(brez naslova)

On writing

Naslov knjige, ki pove veliko ali pa nič. A če pred naslov dodamo avtorja – Stephen King in za naslov še dodatek »A memoir of the craft«, potem je bolj ali manj jasno, da je tole kar obvezno branja. Pa naj ste ljubitelji Kingovih del, (bodoči) pisatelji ali preprosto bralci.

Priznam, da sem knjigo v različnih obdobjih že nekajkrat držal v rokah, pa me je nekaj (ponavadi kakšen drug mikavnejši naslov) vedno odvrnilo od nakupa. Potem mislim, da je bilo lani (torej 2023), ko mi jo je začela podariti ena najbolj zvestih spremljevalk mojega bloga, pa sem si jo le nekaj dni prej kupil že sam. Nekaj mi je pač reklo, da je to knjiga, ki jo moram imeti. Pa je obtičala na polici, v dolgi čakalni vrsti (pri meni je bralna čakalna vrsta skoraj daljša kot v slovenskem zdravstvu), vse dokler je nisem znova dobil v dar, tokrat brez napovedi. Jaka Tomc, ki sem mu še vedno neizmerno hvaležen, da je izdal mojo prvo knjigo (Zvezdne pravljice) mi jo je s čudovitim posvetilom podaril za rojstni dan, ki sem ga zaznamoval z izdajo svoje druge knjige – Mračni labirinti.

In sem začel … najprej del imenovan C. V., ki je pravzaprav to, kar nakazuje naslov – Kingov (pisateljski in osebni) življenjepis. Ena najkrajših »biografij«, kar sem jih bral in to zelo plodnega avtorja. Ampak recimo, da boste v tem delu izvedeli skoraj vse – kako je odraščal, kaj ga je navduševalo kot otroka in kot mladostnika in kaj ga seveda navdušuje še danes ter predvsem, kaj ga je navdihovalo. Ne, ne boste presenečeni. Mogoče je mnogo bolj presenetljiv tisti del, kako dolgo je trajalo, da mu je uspelo, pa še ta uspeh bi dandanes najbrž odpravili z zamahom roke. Ampak če se sprašujete, koliko avtorjev v Sloveniji dejansko živi od pisanja, pomislite na ameriško tržišče in kako težko je uspeti tam. Ampak kot vemo, Kingu je uspelo, pri čemer pot niti približno ni bila lahka, da je od kratkih zgodb in neskončnega števila zavrnitev prišel do Carrie in potem naprej. In seveda, danes živi od pisanja. Pa najbrž mu niti pisati ni treba več glede na število doslej napisanih in izdanih knjig, novih in novih ekranizacij, bodisi filmskih ali v podobi TV-serij, zvočnih knjig itn.

Kar nekaj mnenj sem prebral, da je ta prvi del knjige izredno berljiv in zanimiv, tisti drugi, dobesedno On writing, pa malo manj. In pravzaprav res – tisti prvi, precej »tehnični« del, je sploh za pisce sicer zanimiv in z veliko uvida, a dolgočasen. Čeprav – kot napiše sam King – ta knjiga ni čarobna palčka in ne pričakujte formule za uspeh, boste pa našli številne koristne nasvete. Spet, koristili so njemu in glede na to, da mu ni uspelo čez noč in da se še vedno zaveda, da niso vsa dela popolna, je vse skupaj vredno prebrati. Pa pustimo zdaj tehnikalije okrog dolžine stavkov, dialogov, pridevnikov, prilastkov, aktiva in pasiva ter ne vem katerih slovničnih pravil, za katere priznam, da so mi celo v slovenščini postali tuji (res sem imel neizmerno srečo, da sem imel tri leta srednje šole odlično profesorico, ki nas je bogatila s književnostjo, so pa moji srednješolski časi že neka polzgodovina), kaj šele, da bi jih razumel v angleščini.

Tisto, kar se je meni kot bralcu (in piscu) zdelo pomembno je to, da sem se s Kingom v marsičem lahko poistovetil. Pozor – ne enačil, ampak poistovetil. Sicer sem prepričan, da ne bom nikoli živel od pisanja in da bo to za vedno moj hobi ter odličen ventil za sproščanje (vsega mogočega) in da potrebujem redno službo, od katere pa se ravno s pisanjem lahko odklopim. Ampak dejstvo, da mi (seveda ne samo meni!) nekdo kot King napiše, da če želim dobro pisati, potem moram veliko pisati in morda še več brati. Eno gre z drugim. Torej – ko berem knjige in pišem o njih, je to zame zelo dobro. Prebrane knjige seveda vplivajo name kot pisca, morda pa je zame še bolj pomembno to, da se discipliniram in pišem.

Nekoč davno tega sem imel to rutino – mislim, da sem tedaj prebral, da je imel Jack London (moj prvi pisateljski vzornik) dnevno rutino napisati 100 vrstic. Vrstic nisem nikoli štel, sem imel pa rutino, da sem se usedel za računalnik in pisal. Ko sem se »spraznil«, sem pač nehal. Dobro, davno tega ni bilo redne službe, gospodinjstva, magistrskega študija, treh otrok in števec let je bil precej nižji, tako da je bilo marsikaj lažje. Ampak – bi moralo biti sedaj težko? Včasih pač ne morem pisati eno uro, ampak samo 15 minut, ampak v tem času dam ideje ven iz sebe. Spet drugič se planeti in zvezde poravnajo in lahko pišem uro ali dve. In seveda pridejo trenutki, ko se vse skupaj ustavi … pa je včasih dovolj, da grem na sprehod in potem komaj sproti vse skupaj zapisujem v telefon, pridem domov in – akcija. Tako (z idejo v petek ter dvema 45-minutnima sprehodoma v soboto in nedeljo) sem nedolgo tega v enem samem koncu tedna napisal 12-stransko zgodbico na temo prve pomoči in srčnega zastoja.

In to so te stvari, kjer sem se s Kingom lahko poistovetil. Način, kako razmišljam in pristopam k pisanju, je pravi. Ker v tem uživam in to počnem brez pritiska. In čeprav ni v moji navadi, bom tokrat objavil citat (ja, saj vem, tiste kratke redno objavljam na družbenih omrežjih), nekje iz zaključka, kjer King zapiše takole: »Writing isn’t about making money, getting famous, getting dates, getting laid, or making friends. In the end, it’s about enriching the lives of those who will read your work, and enriching your own life, as well. It’s about getting up, getting well, and getting over.«

Preprosto? Ne, ni. Vedno bolj razumem očeta, ki mi je pogosto rekel, ko je kakšen naš športnik zašel v rezultatsko krizo, da to je pa zato, ker je začel razmišljati. Ni mi bilo jasno. Pa saj je prav, da razmišljajo, kako bodo dobri, boljši, najboljši? Ste že slišali (ali pa prebrali?), da se Luka Dončić igra košarko? Ne »da jo igra«, ampak »da se jo igra«. Bistvena razlika. Sproščen, brez pritiska, uživa in se igra. Spomnite se smučarskega skakalca Petra Prevca, kakšne rezultate je in uspehe je doživljal v poslovilni sezoni in se spomnite še tiste njegove šampionske sezone, ko je osvojil takorekoč vse mogoče – lahko so bili slabi pogoji, celo skok se mu mogoče ni posrečil, pa je zmagoval. Poglejte kolesarskega asa Tadeja Pogačarja ali pa plezalko Janjo Garnbret. Užitek jih je gledat, ker uživajo. Nedolgo tega sem najmlajšemu sinu rekel, da so njemu ljubi Joker Out začeli preveč razmišljati in so izgubili tisti čar, ki jih je krasil pred leti, ko so bili »samo« ena skupina, ki je šla na oder in preprosto igrala. No, mogoče so se v tisti fazi po Dončićevo oni igrali glasbo. Siddharti se je po bežigrajskem stadionu zgodilo podobno in resnici na ljubo – ko si enkrat na točki, ko moraš preseči samega sebe in biti še vedno boljši od vseh drugih, začneš razmišljati …

Res si ne želim predstavljati (ali bi moral napisati razmišljati?), da bi recimo meni osebno uspelo napisati knjigo, ki bi bila uspešnica, ki bi se morda prevedla v kakšen tuj jezik in bi za nameček doživela še ekranizacijo. Kaj potem? Pritisk založbe, bralcev, javnosti, kup novih »prijateljev« in potem … potem, ko ti ne uspe? Potem si pa muha enodnevnica. Torej? Ne, hvala.

