(brez naslova)

Leonard Cohen in njegova velika ljubezen

Leonard Cohen je eden tistih umetnikov (saj je bil več kot »le« glasbenik), o katerih bi lahko razpravljali in razglabljali iz več različnih zornih kotov. Ampak – ljubezen je bila ena in edina, večja od sveta in večja od vsega – ljubezen do Marianne Ihlen.

Naj tokrat začnem nekje drugje, ker sem tudi jaz samo človek in seveda delam napake. No, ta napaka vsekakor sodi v kategorijo neumnosti, ampak se je najbrž zgodila z razlogom. Leta 2010 in 2013 je Leonard Cohen nastopil v Ljubljani in v obeh primerih sem imel takorekoč v rokah dve vstopnici za njegova koncerta (sploh tisti prvi menda velja za enega boljših), a sem ju podaril naprej. Bilo je obdobje – prvič po rojstvu hčerke in drugič po rojstvu drugega sina; ko v življenju nisem potreboval poslušati te silne bolečine in hrepenenja, ki ju je Cohen izražal v vsakem verzu. Lahko rečem, da sem bil srečen, Cohenovo glasbo pa sem takrat dojemal kot »glasbo za žile rezat«. Pa ne me razumet narobe – Cohena spoštujem, rad poslušam, ampak v zmernih in skrbno odmerjenih dozah. Dve uri živega doživljanja bi bilo vsekakor preveč. Mi je danes žal? Seveda mi je. Gre za enega največjih lirikov, interpretov in pevca z zelo specifičnim in prepoznavnim glasom, kakršnih ni več. (Nick Cave je seveda v tej kategoriji, ampak je spet specifičen na povsem drugačen način).

In če Cohena strnem še takole – Bird on a Wire mi je bila neverjetno »zlajnana«, Suzanne mi je bila kar nekako bližja od kultne So long, Marianne, The Partisan skrit zaklad, zmagovalna pa vedno znova Dance me to the End of Love. Sicer pa vam priporočam, da si zavrtite posnetek njegovega koncerta na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970. Iskren, samosvoj, drugačen, krhek, pristen … Leonard Cohen.

Kar nekaj knjig je bilo napisanih o ljubezni med Leonardom in Marianne – z njenega in njegovega zornega kota. Dotična avtorskega para Sylvia Frank (ona je Sylvia Vandermeer, on Frank Meierwert) na to veliko ljubezen gleda z neke (zdrave) distance, doda nekaj fikcijskega in se sklene v letu 2016 – 28. julija se je poslovila Marianne, 7. novembra pa še Leonard.

Marianne Ihlen. Norvežanka, ambiciozni starši, ona pa s v sebi skritim zakladom, ki ga ne zna odkriti – ali je to umetnost, kuhanje, ali ji je pač dano, da bo zgolj še dekle, ki bo izgubljeno tavala skozi šestdeseta (in naprej), se mogoče utopila v vrtincu drog in brezskrbnega seksa. Zdi se, da jo privlačijo uporniki, ki so proti vsemu, kar pluje z glavnim tokom oz. je njena želja biti ob nekom, ki plava proti toku. Njen prvi mož Axel Jensen je tak primer – pisatelj, vedno v središču pozornosti, glasen, a z držo, ki je dala vedeti, da bo tako kot želi on ali pa pač ne bo. Skupaj odideta na skrivnostni grški otok Hidra (ne vem, zakaj sem ob opisu in stanja duha pomislil na hrvaško Silbo?), rodi se jima sin Axel Joachim, a sreča ne traja dolgo, saj je Axel zelo nemirnega duha.

Leonard Cohen. Kanadčan, iz načeloma bogate družine judovskih korenin, z veliko željo uspeti kot pisatelj. Po spletu naključij tudi on pristane na Hidri, le nekaj mesecev za zakoncema Jensen, da bi tam v miru ustvarjal in kmalu zagleda eterično lepo Marianne. Z neko skandinavsko zadržanostjo, a njemu dotlej nevideno lepoto, žarom … obenem nedosegljiva, torej tako blizu, pa tako daleč stran.

Avtorja opisujeta njuni ločeni poti in nato bivanje na Hidri, kjer je bilo v šestdesetih nastanjenih veliko tujcev, predvsem umetnikov, ki so se v mir in spokojnost grškega otočka zatekali ustvarjat, a bili seveda odvisni tudi od plačil, ki so pritekala iz matičnih držav. Marianne je nekaj denarja dobivala, ko se je enkrat ločila od moža, Leonard pa je preživljal nekoliko težje čase in bil odvisen od različnih državnih štipendij. Vse z jasnim ciljem – napisati pomembno literarno delo, kar se je zdelo v idiličnem okolju Hidre še nekoliko lažje, ker pa je imel ob sebi muzo pa še toliko bolj.

A njegov roman Lepi zgubljenci (pri nas smo ga v prevodu Jureta Potokarja leta 1996, trideset let po izidu) ni bil deležen kritik, kakršne je Cohen pričakoval, sprejeli ga niso niti bralci in razočaranje ga je pahnilo v brezno obupa. Alkohol, droge, obup, depresija. Pozor, to je druga polovica šestdesetih, ko je v Veliki Britaniji in ZDA vladal rock’n’roll, s kopico odličnih izvajalcev, avtorjev, glasbenikov in umetnikov. Leonard Cohen je pisal, poezijo. Ne preseneča, da so ga za svojega vzeli Lou Reed, Velvet Underground z Nico in seveda avantgardni Andy Warhol. In saj veste, kako gre tista legendarna izjava producenta Briana Ena o obupni prodaji njihovega slovitega prvenca z banano na ovitku – prodanih je bilo zgolj trideset tisoč izvodov, a vsak kupec je začel svoj band. Mogoče je za Cohena in njegove pesmi veljalo enako …

No, njegova kariera glasbenika – najprej kot pisca besedil in šele nato kot solo izvajalca; se je začela s pomočjo pevke Judy Collins, ki je uporabila njegovo Suzanne in še Dress Rehearsal Rag. Cohen je nato na njeno pobudo nastopil na slovitem folk festivalu v Newportu (dve leti za slovitim Dylanovim »izdajalskim« električnim nastopom) in njegova glasbena zvezda je začela nepričakovano sijati vse močneje. Pa še enkrat – to so bili časi Boba Dylana, Joni Mitchell, Joan Baez, skupin kot so The Byrds, The Band, Buffalo Springfield, kasneje super skupine Crosby, Stills & Nash in še bi lahko našteval, pa sem se nekako omejil na Cohenu vsaj bližnji žanr.

