(brez naslova)

Pa tako lep dan je bil: Niet – 40 let

Ena najtežje pričakovanih knjig tega leta. Biografija o slovenskem bendu, pa ne kateremkoli, ampak o Nietih. Velik koncert, dvojna vinilna plošča, nova pesem, dokumentarni film še nastaja in biografija. Napisal jo je Zdenko Matoz …

Vsak zakaj ima svoj zato in ko sem to knjigo na skoraj 300 straneh v razpotegnjenem petkovem popoldnevu prebral, sem imel v glavi predvsem veliko zakajev. Tisti glavni zato so imeli najbrž Jani Jerant, dolgoletni manager Nietov in človek, ki ga neizmerno spoštujem ter seveda člani skupine, predvsem Igor Dernovšek, alfa in omega skupine. In če sta onadva/oni zadovoljni, potem je knjiga najbrž točno takšna kot mora biti. Sam, kot oboževalec skupine Niet od začetka devetdesetih in celo kot njihove PR-ovec (večno bom hvaležen Janiju, da mi je ponudil delo PR-ovca ob koncertu v Križankah 2010, ko so Niet predstavljali svoj prvi pravi studijski album, Trinajst), pa sem razočaran. Zame osebno je knjiga točno takšna, kot sem se bal, da bo – prazna. Zdenku, ki ga kot novinarja z dolgo in sivo brado (tako in drugače) spoštujem, se je nekaj podobnega zgodilo že s knjigo Orlek 20 let knap’n’rolla. Prazno.

Ampak bom šel od začetka in bom najprej pohvalil stvari, ki so mi bile pri knjigi všeč. Knjigi je priložen CD s 24-imi pesmi Niet, ki jih ali pa bi jih moral poznati vsak. Gre pravzaprav za CD različico letos izdanega vinila Pa tako lep dan je bil 1984 – 2024, kjer se nahaja tudi njihova zadnja uspešnica Tema rjove skozi mesto. Za tisti klasični nietovski ovitek je poskrbel Zvone Kukec, ki tudi sicer skrbi za vizualno podobo skupine, knjigo pa je res fantastično oblikoval Žiga Valetič. Berljivo in pregledno. Vsekakor je treba pohvaliti, da so svojo besedo dobili sopotniki in »sodobniki« ter nekateri, ki so sodelovali v projektu Drž’te jih! To niso Niet!!!. Lahko sicer dodam, da se mi jih zdi premalo ali pa da so imeli premalo prostora, ampak so pa in to je hvale vredno. V knjigi boste našli res veliko slik – osebno bi si sicer želel še kaj več koncertnih (so pa glede na stanje, kako je vse skupaj potekalo v osemdesetih, najbrž spraznili vse (uborne) arhive iz tistega časa), izbrana besedila, diskografijo, postave itn. Vsekakor vse, kar taki biografiji pritiče, ampak …

Tu sem trčil ob prvo težavo, preden sem knjigo začel brati in sem jo samo prelistal – poglavje z izbranimi besedili je dolgo 70 strani. Res nekaj strani vmes poberejo fotografije, pa vseeno – od slabih 300 strani biografije je 70 strani besedil. In da ne bo pomote – besedila so fantastična, Dernovšek kot avtor večine je Kosovel punka. Ampak ta besedila imamo na ovitkih, v knjižicah CD-jev itn. Približno četrtina knjige!!! Še dobro, da ni prišel kdo še na idejo, da bi mogoče dodali še notne zapise.

Kaj je dobra in kaj je slaba biografija? Nimam pojma. Vem, ko jo preberem. Vem predvsem, da mi mora nekaj dati, nekaj več … kot nekomu, ki glasbo spremlja in o njej veliko prebere, mi mora predvsem ponuditi nekaj več od tistega, kar lahko najdem med prvimi 20-imi zadetki na Googlu. Še posebej, če imaš dostop (oz. so živi) do domala vseh glavnih akterjev. Prebereš npr. The Dirt, Hammer of the Gods, To Live is to Die, pa biografije Brucea Springsteena, Queenov, Johna Lennona, celo Robbieja Williamsa (kjer je recimo fokus na njegovih psiholoških težavah) lahko dodam Johnnyja Štulića ali Đorđa Balaševića, tudi o EKV je bilo napisanega marsikaj zanimivega, pa dodajam Samohodca o Igorju Vidmarju in pri večini teh si rečeš vau in jih ne prebereš v enem popoldnevu. Hej, lahko vzameš celo Golobovo Zgodbe iz prve roke o Zoranu Predinu, pa boš izvedel marsikaj zanimivega, novega, drugačnega …

Torej, jaz, ko berem biografijo, hočem izvedeti, hočem začutiti … kako in zakaj so nastajala besedila, kaj so želeli z njimi povedati. Tukaj v treh stavkih izvemo ozadje Vijolic (slab trip), Lep dan za smrt (ogled apokaliptičnega filma), Februarja (razpad ljubezenskega trikotnika), mislim, da je nekaj tudi o Depresiji in po eni fotografiji, da je bil Ruski vohun v prvi različici očitno kitajski. Pravzaprav je večina stvari predstavljena v treh stavkih. To ni McDonald’s, to so Niet!!! Kako so igrali, kakšna je bila dinamika (Primož je bil sramežljiv, pel je s hrbtom obrnjen k publiki) v skupini, kako so dojemali en drugega, kaj se je dogajalo pred, med in na koncertih, festivalih …

Bom rekel da za kar veliko generacijo, ki je Niete naredila kultne, velja, da Habičevih Nietov nismo nikoli videli v živo. V začetku devetdesetih smo na radiu slišali Lep dan za smrt – tukaj pa velika hvala za informacijo o sinhronem predvajanju skladbe na prvo obletnico Habičeve smrti, saj si skoraj upam trditi, da sem takrat to skladbo, ob 12. uri prvič slišal na radiu in da me je sezula. Ker, kaj pa je to?! Pač, punk se pri nas doma ni poslušal – stari rock, rock, metal, veliko pop in rock glasbe iz področja bivše skupne države; zame je bilo to takrat razodetje. No, slišali smo Lep dan za smrt in kot Severa Gjurin v knjigi lepo prizna, mnogi smo delček refrena razumeli narobe. In potem se je začelo raziskovanje in odkrivanje, krožile so neke kasete, koncertni bootlegi in tako vse do tistih prvih uradnih izdaj pod okriljem Vinilmanije.

Mene so Niet zaznamovali – bili so tista jeza, jezik upora, iztegnjen sredinec vsemu, kar me je v najstniških letih morilo. Na eni strani sem imel Metallico, ki so peli o tegobah in travmah, ki so bile ali pa so prihajale, ponavadi iz nečesa potlačenega in na drugi strani Niet, ki so bili pa surovi, jezni, jeklena pest, ki te je usekala po gobcu in ko si v vsej tisti jezi razbral še besedilo, si toliko bolj verjel. In ko grem na koncert, znam še vedno vsa besedila. In še danes z veseljem prisluhnem novi glasbi in zadovoljno kimam, ker kljub temu, da so to danes gospodje v letih, imajo še vedno kaj za povedat. Fantastičen projekt Rokovnjači, prva in edina slovenska punk-opera. Pa Trinajst in V bližini ljudi, nor nastop v Izštekanih s koncertnim klavirjem, godali in akustiko. No, v knjigi je o vsem naštetem tudi zapisano približno toliko, kot sem sedaj zapisal jaz. Niet so bili v marsičem revolucija in še vedno so. In tega, iskreno – teh čustev in doživljanj, v knjigi manjka. Ker Niet so bend z dušo in veliko srca, pa čeprav so bili hardcore in so danes punk. Nekaj malega anekdot, zanimivih doživetij in kakšen dovtip, pa spet vse skupaj v treh stavkih … Prepričan sem, da je tam zunaj ogromno ljudi, ki so videli tiste prve in te sedanje Niet in bi vedeli marsikaj povedat. Niet imajo različne generacije poslušalcev, ki bi morda lahko prvič dobili besedo in dali osebno, predvsem pa čustveno noto tej knjigi. Zdenko je prekaljen novinar in je bil tukaj morda preveč prijazno novinarski in se temu ni prepustil. Pa ne iz vidika, da bi pel skupini hvalospev, ker ni bilo vse zlato, kar so ustvarili ali počeli, vseeno pa menim, da težko napišeš res berljivo in zanimivo biografijo, če nisi zraven, če ne čutiš. Če ti telo ne vzdrgeta, ko zaslišiš Lep dan za smrt, Vsak dan se kaj lepega začne, Februar, Vijolice, Beli prah … Nek drug slovenski punk band je rjovel »Tovariši, jst vam ne verjamem!«.