Z izjemo enega majhnega dela (tistega tehničnega), je On writing zelo dobro, zanimivo in dobrodošlo branje. Tudi seznami knjig, ki jih je King prebral, so zelo zanimivi. Ob rednem prevajanju in izdajanju njegovih del (čakam pa na ponatis Tisto) se seveda sprašujem, kako in zakaj se nihče ne opogumi in prevede ter izda te knjige? Upam zgolj, da se naš veliki marketinški guru po knjigi nasvetov, kako »preboleti« izgorelost, ne odloči napisati še knjige o tem, kako napisati uspešnico. Ker King ne piše o tem. King piše o tem, kako pisati in v tem uživati.

Hodder, 2012

Kdo je ubil SEKS?

Provokativen naslov, za psevdonimom skrit avtor in obljuba »kriminalno dobrega slovenskega političnega trilerja«? Formula za (zagotovljen) uspeh? Mogoče.

SEKS je kratica. Seveda je lahko veliko več kot to in če to provokativno besedo postavite v politični kontekst, sta prepoznavnost in zanimanje zagotovljena. Za SEKS-om se namreč skriva Slovenska evropska konstruktivna stranka, na čelu katere je Lara Šmit, nekdanja teniška šampionka. Njihova v našem prostoru vedno želena sredinskost, pripravljenost na pogovore in sodelovanje z levimi in desnimi, zdrava kombinacija med liberalnostjo, desničarsko željo po napredku in levičarskimi ideali jih ne uvrščajo zgolj v parlament, ampak kar med glavne igralce na slovenski politični sceni. Vsaka podobnost z resničnostjo je seveda zgolj naključna, pa čeprav tudi o resničnosti lahko govorimo zgolj kot o pozabljenih predvolilnih obljubah.

A zgodi se nepričakovano, sploh pa za Slovenijo. Slab mesec pred začetkom volilne kampanje, prav na večer finale Lige prvakov (med torinskim Juventusom in madridskim Realom), Lara Šmit pade z balkona svojega stanovanja v središču Ljubljane in je na mestu mrtva. Prizor opazuje tudi Rado Tulli, ne najbolj spretni zasebni detektiv-pripravnik, ki je Laro cel dan zasledoval. Samomor, umor ali nesreča? Imamo v Sloveniji po Ivanu Krambergerju opravka z novim političnim atentatom?

Rado Tulli je v Ljubljano prišel iz Rima, saj je njegova mama Slovenka, njena nečaka Tit in Jovan (jugonostalgija za sedi, 5!) pa lastnika detektivske agencije Oculus Falco. Rado tako postane skoraj prostovoljski sodelavec za najbolj zoprna in na trenutke nesmiselna opravila, detektivska agencija pa se ukvarja predvsem z zasledovanjem nezvestih partnerjev, ljudi, ki so na bolniški odsotnosti, ampak niso in z vročanjem določanjem dokumentov. Če se navežem nazaj na slovensko politično ali gospodarsko sceno, vsekakor odličen posel, če ti ga uspe opraviti v skladu z željami in zahtevami naročnika. Tudi vikend primer zasledovanja Lare Šmit, če nima slučajno izvenzakonskega ljubezenskega razmerja, se zdi skoraj rutinski. No, naročnik je njen mož, propadajoči poslovnež, osumljenka pa najsvetlejša politična zvezda Slovenije. In konec tedna, ko naj bi jo opazovali, je konec tedna s finalno tekmo Lige prvakov.

In če je Rado pri svojem delu res popoln amater in je en od bratov (Jovan) popolnoma nezainteresiran za delo agencije, se agenciji le nekaj dni pred tragedijo pridruži Anita Fikač, energična Primorka s temnim madežem na svoji policijsko-kriminalistični karieri, ki vajeti preiskovanja hitro vzame v svoje roke. Obstaja tudi »motnja« z imenom Dani, ki Primorko pogosto vrže iz tira in jo kdaj tudi zmoti pri trezni presoji.

Nazaj na soboto … Tulli in Fikač zasledujeta – o diskretnosti ne bi!; Šmit pri vseh njenih dnevnih opravkih, zapisujeta, snemata in fotografirata (oziroma to počne predvsem Tulli) in zvečer, ko se Tulli odloči oditi domov in pogledati vsaj drug polčas Lige prvakov, se zgodi padec. Mogoče poriv ali spotik? Kakorkoli že, Lara Šmit pade in je mrtva.

In potem naslednji dnevi … policijsko preiskavo vodi Ivan Morelli, očitno bivši ljubimec Anite Fikač, ki z zasebnima detektivoma sklene tiho zavezništvo, saj imata informacij in materiala več kot dovolj. Javnost seveda želi izvedeti, kdo je ubil oz. zakaj je umrla Lara Šmit, delnice SEKS-a nezaustavljivo rastejo, čeprav je jasno, da Šmit pravega naslednika v svojih vrstah nima. Osumljencev ne manjka – politični nasprotniki oz. še bolj njihovi (fanatični) privrženci, Larin brat Savin, mož Fleischmann (ki bi moral biti na poslovni poti v Italiji, a njegov alibi kmalu pade v vodo), potencialni ljubimci (in ljubimke), sosedje, uslužbenci temne države, njeni strankarski kolegi, ljudje iz njenega otroštva oz. mladosti, celo Rado Tulli.

Zmedeno iskanje in izgubljena hoja v krogu, počasi sicer kapljajo neki namigi, padajo krinke, politika kroji (prehitre) zaključke in nato lahko rečem kar brutalen zaključek, seveda tudi s sklepno ugotovitvijo, kaj in zakaj se je zgodilo Lari Šmit. Če kje, moram tukaj avtorju priznati, da je naredil skoraj holivudski scenarij in zaključek, ki preseneti. Pa čeprav je za Slovenijo takorekoč neverjeten.

Avtor, sicer uslužbenec institucij Evropske unije in kolumnist, pa seveda spremljevalec in poznavalec slovenske scene, je ustvaril zelo zapleten klobčič in vsaj za moj okus pretiraval. Če kaj, je likov vsekakor preveč in ker jih je toliko, so slabo zgrajeni. In ko se bralec sprašuje, kakšen je pomen in vloga, nam predstavi nov lik, nov namig ali pač nek dodaten zaplet. Proteste iz covidnih časov je tokrat prestavil v predvolilni čas in jih dodatno začinil še z žalovalnimi protesti ob smrti Lare Šmit, brez nekega odziva politike, kar je pri nas nemogoče. Celo iz pogreba je naredil cirkus. Všečno je preimenoval tako stranke kot njihove glavne akterje in slovenski politiki nastavil ogledalo. No, pa ne le politiki, ampak tudi ljudstvu, ki »pade« in se zaljubi v prvi »nov obraz«, kakorkoli (ne)iskren je. Tullijeva nesposobnost se kaže skozi celotno knjigo in kar težko ga je vzljubiti, čeprav je takorekoč glavni junak. Enako se tudi v primeru Anite Fikač ves čas na nekaj namiguje, a nikoli pravzaprav ne izvemo vsega.

Kdo je ubil SEKS? je zanimiv, berljiv in na trenutke napet politični triler, ki se mu nekajkrat začetniško kolcne in je morda celo malce preveč razvlečen, avtor pa je vanj »nametal« dobesedno vso slovensko politično in družbeno zmešnjavo zadnjih nekaj let. Za sam žanr (triler) vsekakor preveč površno in mogoče celo populistično pisanje/branje, a konec koncev se knjige pišejo zato, da jih ljudje berejo. In Kdo je ubil SEKS? bo najbrž prebralo veliko ljudi, ki po tem žanru ne posega, pa jih bo mogoče začel zanimati. Obenem pa je Capobiancov prvenec zanimiv obet za naslednja avtorjeva dela …

Beletrina, 2024

Vernon Subutex (druga knjiga)

(Težko) pričakovano nadaljevanje francoske pop-punk-indie knjižne uspešnice o svojevrstnem bivšem lastniku ploščarne in DJ-ju Vernonu Subutexu je tu. No, v prevodu je že tretji del, tako da bomo najbrž že kmalu (letos?) lahko sklenili zgodbo in izvedeli vse.

