Mladinski roman danske pisateljice Mette Vedso z nenavadnim naslovom, ki spomni na kakšno sekto, je pravzaprav topla pripoved o odraščanju ter predvsem o prestavljanju meja v glavah.
Morda prvo vprašanje – zakaj naslov ni preveden? Ne glede na to, kako radi imamo slovenščino, moramo priznati, da je – sploh pa med mladimi; tudi naš jezik poln anglizmov, nemcizmov, hrvatizmov in pa tudi drugih -izmov ter da jezik kot tak živi, diha in se tudi razvija. Poleg tega je »Happy happy« fraza, ki jo v romanu uporabljata glavni junak, najstnik Ubbe (ali Urban) in njegov oče. Poleg tega tudi originalni naslov ni danski, ampak ravno tako angleški, kar kaže na dejstvo, da se tudi drugi jeziki zavedajo teh »vdorov«, ki se jih bo treba navaditi in jih tudi sprejeti.
Glavnega junaka Ubbeja imamo. Ubbe živi sam z očetom, saj je mama umrla v prometni nesreči. Živita v revni soseski, ob stičišču avtobusni prog in njuno domovanje je vse prej kot urejeno in lično. Njegov oče dela na smetišču in najbolj od vsega prezira »prasice bogate«, ki so prepričani, da lahko z denarjem ne le kupijo, ampak predvsem dosežejo takorekoč vse. Morda ima pa celo prav. A za Ubbeja in očeta bi vsekakor lahko rekli, da živita na družbenem dnu.
Ubbe predvsem na željo očeta trenira rokomet, kjer pa ni posebej uspešen in ga tudi ne veseli preveč. In potem nekega dne po spletu res nenavadnih okoliščin v dar dobi zelo drag komplet za golf in z nekaj iznajdljivosti začne obiskovati golf klub, v tistem drugem, premožnem delu mesta, Birkesoju. Tam ga poznajo kot Henrika. Seveda lahko golf zlahka označimo kot šport za bogate, za »prasice bogate«, ampak Ubbe tudi na lastno presenečenje odkrije, da je v golfu dober in ga posledično zato tudi veseli. A kako to povedati očetu?
Pa to še ni vse – isti dan, ko v dar od vdove Louise prejme golf komplet, spozna tudi Martino, veliko premožnejšo vrstnico iz elitnega dela mesta in njeno mamo, no, »instamamo«. Mama v Ubbeju prepozna neko drugačno, zanimivo in divjo plat za svoje dobro plačane instagram objave in za kratke foto-seanse Ubbeju dobro plačuje, za nameček pa mu kar lep kupček denarja primakne tudi za to, da Martino inštruira matematiko. Ubbe tako nenadoma zasluži skoraj več kot oče.
Seveda se zgodba zaplete in Ubbe je več kot enkrat postavljen na preizkušnjo. Tako se z Martino in njeno mamo – s »prasicama bogatima«; en dan spotoma odpelje do smetišča, kjer dela njegov oče. Odnos Martinine mame do očeta je zanj nesprejemljiv in nenadoma ima dovolj vsega – prikupne Martine, inštruiranja, golfa … zgodba ima še nekaj kasnejših zapletov in prekucev, zanimivih dialogov in predvsem pristnih tegob odraščanja otroka, ki mu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Ključen trenutek in vrh je vsekakor, ko se Ubbe in oče srečata na golf igrišču …
Skozi zgodbo se sprehodi nekaj zanimivih stranskih likov – v duhu Lars Larsen (ustanovitelj verige JYSK), pa očetova prijateljica Nelly, Ubbejev prijatelj Kerne, učitelj Ove in pa Louise. Vsak od njih doda košček v zgodbo, nihče pa pretirano ne izstopa. Konec koncev je vse odvisno od Ubbeja, a le do točke, ko fant ne zmore … a tudi na koncu bo od njega odvisno, ali bo morda vseeno prav on vezni člen med dvema svetovoma, ki se drug drugega rada izogneta, trki pa so lahko silni in nevarni.
Mette Vedso sem spoznal z morda še bolj pretresljivim 130 utripov na minuto, tudi tokrat ne razočara. Težko rečem, da navduši, o tem bodo vsekakor presojali mlajši bralci, ki jim je knjiga nenazadnje namenjena. Vsebina je na nekaterih mestih sicer morda malce nezdružljiva z našim svetom in se bodo bralci težje poistovetili, a po drugi strani – če se lahko poistovetijo z vampirji, nadnaravno močnimi osebami, nesramno bogatimi povzpetneži v getih, sem prepričan, da bodo znali izluščiti bistvo tudi iz Happy Happy. Upam si reči, da se bistvo skriva prav v naslovu – kaj je za koga sreča in kako priti do nje?
Knjiga, ki jo je žanrsko težko umestiti in kje hkrati razmišljaš o Stranger Things in Selznickovem Hugu Cabretu. Nadnaravni triler z ilustracijami in zanimiv tempom ter kar nekaj nepredvidljivosti.
Jason Rekulak je bil že nominiran za nagrado edgar (imenovano po slovitem Edgarju Allanu Poeju in kot taka namenjena ustvarjalcem nekoliko drugačnih del) in lahko rečem, da je eden tistih avtorjev, ki te prepriča in tudi malo zasvoji. Skrite slike so vsekakor nekaj ravno prav drugačnega, da si radoveden, kakšna so njegova druga dela in greš brskat ter brat …
Skrite slike se sicer začnejo kot vsak drug podoben triler – sprva spokojno, s ščepcem nenavadnega, potem ti nekaj nenadoma spodmakne noge in med kotaljenjem po bregu se vsake toliko malo ustaviš, zaveš dogajanja, pogledaš naokrog, mogoče celo vdihneš in se spet kotališ naprej. Zdaj zabrisane podobe se začnejo oblikovat v zelo jasno sliko, ki se ti ob trdem pristanku razcefra in vse skupaj vidiš spet popolnoma drugače.
Mallory Quinn nima življenja, ki bi bilo posuto s cvetjem, prej s trnji. Nekoč uspešna in perspektivna tekačica, zaznamovana s tragičnim dogodkom in občutkom krivde, bivša odvisnica in oseba, ki ji je težko zaupati. A se obenem trudi priti nazaj na pravo pot. Živeti urejeno življenje, stran od različnih skušnjav. Ponudi se ji priložnost za odlično plačano delo varuške petletnega Teddyja pri dobro situiranih zakoncih Tedu in Caroline Maxwell. Na nek način se zdi prelepo, da bi bilo res.
Maxvellova sta nenavadna – za njo se zdi, da ima več kot eno obliko kompulzivno-obsesivne motnje, on pa se zdi kot plenilec, ki v temi čaka na plen. Teddy je njun edini otrok, angelček in seveda najbolj nadarjen, izstopajoč in takorekoč popoln otrok. Pravila, ki jih postavljata starša, so zelo stroga, na trenutke nerazumna, sploh Ted ima več kot očitno zadržek, da bi v službo vzela bivšo odvisnico. In tu je seveda še Teddy – plahi fantek, ki rad riše in ima namišljeno prijateljico. V Mallory kaj hitro prepozna tiho zaveznico in osebo, ki ji lahko zaupa in ki se bo sposobna prilagoditi njegovi bujni domišljiji. Pa še enkrat – zdi se prelepo, da bi bilo res.
Mallory Teddyja pogosto sliši, kako se med počitkom z nekom pogovarja, praviloma pa ji po počitku vedno prinese risbice, ki jih je ustvarjal. Le da te risbice kmalu niso več podobne risbam, ki bi jih ustvarjal povprečen petletnik, pa tudi slikarsko izredno nadarjen otrok ne. Pa ne gre le za tehniko, ampak predvsem za tematiko. Teddy (ali morda nekdo drug?) želi povedati zgodbo – zgodbo o dekletu, ki jo je nekdo ubil ter skril njeno truplo.
Tisto kotaljenje po hribu tukaj postane nenadoma zelo hitro in tudi opazite ne, ko mimogrede treščite v kakšno ostro skalo. Mogoče boste začeli verjeti v duhove ali druge nadnaravne sile, morda se vam ouija plošča ne bo zdela traparija, otroci kot mediji se vam bodo zdeli povsem verjetni, predvsem pa boste spoznali, da ne smete nikomur zaupati. Tisti najbolj očitni morebitni krivci so seveda nedolžni, razplet je nepričakovan in toliko bolj grozen. Po glavi se vam bo podilo tisoč in eno vprašanje in če se vam bo mogoče zdelo, da veste, se (skoraj) zagotovo motite.