Če je bila želja narediti biografijo, ki bo površno predstavila 40 let (v redu, s prekinitvami, ampak še vedno 40 let!) delovanja skupine, potem jim je uspelo. Punk skupina v osemdesetih, pa kasneje celo igranje v sklopu nekih mladinskih brigad, nesoglasja na sceni, koncerti, snemanja, represija, služenje vojaškega roka, Habičeva odvisnost in smrt. In dajmo mogoče ne pozabit ali spregledat, da v Sloveniji takrat glasbeniki niso umirali zaradi predoziranja in da ga je takšna smrt – podobno kot kasneje recimo Cobaina, naredila še nekoliko bolj mitskega. Njega in skupino. Potem tisti nesrečni poskus povratka z Igorjem kot glavnim pevcem, štirimi angleškimi pesmimi (spomnim se, ko sem si ta CD sposodil v lokalni izposojevalnici CD-jev in si ga presnel na kaseto ter vrtel do onemoglosti) in vso gnojnico, ki se je zlila nanj. Kje je teža vsega tega, frustracije in pritisk? Odgovor je: v treh stavkih. In potem zatišje, pa povratek z Borutom Maroltom – jaz se ga recimo spomnim kot pevca Prisluhnimo tišini, si pa nisem nikoli mislil, da bi lahko bil to, kar je v Nietih. Njegov glas, ki grmi in doni, a je lahko tako zelo nežen, krhek in zlomljiv. Neverjetna odrska prezenca, ko pač vidiš, da lahko stopi ob bok vsakemu – ko z eno nogo stoji na monitorju in razširi roke, je občinstvo njegovo. In mu bo sledilo! Ima očitno neko naravnost sposobnost biti prepričljiv. Ja, priznam, kot mnogi drugi, sem tudi jaz dvomil vanj. A me je s prvim koncertom prepričal. In ne, nikoli si kot mulc nisem mislil, da bom sploh kdaj videl Niet v živo in da bodo zveneli tako dobro, prepričljivo in organsko kot dejansko zvenijo. Spor z Rolandom Jurečkom. Pa potem plošča Trinajst in kopica zgodb okrog te plošče, nastajanja besedil, ki jih tukaj ni. Zakaj? Spomnim se, ko je prišel na koncert v Križankah vidno izgubljen moški, čakala ga je vstopnica in potem dobim informacijo, da je prav on napisal besedilo za Dekle izza zamreženega okna. Poslušajte pesem, če je mogoče sedaj nimate v ušesih. Tega gospoda (Črtomir Clonsky) ni nikjer v knjigi – zakaj? Pa potem Rokovnjači in V bližini ljudi – spet dva odlična projekta, težavna, a odlična, ki si zaslužita veliko več pozornosti. Zaslužila sta si jo v času izdaje in bi si jo tudi v knjigi. Tudi zato, ker sta bila drugačna, a sta imela veliko vsebine in sta Niet pokazala v čisto novi luči. Pa seveda potem še en dolg premor, ki je bil posledica trenj in prepirov znotraj skupine in čeprav po eni strani razumem, da mogoče niso hoteli tega znova pogrevati, se vseeno zdi, da so šli preko tega in bi o vsem lahko spregovorili. Vmes seveda še smrt Aleša Češnovarja in potem letos veliki povratek.

Moje mnenje je, da si moraš mogoče za tako biografijo vzeti več časa. Raziskovati, opraviti kar nekaj intervjujev, zapisovati, še malo raziskovati in kopati, se spet pogovarjati in tako naprej. In lahko se pogovarjaš, ker z izjemo Habiča in Češnovarja (pustimo legendarnega Bobana ob strani, čeprav bi imel on zagotovo veliko za povedat) so vsi tu. Prav, z meglenim spominom, zato pač raziskuješ. Ker to so Niet! Niet, za katere vedno znova trdim, da so v določenih pesmih in eni ali dveh kiticah povedali več, kot nekateri bendi povedo na celi plošči ali celi karieri. In mi je zanimivo, da z nekaj res redkimi izjemami ni nikjer soborcev (no, mogoče tudi v tem primeru boljše sopotnikov) iz tistega časa. Kaj so si o Niet mislili in kaj si mislijo (ne pozabimo, da govorimo o razponu štiridesetih let!) člani Pankrtov, O!Kult, Via Ofenzive, Kuzel, mogoče celo Laibachov in drugi, da ne naštevam poplave punk bendov, ki so delovali v tistem obdobju in konec koncev tudi predstavnikov drugih glasbenih žanrov, ki so ravno tako vznikali in so imeli na Niet ter to glasbeno sceno zagotovo svoj pogled in svoje mnenje.

Vse zapisano so moji »zatoji« na vprašanje, ki ga bom dobil v dneh po objavi tega precej dolgega mnenja – »Zakaj si tako pisal o knjigi?«. Zato. Zaradi vsega zgoraj zapisanega se mi zdi knjiga prazna. Upam si reči in trditi, da si Niet (če kdo) zaslužijo več in boljše.

Pa še ta pripis oz. opomba – knjigi ne bom dal ocene. Iz spoštovanja do skupine in hvaležnosti za vse, kar so mi pomagali prebroditi. Mislim pa, da je iz zapisanega jasno, da sem nad knjigo vse prej kot navdušen.

Brez ocene

Primus, 2024

Zakartana ura

Vlado Kreslin je fenomen in unikum, o katerem sem že pisal in o katerem – ne iz poslušalskega, sploh pa ne iz človeškega vidika, ne morem zapisati slabe besede. On je eden tistih, o katerih poje v pesmi Ena pesem: »Nekaj pa je še takih ljudi / ki se jih človek razveseli /nekaj pa je še takih ljudi.«

Tisti zvesti spremljevalci Vladovega dela seveda poznate zgodbo o zakartani uri, ki jo je tako lepo uglasbil, nas popeljal znova na Soško fronto in v neke druge čase in lahko bi rekli, da je Zakartana ura imeniten naslov za njegovo novo zbirko pesmi. Uglasbene jih boste večino našli na ploščah Če bi midva se kdaj srečala, Čarobnice ter Drevored.

Jani Virk, ki je napisal imenitno spremno besedo Ura, ki teče naprej, Vlada primerja z Dylanom in Cohenom, dvema glasbenima velikanoma, pa tudi mojstroma pisane besede. In ne moti se. Seveda ga lahko brez težav postavimo ob bok mnogim drugim kantavtorjem tiste generacije, ki je prodrla in zaslovela v šestdesetih in od katerih so mnogi ravno tako še vedno aktivni. Pa jih ne bom našteval … V Sloveniji jih prav veliko nimamo (več) – Zoran Predin, ki je sicer iz povsem drugega pripovednega filma, pokojni Tomaž Pengov, ki je bil mnogo bolj liričen, morda Iztok Mlakar, ki podobno kot Vlado črpa iz svoje pokrajinske zakladnice in potem je še nekaj pripovedovalcev zgodb, a daleč, da bi šlo za stalnice. Izjema in iz te mlajše generacije je najbrž Hamo, znova v povsem drugi, bluesovski in tudi urbani poetiki. Lahko bi se ozrli še južno, k mnogim Vladovim sodelavcem in pajdašem – od Dedića do Divljana, Balaševića, pa Burića in še koga.