Drugi deli so praviloma najbolj problematični in zgolj tistim najboljšim avtorjem uspe, da lepo povežejo niti prvega dela in nas privežejo na stole, da nestrpno čakamo tretji del. Takole, na prvi pomislek, bi Despentes lahko že končala. Nekaj zadev je sicer ostalo odprtih in v zraku, a nič tako drastičnega, predvsem pa smo dobili tisto, kar smo čakali cel prvi del – video »oporoko« Alexa Bleacha.

Druga knjiga se nadaljuje (le z nekaj malega časovne distance) tam, kjer se je prva končala – Vernon Subutex je na ulici, brezdomec, eden od mnogih pariških klošarjev. Dobil je nov krog kolegov, kljub težkim začetkom spoznal pravila, se jim prilagodil in živi … od klopi do klopi, parka do zavetišča. Zdi se, da je njegovo prejšnje življenje izpuhtelo v dimu (česa omamnega) in da se je navadil na svobodo, ki mu je dana oz. v katero je bil prisiljen. Kar je samo po sebi nenavadno, da je tak svobodomiseln posebnež prisiljen v svobodno življenje.

Nekdanji Subutexov »klub oboževalcev« se spopada s svojimi težavami – tudi zanje življenje ni kaj lažje, le da so oni vseeno uklenjeni v določene spone družbe – slabe službe in še slabše plače, (skoraj) mrtva razmerja, bolj ali manj problematični otroci, pa takšni in drugačni predsodki, neuresničljive sanje in še bi lahko našteval. Avtorica še naprej mojstrsko prikazuje in secira francosko oz. predvsem pariško družbo, pa seveda ne izpostavlja le tistih marginalcev, ki jim na prvi pogled ne gre najboljše, ampak prikaže tudi trohnjenje tistih, kjer je vse videti oh in sploh krasno. Vpeljala je nekaj novih likov oz. dala nekaterim večjo in pomembnejšo vlogo, še vedno pa lahko pričakujete veliko neposrednosti in kritičnosti – levih, desnih in tistih vmes, belih in črnih ter tistih vmes (pa brez očitkov o rasizmu), hetero- in homoseksualnih, kristjanov, muslimanov in ateistov, priseljencev in originalnih Francozov … v (lastnem) boju za pravičnost je še naprej nemogoče kogarkoli označiti za pozitivnega, pa »naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«.

Prva polovica knjige se ukvarja z dvojim – kje je Vernon oz. ali je res »zaklošaril« in še vedno pomembno – kje so Bleachevi posnetki? Teh si želi predvsem producent Dopalet, saj sluti, da bi znalo biti njegovo ime močno očrnjeno (tukaj lahko zaslutimo nekaj spogledovanja z #MeToo gibanjem), tako da posnetke zanj še vedno išče Lydia Bazooka, zelo pa zanimajo tudi Aicho, hči pokojne (ali pač umorjene, kot trdijo mnogi) Vodke Satane ter seveda vse ostale. Le Subutex se zdi do vsega najbolj distanciran, kot se ga vse skupaj sploh ne bi zadevalo.

Koščka se zlepita in celotna družba si skupaj ogleda Bleachevo »oporoko« in vsekakor gre za enega najboljših delov v knjigi, podobno velja potem za Dopaletovo razmišljanje, ko ga v njegovem varovanem domovanju presenetita dve osebi ženskega spola na svoji poti maščevanja. Oba omenjena dela o sami zgodbi povesta veliko ter razkrijeta oz. vsaj namigneta na določene povezave med junaki, kar pa številnim stranskim likom seveda ne preprečuje, da ne bi mešali štren in zgodbe delali še bolj zanimive.

Nekje in nekako vmes se zgodi Vernonova preobrazba, ko se v parku, kjer je še vedno brezdomec, začne okrog njega zbirati vedno večja skupina ljudi in nanj ter na njegove modrosti in umirjenost gledajo kot na naslednjega Odrešenika, znova pa začne navduševati tudi kot DJ na različnih zabavah manjšega ali večjega obsega. Takšnih časovnih preskokov je v knjigi kar nekaj in sčasoma postanejo moteči, saj se ves čas sprašuješ Kako in Zakaj? Tudi zaključek je košček takšnega časovnega preskoka, ko se glavnina odpravi iz Pariza in se premika od mesta do vasi, od vasi v vse večjo samoto in se zdi, da živijo nekakšno življenje samooskrbnih komun, ki pa je strogo nadzorovano in so vanj vabljeni zgolj posvečeni. Glavni je, seveda, Vernon Subutex.

Tako da na nek način bi lahko rekli, da je zgodba sklenjena. Vernon Subutex je našel svobodo, znova uživa v glasbi in z glasbo, obenem je ohranil svobodo. Poleg tega je »srečal boga«, na življenje gleda drugače, mnogo bolj razsvetljeno in duhovno. Ampak seveda ni zgolj on (pa čeprav je glavni lik) in vsak od njegovih »apostolov« ima svojo zgodbo, svoje grehe ter (temne) skrivnosti in lahko si mislim, da se bo v tretji zgodbi vse začelo vračati. Najbrž celo z obrestmi … Vsem, pa tudi kakšnemu nič hudega slutečemu mimoidočemu. Morda v stare vrtince posrka tudi Vernona in bo spet na začetku, kdo ve.

In še to – tehnični del, ki se mu, če je le mogoče, izognem. Zakaj? Vsi delamo napake in še tako dobronamerna kritika lahko zasenči vse dobro in pozitivno. Pohvala: Jedrt Maležič je še enkrat več opravila odlično, da ne rečem kar navdušujoče delo s prevodom. Ne preseneča, da tudi njena avtorska dela kipijo od bogatega izrazoslovja, neposrednosti, lucidnosti in pronicljivosti. Spomnim se, ko se bral dela Walterja Moersa v prevodu Stane Anželj in bil dobesedno osupel – zgodba se ponavlja. In še kritika, ki je prav zaradi odličnega prevoda še toliko bolj na mestu: toliko pravopisnih napak, takšnih in drugačnih zatipkov ter ponavljanj kot sem jih med branjem opazil tokrat, nisem vajen v izdajah kakšnih manjših založb (kjer se seveda na veliko varčuje, ponavadi najbolj prav na tem področju). In tako površno delo razvrednoti delo prevajalca in še koga drugega. Vsi se motimo in delamo napake, prepričan sem, da tudi lektorju in kasneje korektorju, ko že kdovekaterič bere isto besedilo, kakšna stvar uide. Kakšna, ne pa toliko njih. Če zgolj pomislim na lastno knjigo – mene, majhnega avtorja, ki je izšla pri majhni založbi, v majhni, a za vse nas veliki nakladi … lektorica je nekajkrat prebrala besedilo, preden se ga je lotila lektorirat, potem je prišlo do mene, ki sem njene popravke v 99 % sprejel, nato je šlo besedilo k oblikovalcu. On je postavil in pripravil za tisk, nakar datoteka ni šla v tiskarno, ampak nazaj k lektorici, ki je opravila še korekturo. In našla kar nekaj napak! Ker ja, se zgodi. In upam si trditi, da so Mračni labirinti takorekoč brez napak (kar pa težko trdim za zapise na mojem blogu, kjer pogosto odkrijem kakšno napako, ampak sem v vseh vlogah sam). Naša založniška velikana – Cankarjeva založba kot del Mladinske knjige, si česa takega, sploh pa v tolikšnem obsegu, pač ne bi smela privoščiti.

Vernon Subutex v drugo ni tako zelo zanimiv in berljiv kot prvi del in kljub pomanjkljivostim premore dovolj goriva, da se mu bo vredno prepustiti zapeljati še v tretje. Po prvem delu se mi ni sanjalo, kako se bo zgodba nadaljevala in moram priznati, da se bom tudi tokrat prepustil presenečenju oziroma – mogoče je prav vse. Poleg tega bom zelo presenečen, če se kakšna producentska hiša (a naj bo evropska, lepo prosim) ne bo lotila ekranizacije trilogije.

Cankarjeva založba, 2023

Mrtva straža

Zbirka kratkih zgodb Stephena Kinga, ki so nastale v različnih obdobjih in seveda tudi po različnih navdihih, nam kaže njegovo raznovrstnost in pripovedno mojstrstvo. O čem vse pa piše?