Ali je za vse pravzaprav kriv Teddy? Nas čaka nenavaden preobrat in se bo za glavno izkazala Mallory? Morda dekle na Teddyjevih slikah predstavlja njeno sestro? Ali pač njo? In kdo je pravzaprav Anya, skrivnostna Teddjyeva namišljena prijateljica? Ali je res zgolj namišljena? Rekulak ob vsem tem spretno in premišljeno v zgodbo dodaja sicer redke, a zanimive stranske like, ki vse skupaj močno popestrijo. Najslabši del knjige je pravzaprav zaključek, kjer se zdi, da avtor ni želel preveč grobo postaviti pike in je vse skupaj kar malce razvlečeno in celotna, sicer zelo napeta zgodba zvodeni.
Skrite slike so vznemirljivo branje in ena tistih knjig, ki jih boste res težko odložili iz rok. Piko na i vsekakor dodajo ilustracije Willa Staehleja in Doogieja Hornerja. Priporočljivo branje za prihajajoče deževne dni oz. za dolge, na trenutke tudi strašljive noči.
Pa je vendarle prišel na vrsto, sicer šele z osmo knjigo (če štejem prav), pa vseeno – Avgust Demšar in njegov junak Martin Vrenko. Torej, sta prišla na vrsto. Pohorska transverzala je menda posebna, ker v njej nastopa tudi drug Demšarjev stalni in sicer samostojni detektivski lik – inšpektorja Miloš. Potem je jasno, da gre za očitno zahteven primer, da je Demšar uporabil kar oba.
Klasičen korak nazaj – Pohorska transverzala je dejansko prva Demšarjeva knjigo, ki sem jo prebral. Nekje na polici so sicer še tri druge, starejše in precej tanjše, ki sem jih kupil ravno v obdobju, ko je na TV-zaslone prišla ekranizacija prav teh knjig. Pogledal sem prva dva dela in iskreno povedano nisem mogel verjeti, kako je ustvarjalcem znova uspelo ustvariti nekaj tako sterilnega, nevznemirljivega in dolgočasnega. Imenitni igralski zasedbi navkljub. Tam nekje sem imel priložnost gospoda Demšarja videti tudi v živo, takrat je predstavljal knjigo Tajkun in kar mi je bilo zanimivo – svoj način pisanja in ustvarjanja, razmišljanja in takrat me je prepričal. Pa je vseeno trajalo še nekaj časa, da sem odprl eno njegovo knjigo. Mogoče bi bilo boljše, če bi začel kje na začetku in spremljal, kako se razvijajo liki in njegov stil pisanja, ampak zdaj je, kar je.
Mogoče se vsaj malo že čuti, da me Pohorska transverzala ni navdušila. In res je – ni me. Veliko se je pisalo in primerjalo, se skoraj postavljalo na stran enega ali drugega in gradilo neko rivalstvo, za katerega sicer menim, da ga ni – Tadej Golob ali Avgust Demšar? Taras Birsa ali Martin Vrenko? Golob je vsekakor »učenec« skandinavske šole pisanja kriminalk – zgodba glavnega junaka je skoraj pomembnejša od tiste kriminalne, detektivi imajo vsaj temen madež, potem se odločijo za brutalno, psihološko ali zdravstveno smer ter pogosto vemo, kdo je zločin storil, ne vemo pa, zakaj in ali ga bodo na koncu policisti, kriminalisti tudi ujeli. Demšar pripada stari, recimo ji kar britanski šoli, ki ji poveljuje ena in edina Agatha Christie ter jo pogosto označimo kot »whudanit« kriminalko. V praksi to pomeni kup mogočih in zelo verjetnih osumljencev, raziskovanje in kopanje ter veliko pogovor, razmišljanj in celo ugibanja, kakšno slepo ulico ter nato zaključno razodetje in seveda krivec, ki je (bil) najmanj verjeten in na katerega smo nekje vmes mogoče celo malo pozabili.
Pohorska transverzala ima vse to. Na Pohorju v brunarici najdejo dve trupli, bivših sošolcev, ki sta očitno umrla zaradi zadušitve. Jasno je, da je bila tam še ena oseba, verjetno pa celo dve, a ne hkrati. Kdo in zakaj? Pod mariborsko Kalvarijo nekje v istem času najdejo še truplo kar se sprva zdi neprevidnega pohodnika, ki mu je zdrsnilo, poškodbe padca po pobočju pa so bile prehude in je umrl. Tudi ta tretji je bil sošolec prvih dveh in kot se kmalu izkaže, tudi ta verjetno ni umrl zaradi zdrsa, ampak nečesa, kar se je zgodilo po zdrsu. Zakaj je zdrsnil, ga je mogoče kdo potisnil in ali je ta ista oseba potem svoje opravila še pod Kalvarijo? Ali tudi tu iščemo tretjo osebo? No, da bo mera polna, so bili vsi trije sošolci najbolj vročega in vznemirljivega, všečnega in kredibilnega političnega obraza, zagotovo novega premierja, Zvoneta Skaze, druščina pa se je po nekaj letih prav v dneh pred umori dobila na obletnici mature.
In ker gre za dvojni umor in še enega dodatnega, za nameček pa ima vse skupaj še močan politični pridih, sestavijo najboljši dve ekipi – Miloš, Nika in Drago (zanimivo, da se jih v večini omenja brez priimkov) in Martin Vrenko, Ivana Premk in Marko Breznik, odgovarjajo pa Kralju, sicer nadrejenemu prve ekipe. In še dobro, da Demšar ni šel komplicirat še tukaj, ampak ekipi sodelujeta zelo vzorno in usklajeno, brez kakršnihkoli nesoglasij. Kdo ve, kaj bi bilo (mogoče izziv avtorjema), če bi moral iz Ljubljane priti še Taras Birsa s svojo ekipo? Martin Vrenko kot višji inšpektor vodi obe ekipi, ki se odpravita na delo – pregledovat dokaze, zasliševat priče, kopat po preteklosti, iskat in odkrivat vse mogoče povezave med Skazo in sošolci ter sošolkami (živimi in mrtvimi oz. umorjenimi), mogoče politične spletke in prevare ter vse več sledi vodi k Zvonetu Skazi. V ozadju je ves čas neka norčija iz zaključnega gimnazijskega izleta, njegova skopušnost in potegavščina, ki pa se je grdo sfižila. Vmes zajadramo še v Bosno in Hercegovino, spoznamo že po prvih vrsticah vidno nevarnega in neprijetnega sekretarja Skazine stranke Elvisa Kovačiča ter tu pa tam kakšen preblisk, za katerega pa v bistvu ne vemo, ali je pomemben ali ne. Najbolj zanimiv mi je bil del o Leopoldu Skazi, Zvonetovemu očetu, ki kljub starosti očitno še vedno vleče niti iz ozadja, a se takoj zatem, ko se pojavi, tudi enako hitro izgubi.
Očitno je, da je Zvone Skaza kriv, aretirajo ga in odvedejo v pripor, zapor, kjer na sceno stopijo odvetniki. Lahko sem drzen ali pač naiven, ampak upam si trditi, če bi na drugi strani stalo več tako drznih in neustrašnih višjih inšpektorjev kot je Martin Vrenko, bi v naših zaporih sedelo veliko več velikih barab in pravih kriminalcev, ne pa malih rib. (In to ne pomeni, da male ribe ne sodijo za rešetke, ampak jih je veliko preveč, tistih drugih pa veliko premalo.) Vrenko se odvetnikov ne boji, jih sprva čisto malo podcenjuje, prizna napako in gre v naslednjo bitko, z vklopljenimi vsemi čutili in s procesorjem v glavi, ki bi mu ga najbrž zavidal kakšen matematični genij. Pa vseeno storijo napako. Seveda je Skaza preveč očiten krivec, da bi bil res kriv, vsaj ne za vse. Torej – kdo?
Pa smo na začetku – pri »whudanit«. In ker sem mogoče napisal že preveč, je končni razplet – veliko razodetje, seveda povsem v vaših rokah.
»Tehnično« gledano Demšar mojstrsko postavi šahovnico in figure, jih spretno in pretkano premika, vara in zavaja ter obenem premika glavne figure nasproti zmagi. Nekajkrat vzklikne »šah«, da nas zavede in nas v slogu mojstrov s »šah-matom« preseneti. Kaj je potem narobe? Ker je to prva njegova knjiga, ki jo berem, težko rečem, ali gre za pravilo oz. vzorec vseh njegovih knjig, ampak … prevečkrat sem se vprašal, če berem avtorjevo različico romana – opombe, namigi, usmeritve, ‘kaj je nekdo mislil, ampak ni storil in bo čez dva dni videl, da je bilo tako prav’, po nekaj raziskovanja junakov zaznamek »kaj se je v resnici zgodilo« … Zakaj mi avtor vse to servira? Jaz si želim sam ustvariti neko sliko, ali se je nekdo odločil prav ali ne, nočem vedeti, da se bo čez dva dni zgodilo »nekaj« in detektivi so tisti, ki morajo povedati, kaj se je zgodilo. Avtor kot avtor za moj okus pove preprosto preveč.
