(brez naslova)

Predor

Roman o bombardiranju Londona med drugo svetovno vojno, o nenavadnem obdobju odraščanja in vezeh, ki se stkejo, ko in kjer to najmanj pričakuješ.

Roman Predor so pri slovenskem založniku opisali kot »topel roman o prijateljstvu, ljubezni, predvsem pa pogumu.« Mogoče bi lahko v vse skupaj dodali še družino, saj pri številnih akterjih igra zelo pomembno vlogo. Vsekakor vam priporočam – sam priznam, da se tega poglavja druge svetovne vojne v šoli nismo učili, da si preberete spremno besedo Življenje v bombardiranem Londonu zgodovinarja Mihe Poharja, saj bi bralec lahko zmotno dobil občutek, da je glavno prizorišče – postaje londonske podzemne železnice kot zaklonišče, bolj fiktivne kot realne narave. Ampak je tako bilo, zakaj pa v spremni besedi.

Druga svetovna vojna, London in neusmiljeno bombardiranje britanskega glavnega mesta, predvsem delov bližje ob obali. Nočno bombardiranje, saj dnevno zaradi uspešne protiletalske obrambe in uporabe prvih radarjev na britanski strani, ni bilo tako zelo uspešno. No, cilj Nemcev je bil tako ali tako izbrisati mesto, zlomiti duha, onesposobiti mornarico in si v svojem osvajanju sveta podjarmiti še Veliko Britanijo. In če vemo, da se kraljevina ni pobrala in kaj bolj aktivno vključila v vojno dogajanje vse do znamenitega dneva D (6. junija 1944), ko se je pridružila ameriški vojski, je Hitler vsekakor naredil dovolj škode.

Glavna junakinja romana je Ella, štirinajstletnica, ki je zbolela za otroško paralizo in ima sama večkrat občutek, da je družini zaradi težav s hojo ter spremljajočih zdravstvenih težav bolj v breme kot kaj drugega. Ob podzemnih rovih in predorih, v katerih preživljajo noč za nočjo, je najbolj prisoten in živ strah pred nekim drugim predorom, t. i. »železnimi pljuči«, ki so ji pomagala preživeti. V zvezek piše izmišljene zgodbe, popoldan za popoldnevom stoji v vrsti pred vhodom na podzemno železnico, da bo za svojo družino dobila dovolj prostora, da bodo imeli kje spati. Ima mlajšega brata Robbieja, navihanega (skoraj) desetletnika, ki obožuje živali in pustolovščine, v večerih pa mora spati ob svoji starejši sestri, saj ve, da ona brez njega ne more dihati.

In potem na sceno stopita dve osebi. Najprej je tu Jay, umazan in razcapan hja, lahko rečemo nebodigatreba ali pa pridanič, vsekakor pa iznajdljiv najstnik, ki spretno prodaja predvsem prostor na podzemni postaji ali v njeni okolici (recimo v garderobi), da zasluži nekaj denarja. Zakaj, boste izvedeli med branjem. Ellin brat Robbie je njegov občasen pomočnik, od prvega trenutka dalje pa se zdi, da je (skoraj) vrstnikoma preskočila iskrica. A zunaj divja vojna, Ella zna komaj živeti, kaj šele, da bi imela lahko rada nekoga, ki ni član njene družine.

Druga oseba, ki se pojavi (oz. bi bilo bolj pravilno, da privihra) in konkretno poživi dogajanje, pa je Quinn. Krajše za Quintana, čeprav bi bilo še bolj pravilno lady Quintana. Hči grofa, katere družinske korenine segajo vse do Viljema Osvajalca in ki je z razmeroma varnega podeželja s polnim kovčkom (dragocenega družinskega nakita) prišla v London, da bi lahko pomagala. Prva oseba, v katero trči, je seveda Ella in med dekletoma se hitro stke nenavadna prijateljska vez, ki jo krepi (ali pač kazi?) Jay. V London je zbežala po noči s hlevarjem Thomasom, v njegovih hlačah in ima zelo svetovljanska (včasih pa prostaška) razmišljanja. Ali kot kasneje trojico zanimivo opiše Ella – zmikavt, pokveka in pocestna kanalja.

Roman se sicer začne takole: »Zdaj smo trije. Bili smo štirje, a eden od nas bo umrl.« V ne tako zanemarljivi stranski vlogi, torej kot peti, se pojavi tudi Quinnin brat Sebastian. Študent, odličen pevec, ki se ga družina odpove, saj je kazal nekoliko preveč očitna pronemška oz. prohitlerska nagnjenja, kar bo kasneje sicer odlično utemeljil. In ne, ne gre za to, da bi bila njegova razmišljanja tako zelo pronemška kot so predvsem proti konservativni in tradicionalistični britanski monarhiji, kjer človek nima prave svobode odločanja.

Quinn in Sebastian vsekakor odstopata. Njuna razmišljanja, naprednost in odprtost se zdita močno pred časom. Upal bi si reči, da vsaj dvajset let, če ne še kakšno desetletje več. Prepričan sem, da se je o določenih stvareh že takrat govorilo in razmišljalo, da se je marsikaj tudi počelo in zgodilo, ampak je bilo vse to povsem drugače obravnavano. Vsekakor pa se o tem ni javno oz. preveč na glas razpravljalo. Morda je tu faktor njunega družinskega porekla, višje (in kvalitetnejše) izobrazbe, ampak iskreno – Quinn je v nekaterih razmišljanjih še za današnji čas preveč odprta in neposredna.

Sam roman ima sicer dve prelomni točki – prva je, ko po enem od rednih bombardiranj iz londonskega živalskega vrta pobegnejo opice in se Ellin brat Robbie odločil, da bo eno ulovil. In ker njegovo družino skrbi, ga gresta Jay in Ella iskat in v trenutku, ko po mestu zadonijo sirene za letalski napad, sta najstnika na odprtem, sredi živalskega vrta. Približno 12 minut preden bodo na mesto začele padati prve bombe. In druga je, ko v Ellini osnovni šoli, kjer je štab civilne zaščite in kjer neumorno pomagajo njena mama, pa tudi Quinn in Jay, raznese bombo. UXB je beseda, ki se vsake toliko pojavi kot preteča grožnja smrti. Bili so štirje …

Avtorica (ki je leto mlajša od mene, pa ima za seboj že 26 izdanih knjig!) se je res odlično, ne pa dolgočasno podrobno, poglobila v svet zahtevnega in nenavadnega odraščanja v specifičnem času in še toliko bolj specifičnem okolju. Strahovi in tegobe, ki jih opisuje, bolj ali manj skozi Elline oči, so pristni in iskreni, čuteči in skoraj oprijemljivi. Človek bi zlahka pomislil, da gre za (avto)biografsko pripoved, tako zelo prepričljivo je vse skupaj.

Predor je v času, ko ne tako daleč divjata dve vojni, ki se lahko pravzaprav kadarkoli razširita, zanimivo branje. Sploh za mladino, ki vse skupaj dojema preveč površno in minljivo, včasih romantično (spoznala-bom-široko-plečega-vojaka-ki-me-bo-rešil-in-skupaj-bova-do-konca-življenja), drugič herojsko (šel-bom-v-vojno-in-uspelo-mi-bo-priti-do-glavnega-zlobneža-ki-ga-bom-ustrelil-in-postal-junak), vsekakor pa utopično. Vojna je, kako preživeti. Dan, noč in tako naprej. Iz dneva v dan. Tako je bilo osemdeset let nazaj in žal je tako danes. Svet se kaj veliko ni spremenil, žal.

