(brez naslova)

Opazovalnica

Pisatelji in zapisovalci življenj, zgodb in usod navdih za svoje zgodbe pogosto najdejo okoli sebe. Zbirka kratkih zgodb Nine Kremžar pravzaprav že z naslovom – Opazovalnica, pove, da je avtorica pronicljiva opazovalka raznovrstnih zgodb.

Nina Kremžar, sicer nominiranka in prejemnica številnih nagrad, tako za prozo kot poezijo, se loteva zelo vsakdanjih primerov – medosebnih odnosov in ljubezni, odnosa do narave in z naravo, prikritih in pozabljenih dogodkov preteklosti in malih (neopravičljivih) zamer, različnih usodah in tako naprej.

Izpostaviti želim Jutranjo kavo, sicer nagrajeno kratko zgodbo iz leta 2017, ki jo piše ženska, žrtev hudega nasilja in trpinčenja, a vse to zakriva – ne le v življenju, ampak tudi nam, bralcem. Tisti grobi in neposredni zapisi o različnih oblikah nasilja so »cenzorsko« prečrtani, odstavek pa se zdi čisto običajen zapis dneva. Približno tako kot je to tudi v resničnem življenju, pri čemer se zdi, da je vse skupaj zapisano tako zelo lahkotno. Zame osebno, vsekakor najboljša zgodba v tej zbirki.

Zanimiva je tudi Midva, pravzaprav »neskončno« (ni, saj se na neki točki seveda konča) dolg stavek o njem oz. njiju dveh. On se v zakonu že dolgo ne vidi več in sprašuje se, kaj se je zgodilo z njo. Na kateri točki nista več dvojina, ampak le še dva posameznika. Pripravljen ima kovček, pospravljen pod postelji in le še čaka pravi trenutek, stavek ali pa dejanje, da ga potegne izpod postelje in za vedno odide iz njenega življenja. Za vse, ki smo bili kdaj na takšni točki v razmerju, znano in pronicljivo zapisano.

Bi kdo še, ki se odvija na pradedkov 90. rojstni dan in vas bo najbrž spomnila na številne prepire med sorojenci oz. sorodniki, kot se ponavadi zgodijo na tovrstnih praznovanjih. Ves čas se sicer zdi, da je nekaj še v ozadju in kot se izkaže med vrsticami in potem v naslednji zgodbi Dediščina, je to težavni brat Tomo, odtujeni narkoman.

Pripovedno močna, ki se me je zelo dotaknila, je tudi Aprili, kjer skozi različna življenjska obdobja, a vedno v aprilu, izmenjaje spremljamo zapise in občutenja očeta in hčerke. Sprva zelo povezana, zdi se, da njunega odnosa ne more nič skaliti, a se potem oče loči, hčerki namenja vse manj pozornosti, začne piti in celo pozabi na njen maturantski ples. Včasih je treba iti preko sebe, kaj pozabiti ali vsaj oprostiti in iti naprej, ni pa to niti lahko, kaj šele preprosto. Če ste se kdaj v življenju soočali s kakšnimi zamerami, ki bi jih bilo (morda) enostavno rešiti, se vam bo tudi ta usedla v srce.

Zanimivi, s podobno rdečo nitjo in temo odtujenosti, sta tudi Maskota in Lipovec. V prvi spremljamo moška, ki opravlja delo maskote (veverice), da bi na kakšnem dogodku lahko uzrl svojega sina, ki očitno stran od njega živi z mamo, v drugi pa mora sin priti na domačijo, saj je oče umrl. Spomni se zadnjega pogovora, zadnjega prepira – jasen je ta razkol med generacijami, očetov ponos in sinovo nerazumevanje in tudi nespoštovanje. V središču je drevo – lipovec, za katerega oče ponosno trdi, da je lipa, ki jo je posadil kot pravi Slovenec sinu v čast, sin trdi, da gre za ničvreden lipovec … in smo spet pri zamerah, ki jih včasih lahko konča šele smrt, a nemira v ljudeh to zagotovo ne pomiri.

Potem so tu še Cmoki, o ženski, ki se med pripravljanjem cmokov spominja posameznih delov svojega življenja, predvsem ponosa ob vozniškem izpitu, ki pa ga je hitro skalilo partnerjevo ljubosumje in nasilje. Pa obeh sinov, Ivana oz. Iveta in Aleša, ki jo nekje vmes prebudita iz spominov in opozorita, da je v cmoke pozabila dati sladkor, kar v njej znova sproži skoraj paničen odziv. Kaj takega se pač ne sme zgoditi, sicer … in potem zazvoni telefon.

