(brez naslova)

Podobe smisla

Knjiga Reinholda (in Diane) Messner Podobe smisle s podnaslovom Odrekanje kot navdih za uspešno življenje je avtobiografski preplet spominov in utrinkov iz Messnerjevega otroštva, prvih plezalnih podvigov, soočenj s smrtjo, smrtjo kot tako, čudežnimi preživetji, vedno novimi izzivi in stanjem sveta, v katerem živimo.

Pravzaprav bi na tej točki lahko skoraj nehal pisati. Mogoče je napaka, da je to moja prva prebrana Messnerjeva knjiga in ne poznam njegovega siceršnjega sloga pisanja, še posebej tistega, ko pripoveduje o svojih himalajskih podvigih. Pa ne le o Himalaji, tako kot naši alpinisti s strahospoštovanjem govorijo o naših gorah, on pripoveduje o domačih Dolomitih. (V knjigi recimo tega ni, a je Messner med mnogimi dosežki podpisan tudi pod prvo peš prečenje Antarktike, Grenlandije in puščave Gobi.) A v tem pripovedovanju manjka življenja, vznemirjenja, razburljivosti, očaranosti … v skoposti Messnerjevega pripovedovanja smo takorekoč »oropani« tistega nekaj, kar ljudi kot je on, žene v tovrstne izzive. Ampak še enkrat – to pravzaprav ni knjiga o tem in ne vem, kako piše sicer.

Podobe smisla so dobesedno oris vsega tistega, kar je zanj v življenju pomembno (bilo, je in bo). Razlog za njegov pogosto kar asketski način življenja in temelji za odločitve, ki jih je v življenju sprejemal. Vse od otroštva in življenja v skromni, domala samooskrbni kmečki dolomitski vasici, v veliki družini, kjer so otroci (skupaj jih je bilo devet, le ena hči) počeli stvari, ker je bilo tako pač prav. Počeli stvari – nabirali in cepili drva, skrbeli za živali in čistočo kmetije, se zgodaj naučili, da je treba za skromen zaslužek pogosto veliko in trdo delati, spoštovali naravo in njene danosti ter darove. Danes je to kršenje pravic, izkoriščanje otrok, suženjsko delo in se zaključi, še preden se začne, z besedami »Ne bom. Nimaš pravice, da bi mi rekel, da moram.«

Messner je bil v družini pravzaprav črna ovca, saj se je zgodaj začel zanimati za stvari izven nekih formalnih in akademskih okvirjev – privlačile so ga gore, najprej strme stene domačih Dolomitov, kasneje drugi evropski masivi in nato seveda največji izzivi – Himalaja. V Podobah smisla lahko izvemo nekaj več o tem, zakaj je bil pri svojih odpravah mogoče bolj učinkovit (ali pač uspešen?!) od drugih – skromna oprema, majhne odprave in predvsem prepričanje v lastno znanje, sposobnosti in izkušnje.

Seveda je tudi on ob tem na poteh izgubljal ljudi. Najbolj boleča in pretresljiva je bila ekspedicija na zloglasni Nanga Parbat (se spomnite Tomaža Humarja?) leta 1970, ko je v izrednih (morda bi tukaj lahko uporabil izraz ekstremno izrednih) razmerah med sestopom življenje izgubil njegov brat Gunther, njemu so amputirali sedem prstov na nogah, zaradi česar je moral v prihodnje močno spremeniti in prilagoditi svoj slog plezanja. Zdi se takorekoč neverjetno, da je bil prav Nanga Parbat njegov prvi osemtisočak, do leta 1986 je osvojil še preostalih trinajst in se med drugim kot prvi brez pomoči dodatnega kisika povzpel na streho sveta.

A vse to je v Podobah smisla postranskega pomena. Alpinistični turizem, kopičenje stvari, pretirana potrošnja, onesnaževanje, plastika, podnebne spremembe in še bi lahko našteval. To so teme, ki se jim Messner posveča v tej knjigi, ki jo je predstavljal tudi na promocijski turneji v Sloveniji. Pomemben del je tudi nova ljubezen v liku in podobi Diane Messner, skoraj še enkrat mlajše Luksemburžanke, ki je v Messnerju prebudila iskrico ljubezni in razširila pogled na (sodobni) svet. Pa to niti približno ni bilo tako preprosto kot se morda zdi – kar zapišeta in priznata oba, del knjige in svoje videnje nanj, njegovo življenje in kariere ter seveda skupno pot; je zapisala tudi Diane.

Knjiga je mogoče na trenutke ne toliko pridigarska, kot predvsem očitajoča. Vsi vemo, da živimo v času, ko vse bolj občutimo posledice dejanj preteklih generacij in tudi našega odnosa do sveta in planeta, a se zdi, da je toliko kot očitkov tudi rešitev. Vsak zagovarja svojo. Messner kot nekdo, ki je pred več kot petdesetimi leti prvič obiskal Himalajo, pa predtem Dolomite in Alpe, zagotovo vidi tako posledice globalnega segrevanja kot tudi onesnaževanja in pohvale vredno se mi zdi, da prek svojih fundacij in tudi z lastnim delom na vse to opozarja in skuša spremeniti predvsem naš pogled na svet.

Svet se spreminja in s spremembami se bomo očitno morali naučiti živeti in se nanje predvsem pripraviti. Karkoli storimo (zapremo rudnike, odpiramo nove in nove jedrske elektrarne, ukinemo fosilna goriva, postanemo vegani, prepovemo plastično embalažo …), našega planeta (žal) ne bo rešilo. Tudi sam se spomnim svojega prvega uspešnega vzpona na Triglav v začetku devetdesetih in ledenika, ki sedaj izginja, pa že tedaj kot bucike v goro »zapičene« vse tiste, ki so se želeli skoraj vsi v istem dnevu povzpeti na najvišji vrh Slovenije, pa vseh praznih pločevink piva pri Aljaževem stolpu …

Messner je bil takorekoč med prvimi, ki je začel z uspešnim osvajanjem Himalaje in s svojim entuziazmom ter številnimi predavanji, od katerih je živel, je navdušil nove in nove generacije. Ne le tistih usposobljenih plezalcev in alpinistov, ampak tudi številne »turiste«. Torej bi lahko rekli, da je (ne)posredno kriv za vse tisto, kar se dogaja v Nepalu, Katmanduju, Himalaji in drugod. In seveda je pravilno, da opozarja na vse to, ampak tukaj smo.

In sedaj, ko zbiram vtise in zapisujem to mnenje, vidim, zakaj sem bil že med branjem pravzaprav zmeden in nisem čisto vedel, kaj naj si dejansko mislim o knjigi. Neizmerno spoštujem gospoda Messnerja, njegove dosežke in vse spremljevalno delo, a po drugi strani – on je bil med pionirji, obenem že takrat med tistimi, ki so se tega lotevali skromno. Najbrž si tudi Henry Ford ni mogel predstavljati, kakšno revolucijo v avtomobilski industriji bo sprožil, podobno pa velja tudi za vse druge izumitelje, revolucionarje in pionirje. Nekdo je začel, mnogi so nadaljevali, danes nadgrajujemo, kdo pa bo končal vse skupaj?

Hiša knjig, HKZ, 2023

78-nadstropna hišica na drevesu: Filmska premiera

Šesta knjiga velikih graditeljev drevesnih hišic – Andyja Griffithsa in Terryja Dentona, prva s podnaslovom (Filmska premiera) in obetom, da bo šla zgodba malce v drugačno smer. Pa gre res?

Morda se boste spomnili, da sem ne tako dolgo nazaj v 65-nadstropni hišici na drevesu pisal o določenih (motečih) ponavljajočih elementih v njunih delih in tudi o tem, kako se prijateljstvo med ustvarjalcema (vsaj na knjižnih straneh) očitno krha. Morda sem slutil, da se utegne zadeva v naslednjem delu zaostriti, saj si Andy (piše, in res slabo riše) in Terry (riše) tokrat res prideta navzkriž.