Njegova drugačnost (treba je priznati, da ni bil kdovekaj pevec, bolj interpret, še manj pa glasbenik, saj je bilo njegovo igranje kitare na ravni začetnika), predvsem pa sporočilnost besedil, v katerih je bil predvsem lirik, sanjač in romantik, mnogo manj pa upornik; sta mu tlakovali pot.

Pot, na kateri se je od ljubljene Marianne vse bolj oddaljeval – So long, Marianne. In tako se je zgodba zaključila, ko se je na vratih njune hiše na Hidri prikazala Suzanne Elrod s Cohenovim sinom Adamom in zahtevala, da se Marianne z Axlom izseli. Cohenova kariera je imela kar nekaj strmih in globokih padcev, Marienne se je znova poročila in zaživela dokaj umirjeno življenje na Norveškem, s Cohenom sta bila občasno v stikih, videla pa sta se, ko je začel znova koncertirati in kadar je obiskal Norveško.

Moram priznati, da je kar nekaj zadev, ki mi v knjigi manjkajo … Cohenova glasbena kariera, uspeh, tovarištvo s številnimi drugimi glasbeniki v ZDA ter seveda slava, sploh v tistem desetletju med 1966 in 1975, saj je vse skupaj močno vplivalo na njegov odnos do Marianne, ki se mu je na kratko pridružila v ZDA, a se tam ni najboljše znašla. Tudi Suzanne Elrod se pojavi kar od nekod in potem preskočimo njegovo budistično obdobje in beremo zadnje, poslovilno pismo Marianne. Na nek način se zdi, kot da je vsebina knjiga nabrana oz. povzeta iz več različnih knjig, biografij, filmov, malce predelana, obrnjena na glavo …

In ni kaj – lepo je opisana ljubezen, njun razvijajoč se odnos, spoštovanje, hrepenenje, pogrešanje, strast, iskrice v očeh in še kaj. Ljubezen pač, z velikim L. Ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In glede na naslov knjige je to (ljubezen oz. njegova velika, večna ljubezen) seveda glavna tema in sporočilo.

2024, Učila

Stare pesmi pišem

Poezije se kar malo izogibam – izredno rad jo berem, tudi sam sem začel pisati prav s pisanjem naivnih, mladostniških pesmi, a se pri poeziji vedno srečam s težavo pravilne interpretacije. Sem razumel, kar je želel povedati avtor/avtorica? Po drugi strani pa – mar ni namen poezije (ali kateregakoli drugega pisanja) prav to, da začnemo razmišljat in tako prebrano interpretiramo po svoje?

Peter Rezman ni novinec, daleč od tega. Že pred štirimi desetletji ga je sloviti dr. Matjaž Kmecl uvrstil v antologijo Slovenske rudarske pesmi in od takrat naprej je Rezman stalno prisoten na slovenski literarni sceni – v svojih zapisih se pogosto posveča rudarski (oz. knapovski) tematiki, Velenju in vedno aktualni okoljevarstveni tematiki.

Stare pesmi pišem je zbirka pesmi (izbor?) in glede na raznolikost, bi lahko sklepal, da so nastale v različnih obdobjih in različnih stanjih duha in duše. Včasih (neverjetno) kratke – zgolj verz ali morda celo samo nekaj besed, pa spet drugič z dolgimi naslovi, ki povedo več od same pesmi, v tekstu oblikovane, razbite in raztreščene po listu papirje, pa potem kot kratke zgodbe, polne zapletov in presenečenj.

Pogosto ti ni treba veliko razmišljati – Rezmanove pesmi ti včasih prisolijo krepko klofuto, te nežno pobožajo, nagajivo pomežiknejo, dražeče požgečkajo ali ti preprosto ponudijo izhodišče za dolg razmislek.

Seveda so tudi primeri, ko ti ni jasno, kaj želi avtor povedati oziroma kaj želi povedati bralcu. Navdih, zapis, iskrica, preblisk, razmislek, bistroumni nesmisel. Vse to in še več. Ali kot zapiše sam avtor v pesmi Pesem o pisanju pesniške zbirke:

»pesmi je treba pisati takoj

na hitro

brez veliko popravljanja

kar bo dalo bo dalo

bo dalo bodalo

budalo …«

Stare pesmi pišem Petra Rezmana je zbirka berljivih, zanimivih pesmi, ob katerih se boste zabavali, razmišljali in si kakšen verz ali kar celo pesem tudi zapomnili. Preprosto, z močnim knapovskim pridihom, razmišljujoče, o stanju duha danes, pa na trenutke (sploh v tistih kratkih pesmih) neverjetno filozofsko. Berite, razmišljajte, uživajte.

Beletrina, 2024

Vse to smo videli

Trilerska novela, kot je opisana, nizozemske avtorice Hanne Bervoets obljublja in obeta marsikaj in veliko, a pričakovanj ne doseže. Kar se sprva zdi kot napeto branje o »čistilcih« različnih spletnih platform, zvodeni v osebno izpoved, polno razočaranja.

Zgodba o skoraj 30-letni Kayleigh, ki dela (je delala) v podjetju Hexa, kjer v treh izmenah, strogih in zaposlenim ne posebej prijaznih pogojih takorekoč 24 ur na dan pregledujejo in čistijo sporne vsebine na spletu, se sprva ponuja kot nekaj, kar je NUJNO prebrat in takorekoč neodložljivo. Pa je res?

Kayleigh je podjetje Hexa očitno zapustila in celotna zgodba je njeno zelo dolgo (eno in edino) pojasnilo gospodu Stiticu, najbrž odvetniku, ki zastopa vlagatelje tožbe, s katero Kayleigh ne želi imeti nič; kaj vse je videla v svojem času dela za Hexo. In, kaj vse je videla? Lahko bi rekli vse. Ampak to pravzaprav niti ni tako pomembno. Pa je videla takšna in drugačna trpinčenja, žive prenose samopoškodovanj in poskusov samomora, vse mogoče oblike spolnih odnosov, kaznovanja in usmrtitve, prebrala na deset tisoče žaljivih, nestrpnih in tako ali drugače neprimernih in nespodobnih komentarjev. In pri Hexi so imeli za vse pravilnik – kaj ostane in kaj je potrebno zbrisati. Delo so opravljali različni profili ljudi, vsak z neko svojo zgodbo, usodo, pogledom na svet in prepričanji. Homoseksualci, Židje, »ravnozemljaši«, ljudje obilnejše postave, zagovorniki legalizacije marihuane, vegetarijanci in vegani, zaščitniki živali, uživalci alkohola in drog, ljubitelji živali in tako v nedogled.