Miš, 2023

Pretežno jasno

Prvenec igralke Barbare Cerar je eno najprijetnejših bralnih presenečenj tega leta. Pripoved o Olgi Vrabec, ki se bori z nepričakovano ločitvijo, pozabljeni strahovi in demoni ter nemogočimi sosedi, vas bo zabavala in pripravila do solz.

Barbara Cerar kot igralka seveda ni novo ime – filmi, gledališče, TV-serije, TV reklame in še bi lahko našteval. Lansko leto sva celo sedela skupaj v šolski klopi – v starševski vlogi; saj sta bila najina otroka kratek čas sošolca. Njen obraz mi je vedno nekje na robu joka in žalosti, glas tih in neprepoznaven, zelo težko bi rekel, da se mi je v kakšni vlogi vtisnila v spomin. Kot pisateljica je novinka in ne bom presenečen, če bomo o knjigi Pretežno jasno govorili kot o prvencu leta.

Po prebranem prvem poglavju sem pričakoval solzavo zgodbo o ubogi Olgi, ki jo je pri 37-ih mož zapustil in šel z drugo, ona pa je ostala sama, s kupom spominov, kreditom in razbitimi sanjami. In če sem kaj opazil že v uvodu, potem je bil to izredno bogat jezik, poln besednih preigravanj, nenavadnih primerjav, hudomušnosti in humornega sarkazma.

Olga Vrabec, torej. Olga Vrabec Golob, če smo natančni. Olga Vrabec, ki je imela celo življenje težave zaradi disleksije, po smrti staršev v prometni nesreči jo je skozi puberteto vodila do tedaj odtujena teta Zdenka in ko je enkrat spoznala Toma, se je svet zdel popoln. Nekaj let kasneje poroka, stanovanje (in kredit) ter seveda želja po družini. Ne bo šlo. Nikakor. Otrok ne bo, nikoli. Tom, profesor telovadbe, v fitnes zahajajoči popolnež, zapade v fazo »vseenosti«, njun zakon pa počasi propada in takorekoč razpade, ko se Tom odloči, da želi živeti s Karolino. In gre. Olga pa v jok in (skoraj) na drevo. Obupana razmišlja tudi o samomoru, se (skoraj) bivšemu možu vsaj malo maščuje s tem, ko v smeti pomeče vse njegovo – začne s poročno sliko, nadaljuje z rezervnimi ključi avta (?!) in konča z njegovim potnim listom.

Potem pa sledi preobrat. V samouničevalnem zagonu odide do soseda Rokija (mišičast, na videz butast in mrkogled varnostnik) po cigarete, pozabi vžigalnik, obišče še drugo sosedo Karlo, ki je Karolinina teta in ji pove marsikaj. Medtem, ko naliva domače žganje in zvija debele džojnte. In ker je bioenergetičarka in kot se izkaže kasneje, ženska tisoč darov in sposobnosti, predvsem pa dobra duša, se odloči, da bo ubogi sosedi pomagala.

Začne se odvijati nenavadna in skoraj neverjetna spirala, ki se je ne bi branili niti največji in najbolj prekaljeni mojstri jezika in besede. Upam si reči, da se tu vsekakor pozna tudi avtoričina igralska kilometrina – najbrž na stotine besedil in upodobitev, odrska umetnost pripovedovanja in podajanja zgodbe ter sposobnost vživljanja v različne vloge. Sicer nihče od karakterjev ni prav podrobno razdelan – morda je izjema Olga; ampak menim, da to niti ni namen te zgodbe in o vseh vemo pravzaprav točno toliko, kot je treba.

Poleg Karle (ki se poleg prej naštetega spozna tudi na pedikuro, manikuro, frizuro in še kaj) in Rokija (ki je v prostem času slikar in sploh duša od človeka) v zgodbo vstopi še ostarela soseda Rezka (naglušna, ki sosede zbuja z obrednim jutranjim sesanjem ter vsak dan v bolnišnico nosi sveže pečene piškote in tam spoznava ljudi) ter Olgin (skoraj) bivši mož Tom, njegova nova izbranka Karolina ter družina Urankar. Karla in Karolina sta Urankar, Karolinina mama je Katra in njen brat Korl. Ja, res je – vsi imajo imena na K in so v vsej svoji nadležnosti nerazložljivo simpatični.

Glavni zaplet se zgodi, ko Olga v slaščičarni, kjer vase vnaša neverjetne količine sladkorja, najprej omedli, nato bruha vsepovprek in na urgenci izve, da je noseča! In da bi bila zmešnjava popolna, je noseča tudi Karolina, ki je s Tomom medtem v Maroku (na kopiji poročnega potovanja Olge in Toma) in obe sta noseči približno enak čas. Karolina je v Toma nesmrtno zaljubljena, Olga ga tudi videti ne želi več, on pa obema kupuje enake stvari za dojenčka in je zdaj pri eni, zdaj pri drugi.

Olgi zaradi številnih neuspešnih poskusov zanositve in namišljenih nosečnosti ne verjame niti njen ginekolog in jo pošlje k psihiatru, tako da zadevo na daljavo uredi teta Zdenka. In ja, je noseča. Seveda je oče Tom, ampak ona želi otroka vzgajati sama. Tom naj svojega malega goloba vzgaja s Karolino in lahko je Tom (ker je to Tomova družinska tradicija) ali nekaj na K (ker je to tradicija pri Karolini), njej je vseeno. Sama, pa pika. No, mogoče s pomočjo sosedov in tete Zdenke. Olga se sicer ne bi branila Korla (ampak so mu všeč moški) in zdi se, da se nekaj plete med njo in Rokijem, v nekem preblisku poimenuje dete, za katerega je prepričana, da bo deklica in zdi se, da bo otroka res vzgajala sama.

Lahko bi rekli, da je konec melodramatičen, solzav in jokav, ampak … je lep. Avtorica zgodbo zapelje v nepričakovano smer, ampak to stori na tak Benigni-Življenje-je-lepo način. Z marsičim sem se lahko poistovetil – ločitev v obdobju, ko misliš, da bo postalo res lepo, identičen datum poroke in nepričakovani dogodki in zapleti v življenju, prismuknjenci in predvsem strah ter mestoma tudi samouničevalnost. Mi bo uspelo, nam bo uspelo?

Življenjsko, polno upanja in sprejemanja, razumevanja. In če bi knjigo po prvem poglavju skoraj odložil in pustil neprebrano, sem jo potem dobesedno požrl, se ob branju res zabaval in lahko se pridružim besedam Vinka Moderndorferja v spremni besedi – »Komaj čakam pisateljičino naslednjo knjigo!«.

Mladinska knjiga, 2023

Duševne motnje v športu

Knjiga, takorekoč doktorska disertacija Uroša Perka, odpre zanimivo, pri nas kar pogosto (načrtno) spregledana ali zamolčana tema. In čeprav lahko rečem, da je branje pogosto naporno (in tudi dolgočasno), vam bo vsekakor dalo misliti in mogoče boste tudi na pregovor »zdrav duh v zdravem telesu« začeli gledati malce drugače.