Skratka, Vladove zadnje pesmi so vsekakor vse bolj poezija in vse manj hiti, poetične zgodbe, v katerih prepleta tako lastna videnja in občutenja sveta, bogato družinsko zapuščino, ljubezen in hrepenenje in seveda svoje ljubo Prekmurje. Zbirka Zakartana ura je vsekakor posebna tudi zato, ker so nekatere pesmi opremljene z rokopisi, opombami in popravki in nam sicer bežno pokažejo proces nastajanja pesmi, spet o drugih lahko preberemo ozadje iz spremljevalnih opomb in malih pripovednih vinjet.

Tu nikakor ne želim secirati Vladovih pesmi, saj za kaj takega nisem poklican, niti tega ne želim. Tudi ne želim nobene izpostavljat – če jih poslušam, je Če bi midva se kdaj srečala vsekakor med najljubšimi, pa že omenjena Ena pesem, Stari komadi, naslovna Zakartana ura, Danes sem v molu, pa Reka, Kaj naj ti prinesem, draga? in tako lahko naštevam in naštevam …

Seveda si jih boste med prebiranjem prepevali ali pač šli zavrtet, a tudi med prebiranjem boste morali prepoznati, da imajo tudi v tiskani obliki, kar dandanes manjka svetu – dušo. Iz njih vejeta toplina in dobrota, kozmopolitski duh človeka, ki svet in življenje dojema z vso mogočo širino in globino.

Beletrina, 2018

Bend

Boštjan Narat je napisal svoj prvi roman in ga naslovil Bend. Ljubiteljski slovenskega jezika se bodo zgražali, a boljši naslov bi težko izbral. Bend kot glasbena skupina in bend kot družina, bend kot prijatelji in bend kot stanje duha, ki druži podobno misleče.

Vprašanje, na katerega bo oziroma je moral Boštjan Narat že odgovoriti (in si je moral nanj najbrž odgovoriti že, ko ga je začel pisati), ali gre za (avto)biografski roman? Nenazadnje, po njegovi zaslugi lahko ljubitelji kvalitetne glasbe poslušamo dva odlična benda – Sfiltrom (ki je žal v hibernaciji) in Kataleno (ki vse bolj prepričljivo prepletajo ljudsko zapuščino z avtorskim pristopom). Ampak Bend res ni (avto)biografski roman – lahko pa ga označimo za »naratovski« roman.

Pa čeprav moram kot bralec in recimo nekdo, ki dobri dve desetletji spremlja glasbeno sceno, tole zanikanje (avto)biografskega komentirat. Jasno seveda je, če glasbenik piše roman o glasbenikih in glasbi, da sebe ne bo mogel zatajit, seveda pa lahko na stran postavi vse ostale. Avtor je na imenitni predstavitvi Benda govoril o tem, kako je kot šestnajstleten mulc sanjal o vsem tem, kar počne danes – glasba, pisanje, gledališče in tako naprej. In kako je pravzaprav zaradi tega lahko še trideset let kasneje neizmerno srečen. (Naj omenim, da se mi je ta del predstavitve knjige zelo vtisnil v spomin in me utrdil v prepričanju, da ko v svojem delu čutiš neko čarovnijo, potem vsekakor nekaj delaš prav. Če pa te vse to dela še veselega in pravega tebe, potem pač toliko boljše). No, ta del je tudi v knjigi, ko glavna junakinja Zoja posluša podcast – intervju z glasbenikom, za katerega sicer ne vedo prav vsi, pa čeprav je ustvaril marsikaj zanimivega in tudi nadpovprečnega, lahko pa bi rekli, da zanj vedo tisti, ki morajo in želijo. In on je srečen in zadovoljen …

Znotraj romana, kjer se sprehaja kar nekaj likov, vsak s svojo zgodbo in usodo, pravzaprav mrgoli nekih referenc. Ena glavnih je vsekakor tista na Richeyja Edwardsa, nenadno in skrivnostno izginulega kitarista valižanske zasedbe Manic Street Preachers. V Bendu na podoben način izgine Goran, Zojin predhodnik v bendu, ki ga sestavljajo še Hektor, Domen in TJ.

Naslednja, mimo katere nisem mogel, je prav znotraj prej omenjenega podcasta in še kje vmes, na Sfiltrom. Sfiltrom so bili konec devetdesetih in v začetku 21. stoletja ena tistih skupin, za katero sem sam drzno napovedal, da lahko postanejo večji od tedaj neprekosljive Siddharte. Njihov prvenec Otroci bogov je eden najboljših prvencev v našem prostoru, tedanja pevka Breda Božič je imela poleg fantastičnega glasu tudi izredno karizmo, bend (aha!) pa so sestavljali odlični glasbeniki in skupaj so ustvarjali glasbeno čarovnijo. Takorekoč končana je bila druga plošča, ki je izšla z naslovom Nekoč boš srce Ljubljane, pesmi je pela mlada Diana Filipović, ki pa je stopila v izredno velike čevlje. In zgodba se je takrat ustavila … ker je bila glasba nekaterim hobi, drugim želja po karieri, tretjim celo življenje. Boštjan je dvignil glavo, šel naprej in rodila se je Katalena.

To pa so že vprašanja, s katerimi se ukvarjajo tudi vsi štirje glavni junaki Benda, sploh, ko jih radijski urednik vseh urednikov dokaj grobo (in recimo neupravičeno) prizemlji. Pridemo še do večnega vprašanja, kakšen naj bi bil položaj žensk v rock glasbi in ali sodijo za mikrofon. Oba Boštjanova benda sta imela pevke – poleg omenjenih Brede in Diane ne gre spregledati Vesne Zornik v Kataleni in pa mogoče tudi dejstva, da je Boštjan sodeloval tudi pri zadnji studijski plošči Nece Falk, Od daleč. Boštjan vsekakor razblinja ta mit o ženskah v rock glasbi. Sodijo tja, pa pika. In to sploh ne bi smelo biti vprašanje, da dodam še svoje mnenje.

In morda še zadnja referenca, ki pa se mi morda ne bi tako sestavila, če ne bi bil na predstavitvi knjige. Med akterkami je bila tudi Maša Bogataj, gonilna sila skupine Masharik. Njen občutek za igranje kitare, res poseben glas in čutna interpretacija ter za nameček skladba Nature Boy, ki so jo na predstavitvi zaigrali (ob Boštjanu in Maši še violinistka Jelena Ždrale) … Nature Boy je pesem, s katero Zoja takorekoč na prvi vaji sezuje bend. Glasba, ki jo igra (ali si vsaj jaz mislim, da jo) Zojin bend, bi lahko bila zelo blizu glasbi Masharik. Mogoče še malenkost bolj alter, ampak tu nekje. No, seveda pa se mi mogoče vse samo zdi.

A napišem še kaj o samem romanu? Koščke sem postavil, vsekakor jih boste zlagali sami. Poleg omenjenih so zelo pomembni še člani Zojine družine – mama Ksenija, ki odlično služi s predavanja in knjigami na temo samopomoči, starejši brat Teo, nenavadni in filozofsko navdahnjeni radijski voditelj, ki je tik pred tem, da se mu zgodi veliki bum in pa Foter. Z imenom Damjan, nekdaj glasbenik (Zoja igra njegov Telecaster), ki je svoj mir našel v ustvarjanju ptičjih hišic in ki se zdi kot družinski duh, ki skrbi za neko nenavadno ravnovesje v družini in je v zaključku glas razuma, ki ga mora Zoja slišati. Pa ne smem pozabiti producenta Janeza, pri katerem bend snema svoj prvi singel in skozi katerega lahko rečem, da je Boštjan imenitno predstavil lik, delo in pomen producenta – on je tisti, ki mora čarovnijo glasbe prenesti v nek izdelek in poskrbeti za krotenje egov in morebitne čustvene izpade posameznikov.