Tisto, kar me je sprva na nek način presenetilo, je bila pravzaprav otopelost, v kateri so se Kayleigh in njeni kolegi ter kolegice hitro znašli. Pravzaprav po eni strani otopelost, ko te nič – tudi v resničnem življenju ne more več presenetiti, kaj šele šokirati in po drugi strani brezbrižnost, ko sam postaneš eden teh nestrpnežev in kolege (ali naključne opazovalce) označiš z »lezbo«, »pedrom«, »črnuhom«, »debelo pičko«, trdiš, da je »vsak muslič terorist« ipd., pritrjuješ zanikovalcem holokavsta, teoretikom zarot o tem, da je Zemlja pravzaprav ravna, sam snemaš nazorne spolne videe, v vsakem delavcu na strehi vidiš samomorilca ipd.

Vsak od vas/nas, ki npr. dela v humanitarni organizaciji, kot moderator na spletnem forumu, pozna ljudi s kakšno gibalno oviro, psihološkimi oz. psihičnimi težavami in mu je svet tistega, kar je treba dandanes opisovati s politično korektnimi besedami, znan in poznan; pozna vse to. Ve, da je težko. Pa saj je težko tudi zdravnikom in kirurgom, gasilcem in policistom, vojakom, vzgojiteljicam in učiteljicam in tako v nedogled. Kako se spopasti z vsem tem? Z večjimi količinami alkohola, drog, neobrzdanim seksom? Pisanjem, fotografiranjem, slikanjem, potovanjem, ekstremnimi športnimi podvigi, z domačimi ljubljenčki? Seveda, vse to je mogoče.

In recimo, da sem v knjigi pričakoval več tega. Kaj vse so videli, kako so se s tem spopadli in kako je to vplivali nanje. Tako pa najprej beremo Kayleighino nesrečno ljubezensko zgodbo z Yeno in potem še s Sigrid. (In ja, Kayleigh je istospolno usmerjena) Kaj je bilo lepo, kaj malo manj lepo, kaj in zakaj je šlo narobe in kje je šlo zelo narobe. Ali je njeno delo vplivalo na vse to? Seveda je. Sploh v zvezi s Sigrid, s katero sta bili sodelavki. Le kako ne bi šli? Ampak, če te zoprn odvetnik/zagovornik prepričuje, da se pridruži tožbi, ti pa mu greš v zelo dolgem zavrnitvenem pismu razlagat predvsem svoje nesrečno ljubezensko življenje in se tu pa tam dotakneš dogodkov in tegob, ki si jim bil priča na delovnem mestu, ki je središče tožbe … No, to potem ni to.

Ampak Vse to smo videli je točno to. Ne izvemo, kaj je pravzaprav v ozadju tožbe in zaključek je precej nenavaden, odprt in ga je mogoče povezati s tožbo, ampak … pač ampak. In teh »ampak« je preveč. Ne, to ni trilerska novela, ampak nenavadno zapisana, sicer pa precej običajna ljubezenska izpoved ranjene ženske, ki ne najde izhoda in svoje poti skozi življenje. Pravzaprav je bolj zanimivo klikniti nekaj povezav, ki jih avtorica navede na koncu in nam odstrejo zakulisje spletnega čiščenja …

Mladinska knjiga, 2023

Picerist

Roman Dušana Merca je zajetno, zapleteno branje, ki vas bo spomnilo na pajčevino, ki jo tak rad omenja naslovni junak. Spletno prepleteno, na trenutke mogoče kaotično, a zelo urejeno …

Uvod bi pravzaprav lahko bil zaključek. Dušana Merca bolj kot avtorja in pisatelja poznam kot medijsko osebnost ki je znal marsikdaj javno pograjati naš šolski sistem ter na glas povedati kakšno mnenje, ki mnogim ni bilo všeč. In čeprav ima za seboj že dvajset knjig, se z njim kot pisateljem srečujem prvič. Picerist z zanimivo naslovnico pritegne, z obsegom zna marsikoga odbiti, pa tudi med prebiranjem sem se pogosto počutil kot tista uboga muha, ki se zaplete v pajkovo mrežo – vem, da sem ujet in bom knjigo seveda prebral do konca, po drugi strani bi si želel pobegniti in z branjem končati, ker težko rečem, da sem užival.

Zgodbo pripoveduje Picerist, brezimni raznašalec pic z nesrečnim otroštvom, za katerega se zdi, da se je bolj po spletu neprijaznih naključij znašel v svetu kriminala. In z znašel mislim, da mu gre to odlično. Življenjska zgodba, ki jo Picerist pripoveduje, je en pripovedni tok, drugi je pravzaprav njegovo življenje v zaporu, kjer je vključen v nekakšno zaporniško delavnico kreativnega pisanja, v kateri se mora tako in drugače soočiti z vsemi, ki so mu stregli po življenju in ga dolga leta iskali.

Enoroki bog, nevidna sila iz ozadja, ki vleče vse niti in za katerega pravzaprav nikoli ne izvemo, kdo je oz. naj bi bil, si bo pa vsak mislil svoje, kdo je ta »stric iz ozadja«. Potem so tu Ministrant, Metla, Kožar, Planka, Filip Lepi, Klapka, pa Aldo Smrekar – Krznar in upravnik zapora, imenovan Štrozok, Piceristova velika ljubezen Čaba in seveda Pizdača Vanessa, ki brez ustreznih izkušenj (nemudoma sem pomislil na dr. Harleen Quinzel, ki je v Arkhamski »bolnišnici« zdravila zloglasnega Jokerja in postala Harley Quinn) vodi zloglasno delavnico, ki je obsojena na propad, ona pa na … no, saj boste izvedeli. In še nekaj stranskih likov, vsak s svojo zgodbo in pomenom ter namenom, kraji in lokali, ki dajejo knjigi en tak res prepoznavni slovenski (beri: šentflorjanski) značaj ter kup branja med vrsticami.

Gibalo zgodbe je železna škatla, del sefa, ki ga želi Enoroki bog in ga ima v lasti (čeprav ga niti najmanj ne zanima, kaj je notri) prav Picerist. Lasti si ga po zaslugi številnih naključij, ki bi jih pripisal bratoma Coen in prav zaradi njega mu strežejo po življenju. En za drugim napadajo in padajo ter pristajajo za rešetkami. On, Picerist, pajek, se skoraj čudežno vsakič znova uspe izviti iz še tako močnega primeža služabnikov Enorokega boga. No, dokler se mu ne in pristane na invalidskem vozičku, v zaporu. Na delavnici kreativnega pisanja, kjer se že od začetka zdi vse jasno – od njega želijo dobiti informacijo, kje je njihov »svet gral«, potem pa …

Izhodišče zgodbe namiguje na sloviti rop banke oz. sefov banke na Slovenski v Ljubljani, ko storilcev niso nikoli dobili in se je dolgo časa ugibalo, kaj je bilo dejansko v teh sefih. Avtor hkrati namiguje tudi na vpletenost politike v številne nezakonite posle in podvige, na njihovo sodelovanje s kriminalnimi združbami, da ne grem še korak dlje. Dogajanja v picerijah, masažnih salonih, taksijih in na petičnih zabavah pomembnežev ali v razkošnih stanovanjih takšnih in drugačnih bogatašev najbrž ne rabim omenjat. Slovenija v malem, z odkritim in prikritim kriminalnim značajem.