Morda lahko tokrat ob strani pustimo, kaj prinaša novih 13 nadstropij drevesne hišice, saj je najpomembnejša novost ta, da tokrat beremo knjigo o tem, kako po njunih dogodivščinah nastaja film. Čisto pravi film, ki ga seveda financira založnik Veliki nos, režira pa ga nihče drug kot gospod Velepomembnik. (v bistvu nimam pojma, kdo je on, ampak zveni vele pomemben) In če sta vlogi po navadi zelo enakovredno razporejeni med Andyja in Terryja, svoje skoraj zagotovo vedno doda njuna prijateljica Jill in seveda imamo še kakšen stranski lik.

Prva velika sprememba je vsekakor ta, da je tokrat glavni Terry, saj ga gospod Velepomembnik prepozna kot bodočo filmsko zvezdo in tistega, okrog katerega bo gradil film. Andy je potisnjen na stranski tir in za nameček se režiser odloči, da ga bo igral Mel Gibon. Ne, ne Mel Gibson, ampak Mel Gibon. Gibon (ne opica!), po imenu Mel.

Andy, vse bolj užaljen, se s potisnjenostjo na stranski tir ne spopada najboljše, za mirovnico je Jill, ki pa je preveč zaposlena tako s pripravo živali za snemanje kot svojim rednim delom – medgalaktično službo za reševanje vesoljskih živali. Nova nadstropja niso tako zanimiva (stara so očitno pozabljena) in Andyju niti pisanje avtobiografije ne gre najboljše od rok. Potem se pojavi iskrica upanja, ko Andy odkrije, da so se na drevesno hišico vtihotapile številne krave vohunke, ki jim bodo ukradle idejo za film in ustvarile svojo »muuuumetnino«. (Tako, da boste vedeli, zakaj so na robovih straneh povsod narisane bolj ali manj opazne krave – ker vohunijo!).

Andyja seveda nihče več ne jemlje resno, niti Terry ali Jill in potem, oh potem, potem Andy ugotovi, da mu je nekdo iz strogo (no, najstrožje) varovanega skladišča za čips izmaknil čisto zadnji košček čipsa. Andyju prekipi, prepričan, da je za krajo kriv Terry, ga javno obtoži in sledi veliki spopad nekdaj najboljših prijateljev …

Sem povedal dovolj? Morda celo preveč? No, lahko vam samo povem, da se knjiga (oziroma film) tu ne končata. Lahko pa vam namignem, da sta avtorja čisto na koncu že predstavila nov (stranski) lik, ki zna zaznamovati naslednje delo.

Odraslim, ki bodo tole brali, bo ponavljanja spet preveč, mogoče se boste spraševali, zakaj nadstropja iz prejšnje knjige niso več zanimiva, po drugi strani pa se najbrž ne boste mogli načuditi neizmerni domišljiji avtorjev, da ustvarjata nekaj tako neverjetno prismuknjenega. Ampak to seveda ni knjiga namenjena odraslim. Sodeč po reakcijah svojega 10-letnika, bodo otroci prve in druge triade osnovne šole zagotovo uživali in se zabavali in z nestrpnostjo pričakovali naslednjo, sedmo knjigo, kjer bo drevesna hišica pridobila še 13 novih nadstropij in jih bo štela že 91 (lahko vam povem, da so izvirno še nekaj nadstropij višje).

Miš, 2023

Praznina

Praznina je zadnji del politično-kriminalne triler trilogije izpod peresa Mojce Širok – po Rimu in Ljubljani se odpravljamo še v Bruselj. Ne le belgijsko prestolnico, ampak tudi prestolnico evropske birokracije, od koder avtorica že dolga leta poroča in pozna številne skrivnosti.

Dočakali smo zaključek še ene kriminalne trilogije izpod peresa slovenske avtorice – Irena Svetek me z zaključkom (Črni princ) ni prepričala tako zelo kot s prvima dvema knjigama, kaj pa Mojca Širok? Prvi del – Pogodba; je bil zelo italijanski in je zahteval za moj okus preveč poznavanja Italije, drugi del – Evidenca, me je navdušil in tako sem z nestrpnostjo pričakoval in začel z branjem Praznine. Mogoče kot zanimivost, ki me je hočeš-nočeš spremljala celo branje – sredi januarja se tudi sam za nekaj dni odpravljam v Bruselj, kjer še nisem bil. Videl sem fotografije in videe, slišal marsikaj in dobil osnovni »vodič« po mestu – menda varnem mestu, kjer pa pač lahko pride tudi do kakšnega neljubega dogodka. Po branju Praznine človek dobi občutek, da je Bruselj vse prej kot varno mesto, sploh če se gibaš v bolj evrokratskih krogih. Bomo videli.

In če sta se prvi in drugi del malenkostno povezala, je malenkostna povezava tudi tokrat. Borut Lesar, ki je bil minister za promet in infrastrukturo ter v drugi knjigi kandidat za Evropski parlament, je sedaj dejansko poslanec Evropskega parlamenta. Novinarka Mina Kralj, ki je bila nekako središče Evidence, je imela v rokah dokumente, ki so dokazovali, da je bil Lesar sodelavec UDBE, ampak … mogoče se boste spomnili (tisti seveda, ki ste knjigo prebrali), da so Mini pomagali trije prodorni novinarji, a je en od njih kolege dobesedno izdal. No, tudi Nik Petrin je svoj prostor pod soncem našel v Bruslju.

»Glavna« je tudi tokrat novinarka, Karla Pavlin, ki ima nad seboj bolj izkušeno, pretkano in z vsemi žavbami namazano novinarko/urednico, Silvano Komel. Tudi v Praznini je sicer zelo težko določiti, kdo – če sploh kdo; je glavni junak/junakinja, saj se težišče zgodbe precej hitro obrača in spreminja. Po drugi strani to, da avtorica v središče postavlja novinarski poklic, vsekakor kaže na predanost poklicu in pripadnost novinarskemu cehu, ki je nenehno postavljen pred različne izzive in preizkušnje, ki so (pogosto tudi) v nasprotju z osebnimi in poklicnimi načeli ter normami, a jih mnogi (če ne kar vsi) obravnavamo kot nujno zlo, nekje blizu kateregakoli korita.

Karla se v decembrskem prazničnem času in v obdobju tik po pandemiji covida-19 znajde na sedežu NATA skoraj v istem trenutku, ko tam eksplodira bomba. Kaj, kdo, zakaj? Na drugi strani mesta Tara van Berkel, uradnica Evropske komisije, potomka pomembne italijanske plemiške družine, čaka povratni klic svojega asistenta, Gerta Jacobsa. Klica ni, zato se samo odpravi k njemu, tam pa šok – iz stanovanja njenega asistenta na nosilih pripeljejo mrtvega – njenega moža, Tomasa van Berkeleja, vsaj eno karierno stopničko višje postavljenega uradnika EK. Ko so ga reševalci našli, je bil v prostoru, polnem drog, gol, Gerta Jacobsa, domnevnega ljubimca, pa nikjer. Zgodba je zanimiva, ker je Tarina najboljša prijateljica prav Silvana Komel in ker so v stanovanju zakoncev van Berkel dokumenti o subvencijah prevoznikom v skladu s postpandemičnimi ukrepi, a z dokumenti (lahko jim rečemo tudi poročila, priporočila ali pač zakonodajni akti) nekaj ni v redu.

Nenavaden klobčič, v katerega je vpleten še Roland Maartens, Tarin nadrejeni (in njen ljubimec), pa pomemben lobist Marc de Voos in seveda tudi evropski poslanec Borut Lesar. In ne, seveda se zadeva tukaj ne konča, saj je dogajanje postavljeno v Bruselj, mesto drog in razvrata, ki je razmeroma blizu Antwerpnu, pristanišču, kjer v Evropo pridejo neverjetne količine prepovedanih drog, sploh iz južne Amerike. Tu v zgodbo vstopi mafijski voda Didi, pa »njegov« uslužbenec Wim Puurs, ki ima zelo zanimivo (evrokratsko) zgodovino, tu so potem še socialna delavka Maryam, vodja številnih bruseljskih bordelov Britte in sirski begunec Armin Awad. Temu dodajte nekaj umorov, bombnih eksplozij, kriminalistično preiskavo (znova se pojavi tudi David Valenti, ki tokrat sodeluje z belgijskim kolegom Stefanom de Jongom), kakšno (namerno) slepo ulico in premišljenimi dozami strahu in panike. Dve zgodbi, ki se zdita izključujoči, a sta morda mnogo bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled.