Roman je poln dialogov, (relativno slabih) šal na račun glasbenikov, glasbenih referenc (QR koda s playlisto nekje?), filozofskih razprav in solo filozofiranj, razhajanj, prepirov in ponovnih srečanj, kančka ljubezni in predvsem silne sočnosti, ki pritiče vsebini.

In čeprav lahko rečem, da je Bend v osnovi roman o glasbi in bendu, je to pravzaprav roman, ki – kot sem zapisal uvodoma; sporoča, da je v življenju pomembno najti svoj bend. Kjerkoli že. Prostor, mehurček, varno zavetje, kjer si lahko ti – kjer se lahko izražaš in si spoštovan. Bend je čarovnija.

Pivec, 2024

Rudolf in Vojko

Zgodovinska slikanica Katarine Mahnič in Alenke Juvan z ilustracijami Ejti Štih ima izredno dolg podnaslov – ‘ali Kako je Maister v 47 minutah ubranil slovenski Maribor’, ki pa pove celo več od naslova samega.

Pravzaprav, če sem iskren, mogoče to ni podnaslov, ampak kar del naslova. In če smo iskrenosti – mislim, da o liku in delu Rudolfa Maistra vemo manj kot bi morali. Po rodu sem iz Kamnika, kjer stoji Šolski center Rudolfa Maistra, imamo rojstno hišo Rudolfa Maistra in nekaj časa je bila moja soseda vnukinja samega Maistra. V svoji iskrenosti lahko priznam tudi, da mi je bila zgodovina eden najljubših predmetov (tako v osnovni kot srednji šoli) in da sem nekaj časa razmišljal, da bi se izobraževal v tej smeri, pa o Rudolfu Maistru vem zgolj to, da je bil »borec za severno mejo«. Nekje toliko smo se o njem učili v osnovni šoli, v srednji šoli pa do tega poglavja naše zgodovine sploh nismo prišli.

Sramota? Na nek način res. In kot vam povedo prve besede – »zgodovinska slikanica«, iz te knjige veliko več od tega pravzaprav ne boste izvedeli. Slikanica, kjer sta glavna lika dva – torej general Rudolf Maister in njegov konj (ja, prav ste prebrali) Vojko. Slikanica, ki je seveda namenjena otrokom in predstavlja pomemben opomnik, kdo je bil general Rudolf Maister in kaj je storil za Slovenijo. Kaj pravzaprav? Obranil severno mejo, poskrbel, da je Maribor ostal slovenski. In ja, poznam nekaj ljudi, ki bi se seveda vprašali ali pa celo trdili, da mu tega ne bi bilo treba.

Šalo (poceni in ljubljansko obarvano) na stran – Rudolf Maister je bil za slovensko zgodovino pomemben mož. Tedaj (neposredno po koncu 1. svetovne vojne) še major avstro-ogrske vojske, ki je bila poražena in je razpadala, tako kot Avstro-Ogrska, nastajale pa so nove države – Nemška Avstrija (kasneje Republika Avstrija), Madžarska in seveda Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (kratek čas je bilo celo obratno in smo bili Slovenci, v državi in ne kraljevini!, pisani prvi). Maribor s Spodnjo Štajersko je bil za Avstrijce strateško pomemben del ozemlja.

Kot vemo, smo dve leti kasneje s koroškim plebiscitom izgubili (mogoče nerodna izbira besed, glede na to, da je šlo za plebiscit, torej odločitev ljudstva) Koroško in najbrž se bomo še desetletja prerekali okrog Trsta in Tržaškega zaliva, Istre in nenazadnje tudi Furlanije-Julijske krajine. Maribor je imel Maistra, drugi pač ne. In Maister je bil več kot očitno odličen vojak (morda se avstrijski zgodovinopisci s tem ne bodo strinjali, glede na to, da se je pred do tedaj svojo vojsko odločil ubraniti Maribor), zaupanja vreden vojskovodja in tudi odličen strateg. Dokaj enostavno in brez pravega boja je v 47 minutah (neverjetno, a resnično) ubranil Maribor.

Sodeč po prebranem je imel pomembno vlogo tudi njegov zvesti konj Vojko. Ne le pomembno, ampak ključno. Seveda, zakaj bi zasluge vedno pobirali le ljudje. Če niste vedeli, je bil Rudolf Maister Vojanov tudi pesnik in tako nam konj Vojko svojo plat pripovedi v slikanici niza skozi domiselne verze. Drugačno, zanimivo in vsekakor ravno prav vznemirljivo, da bo treba iti pobrskat po kakšni malo bolj resni (beri: odrasli) zgodovinski knjigi, kako je vse skupaj dejansko potekalo.

Pomemben del slikanice Rudolf in Vojko so vsekakor ilustracije oz. naj zapišem kar slike Ejti Štih, akademske slikarke, ki že dolga leta živi in ustvarja v Boliviji, razstavlja pa po celem svetu. Večplastne in zelo povedne slike (v spominu se je takoj znašel legendarni zemljevid oz. »Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin«, ki je krasil najbrž vse učilnice pouka zgodovine in geografije ter tudi podobno legendarni Maistrov razglas o razpustitvi mestnega Schutzwehra), zanimivi prikazi vojakov, čudoviti konji in predvsem neverjetne podobe Drave, mostov in seveda Maribora.

Skopo (ali pač osnovno) in predvsem umetniško prikazan neverjetno pomemben del slovenske zgodovine, ki se ga v zgodovinskih učbenikih premalo izpostavlja in omenja. Brez Maistra in njegove odločnosti pri obrambi Maribora bi si tudi druge sosednje države skoraj zagotovo zaželele del slovenske ozemeljske pogače in kdo ve, kaj bi dejansko ostalo od Slovenije. Nekatere ljudi in njihova pogumna dejanja dandanes jemljemo kar preveč za samoumevna in prav je, da tovrstne slikanice izpostavijo to zmoto.

Založba Pivec, 2024

Krvava luna

Ne spomnim se, kolikokrat sem že napisal »Harry Hole je nazaj.« in si ob tem oddahnil. Nesbojev nepredvidljivi lik je zadnjih 15 (?) let eden najbolj konstantnih literarnih likov v mojem življenju. No, Nesbojeve knjige pa najbolj zveste spremljevalke in garancija, da bo šla kakšna noč najbrž v nič.

Pet let po Nožu, kjer nisem bil povsem prepričan, kaj se bo zgodilo, vmes sta se potem zgodili Ljubosumnež in druge zgodbe (s kar nekaj res odličnimi zgodbami) ter The Night House (žanrski preskok v svet horrorja mu ni najbolje uspel), čakam pa še nadaljevanje Kraljestva Blood Ties; se Harry Hole predstavlja v trinajstem primeru. (Ne)srečnem trinajstem? Lahko rečem predvsem mojstrskem, ki ga lahko postavim ob bok Sneženemu možu, Leopardu in konec koncev tudi Nožu. Lahko bi rekel, da je Nesboju najbrž prijalo, da je Holeja malo postavil malo na stran in mu pustil dihati oz. se zapiti.

Ali je Hole še bolj na dnu – seveda je. Ali ima pred seboj spet noro zahteven primer, kjer je policija popolnoma nemočna – tudi to drži. Bodo znova odločali njegovi genialni prebliski – da in ne. Kako zelo osebno je vpet v primer – v sam primer ne tako zelo (vsaj ne ves čas!), v samo reševanje in končno plačilo pač toliko bolj. Harry Hole ni več policist, tudi ne detektiv ali kriminalist, po vseh tragedijah in razkritjih, ki smo jim bili priča v Nožu – in na katere bo Nesbo večkrat opozoril tudi v Krvavi luni; odide v Los Angeles, bolj samouničevalen kot kdajkoli. Tam spozna Lucille, upokojeno, pozabljeno in odcvetelo igralko, ki ne najbolj prijaznim ljudem (beri: mehiškemu narko kartelu) dolguje precejšnjo količino denarja. Harry, majavi princ v rjastem oklepu pravičnosti in na zdelanem konju, se ji odloči pomagati. In kot nalašč prejme iz rodne Norveške klic odvetnika Krohna, ki zastopa milijonarja Markusa Roeda, vpletenega v izginotje in umor dveh mladenk. Nazadnje so ju videli prav na eni njegovih razkošnih zabav. In Harryju ne preostane drugega, kot da se vrne v Oslo in začne mukotrpno pot po črepinjah njegovega razbitega življenja in kariere ter blodenje po labirintu nenavadnih umorov.