Zanimivo mi je tudi, kako avtor (oz. glavni lik) ves čas izpostavlja (pa ne vedno pozitivno!) nacionalno televizijo in časnik Delo kot največja, najpomembnejša in najkredibilnejša medija. Ali gre tukaj za nekaj malega sarkazma, žuganja s prstom ali pač opozarjanje na siromašnost kredibilnega novinarstva pri nas, nisem uspel izluščiti, si pa seveda mislim svoje. Kritike na račun sodstva, policije, tožilstva, pa vodenja in upravljanja različnih zavodov, psiholoških trikov in prijemov; so mnogo bolj očitne in neposredne.

Tisto, kar me je najbolj zmotilo, je pravzaprav obilica »nakladanja«, če napišem kar po domače. Neskončno dolgi stavki, v katerih avtor (ali pač glavni junak, saj se zdi, da je ta meja kar preveč zabrisana) v nedogled razpravlja, razmišlja in razglablja, a ne pove prav veliko. Nemalo je tudi ponavljanja določenih zadev, kot bi hotel avtor poskrbeti, da ne pozabimo, kaj je povedal pred nekaj stranmi in se v zaključku za to, da ves čas poudarja posamezne stvari, že opravičuje. Nepotrebno. Knjiga bi najbrž lahko bila precej krajša in bolj zgoščena, tako pa se na trenutke brez razloga vleče oz. po mojem mnenju napaja nekogaršnji ego. Seveda dopuščam možnost, da je to preprosto avtorjev slog, ki meni pač ni všeč.

Picerist (po pajkovsko) pove veliko, o čemer se molči in ob katerem bodo mnogi razmišljali, preklinjali in zanikali. Marsikdo se utegne prepoznat in mnogi bodo med vrsticami prepoznali določene akterje slovenske gospodarske, politične in še kakšne scene, kulture in greznice. Merc ne leporeči in je v bistvu svojega pisanja neposreden, iskren in na trenutke krut. Knjiga, kjer je glavni junak pravzaprav izrazit anti-junak in skozi katero se bodo/boste mnogi le s težavo prebili.

Goga, 2023

Najskrivnejši spomin človeštva

Priznam, da je bila dotična knjiga senegalskega avtorja Mohameda Mbougarja Sarrja ena tistih knjig, ki sem jo bral neverjetno dolgo časa. Kar precej dolga, vsebinsko neverjetno polna, pa čeprav, kot pravi sam avtor, ne govori o »ničemer«. In tako se bralcu zdi, da z branjem na nek način izgublja čas, gre za tako jezikovno bogat in razgiban zapis, da v njem kot ljubitelj knjig preprosto moraš uživat.

Že kmalu po začetku branja, enkrat lani (!) sem pomislil na iskanje skrivnostnega ameriškega glasbenika Sixta Rodrigueza, ki ga morda poznate po uspešnici Sugar Man, posnet pa je bil tudi zanimiv film Searching for Sugar Man, ko sta se dva južnoafriška (v Južni Afriki je po nekaterih navedbah Rodriguez prodal več plošč kot Elvis Presley!) ljubitelja glasbe odločila raziskati, ali je Rodriguez res umrl oz. kaj se je zgodilo z njim. Skrivnosten lik, nenavadna zgodba in seveda mnogo vprašanj, ali si je Rodriguez zaslužil toliko tolikšne slave in prepoznavnosti.

No, v knjigi Najskrivnejši spomin človeštva imamo podoben fenomen – mladi senegalski pisatelj Diegane Latyr Faye skuša odkriti skrivnostno usodo Elimana Madaga Dioufa, ki je med obema svetovnima vojnama v Franciji pod psevdonimom T. C. Elimane izdal nenavadno delo Labirint človeškega in si zaslužil oznako »črni Rimbaud«. Po drugi strani so bili sploh kritiki neizprosni in so mladega avtorja hitro označili za plagiatorja, Labirint človeškega pa označili za sicer odlično, a še vedno zgolj lepljenko odlomkov številnih literarnih del. Labirint človeškega je tiste, ki so ga prebrali, omrežil, zasvojil in celo uničil, enako velja za tiste, ki so raziskovali Elimanov misterij in tudi Diegane tava – po Parizu in širše po Franciji, Amsterdamu, skozi pričevanja po južni Ameriki, predvsem Argentini in se naposled, kot se je tudi Eliman, vrne v rodni Senegal.

Sarr se je pri pisanju naslonil na usodo malijskega pisatelja Yamba Ouologuema, ki je davnega leta 1968 postal prvi afriški prejemnik francoske literarne nagrade renaudot, a bil nato obtožen plagiatorstva, pobegnil iz Francije in izginil.

Roman je razdeljen na zanimive sklope, kjer se prepletajo pričevanja (pri tem je najpomembnejša zagotovo Siga D., še ena senegalska pisateljica), dnevniški zapisi, lastne misli in razmišljanja, pripovedi pričevalcev, literarne kritike, prepleteno z zgodovino in politiko, pa tudi kulturo in umetnostjo. Svetujem vam, da knjigo berete spočiti in zbrani, saj se boste sicer v njej dobesedno izgubili. Vsekakor je to ena od tistih knjig, ki jo bo vsak razumel in interpretiral po svoje, vsak na svoj način pravilno in najbrž v popolnem nasprotju s tistim, kar želi sporočiti avtor (za delo je leta 2021 prejel nagrado gouncourt).

Tisto, je najbolj presenetilo in prepričalo mene, je ta dvoličnost, v tem primeru bi lahko rekel celo rasizem. Labirint človeškega je sprva označen za mojstrovino, a potem na sceno stopijo tisti, ki secirajo, analizirajo in se ukvarjajo z vsem, le s sporočilom knjige ne. Zakaj je knjiga navdušila (ali kot sem zapisal, dobesedno zasvojila) toliko ljudi? Najbrž zato, ker je bila odlično napisana, v njej so se prepoznali oz. se z njo poistovetili. Ampak potem je nenadoma postalo pomembno to, da jo je napisal nek temnopolti moški (menda, če so ga označili za »črnega Rimbauda«!), ki še Francoz ni bil, ampak Senegalec, ki zagotovo ni imel zadostne izobrazbe in preprosto ne more biti literarna zvezda. Razkrinkajmo ga, označimo za plagiatorja (ker, kaj hujšega?!), proti njemu naščuvajmo še dotlej prijazno in sprejemajočo javnost, pa smo uredili.