Tisto, kar bo bralca osupnilo in presenetilo, bo najbrž ta evropski birokratski labirint, lobistična moč in zakulisne igrice, ki potekajo na tako visoki ravni. Seveda je človeku potem malo bolj jasno, zakaj so stvari, kot so in zakaj se nam marsikaj zdi povsem nesmiselno. Za vsakim, še tako očitnim nesmislom, je nek logičen razlog oz. vzvod, ki jih vlečejo ljudje z zares neverjetno močjo. Lahko bi rekli, da je tudi zato stanje duha in sveta takšno, kot je. Ali je to svet, kot si ga želimo? Avtorica je najbrž z razlogom na začetek umestila Kosovelovo Evropa umira …

Seveda dočakamo tudi razkritje, ki je nepričakovano in presenetljivo, ne pa najbolj smiselno. Po zares dolgi in premišljeni gradnji zgodbe in zapletanju ter prepletanju, se vse skupaj zgodi zelo hitro in ostane brez nekega pravega zaključka. Oziroma je zaključek tako zelo odprt, da si ga vsak lahko razlaga po svoje, avtorica pa ima prostor (in najbrž tudi dovolj materiala) za nadaljevanje ali pa kakšno samostojno zgodbo. Praznina je bila od vseh treh knjig v seriji najbolj berljiva, a me je pustila s preveč vprašanji in v zaključku tudi z naslovnim – praznino.

Mladinska knjiga, 2023

Nikamor, od nikoder

Bekim Sejranović (žal pokojni) je zame nekaj popolnoma novega, na njegovo knjigo pa me je v času knjižnega sejma opozoril Žiga Valetič in ker rad berem avtorje s tega področja (zdaj že znano dejstvo), se nisem pustil prosit. Knjiga z nenavadnim in rahlo enigmatičnim naslovom je branje, ki ga ne boste kar tako spustili iz rok.

Bekim Sejranović, rojen leta 1972, v Bosni in Hercegovini, po knjigi sodeč bi lahko rekli, da je domači kraj Brčko. Srednjo (pomorsko) šolo je opravljal na Reki, nadaljeval s študijem kroatistike in ob začetku vojne norije (in morije) odšel na Norveško, kjer je tudi doštudiral in magistriral. Njegovo glavno delo je bilo sprva tolmačenje – iz norveščine v bosanščino in obratno, predvsem za vse begunce, ki so še prihajali v to skandinavsko državo, kasneje je prevajal tudi leposlovje in naposled začel še sam pisati. Nikamor, od nikoder je njegov romaneskni prvenec, za katerega je leta 2008 prejel tudi nagrado Meše Selimovića. Umrl je po kratki in težki bolezni, star komaj 48 let.

In zakaj ta dolg biografski uvod? Zato, ker boste med prebiranjem Nikamor, od nikoder izvedeli vse tisto, kar je botrovalo odločitvam za – kot je rad imenoval kar sam – njegovo nomadsko življenje. Večina romana se vrti okrog pogreba strica Alije, kjer glavni junak spremlja svojega dedka in se spominja življenja. Od tega, na katerem pogrebu je bil prvič in do tega, da na dedkov in mamin (njegova babica) pogreb z daljne Norveške ni uspel priti.

Vmes pa nenavadno otroštvo – oče je odšel, mama ravno tako in tako je živel in odraščal s starimi starši, tetami, strici, drugim sorodstvom in seveda sosedi. Odraščal v svetu, za katerega si znova upam trditi, da je mogoč le na področju najine bivše države, sploh pa v Bosni in Hercegovini. Toliko otroške naivnosti, neumnosti, iskrenosti, prisrčnosti, (črnega) humorja, neprimernih vzgojnih prijemov, slabih odločitev, smrti in življenja, nemogočih prvih poljubov, radosti in nesmislov …, najbrž ne more ustvariti nobenega druga država, družba oz. narod.

Nenavadnemu otroštvu sledi divja puberteta na Reki, punk skupina Paranoya, vse mogoče droge, nemogoča družba, prijateljstva za vse večne čase, kultni Palach, policijska represija in predvsem večno iskanje prostora pod soncem. Začetek vojne in Bekima želijo v svoji uniformi kar tri vojske – hrvaška, srbska in bošnjaška. On v vojni ne vidi prav nobenega smisla, zato zbeži – najdlje, kot je lahko, na Norveško. Daleč od tega, da bi bilo to lahko ali enostavno, a mu je uspelo. Tudi na Norveškem mu ni bilo postalo z rožicami in opravljal je vsa mogoča priložnostna dela, spoznaval neverjetne in še bolj neverjetne ljudi, se zaljubil, odljubil in prihajal do vedno novih življenjskih spoznanj.

Zgodili so se Lars, Aljoša, Marko, pa Selma (»bodoča bivša žena in mater otroka, ki je mogoče njegov«), Sigi, Hamid, Dalton, Saša, Kole, Rale, Silvija, Goran, Sara in še bi lahko našteval. Vsak od njih bi imel najbrž lahko svojo knjigo. Prihajali so in odhajali, bežali in se vračali ali pač odšli za vedno, brez pozdrava. V dimu hašiša, ob domači kahvi kadarkoli ali po edini (nikakor pa samo po eni!) pravi rakiji.

Tudi Bekim Sejranović je prihajal in odhajal, nikamor in od nikoder. In če sem zadnjič med pisanjem o Hemonovi Tole ni zate ugotavljal, kako avtor nima tistega balkanskega oz. bosanskega »šmeka«, je Sejranovića tudi zaradi tega toliko večji užitek brat. Smeh in solze. Knjigo je iz bosanščine – vsaj po mojem osebnem mnenju – odlično prevedla Dijana Matković in uspela obdržati pristnega duha pripovedi, ki se pri takšnih avtorjih lahko hitro »izgubi s prevodom«. Skratka, knjiga ki je ne spreglejte!

Sanje, 2023

Drobna iskrica

Mladinski roman avstralskega avtorja Barryja Jonsberga se loteva številnih aktualnih tem, kjer je nekatere mogoče težko preslikati na naše okolje, a je v luči razumevanja mladostniških stisk branje še kako zanimivo. Za vse – mladostnike in starše.

Glavna junakinja romana je 13-letna Cate (oziroma Caitlyn ali preprosto CC), ki po ločitvi staršev dobršen del časa preživlja z mamo in njenim novim partnerjem Samom, vsakih štirinajst dni pa konec tedna preživi z očetom. Ima najboljšo prijateljico Elise in odlično piše.

Konci tedna, ki jih preživi z očetom, so vedno nekaj neobičajnega in znajo bralca malce zmesti. Že v uvodnih poglavjih gresta tako z očetom na prav poseben prostor, kjer sta priča NLP-jem. V Avstraliji je (očitno) mogoče marsikaj, v nadaljevanju pa bralec spozna, da gre pač za očetove posebne projekte, s katerimi želi ljubljeni hčerki vsakič pričarati nekaj posebnega, drugačnega, nepozabnega, recimo kar edinstvenega.

Vse dokler se nekoč ne zgodi nekaj nepričakovanega – huda prometna nesreča (ki seveda ni bila del očetovega skrbno izdelanega scenarija!) in oba se znajdeta v življenjski nevarnosti. Vse se odvija prav v obdobju, ko mamin partner Sam dobi ponudbo za delo v Londonu, kamor bi se z njima preselila tudi Cate. Očetova »malomarnost« je pravzaprav zgolj voda na mamin mlin, da gre Cate z njima, čeprav si najstnica tega ne želi.

Cate se odloči, da bodo »pravico« iskali na sodišču, kjer pa na plano med staršema/bivšima zakoncema, ki se sicer vzajemno spoštujeta in želita predvsem za Cate le najboljše; pride marsikaj zamolčanega. Vmes se mora Cate boriti še s stisko prijateljice Elise (katere starša se ločujeta), literarno slavo (na anonimnem literarnem tekmovanju osvoji drugo mesto, 13-letnica v kategoriji literarnih težkokategornikov) in seveda izpraševanjem, česa si pravzaprav želi.