In čeprav to ne bo niti polovica, želim izpostaviti še zgodbo Nazaj, zgodbo, ki teče nazaj. Začne se novembra 2019 s pogrebom in se konča štiriindvajset let prej, 14. 11. 1995, ko se njuna zgodba začne. Pa vmes? Vse, kar lahko pričakujete od 24-ih let skupnega življenja – spoznavanje, vzponi in padci, kariere, otroci, prepiri, ljubezen in bolezen.

To seveda niso vse zgodbe, so se pa meni osebno najbolj vtisnile v spomin. Le nekaj je takšnih, ki jih preprosto nisem razumel – npr. Fuego, Prebujanje, Življenje svilene kokoši in na nek način tudi O teži človeka.

Za Nino Kremžar lahko rečem, da dobro ve, kaj piše, pomen nekaterih vsebin je sicer morda znan samo njej, ampak pri teh redkih primerih se pač ne obremenjujemo s pomenom. Zgodbe so še vedno zanimivo napisane. Všeč mi je, da je spretno prepletala in se spopadla z različnimi (generacijskimi) razkoli in usodami ter vmes vpletla tudi številne občutljive teme. Avtorice ne poznam, da bi lahko rekel, da je v zgodbah veliko avtobiografskega in kot sem zapisal v uvodu – iz prebranega je več kot očitno, da je odlična opazovalka in zapisovalka zgodb ter usod.

KUD Sodobnost International, 2024

Dno

Dno Aljoše Hancmana je zanimiv roman, ki se naslanja na prepletene zgodbe družbe podvodnih ribolovcev in pravzaprav neznane skrivnosti ter tragične usode, ki jih je povezala in hkrati razdvojila.

Aljoša Hancman, meni povsem neznan pisatelj, me je pred tedni kontaktiral, češ da rad prebira moja knjižna mnenja in če bi me zanimalo prebrati njegov roman Dno. Poslal mi je še opis knjige in sliko naslovnice – zdelo se je zelo »lovecraftovsko«, čez nekaj dni me je v nabiralniku čakala knjiga in priznam – skrivnostno me je privlačila, da se je kar najhitreje lotim.

Dno je pravzaprav pismo glavnega junaka svoji partnerki, ki se ji opravičuje in obenem pojasnjuje zakaj znova odhaja na Hvar. Še preden sta se spoznala, zaljubila in dobila hči je tam preživel nekaj dni, ki so ga zaznamovali za vedno. In če želi sploh še kdaj živeti normalno življenje, mora tam plačati neporavnane račune, obstaja pa seveda tudi velika možnost, da ga nazaj ne bo nikoli več.

Imamo torej našega (neimenovanega) junaka, ki se ga zaradi skiciranja pomembnih dogodkov ali oseb med podvodnimi ribolovci prime vzdevek Picasso, njegovega odtujenega prijatelja, »brata« Franja, mojstra podvodnega ribolova Gregorja oz. Tuno ter njegovo desno roko Tristana ter Gregorjevo ženo Sonjo in hči Katko. Po kratkem bazenskem šolanju, kjer se že zdi, da nekaj brbota, se štirica odpravi na Hvar, natančneje v kraj Stara Crkva na kar precej odročnem delu hrvaškega otoka.

Naša potapljaška štirica, ki jih spremlja še pes Bleki, že takoj prvi dan zaide v težave, saj ne upoštevajo navodil svojega gostitelja Daneta, v morju jih prestrežejo vse prej kot gostoljubni in prijazni (beri: z naperjenimi puškami v rokah) prebivalci sosednjega mesta Nova Crkva in zgodba se hitro začne zapletati. In se zaplete na najbolj nemogoč način, ko Gregor sklene pogodbo s hudičem in se druščina (»okrepljena« še z Gregorjevo ženo in hčerko) preseli v Staro Crkvo. Seveda sta bila kraja nekoč povezana, pravzaprav eno in obstaja legenda, zakaj temu ni več tako, kaj kmalu pa postane jasno, da se za trdnimi zidovi in zaklenjenimi vrati Nove Crkve skriva nekaj več. Koliko več? Toliko, da bo prebudilo vse speče demone in zamere naših junakov in da je vrtinec dogajanja v nadaljevanju tako napet, da boste knjigo le stežka odložili.

In seveda sem spet pred dilemo? Koliko napisati, da ne izdam preveč? Nič več, pravzaprav. Naj dodam le še to, da je Nova Crkva precej zaprta oz. izolirana skupnost, kar pomeni tudi določene genetske okvare med prebivalstvom, da se po mestu pogosto širi grozen vonj, v neposredni bližini je potopljena ogromna ladja, okrog katere plavajo ogromne ribe in da na otoku redno izvajajo nekakšen obred – v jeziku, ki ga najbrž razumejo le oni.