Preslikajmo to na našo ljubo deželico, 21. stoletje in nagrajene mojstre slovenske besede kot so npr. Dijana Matković, Goran Vojnović in Esad Babačić. Seveda, nalašč sem izbral prav te tri – »čefurje«, »bosance«, nebodijihtreba uničevalce slovenske kulture in jezika. In da bo jasno, čeprav sem to zapisal več kot enkrat, pa bom še enkrat – vsaka nagrada in priznanje, ki so jih omenjeni trije prejeli, so več kot zasluženi in lahko smo neizmerno ponosni, da ustvarjajo v slovenščini.

Torej, Najskrivnejši spomin človeštva vendarle govori o nečem. Ena od plati, o kateri govori, je tudi to, kako lahko nekogaršnja domovina postane jezik in z njim pisanje. Tam se počuti varno, domače, ustvarjalno, mogoče pač celo sprejeto. Elimane se je tako počutil v francoščini in v Franciji, a zanjo ni bil dovolj dober. »Črni Rimbaud« je bil pač črn, ampak saj – tudi Rimbaud (ki ga je Hugo označil za »Shakespearja v plenicah«), Baudelaire, Verlaine in drugi avtohtoni francoski velikani so bili za čas življenja vse prej kot sprejeti in priznani.

Najskrivnejši spomin človeštva je mojstrovina (pohvale gredo tudi prevajalki Janini Kos), ki jo bo vsak dojemal in razumel po svoje. Mogoče res ne govori o ničemer, a je v njej prepletenih neverjetno veliko nenavadnih, skrivnostnih in na trenutke nedoumljivih zgodb in usod, pred katerimi si ne boste mogli zatiskati oči. Preberite in presodite še sami.

Mladinska knjiga, 2023

Volčje oko

Knjigi francoskega avtorja Daniela Pennaca težko rečemo roman, čeprav glede na starostno skupino, ki ji je namenjena, gre vsekakor za daljši zapis, vsekakor pa večplastno delo, ki ga bodo različne skupine različno dojemale.

Volčje oko je pripoved o dečku in volku. Prvi del z naslovom Srečanje govori o tistem lahko bi rekli usodnem trenutku, ko deček v živalskem vrtu pride pred volčjo ogrado, v kateri živi Sinji volk. Volčje oko je življenjska zgodba Sinjega volka, ki jo dečku pripoveduje njegovo oko. Edino, ki ga še ima. In Človekovo oko je tisti del, ko volk (in seveda bralec) izvedbo dečkovo zgodbo. Zaključek, naslovljen Drugi svet, zgodbo lepo zaokroži in ponudi veliko tem za pogovor.

Sinji volk, volk z enim očesom, z ljudmi ne želi imeti nič skupnega. Ubili so mu očeta (Velikega volka), mati Črno plamenico in ko je želel braniti svojo radovedno in zelo drugačno sestro Bleščico (imela je zlat kožuh), je ostal brez očesa in pristal v ujetništvu. In ko je tu spoznal volkuljo Jerebico, življenjsko družico (volkovi so izbranim partnerjem zvesti do smrti), ga je zapustila še ona. Ostal je sam. Dokler se ni nekega dne prebudil in pred ograjo zagledal človeka. Njega, dečka.

A deček, ki stoji pred njegovo ogrado/kletko, je drugačen. Stoji in gleda. Pa ne samo to, razume ga. Mogoče zato, ker tudi dečku ni bilo lahko. V vrtincu vojne ga je dala mati trgovcu Toi, da bi mu rešil življenje. Z njim in dromedarjem Kastrolo potuje po Rumeni Afriki in pripoveduje zgodbe kot nihče doslej. Zgodbe, ki jih je slišal od prijateljic živali. A trgovec kot trgovec, Toa proda tudi dečka in v Sivi Afriki postane pastir Kozjega kralja, čuva njegove kozice oz. abesinske golobice ter se spoprijatelji z gepardom. Vse za to, da bi abesinske golobice obvaroval pred požrešnimi in pretkanimi hijenami. Naposled pristane v Zeleni Afriki, se spozna še z gorilami, kjer ga za svojega (po 14 otrocih) vzameta Papa in Mama Bia ter deček postane Afrika N’Bia. In v uničenju čudovitega sveta izve še za Novi svet, kamor skupaj odidejo …

In zgodbi se povesta, prepleteta. Izpovesta. Kako je človek lahko človeku volk in kako je v volku več človeškega kot se zdi na prvi pogled. Zares večplastna knjiga, ki bo v otroških glavah poskrbela za vrtinec vprašanj in zvrhano mero radovednosti. Zaščita in ubijanje živali, krčenje in vdiranje človeka v njihov življenjski prostor, pa krčenje lastnega življenjskega prostora, nesmiselne vojne (a je katera sploh smiselna?), takorekoč suženjstvo v Afriki, malce v vato zavito prisilno delo (in prodaja) otrok in še bi lahko našteval. Zares zanimiv zorni kot pripovedovanja, vse skupaj podkrepljeno s čudovitimi ilustracijami Francoisa Roce.

Iskreno povedano, sem radoveden, kako bodo knjigo dojemali otroci. Mojim v roke še ni prišla, se pa v njej res skriva ogromno sporočil in izhodišč, da jo bodo najbrž otroci želeli brati znova in znova. In vsekakor je to ena tistih knjig, ki bi jo šole/knjižnice lahko priporočile tako za razna domača branja kot bralne značke. Volčje oko je knjiga, ki otrokom širi obzorja in jim da misliti.

Miš, 2023

Nikoli ni prepozno

Po res čudovitem prvencu Barbare Cerar Pretežno jasno mi je v roke prišla še knjiga Tadeje Krečič Scholten, kjer se avtorico lahkotno sprehaja in poigrava z pregovori in okoli njih gradi kratke zgodbe.

Toliko zgodb, toliko usod, ljubezen, kakršnakoli že, pa kot vezna nit med zgodbami. Nesrečna, neuslišana, pozabljena, večna, silovita, čista, izgorela, prvinska in še bi lahko našteval. Ljubezen v vseh mogočih formah in oblikah. Včasih traja dobesedno en večer, drugič celo življenje, spet enkrat je slepa in drugič zgolj privid zaslepljenega. Vmes avtorica meša življenje in pogosto smrt in spet tudi tu v vseh mogočih pojavnih oblikah.