Na dan sodničine razsodbe, ki se zdi zelo v zraku in bi se lahko nagnila na katerokoli stran (čeprav bi morala biti v ospredju Cate), se zgodi nepričakovano – s kar nekaj zamude se na sodišču pojavi Catein oče in odstopi od procesa, kar posledično pomeni Cateino selitev v Veliko Britanijo ter predvsem njeno veliko zamero do očeta. Kako in zakaj se je njen ljubljeni oče odločil, da kar tako obupa, dekletu ni jasno in ji še lep čas ne bo.

Pa to seveda še ni konec, a ker sem že tako mogoče zapisal kaj preveč, vas zaključno napeto in nepredvidljivo, predvsem pa ganljivo branje še čaka. Verjemite, vredno je. In mogoče mogoče (ali pač najbrž) se vam bo osolzilo oko. (Priznam, meni se je).

Branje se me je najbrž še toliko bolj dotaknilo, ker sem šel nedavno tudi sam skozi proces ločitve in čeprav sva si z bivšo ženo lepo (da ne rečem kar zgledno) »razdelila« odgovornosti glede vseh treh otrok, sem se tu pa tam prepoznal. Z bivšo ženo sva si različna, a oba gledava na to, kaj je in bo za otroke najboljše. Trudiva se, da so pravila enaka ali vsaj podobna, pa vseeno vem, da bodo pri njej prišli do drugih in drugačnih znanj in veščin, ki jim bodo v življenju koristile, pri meni pa do drugih. In s tem ni čisto nič slabega. Oba delava napake, vsekakor si pa ne znam predstavljati življenja, da bi otroke videl samo za en konec tedna vsakih štirinajst dni, kaj šele, da bi šel kdorkoli od naju živet na drug konec sveta ali – mogoče najhuje; da bi se komurkoli od naju (ali kateremu od otrok) zgodilo kaj usodnega, smrtno nevarnega.

Sam trdim, da so otroci naš smisel in tudi poslanstvo in če kaj, si zaslužijo naš čas, pozornost, spodbudo, podporo, ljubezen in spoštovanje. Preprosto? Niti približno. Drobna iskrica nas uči vsega tega, na trenutke celo zelo skrajno, ampak tako kot miru ne cenimo, če ne doživimo vojne, se tudi pomembnosti določenih ljudi ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo.

Miš, 2023

Tole ni zate

Obožujem avtorje, ki prihajajo s področja bivše Jugoslavije – njihovo pisanje ima nek poseben čar, kljub mojim letom me na tisto obdobje bivše skupne države vežejo številni lepi spomini, pa tudi sicer sem v zadnjem obdobju stal kar nekaj čudovitih vezi z ljudmi iz tega področja.

Aleksander Hemon je eden tistih piscev, ki ga bralci častijo – lahkotnost pripovedovanja še tako težkih zgodb, bogat jezik in nizanje zgodb kot bi nizal koralde na ogrlico. Tole ni zate je njegova prva knjiga, ki sem jo šel brat, pa čeprav imamo v slovenščini kar nekaj njegovih del. V Sarajevu rojeni Hemon velja za bosansko-ameriškega avtorja, saj že od leta 1992 živi in ustvarja v ZDA, pravzaprav več kot polovico svojega življenja. In to, da je s svojim slogom navdušil in očaral Američane (pa ne le njih, da ne bo pomote), pravzaprav ne preseneča, tako kot jih je s svojo drugačnostjo tudi Nina Bunjevac, ali pa predvsem Nemce Saša Stanišić. A si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, kaj bi si v ZDA mislili npr. o Ahmedu Buriću, a si obenem tudi ne morem predstavljati, da bi njegov »žmohtni« slog pripovedovanja lahko kakorkoli smiselno prevedli v angleščino in obdržali duha. Tisto, kar pri Hemonu pogrešam, je pravzaprav prav ta pristni, neukrotljivi (včasih pač tudi neprevedljivi) bosanski pripovedovalski duh.

Tole ni zate je zanimiva in nadvse berljiva zbirka spominskih okruškov, v katerih se avtor vrača v rodno Sarajevo, Bosno in Hercegovino ter SFRJ, v čase pred bratomorno vojno, svoje otroštvo in mladost. Melanholično, mladostno igrivo, razigrano in vihrano, otroško navihano, brezskrbno in predrzno ter presenetljivo kruto, polno takšnih in drugačnih kazni ter smrti.

Med prebiranjem se boste nehote začeli spominjati lastnega otroštva in mladosti – osnovnošolskih simpatij, brezskrbnih počitnic, neskončnih potovanj na poletne počitnice, predrznosti in preizkušanj, lokalnih barab in prvih »bullyjev«, zaradi katerih ste ostali brez kakšne ljube igrače, imeli luknjo več na hlačah in si skrivaj v rokav brisali solze in smrklje.

Vsaka zgodba oz. spomin se zaključi s kakšnim domiselnim, dvoumnim filozofskim stavkom, ki ga boste obračali levo in desno, naprej in nazaj ter odkrivali vse mogoče poglede in misli. Jih boste odkrili? Najbrž le do zaključka naslednje zgodbe, ko boste znova razmišljali. In se spominjali!

Upam si reči, da Hemon v bosanščini ne bi zna napisati nečesa tako izbrušenega, saj je ta jezik veliko bolj ljudski, tradicionalen, pristen in živ. Že posamezne besede, ki jih uporabi in navede, so takorekoč neprevedljive in tisti, ki ste z Bosno (ter ljudmi od tam, ne glede na to, kot kaj se opredeljujejo) v stiku veste, da je njihov jezik nekaj povsem drugačnega (in težko razumljivega) od tiste »klasične« srbo-hrvaščine, ki smo se jo učili.

Težko presodim, ali je Tole ni zate najboljša Hemonova knjiga, vsekakor pa je tako dobra, da bom poiskal in prebral še kaj njegovega. Mogoče je to knjiga, v kateri je veliko Bosne, a premalo bosanskega in sem preprosto pričakoval preveč.

Goga, 2023

Velika in moški spol

Jurij Hudolin je najprej poet in šele nato prozaist, vsekakor pa človek izjemne besedne in miselne širine in bralec je kaj hitro izgubljen v labirintih njegovega besednega zaklada ter se ves čas sprašuje, kam avtor sploh pelje zgodbo in z njo tudi bralca.

Pred mnogimi leti sem bral Na Kolodvorski ulici nič novega in bil presenečen nad iskrenostjo, s katero je zapisoval in pripovedoval zgodbe nekih stalnih strank in prebivalcev na in v okolici Kolodvorske ulice. Sledil je Samohodec, lahko rečemo romaneskna biografija enega in edinega Igorja Vidmarja in sedaj Velika in moški spol. Že naslov sam po sebi je poskrbel za nekaj zmede, nato še (skoraj) predgovor še enega unikuma v slovenskem umetniškem prostoru – Emila Filipčiča in čisto kratek zapis, ki da bralcu misliti, da je pred njim še ena življenjska zgodba. No, saj pravzaprav je …

Ženska (noben junak nima imena) je glavna junakinja, njeno zgodbo pa začnemo spremljati v ranem otroštvu – njena mati je narkomanka, prostitutka in Ženska odrašča v zelo nezdravem okolju, kjer spremlja, kako njena mati (za katero ima kopico izbranih žaljivk) v skromen in propadajoč dom vodi moškega za moškim, se poceni razdaja in pusti, da z njo počnejo takorekoč karkoli in vse to za – prgišče denarja, gram ali dva … Ona ne bo nikoli takšna. Potem gre živeti k maminim staršem, ki pretirano ne odstopata in odraščajoči deklici ne nudita topline, ljubezni, varnosti, pač nič starševskega.

V njeno življenje žarek sonca posveti, ko odide študirat in si najde skromno plačano delo natakarice v spodobnem lokalu, kar v praksi pomeni, da se vsaj malo oddalji od tipičnega moškega postavljanja, mačizma in šovinističnih šal. Dela, varčuje, bere in živi samostojno samsko življenje, v katerega pa potem vstopi Moški.