Oh, in še nekaj, kar smo imeli kakšen dan kar pestro debato na Instagramu – zasledil sem, večkrat, zapis »isvršba«. Že zveni narobe in seveda je narobe. Sam sem bil prepričan, da je pravilno »izvržba«, pa v tem primeru tudi ni, ampak »izvršba«. Knjigo sta jezikovno pregledala dva človeka in jima je tole, ob še kakšni napaki, ušlo nekajkrat.
Končna ocena? Mogoče bo bolj začasna, ker bom najbrž prebral še kaj (čaka me Estonia), da vidim, ali so te »napake« izjema ali pravilo oz. če gre za slednje, potem pač avtorjev slog. Zasnova in zgodba sta zelo dobri, glede na obseg so junaki sicer prikazani malce preveč »čez palec«, poleg tega je nastopajočih čisto preveč. V taki knjigi se zavedaš, da je vsak stranski lik lahko pomemben, posamezni priimki so si precej podobni, kar še dodatno zavaja, nekaj časovnega skakanja sem ter tja pa tudi ne olajša zadeve. Mogoče so me »napake« preveč motile, a teh motenj je bilo preprosto preveč, je pa to seveda stvar okusa. Namesto končne ocene nasvet – preberite in presodite sami.
Nova knjiga Boštjana Videmška, svojevrsten dokument časa, nosi podnaslov Izvori ključnih kriz našega časa (na naslovnici je zapisano Izvori, v notranjosti pa Ozadja?), avtor pa se je v njej skozi prvoosebno izkušnjo dojemanja številnih svetovnih kriz posvetil noremu, kaj noremu – podivjanemu!, svetu okrog nas.
Boštjan Videmšek je posebne vrste človek – njegova energija je nalezljiva, z glasom in interpretacijo te prikuje na sedež ali pred zvočnik in stvari, ki jih piše, kot skalpel ostro zarežejo v samo srčiko bolečine. Njegov Vojni dnevnik, svojevrsten vojni roman, je za moje pojme ena najboljših in tudi najbolj pretresljivih knjig leta 2023. Na polici me čaka še Zadnji dve, ki ju je napisal skupaj z življenjsko sopotnico Majo, najbrž pa bi moral vsak od nas sem pa tja prebrati kakšno poglavje knjige Plan B. Dejstvo je, da Boštjan ne naklada. Stvari, o katerih piše – celo v romanu je bilo tako; niso fikcija, ampak kruta in bridka resničnost.
In ključne krize, o katerih govori v Mir in vojna? Irak, Afganistan, Afriške vojne (od Somalije, prek Sudana do Demokratične republike Kongo), Arabska pomlad (Tunizija, Egipt, Libija, Sirija …), pa Izrael in Palestina ter Ukrajina in Rusija. (Ja, to so naslovi posameznih poglavij.) O tisti zadnji pa mogoče malo več kasneje, kot tudi o uvodnem poglavju. Če pogledate svet okrog sebe, prižgete radio, berete časopise (vem, še obstajajo tudi takšni), berete spletne novice … okrog česa se vrtimo zadnja leta. Bila je Sirija in begunska kriza, potem sta se zgodili Rusija in Ukrajina in sedaj Izrael in Palestina, prav v obdobju pisanja članka pa se v enačbo vključuje še Libanon. Sam se recimo spomnim še Zalivske vojne, Sadama Huseina in seveda imamo vsi nekje v podzavesti datum, ki je dobesedno spremenil svet – 11. 9. 2001, dogajanje pa se je preselilo v Afganistan.
In res ne želim biti preveč pameten, kaj šele pokroviteljski – Boštjan nazorno, strnjeno in še enkrat – tudi skozi lastno, predvsem novinarsko izkušnjo; pove vse in še več. Kako in zakaj? Bodisi se vračamo v čas po drugi svetovni vojni in najbrž kar večno svetovno slabo vest zaradi vsega slabega, kar se je dogajalo z Židi in razlog, da se danes ob dogajanju v Palestini brez kančka slabe vesti miži. Zametki nečesa so bili potem med hladno vojno, resno pa so se začele zapletati konec osemdesetih – s padcem Berlinskega zidu oz. železne zavese. In seveda po že omenjenem enajstem septembru, ko se je dogajanje (lahko rečemo tudi širjenje demokracije) preselilo na Arabski polotok … vedno sta vsaj blizu vsaj dva takorekoč enaka akterja – Združene države Amerike in sedaj Rusija, nekoč Sovjetska zveza. V zadnjem obdobju se tej že tako nevarni kombinaciji pridružuje Kitajska, pa vse bolj vplivni Združeni arabski emirati in pa Izrael. Interesi se spreminjajo – nafta, ozemlje, druge naravne danosti, voda, vera … denar. Pravzaprav se ni nič zgodilo čez noč, gre le za niz domin, ki padajo ena za drugo, le da se seveda upravičeno vprašamo, kdo jih postavlja in podira? In oprostite izrazu, ampak ko človek enkrat prebere to knjigo, se zave, da je mir hudo daleč, svet pa zanesljivo in neustavljivo drvi v, khm khm, »3 p.m.«.
Zadnja (ključna) kriza današnjega časa in na nek način se mi res zdi, da utegne biti dobesedno zadnja, so Podnebne spremembe. Mnogo tega, o čemer je Boštjan pisal že v Plan B, mnogo se je od tedaj spremenilo in marsikaj seveda močno vpliva tudi na ta druga žarišča – nafta, litij, kobalt, gozd in seveda bomo prej sli slej prišli do nekega novega žarišča. Tisto žarišče, ki ga osebno kar nekako pogrešam, in je zadnjih sto let ravno tako ves čas prisotno, je seveda naš ljubi (in skoraj domači) Balkan. Dogajanje v Srbiji, vedno napeta relacija Kosovo-Albanija in brbotajoči kotel Bosne in Hercegovine. Pa seveda bo potem hitro kdo omenil še Tajsko in se ozrl tudi proti južni oz. srednji Ameriki, ob tem, da raje ne razmišljajmo, kaj se bo dogajalo, če bodo ZDA dobile predsednika. Na nek način se lahko vprašamo, če je sploh lahko še slabše, ampak se raje ne bi spraševal tega. Ključno je predvsem, ali se zadeve lahko obrnejo miru naproti?
In pa dajmo še o uvodnem poglavju – (P)ostati novinar. Sam sem Boštjana najprej spoznal kot novinarja, ki je želel vedno odkriti resnico, ni se postavljal na nobeno stran, je pa praviloma izpostavljal zgodbe zatiranih, zapostavljenih, izbrisanih, tistih na robu izumrtja in še bi lahko našteval. Ni se zadovoljil s prvim, kar mu je bilo servirano in je vedno želel videti, odkriti, izvedeti še več. In še več, in še več … naprodaj je nosil glavo, se dobesedno nastavljal nabojem, različnim gverilskim ali odpadniškim skupinam … bi lahko rekli v iskanju resnice? Lahko. Najbrž lahko dodam, da ni iskal le resnice, ampak tudi mir. Mir tudi zase, saj najbrž ne bi mogel spati (ali živeti), če bi vedel, da je nekje pustil, da se še naprej dogaja krivica, on pa se je obrnil stran, molčal. Ne, Boštjan ni tak človek. In na nek način upam, da je Mir in vojna tudi njegovo slovo od tovrstnega novinarskega dela, obenem pa se sprašujem – kdo pa nam bo potem sploh še govoril, kaj se v resnici dogaja tam zunaj. In zakaj?!
Zagotovo se bo našel kdo (vedno se), ki mi bo očital pretirano navijaštvo ali celo poveličevanje, ampak menim, da ljudi, kot je Boštjan Videmšek, jemljemo preveč samoumevno. Ni jih, verjemite. Samo pomislite, koliko je v Sloveniji neodvisnih in tudi drznih raziskovalnih novinarjev, ki se ne bodo zanašali na govorice in namige, ampak jih bodo tudi raziskali in se na lastne oči prepričali. Bore malo, žal.
Resnico lahko najdete v različnih oblikah in podobah, mir tudi. Knjiga Mir in vojna ima oboje, žal pač tudi to temno naslovno plat – vojno. S pomočjo te knjige boste zagotovo boljše razumeli, zakaj je tako in zakaj je pot do svetlobe – miru, še tako prekleto dolga, cilj pa neverjetno daleč.
Zbirko kratkih (in ene daljše, naslovne) zgodb Joja Nesboja sem kupil že v angleški različici, a kar ni prišla na vrsto. Zakaj, ne vem. Nesboja res rad berem in celo slovenski prevod je čakal (pre)dolgo.
Jo Nesbo me je navdušil v trenutku, ko sem pred številnimi leti prebral najprej Pentagram (sicer šele peto v vrsti), seveda potem celo sago o slovitem detektivu Harryju Holeju, nekaj samostojnih del, priredbo Macbetha, otrokom oz. mladini namenjeno serijo o nenavadnem Doktorju Proktorju, čaka pa me na polici tudi angleška različica nove zgodbe o Harryju Holeju (Killing Moon), avtor pa je za jesen napovedal novo zgodbo o bratih Opgard, ki smo ju spoznali v Kraljestvu – Blood Ties. In podobno kot velja za Stephena Kinga – Joja Nesboja poznamo kot žanrskega avtorja mojstrsko izpisanih kriminalk in trilerjev, seveda tudi z nekaj odvečnega balasta, ki bralca prikujejo v bralni položaj, dokler s knjigo ne konča.