Osebno sem v športu najdlje prišel do statusa rekreativca in nimam prav nobenih profesionalnih izkušenj. Kot oče dveh najstnikov, ki sta lep del svojih življenj (starejši sin to še vedno počne) posvetila športom, lahko rečem – šport je krut. Pa tukaj ne mislim le kislih obrazov tistih, ki osvajajo druga, tretja in vsa naslednja mesta, ne izpolnijo kvalifikacijskih norm, so diskvalificirani, se poškodujejo … Morda ste bili kdaj na kakšni otroški nogometni (priznam, tudi na košarki ni bistveno drugače) tekmi, kjer ne veste, ali se bodo stepli očetje na tribuni, mame na parkirišču, igralci na igrišču ali bodo vsi skupaj družno pričakali sodnike in obračunali z njimi. Ne, to ni normalno. Morda ste kdaj tudi spremljali kakšen trening npr. gimnastike in slišali gore zmerljivk, zbadljivk in žaljivk, ki jih otrokom namenijo trenerji, pa tudi sotekmovalci (obeh spolov, seveda).

In seveda ste potem tolažili otroka in ga potolažili, vsaj do naslednjega treninga ali tekme. Recimo, da na svoja otroka nisem nikoli izvrševal posebnih pritiskov ali zdravil svojih frustracij. V obeh sem prepoznal potencial, ga zdravo spodbujal, a hkrati razumel, da včasih preprosto ne gre. Oba »krasi« značilnost, da ko dosežeta nek nivo, ne gresta (zmoreta, nočeta?) naprej. Hči je tako s plavanjem prenehala, pa bi lahko dosegla marsikaj. Sin se s košarko še bori in če je med njima kaj drugače, potem je to želja – on si želi v košarki uspeti, hči je plavala, dokler je v tem uživala. Lahko bi rekel, da je ona pravočasno odnehala, pred njim pa je še najbrž najtežje obdobje.

Še nekaj je, česar se moramo glede športa zavedati. In to ni, da je potrebnega veliko odrekanja (vseh v družini), treningov in da noben šport ni posebej poceni. Poškodbe. Način in intenzivnost treningov dandanes v pravzaprav vseh starostnih kategorijah, je uničujoč. Trije treningi na teden hitro postanejo pet treningov, pa tekme ob koncih tedna, kasneje pridejo tudi do desetih treningov na teden. In ne pretiravam – poznam primere, ko so dekleta v osnovni šoli trenirala gimnastiko, treningi uro in pol zjutraj pred poukom in še uro in pol ali dve popoldan, pogosto tudi sobote niso izostale. In potem so otroci pri trinajstih, petnajstih … kronično poškodovani. Poškodovano blago. In je konec njihovih (ali morda starševskih) sanj o športni karieri, medaljah, prvenstvih, slavi …

In potem?

Potem pridejo pa duševne motnje. Duševno zdravje delimo na duševne motnje in duševne težave. Duševne motnje so: depresija, anksioznost, tvegani in škodljivi vzorci pitja alkohola ter motnje hranjenja. Seveda znotraj vsake motnje najdemo še podkategorije, kombinacije in ko enkrat berete tako strokovno delo, ki pa se naslanja na dejanske primere, se res vprašate, kako zdrav je v resnici šport?

Perko v knjigi poleg lastnih izkušenj opiše še pretresljivo izpoved vrhunskega rokometaša, ki se je spopadal z zlorabo alkohola in pa zgodbo športne plezalke, ki se je borila z motnjami hranjenja. Vsekakor aktualne tema, na katero je ne tako dolgo nazaj opozorila tudi naša najboljša plezalka Janja Garnbret. Kje so potem še vsa prepovedana (po)živila, ki imajo ravno tako lahko negativen učinek tudi na duševno zdravje …

Pa znova – to so težave, ki so prisotne povsod, v vseh športih in se začnejo pojavljati že zelo zgodaj. Pritisk staršev, neustrezna vloga trenerjev, pritiski sovrstnikov in nenazadnje njihove lastne sanje in želje. Šport ni pomemben, spol tudi pravzaprav ne. Žal je pri nas marsikaj dosegljivo tudi otrokom – alkohol, tobak oz. nikotinski pripravki in nadomestki, energijske pijače, poživila, steroidi in dodatki ter še kaj. Najbrž se marsikaj dogaja tudi na povsem sistemski ravni. Pomembno je zavedanje, da se je treba o tem pogovarjati in da bi morali vsemu temu vsi posvečati več pozornosti. Kazati s prstom na »problematične« najstnike, ki popivajo, kadijo in se drogirajo ter v zvezde kovati »popolne« športnike, katerih telesa so ravno tako naphana z marsičim kemičnim in uničujočim, za nameček pa v sebi tiščijo še vse stiske in težave, je pač narobe. Avtor se sicer v knjigi še najmanj ukvarja s problematiko duševnega zdravja med otroci in mladostniki, čeprav jo omenja, a se je vsekakor treba zavedati, da se pri profesionalnih športnikih to ni zgodilo včeraj, ampak pravzaprav v trenutku, ko so se odločili za šport.

Duševne motnje v športu je vsekakor knjiga, ki bi jo priporočil vsem, ki so kakorkoli povezani s športom – staršem mladih in perspektivnih športnikov, športnikom, ki bodo tako morda prepoznali kakšne opozorilne signale ter seveda vsem funkcionarjem, trenerjem, športnim psihologom, fizioterapevtom … v športnih klubih in društvih. Običajnega bralca utegne vse skupaj dolgočasiti oz. se bo izgubil v vseh raziskavah, podatkih in strokovnih opisih in izrazih, a še enkrat – recimo, da je to knjiga, ki ni namenjena njim, kar pa seveda ne pomeni, da je ne rabite prebrat.

Buča, 2023

Jaz, Pink Panter

Biografija (ali pač prvi del) o življenju, karieri in karieri Olivere Ćirković, je dvignila kar nekaj prahu. Avtorico bi morali poznati kot odlično košarkarico in mogoče kasneje uspešno poslovno žensko, filantropinjo, tako pa gre za nenavadno kombinacijo biografije, s prepletom družbene kritike in hvalisanja.

Naj začnem na začetku – za Olivero Ćirković in združbo Pink Panter nisem nikoli slišal. Ženske košarke za razliko od moške nisem nikoli spremljal in tako mi je bila po športni plati ta sicer uspešna srbska košarkarica, ki je pečat pustila tudi v Sloveniji, popolna neznanka. Kariero je začela v majhnem, a prodornem in za mlade več kot očitno odličnem klubu Voždovac, odšla k velikanu – Crveni zvezdi in nato v Jedinstvo iz Tuzle. V kariero je zarezala vojna na področju bivše Jugoslavije in naslednjih šest let je blestela v grškem Pagratiju. Sledilo je leto v urejenem Celju in nato zaključek kariere v Crveni zvezdi, kjer je bila kratek čas nato še športna direktorica. Leta 1997 je 192 centimetrov visoka Olja postala mama Nikoli, se ločila in nato postala vodja mednarodne kriminalne združbe Pink Panter, ki je slovela po predrznih ropih draguljarn, prekupčevanju in predvsem preprodaji umetniških del, predrznostjo in tudi skrivnostnostjo, ki jih je obdajala. Pink Panterji pač.. V obeh grških zaporih – Eleonas Thiva in Korydallos, pa tudi Grčiji nasploh ima Olivera Ćirković neverjeten sloves, saj ji je iz obeh uspelo drzno pobegniti.