Moški s svojo nenavadno zgodbo in usodo, ki pa dve ranjeni duši zbliža in združi. In medtem, ko mora Moški za 8 let v zapor, saj je v vinjenem stanju povzročil nesrečo, v kateri je umrla njegova žena in je ostal sam s sinom (ki je poimenovan Mali), Ženska vajeti življenja počasi jemlje v svoje roke. Iz lokala, v katerem je delala kot natakarica, ustvari nov, svež koncept slaščičarne, vse bolj uživa tudi v vlogi nadomestne matere Malemu …

Osem let je dolgo obdobje – za mlado žensko, ki si ustvarja kariero ali za mlado (nadomestno) mamo ali za ženo, ki zvesto čaka 8 let moškega, da se vrne iz zapora. Ves čas se sicer opominja, da ne bo postala kot njena mama (ali babi), a vseeno se njeno življenje začne obračati v sila nenavadno smer – tako z odraščajočim Malim kot Moškim, ki se vrne iz zapora spremenjen in drugačen.

Za samo vznemirjenje pri branju ne bom izdal preveč, saj vas čaka kar nekaj presenečenj, tudi nepredvidljivih. Hudolin zgodbo lepo zaokroži in Žensko vodi po poti in usodi njene mame. V romanu se spopade s številnimi aktualnimi vprašanji – takšnimi in drugačnimi poslovnimi prevarami, različnimi odvisnostmi, incestom, davčnimi utajami, psihičnimi ter duševnimi motnjami in težavami, odraščanjem, odnosi, zanimivimi idejami ter drugačnostjo. Znotraj knjige so tudi reprodukcije slik Vladimirja Lebna, za katere pa se zdi, da posebne povezave s samo vsebino nimajo. Vsaj ne vse.

Hudolinov pripovedni slog je lahko zelo naporen. Poplava besed, tudi starinskih, zapletenih, visoko filozofskih, kot pobesnel vulkan bruhne in se po vaših možganih neprekinjeno razliva celo stran, da se včasih vprašate, kaj ste sploh prebrali. In potem morate včasih kaj prebrati še enkrat, luščiti in se prebiti do bistva. Naporno, saj vas branje resnično utrudi.

Velika in moški spol je torej knjiga o odnosih, povedana skozi ženske oči. Oči ženske, ki je dala v življenju skozi vse – premnoge padce, pa počasen vzpon, nekaj stranpoti, vnovično padanje in pristanek. Težko bi rekli, da je konec srečen, na nek način je realen, pa tudi nepričakovan.

KUD Apokalipsa, 2023

Robin

Biografija resnično edinstvenega Robina Williamsa izpod peresa Davea Itzkoffa je hkrati zanimivo in pretresljivo ter nenazadnje žalostno branje. Robin Williams je premikal meje, širil naša obzorja in se od nas, v silnem obupu, poslovil, kot mnogi drugi trpeči geniji – s samomorom.

Nekajkrat sem že pisal o Robinu Williamsu, tudi zapise, ki so pretresli celo moje najbližje, enega takšnega ob njegovi smrti leta 2014 v reviji Naša žena. Robin Williams je name vplival močneje, kot sem si sam mislil. Njegova vloga v Good morning, Vietnam, me je navdahnila za delo v medijih – biti tako zabaven, duhovit, spontan, iskren DJ (mogoče bi moral tukaj uporabiti izraz MC, ne vem), ki za nameček vrti odlično glasbo in to sredi džungle in v noriji (moriji?) vietnamske vojne. Tista neverjetna sposobnost, da tudi v najbolj groznih in temnih trenutkih uspeš pričarati iskrico veselja in upanja. Pa potem Dead Poets Society – če me spomin ne vara, je ena mojih zgodnjih resnejših pesmi nosila naslov Društvo mrtvih pesnikov, kjer me je navdušil nad drugačnim, izven okvirja dojemanjem literature oz. književnosti, ki je lahko duhamorna, lahko pa v njej najdeš življenje. Večkrat se spomnim tudi na malce nesrečno vlogo Petra Pana v Spielbergovem Hooku (oz. Kljuki), kjer večno (pre)zaposleni oče pozabi na svojo družino, sploh pa na otroke in dejstvo, da je bil tudi sam nekoč otrok. In dokler mu otrok ne ugrabijo (lahko pa bi vmes posegla npr. bolezen ali kaj tretjega), se ne niti ne zaveda, koliko mu pomenijo in da se tudi v njem skriva (večni) otrok, pripravljen na izzive, pustolovščine in sanjska doživetja. V njem se skriva Peter Pan. Gre v deželo Nije (mimogrede: to, da je Michael Jackson svoj ranč poimenoval po tem otroškem in igrivem svetu, je glede na vse precej nedopustno), odkrije otroka v sebi in se sooči s svojimi strahovi in sovražniki ter odkrije samega sebe. Tudi na tej točki sem bil, nekajkrat. In skrbim, da otrok v meni ne umre. Pa potem še nesrečno preveden Mrs. Doubtfire (Očka v krilu), kjer je pokazal vse svoje razkošne talente, ampak zgodba z grenko-sladkim koncem o očetu, ki je bil pripravljen storiti vse (npr. postati ostarela ženska oz. varuška), da bi lahko po neprijetni ločitvi več časa preživel s svojimi otroci … No, moja ločitev je bila veliko lepša in otroke lahko vidim takorekoč kadarkoli ter sem za nameček v zelo dobrih odnosih z bivšo ženo, pa vseeno – kako daleč smo pripravljeni iti, ko gre za nekaj takega, kot so naši otroci? In ne, nikoli pa nisem gledal za Robina prelomnega TV-showa Mork and Mindy, čeprav se nemalokrat počutim kot vesoljec, ki je padel na ta planet, na katerem se zaradi privzgojenih načel ne znajdem najboljše. Težko pa je iti mimo zahtevnejših vlog – npr. v Awakening, Dobri Will Hunting, Kraljevi ribič, Insomnia in še ene pretresljive – Patch Adams (pri nas Zdravnik s srcem). Z različnimi vlogami, glasovi in osebnostmi zabavati ljudi okrog sebe – pa ne vedno, saj se včasih preprosto ne počutiš dovolj povezano; je nekakšno poslanstvo, a zelo zahtevno … Iron Maiden so Robinu po smrti posvetili pesem Tears of a Clown in občutek, ko spravljaš okolico v dobro voljo, znotraj pa trpiš in mogoče celo propadaš, ni prijeten.

Morda tudi ni naključje, da sem z branjem knjige zaključil v dneh, ko je umrl tudi igralec Matthew Perry, najbolj znan po vlogi Chandlerja Binga v Prijateljih. TV-serija, ki je lepo zapolnila deset let mojega življenja in enkrat tedensko (v teh časih pa pač po želji) prinašala veliko veselja in smeha. In ja, moj najljubši lik je bil Chandler – njegov humor, odzivi, sarkazem in cinizem, izgubljenost v svetu …, kar je lepo sovpadlo s Perryjevimi notranjimi demoni. In s katerimi se je kasneje začel borit z drugimi sredstvi – podobno kot Williams, kar pa je vse skupaj pravzaprav le slabšalo. In ja, Robin Williams se je na kratko pojavil tudi v Prijateljih, ko sta skupaj s Billyjem Crystalom »promovirala« film Ptičja kletka.

V pisanju me je odneslo podobno kot takrat, ko recimo pišem o Metallici, ampak najbrž z razlogom. A to vseeno ni zapis o meni, ampak o biografiji Robina Williamsa, ki se je rodil 11. julija 1951 kar premožnim in obenem tudi odtujenim staršem. Vloge, ki jih je igral in razlog, zakaj jih je odigral tako prepričljivo, so vsekakor povezane z njegovim odraščanjem in dojemanjem sveta. Nikoli se ni znašel v urejenem, »popredalčkanem« in ukalupljenem svetu – naj je šlo za dom, izobraževalni sistem, zakonsko zvezo ali konec koncev kariere. Ne najboljše vzorce starševstva je prenesel tudi v svoje življenje, v treh zakonih (druga žena Marsha, s katero sta bila skupaj 21 let, je bila sprva varuška in njegova osebna pomočnica) so se mu rodili trije otroci (otroci so iz prvih dveh) – Zelda, Zak in Cody, predvsem problematičen je bil zadnji (med 2011 in 2014) zakon z umetnico Susan Schneider, kar se je izkazalo predvsem po njegovi smrti.