Ljubosumnež, kot naslovna zgodba, po dolžini izstopa, pa še vedno ne moremo govoriti o klasičnem romanu, čeprav je Nesbo že izdal nekaj podobno dolgih del (npr. Blood Snow in Midnight Sun), vsem ostalim (drugim) zgodbam pa zlahka rečemo kratke zgodbe. Izstopi iz žanra? Občasno. Preseneti? Vsekakor. Najbolj s tem, kako mojstrsko zasnuje zgodbo, zapelje bralca in v zadnjih nekaj stavkih vse skupaj postavi na glavo. Pri nekaterih se celo vprašaš kam vse skupaj pelje in kako neverjetno običajno zgodbo piše, ko te seveda osupne.
London se tako ponuja kot naključen klepet dveh sopotnikov na letalu, vse dokler ona ne prizna, da bo kmalu umrla, saj je najela ljudi, da jo bodo elegantno ubili. Kljub temu, da je zaznamovana s pečatom (skorajšnje) smrti, se med sopotnikoma prižge iskrica – ljubezen na prvi pogled. Kaj pa zdaj?
Ljubosumneža bi lahko opisali kot Nesbojevo klasično delo, tudi daleč najdaljše, kjer na grški otok Kalimnos prihaja policijski sodelavec Nikos Balli z vzdevkom Ljubosumnež. Zakaj? Ker je za večino umorov krivo ljubosumje, on pa je tisto, ki zna to prepoznati in policijo usmeriti do krivca. Zgodba – med jutranjim plavanjem izgine izkušeni plezalec Julian Schmid, njegovo izginotje prijavi brat (dvojček) Franz. Kaj, kako in zakaj? Od začetka je sicer jasno, da ima tudi Balli svojo zgodbo, nek temen madež, ki ga seveda izvemo proti koncu, še vedno pa nas Nesbo preseneti s tistimi standardnimi preobrati in presenečenji proti koncu. Ne, nič, ampak čisto nič ni, kot se zdi. Vsekakor se mi je zdelo zanimivo, da se je Nesbo tokrat prvič resneje poklonil plezanju, športu, ki ga tako zelo obožuje in prakticira (med obiskom Slovenije pred leti je šel tako recimo plezat v steno Ospa). Zakaj zanimivo? Ker to počne tudi Tadej Golob s svojim junakom Tarasom Birso, za katerega se zdi, da se v svojih delih pogosto zgleduje po Nesboju in Holeju. Naključje? Morda pa ne.
Vrsta se zdi kot domislica in sijajna ideja za film v enem samem kadru – priseljenka, agresiven domačin, covid-19 in preskakovanje vrste, precej napetosti v samem dialogu in dokaj odprt konec, ki pušča različne razlage. Podobno velja tudi za Smeti, kjer v ospredje znova stopi ljubosumje, naraščajoče težave s priseljenci na Norveškem, njihove pregovorne težave z alkoholom in umor, pa čeprav umor kot tak ni nikoli v ospredju zgodbe. Mojstrski zaključek je neverjetno preprost, a najbrž ni prav veliko avtorjev, ki ga lahko izpeljejo s tako lahkoto.
Spoved je zgodba, ki vas odlično pripravi na naslednjo, za moje pojme daleč najboljšo. Arne pripoveduje oz. se izpoveduje policistu, ki ga je prišel zaslišat o smrti njegove (mogoče) bivše žene. Kaj povzroči večino umorov? Ljubosumje. Ja, spet smo tu. Na eni strani uspešna ženska iz bogate družine, ki ji v življenje pravzaprav ni treba prav veliko delati in na drugi strani umetnik, tokrat fotograf, ki se mora vsak dan boriti za znosen jutri. Žena se želi ločiti, najde si mlajšega (boljšega, lepšega, perspektivnejšega?) in potem jo najdejo mrtvo. In kar se spet zdi kot golo podajanje neke zgodbe o zakonu, ki je bil od začetka obsojen na propad, izpoved, za katero veš, da želi zdolgočasenega policista zavesti v slepo ulico in odvračanje krivde, te preseneti, kjer najmanj pričakuješ. Še enkrat – lahko si dober, celo zelo dober pisec in avtor, potem pa so tu mojstri. (Ne govorit okoli, ampak najbrž sem malo ljubosumen na te Nesbojeve mojstrske veščine). Ob zaključku sem se spomnil Kingovih zapisov v On writing in kako v zgodbi ne uporabi in ne izpostavljaj ničesar, kar za zgodbo ni pomembno. Če pa je, pa to v zgodbo skušaj vnesti na kar se da eleganten in nevsiljiv način, saj boš le tako lahko presenetil bralca.
In potem pride Odd. Odd kot Odd Rimmen, glavni junak, uspešen in oboževan pisatelj, »superman, jasnovidni intelektualec, ki analizira premise človeštva, napoveduje sociokulturne trende in prepoznava težave sodobnega človeka«, ki čaka, da bo v londonskem Gledališču Charlesa Dickensa stopil na oder, se usedel ob Esther Abbot in zbrani množici, ki je drago plačala vstopnice, razgalil še en košček svoje duše. Kako in zakaj je kot avtor uspel, kaj je glavna posebnost njegovih del in zakaj so njegove knjige kot suho zlato? To so vprašanja, dvomi in pomisleki, s katerimi se Odd spopada tik pred odhodom na oder. Odgovori pa ga pripravijo do tega, da namesto na oder odide iz dvorane. V osamo, daleč stran od vsega, kjer lahko znova svobodno in brez pritiska ter pričakovanj piše in ustvarja. Zavrača vse klice, intervjuje, adaptacije njegovih del, nekdaj želena gostovanja v pogovornih oddajah, se po spletu naključij zaplete prav z Esther in … spet izgubi svojo ustvarjalno iskro. Izbrati mora med ljubeznijo življenja in ljubeznijo do pisanja. Kako bo izbral? Koga ali kaj? Seveda ob še nekaj zapletih vmes in potem se zgodi konec. Ko sem le ostrmel in si – priznam, rekel »A ima sploh smisel še karkoli napisati ob takih mojstrovinah?«. Nisem si mogel pomagati, da ne bi razmišljal o eni od svojih kratkih zgodb (ki sem jo potem izločil iz Mračnih labirintov), kjer pišem o pisatelju, ki ni posebej nadarjen, ima pa res nenavadne ideje, predvsem pa verjame v svoja dela. Ampak je takorekoč edini. Dokler ne pride do ideje, da ga bo svet očitno spoznal, prepoznal in priznal kot mojstra mojstrov šele na točki, ko ga ne bo več. In uprizori samomor, ampak … se nič ne spremeni. Nesbo se v tej zgodbi odlično sooči z vsem, kar te doleti, ko postaneš uspešen, slaven, prepoznan. Mediji, zahteve, pričakovanja – pogosto neupravičena, nerazumevanje, vse to klovnovstvo in razgaljanje, pogosto pa predvsem samota in neizmeren dvom vase in v svoje sposobnosti.
Za zaključek pa še Uhan, ki se še enkrat več imenitno poveže v to tematiko ljubosumja in je podobna (pa čeprav drugačna) kot Smeti in Spoved, na nek način tudi Ljubosumnež. Taksist, najdba uhana, ki je enak kot ženini in misel, da da uhana ne izgubiš kar tako, če ne počneš »nečesa« na zadnjih sedežih. Črv dvoma oz. predvsem ljubosumja, temne misli in razkritje. Pa spet premeteno postrežene malenkosti, ki namignejo in odločijo ter razložijo zaključek.
Priznam, da je Jo Nesbo eden tistih avtorjev, po katerih se zgledujem. Podobno kot tudi Stephen King. In če so ti za zgled najboljši, seveda stremiš k najboljšemu. In tu ne gre toliko za to, o čem ali kako pišejo, ampak predvsem za strukturo in samo podajanje zgodbe. Seveda se vedno pogrešam o navdihu – pri Kingovi zbirki Mrtva straža avtor na koncu postreže z utrinki, ki so mu služili kot navdih in škoda, ker Nesbo ni storil enako. Ali rabiš v neki kratki zgodbi podrobno razdelat in razčlenit lik? Pravzaprav ne. Tukaj se to zgodi zgolj v primeru Ljubosumneža. Dialogi, dinamika med akterji, (na prvi pogled nepomembne) podrobnosti in finese so tiste, ki zgodbo dvignejo nad povprečje in tudi nad tiste, ki so »samo« zelo dobre. Seveda, tudi Nesboju – kot mnogim drugim, ne uspe vedno. Tokrat mu vsekakor je. Ljubosumnež in druge zgodbe nima slabega trenutka in zgolj potrdi dejstvo, da je Nesbo vsekakor eden največjih, tudi najvplivnejših piscev tega časa.
