem, ko me je z Ime mi je Sarajevo osupnila in očarala, pomislil na Đorđa Balaševića in njegovo znamenito Noć, kad sam preplivao Dunav. Avtorica je konec koncev Sarajevčanka, do pokojnega vojvodinskega mornarja goji simpatije, a knjiga nima nič skupnega z Đoletovo pesmijo. Seveda bi lahko bila to tudi čudovita ljubezenska zgodba o zaljubljencih, ki mogoče v vojnem času hrepenita en po drugem, a jima vojna, bodoča žica, mine, stražarji in še kdo ne dajo možnosti, da bi se ljubila … no, mogoče kdaj drugič.

Reka, ki jo mora v tem romanu preplavati glavna junakinja (ali pač ena od njih) je reka neobrzdanega nasilja, da bo prišla na breg varnosti. A »plavanje« preko je podobno nevarno, negotovo in nepredvidljivo kot tisto srečanje zaljubljencev maloprej. A tisto, kar Noč, ko je preplavala reko dela tako posebno, je večplastnost. Vse diši (morda v tem primeru smrdi?) po zloglasnem »stockholmskem sindromu«, saj se Sara kar ne more odtrgati iz krempljev nasilja, s katerimi jo drži Gašper. Seveda ve, da bi morala in celo, da lahko, a nekaj je kot neustavljiv magnet vedno znova nosi nazaj k njemu. Ničkoliko udarcev, brc, takšnih in drugačnih poškodb, žaljivk, zmerljivk in žalitev, ustrahovanj in groženj, uničenja imetja in nenazadnje celo posilstev, a ne gre. Vedno znova in znova in znova, ne glede na vsa opozorila, dobronamerne nasvete, ponujeno zaščito in tudi ne glede na vse danes tako priljubljene »rdeče zastavice«, se ona vrača.

Pa ni edina. Vmes, ko Sara pripoveduje zgodbo tedaj in zdaj, se zvrstijo številne zgodbe drugih žensk, ki so bile deležne enake oz. podobnega odnosa. Nekatere so se odtrgale lažje, druge težje, vse prevečkrat pa je zaslediti, pa čeprav včasih zgolj med vrsticami, tisti tako značilni »Pa če me ima pa rad.«

Naslednji dan, ko sem prebral knjigo do konca, sem na enem od radiev slišal pesem Tinkare Kovač Ljubezen je padla z neba, ki sta jo ustvarila Drago Mislej – Mef in Danilo Kocjančič, ki sta zanjo napisala vse tiste najbolj znane in drzno bom rekel tudi najboljše pesmi. Pesem, ki govori tudi o vsem tistem, kar ljubezen ni in sme biti. Ljubezen in nasilje pač ne sodita skupaj, pika. Že nasilje samo po sebi je – vsaj meni osebno; nekaj tujega, odbijajočega, da ne rečem kar odvratnega. In menim ter stojim za tem, da ko v razmerju prejmeš prvi udarec, mora biti to tudi zadnji. In samo v primeru, da tistemu, ki je udarec podelil, obrneš hrbet in za vedno odideš stran, lahko temu narediš konec. Ko se vrneš enkrat, se boš vedno vračal. In kot pravzaprav v svoj odnos bolj ali manj vse vzorce prinesemo iz svoje primarne družine, je tako tudi z nasiljem. Nekdo, ki je gledal, kako oče mlati mamo (ali obratno, saj so tudi takšni primeri!) mu bo to nekaj povsem običajnega in kar precej verjetno je, da bo to počel (ali trpel) tudi sam. Kar pa seveda ne pomeni, da se zorcev ne da prekiniti in spremeniti.

NI pa to preprosto in tudi o tem odlično pripoveduje Noč, ko je preplavala reko. Tudi, ko Sara spozna Alena, ki je popoln dan Gašperjevi noči, in tudi ko že tolikokrat sicer hvaležno (s)prejme pomoč od tu ali tam, ni konec. Kuči gre celo tako daleč – pa tudi to je žal zelo običajno!; da na neki točki Sara začne krivdo prevzemati nase. Pa za to nima nobenega razloga, razen strupenih besed, s katerimi ji je hromil um in telo. Pa nam vmes za nameček ponudi še trenutek, ko je Gašper javno osramotil njeno hči Ines, kar bi seveda po vseh merilih veljalo za psihično nasilje, a tudi to ni bilo dovolj.