Obiskoval je sloviti Juilliard, kjer je spoznal prijatelja do smrti Christopherja Reevea (znan po vlogi Supermana, kasneje je zaradi nesreče med jahanjem skoraj popolnoma paraliziran pristal na invalidskem vozičku), a je zahtevno umetniško šolo po treh letih pustil. Pa ne zaradi zahtevnosti, temveč zaradi občutka, da se tam ne more nič več naučiti, profesorji so mu očitali, da ga resnična igra ne zanima, ampak je »zgolj« komedijant. Vrnil se je na zahodno obalo in začel nastopati po stand-up klubih, kar mu je seveda prineslo prepoznavnost in tudi lokalno slavo. S tem pa tudi alkohol, droge (predvsem kokain), ženske in težave. Itzkoff tako v knjigi opiše tudi nesrečni večer, ko je umrl John Belushi v Chateau Marmont, tisti večer pa sta ga obiskala tako Robin kot Robert De Niro.

Knjiga je izredno zanimiva in najbrž lahko rečem, da je tudi uradna, ker je res celovita in so v njej tako vpogledi v Robinovo osebno življenje – prek povzetkov različnih starih intervjujev in pripovedovanj njegovih najbližjih; kot tudi v njegovo kariero. Med tistimi pravimi prijatelji, ki so pripomogli, da lahko spoznamo njegov resničen obraz, so tako David Letterman, Billy Crystal, Dana Carvey, Steve Martin, Steven Spielberg, Eric Idle, Terry Gilliam, že omenjeni Reeve in še kdo.

Iskanje samega sebe v sedemdesetih, preboj na stand-up sceni, na prehodu v osemdeseta nastop v TV-seriji Happy Days (v vlogi Richieja se je predstavil danes uspešni režiser Ron Howard, večina pa se spomni frajerskega Fonzieja) in preboj s serijo Mork & Mindy, prva filmska vloga v Popaju in nato osemdeseta, polna dvomov, padcev in vzponov – predvsem Good Morning, Vietnam in Dead Poets Society, potrditev predvsem igralskega genija v začetku devetdesetih – Awakenings in sploh The Fisher King ter komercialni uspeh z Mrs. Doubtfire, potem pa … kombiniranje med vlogami za dušo in tistimi za zaslužek, dobrodelni nastopi in pogosto iskanje samega sebe v stand-up showih. Lahko bi rekli, da je bil Dobri Will Hunting vrhunec obdobja in tudi kariere, pri čemer pa ne gre spregledati »labodjega speva« – stand-up turneje Weapons of Self Destruction iz 2010.

Za svoje delo je prejel tako oskarja (sicer četrta nominacija, nagrada pa za stransko vlogo v Dobri Will Hunting), zlati globus (štirikrat), je prejemnik nagrade Cecile B. DeMille (nagrade za izstopajoče dosežke v svetu zabavne industrije, prejel jo je leta 2005), ima kar pet grammyjev ter dva emmyja, bil pa je izredno razočaran, ko ni bil niti nominiran za (gledališkega) tonyja, saj je resnično verjel v vlogo tigra in igro Bengal Tiger at the Baghdad Zoo.

Vmes seveda osebne bitke – tako z odvisnostmi (po rojstvu prvega otroka se je drogam in alkoholu za vrsto let odpovedal, na začetku 21. stoletja pa zapadel v alkoholizem), ločitvami, različnimi obtožbami, smrtmi kot nenehnim izpraševanjem, kakšen je njegov smisel obstoja na svetu. Leta 2009 je prestal zahtevno operacijo na srcu, dobri dve leti kasneje so mu (napačno) diagnosticirali Parkinsonovo bolezen, kar se je pred javnostjo skrivalo takorekoč vse do smrti. Od leta 2012 se je boril z napadi tesnobe, celo izgubo spomina, občutkom paralize, paranojo, strahom, nespečnostjo, prividi … ob obdukciji so v njegovem telesu odkrili Lewyjeva telesca (proteini znotraj živčnih celic), pogosto posledica Parkinsonove bolezni, sicer pa znak demence. Zadnji dve leti zanj (njegovo tedanjo ženo in otroke, ki pa se niso najboljše razumeli) vsekakor niso bila preprosta – vse, kar ga je desetletja krasilo in »delalo njega, Robina Williamsa«, je izginjalo. V obupu – ali pač v nekem trenutku razsodnosti; ker je resnično izgubljal samega sebe in svojo esenco, se je 11. avgusta 2014 obesil. In svet je izgubil izrednega človeka.

Na koncu imamo seveda možnost – ali vse skupaj dojemamo kot črno in žalostno ali pa se pač spomnimo vse barvitosti in veselja, ki ga je prinašal v naša življenja. Prepričan sem, da bi si Robin Williams želel slednjega. In čeprav se sam lahko z njim poistovetim tudi v tem temnem delu, je tisti svetli vsekakor navdihujoč. Robin je odlična knjiga, da boste pobližje spoznali obe plati tega vsestranskega genija, njegovo iskrivost, iskrenost in človečnost.

Pan Books, 2019

Oj, Triglav, moj dom

Taras Birsa, šestič. Jezero je bilo presenečenje in vsaka naslednja knjiga Tadeja Goloba o Tarasu Birsi je težje pričakovana. Na trenutke predvidljiv, a tokrat presenetljivo ne. Taras Birsa je vse bolj človeški, pogosto nemočen in prej ali slej se bo (najbrž) moral soočiti še s kakšnimi pozabljenimi demoni.

Zadnjič smo v zanimivi in razgibani družbi klepetali o slovenskih kriminalkah in ob vprašanju »Saj kdo pa lahko Goloba prebere do konca?« sem dvignil roko. Prvo merilo dobro napisane kriminalke je zame to, kako hitro jo preberem in ali me preseneti. In če sem se znal v preteklosti tudi sam obregniti ob Golobovo predvidljivost, pa tudi pretirano seciranje in poglabljanje v postopke obdukcije, moram tokrat priznati, da mu je uspelo. Vse do zadnjega sem bil prepričan, da vem, kdo je morilec, a sem se krepko uštel. Prav tako sem bil tudi prepričan, da se bo precej obremenjujoč video posnetek izkazal za lažnega, mogoče celo ustvarjenega s pomočjo umetne inteligence.

Tadej Golob se zna zelo spretno odzvati na trenutno družbeno dogajanje, kar je sploh pokazal in dokazal v Virusu (covid-19 in državna represija) in tudi Komi (lastna nesreča med hribolazenjem), Dolina rož pa je bila na ravno tako na nek način spopad s klientelizmom, nekimi nevidnimi, a zelo močnimi vzvodi, ki pogosto odločajo in vodijo.

Taras Birsa se tokrat odpravi na Triglav in presenetljivo, se z njim odpravi tudi Brajc (ki doživlja drugo pomlad), da pa ne bi bil kaj slabši, pa seveda tudi Osterc in v stilu če-lahko-oni-trije-bom-pa-tudi-jaz seveda še Tina Lanc. Golob se še enkrat več vrne v čase, ko je osvajal gore (tudi po Himalaji) in najbrž podoživi kakšno bridko izkušnjo – skupino in vse druge že na Kredarici zajame huda nevihta, ki jo Golob zelo slikovito opiše, da se vam bo nemalokrat zazdelo, da ste prav res med vsemi kamnitimi gmotami, okoli vas pa tema, ki jo redno sekajo bliski, oglušujoče grmenje pa spominja na najbrž odličen približek konca sveta. Taras pomaga nekdanjemu soplezalcu Milanu, ki je tam kot gorski vodnik in skupaj rešujeta panične hribolazce (turiste), ki so lahkoverno odšli osvajat slovenskega očaka. Kar nekaj je takšnih, ki jih je zadela (ali oplazila) strela, nekje na Malem Triglavu pa najdeta tudi truplo, v katerega je strela očitno udarila neposredno in ga ubila. No, ne, seveda – nesrečneža je nekdo ustrelil z odlično merjenim strelom v čelo. Birsa s svojo ekipo, ki je bil za nameček v času zločina na kraju zločina, dobi primer ter novega sodelavca oz. vodjo – mladega kriminalista Bohteta, ki s težavo skriva prezir do Tarasa Birse, enako težko pa poželenje do Tine Lanc.