Nenavaden naslov, ki skrivnostnost potrdi tudi v eni od zgodb, je nova zbirka zgodb priljubljenega in čislanega Miljenka Jergovića, velja pa omeniti še podnaslov – Sarajevski Marlboro remastered.
Sarajevski Marlboro je Jergović pisal in izdal v vrhuncu vojne vihre sredi devetdesetih in iskreno lahko priznam, sem se skozi celotno branje ukvarjal z vprašanjem, ali mi kaj manjka, da bi zgodbe razumel, saj sem imel občutek, da je vse napisano tako, da bi moralo biti bralcu seveda jasno, kdo, kaj in zakaj. Trideset let kasneje gre za drugega človeka, drug čas, tudi Sarajevo je v marsičem postalo drugo mesto in seveda je svet drugačen.
Lahko bi rekel, da je to tako, kot bi kakšna glasbena skupina po tridesetih letih znova posnela neko uspešno ploščo – pa ne bi le dodali kakšnih basov, spremenile bi se glasovne linije in kakšen kitarski solo, ampak bi bile to popolnoma nove pesmi – z novimi besedili, novim »vzdušjem«, glasbo …
Trojico za Kartal sem šel brat neobremenjeno, saj sem to informacijo, da gre za, hm, kako naj rečem – nadgradnjo, novogradnjo ali obgradnjo?, Sarajevskega Marlbora, izvedel šele v zapisu Seida Sardarevića Druga imaginacija istega časa na koncu knjige. Moje prvo spoznanje je, da bom imel podobne težave kot pri Hemonu– da Jergoviću manjka »bosanskega šmeka« v pripovedovanju (leta 1993 je odšel v Zagreb in tam ostal), kar bi seveda lahko pripisal tudi prevodu. Na trenutke se sicer ta igrivost, nagajivost, brezbrižnost in predvsem čutnost sicer pokaže, ampak sem se ves čas počutil kot turist, ki je opremljen z vso potrebno navigacijsko opremo, pa je v mestu, kjer se nahaja, še vedno izgubljen. Ali je morda v napačnem mestu?
Jergović se, vsaj tako se mi zdi, zgodbeno krmari skozi vojno dogajanje sredine devetdesetih, ki pa ga povezuje s preteklostjo (otroštvom, odraščanjem in brezskrbno mladostjo ter spomini, ki pa vseeno niso tako igrivi, kot so bili morda nekoč), a vse to počne skozi prizmo sedanjega časa in sebe – drugače se spominja in gleda tako na otroški kot na vojni čas. Ostalo je mesto (torej Sarajevo), ostale so ulice, šole, predeli in ostali so dogodki. Seveda so ostale tudi osebe in njihove usode – nekatera življenja so ugasnila med vojno, druga kasneje, mnoga pa so se izgubila »v amerikah«.
Pa se bom najbrž ponovil – tudi Jergović zame ni Burić, Stanišić, ni Faruk Šehić (Knjiga o Uni) in tudi ne Feđa Štukan (Blank) ali kakšen drug avtor s tega področja, ki preseneti, osupne, navduši z vsako besedo in stavkom, domislico in iskrico. Enako kot pri Hemonu to seveda ne pomeni, da ni mojster besede in pisanja, pripovedovanja, nizanja spominskih biserov na zanimivo in unikatno ogrlico, a mene ni niti prepričal, kaj šele navdušil.
Poučna pravljica, ki jo je Rdeči križ Slovenije izdal v času pred mesecem prve pomoči in s katero želijo otroke v starosti od 5 do 10 let ozavestiti z osnovo – na katero številko poklicati in kaj povedati, če pride do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja.
Recimo temu zapisu kar brezsramna samopromocija. Zakaj? Ker sem avtor te pravljice spodaj podpisani in zato o njej ne bom zapisal mnenja, tudi ocenil je ne bom (sem pa zelo ponosen nanjo), želim pa vas opozoriti nanjo. Zakaj? Dobri dve leti sem zaposlen na Rdečem križu Slovenije in na številnih dogodkih, kjer smo v uniformah, ljudje od nas pričakujejo, da vsi vemo in znamo vse – od nudenja prve pomoči, odvzema krvi, razdeljevanja socialne pomoči do prve psihološke pomoči. Pa ni tako preprosto. Dejstvo pa je, da bi morali vsi mi poznati vsaj osnove vseh naštetih zadev. Sploh pa – in to ne velja le za nas na Rdečem križu Slovenije!, ampak kar za VSE – osnove prve pomoči, temeljnih postopkov oživljanja in prepoznavanja ter seveda številko, na katero poklicati, bi morali poznati in znati VSI.
Lansko leto smo v Tednu Rdečega križa predstavili maskoto, medveda Henrija. Pot do tja je bila dolga in se je začela pred mojim prihodom in ne bom ravno trdil, da sem bil jeziček na tehtnici, je pa moje mnenje nekaj štelo. Biti del najstarejše humanitarne organizacije in imeti obenem neko nasmejano in dobrodušno maskoto, ki nagovarja predvsem najmlajše (in je hkrati tudi zelo zanimiva odraslim in starejšim), je neprecenljivo. Odziv je bil pričakovano pozitiven. In potem smo razmišljali naprej – kaj bi še lahko naredili izven tega, da smo na dogodkih prisotni z maskoto, da tam delimo samolepilne tatujčke in obeske s to podobo. Kaj pa, če bi izdali kakšno knjigo? Prikimam. Pa pojdimo naprej – kaj pa če izdamo kar celo zbirko pravljic, kjer bomo otrokom skušali razložiti pomen znanja prve pomoči? Prikimajo.
In tako se je začelo. In začeli smo z osnovami. Na katero številko poklicati? Seveda, zdaj vsi vemo, da na 112, ampak če pride do nekega dogodka, nesreče, česarkoli in bo prisoten stres … »112, ali mogoče 113? Čakaj, ampak zakaj smo zadnje čase toliko poslušali o številki 114, a ni to tudi nekaj? PIšuka, kaj so zdaj gasilci, kaj so policisti in kaj reševalci? »
Kot že tolikokrat doslej sem skušal ustvariti neko realno situacijo in se postaviti v kožo otroka. Zgodba je pravzaprav zelo preprosta – fant Jan, ki bo jeseni začel obiskovati osnovno šolo, ostane sam doma z visoko nosečo mamico. Očka mora nepričakovano na službeno pot, ampak ker je do predvidenega datuma poroda še nekaj časa, odide bolj ali manj brez skrbi. A nekega večera mami odteče voda, znajde se v hudih bolečinah in seveda je Jan tisti, ki bo moral pomagati. V trenutkih zmede se ob njem »pojavi« medved Henri in ga vodi, usmerja ter mu svetuje. Naj storim korak nazaj – medved Henri je tisti, ki ve vse o prvi pomoči in o tem, kako pravilno pomagati. Otrokom (pa seveda tudi odraslim, sploh staršem) želimo sporočiti, da je medved Henri tisti lik, ki predstavlja vse naše znanje s področja prve pomoči in nasvete ter bo z nekim priklicem lahko »svetoval«, če se vaši otroci res kdaj znajdejo v težavah. Jan torej pokliče na številko 112 in tukaj (mladim) bralcem predstavimo celoten postopek takšnega klica ter seveda spet tisto pomembno – KAJ povedati. Zadnja stran tako predstavlja povzetek in opomnik – KDAJ poklicati na številko 112 in KAJ povedati ob klicu.
Torej, konec dober, vse dobro? Naj povem, kar želimo sporočiti zdaj že lep čas – vseživljenjsko učenje prve pomoči je pomembno, ker prav vsak lahko reši življenje. Naj bo to otrok, najstnik, odrasel ali starostnik, izobražujemo tudi slepe in slabovidne osebe ter druge, ki imajo mogoče kakšno telesno oviro. Najbolj pomembno se je kar najhitreje in seveda pravilno odzvati.
Primer v tej prvi pravljici ni tako zelo življenjsko ogrožajoč – ni pa nedolžen, kot bo tisti v drugi, kjer se bomo posvetili srčnemu zastoju in za katero upamo, da jo uspemo izdati še letos. Seveda razmišljamo tudi za naprej, saj se resnično želimo dotakniti vseh pomembnih tem, ki jih zajema področje prve pomoči, začeli pa smo razmišljati tudi širše – krvodajalstvo, odzivanje na nesreče, prostovoljstvo, migracije in socialna dejavnost. Medved Henri je maskota Rdečega križa Slovenije in kot tak bo predstavljal in utelešal vse naše vrednote in načela ter ozaveščal o vseh področjih, s katerimi se ukvarjamo.