Nekatere se odvijajo danes, druge segajo v čas druge svetovne vojne, pajčevinaste niti ljubezni skozi zgodbe se razpredajo skozi celotno Evropo in na pristen način slikajo nenavadne karakterje, ki se zdijo tako zelo resnični … prav z lahkoto si predstavljam avtorico sedeti na kakšnem balkonu v stari Ljubljani, Istri, Firencah, nad pariškimi ulicami …, kako opazuje in posluša svet okrog sebe, si zapisuje posamezne drobce, utrinke, išče sledi in potem zapiše zgodbo.

Lahko izberem najljubšo? Težko. Vsak ima svoj čar in tisto nekaj. Zapisane so tako spretno, da ti da vsaka misliti in bi knjigo najraje odložil ter se posvetil mislim, po drugi strani že obračaš naslednjo stran … ravnajte se po občutku in si mogoče v kazalu izberite naslov, ki vam je najbolj všeč. Kot nosi naslov druga zgodbi – Enkrat ni nobenkrat in to je vsekakor ena tistih knjig, ki jih bo treba v roke vzeti večkrat.

Vseeno pa ste me presenetili dve oz. tri kar očitne napake … včasih kaj takega pripišem neizkušenemu prevajalcu, ki so o nečem ni dovolj dobro podučil, a tukaj gre vseeno za delo slovenske avtorice. Tako v zgodbo Če nisi ti, si nekdo drug na neki točki omenja vse štiri pevce ABBE, pa bolj ali manj vsi vemo, da so ABBO sestavljali dve ženski in dva moška. Potem pa še Sveta Rozalija, prosi za nas!, ki jo je avtorica postavila v središče Sicilije, mesto Palermo. Vsak, ki pozna ponosne Sicilijance, pa v Italiji kar se tiče nogometa, to niso le Sicilijanci, ampak prebivalci vsakega mesta navijajo zgolj in samo za svoj klub (ter zelo verjetno še za reprezentanco), dobro ve, da bo prebivalec Palerma pač navijal za Palermo. Mogoče, ampak res samo mogoče, če bi izhajal iz kakšnega drugega mesta, da bi (naskrivaj) navijal za tisti klub, pravi Sicilijanec pač ne bo navijal za torinski Juventus. In se je avtorici v isti zgodbi pripetila še ena nogometna – tekme Lige prvakov se nikakor ne igrajo ob nedeljah, ampak praviloma ob torkih in sredah, finale (kar ta tekma, ki se je igrala konec septembra, ni bila, ampak je šlo za eno prvih tekem skupinskega dela) pa zadnja leta ob sobotah.

Dlakocepim? Mogoče, se mi je pa med številnimi toplimi in pretresljivimi zgodbami ta napaka zelo dobro vtisnila v spomin. Mogoče za tolažbo, da takšnih knjig ne bere veliko moških in da praviloma ženske niso tako zelo naklonjene nogometu. Eno in drugo je škoda – več moških bi moralo brati in več žensk bi lahko gledalo nogomet. Mislim, da bi prišli do kar zanimivih razprav in mogoče tudi kakšne zanimive knjige. Nikoli ni prepozno, da začnete, kajne?

Iskreno, o vsaki zgodbi bi lahko takole razpravljali in se pogovarjali. Morda niso vse zgodbe enako zanimive za vse, zagotovo pa se okoli vsake ustvari kup različnih mnenj in pogledov. V sebi imajo življenjskost, iskrenost, nekaj primarno lepega in očarljivega. Seveda, v sebi imajo ljubezen. Nikoli ni prepozno je knjiga, za katero vam ne bo žal, da ste jo vzeli v roke, jo boste pa zelo težko odložili.

Mladinska knjiga, 2021

Zemljevid obžalovanj

Roman belgijske avtorice Natalie Skowronek pripoveduje zanimivo zgodbo o nenavadnem ljubezenskem trikotniku, ki to pravzaprav ni.

Veronique Verbruggen, francoska založnica, ki karierno pozornost posveča spregledanim evropskim slikarjem, ki so ustvarjali v enakem obdobju kot kakšni bolj slavni slikarji. Ima 21-letno hči Mino, ki se vpisuje na študij klavirja in ljubečega ter predanega moža Daniela Meyerja, oftalmologa. In ima dušo dvojčico, filmarja in režiserja Titusa Seguierja, za katerega bi bilo žaljivo reči, da je bil njen ljubimec. Veronique, zrela ženska v najboljših in najlepših letih, v nenavadnih okoliščinah umre. Vse do konca ne bomo izvedeli, ali je šlo za umor, samomor ali morda res »zgolj« nesrečo.

Bomo pa seveda izvedeli zanimivo pripoved, v kateri se prepletajo življenja in usode glavnih treh akterjev. Žalujočega in izgubljenega moža Daniela, ki se želi od pokojne ljubezni posloviti z imenitnim poslovilom, kjer bo še zadnjič lahko jasno in glasno povedal, kako neomajno in neizmerno je ljubil Veronique. Pa čeprav je slutil, sumil, morda celo vedel, da v njenem življenju ni edini. Podobno ali celo morda še bolj izgubljenega Titusa, ki je čakal, da ljubljena Veronique – duša dvojčica, muza, ves svet, zapusti moža in zaživi samo in zgolj z njim. Ni dočakal. Razmišlja pa, ali naj se ji pokloni z nepozabnim filmskim portretom, ki bo razblinil številne iluzije. In seveda Veronique – v varnem zavetju moža ali z metuljčki v trebuhu ob moškem, ki je bil vse in še več.

In tudi, ko se proti koncu, dobesedno nekaj dni pred Danielovim poslovilnim dogodkom, v raziskovanje materine skrivnosti vključi njena hči Mina, lahko vidimo, da življenje in z njim ljubezen pogosto nista črno-bela. Še posebej pa ne, ko govorimo o tisti pravi in veliki ljubezni, pa čeprav ima napake in ni popolna.

Zemljevid obžalovanj (v odličnem prevodu Jedrt Maležič) zanimivo prikaže razpetost ženske med dvema osebama, ki ju ljubi, vsako na svoj način in se ne more odločiti, katero bolj oz. toliko, da bi se drugi za vedno odrekla in odšla stran. Avtorica se pravzaprav na nobeni točki ne postavi na nobeno stran – ves čas visi tisti »kaj bi, če bi«. Knjiga, o kateri se lahko pogovarjate ure in ure, razmišljate in pridete do zaključka, da razmišljate o lastnem življenju.