A vseeno se zdi, da je glavna težava vseeno (očitno) nerešena zadeva iz Kome ter oseba, ki je Tarasu na Polhograjski Grmadi zagrozila s pištolo, da je zgrmel v globino in pristal v komi. Posledice še vedno čuti. Krep bo očitno izpuščen, štrene pa še vedno meša tudi Klara Zupet (Dolina rož). Kaj bo Taras storil, ko bo Krep izpuščen iz zapora? Možen odgovor boste izvedeli v nadaljevanju knjige. Naslednja težava je Klara Zupet, načeloma (hecen izraz v takih primerih) osumljena umora, ki pa na GPU pošlje video posnetek, na katerem se s Tarasom predajata strastnemu seksu, ampak … Taras se tega ne spomni.

Ekipa pride do podatka, da se je na Triglavu umorjeni Janez Berlot ukvarjal s fotovoltaiko in da bi utegnil imeti kar nekaj nasprotnikov, sovražnikov, ki bi ga bili pripravljeni hladnokrvno umoriti, pa najbrž ne. Še najbolj sumljiva je njegova žena Vesna, dobra gorska tekačica, s katero pa sta bila v nenavadnem razmerju, polnem sporov in razprtij ter ljubosumja. In potem je tu še nenavadna peterica iz Novega mesta oz. okolice – nastopaški Danijel Vasič, dijakinja Lana, prijateljici Ana Marija in Darinka ter Primož. Vsi so bili usodnega dne na Triglavu, Taras in Milan sta jih reševala, tudi med njimi je očitno prišlo do spora in niso najbolj enotni v izjavah, kaj se je dogajalo pri Aljaževem stolpu in nato med bežanjem na Kredarico. Ampak motiva za umor nima nihče od naštetih.

Pa vseeno sploh ženski del družbe predvsem Tarasu ne da miru in nenadoma se odpre nov primer – Danijel Vasič očitno uporablja drogo GHB oz. t. i. »rape drug« in jo je več kot očitno uporabil na vseh treh dekletih oz. ženskah. Vse se spominjajo le tega, da so bile močno pijane in se naslednjega jutra niso nič spominjale, a so od drugih izvedele, da so imele oz. je imel Danijel Vasič z njimi spolni odnos. Zanj trofeje, zanje … Še ena tema, o kateri se je v preteklem letu precej govorilo in pisalo.

Tarasov skorajšnji krvnik Krep je izpuščen in takorekoč ob prihodu domov ga nekdo hladnokrvno ustreli. Taras, nenavadno enigmatičen in nemudoma glavni osumljenec, je uradno brez alibija in posledično suspendiran. Prepričan je, da je v času umora kolesaril nekje okrog Janč (kar blizu Štepanjskega naselja, kjer je bil Krep ustreljen) in vsaj tukaj je zgodba malce šibka, kar z nekaj logičnimi potezami reši Tarasova ekipa. Živimo v 21. stoletju, času pametnih merilnikov, povezljivosti, sledljivosti itn.

Zdi se sicer, da Golob zgodbo obvlada in jo tudi zelo spretno pelje razkritju (no, ni le eno) naproti, pa čeprav je ekipa (s Tarasom na čelu) precej izgubljena. Ampak, tokrat je – ob veliko dvomih sicer, prav timski duh tisti, ki največ prispeva k povezavi vseh razdrobljenih koščkov sestavljanke in kar nekaj presenečenj. Tudi za Tarasa in njihovega šefa Ahlina. Ter seveda za bralca. Kakorkoli se zdi vse precej »razmetano« in je nemalokrat zmeden tudi bralec, kam vse skupaj sploh pelje, Golob – kot že nekajkrat poprej; vse poti in slepe ulice spelje v eno cesto, cilju naproti. Ta se na koncu sicer spet zdi nedoločen, pa vseeno jasen. Zelo hribovsko – vrh je en čas odlično viden in kot na dlani, potem pa se skrije v oblakih ali megli, morda pa tudi končni razgled z vrha ni tako krasen, kot smo upali.

Pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o zadnji knjigi iz serije o Tarasu Birsi. V preteklosti sem malce napovedoval in sklepal, kam bi Golob utegnil v prihodnje odpeljati Tarasa, tokrat je mojstrsko polovil toliko enih zgodb, da bi pravzaprav lahko kar zaključil. A je zaključek spet dovolj odprt, da najbrž zadnje od Birse (in Goloba) nismo slišali …

Goga, 2023

Volkovi

Andreja Šifrerja poznamo po številnih (zimzelenih) glasbenih uspešnicah, tokrat pa se nam predstavlja s knjižnim prvencem, ki je opisana kot »prva pop rock glasbena kriminalka«. Hja …

Volkovi (knjiga, ne glasbena skupina, okoli katere se vrti zgodba) so menda deset let počivali pri Šifrerju na mizi, ker je bil odziv nanje precej mlačen. Morda je deset let kasneje »krivo« to, da imamo Slovenci Goloba, Demšarja in Svetkovo (ter še koga), ki so tudi na tej strani Alp umetnost pisanja odličnih kriminalnih zgodb dvignil na zavidanja vredno raven. Seveda je zanimivo, da so vsi trije »recepte« našli onstran naših meja, kar velja tudi v glasbenem svetu za Šifrerja in številne njegove kolege. No, morda je deset let kasneje še dodatno »krivo« to, da je knjigo pohvalil Tomaž Domicelj (pa bom mnenje zadržal zase), da je bila všeč Juretu Franku (tistemu smučarju, ja, sedaj pa producentu, ki pri nas med drugim uspešno prodaja muzikal Mamma Mia) in da je na platnici natisnjena izjava samega Tadeja Goloba, kako komaj čaka, da v roke vzame Šifrerjevo kriminalko.

No, tudi jaz sem se veselil in še isti večer začel s prebiranjem. Avtor, ki vsekakor zna pisati (pesmi), rock glasba in kriminalka. Še Jo Nesbo bi si težko izmislil boljšo zasnovo. In seveda ne morem mimo tega, da je naslovnica lep poklon kultni in odlični plošči nesmrtnih Beatlov, Abbey Road.

Uvodnih dvajset strani avtor porabi za zgodovinsko lekcijo o Ottu von Bismarcku (in še nekaj drugih zgodovinskih likih), saj je glavni junak – Aleks Špiler, njegov pravnuk. Za primerjavo – Zoran Predin je takih dvajset strani raztegnil v odličen roman Mongolske pege, Šifrer pa je v meni skoraj ubil željo po nadaljevanju branja. Zakaj dvajset strani, ki na samo zgodbo pravzaprav nikakor ne vplivajo?! Avtor pri junaku Špilerju pogosto omeni pogajalske in diplomatske spretnosti, ampak – na vrhuncu kariere jih pa ni imel, glede na vse spore in zamere?

Aleks Špiler je alfa in omega glasbene skupine Volkovi, ki so z delovanjem prenehali okrog leta 1995, po letih neverjetnih uspehov, razvrata, bajnih zaslužkov, droge in alkohola, takšnih in drugačnih ekscesov. Tukaj je treba dati Šifrerju plus, da je Volkove žanrsko zapakiral v pop rock in v kali zatrl kakšna ugibanja, kdo bi lahko ta skupina sicer bila? Ker neke neverjetno uspešne pop rock zasedbe Slovenci pač nismo nikoli imeli. Še najbližje bi bili lahko Hazard (preveč pop), mogoče Lačni Franz (preveč novi val in rock), Martin Krpan (nikoli tako zelo popularni), Videosex (»preveč« žensk ter povsem drugačen žanr), po ekscesih seveda Buldožer (marsikaj, nikakor pa pop), v prvi polovici devetdesetih pa so začele vznikati rock skupine, ki svojo trdoživost dokazujejo še danes – Big Foot Mama, Siddharta, Dan D, Mi2, na nek način Sausages. Samo naj kdo ne omeni Agropopa ali Pop Design, čeprav bi bili sploh slednji glede na vse spore in preobrate dejansko še najbližje temu. Plus za zgodbo. Volkovi so najbrž vse našteto in še kdo.