In naj se ob tej priložnosti zahvalim tako vodstvu za zaupanje, pa našemu samostojnemu strokovnemu sodelavcu za prvo pomoč, Željku Maliću ter strokovnemu centru za prvo pomoč, ki so pregledali besedilo in poskrbeli za razjasnitev morebitnih nejasnosti. (O eni napaki, ki so jo zaenkrat opazile zgolj pozorne otroške oči, ne bi.) Pa hvala Saši Ogrin, ki je skrbela za koordinacijo, podjetju Umer za oblikovanje ter Marku Renku za domiselne in prikupne ilustracije in nenazadnje Upravi RS za zaščito in reševanje, ki je tole poučno pravljico sofinancirala (iz tega razloga pravljica ni v prosti prodaji).
Pa seveda hvala tudi vsem tistim, ki jo boste prebrali, se o njej pogovarjali, prišli na kakšen naš dogodek in druženje s Henrijem. Pri Rdečem križu Slovenije radi rečemo, da vse, kar delamo, delamo #izsrca, predvsem pa vse delamo za boljši jutri vseh nas, za močnejšo, odpornejšo in zdravo družbo.
Vid (ali pač SuperVid) se vrača – po Pasti v razredu in Knjižnem tatu, se razgibana osnovnošolska druščina vrača v tretje, z novim kompletom težav in predsodkov, ki jih imamo do slabovidnih ali kakorkoli »hendikepiranih«.
Zares pohvalno je, kako se avtor Žiga Valetič pronicljivo, zabavno in predvsem brez moraliziranja loteva zgodb o SuperVidu oz. Vidu. In če sta bili prvi dve epizodi malce bolj detektivski, je tretja zelo vsakdanja, prežeta z vseprisotno tekmovalnostjo, otroško nesramnostjo in celo apatijo.
Pred časom sem bil priča zanimivemu pogovoru s paraolimpijko, odbojkašico Leno Gabršček, ki se je rodila brez leve roke, o njeni izkušnji s trenerjem, ki je bil prepričan, da nekdo brez ene roke ne more igrati odbojke, pa čeprav je bila med najboljšimi v ekipi. Za to pripoved bi bilo sicer morda boljše, če bi za primerjavo vzel še enega športnega junaka, plavalca Darka Đurića ali pa – tudi v knjigi omenjenega, Alena Kobilico, bivšega manekena, podjetnika, tekača in očeta, ki je brez vida ostal šele kasneje.
Ljudje, ki nimamo težav in imamo zdrave otroke, namreč sploh ne pomislimo in se ne zavedamo, na ovire, s kakršnimi se npr. zgoraj omenjeni srečujejo v vsakdanjem življenju. Celo več – najbrž so mnogi med nami prepričani, kako polno privilegijev in olajšav je življenje tistih, ki imajo težave. (res mi je težko uporabljati izraze, kot so hiba, okvara, bolezen, hendikep, ovira ipd., pa čeprav so vse na nek način resnične in najbrž sprejemljive, čeprav spet ne za vse). In jaz bi jih vprašal – Resno?! Ali je res privilegij za nekoga brez rok ali nog, mogoče s kakšno mišično ali živčno težavo/okvaro, da lahko parkira na mestu za invalide? (to je še en izraz, s katerim imajo mnogi težave). Moramo to označevati kot privilegij? Ali pa, da ima brezplačno vozovnico za mestni prevoz, ko pogosto na obrazih voznikov vidim, v kakšno breme jim je, da morajo iti izza volana, spustiti klančino, jo potem nazaj dvigniti in ob izstopu vajo ponoviti. Ne, to ni privilegij in dajmo se za začetek zavedati tega.
Zdaj, ko pišem, razmišljam, da bi se Žiga morda lahko v prihodnje lotil tudi te težave – kako osebe s težavami označiti oz. jih ustrezno poimenovati?! Sicer pa – četrta epizoda bo nosila naslov Izgubljeni ribnik.
Nazaj k vsebini … Mark, tokrat glavni antijunak, mogoče predstavlja prav to presečno večino ljudi, ki mislijo, da imajo ljudje s težavami, privilegije. Zgodba se odvija na bazenu in se vrti okrog plavanja. Vidu je plavanje ne le sprostitev, ampak tudi beg, zatočišče in čas, ko je pravzaprav lahko sam s seboj, ko nima nobenih težav in kjer se počuti dobesedno kot riba v vodi. Pa čeprav mora paziti na proge in smer plavanja, poslušati udarce s »črvom«, ko se približuje robu bazena in seveda – plavati.
Ste kdaj poskusili plavati npr. z zavezanimi očmi? Mogoče zvezanimi rokami ali nogami? Ali pa hoditi po ulici z zares temno prevezo čez oči in mogoče zgolj s pomočjo palice?
Žiga je seveda v samo zgodbo spretno vpletel Janeza, učitelja za šport, Vidovega najboljšega prijatelja Lubanzija, Vidov spremljevalec Bojan je na očetovskem dopustu, tu je še razredničarka Brina, pa seveda Vidov dedi ter druge sošolke in sošolci. Vsak prispeva svoj kamenček v mozaik razumevanja, spoštovanja in sprejemanja drugačnih. In kot smo pri Žigi sedaj že vajeni, zna iz rokava potegnit kakšnega asa in zgodbo nepričakovano preobrniti ter jo narediti še bolj zanimivo. Ilustrator Jaka Vukotič pa z igrivimi ilustracijami vse skupaj zgolj nadgradi in obogati.
SuperVid je vsekakor serija, ki jo lahko recimo postavim ob bok Čudežni bolhi Megi Dese Muck, ki se je tam lotevala vedno problematičnega in zahtevnega odnosa otrok do domačih živali oz. hišnih ljubljenčkov. Nekaj čisto drugega? Mogoče, ampak vsekakor zelo sorodno.
Avtor se v seriji SuperVid uspešno spopada in predstavlja različne probleme, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje (ja, sploh pa otroci), ki imajo takšne ali drugačne težave in predvsem, kako se s tem soočamo vsi drugi. Svet (žal) drvi v neko stanje apatičnosti in če se ne zgodi kaj dramatičnega, se najrajši držimo vsak zase in na vse druge gledamo bodisi z zavistjo ali pomilovanjem, na človečnost in empatijo pa kar pozabljamo. In začeti je treba pri najmlajših – jih v pozitivnem in sprejemajočem duhu vzgajati od malih nog, da bodo postali zreli in odgovorni ter empatični odrasli.
Četrta knjiga priljubljene Urške Fartelj pod blagovno znamko 220 stopinj poševno je tukaj – na nek način zbirka največjih uspešnic, predvsem pa zakladnica preprostih idej, kako pripraviti res hitro in okusno kosilo, v 30-ih minutah.
Vsi tisti, ki radi kuhate – morda, če ne kuhate tako zelo radi, pa še bolj; Urško Fartelj zagotovo poznate oz. predvsem njen blog 220 stopinjpoševno. Mislim, da sem to opisal že pri eni od prejšnjih njenih knjig – Urško sem imel priložnost spoznati, ko smo enkrat organizirali t. i. »show-cooking« in resnično me je presenetila s sproščenostjo, igrivostjo in preprostostjo, s katerimi pristopa h kuhi. Sam sem eden tistih, ki ji je začel kuhati, ker je pač moral, potem ugotovil, da me to dejansko sprošča in mi je v veselje, pa je veselje v zadnjih letih kar usahnilo, saj so moji otroci postali precej izbrični. No, jaz moram še vedno jest in ko sem brez idej, kaj naj pripravim iz ponavljajočih se sestavin, zagotovo posežem po Urškini knjigi in iščem preblisk. In praviloma ga dobim.
Ideja, kako pripraviti kosilo oz. obrok v pol ure, seveda ni nova. Na kuharsko-knjižni polici imam podobno uporabni knjigi Jamieja Oliverja, kako pripraviti okusen obrok v 30 in celo v 15-ih minutah. Sprva se mi je to zdelo seveda neverjetno, ker … pač ne gre. Ampak ko enkrat spoznaš neka osnovna kuharska pravila (npr. da govedina potrebuje več časa kot piščanec, krompir pa več kot testenine in da lahko dejansko nekaj pripravljaš, medtem, ko se nekaj drugega že kuha ali peče), je tudi kosilo v 30-ih minutah povsem mogoče. Dobro, če imaš doma mogoče še dodaten par pridnih rok, celo hitreje.