In pridemo do Lovecrafta ter njegovega Cthulhuja. Avtor mi je prikimal, da je imel mojstra fantazijskega pisanja v mislih, sploh pa njegovo pošast vseh pošasti, ko je pisal Dno. Vsak izmed nas, ki piše in mu je všeč Lovecraft, je zagotovo razmišljal, kako bi se poklonil temu neverjetnemu svetu (t. i. Cthulhu Mythos), ki ga je Lovecraft ustvaril. Priznam – sam sem to storil dvakrat, saj je Lovecraft pustil ogromno prostora, da si vsak od nas lahko to (torej Cthulhuja, njegov videz, pomen in namen ter celoten svet) predstavlja in reinterpretira po svoje.

Hancmanu je vsekakor uspelo – tisti ščepec nepredvidljivega in nadnaravnega, ki zgodbo zaznamuje in jo naredi ravno prav drugačno, obenem pa se zdi, da je z lovkami večne teme prepredena celotna zgodba. In mogoče se zdi samo meni, ampak če boste naslovnico obrnili na glavo, bo slika drugačna, malce bolj temačna …

Tu se potem znajdem pred težavo … Kaj mi ostane, ko ta (tj. lovecraftovsko-cthulhujevski) del vzamem stran? Ogromno podvodnega ribolova ter opisovanja lepot hrvaške obale ter odnosi med glavnimi liki, ki so polni nekih (tudi temnih) skrivnosti, potlačenih v podzavest. Glavni lik je potem pravzaprav Franjo, ki se spopada z nenavadno očetovo smrtjo in želi očeta maščevati. In zdi se, da je vse pravzaprav narejeno za to, kako se bo lahko Franjo kar najboljše maščeval. Naš Picasso ima sicer dolgočasno službo, a mnogo bolj »zanimiva« je smrt hčerke, kjer pa nikoli ne izvemo, kaj se je pravzaprav zgodilo, jasno pa je, da ga je teža dogodka pahnila v temačni vrtinec obupa in brezupa, iz katerega še vedno išče izhod. Vse skupaj (razmerja med junaki, morebitne težave in usode, dogodki) je preveč »nastavljeno« in položeno bralcu v naročje (če se navežem na družabno igro Cluedo – veste kdo koga, kje, s čim in tudi zakaj), tako da nekih velikih presenečenj ni, res pa je vse skupaj napisano dovolj spretno, da knjigo težko odložiš.

Sam roman ima sicer ogromno nečesa, kar bi se lahko razvilo v en tak zanimiv in presenečenj poln in popoln »kingovski« roman – od te skrivnostne pošasti do temnih skrivnosti naših junakov, pa zgodbe okrog Stare in Nove Crkve, tu je seveda še potopljena ladja, podvodni ribolov in obilo priložnosti za dober umor (ter še boljši alibi).

Brez podcenjevanja, a dejstvo je, da bodo tisti bolj izkušeni in v žanru domači bralci hitro opazili ogromno razpok v zgodbi. Vseeno pa lahko napišem, da je Dno vznemirljivo branje, ki bo bralca hitro posrkalo v globočine nečesa večjega od njega samega in njegovih pričakovanj. Prav tja, kamor nas je želel odpeljati Lovecraft in kjer nas čaka Cthulhu …

Frontier, 2024

Dvoliki

Jedrt Maležič je odlična prevajalka in pronicljiva zapisovalka dvoličnosti v naše družbe, kar je dokazala že s knjigo Križci, krožci, v kateri se je izraziti dvoličnosti posvetila predvsem na področju istospolne usmerjenosti. Tokrat je šla korak dlje …

Dvoliki je zbirka 24-ih kratkih zgodb iz našega vsakdana. Mogoče boste v pisanih likih posameznih zgodb prepoznali sosede, znance in prijatelje, sodelavce, nadrejene, mimoidoče in seveda tudi sami sebe. Vlog je veliko in načeloma nihče ne igra samo ene, ampak si za različne priložnosti nadene drug obraz.

Nima smisla opisovati ali takole razmišljati o vsaki posamezni zgodbi – to sem počel med branjem in mislim, da boste tudi vi. S čim se bo treba spopasti? S krepostnimi in brezpogojno zvestimi babicami, ki svoji vnukinji prizna, da je pač treba včasih malo potrpet, mimogrede pa zabredeta še v debato o ščegetavčku. Pa o 30. obletnici mature, kjer se izkaže, da marsikatero življenje ni prav takšno, kot se ga slika v javnosti, recimo prek družbenih omrežij. Težavnih začetkih novih razmerij, še posebej če se kje blizu smuka kakšen otrok. Katera vloga je v tem primeru, predvsem pa v nekem trenutku pomembnejša – vloga očeta ali partnerja? Brali boste tudi o navidez trdnem prijateljstvu, ki pa se lahko hitro podre kot hišica iz kart ob prvem pišu, ko vanjo zapiha še tako lahna sapica, kaj šele, da je ta sapica veter ljubezni.