Aleksa Špilerja, sedaj učitelja, prebudi telefonski klic in sporočilo, da je ponoči avto do smrti povozil Braneta. (mogoče hommage pesniku in vodji skupine Otroci socializma Branetu Bitencu, hkrati pa tudi opomin na nesrečo, ko je v Varaždinu po festivalu Frequency, ko je tam kot glavna zvezda nastopil sloviti Carlos Santana, med nastopajočimi pa je bil tudi Zoran Predin, avto do smrti povozil priznanega hrvaškega glasbenega kritika Darka Glavana). Glas na drugi strani pripada Daretu, pevcu Volkov. Brane Nečimer je bil bobnar Volkov, nekaj let prej pa je v ne povsem raziskani nesreči med počitnikovanjem v Egiptu umrl tudi basist Mare. Morda je bila nesreča, ampak seveda ni bila in kriminalist Kern je prepričan, da je bil Brane umorjen. In da sta v življenjski nevarnosti tudi druga dva Volkova. V raziskavo umora (med osumljenci je nekaj časa tudi Aleks, saj ni bilo nikogar, ki bi lahko potrdil njegov alibi) je od začetka vpeta tudi privlačna policistka Marta, na katero Aleks kaj hitro vrže oko.

Ne pričakujte kakšne resne forenzične raziskave, kjer s podrobnostmi prepriča Golob, tudi globljega psihološkega vpogleda ala Svetek ne boste dobili, ampak boste nekaj strani tavali v slogu Demšarjevega Vrenka. Pozoren bralec bo kaj hitro sicer izluščil iz zapisanega, kdo je (najbrž) kriv.

Zgodba na tej točki postane zanimiva, še posebej za tiste, ki ste v glasbo (lahko bi bila tudi kakšna druga oblika kulture) vpeti kaj bolj od površnega poslušanja zlajnanih uspešnih na komercialnih radijskih postaja in prebiranja tračev. Aleks v tragediji (ja, Brane je bil res ubit) zavoha kri. Dobro, recimo rajši drugo priložnost. Vsi govorijo o Branetu, vsi vrtijo glasbo Volkov, vse zanima, kaj počneta preživela Volka in kdaj, če ne sedaj, ko je – za nameček v sezoni kislih kumaric; vsa pozornost usmerjena vanje. Z Daretom zakopljeta bojno sekiro, začneta celo ustvarjati novo glasbo, predvsem pa se pripravljata, da bosta v čast Branetu in Maretu izdala novo ploščo in šla na poslovilno turnejo. O mrtvih samo dobro, predvsem pa dajmo kaj zaslužit na njihov račun … teh primerov iz daljne in bližnje preteklosti raje ne grem naštevat. Šifrer gre na nekaj mestih kar podrobno v drobovje, kako delajo (ali pač so delali) številni managerji in organizatorji koncertov, kako funkcionirajo mediji (še posebej radio in televizija) in čeprav imaš lahko srečo, je potrebnega veliko več. Prepričan sem, da se bo marsikdo prepoznal v kakšni osebi ali dogodku, namigu, čeprav je seveda vse izmišljeno. In upam si trditi, da vsem prebrano ne bo všeč.

Vmes spet natrosi nekaj za zgodbo povsem nepomembnih enciklopedičnih podatkov, se mi je pa malo zavrtelo v glavi, ko začne pisati o slavnih izposojevalcih oz. kar kradljivcih glasbe. Aleks Špiler ima tu veliko težavo – vsaj dve pesmi je »vzel« Geriju (stranski lik, katerega vloga ni zanemarljiva), v laseh sta si bila tudi z Daretom in nasploh si je pri pisanju in posledično zaslužku vzel monopol. Zakaj se mi je zavrtelo? Mogoče zaradi Šifrerja samega, njegovega prijatelja Domicelja, njunega kolega Mežka, pa tudi Pankrtov, raznih Klinarjev in Košmrljev ne bom niti omenjal, pa da v pozna šestdeseta ne zahajam. Vsi so si izposojali in seveda bi bilo lepo imeti tiste originalne izdaje vinilnih plošč in kaset, da bi človek preveril, ali so bili napisani avtorji originalov, pa lastniki pravic itn. Glasba je krut posel, dogajajo se kraje in izposoje, v sodnih sporih zmaga praviloma tisti, ki je bolj znan in ima boljšo odvetniško ekipo. Kako je bilo to nekdaj, ko ni bilo YouTubea, svetovnega spleta in je bilo glasbo težko slišati, kaj šele dobiti, sploh na tej strani »železne zavese«, si niti ne znamo predstavljati. Najbrž pa je nekdo nekaj slišal, malo po svoje zaigral, dodal noto ali dve in »prodal« kot avtorsko. Nekateri so pač imeli nekaj privilegijev, zaradi narave dela dostop do arhiva BBC-ja in so tam slišali veliko zanimivega, tudi pri nas neznanega in potem vse to predelali (ali pa ne) po svoje. Pobrskajte pa tudi po medijskih arhivih, ko Zoran Predin razlaga o podobnosti med njegove uspešnice in uspešnico skupine U2. Pa je bila njegova napisana in posneta veliko prej.

Nazaj k Volkovom … Aleks in Dare tako snujeta nove pesmi, Aleks odkrije, da je njegov kolega ne le odličen pevec, ampak očitno tudi odličen tekstopisec, ki pa ga oni seveda ni nikoli spustil k temu koritu, v zgodbo se vpletajo žene, bivše žene, vdove, odraščajoči otroci, pozabljene ljubezni, odvetniki, klošar Miki (še en pomemben stranski lik), seveda pa ne gre niti mimo skoraj pozabljenih temnih madežev. Pa tu ni le Geri, pomemben in priznan člen močne gejevske skupnosti v Ljubljani, ki mu je Aleks ukradel pesmi, ampak tudi in predvsem neraziskan primer smrti Danice Kompare. Danica je umrla v sumljivih in nepojasnjenih okoliščinah v Hotelu Ilirija, v smrt pa so bili vsekakor udeleženi tudi Volkovi, saj je bila Danica njihova največja oboževalka in glavna »groupie«, pred njeno smrtjo pa so se skupaj zabavali. Kateri Volk in na kakšen način?

Preobrat in zaključek. Recimo, da je vse pričakovano, mogoče na koncu celo malce preveč privlečeno za lase, v določenih delih tudi pretirano. Boste prebrali in presodili sami. Na nek način me ne bo presenetilo, če se bo Šifrer odločil napisati nadaljevanje – morda pa tudi »prequel«, čeprav … v bistvu ni treba. Volkovi ljubiteljev kriminalk ne bodo niti prepričali, kaj šele navdušili. Šifrerjevi oboževalci jo bodo najbrž prebrali in tudi hvalili, ampak … nič proti Andreju Šifrerju, ampak Volki so vsekakor še en dokaz več, kako težko je napisati res vrhunsko kriminalko.

Andrej Šifrer tudi v pesmih ni pripovedovalec kot Predin ali pokojni Balašević, tudi ni ljudski poet na ravni Kreslina ali filozofsko umirjeni Leonard Cohen, niti ni mojster besed kot Nick Cave in mu tudi ne uspe biti »noir«, kot je to uspelo Zoranu Benčiču. In pri njem tudi ni preskoka kot ga je iz punk poezije v vrhunska prozna besedila izvedel Esad Babačić. Ja, vse to so glasbeniki, pevci, ki so poleg odličnih besedil napisali tudi kaj (odličnega) proznega, Kreslin sicer med vsemi še najmanj. Knjigo in občutja bi najlažje opisal kar z besedo, ki jo je Šifrer slišal pred desetletjem – mlačno. Kot bi oboževan glasbenik deset let obljubljal novo ploščo, ki bo po njegovih besedah seveda odlična in najboljša, sam pa po poslušanju ugotoviš, da ne ponuja čisto nič novega in vznemirljivega …

Didakta, 2023