Harry Hole tako postaja zasebni preiskovalec, ki ga plačuje glavni osumljenec in nekdo, ki bi ga Hole v nekem prejšnjem življenju z veseljem in dokazi pospremil za zapahe. Najbolj zabavno pri vsem skupaj je, da bralec pravzaprav ves čas ve, da Roed ni kriv! Ni nedolžen in grehov ter kaznivih prestopkov ima za mnogo let zapora, a umorov mladenk in kasneje svoje žene, ni kriv. In ne, to pravzaprav ni t. i. »kvarnik«, saj vam bo to jasno po nekaj straneh. Se boste pa do konca knjige – tako kot Harry Hole!; spraševali, kdo je pravzaprav Prim. Njegova zgodba in obenem celotno ozadje zločinov se sestavlja počasi, a z zvrhano mero napetosti in tudi groze. Jo Nesbo, mojster zavajanja, nas nekajkrat odpelje v res temno in zelo dolgo stransko ulico. In kot že tolikokrat, ko imaš na koncu občutek, da je vse na svojem mestu, kljub vsemu veš, da ti en del slike še vedno manjka. In potem je Hole tudi osebno vpet …

In da ne bo pomote, cela Krvava luna je velika osebna Holejeva bitka – od Oysteina, Aunejea, Katrine Bratt in njenega sina Gerta, Alexandre Sturdza, smrti Rakel in Bjorna, pa Mikaela Bellmana, Trulsa Berntsena, Mone Daa, Terryja Vageja in še drugih stranskih likov, ki smo jih že spoznali oz. jih nekoliko bolj spoznavamo sedaj. Bodite pozorni na Thanh in Jonathana, nenavaden »par« iz trgovine z malimi živalmi, ki na zanimiv način mešata štrene. In če se je Nesbo naposlušal očitkov, da se rad zateka k okrutnostim in nasilju, je tokrat konkretno zabredel v svet živali in bioinženiringa ter neobičajnih »orožij«, sicer pa tihih in zelo učinkovitih morilcev.

Nesbo je šel tokrat tudi v vode, ki se jih je mogoče na tako doživet način doslej izogibal. Ker pustimo ob strani stalna trenja znotraj policije oz. ministrstev ter manjše in večje zločine, ki jih počnejo policistki in drugi organi reda, miru in pregona. Novinarski senzacionalizem je tokrat razgaljen in predstavljen povsem drugače. Velik poudarek pa je predvsem na življenju, navadah in razvadah bogatih in slavnih, tradicionalizmu, konservativnosti in nezmožnosti sprejemanja drugačnosti oz. celo sramu nad dejstvom, da si pač drugačen ter kako se potem določeni ljudje s tem soočajo, spopadajo in tudi propadajo. In vedno bolj se zdi, da je Harry Hole nekakšen tampon, ki ves ta gnoj svet srka vase …

Bolj ali manj je tokrat jasno, da nas čaka še (vsaj) ena knjiga s Harryjem Holejem. Prizna, da serijskih morilcev ne bi več lovil in iskal, ampak … skozi celotno Krvavo luno se pojavlja nenavadna oseba (sprva se celo zdi, da gre za Holejev privid, namesto mišk pač vidi duhovnika) v duhovniškem oblačilu, ki ji pripade tudi končna beseda. Nas v štirinajstem primeru čaka izpoved vseh Holejevih grehov ter odrešitev ali pač »božja« kazen? Počakajmo in se pustimo presenetiti.

Mladinska knjiga, 2024

Ženska hiša

Z zbirko kratkih zgodb Mirane Likar sem se kar dolgo boril, jo za kar lep čas odložil, nadaljeval in skoraj prenehal z branjem. Mogoče ni bil pravi čas za te spretno izpisane in vsebinsko polne zgodbe …

Večkrat izpostavim, da me določene knjige pokličejo – obstajajo avtorji, ki so mi dobro znani in točno vem, da mi bo knjiga ne glede na moje razpoloženje in vsebino zapisanega všeč. Potem so tu avtorji, ki jih ne poznam in je pogosto od žanra zelo odvisno, kako hitro bom šel knjigo brat. Zakaj točno je bila Ženska hiša Mirane Likar tako dolgo na polici, ne vem. Potem sem, skoraj z muko, prebral prvih nekaj zgodb, ki me niso nagovorile. V ospredje so res postavljene ženske, njihove bolj ali manj bridke zgodbe in usode, pogosto polne simbolike, praviloma zapleteni in kompleksni odnosi, spomini in na trenutke celo nedorečenost.

Trajalo je kar nekaj mesecev, da sem znova zagrizel v knjigo in pravzaprav ne vem, ali so zgodbe izpisane drugače ali je bil pač čas drug. Sploh zadnja, naslovna zgodba, Ženska hiša, me je pustila v popolni nejeveri, kakšno malo mojstrovino sem prebral. Skrbno izdelani liki, o katerih sicer izveš ravno toliko kot je treba, zanimivi dialogi in odličen prikaz, lahko rečem kar slikanje, prizorov. Ne gre zanemariti dejstva, da se zadnja zgodba dogaja v Mostarju, mestu, ki sem ga obiskal morda dva tedna prej in sem zgodbo čutil toliko bolj osebno, doživeto, zaradi raziskovanja mesta in številnih klepetov s prijaznimi domačini, pa sem nekoliko bolje ujel siceršnjega duha pripovedi.

V zbirki zgodb Ženska hiša je nemalo zgodb, ki se ukvarjajo s tragično usodo predvsem žensk v bivši Jugoslaviji, pa čeprav se avtorica ne vrti le okrog vojne sredi devetdesetih. Lahko bi rekli, da pripoveduje zgodbe, ki so se dogajale v ozadju tega norega dogajanja – pa ne v političnem ozadju, ampak med ljudmi. Ljudmi iz mešanih zakonov, oficirskih družin, ločenih, tako ali drugače poškodovanih … pa seveda se vmes prikrade tudi kakšna zgodba, ki naslika portret neke drugačne bede, obupa, sramu, nemoči, osamljenosti in še drugo paleto čustev bi lahko naštel. Drugi in drugačni časi, a podobne stiske.

Dejstvo je – in kot pisec tudi sam to neverjetno občudujem in spoštujem, da bi lahko bila vsaka od teh kratkih zgodb osnova za roman. Avtorica res spretno lovi ravnotežje med tem, da ne pretirava s poglobljenim ustvarjanjem likov (lahko pa bi), da počasi gradi vzdušje in zgodbo (lahko bi vrgla kost in potem nekaj »motovilila« okoli) in da prostora ne polni z nepotrebnimi dialogi (lahko pa bi). Vsega je ravno prav in avtorica je Žensko hišo res smiselno uredila – funkcionalno, prijetno, živo, dušno, nepredvidljivo in za vsakimi vrati te čaka nekaj zanimivega in – skrivnostnega.

Mogoče se vam bo zgodilo enako kot meni in boste želeli knjigo odložiti, ampak vztrajajte. Vzemite si čas, ker so tudi zgodbe takšne, ki jih boste najbrž en čas predelovali. Mogoče bi Žensko hišo lahko postavil ob bok Težki vodi Pie Prezelj, čeprav z eno ključno razliko – v Ženski hiši je zgodb več, se ne prepletajo in se zdijo mnogo bolj premišljene in celovite, medtem ko je v Težki vodi zgodba (ne pa tudi usoda) ena sama, a se (vsaj meni) zdi, da tam nekaj preprosto manjka in je v celotni zgodbi preveč praznine. Ženska hiša je vredna branja, vsekakor pa knjiga za zahtevne bralke (in bralce).