In tako naprej in tako naprej … istospolne ljubezni, različni predsodki, ustvarjalna kriza, spogledovanje. Pač zgodbe in usode, ki jih ponuja vsak dan v službi, v najljubšem lokalu, na nedeljskem kosilu pri starših, naključnem srečanju dveh sošolcev, navezovanju stikov, različnih obletnicah, sestankih, na dopustu, v trgovini … razmislite sami pri sebi, kako iskreni ste in kako se vaša vloga v predstavi življenja spremeni, ko pridete iz službe, se preoblečete, postorite hišna opravila, greste potem morda na sprehod, zvečer pa na pijačo in si mogoče za lahko noč še s kom (in seveda je pomembno, kdo je oseba na drugi strani) dopisujete.

Bralec pravzaprav nikoli ne ve, v katero smer se bo zgodba obrnila, čeprav »nedolžnih« ponavadi ni, z dvoličnostjo je prežeta vsa družba. Ni potrebno prav veliko, da se zgodba (življenje) postavi na glavo in človeka prikaže v popolnoma drugačni luči. Konec koncev pa – mar ni tudi obsojanje ena številnih podob dvoličnosti?

Mogoče sem tudi sam naredil napako, da sem zgodbe bral prehitro – pač moj bralski tempo je tak, da ko berem knjigo, rad preberem kar največ. Tukaj, ko govorimo o pravzaprav zelo različnih zgodbah, pa čeprav z jasno rdečo nitjo – dvoličnostjo; tak pristop morda ne funkcionira najboljše. Nekatere zgodbe se zaključijo (pre)hitro in sem imel občutek, da se zadaj skriva še veliko več, spet za kakšno nisem vedel, kaj mi sploh sporoča. Ali je bil pač zgolj trenutek napačen?

Dvoliki so vsekakor knjiga, ki vam jo priporočam v branje in mogoče polagam na srce, da ko preberete zgodbo, si vzemite malce odmora. Razmislite, naredite prepih v lastnem podstrešju, se postavite v vlogo enega ali drugega junaka, mogoče trenutka. Morda bo slika tako jasnejša in boste vse skupaj dojeli še bolj celostno. Osebno se mi zdi, da sem od knjige dobil manj, kot sem pričakoval in manj kot sem si želel, a mislim, da je tokrat krivda predvsem moja in ne avtoričina.

Goga, 2023

Greh

Roman Metoda Pevca je žanrsko težko opredeliti, čeprav gre v osnovi za klasično »whodunit« kriminalko, a je v njej veliko filozofskega, širše kritičnega razmišljanja in na trenutke deluje celo kot manifest. Za lepši in boljši svet.

Pravzaprav je že sam naslov precej bolj večplasten, kot se zdi iz te široko uporabljane besede. Greha in grešnikov ter grešnic ne manjka. Ali je greh ubijati? Vsekakor. Ali je greh spolno zlorabljati, ne glede na starost in spol? Absolutno. Ali je morda greh včasih zaobiti kakšen (uraden) postopek? Tu smo že na spolzkih tleh. Kaj pa greh, če se nekdo odreče Bogu? Tu pa lahko začnemo na dolgo in široko razpravljati in takšnih grešnih vprašanj je v knjigi še nekaj.

Začne se z odkritjem trupla na bregu Ljubljanice, ki na prvi pogled deluje kot tipični ljubljanski brezdomci oz. klošarji. Truplo, ki je na nek način podobno Sokratu in kriminalistu Rudiju šesti čut pravi, da je zadaj lahko kaj več. Njegov (nadrejeni) in veliko bolj izkušeni kolega Kajetan Perko se strinja in oba imata prav.

Sprva brezimni klošar, ki ga začuda nihče ne pogreša toliko, da bi prijavil njegovo izginotje, je bivši duhovnik Pavle Žorž, znan tudi kot Ciril. In ko kriminalista začneta poizvedovat po ljubljanskih ulicah, kmalu spoznata, da bosta imela opravka z res nenavadnim primerom in da je šlo za dobro premišljen umor. Pavle je bil resnično duša od človeka in vse prej kot tipičen klošar – ni pil, ni kadil, njegov prodoren pogled in pomirjujoč glas ter široko znanje pa sta prinašal mir in spokojnost. Zakaj bi ga kdo hotel ubiti?