Dobršen del knjige je posvečen njenemu odraščanju, navezanosti na starša, učenju klavirja in nato treniranju košarke ter postopnemu napredovanju in (zasluženemu) uspehu. Olivera Ćirković je bila garačica, 100 % predana tistemu, kar je počela in neizmerno hvaležna vsem, ki so ji nudili podporo. Spominja se soigralk, trenerjev, uspehov in porazov, pričakovanj in razočaranj. Velik del je posvečen očetu, ki ga je imela iskreno rada, on pa je bil že od njenega rojstva prepričan, da je njegova hči res poseben otrok. Večkrat se vpraša, kako bi njena starša dojemala njeno drugo (kriminalno) kariero, zabaven je predvsem del, ko opisuje življenje v Sloveniji, žalosten pa seveda tisti o borbi z boleznijo.

Leto njene kariere je bilo zaznamovano z nosečnostjo, česar dolgo ni nihče opazil in tudi po rojstvu sina se je hitro vrnila pod koše in na parket. Njen sprva popoln zakon se je hitro izkazal za nekaj povsem drugačnega, tako je bila vzgoji sina prepuščena bolj ali manj sama oz. sta ji bila v veliko pomoč starša. Kasneje se v njeno življenje sicer vrne tudi bivši mož, a to je že tista druga zgodba, druga kariera.

In skozi vse to se prepleta njeno drugo življenje – življenje iskane kriminalke. Ali če sem bolj natančen – njeno preživljanje časa med zaporniškimi zidovi, v celicah, na sodiščih, treniranje in nato slikanje. Morda bomo čez kakšnih deset let o Oliveri Ćirković govorili kot o veliki akademski slikarki, kdo ve?

Prav veliko o Pink Panterjih v tej knjigi ne izvemo. Imena njenih sodelavcev niso prava – z eno izjemo, Dragana Mikića; a z nekaj brskanja po spletu, ogledom TV-serije o tej mednarodni združbi, boste hitro vedeli dovolj. Mnogo bolj iskrena in neposredna je pri opisovanju spreminjanja srbske družbe in nastanka novih povzpetniških poslovnežev, politikov, vojnih dobičkarjev, vse skupaj je prepleteno s sumljivimi in nezakonitimi posli, katerih del je sicer tudi sama. Avtorica samo sebe predstavlja skoraj kot žensko različico Robina Hooda, nerazumljeno in nedolžno, ki jemlje bogatim, ker imajo preveč in bogastva z nikomer ne delijo. Sicer pa ni počela nič takšnega, kar ne bi počeli tudi ostali, ki pa niso bili kaznovani. Vsekakor pa bi glede na vsebino ta knjiga lahko nosila tudi naslov Jaz, Olja.

Knjigo se je Olivera Ćirković odločila napisati tudi zato, da svojo življenjsko pot opiše in nekatere odločitve pojasni sinu. Sam si upam reči, da gre predvsem za odlično marketinško potezo – prvi knjigi sta sledili še dve (najbrž bomo prevode prej ali slej dobili v slovenščini), in ja, ne bom presenečen, če nas ne čaka kmalu še kakšna likovna razstava. Poleg tega v tej knjigi pravzaprav res ne izvemo skoraj nič o tem, kako je prišlo do »ustanovitve » Pink Panterjev, kakšne so bile njihove metode dela, ki – vsaj po hitro najdenem na spletu, tako zelo nedolžne niso bile, pa tudi oznako »robinhoodovstva« bi jim zlahka vzeli.

Vsaka zgodba ima dve plati in tukaj beremo zgodbo Olivere Ćirković – kot jo je videla, doživela in bila vanjo prepričana ona sama. Zgodovina nas pač uči, da so mnogi mafijski bogovi, kriminalni veleumi, zločinci proti človeštvu in vsi drugi negativni liki, verjeli in bili prepričani v to, da delajo dobro. Pa ne (le) zase, ampak predvsem za ljudi. Le kako bi zvenela zgodba Pabla Escobarja, če bi jo pripovedoval on sam? In da ne bo pomote – v tej knjigi je veliko, žal preveč resničnega in avtorica odlično nastavlja ogledalo ne le svoji domovini, ampak tudi mnogim drugim državam in družbam, kjer je stanje podobno (ali še slabše). Ampak Olivera Ćirković pač ni angelček, ampak (anti)junakinja, bivša športna zvezda in vodja ene najzloglasnejših kriminalnih združb v Evropi.

Učila International, 2023

Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Miha Šalehar, tretjič. Nedolgo tega sem bral in pisal o Pustolovcu zmote, patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca, ko se je ostrojezični Šalehar spopadal s krizo srednjih let, že tu je njegov tretji, nenavadno razsvetljeni in na trenutke celo pridigarski, hm – ni roman, niti ne priročnik, čeprav na robu piše Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi. Pač, njegova tretja knjiga.

Kaj zapisati v uvod? Da je Miha Šalehar še vedno nekdo, ki ga lažje berem kot poslušam? Da sem se že ob njegovi drugi knjigi spraševal o kar prevelikem številu podobnosti, pa je on nekaj let starejši in da mi je tudi tretja knjiga prišla v roke, ko sem se sam spopadal z vprašanjem, če nimam nemara težav z uživanjem alkohola. Poslušam različne zgodbe, berem Notranji pir in pridem do spoznanja, da nimam (resnih) težav z alkoholom. A so mi bili nekateri izgovori in porajajoči se vzorci kar preveč znani, da si ne bi prikimal in sam sebi rekel, da težav tudi ne želim imeti.

Torej, če je bil Miha v Duhu česa zelo on – torej tak, kot smo ga spoznali v Videospotnicah, pa kasneje v Nebulozah in Toplovodu, torkih zjutraj in petkih popoldan na Valu 202 in še kje vmes. Pustolovec zmote je bil – kot že omenjeno – spopad s krizo srednjih let in statusom alfa samca, ki to pravzaprav ni. Notranji pir in podoba vidno shujšanega, celo resnega očalarja na naslovnici, ki drži narobe obrnjen in prazen »krigl« piva, namiguje, da se bo avtor tokrat spopadal z iskanjem notranjega miru. In kaj ima pri tem pir oziroma pivo? Pri Šaleharju – če želiš najti notranji mir, tam pir nima česa iskat.

Pa seveda ni bilo vedno tako. Začelo se je davno tega – sedmi razred osnovne šole, avtobus, banana-kivi liker (za katerega se mi zdi, da ima najbrž grozen okus) in obisk Vrbe. Rojstne vasi največjega pesnika našega naroda, ki je ravno tako rad pogledal v kozarec. In seveda napisal besedilo slovenske himne oz. zdravico. Torej – Slovencem nam je pijančevanje zapisano (morda celo zapovedano?) že v himni. Zakaj potem ne bi pili? Ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko ni priložnosti? Pač, za presekat. Ali preprosto zato, da bomo jutri lažje nadaljevali, kjer smo včeraj končali. Petintrideset let uživanja alkohola (berite: popivanja) poskrbi za izkušnje in predvsem za vse mogoče izgovore.