Ali je sploh kdaj konec? Lahko žrtev nasilja preplava reko in pride na varni breg? Lahko, seveda lahko, ne bo pa preprosto. Vsem rešilnim obročem, reševalnim čolnom, vrvem in drugim pripomočkom navkljub, je žrtev pri plavanju sama. Lahko se ustraši, se vrne, vrača in ostane na bregu nasilja, strahu in groze, na neki točki (najbrž) tudi nasilne smrti. Lahko se prepusti toku reke, da jo odnese nekam daleč stran, morda pa celo potegne v vrtince in … na tej točki se morda lahko vprašamo, katera smrt je bolj strašna? Tista, ki ti jo zada oseba, za katero meniš, da te ima rada (včasih tudi na podlagi »dokler naju smrt ne loči«) ali pač tista, ki se zgodi, ke preprosto ne zmoreš več? In seveda lahko enkrat, petkrat, desetkrat, n-krat poskusiš splavati na drugi breg in na neki točki ti bo uspelo. Kot sem rekel – ali pa greš preko reke že prvič, morda še preko mostu in ko si enkrat na drugi strani, most zažgeš in pustiš vse za seboj.

Noč, ko je preplavala reko zna biti ena tistih po krivici spregledanih knjig, to pa zato, ker se ukvarja s tematiko, ob kateri vsi najraje zamižimo. Če je pa v vlogi žrtve celo »Bosanka« ali »čefurka«, kot je to tudi v knjigi, pa toliko bolj. »Saj si je zaslužila« je stavek, zaradi katerega bi osebno kaznoval in preganjal tistega, ki ga je izrekel. Ne, tega si nihče ne zasluži! Pa pika ali pač klicaj, saj je vseeno. Če se vrnem k prej omenjeni pesmi Tinkare Kovač – ja, najlažje se je delati, da nismo nič slišali, nič videli, zagrnemo zavese in se skrijemo v svoj varni mehurček udobja in ugodja. No, ne!

Litera, 2023

Ive ni

Ive ni avtorice Tine Bilban je zanimiva otroška pripoved o družini, prijateljstvu, bujni otroški domišljiji in napačnih sklepanjih. Bistvo vsega skupaj pa je – zaupati staršem.

Knjiga Ive ni je izšla v zbirki Čiv!, kar pomeni, da je namenjena mlajšim bralcem, preproste ilustracije Igorja Šinkovcalepo dopolnjujejo besedilo Tine Bilban. Kar uvodoma bom napisal, da gre za knjigo, o kateri starši otrok tam nekje do 5. razreda osnovne šole razmišljajte in jo predlagajte za Bralno značko, o nujno potrebni modernizaciji domačega branja pa sem že nekajkrat pisal in se ne bom več ponavljal.

Glavna junaka povesti Ive ni sta Taras in njegova starejša sestra Iva, v stranskih vlogah nastopa še njun mlajši brat Vid, pa seveda oba starša, očetov prijatelj John, ki pride k njim iz Škotske, Tarasov sošolec in najboljši prijatelj Miha, potem pa je še nekaj likov, ki jih zavoljo zanimivosti zgodb ene bomo omenjali.

Lahko bi rekel, da gre za precej tipičen opis vsakdanjega družinskega življenja s tremi osnovnošolci – jutranja bujenja, zajtrkovanje, naglica, odhod v šolo, popoldansko čakanje na prihod staršev, pa treningi in še kaj vmes. Tisto vmes je seveda najbolj zanimivo – John s svojo zabavno škotsko obarvano slovenščino, njegov nesrečen zakon in odtujenost od sina Toma, pa Mihova vsevednost in hudo bujna domišljija ter seveda precej samosvoja in sploh v očeh mlajšega brata, čudna devetošolka Iva.

Iva se druži z neobičajnimi osebami, ima opravke, o katerih ne želi govorit, sem pa tja se tudi zlaže. Zagotovo se drogira! Ali pa droge vsaj prodaja. Ampak krive so droge, vsekakor. Vsaj tako je prepričan Miha in nekaj te z bujno domišljijo gnane panike prenese tudi na Tarasa. Panika pa dobi povsem drug pomen, ko Ive nekega dne ni domov iz šole – ni čakala očeta za trening, ne oglaša se na telefon oz. je celo nedosegljiva in niti v šoli je ni bilo. Torej, kje je Iva?