V zgodbo začnejo prihajati stranski liki. Najprej je tu Marcela, brezdomka in odvisnica od drog, ki se je kot edina prišla od Pavleta poslovit tudi v mrtvašnico in ga je poznala že od prej, ko je v Gorjančah vodil nekakšno skupnost (komuno) za vse tiste, na katere so vsi pozabili. Potem je tu Vlado, bivši vojak, ki ima očiten PTS, saj je bil v bratomorni vojni na tleh Jugoslavije plačanec in je videl ter doživel marsikaj, sedaj pa živi v nekem »skrivnem« bunkerju nekje pod Rožnikom. Za oba se zdi, da vesta veliko in več, kot sta pripravljena povedati.

Zanimivo postane, ko v zgodbo stopijo Pavletov varovanec Simon, ki je bil spolno zlorabljen s strani duhovnika Vinka in mu je Pavle nudil podporo, pa Simonova mama in potem še Cerkev (eden glavnih, ki se ukvarja s problematiko spolnih prestopkov, se piše Judež!), ki grehe (zločine?) svojega brata ostro zavrača, je pa toliko bolj napadalna ob omembi Pavla Žorža, ki se je križu (in bogu) odrekel. Ampak Pavle ni bil kar tako, saj je poznal tudi papeža Frančiška, bil z njim v stikih in je želel za vse, ki so bili s strani duhovščine kakorkoli zlorabljeni, pravico. Morda je moral prav zato tudi umreti? Poleg tega bi moral Pavle Žorž nastopiti kot glavna priča ostre odvetnice nastopiti na sodišču v postopku zoper duhovnika Vinka (ki je bil – kdo bi si mislil?, premeščen nekam v Afriko).

Vmes se kriminalista zagovarjata pri svojem nadrejenemu, domiselno poimenovanim Garibaldi, raziskujeta po lokalih in barih, se pogovarjata z natakaricami, tu so še različni izvedenci in zdi se, da zmanjkuje časa in otipljivih sledi, med katerimi se vsaj za nekatere zdi, da so popolnoma zgrešene. Veliko pozornosti je recimo posvečene bogomilom, slovanski verski ločini, ki je zavračala klasično krščanstvo in so vero dojemali kot nekaj čistega in razsvetljenega. Podobno zanimivi so tudi deli o grafoterapiji, saj je bila pisava pokojnega Pavleta neverjetno podobna Prešernovi – pokojni je namreč skozi spremembo pisave želel razumeti in povzeti duha največjega slovenskega pesnika, ki se je upiral takorekoč vsem in vsemu. In potem je tu še zapleten Kajetanov odnos z Viardo, novinarko, prijateljico, zaupnico, zaupanja vreden glas razuma, kjer pa se spet zdi, da bi lahko bilo še kaj več.

No, še ena stranska oseba je, ki pa je pravzaprav ključna – Pavletova sestra dvojčica Pavla. Izredno pobožna ženica, ki živi osamljeno življenje nekje na robu roba, nabira zdravilne rastline, vari različne zdravilne pripravke (in tudi takšne, ki imajo poleg zdravilnega še bolj omotičen učinek) in … ne more odpustiti bratu, da se je odrekel veri? Ja. Bi ga zaradi tega lahko umorila? Ne vemo, ne izvemo.

In tako pridemo do zaključka, ki je ob res odlično zasnovani zgodbi, ki bralca redno vodi v smiselne, ampak vseeno stranske ulice, zanimivih karakterjih, odličnih dialogih ter vmesnih razpravah o veri, ljubezni, življenju, seveda grehu in smislu vsega skupaj (Pevčeve bogate scenaristične in pisateljske izkušnje vsekakor pridejo do izraza), pravzaprav brez zaključka.

Greh je knjiga, ki lahko ponudi vsaj eno nadaljevanje, preddel in še kakšen stranski roman. Dokazi so, motivi ravno tako, sledi več kot očitne, a bo vsem tem ostane kar veliko vprašanj. Brez odgovorov. Dvomim, da se je tako izkušen avtor kot je Metod Pevec, zapletel v lastne pripovedne niti in ni našel izhoda, čeprav občutek je prav tak. Vsekakor je greh, da se tako imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca.

Mladinska knjiga, 2022

Odpor

Odpor Wilme Geldof me je v marsičem spomnil na Predor Anne Woltz … v obeh primerih imamo v glavnih vlogah otroke oz. najstnike, dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, enkrat v Veliko Britanijo in drugič na Nizozemsko, tisto najbolj ključno pa – obe knjigi sta nastali na podlagi resničnih zgodb.

O Predoru sem že pisal, tokrat je na vrsti Odpor nizozemske avtorice Wilme Geldof, ki je za osnovo romana vzela pričevanja in pogovore tedaj 91-letne Freddie Oversteegen, ki je s sestro Truus pravzaprav glavna junakinja knjige. In čeprav naslonjena na številne zgodbe, ki jih je avtorici zaupala Freddie Oversteegen, gre za fiktivni roman. Obe sta bili, predvsem na materino pobudo, ki je bila zaprisežena komunistka, zelo aktivni članici sicer majhne, a učinkovite odporniške skupine, ki se je borila proti nemškemu okupatorju. Ceno maminega in pravzaprav tudi svojega simpatiziranja s komunizmom sta plačali po vojni, saj njuna pomembna vloga dolgo ni bila prepoznana, kaj šele nagrajena.