In še preden odgovorim na vprašanje, ki sem ga sam zastavil, še en preblisk. Nedolgo tega sem prebral Kingovo On writing, kjer sem izvedel marsikaj o njegovem načinu razmišljanja, pisanja ter drugih »tehničnih« prijemih. Nočno stražo sem začel brati mnogo prej in nekako obtičal pri prvi, daleč najdaljši zgodbi, ki je pravzaprav kratek roman – Megla (mogoče jo poznate po zaslugi TV-serije?) in prav zaradi dolžine najbolj odstopa od vseh. Pustimo vse tipične Kingove elemente (tipično ameriško mestece, ne povsem jasni odnosi med sosedi in znotraj družine in nato nek nepričakovan naraven pojav, ki sproži takorekoč fantazijsko oz. horror apokalipso ter konec, ki to pravzaprav ni), ampak predvsem zaradi dolžine ta najbolj štrli ven, sicer pa se mi zdi, da se je pretirano zapletal, določene stvari celo ponavljal in da se je prevečkrat znašel v slepi ulici. Predolga za kratko zgodba in prekratka za roman.

Sicer pa – vsem radovednežem bo vsekakor všeč Kingov Uvod, še bolj pa zaključne Zabeležke, kjer bolj ali manj razloži, kje in kako je dobil navdih, kaj je želel povedati in tako naprej. Med drugim boste izvedeli tudi, da je prvo objavljeno zgodbo napisal tik pred odhodom na kolidž, zadnjo pa leta 1983, torej v razponu sedemnajstih let. Seveda je vmes nastalo marsikaj, potem pa sploh.

O čem torej vse piše King v tej zbirki? Družinske skrivnosti, otroške travme, nadnaravni pojavi in sile, s hudičem obsedene pokvarjene ubijajoče igrače, povsem običajni ljudje z nenavadnimi sposobnostmi ali močmi, ustvarjalna kriza, alkoholizem in zlo. Veliko zla. Pa seveda vedno znova bitka ponavadi malega človeka s tem neobičajno velikim in pogosto nadnaravnim zlom.

In če me Megla ni najbolj prepričala (moram si pa še ogledati serijo, ker sem radoveden), me je recimo navdušila Opica (se spomnite tistih igrač-opic z zloveščimi obrazi in činelami?), tudi Tukaj so tigri me je popeljala v neke daljne čase, ko sem (od)rešitev pogosto iskal v domišljijskem svetu, pa potem recimo Splav, fantastična Urejevalnik besedila bogov in nepričakovana Mož, ki se ni rokoval. Ob Tovornjaku strica Otta boste najbrž pomislili na Christine, potem sta tu še Jutranja dostava (Mlekar št. 1) in Velika kolesa: pripoved o tekmi iz pralnice (Mlekar št. 2) ter zaključne tri, ki vas res ne bodo pustile hladnih. Najprej Babica, strašljiva zgodba o babici, ki na vsak način sili v vnukov objem, pa potem Balada o prilagodljivi krogli, kjer se (podobno kot v Urejevalniku besedila bogov) spopade z alkoholizmom, avtorskim (ne)uspehom in ustvarjalno krizo in še končna Ožina. Zgodba, ki lahko nastane v nečem zelo mračnem, a s svetlobo nekje blizu.

Zakaj sem omenil On writing? Obstajajo avtorji, ki jih berem rajši kot druge in pogosto me zanima, kaj in kako. Včasih kaj povedo v intervjujih, spremnih besedah, ampak pravzaprav si želim, da bi vsak avtor, ko ima recimo za seboj deset uspešnih knjig, napisal en »on writing«, da bi nas spustil v ta svoj idejni mehurček in ne gre za to, da bi ga kopirali (tega je tudi brez takšnih knjig več kot dovolj), ampak preprosto, da bi bralec dobil nek globlji uvid v celotno sliko.

In če je bil moj prvi stik s Kingom tam nekje v najstniškem obdobju in so bile to Mačje pokopališče, Christine in Cujo, sledila je še zbirka štirih krajših romanov, potem sem Kinga (včasih tudi mimo vedenja, da gre za njegovo delo) bolj ali manj gledal. In zadnjih nekaj let se mi zdi, da karkoli Kingovega dobim v roke, nima manj kot 500 strani in sem vsakič znova se sprašujem, od kje mu vse te ideje, domišljeni karakterji, ki smo jih morda srečali v kakšni drugi knjigi, vse pa pogosto izhaja iz nekega malega ameriškega mesteca. Všeč mi je tudi, da zna izstopiti iz okvirjev horrorja – očiten primer je recimo 23.11.1963, nekajkrat pa je to nakazano tudi v nekaterih kratkih zgodbah v tej knjigi.

Romanopiscem se znajo kratke zgodbe zdeti premalo, ampak treba se je zavedati, da morajo biti karakterji še toliko močnejši, dialogi premišljeni, sam zaplet, pripovedni tok in razplet pa dodelani in da je prostora za napake malo. Kingu praviloma ne spodleti, ima pa seveda za seboj nekaj desetletij prakse in tudi kar nekaj let zavrnitev in čakanja na preboj, kar ga je skalilo. In prav zato me je Nočna straža na številnih delih navdušila in me zgolj utrdila v prepričanju, kakšen mojster pripovedovanja je King – naj so to kratke zgodbe ali različno obsežni romani.

Beletrina, 2023

Opazovalnica

Pisatelji in zapisovalci življenj, zgodb in usod navdih za svoje zgodbe pogosto najdejo okoli sebe. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar pravzaprav že z naslovom – Opazovalnica, pove, da je avtorica pronicljiva opazovalka raznovrstnih zgodb.

Nina Kremžar, sicer nominiranka in prejemnica številnih nagrad, tako za prozo kot poezijo, se loteva zelo vsakdanjih primerov – medosebnih odnosov in ljubezni, odnosa do narave in z naravo, prikritih in pozabljenih dogodkov preteklosti in malih (neopravičljivih) zamer, različnih usodah in tako naprej.

Izpostaviti želim Jutranjo kavo, sicer nagrajeno kratko zgodbo iz leta 2017, ki jo piše ženska, žrtev hudega nasilja in trpinčenja, a vse to zakriva – ne le v življenju, ampak tudi nam, bralcem. Tisti grobi in neposredni zapisi o različnih oblikah nasilja so »cenzorsko« prečrtani, odstavek pa se zdi čisto običajen zapis dneva. Približno tako kot je to tudi v resničnem življenju, pri čemer se zdi, da je vse skupaj zapisano tako zelo lahkotno. Zame osebno, vsekakor najboljša zgodba v tej zbirki.

Zanimiva je tudi Midva, pravzaprav »neskončno« (ni, saj se na neki točki seveda konča) dolg stavek o njem oz. njiju dveh. On se v zakonu že dolgo ne vidi več in sprašuje se, kaj se je zgodilo z njo. Na kateri točki nista več dvojina, ampak le še dva posameznika. Pripravljen ima kovček, pospravljen pod postelji in le še čaka pravi trenutek, stavek ali pa dejanje, da ga potegne izpod postelje in za vedno odide iz njenega življenja. Za vse, ki smo bili kdaj na takšni točki v razmerju, znano in pronicljivo zapisano.

Bi kdo še, ki se odvija na pradedkov 90. rojstni dan in vas bo najbrž spomnila na številne prepire med sorojenci oz. sorodniki, kot se ponavadi zgodijo na tovrstnih praznovanjih. Ves čas se sicer zdi, da je nekaj še v ozadju in kot se izkaže med vrsticami in potem v naslednji zgodbi Dediščina, je to težavni brat Tomo, odtujeni narkoman.

Pripovedno močna, ki se me je zelo dotaknila, je tudi Aprili, kjer skozi različna življenjska obdobja, a vedno v aprilu, izmenjaje spremljamo zapise in občutenja očeta in hčerke. Sprva zelo povezana, zdi se, da njunega odnosa ne more nič skaliti, a se potem oče loči, hčerki namenja vse manj pozornosti, začne piti in celo pozabi na njen maturantski ples. Včasih je treba iti preko sebe, kaj pozabiti ali vsaj oprostiti in iti naprej, ni pa to niti lahko, kaj šele preprosto. Če ste se kdaj v življenju soočali s kakšnimi zamerami, ki bi jih bilo (morda) enostavno rešiti, se vam bo tudi ta usedla v srce.