Ključa sta na nek način dva – en je ta, da imaš morda kakšen ostanek kosila prejšnjega dne (npr. meso) ali kaj v zamrzovalniku (še vedno ostanek, le da je zmrznjen in ga je pametno vzeti iz skrinje recimo zjutraj), drug je ta, da uporabiš kaj predpripravljenega (npr. liste za lazanjo, ki jih ni treba kuhati, mogoče kakšne pripravljene torteline ali njoke, kupljene tortilje in seveda – tudi tisto zmrznjeno gre lahko v to kategorijo). In prosim, ne želim poslušati »Jaz rad vem, kaj imam notri, zato bom to naredil sam« – prav, ampak potem kosila v pol ure ne moreš pripraviti. In če radi veste, kaj je notri, potem začnite sami rediti kokoši, piščance, krave in imejte svoj zelenjavni vrtiček. Aja, ne gre? No, pri meni tudi ne in če si lahko olajšam, si pač bom. Naj se vrnem h ključem za uspeh – pravzaprav je še tretji – da si prejšnji dan (ali da ti pomaga kdo drug!) pripraviš sestavine in skrajšaš čas predpriprave (npr. narežeš zelenjavo, meso ipd.).
Tisto, kar mi je pri Urški Fartelj res všeč, je to, da ne komplicira. In ker je Slovenka (nič diskriminatornega), bo uporabljala sestavine in predvsem začimbe, ki jih lahko dobite v domala vsaki trgovini. Najhuje se počutim, ko v knjigi npr. Jamieja Oliverja ali Gordona Ramsayja najdem kakšen imeniten recept in potem se mi niti sanja ne, kaj naj bi neka sestavina bila, kaj šele, kje bi jo lahko kupil. In tudi v tej luči preprostosti sem uvodoma zapisal, da je knjiga Kosila v pol ure na nek način zbirka največjih uspešnic. Tisti, ki imate v lasti katero od njenih prejšnjih treh knjig – Preprosto, sveže in s kruhom pomazano, Preprosto in sveže vse leto ali Skupaj za mizo; boste prepoznali kar nekaj receptov, a seveda prej niste vedeli, da lahko vse skupaj pripravite v pol ure.
Ampak zakaj kosilo v pol ure? Celo, ko boste knjigo odprli, boste najprej prebrali »Življenja ne moremo meriti. Zato kuhajmo s čutili in ljubeznijo, ne s tehtnico.« Odgovor je preprost – Ker ponavadi nimamo časa, sploh ne med (delovnim) tednom. Sam pravim, da si vzemite čas za kuhanje, ko ga imate, torej praviloma ob koncih tedna – igrajte se, ustvarjajte, morda celo eksperimentirajte. Ampak med tednom, ko je pa treba nekaj na hitro pripraviti, saj sicer ne govorimo več o kosilu, ampak o večerji, pa ne komplicirajte.
Knjiga Kosilo v pol ure je razdeljena na logična poglavja: Nekaj na hitro, Juhe in jedi na žlico, Mesne jedi, Ribe in morski sadeži, Testenine, rižote in še kaj, Priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, Ker nam včasih zmanjka kruha … ter Še malo sladkega in potem seveda še nekaj uporabnih nasvetov polnih strani.
(Preverjeni) favoriti? Topli tortilja sendvič, piščančja juhica z rižem (in naj dodam – veliko zelenjave), lečna enolončnica s kranjsko klobaso (bonus: sladki krompir namesto običajnega), govedina z zelenjavo po mongolsko (tu morate biti malo bolj pripravljeni, saj vseh sestavin najbrž nimate vedno pri roki), ponarejena lazanja (ker boste uporabili zamrznjeno bolognese omako in testenine), pečenice s praženim kislim zeljem (tukaj moram priznati, da dam zelju vedno več časa, da je res mehko!), piščančji file z njoki v omaki s porom in koruzo (prijetno, sveže in kot nalašč za poletne dni), puranji medaljoni v gobovi omaki z ribano kašo (odlično funkcionira tudi s kus-kusom), bučkini rezanci v paradižnikovi omaki s kozicami (testenine so seveda lahko običajne), karbonara (yes, the Italian way!), testenine s piščancem v ponarejeni alfredo omaki, piščančje kroglice v maskarponejevi omaki (neverjetno, kako dobro je, so pa kroglice lahko tudi iz mešanega mletega mesa, ampak piščančje zmagajo!), široki rezanci v poletni omaki s kozicami (lahko tudi brez kozic in bo ravno tako zelo okusno in sveže!), testenine s porom in panceto, pražene testenine (tortelini ipd., za spremembo) s panceto in zelenjavo, piščančji curry s širokimi rezanci (zanimiva sprememba, če ga – kot pri nas, vedno jeste z rižem), njoki v omaki z bučkami in piščancem in tako naprej.
Receptov je krepko čez sto – prav veliko svinjine in govedine ne boste našli, tudi s krompirjem je bolj malo jedi. Osebno mi to zelo ustreza, saj jemo res veliko testenin, pa tudi riža in kus-kusa, jedi z ribami so bolj poredko na jedilniku. Odlično in pohvalno je, ker pravzaprav lahko mile volje kombinirate omake in priloge in dobite marsikatero zanimivo idejo, pa se vam je – mogoče zaradi kakšne družinske tradicije; zdelo nezdružljivo.
Naj se v zaključku dotaknem še ene stvari. Govorim o knjigi. Ne vem, morda sem samo jaz in sem itak mahnjen na knjige, ampak ob besedi »kuharica« nikoli ne pomislim na spletno stran, ampak na neko debelo knjigo z recepti in lepimi slikami, iz katere skoraj zadiši, ko jo odprem. Seveda, uporabljam tudi spletne strani, predvsem takrat, ko nekaj ne kuham prvič in moram kakšno stvar preveriti, sicer pa obožujem knjige. Osebno mi je bolj pregledno, ni oglasov, trapastih in prevečkrat neuporabnih komentarjev »kavč kuharjev«, pa tudi zaslon se mi ne ugaša medtem, ko pripravljam oz. kuham. Torej, knjiga! Knjiga 220 stopinj poševno – Kosila v pol ure je odlična izbira za vse tiste, ki radi kuhate, dobro jeste in ste pogosto brez časa.
Knjiga Ivana Ivačkovića nosi podnaslov Emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića in če pričakujete skoraj enciklopedičen pregled Balaševićeve diskografije in kakšno anekdoto za vmes, se motite.
Đorđe Balašević, Đole. Nesmrtni in upam zapisati eden največjih. Pesnikov, interpretov, pripovedovalcev zgodb. Pisateljev. Ivačković nam v knjigi Panonski admiral natančno in poglobljeno – gre namreč za novinarja in ljubitelja glasbe, ki je številne glasbenike, med njimi seveda tudi Balaševića, tudi kritiško, spremljal takorekoč celotno kariero; prikaže, kako je en na prvi pogled skoraj brezzvezni vojvodinski pevec, ki jo v bistvu hotel postati nogometaš, postal nesmrten lik, ki ga upravičeno postavljamo ob bok Cohena in Dylana.
Priznam, da do Balaševića v otroštvu in še malo kasneje posebnih simpatij nisem gojil. Pa ne, da ga ne bi maral poslušat, ampak je šlo za žanr, ki ga takrat nisem poslušal. Seveda smo se vsi razglašeno drli Mirko, nikoli povsem razumeli Petla in potem tudi s pomočjo Zaklonišče prepeva spoznali novo dimenzijo Računajte na nas. Potem se je zgodil 14. 11. 1994, Hala Tivoli in prvi Balaševićev koncert v kateri od tedaj samostojnih republik po razpadu Jugoslavije. In na tej točki je že treba izpostaviti, kako zelo ga je razpad države in vsa grozodejstva, ki so sledila, prizadel. Nikoli se ni imel za Srba, niti Vojvodinca ne, ampak za Jugoslovana. In čeprav si je v tistem obdobju privoščil kakšno nerodno in potem še narobe interpretirano izjavo, smo bili vsi njegovi. In on naš. Na tisti ljubljanski koncert so se ljudje iz Hrvaške in BiH prebijali skozi barikade, Slovencev je bilo za prgišče (enega zadnjih koncertov pri nas, pred vojno, je imel dobesedno za nekaj deset ljudi in ga v Slovenijo ni vleklo), karte je bilo nemogoče kupiti in takrat je na srečo in hvala jim, ena od komercialnih televizij prenašala koncert. Brat je snemal in tista kaseta je dolgo krožila – smejali smo, se jokali, objemali, ponavljali domislice, šale in dovtipe, kot bi šlo za citate iz kakšnega filma ali serije, čutili in peli. Od takrat naprej je bil vsak verz slišat drugačen. Samo prisluhnite otvoritveni Noć, kad sam preplivao Dunav, pa vam bo vse jasno. No, po tem koncertu sem ga začel poslušati. Takrat aktualna plošča Jedan od onih života je bila odličen uvod v spoznavanje in še danes lahko trdim, da gre za eno njegovih najboljših plošč in sploh eno najboljših plošč tistega obdobja. Ob najavi koncerta sem vstopnice kupoval oz. spraševal zanje, preden so prišle v prodajo in le redko sem zamudil kakšen koncert v prestolnici in bil tudi na tistem, ki ga je kasneje označil za najdaljšega v karieri, ko smo v veliki tivolski dvorani prepevali skoraj 6 ur. Pa potem tudi na zadnjem v Cankarjevem domu, ko je predstavljal knjigo Dnevnik mog djetinstva, zgolj ob spremljavi klavirja (in kasneje klape) in počel tisto, kar je počel najrajši – pripovedoval zgodbe.