Skoraj neverjetno je, koliko zgodb in usod ter vidikov je povezanih v tem romanu. Imamo komunizem, ki je po vojni v kraljevi Nizozemski postal težava, ljudje pa skoraj na črnih seznamih. Nizozemska kraljeva družina je pobegnila v Veliko Britanijo in od tam – za razliko od jugoslovanske; skušala dvigovati moralo in podpirati svoj narod v boju proti nemškemu okupatorju. Seveda vemo, da je bilo na Nizozemskem v tistem obdobju ogromno Judov, ki so jih Nemci najprej označevali, preganjali in naposled odpeljali. Ve se, kam.

Potem že pridemo do malih odporniških skupinic, ki so delovale po različnih mestih in imele različno, ponavadi lokalno vlogo. Freddie in starejša sestra Truus sta se pridružili skupinici, ki jo je vodil Frans. Sprva sta imeli manjše zadolžitve – raznašanje letakov, oprezanje, opazovanje, obveščanje, zasledovanje, kar je kmalu preraslo v »zapeljevanje« nemških vojakov, podpornikov in celo oficirjev, ki so ju njuni starejši kolegi nato likvidirali. Kasneje sta tudi sami postali vešči uporabe orožja, a so leta odporniškega boja terjala vse večji davek.

Tako skoraj skozi celoten roman spremljamo boj mlade Freddie, ki ji srce bije za simpatičnega Petra, a jo spremlja senca njene prve resnejše naloge, ko je morala za potrebe kasnejše likvidacije zapeljati nemškega oficirja, ki si je od dekleta želel veliko več. In ne glede na to, kako zelo si je želela Petrove bližine, dotikov, poljubov, preko tega ni mogla. Veliko bitko je bojevala tudi s Petrom, ki je delal v domači trgovini – kupoval od Nemcev, tudi prodajal Nemcem ter vsem ostalim in imel tako na nek način kar malo zaščite. Na eni strani Freddijina bojevitost in želja pomagati narodu in na drugi Petrova pasivnost in celo njegova želja, da Freddie preneha z odporniškim delovanjem, v vse to pa grobo zareže še nekaj kasnejših tragičnih dogodkov.

Avtorica se ogromno ukvarja tudi z občutkom krivde, ki se vsaj pri mlajših zdi seveda nekaj povsem običajnega. Občutek krivde, ker so ubili kakšnega nemškega vojaka ali ovaduha in še huje – ko so Nemci izvedli povračilne ukrepe in za enega včasih ustrelili tudi več deset ljudi, požigali domove in ljudi izgnali v taborišča, za katera so številni šele proti ali celo po koncu vojne izvedeli, kakšen je bil njihov resničen namen. So se uporniki res borili za višji cilj – svobodo in zaščito ter so bile vse ostalo samo posredne žrtve? In zakaj morajo žrtve sploh biti?

In ko v zadnjem letu svoje terjata še huda zima in pomanjkanje hrane, akcije so neuspešne, se v skupini začnejo razraščati dvomi – komu še zaupati? Ljubljene osebe umirajo in izginjajo, Nemci so vse bolj neusmiljeni, konec vojne vse dlje, odločevalci igrajo šah z resničnimi figurami … vsi ti dvomi in stiske so odlično prikazani in bralca postavijo v neko drugo stanje duha, za katerega seveda vsi vemo, da se ne bi smelo nikoli več ponoviti, a je pravzaprav ves čas tu.

Odpor je pretresljiv, na trenutke krut, predvsem pa prepričljiv in pomemben opomnik, kaj vse za seboj potegne vojna. Ob vsem umiranju in genocidu (ki se spet zdi sprejemljiv, pa to ne bi smel biti nikoli! in to za nameček s strani naroda, ki ga je sam utrpel) vse trpljenje in bridke usode predvsem otrok, ki morajo prehitro odrasti, če sploh želijo preživeti. Zgolj ena napačna poteza, zaupanje napačni osebi ali korak izven začrtane poti lahko pomeni konec vsega – mučenje vseh mogočih oblik, še več trpljenja in smrt.

Miš, 2024

Vesela sem, da je mami umrla

Knjiga, ki me je (pa ne spraševat, zakaj) pritegnila z naslovom in odbila z naslovnico. Nisem imel pojma, kdo je Jennette McCurdy, a sem vesel, da sem šel njeno biografsko in zelo bolečo izpoved prebrat.