Goga, 2022

Pravzaprav krasno

Romaneskni prvenec kanadske pisateljice Monice Heisey je spet ena tistih knjig, ki bi jih lahko označil za »žensko branje«, pa čeprav imenitno razgalja napake obeh spolov, najlažje pa bi jo označil za lahkotnejšo različico Sally Rooney.

»Satira o milenijskih strahovih, obsedenostih in slabih odločitvah« je domiseln (in zelo piarovski) opis tega romana, ki sicer deluje po principu toplo-hladno in kjer se včasih na eni strani zgodi več zanimivega kot potem na naslednjih desetih. Glavna junakinja Maggie se pri 28-ih in po slabih dveh letih zakona ločuje. Mogoče sem mislil, da se bom z junakinjo zaradi lastne ločitve lažje poistovetil. Nisem se – pri 28-ih sem bil sicer poročen podobno dolgo časa, a takrat oče enoletniku in z željo povečati družino. Poleg tega si takrat niti predstavljal nisem, da sem bom dobro desetletje kasneje dejansko ločeval, po 15-ih letih zakona. Milenijci, ja. Povsem druga vrsta ljudi, ki želijo živeti in uživati predvsem v tukaj in zdaj in jih jutri ter nekaj let kasneje sploh ne zanima. Dokler se ne znajdejo sami, z dolgovi in krediti ter brez osnovnega znanja, kako živeti.

Maggie je točno tak primer. Izgubljena v življenju in resničnem svetu. Ne more verjeti, da je zakona res konec in da je njen bivši mož (birokratski del ločitve sicer traja skozi celo knjigo) vzel celo njuno mačko in njo (torej Maggie) na neki točki odstrani kot administratorko njenega (mačkinega) Instagram profila. Poleg tega z njo noče imeti ni več – ne glede na vsa njena sporočila, klice (tudi ob nemogočih urah) in obupane poskuse, da bi bila vsaj prijatelja.

Maggie ima sicer neverjetno srečo, da ima okrog sebe neverjetno zvesto (in precej nenavadno) druščino prijateljev, ki ji stojijo ob strani, a tudi njihova zvestoba in potrpljenje imata svoje meje. Maggie se – kot se zgodi mnogim ločencem, poda na pot novih poznanstev, lažnih prijateljstev, hipnih razmerij (beri: razmerij za eno noč) in samoiskanja, seveda z obveznim postankom na psihoterapevtskem kavču. Predvsem pot samoiskanja in odkrivanja je dolga in naporna – pa ne le za Maggie, ampak tudi za bralca. Koliko napak in neumnosti bo še storila? Ima morda kakšen priročnik v stilu »Napačne odločitev svežih ločencev za telebane?«.

No, dobro, saj če sem iskren, tu pa tam sem se lahko poistovetil z njo – to iskanje naslednjega partnerja, popolnega seveda, oklepanje in spoznanje, da ne gre za princa (oz. princeso) na belem konju, ampak prevečkrat kakšno žabo na ne najbolj poskočnem kljusetu. Zaslepljenost in slepo prepričanje, da o življenju veš že vse in da napak iz preteklosti ne boš ponavljal. Pa kaj še?! Pojma nimaš.

Maggie obtiči. Opazuje in je seveda šokirana, da se svet vrti dalje, da ljudi vse manj zanima ali sploh ne opazijo, da ona tako zelo trpi zaradi ločitve. Kdo ji celo navrže, da sta tudi za ločitev potrebna dva in da naj vse skupaj že preboli. No, če vem kaj, potem človek ločitve ne preboli tako hitro, pa ne glede na čas trajanja zakona. In da iščeš vse mogoče načine, kako bi ti to uspelo. Nenavadne konjičke, obsesije, aplikacije za zmenke ter za en mali Everest neuspehov in padcev. Ponavadi ti ne uspe, vsaj hitro ne. Pomembno je, da se znaš pobrati in iti naprej.

Ali Maggie uspe iti naprej, presodite sami. Mogoče me je vse skupaj malo spomnilo na Lipitscha, kjer sem bil na glavnega junaka ravno tako jezen, ker je delal napako za napako, krivi pa so bili vsi drugi, samo on ne. Na nek način se njegova zgodba ponovi – pa čeprav močno drugače; tudi z Maggie v Pravzaprav krasno. Pa bi si želel, da bi bilo drugače in da bi se dejansko razjasnilo, tako pa se zdi, da bo glavna junakinja še lep čas tavala v megli.

Beletrina, 2024

Happy Happy

Mladinski roman danske pisateljice Mette Vedso z nenavadnim naslovom, ki spomni na kakšno sekto, je pravzaprav topla pripoved o odraščanju ter predvsem o prestavljanju meja v glavah.

Morda prvo vprašanje – zakaj naslov ni preveden? Ne glede na to, kako radi imamo slovenščino, moramo priznati, da je – sploh pa med mladimi; tudi naš jezik poln anglizmov, nemcizmov, hrvatizmov in pa tudi drugih -izmov ter da jezik kot tak živi, diha in se tudi razvija. Poleg tega je »Happy happy« fraza, ki jo v romanu uporabljata glavni junak, najstnik Ubbe (ali Urban) in njegov oče. Poleg tega tudi originalni naslov ni danski, ampak ravno tako angleški, kar kaže na dejstvo, da se tudi drugi jeziki zavedajo teh »vdorov«, ki se jih bo treba navaditi in jih tudi sprejeti.

Glavnega junaka Ubbeja imamo. Ubbe živi sam z očetom, saj je mama umrla v prometni nesreči. Živita v revni soseski, ob stičišču avtobusni prog in njuno domovanje je vse prej kot urejeno in lično. Njegov oče dela na smetišču in najbolj od vsega prezira »prasice bogate«, ki so prepričani, da lahko z denarjem ne le kupijo, ampak predvsem dosežejo takorekoč vse. Morda ima pa celo prav. A za Ubbeja in očeta bi vsekakor lahko rekli, da živita na družbenem dnu.

Ubbe predvsem na željo očeta trenira rokomet, kjer pa ni posebej uspešen in ga tudi ne veseli preveč. In potem nekega dne po spletu res nenavadnih okoliščin v dar dobi zelo drag komplet za golf in z nekaj iznajdljivosti začne obiskovati golf klub, v tistem drugem, premožnem delu mesta, Birkesoju. Tam ga poznajo kot Henrika. Seveda lahko golf zlahka označimo kot šport za bogate, za »prasice bogate«, ampak Ubbe tudi na lastno presenečenje odkrije, da je v golfu dober in ga posledično zato tudi veseli. A kako to povedati očetu?

Pa to še ni vse – isti dan, ko v dar od vdove Louise prejme golf komplet, spozna tudi Martino, veliko premožnejšo vrstnico iz elitnega dela mesta in njeno mamo, no, »instamamo«. Mama v Ubbeju prepozna neko drugačno, zanimivo in divjo plat za svoje dobro plačane instagram objave in za kratke foto-seanse Ubbeju dobro plačuje, za nameček pa mu kar lep kupček denarja primakne tudi za to, da Martino inštruira matematiko. Ubbe tako nenadoma zasluži skoraj več kot oče.