Med brati in sestrami, ne glede na vsa nesoglasja in nagajanja, vseeno velja neko tovarištvo, a pomembno se je zavedati, kdaj je treba razmišljati izven okvirjev. Taras, ki ga je strah, staršem pove vse, kar ve. (No, Mihove domneve o drogah zamolči.) In ja, Ivo najdejo, a je v zgodbi ščepec nevarnosti, predvsem pa nepredvidljivosti, tako da utegnejo biti bralci pošteno presenečeni.

Otrokom tako zgodba bolj očitno pripoveduje nekaj povsem drugega kot staršem. Za otroke zna biti vse skupaj razburljiva dogodivščina (s srečnim koncem), za staršem pa ustvarjanje (nepotrebno slabih) scenarijev, ki ne bodo imeli srečnega konca. Ne vem, če obstaja kakšen starš, ki se mu otrok kdaj ne bi kam izgubil, malo izginil in v tistem hipu seveda napneš vse sile, da boš svojega otroka našel živega in zdravega. In vsekakor je boljše razmišljati, da ga boš našel živega in zdravega, kot pa da ga je nekdo odpeljal, so ga požrle divje zveri ali je padel v nek prepad. Vsekakor pa je treba razmišljati (kolikor je le mogoče) mirno, preudarno in v smeri iskanja rešitev.

Najbolj zanimivo mi je bilo, kako je oče ves čas predstavljen kot odmaknjen, raztresen, celo malce boemski tip človeka, moža, očeta, ampak ko je treba reševati težave, postane zelo odločen, sledi logičnim korakom in ima jasen cilj – najti Ivo.

Kot zapisano v uvodu, Ive ni je zanimivo, vznemirljivo in kratkočasno branje, namenjeno otrokom v prvi polovici osnovne šole in vsekakor tudi njihovim staršem, nenazadnje pa tudi učiteljem. Tovrstna »izginotja« so dokaj običajna, v ne najlepšem spominu jih imajo – podobno kot različne nesreče in poškodbe; tako otroci kot starši, pomembno pa je predvsem to, kako takrat reagiramo. Sam lahko priznam, da je prvič zagotovo najbolj stresno in z največ skrbi ter panike. To pa nikakor ne pomeni, da je vsakič naslednjič kaj manj stresno … najbrž bi lahko tudi sam napisal zgodbo o tem, kako se je Adam enkrat »izgubil« med dopustom v Smokvici, kako sem vse tri iskal v kakšnem nakupovalnem centru, na vzpenjanju ali spuščanju s hriba in nenazadnje, kako je šel lani Adam malo »po svoje« v Mostarju. Izginotje otroka, nivo stresa: samo za izkušene. Preberite Ive ni in postanite boljši starši. In ne, niso vedno droge!

Miš, 2024

Čudežni fant

Težko pričakovana (neavtorizirana) biografija Luke Dončića izpod peresa španskega novinarja Carlosa Baideza je zanimiva, ker se vsebinsko zaključi v obdobju, ko je Luka podpisal tisto prvo supermax pogodbo s klubom Dallas Mavericks, izšla pa je v dneh, ko je Dallas zelo nespretno Luko zamenjal v Los Angeles Lakerse za Anthonzja Davisa.

Luka Dončić JE čudežni fant, zagotovo eden največjih (športnih) fenomenov, kar jih premore naša država – in ne premore jih tako malo!, že sedaj najbrž lahko rečemo, da naš najboljši košarkar, promotor Slovenije in kot tak tudi izredno zanimiv za pisanje tovrstnih knjig. In ravno zadnji veliki dogodek v njegovi karieri – torej zelo posloven prestop v Lakerse je dokazal, da sploh ni pomembno, ali spremljate košarko ali ne, imate o njej vsaj osnovne pojme, poznate sistem razmišljanja milijarderjev, ki vodijo klube in ligo – o menjavi so imeli mnenje vsi. Vsi so tudi vedeli, da je do menjave prišlo – komentirala je nista le Slovenija in ZDA, ampak cel svet, v vseh mogočih dogodkih – od porok do podelitve glasbenih nagrad, večernih pogovornih oddaj in v ekonomskih oz. gospodarskih medijih. Tak fenomen je Luka in čeprav se je s tem mogoče (spet) naredila krivica mnogim drugim odličnim slovenskim športnikom (tudi npr. Anžetu Kopitarju, ki je v Los Angelesu že dobrih petnajst let in je dvakrat že osvojil tudi prestižni Stanleyjev pokal), o njem težko govorimo kot o fenomenu in superzvezdniku slovenskega, ampak kar svetovnega športa.