Zanimivi, s podobno rdečo nitjo in temo odtujenosti, sta tudi Maskota in Lipovec. V prvi spremljamo moška, ki opravlja delo maskote (veverice), da bi na kakšnem dogodku lahko uzrl svojega sina, ki očitno stran od njega živi z mamo, v drugi pa mora sin priti na domačijo, saj je oče umrl. Spomni se zadnjega pogovora, zadnjega prepira – jasen je ta razkol med generacijami, očetov ponos in sinovo nerazumevanje in tudi nespoštovanje. V središču je drevo – lipovec, za katerega oče ponosno trdi, da je lipa, ki jo je posadil kot pravi Slovenec sinu v čast, sin trdi, da gre za ničvreden lipovec … in smo spet pri zamerah, ki jih včasih lahko konča šele smrt, a nemira v ljudeh to zagotovo ne pomiri.

Potem so tu še Cmoki, o ženski, ki se med pripravljanjem cmokov spominja posameznih delov svojega življenja, predvsem ponosa ob vozniškem izpitu, ki pa ga je hitro skalilo partnerjevo ljubosumje in nasilje. Pa obeh sinov, Ivana oz. Iveta in Aleša, ki jo nekje vmes prebudita iz spominov in opozorita, da je v cmoke pozabila dati sladkor, kar v njej znova sproži skoraj paničen odziv. Kaj takega se pač ne sme zgoditi, sicer … in potem zazvoni telefon.

In čeprav to ne bo niti polovica, želim izpostaviti še zgodbo Nazaj, zgodbo, ki teče nazaj. Začne se novembra 2019 s pogrebom in se konča štiriindvajset let prej, 14. 11. 1995, ko se njuna zgodba začne. Pa vmes? Vse, kar lahko pričakujete od 24-ih let skupnega življenja – spoznavanje, vzponi in padci, kariere, otroci, prepiri, ljubezen in bolezen.

To seveda niso vse zgodbe, so se pa meni osebno najbolj vtisnile v spomin. Le nekaj je takšnih, ki jih preprosto nisem razumel – npr. Fuego, Prebujanje, Življenje svilene kokoši in na nek način tudi O teži človeka.

Za Nino Kremžar lahko rečem, da dobro ve, kaj piše, pomen nekaterih vsebin je sicer morda znan samo njej, ampak pri teh redkih primerih se pač ne obremenjujemo s pomenom. Zgodbe so še vedno zanimivo napisane. Všeč mi je, da je spretno prepletala in se spopadla z različnimi (generacijskimi) razkoli in usodami ter vmes vpletla tudi številne občutljive teme. Avtorice ne poznam, da bi lahko rekel, da je v zgodbah veliko avtobiografskega in kot sem zapisal v uvodu – iz prebranega je več kot očitno, da je odlična opazovalka in zapisovalka zgodb ter usod.

KUD Sodobnost International, 2024

Dno

Dno Aljoše Hancmana je zanimiv roman, ki se naslanja na prepletene zgodbe družbe podvodnih ribolovcev in pravzaprav neznane skrivnosti ter tragične usode, ki jih je povezala in hkrati razdvojila.

Aljoša Hancman, meni povsem neznan pisatelj, me je pred tedni kontaktiral, češ da rad prebira moja knjižna mnenja in če bi me zanimalo prebrati njegov roman Dno. Poslal mi je še opis knjige in sliko naslovnice – zdelo se je zelo »lovecraftovsko«, čez nekaj dni me je v nabiralniku čakala knjiga in priznam – skrivnostno me je privlačila, da se je kar najhitreje lotim.

Dno je pravzaprav pismo glavnega junaka svoji partnerki, ki se ji opravičuje in obenem pojasnjuje zakaj znova odhaja na Hvar. Še preden sta se spoznala, zaljubila in dobila hči je tam preživel nekaj dni, ki so ga zaznamovali za vedno. In če želi sploh še kdaj živeti normalno življenje, mora tam plačati neporavnane račune, obstaja pa seveda tudi velika možnost, da ga nazaj ne bo nikoli več.

Imamo torej našega (neimenovanega) junaka, ki se ga zaradi skiciranja pomembnih dogodkov ali oseb med podvodnimi ribolovci prime vzdevek Picasso, njegovega odtujenega prijatelja, »brata« Franja, mojstra podvodnega ribolova Gregorja oz. Tuno ter njegovo desno roko Tristana ter Gregorjevo ženo Sonjo in hči Katko. Po kratkem bazenskem šolanju, kjer se že zdi, da nekaj brbota, se štirica odpravi na Hvar, natančneje v kraj Stara Crkva na kar precej odročnem delu hrvaškega otoka.

Naša potapljaška štirica, ki jih spremlja še pes Bleki, že takoj prvi dan zaide v težave, saj ne upoštevajo navodil svojega gostitelja Daneta, v morju jih prestrežejo vse prej kot gostoljubni in prijazni (beri: z naperjenimi puškami v rokah) prebivalci sosednjega mesta Nova Crkva in zgodba se hitro začne zapletati. In se zaplete na najbolj nemogoč način, ko Gregor sklene pogodbo s hudičem in se druščina (»okrepljena« še z Gregorjevo ženo in hčerko) preseli v Staro Crkvo. Seveda sta bila kraja nekoč povezana, pravzaprav eno in obstaja legenda, zakaj temu ni več tako, kaj kmalu pa postane jasno, da se za trdnimi zidovi in zaklenjenimi vrati Nove Crkve skriva nekaj več. Koliko več? Toliko, da bo prebudilo vse speče demone in zamere naših junakov in da je vrtinec dogajanja v nadaljevanju tako napet, da boste knjigo le stežka odložili.

In seveda sem spet pred dilemo? Koliko napisati, da ne izdam preveč? Nič več, pravzaprav. Naj dodam le še to, da je Nova Crkva precej zaprta oz. izolirana skupnost, kar pomeni tudi določene genetske okvare med prebivalstvom, da se po mestu pogosto širi grozen vonj, v neposredni bližini je potopljena ogromna ladja, okrog katere plavajo ogromne ribe in da na otoku redno izvajajo nekakšen obred – v jeziku, ki ga najbrž razumejo le oni.

In pridemo do Lovecrafta ter njegovega Cthulhuja. Avtor mi je prikimal, da je imel mojstra fantazijskega pisanja v mislih, sploh pa njegovo pošast vseh pošasti, ko je pisal Dno. Vsak izmed nas, ki piše in mu je všeč Lovecraft, je zagotovo razmišljal, kako bi se poklonil temu neverjetnemu svetu (t. i. Cthulhu Mythos), ki ga je Lovecraft ustvaril. Priznam – sam sem to storil dvakrat, saj je Lovecraft pustil ogromno prostora, da si vsak od nas lahko to (torej Cthulhuja, njegov videz, pomen in namen ter celoten svet) predstavlja in reinterpretira po svoje.

Hancmanu je vsekakor uspelo – tisti ščepec nepredvidljivega in nadnaravnega, ki zgodbo zaznamuje in jo naredi ravno prav drugačno, obenem pa se zdi, da je z lovkami večne teme prepredena celotna zgodba. In mogoče se zdi samo meni, ampak če boste naslovnico obrnili na glavo, bo slika drugačna, malce bolj temačna …

Tu se potem znajdem pred težavo … Kaj mi ostane, ko ta (tj. lovecraftovsko-cthulhujevski) del vzamem stran? Ogromno podvodnega ribolova ter opisovanja lepot hrvaške obale ter odnosi med glavnimi liki, ki so polni nekih (tudi temnih) skrivnosti, potlačenih v podzavest. Glavni lik je potem pravzaprav Franjo, ki se spopada z nenavadno očetovo smrtjo in želi očeta maščevati. In zdi se, da je vse pravzaprav narejeno za to, kako se bo lahko Franjo kar najboljše maščeval. Naš Picasso ima sicer dolgočasno službo, a mnogo bolj »zanimiva« je smrt hčerke, kjer pa nikoli ne izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo, jasno pa je, da ga je teža dogodka pahnila v temačni vrtinec obupa in brezupa, iz katerega še vedno išče izhod. Vse skupaj (razmerja med junaki, morebitne težave in usode, dogodki) je preveč »nastavljeno« in položeno bralcu v naročje (če se navežem na družabno igro Cluedo – veste kdo koga, kje, s čim in tudi zakaj), tako da nekih velikih presenečenj ni, res pa je vse skupaj napisano dovolj spretno, da knjigo težko odložiš.