Seveda se zgodba zaplete in Ubbe je več kot enkrat postavljen na preizkušnjo. Tako se z Martino in njeno mamo – s »prasicama bogatima«; en dan spotoma odpelje do smetišča, kjer dela njegov oče. Odnos Martinine mame do očeta je zanj nesprejemljiv in nenadoma ima dovolj vsega – prikupne Martine, inštruiranja, golfa … zgodba ima še nekaj kasnejših zapletov in prekucev, zanimivih dialogov in predvsem pristnih tegob odraščanja otroka, ki mu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Ključen trenutek in vrh je vsekakor, ko se Ubbe in oče srečata na golf igrišču …

Skozi zgodbo se sprehodi nekaj zanimivih stranskih likov – v duhu Lars Larsen (ustanovitelj verige JYSK), pa očetova prijateljica Nelly, Ubbejev prijatelj Kerne, učitelj Ove in pa Louise. Vsak od njih doda košček v zgodbo, nihče pa pretirano ne izstopa. Konec koncev je vse odvisno od Ubbeja, a le do točke, ko fant ne zmore … a tudi na koncu bo od njega odvisno, ali bo morda vseeno prav on vezni člen med dvema svetovoma, ki se drug drugega rada izogneta, trki pa so lahko silni in nevarni.

Mette Vedso sem spoznal z morda še bolj pretresljivim 130 utripov na minuto, tudi tokrat ne razočara. Težko rečem, da navduši, o tem bodo vsekakor presojali mlajši bralci, ki jim je knjiga nenazadnje namenjena. Vsebina je na nekaterih mestih sicer morda malce nezdružljiva z našim svetom in se bodo bralci težje poistovetili, a po drugi strani – če se lahko poistovetijo z vampirji, nadnaravno močnimi osebami, nesramno bogatimi povzpetneži v getih, sem prepričan, da bodo znali izluščiti bistvo tudi iz Happy Happy. Upam si reči, da se bistvo skriva prav v naslovu – kaj je za koga sreča in kako priti do nje?

Miš, 2024

Skrite slike

Knjiga, ki jo je žanrsko težko umestiti in kje hkrati razmišljaš o Stranger Things in Selznickovem Hugu Cabretu. Nadnaravni triler z ilustracijami in zanimiv tempom ter kar nekaj nepredvidljivosti.

Jason Rekulak je bil že nominiran za nagrado edgar (imenovano po slovitem Edgarju Allanu Poeju in kot taka namenjena ustvarjalcem nekoliko drugačnih del) in lahko rečem, da je eden tistih avtorjev, ki te prepriča in tudi malo zasvoji. Skrite slike so vsekakor nekaj ravno prav drugačnega, da si radoveden, kakšna so njegova druga dela in greš brskat ter brat …

Skrite slike se sicer začnejo kot vsak drug podoben triler – sprva spokojno, s ščepcem nenavadnega, potem ti nekaj nenadoma spodmakne noge in med kotaljenjem po bregu se vsake toliko malo ustaviš, zaveš dogajanja, pogledaš naokrog, mogoče celo vdihneš in se spet kotališ naprej. Zdaj zabrisane podobe se začnejo oblikovat v zelo jasno sliko, ki se ti ob trdem pristanku razcefra in vse skupaj vidiš spet popolnoma drugače.

Mallory Quinn nima življenja, ki bi bilo posuto s cvetjem, prej s trnji. Nekoč uspešna in perspektivna tekačica, zaznamovana s tragičnim dogodkom in občutkom krivde, bivša odvisnica in oseba, ki ji je težko zaupati. A se obenem trudi priti nazaj na pravo pot. Živeti urejeno življenje, stran od različnih skušnjav. Ponudi se ji priložnost za odlično plačano delo varuške petletnega Teddyja pri dobro situiranih zakoncih Tedu in Caroline Maxwell. Na nek način se zdi prelepo, da bi bilo res.

Maxvellova sta nenavadna – za njo se zdi, da ima več kot eno obliko kompulzivno-obsesivne motnje, on pa se zdi kot plenilec, ki v temi čaka na plen. Teddy je njun edini otrok, angelček in seveda najbolj nadarjen, izstopajoč in takorekoč popoln otrok. Pravila, ki jih postavljata starša, so zelo stroga, na trenutke nerazumna, sploh Ted ima več kot očitno zadržek, da bi v službo vzela bivšo odvisnico. In tu je seveda še Teddy – plahi fantek, ki rad riše in ima namišljeno prijateljico. V Mallory kaj hitro prepozna tiho zaveznico in osebo, ki ji lahko zaupa in ki se bo sposobna prilagoditi njegovi bujni domišljiji. Pa še enkrat – zdi se prelepo, da bi bilo res.

Mallory Teddyja pogosto sliši, kako se med počitkom z nekom pogovarja, praviloma pa ji po počitku vedno prinese risbice, ki jih je ustvarjal. Le da te risbice kmalu niso več podobne risbam, ki bi jih ustvarjal povprečen petletnik, pa tudi slikarsko izredno nadarjen otrok ne. Pa ne gre le za tehniko, ampak predvsem za tematiko. Teddy (ali morda nekdo drug?) želi povedati zgodbo – zgodbo o dekletu, ki jo je nekdo ubil ter skril njeno truplo.

Tisto kotaljenje po hribu tukaj postane nenadoma zelo hitro in tudi opazite ne, ko mimogrede treščite v kakšno ostro skalo. Mogoče boste začeli verjeti v duhove ali druge nadnaravne sile, morda se vam ouija plošča ne bo zdela traparija, otroci kot mediji se vam bodo zdeli povsem verjetni, predvsem pa boste spoznali, da ne smete nikomur zaupati. Tisti najbolj očitni morebitni krivci so seveda nedolžni, razplet je nepričakovan in toliko bolj grozen. Po glavi se vam bo podilo tisoč in eno vprašanje in če se vam bo mogoče zdelo, da veste, se (skoraj) zagotovo motite.

Ali je za vse pravzaprav kriv Teddy? Nas čaka nenavaden preobrat in se bo za glavno izkazala Mallory? Morda dekle na Teddyjevih slikah predstavlja njeno sestro? Ali pač njo? In kdo je pravzaprav Anya, skrivnostna Teddjyeva namišljena prijateljica? Ali je res zgolj namišljena? Rekulak ob vsem tem spretno in premišljeno v zgodbo dodaja sicer redke, a zanimive stranske like, ki vse skupaj močno popestrijo. Najslabši del knjige je pravzaprav zaključek, kjer se zdi, da avtor ni želel preveč grobo postaviti pike in je vse skupaj kar malce razvlečeno in celotna, sicer zelo napeta zgodba zvodeni.

Skrite slike so vznemirljivo branje in ena tistih knjig, ki jih boste res težko odložili iz rok. Piko na i vsekakor dodajo ilustracije Willa Staehleja in Doogieja Hornerja. Priporočljivo branje za prihajajoče deževne dni oz. za dolge, na trenutke tudi strašljive noči.

Hiša knjig, 2024

Pohorska transverzala

Pa je vendarle prišel na vrsto, sicer šele z osmo knjigo (če štejem prav), pa vseeno – Avgust Demšar in njegov junak Martin Vrenko. Torej, sta prišla na vrsto. Pohorska transverzala je menda posebna, ker v njej nastopa tudi drug Demšarjev stalni in sicer samostojni detektivski lik – inšpektorja Miloš. Potem je jasno, da gre za očitno zahteven primer, da je Demšar uporabil kar oba.

Klasičen korak nazaj – Pohorska transverzala je dejansko prva Demšarjeva knjigo, ki sem jo prebral. Nekje na polici so sicer še tri druge, starejše in precej tanjše, ki sem jih kupil ravno v obdobju, ko je na TV-zaslone prišla ekranizacija prav teh knjig. Pogledal sem prva dva dela in iskreno povedano nisem mogel verjeti, kako je ustvarjalcem znova uspelo ustvariti nekaj tako sterilnega, nevznemirljivega in dolgočasnega. Imenitni igralski zasedbi navkljub. Tam nekje sem imel priložnost gospoda Demšarja videti tudi v živo, takrat je predstavljal knjigo Tajkun in kar mi je bilo zanimivo – svoj način pisanja in ustvarjanja, razmišljanja in takrat me je prepričal. Pa je vseeno trajalo še nekaj časa, da sem odprl eno njegovo knjigo. Mogoče bi bilo boljše, če bi začel kje na začetku in spremljal, kako se razvijajo liki in njegov stil pisanja, ampak zdaj je, kar je.