Miha Šalehar v Notranjem piru, včasih tudi skozi meglice spomina, opisuje svojo pivsko kariero. Vse od začetkov, do premnogih padcev, treznenj in predvsem »mačkov«, do posameznih zaključkov, iskanja izgovorov in naštevanja izgovorov, vnovičnih začetkov, vedno starih-novih izgovorov in končnega »Dovolj je!«. No, čisto dokončen ni, a je starejši od bratov Šalehar vseeno bližje 0,0 življenju kot marsikdo od nas. Žal, seveda vedno zgolj le en požirek stran, da ga vrtinec alkohola vnovič posrka.

Tisti, ki ste vajeni, da Šalehar pametuje, se tokrat predvsem posipa s pepelom. Priznava napake, je na trenutke celo izgubljen in nebogljen. Ostrojezičnež, ki ima vedno pripravljeno repliko, a te lahko kaj hitro utiša, če mu tvoji odgovori niso po godu. Ko je lani predstavljal Pustolovca zmote, smo se po dogodku zapletli v nek nenavaden pogovor, ko je priljubljeni in oboževani Mihi deloval tako zelo nemočno, da se mi je prav zasmilil. Občutek, ko si javna osebnost in vsi (mislijo, da) vedo vse o tebi ter bombardirajo, ni prijeten. In spomnil sem se na prigodo izpred desetletij, ko je bil podobna alfa in omega Jonas Ž. – predrzen, luciden, pronicljiv, duhovit, po domače »nenadjebljiv«. Ampak, ko si tega »ubermenscha« Jonasa Ž. srečal nekje na samem, izven varnega zavetja studia in njegovega mehurčka nedotakljivosti, je bil to en zagrenjen in dolgočasen model.

Miha Šalehar se je točno proti vsemu temu boril s tem, da je pil. Začel je zato in tudi nadaljeval – tako je bil zabaven, priljubljen, gibalo pogovorov in zabav, privlačen nasprotnemu spolu in zanimiv moškim, ki so bili radi v njegovi družbi. S posledicami se je naslednjega jutra oz. dne ubadal on sam – no, pa otroci in življenjska sopotnica. Pravzaprav je žalostno prebirati, kako do nedavnega ni vedel, kaj pomeni trezen preživeti praznike, rojstni dan, počitnice ali kakšen piknik. Kako otroci očetov poklic opišejo kot »oči pije pivo«, pa niti ni zaposlen v kakšni pivovarni. Koliko življenja je šlo mimo v meglicah, ker je bil preprosto preveč pijan, da bi se česarkoli spomnil. Minuli konec tedna nas/me je presenetila novica, da je umrl igralec Matthew Perry, priljubljeni Chandler iz TV-serije Prijatelji. V biografiji je priznal, kako se nekaj sezon (pozor – sezon, ne le delov!) Prijateljev sploh ne spominja, ker je bil neprestano pod vplivom nečesa. In nekega dne oz. noči so našli utopljenega. En požirek, en korak …

Notranji pir je morda najzahtevnejše Šaleharjevo branje doslej. Seveda ne manjka njegovega tipičnega sarkazma, šal in globokih filozofij, ki jih boste morali prebrati več enkrat, da jih boste (morda) razumeli. Ni pa potrebno veliko, da se boste zavedli, kako enostavno »se je prepiti do konca«. Vesel sem, da je avtor rekel Dovolj je in prenehal. Ni niti lahko, kaj šele preprosto ali enostavno. Najlažje je odgovore iskati v alkoholu – pa najsi tam utapljate žalost ali težave, iščete pogum in rešitve oziroma proslavljate. A v alkoholu so odgovori odlično skriti in spiti morate vedno več, da jih vidite, a jih potem ne razločite več. Torej – alkohol ni rešitev.

Mladinska knjiga, 2023

Safe Area Goražde

Joe Sacco je novinar, ki je med letoma 1995 in 1996 štirikrat obiskal Goražde, s strani ZN prepoznano in označeno kot »varno območje«, se tam družil z lokalnimi prebivalci in poslušal njihove zgodbe. Vse skupaj je prelil v imeniten risoroman, ki ponuja zelo prvooseben vpogled v bratomorno vojno, ki je v devetdesetih letih divjala predvsem po območju Bosne in Hercegovine.

V svojih zapisih se pogosto dotaknem Bosne in Hercegovine in neke ne povsem razložljive ljubezni in pripadnosti, ki jo čutim do te države, ljudi, njihove nravi. Jelena Aščić je posnela odličen dokumentarni film Sarajevo, 1425 dni groze, ki na nek drug način pokaže grozote vojne, ki se je pred slabimi tridesetimi leti odvijala čisto blizu nas. Kako blizu, sem videl dober teden kasneje, ko sem se službeno odpravil proti Bosni in Hercegovini, kjer marsikje še vedno vidiš opozorila o minskih poljih, opaziš luknje v zapuščenih hišah, v cirilici napisane nesramne grafite … skratka, brazgotine vojne ponekod žarijo, drugje bledijo, so pa. In kot take ne bodo nikoli izginile. In po ogledu filma, ki smo si ga potem ogledali še z mlajšima otrokoma, saj sem želel, da vidita, kaj pomenijo vojna, pomanjkanje, žalost, starševska nemoč; sem šel brat še ta Saccov risoroman.

Safe Area Goražde me je kar nekaj časa čakal na polici, čakal na pravi trenutek. Joe Sacco je novinar in risar in ima za pasom še nekaj drugih stripov/risoromanov s podobno tematiko (Gaza, Palestina, prva svetovna vojna ipd.). In če se najprej dotaknem tistega risanega dela – osupnil sem. Toliko enih podrobnosti, tako imenitno ujet duh krajev in časa – kot bi s fotografij prerisoval pokrajine, portretne fotografije, čustva, nemoč. Obrazi sogovornikov, utrujeni od vojne, skrbi in neke nečloveške volje po preživetju. Pa sproščeno vzdušje v tistih redkih trenutkih, ko so se ob kozarcu (ali steklenici) rakije lahko sprostili, poslušali glasbo, jedli … Reka Drina, doma izdelane (hidro)elektrarne, ki so jih iznajdljivi Bošnjaki izdelovali iz tistega, kar so pač imeli, veliko kartografije in za nameček še imeniten vpogled v politično kupčkanje, preračunavanje, izgovarjanje, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi …

Žal se mi zdi, da bi skoraj vsako mesto v Bosni in Hercegovini, ki je bilo etnično malo bolj mešano, lahko dobilo tak risoroman. Vsako mesto skriva na stotine in tisoče pripovedi in izpovedi, kako so ljudje izginjali, kako krvoločno so jih pobijali, pred očmi otrok in žena, kako zverinsko so jih mučili in posiljevali, pred očmi otrok in soprogov, kako brezskrbno je pod stotinami granat in raket izginjalo vse, kar so desetletja gradili. Tudi odnosi – včeraj prijatelj, sosed, obiskovali so se, skrbeli za otroke, skupaj jedli, pili in se zabavali, nato pa so dobesedno čez noč postali smrtni sovražniki. Drug drugega so gledali prek puškinega merka in razmišljali, ali pritisniti na petelina ali ne.