Svoji 14-letni hčerki sem prebral en zelo kratek odlomek iz knjige in njen odgovor je bil »Red flag!«. Potem ji je bil jasen tudi naslov. Morda ste iz generacije in ste spremljali bodisi serijo iCarly ali morda Sam & Cat na programu Nickelodeon – jaz priznam, da sem očitno prestar, moji otroci pa premladi, pa čeprav Nickelodeon in njihove (če lahko iskreno priznam, poneumljajoče) serije naravnost obožujejo.

Jennette McCurdy je imela v seriji iCarly eno glavnih stranskih vlog kot Sam Puckett (glavno oz. naslovno pa Miranda Cosgrove v vlogi Carly Shay), po nekaj letih pa je dobila t. i. »spin-off« serijo Sam & Cat, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo ona glavna zvezda in njen lik glavni, a so iz serije Victorious povlekli še Cat Valentine, ki jo je igrala Ariana Grande.

A pot do tja je bila naporna in trnova, zvezdniška pot še bolj naporna in izčrpavajoča in po prebranem sodeč lahko rečem samo, da je cel čudež, da je skoraj 32-letnica sploh še živa. Sploh pa ne sme presenetiti naslov in upam si biti drzen ter zapisati, da če leta 2013 njena mami ne bi umrla, Jennette ne bi bila več prav dolgo živa. In ne, knjiga ni izšla takoj naslednje leto, ampak je takrat 21-leta Jennette preživljala težko obdobja, šla skozi različne oblike zdravljenja in na neki točki najbrž prišla do spoznanja, da se bo morala spopasti z največjim demonom v življenju. To ni bila slava, ne anoreksija ali bulimija, niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Največji demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, je bila njena mati.

Po naslovu lahko sklepate, da je glavna zvezda knjige (in Jennettinega življenja) pravzaprav njena mama, Debra McCurdy. Neuspešna igralka, na videz predana pripadnica mormonske cerkve, žena in mati štirim otrokom (Jennette ima tri brate – Dustina, Scotta in Marcusa). Ko je bila Jennette stara dve ali tri leta, je Debra uspešno premagala raka in družinski običaj je bil, da so tedensko (!) gledali videokaseto z umirajočo materjo in imeli generalko za mamino smrt. Poleg tega jih je mama šolala doma in je bila ena tistih oseb, ki ničesar ne zavrže – čeprav skromno, a njihovo domovanje (v katerem sta z njimi živela še stara starša) je bilo pravzaprav skladovnica neuporabne šare, kjer so morali otroci skupaj spati na zložljivih vzmetnicah sredi dnevnega prostora.

In ker Debri v igralstvu ni uspelo, se je odločila ves svoj čas in vse napore vložiti v to, da bo njena edina hči velika igralska zvezda. Pri šestih je začela Jennette voziti na avdicije, klicarila agente in producente, hči vpisovala na vse mogoče tečaje in bila ena tistih oseb, ki ne pozna besede Ne in je tudi ne želi slišati. Težko bi rekli, ali je bila Jennette dejansko nadarjena in ali bi brez materine predanosti in vztrajnosti kdaj uspela. Najbrž ne. A dejstvo je tudi, da je Jennette vse to počela zgolj in samo zato, da bi ustregla svoji preljubi mamici.

Debra McCurdy je bila tako prisotna na vseh avdicijah, z Jennette ponavljala prizore in jo gnala do samih meja (in čez). Vse do njenega šestnajstega leta (in to je bil že čas, ko je bila Jennette znana in prepoznavna kot Sam, velika najstniška zvezda) jo je mama umivala in kopala, česala, opravljala številne preglede njenega telesa in že nekje predtem z vso materinsko ljubeznijo ljubljeni hčerki natrosila nekaj nasvetov, kako ne odrasti in kako ne postati ženska. Živjo, anoreksija in prehranjevalne motnje. Fantje, zabave, brezskrbno najstništvo, prijateljstvo? Pozabite! Jennette McCurdy je v najstništvu plačevala vse položnice in skrbela za blagostanje svoje velike družine. In seveda, ob stalnem vzbujanju slabe vesti, že vse od malih nog, je bilo za Jennette McCurdy vse to edino pravilno in dokaz neizmerne in brezpogojne ljubezni.

Red flag? Red flag!

Pa si natočimo čistega vina – vsak od nas je imel (najbrž) naporne, sitne in zoprne starše, ki mu marsičesa niso dovolili, sploh v najstništvu pa smo bili prepričani, da smo pametnejši od njih in smo se po svoje upirali. Danes smo, kar smo, neke vzorce prenašamo na lastne otroke in lastna razmerja, pa vseeno … knjigo sem prebral tik pred materinskim dnem, a mi čas ni dopuščal, da bi prej strnil misli ter jih zapisal, sem si pa prav mislil, kakšna imenitna objava bi to bila na materinski dan. Ko vsi slavimo lastne matere in (nekateri) matere naših otrok, jim izkazujemo zasluženo ljubezen in spoštovanje, zapišeš iskreno mnenje o knjigi z naslovom Vesela sem, da je mami umrla? No, ta vlak je odpeljal, ampak knjiga je tu in knjigo je vsekakor vredno in treba prebrat.