Mogoče se vsaj malo že čuti, da me Pohorska transverzala ni navdušila. In res je – ni me. Veliko se je pisalo in primerjalo, se skoraj postavljalo na stran enega ali drugega in gradilo neko rivalstvo, za katerega sicer menim, da ga ni – Tadej Golob ali Avgust Demšar? Taras Birsa ali Martin Vrenko? Golob je vsekakor »učenec« skandinavske šole pisanja kriminalk – zgodba glavnega junaka je skoraj pomembnejša od tiste kriminalne, detektivi imajo vsaj temen madež, potem se odločijo za brutalno, psihološko ali zdravstveno smer ter pogosto vemo, kdo je zločin storil, ne vemo pa, zakaj in ali ga bodo na koncu policisti, kriminalisti tudi ujeli. Demšar pripada stari, recimo ji kar britanski šoli, ki ji poveljuje ena in edina Agatha Christie ter jo pogosto označimo kot »whudanit« kriminalko. V praksi to pomeni kup mogočih in zelo verjetnih osumljencev, raziskovanje in kopanje ter veliko pogovor, razmišljanj in celo ugibanja, kakšno slepo ulico ter nato zaključno razodetje in seveda krivec, ki je (bil) najmanj verjeten in na katerega smo nekje vmes mogoče celo malo pozabili.

Pohorska transverzala ima vse to. Na Pohorju v brunarici najdejo dve trupli, bivših sošolcev, ki sta očitno umrla zaradi zadušitve. Jasno je, da je bila tam še ena oseba, verjetno pa celo dve, a ne hkrati. Kdo in zakaj? Pod mariborsko Kalvarijo nekje v istem času najdejo še truplo kar se sprva zdi neprevidnega pohodnika, ki mu je zdrsnilo, poškodbe padca po pobočju pa so bile prehude in je umrl. Tudi ta tretji je bil sošolec prvih dveh in kot se kmalu izkaže, tudi ta verjetno ni umrl zaradi zdrsa, ampak nečesa, kar se je zgodilo po zdrsu. Zakaj je zdrsnil, ga je mogoče kdo potisnil in ali je ta ista oseba potem svoje opravila še pod Kalvarijo? Ali tudi tu iščemo tretjo osebo? No, da bo mera polna, so bili vsi trije sošolci najbolj vročega in vznemirljivega, všečnega in kredibilnega političnega obraza, zagotovo novega premierja, Zvoneta Skaze, druščina pa se je po nekaj letih prav v dneh pred umori dobila na obletnici mature.

In ker gre za dvojni umor in še enega dodatnega, za nameček pa ima vse skupaj še močan politični pridih, sestavijo najboljši dve ekipi – Miloš, Nika in Drago (zanimivo, da se jih v večini omenja brez priimkov) in Martin Vrenko, Ivana Premk in Marko Breznik, odgovarjajo pa Kralju, sicer nadrejenemu prve ekipe. In še dobro, da Demšar ni šel komplicirat še tukaj, ampak ekipi sodelujeta zelo vzorno in usklajeno, brez kakršnihkoli nesoglasij. Kdo ve, kaj bi bilo (mogoče izziv avtorjema), če bi moral iz Ljubljane priti še Taras Birsa s svojo ekipo? Martin Vrenko kot višji inšpektor vodi obe ekipi, ki se odpravita na delo – pregledovat dokaze, zasliševat priče, kopat po preteklosti, iskat in odkrivat vse mogoče povezave med Skazo in sošolci ter sošolkami (živimi in mrtvimi oz. umorjenimi), mogoče politične spletke in prevare ter vse več sledi vodi k Zvonetu Skazi. V ozadju je ves čas neka norčija iz zaključnega gimnazijskega izleta, njegova skopušnost in potegavščina, ki pa se je grdo sfižila. Vmes zajadramo še v Bosno in Hercegovino, spoznamo že po prvih vrsticah vidno nevarnega in neprijetnega sekretarja Skazine stranke Elvisa Kovačiča ter tu pa tam kakšen preblisk, za katerega pa v bistvu ne vemo, ali je pomemben ali ne. Najbolj zanimiv mi je bil del o Leopoldu Skazi, Zvonetovemu očetu, ki kljub starosti očitno še vedno vleče niti iz ozadja, a se takoj zatem, ko se pojavi, tudi enako hitro izgubi.

Očitno je, da je Zvone Skaza kriv, aretirajo ga in odvedejo v pripor, zapor, kjer na sceno stopijo odvetniki. Lahko sem drzen ali pač naiven, ampak upam si trditi, če bi na drugi strani stalo več tako drznih in neustrašnih višjih inšpektorjev kot je Martin Vrenko, bi v naših zaporih sedelo veliko več velikih barab in pravih kriminalcev, ne pa malih rib. (In to ne pomeni, da male ribe ne sodijo za rešetke, ampak jih je veliko preveč, tistih drugih pa veliko premalo.) Vrenko se odvetnikov ne boji, jih sprva čisto malo podcenjuje, prizna napako in gre v naslednjo bitko, z vklopljenimi vsemi čutili in s procesorjem v glavi, ki bi mu ga najbrž zavidal kakšen matematični genij. Pa vseeno storijo napako. Seveda je Skaza preveč očiten krivec, da bi bil res kriv, vsaj ne za vse. Torej – kdo?

Pa smo na začetku – pri »whudanit«. In ker sem mogoče napisal že preveč, je končni razplet – veliko razodetje, seveda povsem v vaših rokah.

»Tehnično« gledano Demšar mojstrsko postavi šahovnico in figure, jih spretno in pretkano premika, vara in zavaja ter obenem premika glavne figure nasproti zmagi. Nekajkrat vzklikne »šah«, da nas zavede in nas v slogu mojstrov s »šah-matom« preseneti. Kaj je potem narobe? Ker je to prva njegova knjiga, ki jo berem, težko rečem, ali gre za pravilo oz. vzorec vseh njegovih knjig, ampak … prevečkrat sem se vprašal, če berem avtorjevo različico romana – opombe, namigi, usmeritve, ‘kaj je nekdo mislil, ampak ni storil in bo čez dva dni videl, da je bilo tako prav’, po nekaj raziskovanja junakov zaznamek »kaj se je v resnici zgodilo« … Zakaj mi avtor vse to servira? Jaz si želim sam ustvariti neko sliko, ali se je nekdo odločil prav ali ne, nočem vedeti, da se bo čez dva dni zgodilo »nekaj« in detektivi so tisti, ki morajo povedati, kaj se je zgodilo. Avtor kot avtor za moj okus pove preprosto preveč.

Oh, in še nekaj, kar smo imeli kakšen dan kar pestro debato na Instagramu – zasledil sem, večkrat, zapis »isvršba«. Že zveni narobe in seveda je narobe. Sam sem bil prepričan, da je pravilno »izvržba«, pa v tem primeru tudi ni, ampak »izvršba«. Knjigo sta jezikovno pregledala dva človeka in jima je tole, ob še kakšni napaki, ušlo nekajkrat.

Končna ocena? Mogoče bo bolj začasna, ker bom najbrž prebral še kaj (čaka me Estonia), da vidim, ali so te »napake« izjema ali pravilo oz. če gre za slednje, potem pač avtorjev slog. Zasnova in zgodba sta zelo dobri, glede na obseg so junaki sicer prikazani malce preveč »čez palec«, poleg tega je nastopajočih čisto preveč. V taki knjigi se zavedaš, da je vsak stranski lik lahko pomemben, posamezni priimki so si precej podobni, kar še dodatno zavaja, nekaj časovnega skakanja sem ter tja pa tudi ne olajša zadeve. Mogoče so me »napake« preveč motile, a teh motenj je bilo preprosto preveč, je pa to seveda stvar okusa. Namesto končne ocene nasvet – preberite in presodite sami.

Pivec, 2022