Sam roman ima sicer ogromno nečesa, kar bi se lahko razvilo v en tak zanimiv in presenečenj poln in popoln »kingovski« roman – od te skrivnostne pošasti do temnih skrivnosti naših junakov, pa zgodbe okrog Stare in Nove Crkve, tu je seveda še potopljena ladja, podvodni ribolov in obilo priložnosti za dober umor (ter še boljši alibi).

Brez podcenjevanja, a dejstvo je, da bodo tisti bolj izkušeni in v žanru domači bralci hitro opazili ogromno razpok v zgodbi. Vseeno pa lahko napišem, da je Dno vznemirljivo branje, ki bo bralca hitro posrkalo v globočine nečesa večjega od njega samega in njegovih pričakovanj. Prav tja, kamor nas je želel odpeljati Lovecraft in kjer nas čaka Cthulhu …

Frontier, 2024

Dvoliki

Jedrt Maležič je odlična prevajalka in pronicljiva zapisovalka dvoličnosti v naše družbe, kar je dokazala že s knjigo Križci, krožci, v kateri se je izraziti dvoličnosti posvetila predvsem na področju istospolne usmerjenosti. Tokrat je šla korak dlje …

Dvoliki je zbirka 24-ih kratkih zgodb iz našega vsakdana. Mogoče boste v pisanih likih posameznih zgodb prepoznali sosede, znance in prijatelje, sodelavce, nadrejene, mimoidoče in seveda tudi sami sebe. Vlog je veliko in načeloma nihče ne igra samo ene, ampak si za različne priložnosti nadene drug obraz.

Nima smisla opisovati ali takole razmišljati o vsaki posamezni zgodbi – to sem počel med branjem in mislim, da boste tudi vi. S čim se bo treba spopasti? S krepostnimi in brezpogojno zvestimi babicami, ki svoji vnukinji prizna, da je pač treba včasih malo potrpet, mimogrede pa zabredeta še v debato o ščegetavčku. Pa o 30. obletnici mature, kjer se izkaže, da marsikatero življenje ni prav takšno, kot se ga slika v javnosti, recimo prek družbenih omrežij. Težavnih začetkih novih razmerij, še posebej če se kje blizu smuka kakšen otrok. Katera vloga je v tem primeru, predvsem pa v nekem trenutku pomembnejša – vloga očeta ali partnerja? Brali boste tudi o navidez trdnem prijateljstvu, ki pa se lahko hitro podre kot hišica iz kart ob prvem pišu, ko vanjo zapiha še tako lahna sapica, kaj šele, da je ta sapica veter ljubezni.

In tako naprej in tako naprej … istospolne ljubezni, različni predsodki, ustvarjalna kriza, spogledovanje. Pač zgodbe in usode, ki jih ponuja vsak dan v službi, v najljubšem lokalu, na nedeljskem kosilu pri starših, naključnem srečanju dveh sošolcev, navezovanju stikov, različnih obletnicah, sestankih, na dopustu, v trgovini … razmislite sami pri sebi, kako iskreni ste in kako se vaša vloga v predstavi življenja spremeni, ko pridete iz službe, se preoblečete, postorite hišna opravila, greste potem morda na sprehod, zvečer pa na pijačo in si mogoče za lahko noč še s kom (in seveda je pomembno, kdo je oseba na drugi strani) dopisujete.

Bralec pravzaprav nikoli ne ve, v katero smer se bo zgodba obrnila, čeprav »nedolžnih« ponavadi ni, z dvoličnostjo je prežeta vsa družba. Ni potrebno prav veliko, da se zgodba (življenje) postavi na glavo in človeka prikaže v popolnoma drugačni luči. Konec koncev pa – mar ni tudi obsojanje ena številnih podob dvoličnosti?

Mogoče sem tudi sam naredil napako, da sem zgodbe bral prehitro – pač moj bralski tempo je tak, da ko berem knjigo, rad preberem kar največ. Tukaj, ko govorimo o pravzaprav zelo različnih zgodbah, pa čeprav z jasno rdečo nitjo – dvoličnostjo; tak pristop morda ne funkcionira najboljše. Nekatere zgodbe se zaključijo (pre)hitro in sem imel občutek, da se zadaj skriva še veliko več, spet za kakšno nisem vedel, kaj mi sploh sporoča. Ali je bil pač zgolj trenutek napačen?

Dvoliki so vsekakor knjiga, ki vam jo priporočam v branje in mogoče polagam na srce, da ko preberete zgodbo, si vzemite malce odmora. Razmislite, naredite prepih v lastnem podstrešju, se postavite v vlogo enega ali drugega junaka, mogoče trenutka. Morda bo slika tako jasnejša in boste vse skupaj dojeli še bolj celostno. Osebno se mi zdi, da sem od knjige dobil manj, kot sem pričakoval in manj kot sem si želel, a mislim, da je tokrat krivda predvsem moja in ne avtoričina.

Goga, 2023

Greh

Roman Metoda Pevca je žanrsko težko opredeliti, čeprav gre v osnovi za klasično »whodunit« kriminalko, a je v njej veliko filozofskega, širše kritičnega razmišljanja in na trenutke deluje celo kot manifest. Za lepši in boljši svet.

Pravzaprav je že sam naslov precej bolj večplasten, kot se zdi iz te široko uporabljane besede. Greha in grešnikov ter grešnic ne manjka. Ali je greh ubijati? Vsekakor. Ali je greh spolno zlorabljati, ne glede na starost in spol? Absolutno. Ali je morda greh včasih zaobiti kakšen (uraden) postopek? Tu smo že na spolzkih tleh. Kaj pa greh, če se nekdo odreče Bogu? Tu pa lahko začnemo na dolgo in široko razpravljati in takšnih grešnih vprašanj je v knjigi še nekaj.

Začne se z odkritjem trupla na bregu Ljubljanice, ki na prvi pogled deluje kot tipični ljubljanski brezdomci oz. klošarji. Truplo, ki je na nek način podobno Sokratu in kriminalistu Rudiju šesti čut pravi, da je zadaj lahko kaj več. Njegov (nadrejeni) in veliko bolj izkušeni kolega Kajetan Perko se strinja in oba imata prav.

Sprva brezimni klošar, ki ga začuda nihče ne pogreša toliko, da bi prijavil njegovo izginotje, je bivši duhovnik Pavle Žorž, znan tudi kot Ciril. In ko kriminalista začneta poizvedovat po ljubljanskih ulicah, kmalu spoznata, da bosta imela opravka z res nenavadnim primerom in da je šlo za dobro premišljen umor. Pavle je bil resnično duša od človeka in vse prej kot tipičen klošar – ni pil, ni kadil, njegov prodoren pogled in pomirjujoč glas ter široko znanje pa sta prinašal mir in spokojnost. Zakaj bi ga kdo hotel ubiti?

V zgodbo začnejo prihajati stranski liki. Najprej je tu Marcela, brezdomka in odvisnica od drog, ki se je kot edina prišla od Pavleta poslovit tudi v mrtvašnico in ga je poznala že od prej, ko je v Gorjančah vodil nekakšno skupnost (komuno) za vse tiste, na katere so vsi pozabili. Potem je tu Vlado, bivši vojak, ki ima očiten PTS, saj je bil v bratomorni vojni na tleh Jugoslavije plačanec in je videl ter doživel marsikaj, sedaj pa živi v nekem »skrivnem« bunkerju nekje pod Rožnikom. Za oba se zdi, da vesta veliko in več, kot sta pripravljena povedati.