Saccov vodič in »gostitelj« je bil Edin, študent, sedaj vojak. Njegova zgodba in zgodbe njegove družine, prijateljev, sosedov, znancev, takorekoč mimoidočih, so tista rdeča nit, ki tudi kronološko povezuje dogajanje v Goraždu. Učitelji, zdravniki, medicinske sestre, prodajalci, študentje, upokojenci, povsem običajni ljudje. Srbski sosed, ki se mu je upiral srbski nacionalizem, a je bil zato pod udarom bošnjaških/muslimanskih sosedov in vojske. Pretresljive zgodbe, slikovite risbe. Vse skupaj še z lastnimi videnji, mestoma zelo dokumentaristično-novinarsko, nadgrajuje sam Sacco, sprva izgubljen v vrtincu ne le vojnega, ampak tega etnično-narodnostnega vrveža v Goraždu.

Goražde je bilo v vsem tem (morda) spet nekaj posebnega. Prebivalstvo je bilo res izrazito mešano na srbsko in bošnjaško (mogoče bi bil pravilnejši zapis muslimansko), Hrvatov je bilo razmeroma malo in tudi področje, na katerem se nahaja (jugovzhodni del, ob reki Drini, blizu meje s Črno Goro in tudi Srbijo) je bilo kot nalašč za uveljavljanje »velikosrbske« ideje. Z današnjega položaja se zdi seveda smiselno, da so Srbi, očitno odlično obveščeni; v eni sami noči zapustili Goražde in odšli. Zjutraj se je začelo …

Pretresejo predvsem zapisi (in glede na to, da je bil Sacco novinar, je vsekakor imel kredibilne informacije), kako brezbrižno se je takrat obnašala mednarodna javnost – politiki so dobesedno prekupčevali z mesti (in življenji), v prazno so grozili in žugali Srbiji, razglašali neka varna območja, ki pa so bila neprestano pod strelskim ognjem, dovolili so, da srbske paravojaške enote ugrabljajo njihove vojake (t. i. »modre čelade«), bežali in gledali, kako mesta in prebivalci dobesedno izginjajo. Trideset let kasneje bi lahko rekli, da se kaj veliko ni spremenilo, dandanes je težava morda le ta, da nasprotnik ni »majhna« Srbija …

Treba je opozoriti tudi na to – ker sam v zapisu uporabljam oznako »Srbi«; da se Sacco tej besedi zelo izogiba in raje uporablja naziv »četniki«, vsaj v delu, ko govori o vojnih zločinih. Ne srbska vojska, ampak četniške enote. O Srbih govori v smislu sosedov, sodelavcev, prijateljev in v zaključku mnogi povedo, da bi lahko znova normalno živeli skupaj s Srbi – tistimi, ki so odšli v skrbi za lastno življenje in niso zakrivili nič slabega, ravno tako so bili žrtve političnih manipulacij. Spet drugi o tem nočejo niti slišati, ker so v vojaških uniformah videli (srbske) sosede in jih videli, kako so ropali in požigali, ubijali in posiljevali. Zanimivo (lahko rečem tudi pohvalno) je tudi to, da Sacco skozi te intervjuje, izpovedi in pripovedi ne gre mimo tega, da so bili na tem področju pod udarom tudi Srbi. Bošnjaki so ropali in požigali njihove hiše, pač iz golega maščevanja in na tiste Srbe, ki so ostali, niso gledali posebej prizanesljivo, saj so bili še vedno Srbi, pa čeprav so s svojim dejanjem dokazali, kako zelo se jim upira sama ideja »velike Srbije«.

Celoten risoroman je še ena potrditev več, kako nesmiselna je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Sicer drugače, ampak vzporednico bi lahko potegnili s Spiegelmanovim Mausom – vojna, etnično čiščenje, nenavadne (tj. nerazumljene) poteze mednarodne javnosti in civilne žrtve ter njihove zgodbe, ki so in bodo ostale. Kakorkoli ste povezani (ali niste) z Bosno in Hercegovino, ne glede na vašo narodnost ali veroizpoved, je Safe Area Goražde risoroman, ki ga je vredno prebrat. Vojna pač ne izbira, rakete ne poznajo meja, prav tako kot ne človeški pohlep. In vsaka taka knjiga bi morala biti opomin človeštvu!

Fantagraphics Books, 2017

Izgubljena duša

Pisateljica Olga Tokarczuk in ilustratorka Joanna Concejo sta ustvarili to čudovito slikanico, ki nima starostne omejitve in za katero lahko rečem, da je brezčasna, vsebinsko pa odlično sodi v današnji čas.

Nekoč je živel človek, ki je veliko delal in delal toliko, da je pozabil na vse ostalo, lahko bi rekli kar na življenje. Neke noči se prebudi in začuti, da mu zmanjkuje zraka in da sploh ne ve več, kdo je. Odide k stari, modri zdravnici, ki mu pove, da je izgubil dušo in da bo moral počakati, da se duša vrne k njemu. Kako dolgo – tega ni vedela. In tako je človek čakal, sedel in čakal …

Izgubljena duša je knjiga, ki jo občudujete in raziskujete. Ilustracije so večplastne, izgubljali se boste v podrobnostih in pomenih, zgodbah, ki jih skrivajo in seveda boste razmišljali o svojem življenju, navadah, lastnem hitenju skozi življenje. Mogoče se boste kot junak knjige vprašali, če še imate svojo dušo? Spomnili se boste krajev, ljudi, dogodkov, občutkov, dražljajev, (pozabljenih) sanj in (prelomljenih) obljub, spomnili se boste življenja, kot ste ga morda nekoč živeli ali želeli živeti.

Izgubljena duša je knjiga, ki jo boste brali nekaj minut, občudovali precej dlje in si jo zapomnili za dolgo časa. Morda bo knjiga tista iskra, ki bo tudi vas spomnila na vaše bistvo, resnično esenco vas, na vašo dušo.

Mladinska knjiga, 2023

The Creative Act: A Way of Being

Rick Rubin je v svetu glasbe eno najbolj prepoznavnih in tudi čislanih imen. The Creative Act: A Way of Being (žal) ni avtobiografija, ampak zelo preprosto knjiga o ustvarjanju, razumevanju nepisanih zakonov in pomembnosti tega, da si.

60-letni Rick Rubin je ameriški glasbeni producent, ki je mnogim kariero rešil, oživil ali pa poskrbel, da smo za koga sploh izvedeli. Rubin je bil tisti, ki je sredi osemdesetih produciral plošče hip-hop velikanov – LL Cool J-ja, Run DMC, Public Enemy in Beastie Boys. Prav on je bil producent Aerosmith in ideja o sodelovanju med dvema žanrsko nesorodnima skupinama, katere rezultat je bila Walk This Way, je bila njegova. Rick Rubin je produciral BloodSugarSexMagik Red Hot Chili Peppers, sicer že njihove pete plošče in poskrbel, da je zanje izvedel cel svet. Produciral je plošče Danzig in Slayer, Audioslave in Rage Against the Machine, System of a Down in The Cult, delal je z AC/DC, Tomom Pettyjem, Eminemom, Mickom Jaggerjem, Black Sabbath in še mnogimi drugimi, prav po njegovi zaslugi imamo nekaj res čudovitih plošč iz zadnjih let življenja Johnnyja Casha, sam pa sem ga spoznal v obdobju, ko je Metallica ustvarjala ploščo Death Magnetic.