Panonski admiral ima pravzaprav vse – od zmedenega mulca iz Novega Sada, ki se ni znal povsem odločiti med nogometom in glasbo, kako je potem leta 1977 postal član skupine Žetva in posnel eno največjih uspešnic tistega obdobja U razdeljak te ljubim. No, pa tudi nesmrtna Priča o Vasi Ladačkom je nastala v tem obdobju. Sledila je skupina Rani mraz, nesmrtna Računajte na nas, kratek čas sta bila v skupini celo z Boro Đorđevićem, kasneje ustanoviteljem in nespornim vodjem Riblje Čorbe, a se nista najbolje razumela. Kako in zakaj je postalo jasno šele 15, 20 let kasneje … A Balašević se je v vseh teh kolektivih počutil nekako utesnjenega in ni mogel razvijati svojega pravega jaza.
In je šel na solo pot in tukaj bi mogoče lahko povlekel vzporednico z Dylanom – Balašević v tistem obdobju ni bil nek posebno dober pevec, niti interpret, njegov glas še ni dozorel, kaj šele njegova čustva. Znal pa je pisati in pripovedovati! Ves čas je bil deležen kar ostrih kritik, saj ga resnici na ljubo ni nihče povsem razumel – glasba je bila ljudska (pa ne v maniri žanri, ampak komu je bila namenjena), besedila polna nekih duhovičenj in tudi sarkazma.
Potem so izšle najprej Pub, pa Celovečernji The Kid in 003, na vsaki se je skrivalo kar nekaj biserov, uspešnic in pesmi, ki so postale naše. Pesmi, za katere Balašević ni dovolil, kot se je to zgodilo pri Računajte na nas, da bi postale od koga drugega, od njih. Ampak tedaj, v prvi polovici osemdesetih, njih še skoraj ni bilo oz. so lezli iz plenic. Bezdan, Panta Rei, Tri posleratna druga in Marim ja … so v marsičem kazale, da bo Balašević postal glas neke generacije, glas Jugoslovanov, ki se na naraščajoči in vse nevarnejši nacionalizem ne bodo ozirali. Ob tem, da se je moral »boriti« tudi z lastnimi demoni (kot izvemo iz knjige, je znal biti zahteven in težaven sodelavec in če z glasbeniki, producenti, založniki … ni bil na isti valovni dolžini, se zgodba ni končala najboljše), kritike in nerazumevanje ni najboljše vplivalo, pojavil se je in začel dominirati turbo-folk (se spomnite Lepe Brene?), pa močna novovalovska scena tako v Beogradu, Zagrebu kot tudi Ljubljani in najti svoje poslušalce ni bilo lahko. Če imate priložnost, vam priporočam dvoje – poiščite kakšno knjigo, tokrat enciklopedijo Petra Janjatovića o glasbi v bivši skupni državi, lahko pa obiščete razstavo o ex-YU rocku v Sarajevu, da boste dobili občutek, koliko ene fantastične glasbe je bilo v tistem poldrugem desetletju ustvarjene na tem področju. In potem pomislite, da je bila tudi druga stran enačbe … tako kot smo imeli konec devetdesetih v Sloveniji Siddharto in močno rock sceno, smo imeli tudi Atomik Harmonik, Game Over in podobne.
No, in nekje na ločnici, čeprav je bilo jasno, na katero stran je sodil po kvaliteti in brezčasnosti, med glasbo in recimo-ji-glasbo, je bil Đorđe Balašević. Takorekoč osamelec. Hrvaška v podobnem položaju je imela Arsena Dedića, Slovenija Vlada Kreslina (ki se je v tem obdobju okrog devetdesete tudi osamosvajal od Martina Krpana), Balaševićev veliki prijatelj Zoran Predin je takrat recimo še navduševal z Lačnimi Franzi, ampak saj vidite, kam pes taco moli. In prej omenjeni nacionalizem je izbruhnil v vsem svojem sijaju v začetku zadnjega desetletja 20. stoletja – Slovenci smo se osamosvojili, 10-dnevna vojna, Hrvaška se osamosvoji, zadeve postanejo mnogo bolj resne in potem seveda še Bosna in Hercegovina. Konec. Konec vsega – glasbe, filma, kulture, športa, brezskrbnih poletij in potovanj, bratstva in enotnosti.
Že omenjena Jedan od onih života, Naposletku … in kot zaključek te neke nenavadne zgodbe Devedesete. Na slednji je bil hkrati kritičen in razigran kot morda še nikoli doslej. Đorđe Balašević ni bil več tip, ki je pel pri Žetvi in Ranom mrazu, tudi Đorđe ni bil več, ampak je postal Đole. Poiščite dokumentarec in seveda sam koncert februarja 1998 iz še vedno obkoljenega in razrušenega Sarajeva, ko so mu grozili s smrtjo, pa je zavrnil vse oblike zaščite in povedal, da če to, da bo nekaj dni tarča nekih norcev s puškami, pomeni, da bo teh nekaj dni »Sarajlija«, naj bo. Ljubljana do vojne ni bila nikoli njegova in mu je tudi v devetdesetih predvsem omogočila koncerte, ki so jih obiskovali ljudje iz Hrvaške in BiH, Sarajevo pa je bil vedno njegov. Treba pa je upoštevati, da Slovenci nismo preprost narod, izredno zamerljivi (Sava centar, seveda), da nas je težko vzljubiti, ampak … bila pa je Slovenija tista, ki Balaševiću ni zgolj omogočila koncertov in stikov z vsemi njegovimi, bila med bombardiranjem Srbije zatočišče zanj in za njegovo družino, ampak so naši zdravniki tudi rešili življenje njegove hčerke. Tako da ja, naj zgornje vrstice ne bodo razumljene napačno – tudi Slovenci smo bili njegovi. In on naš.
Dnevnik starog momka je bila bržčas njegova zadnja plošča s tistim pravim kreativnim nabojem, saj se je potem Đole nekoliko bolj usmeril v pisanje scenarijev, knjig in, moram priznati, tudi v zelo zrelo in premišljeno prirejanje starejših pesmi ter izdajanje koncertnih plošč, kjer so vsa čustva resnično prišla na plan. Končno je bil v položaju, ko je bil obkrožen z glasbeniki in producenti, ki so ga razumeli in so znali njegova besedila »opremiti« z ustrezno glasbo. Njegov glas je bil seveda tedaj že zrel, interpretacija mojstrska in konec koncev – sedaj je bilo vsem jasno, o čem poje in kaj pripoveduje.
Konec leta 2019 (maja tega leta sem ga še zadnjič poslušal v Cankarjevem domu) je preživel zastoj srca in potem, kot se mi kar prevečkrat zapiše, se je zgodil covid-19. Pljučnica kot posledica okužbe s covidom-19 (in prosim, teorije zarote pustite ob strani!) je 19. februarja 2021 ugasnila življenje enega največjih, morda največjega. Spomnim se, kje sem delal tedaj in da je bila direktorica ravno tako velika Đoletova oboževalka in da sva si izmenjala kar nekaj SMS-ev, si v ponedeljek v solzah izmenjevala zgodbe in da so bili tisti dnevi tudi sicer v znamenju njegove glasbe in obujanja spominov.
Pričujočo knjigo sem si kupil lani, ko sem obiskal Prijedor, mesto, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj. Prebral sem jo letos poleti, ko sem z otroki potoval po državah bivše skupne države, ki je oni seveda niso nikoli doživeli in ne razumejo teh čustev, ki preplavljajo mene – Skenderija, Sava Centar, ulice Sarajeva, Beograda, tabla za Novi Sad ali pa Virovitico, Miljacka, Sava in Donava, še vedno (ali pač spet) prisoten grozeč nacionalizem, Samo da rata ne bude, Portret života mog, Ne lomite mi bagrenje in tako naprej, v nedogled.
Đole pač ni pisal pesmi, on je pisal zgodbe.
Emocionalni vodič? Vsekakor. Res pa je, da če Đoleta niste nikoli doživeli, začutili, potem tudi ta knjiga ne bo storila nič. V meni je – podobno kot to počne njegova glasba, sprožila vihar čustev. Ivačković se je tega lotil premišljeno, podobno kot je Balašević z zdravo distanco prirejal svoje starejše pesmi/zgodbe, je tudi on brskal po člankih, intervjujih, razmišljanjih in zapisih, poslušal plošče in pač pisal. Zrelo, smiselno, povezano, čustveno. In komaj čakam, da zagrizem v še eno njegovo knjigo, ki sem si jo kupil v Beogradu (ker prevodov v slovenščino žal ne bomo dočakali), o še enem pogosto narobe razumljenem geniju – Branimirju Štuliću.
maticpise.com 