Veronique se ni mogla odločiti, izbrati. Ali je bil tumor tisti, ki je povzročil njeno nenadno smrt? Ali si je življenje vzela sama ter za seboj pustila ljubljene, ki so jo ljubili in oboževali? Kaj pa bi storili vi? Imate tudi vi mogoče zemljevid obžalovanj, na katerem je zarisano vse tisto, kar si želite, da bi, pa nikoli niste?! Ljubezen je čudna reč, njena pota pa skrivnostna.

Miš, 2023

Zakaj Mračni labirinti?

8. februarja, na slovenski kulturni praznik, izide moja nova knjiga, zbirka kratkih zgodb z naslovom Mračni labirinti. In ne, nisem padel na glavo, da bom pisal slavospeve lastnemu delu (na katerega sem sicer neizmerno ponosen), ampak da v enem takem »piši iz prve« zapisu povem nekaj več o sami knjigi.

V Mračnih labirintih je 15 kratkih (na mojo srečo dolžina ni definirana) zgodb, za katere najlažje rečem, da predstavljajo, povzemajo in utelešajo četrt stoletja mojega življenja – od srednje šole in vse do danes. In kakorkoli so vse zgodbe moje, je v njih ogromno fikcije in umetniške svobode. Kar v praksi pomeni – in podobno je recimo tudi, ko pišem pravljice oz. zgodbe za otroke – da nekaj sanjam, slišim stavek, imam preblisk, se izgubim v mislih ali pa razvijem dogodek oz. občutenje, ki se mi je dejansko zgodilo, v neko zgodbo.

Pred dnevi, ko sem pisal nekaj povsem drugega in drugačnega in sem potem sodelavcem razlagal, kako sem se na neki točki zataknil in je bil potreben le en dober sprehod, da se mi je cela zgodba »sestavila«, so me samo čudno gledali. Ampak tudi pri Mračnih labirintih oz. posameznih zgodbah je bilo tako.

Šest zgodb je bilo nekdaj združenih v eni, naslovljeni Popotovanje – Iskanje svetu izgubljenega, a sem skozi leta ugotovil, da ne tvorijo več take celote, kot sem mislil, da jo. V knjigi jih boste našli v parih in najbrž hitro videli, katere sodijo skupaj. Z njimi se je vse skupaj pravzaprav začelo, s prizorom stopnišča, sceno v zaporu in tako naprej.

Parada norcev je recimo zgodba, ki sega v obdobje konec 20. stoletja (kako smešno to zveni!), pa so bili prvi odzivi »A to si pa med covidom napisal?«. Ne, kar zgolj odraža žalostno stanje duha in kulture, za katero je pač vedno težko, ne glede na obdobje in oblast.

Z mračnih ulic, ki je v Mračnih labirintih osrednja (kratka) zgodba, je nastala kot stranska zgodba enega hudo dolgega romana (no, trilogije), ki sem jo začel pisati v študentskih letih, po napisanem prvem delu doživel sesutje računalnika in izgubo tretjine zapisanega drugega dela, kar je sicer povsem druga zgodba. New Orleans, vudu …

In potem Prerokba … Mračni labirinti so bili zloženi, postavljeni in nastavljeni, pa sem imel občutek, da nekaj manjka. Manjkala je Prerokba. Od mnogih poklonov, ki se (ne)očitno skrivajo v zgodbah in se jim (mogoče) posvetim kasneje, je ta najbolj očiten. Lovecraft in njegov vsemogočni Cthulhujev mitos. Začelo se je, kot pišem v enem delu, z iskrico, se spremenilo v plamenček in nato ogenj, dobesedno so se mi prikazovali prizori in nenavadni zapisi. Trajalo je več kot leto dni, da sem zložil koščke in po pisanju posameznih odlomkov sem bil podobno utrujen kot bi prehodil konkreten pohod ali pretekel (vsaj) polmaraton. Če se bo kdo spraševal – ta je najbolj aktualna in zadnja ter v veliki meri odraža moje videnje sveta danes. Videnje, občutenje, predvidevanje …

In na koncu sem vedel, da je to to in da sem sedaj pa res končal. No, pravzaprav ne. Zgodbe sem pošiljal v branje, založbam in urednikom, piscem, knjižnim blogerjem in naključnim bralcem. Vse to se je dogajalo v različnih fazah, dobival sem odzive (ali pa ne), zavrnitve, veliko začudenih vprašanj, na tej poti sem marsikoga tudi »izgubil«. In ko bo knjiga izšla ter jo bodo ljudje začeli brati, bom najbrž še koga. Ampak to sem jaz, Mračni labirinti so del mene, del mojega življenja.

Sploh ne vem, koliko različic je bilo – vrstni red, zgradba, naslov, podnaslov … mislim, da je bila ena od prvih različic naslovljena z Mračne blodnje in tavanja po hodnikih izgubljenega. Kar nekaj zgodb sem izločil, mnoge sem dodelal, razbil, spoznal, da ne sodijo poleg ostalih, nekatere sem celo prerastel ali pa sam nisem več vedel, kaj sem želel z njimi sporočit. Bistvo mojega pisanja ostaja – napiši knjigo, kakršno si želiš sam prebrati. In prav neverjetno je, po vseh teh branjih, se me še vedno poloti vznemirjenje, ko iz tega ali onega razloga prebiram zgodbe v Mračnih labirintih. Sem pa hudo radoveden, kakšna bodo mnenja bralcev …

Lahko vam zaupam enega in sicer ga je prispeval Esad Babačić, nagrajeni in čislani pisec, mojster jezika, ki ga neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Takole mi je zapisal (ta zapis boste sicer našli tudi na ovitku knjige): »Kaj sploh mi še ostane, razen zadevanja s knjigami? Malo, zelo malo. S tvojo se zadevam kot najstnik, ki je odkril boga za platnicami. Moja težava je sicer, da sem prehitro zadovoljen in me še hitreje spusti, zato se najbrž tako manično oklepam določenih knjig, jih rešujem pred pozabo. Sem že odvisen? Ne vem. Včasih samo berem bolj počasi, da ne ugasnem pred spoznanjem. Tebe tudi. Beseda je luč.«

Mračni labirinti niso branje za mimogrede. Mnoge bodo pretresli, osupnili, presenetili, šokirali … predvsem upam, da bodo dali ljudem misliti. Kdo so, kje so. Pa tudi kdo in kaj sem jaz. Jaz sem vesel in ponosen, da sem to zgodbo zaključil, saj sem prepričan, da sem zaključil določeno poglavje v knjigi življenja. In grem sedaj lahko naprej …

Krog je sklenjen.