Skupina, ki je komaj preživela zares divji začetek 21. stoletja, je po letih sodelovanja z Bobom Rockom potrebovala novo energijo in jo našla v gurujevsko-šamanskem Ricku Rubinu. Prav po njegovi zaslugi se je kvartet (Death Magnetic je bila prva plošča, na kateri je dejansko igral Robert Trujillo, saj je vse base na predhodni St. Anger plošči posnel kar Bob Rock) začel spet obnašati kot skupina. Skupaj so igrali, ustvarjali glasbo, izmenjevali ideje, energijo prenašali na koncertne odre in med občinstvo in le, da so se začeli obnašati kot skupina – dejansko so znova postali skupina!

Ni se mi sanjalo, kaj naj pričakujem od Rubinove knjige The Creative Act: A Way of Being. Filozofijo, življenjske modrosti, nasvete, kako ustvarjati, biti in živeti. Morda bi bilo lažje, če bi Rubin v knjigi imenoval katerega od izvajalcev, ki bi ga z določenim dejanjem ali razmišljanjem lahko povezal, ampak ne. To ni knjiga zanimivih anekdot in peripetij s snemanj kultnih plošč različnih žanrov zadnjih štirih desetletij. Po prebrani knjigi mi je postalo jasno, zakaj določene skupine z Rubinom ne morejo delati – zelo očiten (in znan) primer so U2. Slednji so skupina, ki od producenta želi jasna navodila, kaj in kako naj igrajo in ne prostor za razmišljanje in ustvarjanje. Potrebujejo nekoga, ki jih vodi in usmerja, ne pa producenta, ki jih bo izzval, da sami najdejo pot, po kateri želijo in na kateri se vse počutijo najboljše mogoče.

Poglavij v knjigi je ogromno, stavki so kratki, preprosti in vam pogosto puščajo prostor za razmišljanje. Seveda je Rubin vmes vtkal kar nekaj koristnih in tudi zanimivih nasvetov, kako ustvarjati, zakaj ustvarjati, kako se razvijati znotraj umetnosti. Zna biti pa tudi zelo filozofski – kaj je sploh umetnost in zakaj je pomembna, kdo je umetnik in kako težko je preživeti kot umetnik ter zakaj je včasih potrebno sprejemati (ne najbolj priljubljene) kompromise.

Podobno sem se počutil po branju Jacksonove biografije 11 Rings, kjer bralcu ponudi popolnoma drugačen vpogled in filozofijo – ne le na šport oz. košarko, ampak na življenje samo. Rubina bodo sicer težko razumeli oz. vzeli za svojega tisti, ki ne ustvarjajo, kar nekako pojasni že naslov. Ampak – če ste ustvarjalci in vaše ustvarjalno polje sploh ni pomembno, boste med prebiranjem zagotovo uživali. Dobili boste potrditev, da je vredno slediti notranjim občutkom, vaši ustvarjalni »biti« in da se vse zgodi z razlogom. Po prebranem boste dobili nov veter v jadra vaše ustvarjalnosti in kaj je sploh lahko več? Vedeli boste, da ne rabite izgovorov, ko se vam ne ljubi ustvarjati ali preprosto nimate ideje. Pač, ni pravi čas. Ampak zavedajte se, da imate to (umetnost) v sebi in da je TO treba gojiti in negovati, razvijati in izražati. Bodite, kar ste, ostanite samosvoji in predvsem – ustvarjajte!

Canongate, 2023

Živela bom

Včasih se mi na kakšni knjigi na bralni polici nabira prah, pa čeprav sem od trenutka, ko se jo dobil v roke, odločen, da jo bom prebral. Letos poleti je bilo časa za branje res (pre)malo in tudi jesen mi zaenkrat ne deluje bralsko prijazna. In kakšno knjigo včasih »moram« prebrat.

Tisti, ki spremljate literarno dogajanje v Sloveniji, veste, da je konec septembra Ljubljano obiskala nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül. Že kar »prašno« knjigo, sicer njen avtobiografski prvenec Živela bom, sem prebral izjemno hitro in si vmes nekajkrat zaželel, da bi z avtorico lahko naredil intervju. Kar nekaj vprašanj se mi je porodilo med požiranjem njene življenje zgodbe, zgodbe o boju za osebno svobodo.

Glavna junakinja romana Živela bom je Büsra, dvajsetletno dekle, ki skupaj s staršema (odločno in že kar ekstremistično materjo, ki ji Büsra nameni kar nekaj vse prej kot ljubkovalnih vzdevkov ter potrpežljivim očetom, ki cele dneve dela, da bi domov prinesel dovolj denarja), babico (očetovo mamo) ter sestro Dafne in bratom Halilom živi v Amsterdamu. Büsrina družina je po rodu iz Turčije in so sunitski muslimani. Kaj to pomeni, si boste lahko prebrali v knjigi, pa tudi številne razlike in razprtije, ki nastajajo že med posameznimi muslimanskimi ločinami in pripadniki vere. Živeti v precej svobodomiselnem in odprtem Amsterdamu je za dekle, ki ji vera zapoveduje takorekoč vse, predvsem pa ji ogromno prepoveduje; seveda zelo težko. Büsra se želi teh okov znebiti, mama pa vedno znova najde – vsaj moralni; dodatno železno kroglo, da ji jo obesi, ne le okrog noge, ampak kar okrog vratu.

Knjiga ima nekaj res izrazitih vrhuncev. Prvi je vsekakor šolski izlet v Rim (edini, na katerega je sploh smela iti), kjer so z vrstniki na dolgo in široko debatirali in filozofirali ter kjer se bralcu izpostavijo številni problematični vidiki, s katerimi se danes soočajo (mladi) muslimani po svetu. Po eni strani jih strogo omejuje njihova vera, zaradi številnih dogodkov v zgodovini ali že čisto običajnih predsodkov pa jih posledično omejujeta še država oz. družba, v kateri živijo. In tako kot Büsra, ki je celo rojena na Nizozemskem, mnogi od njih želijo verovati in verujejo, a si želijo, da bi šlo bolj za duhovno izkušnjo kot cel seznam pravil, prepovedi, groženj in kazni. Avtorica se tako kar nekajkrat vpraša – vmes boste našli celo pismo, ki ga je napisala in poslala verskim veljakom; o dejanskem pomenu vere in verovanja, če se po svetu dogaja toliko krivic in slabih stvari. Ti potemtakem vera samo pomaga pri tem, da se sprijazniš s slabim in nepravičnim?

Drug vrhunec knjige so poletne počitnice v Turčiji, kamor Büsra odide z družino. Šest tednov, vsako leto. Tete in strici ter drugi sorodniki in sosedje, ki želijo privlačno Büsro omožiti s kom »njihovim« in ta »njihov« pomeni marsikaj – lahko prihaja iz njihove vasi, kjer so seveda sami dobri in pošteni muslimani, lahko je njihov sosed in celo njihov sorodnik (poroke med bratranci in sestrične niso nič nenavadnega). Ampak v prvi vrsti je pomembno, da je predan muslimanskemu nauku. Büsri tovrstne dogovorjene poroke ne dišijo in se potencialnih snubcev in njihov mater otepa ter s tem še povečuje jezno lastnih staršev. Pri teh letih bi seveda morala biti že poročena in imeti vsaj enega otroka. Ona pa čas izgublja s študijem in išče izobraženca – norost! Mama seveda hrepeni po vrnitvi v rodni kraj (vas, če smo natančni), kjer bo cela družina živela v skladu z načeli islama, kar seveda ne diši otrokom (sploh Büsrin brat Halil uživa življenje s polno žlico, ker je moški in pač sme) in presenetljivo, niti očetu.