Zanimivo postane, ko v zgodbo stopijo Pavletov varovanec Simon, ki je bil spolno zlorabljen s strani duhovnika Vinka in mu je Pavle nudil podporo, pa Simonova mama in potem še Cerkev (eden glavnih, ki se ukvarja s problematiko spolnih prestopkov, se piše Judež!), ki grehe (zločine?) svojega brata ostro zavrača, je pa toliko bolj napadalna ob omembi Pavla Žorža, ki se je križu (in bogu) odrekel. Ampak Pavle ni bil kar tako, saj je poznal tudi papeža Frančiška, bil z njim v stikih in je želel za vse, ki so bili s strani duhovščine kakorkoli zlorabljeni, pravico. Morda je moral prav zato tudi umreti? Poleg tega bi moral Pavle Žorž nastopiti kot glavna priča ostre odvetnice nastopiti na sodišču v postopku zoper duhovnika Vinka (ki je bil – kdo bi si mislil?, premeščen nekam v Afriko).

Vmes se kriminalista zagovarjata pri svojem nadrejenemu, domiselno poimenovanim Garibaldi, raziskujeta po lokalih in barih, se pogovarjata z natakaricami, tu so še različni izvedenci in zdi se, da zmanjkuje časa in otipljivih sledi, med katerimi se vsaj za nekatere zdi, da so popolnoma zgrešene. Veliko pozornosti je recimo posvečene bogomilom, slovanski verski ločini, ki je zavračala klasično krščanstvo in so vero dojemali kot nekaj čistega in razsvetljenega. Podobno zanimivi so tudi deli o grafoterapiji, saj je bila pisava pokojnega Pavleta neverjetno podobna Prešernovi – pokojni je namreč skozi spremembo pisave želel razumeti in povzeti duha največjega slovenskega pesnika, ki se je upiral takorekoč vsem in vsemu. In potem je tu še zapleten Kajetanov odnos z Viardo, novinarko, prijateljico, zaupnico, zaupanja vreden glas razuma, kjer pa se spet zdi, da bi lahko bilo še kaj več.

No, še ena stranska oseba je, ki pa je pravzaprav ključna – Pavletova sestra dvojčica Pavla. Izredno pobožna ženica, ki živi osamljeno življenje nekje na robu roba, nabira zdravilne rastline, vari različne zdravilne pripravke (in tudi takšne, ki imajo poleg zdravilnega še bolj omotičen učinek) in … ne more odpustiti bratu, da se je odrekel veri? Ja. Bi ga zaradi tega lahko umorila? Ne vemo, ne izvemo.

In tako pridemo do zaključka, ki je ob res odlično zasnovani zgodbi, ki bralca redno vodi v smiselne, ampak vseeno stranske ulice, zanimivih karakterjih, odličnih dialogih ter vmesnih razpravah o veri, ljubezni, življenju, seveda grehu in smislu vsega skupaj (Pevčeve bogate scenaristične in pisateljske izkušnje vsekakor pridejo do izraza), pravzaprav brez zaključka.

Greh je knjiga, ki lahko ponudi vsaj eno nadaljevanje, preddel in še kakšen stranski roman. Dokazi so, motivi ravno tako, sledi več kot očitne, a bo vsem tem ostane kar veliko vprašanj. Brez odgovorov. Dvomim, da se je tako izkušen avtor kot je Metod Pevec, zapletel v lastne pripovedne niti in ni našel izhoda, čeprav občutek je prav tak. Vsekakor je greh, da se tako imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca.

Mladinska knjiga, 2022

Odpor

Odpor Wilme Geldof me je v marsičem spomnil na Predor Anne Woltz … v obeh primerih imamo v glavnih vlogah otroke oz. najstnike, dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, enkrat v Veliko Britanijo in drugič na Nizozemsko, tisto najbolj ključno pa – obe knjigi sta nastali na podlagi resničnih zgodb.

O Predoru sem že pisal, tokrat je na vrsti Odpor nizozemske avtorice Wilme Geldof, ki je za osnovo romana vzela pričevanja in pogovore tedaj 91-letne Freddie Oversteegen, ki je s sestro Truus pravzaprav glavna junakinja knjige. In čeprav naslonjena na številne zgodbe, ki jih je avtorici zaupala Freddie Oversteegen, gre za fiktivni roman. Obe sta bili, predvsem na materino pobudo, ki je bila zaprisežena komunistka, zelo aktivni članici sicer majhne, a učinkovite odporniške skupine, ki se je borila proti nemškemu okupatorju. Ceno maminega in pravzaprav tudi svojega simpatiziranja s komunizmom sta plačali po vojni, saj njuna pomembna vloga dolgo ni bila prepoznana, kaj šele nagrajena.

Skoraj neverjetno je, koliko zgodb in usod ter vidikov je povezanih v tem romanu. Imamo komunizem, ki je po vojni v kraljevi Nizozemski postal težava, ljudje pa skoraj na črnih seznamih. Nizozemska kraljeva družina je pobegnila v Veliko Britanijo in od tam – za razliko od jugoslovanske; skušala dvigovati moralo in podpirati svoj narod v boju proti nemškemu okupatorju. Seveda vemo, da je bilo na Nizozemskem v tistem obdobju ogromno Judov, ki so jih Nemci najprej označevali, preganjali in naposled odpeljali. Ve se, kam.

Potem že pridemo do malih odporniških skupinic, ki so delovale po različnih mestih in imele različno, ponavadi lokalno vlogo. Freddie in starejša sestra Truus sta se pridružili skupinici, ki jo je vodil Frans. Sprva sta imeli manjše zadolžitve – raznašanje letakov, oprezanje, opazovanje, obveščanje, zasledovanje, kar je kmalu preraslo v »zapeljevanje« nemških vojakov, podpornikov in celo oficirjev, ki so ju njuni starejši kolegi nato likvidirali. Kasneje sta tudi sami postali vešči uporabe orožja, a so leta odporniškega boja terjala vse večji davek.

Tako skoraj skozi celoten roman spremljamo boj mlade Freddie, ki ji srce bije za simpatičnega Petra, a jo spremlja senca njene prve resnejše naloge, ko je morala za potrebe kasnejše likvidacije zapeljati nemškega oficirja, ki si je od dekleta želel veliko več. In ne glede na to, kako zelo si je želela Petrove bližine, dotikov, poljubov, preko tega ni mogla. Veliko bitko je bojevala tudi s Petrom, ki je delal v domači trgovini – kupoval od Nemcev, tudi prodajal Nemcem ter vsem ostalim in imel tako na nek način kar malo zaščite. Na eni strani Freddijina bojevitost in želja pomagati narodu in na drugi Petrova pasivnost in celo njegova želja, da Freddie preneha z odporniškim delovanjem, v vse to pa grobo zareže še nekaj kasnejših tragičnih dogodkov.

Avtorica se ogromno ukvarja tudi z občutkom krivde, ki se vsaj pri mlajših zdi seveda nekaj povsem običajnega. Občutek krivde, ker so ubili kakšnega nemškega vojaka ali ovaduha in še huje – ko so Nemci izvedli povračilne ukrepe in za enega včasih ustrelili tudi več deset ljudi, požigali domove in ljudi izgnali v taborišča, za katera so številni šele proti ali celo po koncu vojne izvedeli, kakšen je bil njihov resničen namen. So se uporniki res borili za višji cilj – svobodo in zaščito ter so bile vse ostalo samo posredne žrtve? In zakaj morajo žrtve sploh biti?

In ko v zadnjem letu svoje terjata še huda zima in pomanjkanje hrane, akcije so neuspešne, se v skupini začnejo razraščati dvomi – komu še zaupati? Ljubljene osebe umirajo in izginjajo, Nemci so vse bolj neusmiljeni, konec vojne vse dlje, odločevalci igrajo šah z resničnimi figurami … vsi ti dvomi in stiske so odlično prikazani in bralca postavijo v neko drugo stanje duha, za katerega seveda vsi vemo, da se ne bi smelo nikoli več ponoviti, a je pravzaprav ves čas tu.

Odpor je pretresljiv, na trenutke krut, predvsem pa prepričljiv in pomemben opomnik, kaj vse za seboj potegne vojna. Ob vsem umiranju in genocidu (ki se spet zdi sprejemljiv, pa to ne bi smel biti nikoli! in to za nameček s strani naroda, ki ga je sam utrpel) vse trpljenje in bridke usode predvsem otrok, ki morajo prehitro odrasti, če sploh želijo preživeti. Zgolj ena napačna poteza, zaupanje napačni osebi ali korak izven začrtane poti lahko pomeni konec vsega – mučenje vseh mogočih oblik, še več trpljenja in smrt.