Po eni strani se knjiga Čudežni fant – Življenje in igra Luke Dončića bere kot hvalnica življenju in predvsem karieri Luke Dončića, pa čeprav vsi vemo – in kar se je znova izkazalo tudi ob tej neslavni menjavi; da vse le ni tako sijoče in popolno. Pa tisti, ki Luko spremljamo že dlje časa, to vemo. O vsem se seveda ne govori in piše, ampak bolj šepeta in namiguje. Glavna težava po mojem skromnem mnenju, je ta, da je knjigo pisal španski avtor. S podobno težavo sem se srečal že pri prebiranju knjig o Draženu Petroviću, kjer avtorji pač niso imeli dostopa in vpogleda v marsikaj, kar se je dogajalo še v Jugoslaviji, potem na Hrvaškem itn.

Tako ne preseneča, da izvemo res veliko o tem, kaj se je Luki dogajalo v Španiji, ko je igral za tamkajšnji kraljevi Real Madrid, mnogo bolje pa spoznamo tudi ustroj delovanja športnega velikana. Izredno berljiv in zanimiv je tudi del o NBA izboru (oz. Draftu) – kaj se dogaja v zakulisju, kakšna so pravila, kaj se potem dogaja z igralci in tako naprej. Zapleteno (samo delovanje), ampak opisano in napisano na zelo berljiv in zanimiv način. Predvsem o Lukovi NBA karieri bomo menda zelo kmalu brali v novi biografiji, Baidez knjigo zaključi po tistem velikem konferenčnem finalu proti kasnejšim prvakom Warrirosem in na točki, kjer so začele stvari počasi drseti navzdol – na neslavni tekmi Slovenije proti Poljski v četrtfinalu Eurobasketa 2022.

Zakaj drseti navzdol? Vsi smo slišali vsaj eno pripoved, iz bolj ali manj zanesljivih virov, da je bilo na Eurobasketu 2022 pravzaprav vse narobe, da je selektor Sekulić brez avtoritete in da je vse skupaj vodil Luka. Izognil se bom špekuliranjem o pijančevanju in proslavljanju pred odločilno tekmo, ki bi jo najbrž v 99 % brez večjih težav zmagali, pa kasnejših govoricah, da je šlo za interno (neuspešno) sabotažo selektroja in tako naprej, seveda vedno znova na plano pridejo Lukove nezdrave navade in tako naprej. Posledica vsega tega je praviloma slaba fizična pripravljenost ob začetku sezone, ki vodi v številne poškodbe in težave na parketu in ob njem.

Kjer je dim, je tudi ogenj in vsekakor nekaj tega drži, ampak konec koncev je to njegovo življenje in njegova kariera – vsak od nas lahko modruje, pametuje, ampak – koliko pa nas je doseglo drobec tega, kar je pri svojih 26. dosegel Luka Dončić? Seveda, njegovo delo je, da trenira in igra košarko, kar samoumevno za vse nas je, da mora vsak večer doseči (vsaj) trojni dvojček, ker drugače je igral slabo in zanič, obenem še pomaga skupnosti, daruje denar in je še oče. »Samo« to, ja. Vse prej kot preprosto in mislim, da je na nas, njegovih navijačih in kritikih, da ga pri tem športno spremljamo in mu privoščimo uspeh.

Tisto, kar knjiga Čudežni fant odlično prikaže, je vsekakor pot, resnično polna odrekanja in žrtvovanja, da je Luka prišel do te točke v karieri, kjer je sedaj. Pustimo otroško obdobje pri Olimpiji, kjer z izjemo nekaj mednarodnih turnirjev, na katerih je sicer blestel, v bistvu sploh ni igral. Treniral je, se dokazoval na nekih ligaških in pokalnih tekmovanjih, pa ne. Luka je pri 13. letih odšel v Madrid. Tisti, ki ste starši in imate včasih težavo svojega otroka, mladostnika, pustiti samega doma za uro ali dve, ga vozite v šolo in domov ter po vseh obveznostih, samo pomislite … pomislite, da svojega otroka pošljete na drug konec Evrope, kjer govorijo popolnoma tuj jezik, ki ga vaš otrok en pozna, kjer so navade povsem drugačne in kjer bo na začetku najbrž zgolj številka. In potem se za trenutek poskusite postaviti še v vlogo vašega otroka, ki se mu to zgodi. In vsem krizam, težavam in oklevanjem navkljub, uspe. Uspe na način, ki tudi največjim dvomljivcem zapre usta. Na evropski košarkarski sceni sta najbrž zgolj Matjaž Smodiš in Erazem Lorbek dosegla rezultate, ki se lahko primerjajo z Lukovimi in močno odstopajo od vseh drugih odličnih košarkarjev, pa še njuni niso zelo blizu Luki. Za nameček jih je Luka dosegel do svojega 20. leta!