In potem je tu še Büsrino skrivno ljubezensko razmerje s Freekom, svetlolasim belopoltim Nizozemcem skandinavskih korenin, ki traja že tri leta. In če bi bralec sprva utegnil dobiti občutek, da mlada zaljubljenca še nista užila sadov ljubezni, pride zelo nazoren, že kar erotičen del, pri katerem utegne kdo zardeti, si pa res ne predstavljam, kaj je ob prebiranju tega (in tudi drugih) dela občutila avtoričina družina. Büsra razmerje uspešno skriva, pri čemer ji gre na roko tudi to, da živi z babico (čez hodnik od staršev) in da marsikaj lahko prikrije skozi delo ali študij, a je breme vseeno vse težje. Pretežko. Za nameček ji je jasno, kaj se bo zgodilo, če Freeka pripelje domov in ga predstavi družini. Še huje bi bilo, če bi ju s Freekom kdo zalotil na enem od skrivnih zmenkov. In seveda bo skozi zgodbo vsem jasno, kakšno sramoto je nakopala sebi in svoji družini, ker se je pustila razdevičiti pred poročno nočjo, ko bi se predala odličnemu muslimanu. Ljubezen sploh ni pomembna, to pride kasneje. Če sploh.

Simbolično bi lahko rekli, da se Büsra bremen in okov znebi, ko si nekega dne okoli glave ne zaveže več rute. Težko si je predstavljati, kakšne notranje viharje je morala junakinja/avtorica prestati za tak pogumen korak in potem še za to, da je vse skupaj tako nazorno in iskreno opisala v knjigi. Ženska, muslimanka, ki si upa vse to. Upal bi reči, da si je Salman Rushdie (moški, sicer) fatvo priklical za veliko blažje pisanje.

Zdi se nam, da o islamu nekaj vemo, ker smo kaj prebrali, kaj slišali, videli. Ampak tako osebna prvoosebna izpoved nam da pravzaprav vedeti, da nimamo pojma. Tudi dejstvo, da se našim otrokom zdi, da nimajo pravic (oziroma znajo pravice jasno izpostavljati) in da so njihova življenja res bedna in da jim starši ničesar ne pustimo; imajo nek smisel, dokler ne prebereš takšne knjige. Kljub vsem kritikam in nelagodju imam še vedno občutek, da gre predvsem za neko prizadevanje, da bi se morale določene stvari spremeniti in »modernizirati«, kot se je spremenil svet. Ne preseneča, da sta pogosto omenjena tako Atatürk kot Erdogan, pa evropska desničarska politika in begunska tematika. Živela bom je mogoče res avtobiografska izpoved, ampak obenem tudi dokument časa, v katerem živimo in se borimo za pravice, pa čeprav ne vsi za enake.

Mladinska knjiga, 2023

Corto Maltese – Beneška pravljica

Hugo Pratt je s svojo stripovsko serijo Corto Maltese, prepletom pustolovskega, fantazijskega in zgodovinskega sveta, že v sedemdesetih letih postavil visok standard znotraj žanra, s sedmim delom v seriji ga dobivamo tudi v slovenskem prevodu.

Italijanski ustvarjalec Hugo Pratt je lik Corta Malteseja, tega nenavadnega mornarja, sina britanskega mornarja in španske ciganke, ustvaril leta 1967 oziroma je bil takrat prvič objavljen v sklopu stripa Sergeant Kirk. The Ballad of the Salty Sea velja za prvo iz serije, Beneška pravljica (izv. Fable of Venice) je izvorno izšla leta 1977, dogaja pa se v letu 1921 in velja za eno najboljših, najbolj kompleksnih in najbolj priljubljenih del iz serije.

Sam še ne vem, od kod mi je Corto Maltese tičal v podzavesti, saj, ko sem začel strip prebirati, sem bil blago rečeno izgubljen. Tudi, če sem kdaj o tem res nenavadnem liku karkoli zasledil, ni bilo niti približno podobno temu. Vprašanje, zakaj se je založba odločila za prevod in izid tega, ne pa prvega dela, je seveda na mestu. Težko sodim, kako je avtor glavni lik v desetih letih od prve objave razvil in ga nadgradil. (Če recimo pomislim na Nesboja in Harryja Holeja, je razlika med prvo in zadnjo knjigo ogromna.) Zadnja Prattova objava sega v leti 1988-1989 in sicer gre za strip Mu, the Lost Continent, dogaja pa se v letu 1925.

Corto Maltese, z zapeljivim italijanskim videzom in oblačili, za katere lahko rečemo, da so značilno njegova (kapitanski oz. mornarski klobuk, srednje dolg moder suknjič in hlače, spodaj malo širše), eleganten in drzen, večino časa s cigareto v ustih in na nek način James Bond pred Jamesom Bondom – brez dragih vohunskih igračk, martinija, aston martina in lepotic (tukaj bi sicer lahko razpravljali).

Beneška pravljica torej … Corto Maltese se leta 1921 nahaja v Benetkah, mestu na vodi, ki s svojimi kanali, ozkimi ulicami in neko avro skrivnostnosti že takorekoč stoletja navdihuje ustvarjalce. Tokrat rešuje uganko o starodavnem čarobnem smaragdu, t. i. Salomonovem ključu. Poleg Corta Malteseja boste v Benetkah tistega časa našli še prostozidarje, fašiste, bogate Benečane, značilno beneško arhitekturo, veliko zgodovine in goro različnih referenc, nekaj filozofije in ogromno domišljije. Pravzaprav nikoli ne veste, ali se nekaj res dogaja ali mogoče samo v Maltesejevih sanjah oz. domišljiji. Corto Maltese ne ve, komu lahko zaupa, kdo igra kakšno vlogo in nenazadnje, kakšno vlogo ima on sam. Ali Salomonov ključ res obstaja ali je on v tem iskanju zgolj ena od figuric na šahovnici?

Težko rečem, da sem nad stripom navdušen. Vseh mogočih referenc (Pratt sicer po tem slovi) je neverjetno veliko in človek bi šel lahko po vsaki prebrani strani brskat in raziskovat, da bi lažje sledil ali razumel svojo zgodbo, kar pa vsekakor ubije čar branja. Kar nekajkrat sem pomislil na Dana Browna in Da Vincijevo šifro, pa seveda tudi druga njegova dela, polna simbolike, skrivnosti in različnih referenc. Sama zgradba in tok zgodbe sta odlična in tu nimam pripomb, čeprav vse nekako visi v zraku in tudi na koncu obvisi. Pri vsem skupaj mi nekaj preprosto manjka, saj se mi zdi, kot da sem v zgodbo padel nekje na sredi in iščem manjkajoče kose, ne le koščke.

Goga, 2023