Miš, 2024

Vesela sem, da je mami umrla

Knjiga, ki me je (pa ne spraševat, zakaj) pritegnila z naslovom in odbila z naslovnico. Nisem imel pojma, kdo je Jennette McCurdy, a sem vesel, da sem šel njeno biografsko in zelo bolečo izpoved prebrat.

Svoji 14-letni hčerki sem prebral en zelo kratek odlomek iz knjige in njen odgovor je bil »Red flag!«. Potem ji je bil jasen tudi naslov. Morda ste iz generacije in ste spremljali bodisi serijo iCarly ali morda Sam & Cat na programu Nickelodeon – jaz priznam, da sem očitno prestar, moji otroci pa premladi, pa čeprav Nickelodeon in njihove (če lahko iskreno priznam, poneumljajoče) serije naravnost obožujejo.

Jennette McCurdy je imela v seriji iCarly eno glavnih stranskih vlog kot Sam Puckett (glavno oz. naslovno pa Miranda Cosgrove v vlogi Carly Shay), po nekaj letih pa je dobila t. i. »spin-off« serijo Sam & Cat, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo ona glavna zvezda in njen lik glavni, a so iz serije Victorious povlekli še Cat Valentine, ki jo je igrala Ariana Grande.

A pot do tja je bila naporna in trnova, zvezdniška pot še bolj naporna in izčrpavajoča in po prebranem sodeč lahko rečem samo, da je cel čudež, da je skoraj 32-letnica sploh še živa. Sploh pa ne sme presenetiti naslov in upam si biti drzen ter zapisati, da če leta 2013 njena mami ne bi umrla, Jennette ne bi bila več prav dolgo živa. In ne, knjiga ni izšla takoj naslednje leto, ampak je takrat 21-leta Jennette preživljala težko obdobja, šla skozi različne oblike zdravljenja in na neki točki najbrž prišla do spoznanja, da se bo morala spopasti z največjim demonom v življenju. To ni bila slava, ne anoreksija ali bulimija, niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Največji demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, je bila njena mati.

Po naslovu lahko sklepate, da je glavna zvezda knjige (in Jennettinega življenja) pravzaprav njena mama, Debra McCurdy. Neuspešna igralka, na videz predana pripadnica mormonske cerkve, žena in mati štirim otrokom (Jennette ima tri brate – Dustina, Scotta in Marcusa). Ko je bila Jennette stara dve ali tri leta, je Debra uspešno premagala raka in družinski običaj je bil, da so tedensko (!) gledali videokaseto z umirajočo materjo in imeli generalko za mamino smrt. Poleg tega jih je mama šolala doma in je bila ena tistih oseb, ki ničesar ne zavrže – čeprav skromno, a njihovo domovanje (v katerem sta z njimi živela še stara starša) je bilo pravzaprav skladovnica neuporabne šare, kjer so morali otroci skupaj spati na zložljivih vzmetnicah sredi dnevnega prostora.

In ker Debri v igralstvu ni uspelo, se je odločila ves svoj čas in vse napore vložiti v to, da bo njena edina hči velika igralska zvezda. Pri šestih je začela Jennette voziti na avdicije, klicarila agente in producente, hči vpisovala na vse mogoče tečaje in bila ena tistih oseb, ki ne pozna besede Ne in je tudi ne želi slišati. Težko bi rekli, ali je bila Jennette dejansko nadarjena in ali bi brez materine predanosti in vztrajnosti kdaj uspela. Najbrž ne. A dejstvo je tudi, da je Jennette vse to počela zgolj in samo zato, da bi ustregla svoji preljubi mamici.

Debra McCurdy je bila tako prisotna na vseh avdicijah, z Jennette ponavljala prizore in jo gnala do samih meja (in čez). Vse do njenega šestnajstega leta (in to je bil že čas, ko je bila Jennette znana in prepoznavna kot Sam, velika najstniška zvezda) jo je mama umivala in kopala, česala, opravljala številne preglede njenega telesa in že nekje predtem z vso materinsko ljubeznijo ljubljeni hčerki natrosila nekaj nasvetov, kako ne odrasti in kako ne postati ženska. Živjo, anoreksija in prehranjevalne motnje. Fantje, zabave, brezskrbno najstništvo, prijateljstvo? Pozabite! Jennette McCurdy je v najstništvu plačevala vse položnice in skrbela za blagostanje svoje velike družine. In seveda, ob stalnem vzbujanju slabe vesti, že vse od malih nog, je bilo za Jennette McCurdy vse to edino pravilno in dokaz neizmerne in brezpogojne ljubezni.

Red flag? Red flag!

Pa si natočimo čistega vina – vsak od nas je imel (najbrž) naporne, sitne in zoprne starše, ki mu marsičesa niso dovolili, sploh v najstništvu pa smo bili prepričani, da smo pametnejši od njih in smo se po svoje upirali. Danes smo, kar smo, neke vzorce prenašamo na lastne otroke in lastna razmerja, pa vseeno … knjigo sem prebral tik pred materinskim dnem, a mi čas ni dopuščal, da bi prej strnil misli ter jih zapisal, sem si pa prav mislil, kakšna imenitna objava bi to bila na materinski dan. Ko vsi slavimo lastne matere in (nekateri) matere naših otrok, jim izkazujemo zasluženo ljubezen in spoštovanje, zapišeš iskreno mnenje o knjigi z naslovom Vesela sem, da je mami umrla? No, ta vlak je odpeljal, ampak knjiga je tu in knjigo je vsekakor vredno in treba prebrat.

In sploh ni pomembno, če ne veste, kdo je Jennette McCurdy, tudi starši ne rabite bit! Lahko bi rekli, da je vse, kar je Debra McCurdy počela svoji hčerki (in na nek način tudi svojim trem sinovom – recimo tudi to, da človek, ki so ga imeli za očeta, ni bil njihov biološki oče!), šolski primer hudih zlorab – psihičnih in telesnih. Nekaj, česar ne bi smel početi noben starš in česar konec koncev ne bi smel dovoliti noben otrok. Sploh, če ta otrok na neki točki postane slaven (in bogat), ima ob sebi kopico managerjev (ki niso njegovi starši) in svetovalcev, mogoče celo kakšnega iskrenega prijatelja in je neprestano pod lučmi javnosti. Se ob vsem dogajanju, ki ga avtorica opisuje, res niso nikomur prižgali vsi mogoči alarmi?! Po drugi strani pomislimo na Macaulyja Culkina, dvojčici Olsen, Britney Spears in zagotovo še koga. Mogoče koga, ki ga naši otroci (najstniki, večno nezadovoljni in pametnejši od vseh) prav v tem trenutku gledajo na Nickelodeonu, kujejo v zvezde in sanjarijo življenje, kot ga imajo oni oz. kot ga oni prikazujejo na družbenih omrežjih.

Sam pogosto in na glas priznam, da nisem najboljši starš. Preveč se razburjam, prepogosto povzdignem glas, veliko prepovedujem in preveč dovolim (paradoks, vem!), pa kljub vsemu – svoje tri otroke imam iskreno in brezpogojno rad. Sprijaznil sem se s tem, da so drugačni (v razmišljanju in trenutnih pogledih na svet), svojeglavi, impulzivni (le po kom?!), da pravzaprav nimajo pojma, kaj želijo početi v življenju, a so v svojem bistvu čudoviti, ljubeči, empatični in enkratni.

In ko sem prebral Vesela sem, da je mami umrla, sem spoznal, da sploh nisem tako slab. Mislim, nisem zelo dober, kaj šele najboljši, nisem pa slab. Če nič drugega, se vedno potrudim, da si zanje vzamem čas in jim prisluhnem, jih slišim, upoštevam in ne silim v neke odločitve, ki bi jim lahko škodovale. Kdo ve, kaj bo prinesel čas in morda kdo od njih zaslovi ali pa bo šel po mojih stopinjah in bo pisal … na stara leta res ne želim prebrati knjige Vesel/a sem, da je oči umrl ali kaj podobnega. Sem pa vesel, da sem prebral to knjigo Jennette McCurdy in jo toplo priporočam vsem vam, pa priporočite jo tudi vašim odraščajočim otrokom. Prepričan sem, da bodo tudi oni vas videli drugače.

Beletrina, 2024