In potem odšel v ligo NBA, kar je bil znova nov svet, kjer se je moral naučiti tudi (redno) izgubljati, a je tudi tam v teh šestih letih dosegel več kot poprej vsi Slovenci skupaj. In iskreno – pustimo ob strani naslove Saše Vujačića, Bena Udriha in Raše Nesterovića, ki so imeli bolj ali manj obrobno vlogo v klubih, edini primerljiv je Goran Dragić. A tudi on v svojih petnajstih letih igranja v NBA, ni niti blizu Lukovim dosežkom – vsem individualnim priznanjem, dosežkom, rekordom, nagradam … In upam, da se ne motim, ampak menim, da so pred Luko še najboljša leta, recimo desetletje, njegove kariere in da bo prišel tudi do tako želenega svetega grala – naslova prvaka lige NBA. Poleg najbrž še kakšne individualne nagrade, recimo naziva najbolj koristnega igralca, ki se mu je vsaj enkrat neupravičeno izmuznil.

Avtor sicer dregne v veliki spor med Luko in njegovo mamo Mirjam Poterbin glede njegove blagovne znamke, občasno se dotakne tudi napetih odnosov med staršema, a tudi v tej zgodbi bo treba mogoče enkrat priti do dna in naliti čistega vina vsem za mizo. Dejstvo je, da se Lukova starša nista razšla ravno zgledno, da je bilo veliko zakulisnega dogajanja pred Lukovim odhodom v Madrid in je bil oče, nekdanji košarkar Saša Dončić na črni listi. Z leti se je zadeva obrnila – prav zaradi prej omenjenega spora, in tako se zdaj zdi, da je mama naenkrat postala »persona non grata«. Vsekakor zoprno, predvsem pa zelo osebno poglavje, za katerega pa se ne morem znebiti občutka, da na Luko tako ali drugače vpliva tudi na kariernem področju. Manjkajo tudi kolektivne emocije Slovenije ob Eurobasketu 2017 in romanje v Turčijo in Lukov splošni vpliv na Slovenijo, sploh na prihajajočo generacijo košarkarjev. Ker, ko enkrat prideš do točke, da otroci na igriščih ne želijo biti več j«ordani«, »kobeji«, »lebroni«, »kdji«, »stephi« idr., ampak hočejo biti Luka, potem si res dosegel nekaj neverjetnega.

V sicer zanimivih »esejističnih« zapisih vmes manjkajo določene osebe ali pa se komu posveča preveč pozornosti, ponudi pa zanimivi vpogled v razvoj in nenehno evolucijo predvsem lige NBA, vpliva lastnikov, sponzorjev, ureditev in odnosov znotraj klubov in med klubi. Iz današnje perspektive je vsekakor zanimivo eno zadnjih poglavij, ko avtor opisuje tisto turbulentno poletje v Dallasu, ko sta prišla tako Nico Harrison kot Jason Kidd in o razlogih za vse te spremembe. Presenečen sem bil nad napakami pri poimenovanju oz. zapisovanju posameznikov (med primeri je recimo tudi Lukova nova »lastnica« Jeannie Buss, ki je zapisana kot Bush).

Čudežni fant je vsekakor knjiga vredna branja, a če imate v svetu košarke in NBA preveč znanja in podlage, boste kar pogosto dvigovali obrv in se čudili. Morda pa vas je zadnje dogajanje okrog Luke Dončića tako zelo pritegnilo, da želite izvedeti kar največ, saj nimate pojma, kaj je tako posebnega na njem – no, potem je ta knjiga kot nalašč za vas, da spoznate, zakaj je Luka vsem težavam in napakam navkljub res čudežen.

Mladinska knjiga, 2025