P. S.: Mimo tega ne bo šlo. Mračnih labirintov ne bi bilo brez mnogih ljudi in boljše, da ne grem naštevat vseh tistih, ki so me navdihovali, stali ob strani ali mi obrnili hrbet … Pa bom toliko drzen, da bom naštel tistih nekaj, brez katerih ne bi bilo mene, mojih zgodb … Hvala staršema, da sta mi ne glede na vse stala ob strani in me spodbujala. Hvala Klemnu, ki je v meni vsakič znova zanetil iskrico in me s svojimi redkimi deli podžgal, da sem ga želel prekositi. Ne bo se strinjal, ampak menim, da mu še nisem prišel blizu. Hvala Heleni, ki mi je celoten del popotovanja skozi mračne labirinte stala ob strani, bila moja luč ter tudi najtemnejša senca. Hvala Tarasu, Viti in Adamu, na katere sem ne glede na vse neizmerno ponosen in so vsekakor največje in najlepše, kar sem v življenju dosegel in ustvaril. Upam, da bodo nekega dne tudi oni ponosni name.

Ne morem se zahvaliti profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz osnovne šole – če bi poslušal njiju, ne bi več pisal, če pa že, mojega pisanja ne bo nihče nikoli bral. Toliko bolj sem lahko hvaležen profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz moje srednje šole – profesoricama Mojci Jerala in Heleni Seliškar. Obe sta znali biti kritični, iskreni, objektivni in konstruktivni, predvsem pa sta me spodbujali, da sem pisal in se razvijal. Pa hvala srednješolskemu razredniku, profesorju Jožetu Humljanu, da je spregledal marsikatero neumnost, ki sem jo naredil, pa profesoricama Vugrinec in Vreček, ker sta mi širili obzorja.

In tukaj bi sedaj lahko sledil del, v katerem bi se zahvalil vsem, ki so name vplivali. Omenjam zgolj nekaj najpomembnejših. Jack London, Herman Hesse in njegov Stepni volk, Charles Baudelaire in Rože zla, Miltonov Izgubljeni raj pa Dantejeva Božanska komedija, svetovi H.P.-ja Lovecrafta. Domišljija Jimija Hendrixa, poezija Jima Morrisona, prostrani glasbeni svetovi Led Zeppelin, glasbena čarovnija imenovana Gov’t Mule, zgodbe Đorđa Balaševića, pripovedna lahkotnost Zorana Predina in neverjetna človečnost Vlada Kreslina, svetla temačnost Johnnyja Casha, skupini Hiša in Res Nullius. In seveda tisti, ki mi »stojijo« ob strani že dobrih trideset let – Metallica. Drobce vseh naštetih in mnogih drugih boste našli v Mračnih labirintih.

Hvala Nataši Sedminek, Samu Vadnovu in založbi Buča, da so šli v to drzno potezo izdaje Mračnih labirintov. Iskrena hvala za zaupanje. Hvala tudi Tini Intihar Zajec za lekturo in korekture. Imam se za pismenega in mnogi me pogosto prosijo za manjše »lektorske« popravke, pa potem vidim, da strokovnjakom in profesionalcem ne sežem do kolen. Ničkolikokrat sem se prijel za glavo, ko sem gledal in potrjeval Tinine popravke in predloge. Žiga Valetič je opravil odlično delo – šel povsem izven okvirjev mojih želja in idej ter ustvaril naslovnico in (s pomočjo umetne inteligence) naslovne ilustracije za posamezne zgodbe, s čimer se lahko poistovetim in to storim s ponosom. Nenazadnje seveda hvala Esadu Babačiću za nekajvrstični zapis, ob katerem se mi je naježila koža in ki me je navdal s ponosom.

Nazadnje pa hvala tebi, draga bralka, dragi bralec, ki boš vstopil v Mračne labirinte.

Težka voda

Težka voda, prvenec Pie Prezelj, je težka knjiga. Pripoved, v katerem nam je vsak junak tako zelo znan in hkrati tuj ter knjiga, ki jo težko odložimo, a smo ob koncu »prazni«, z ničkoliko vprašanji.

Tu pa tam se zgodi, da berem knjigo, ki ji težko kaj veliko očitam, pa hkrati nimam pojma, kaj naj si mislim o njej. Pred časom sem zasledil opis kolega o knjigi V gozdu in vrtiljaku čustev, ki so ga prevzela. Tudi mene so. Še danes nisem prepričan, ali mi je bila knjiga všeč ali ne. In s Težko vodo je podobno. Skoraj tipičen, kar malo »cankarjanski«, predvsem pa slovenski roman, ki bi ga na film najbrž imenitno prenesel Jan Cvitkovič.

Temačen, a hkrati življenjski. Preprost, a neverjetno zapleten. Ki se (najbrž) dogaja danes, a je globoko zakoreninjen ne le v včeraj, ampak kar v nekoč. Kjer so junaki zelo ljudski in preprosti, pa hkrati večplastni in polni nekih skrivnosti. Moderno, a avtohtono in pristno.

Zgodba se vrti okrog Ide, osamljene vdove, ki se spominja mladosti in mladostne prijateljice Milene ter homoseksualnih nagnjenj, ki v nekih drugih časih niti približno niso bila sprejemljiva. Pa moža Toneta, s katerim nista mogla imeti otrok in se je hodil zabavat k drugim. Ker – zakaj pa ne?! Še posebej rad k sosedi Marti, ki morda iz slabe veste (morda pa ne?) obiskuje Ido in ji skuša pomagati. In tu je še Lojze, še en zanimiv lik, kot ga najbrž še vedno lahko najdemo v vsaki slovenski vasi – bodisi za točilnim pultom bližnje gostilne, na prižnici ali v kakšni razpadajoči lopi. Ve se, kam sodi ženska in kdo je edini možni gospodar v hiši in še kako dobro se ve, kdo je nad vsem – Gospod.

Mojstrsko izpisano, z zanimivimi citati in navedki iz Svetega pisma, tesno prepletenimi svetovi in usodami. Pisanje, kot bi ga pričakoval od nekoga starejšega (avtorica jih še ni dopolnila trideset) in morda celo moškega. Kar vsekakor pomeni, da je avtorica dosegla in presegla marsikaj. In postavila letvico zares zelo visoko.

Pa vseeno – kaj si mislim o knjigi? Včasih me po zapisu prešine kakšna misel, spreleti neko zavedanje, uvid … a tokrat ga ni. Vsekakor knjiga, ki vam jo lahko priporočim, da boste o vsebini, smislu, pomenu in namenu presodili sami. In obenem knjiga, ki ji – in to se mi dogaja prvič!; ne morem dati ocene. Tako subtilno dovršeno izpisana in »izrisana«, z zanimivi karakterji in za naš prostor neobičajnim tokom zgodbe, a ni meni osebno dala pravzaprav nič, razen zmede v glavi. Presodite (in ocenite) sami.

Brez ocene

Goga, 2023