In sploh ni pomembno, če ne veste, kdo je Jennette McCurdy, tudi starši ne rabite bit! Lahko bi rekli, da je vse, kar je Debra McCurdy počela svoji hčerki (in na nek način tudi svojim trem sinovom – recimo tudi to, da človek, ki so ga imeli za očeta, ni bil njihov biološki oče!), šolski primer hudih zlorab – psihičnih in telesnih. Nekaj, česar ne bi smel početi noben starš in česar konec koncev ne bi smel dovoliti noben otrok. Sploh, če ta otrok na neki točki postane slaven (in bogat), ima ob sebi kopico managerjev (ki niso njegovi starši) in svetovalcev, mogoče celo kakšnega iskrenega prijatelja in je neprestano pod lučmi javnosti. Se ob vsem dogajanju, ki ga avtorica opisuje, res niso nikomur prižgali vsi mogoči alarmi?! Po drugi strani pomislimo na Macaulyja Culkina, dvojčici Olsen, Britney Spears in zagotovo še koga. Mogoče koga, ki ga naši otroci (najstniki, večno nezadovoljni in pametnejši od vseh) prav v tem trenutku gledajo na Nickelodeonu, kujejo v zvezde in sanjarijo življenje, kot ga imajo oni oz. kot ga oni prikazujejo na družbenih omrežjih.

Sam pogosto in na glas priznam, da nisem najboljši starš. Preveč se razburjam, prepogosto povzdignem glas, veliko prepovedujem in preveč dovolim (paradoks, vem!), pa kljub vsemu – svoje tri otroke imam iskreno in brezpogojno rad. Sprijaznil sem se s tem, da so drugačni (v razmišljanju in trenutnih pogledih na svet), svojeglavi, impulzivni (le po kom?!), da pravzaprav nimajo pojma, kaj želijo početi v življenju, a so v svojem bistvu čudoviti, ljubeči, empatični in enkratni.

In ko sem prebral Vesela sem, da je mami umrla, sem spoznal, da sploh nisem tako slab. Mislim, nisem zelo dober, kaj šele najboljši, nisem pa slab. Če nič drugega, se vedno potrudim, da si zanje vzamem čas in jim prisluhnem, jih slišim, upoštevam in ne silim v neke odločitve, ki bi jim lahko škodovale. Kdo ve, kaj bo prinesel čas in morda kdo od njih zaslovi ali pa bo šel po mojih stopinjah in bo pisal … na stara leta res ne želim prebrati knjige Vesel/a sem, da je oči umrl ali kaj podobnega. Sem pa vesel, da sem prebral to knjigo Jennette McCurdy in jo toplo priporočam vsem vam, pa priporočite jo tudi vašim odraščajočim otrokom. Prepričan sem, da bodo tudi oni vas videli drugače.

Beletrina, 2024

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Iztok Sitar je v lastni stripovski maniri interpretiral in upodobil deset kratkih zgodb petih slovenskih avtoric. Naslov pove kar precej – gre za zgodbe žensk o (mladih) ženskah in za nameček o temah, o katerih raje molčimo.

Dekliške oči ali O tem se ne govori je, kot vam ja lahko jasno, že iz uvoda ter tudi naslova, zanimivo in pogumno delo. Moški se je lotil obdelave in predelave oz. stripovske interpretacije ženskih del, o ženskah. Zanimivo, ker gre za stripovsko interpretacijo in pogumno, ker je to pač storil moški. In žal so pri nas lahko te stvari hitro razumljene narobe. Ampak stvari, o katerih pripovedujejo kratke zgodbe in posledično ta knjiga, so pomembne in o njih bi morali govoriti.

Ana Schnabl (katere Plima me osebno ni navdušila) je zastopana z zgodbama Ana in Posoda – prva o anoreksiji, druga (zelo pretresljiva) o spontanem splavu. Zgodbi Upornica in Razgled sta delo Nataše Skušek, obe na nek način govorita o zlorabi. Upornica nam predstavi zgodbo najstniškega dekleta, ki odrašča v družini, kjer je duhovnost na prvem mestu, čemur se dekle upira. Ampak razlog za njen upor (navidezni) družinski duhovnosti je iskati v tem, da jo oče spolno zlorablja. Razgled po drugi strani na koncu zgodbo malce obrne, saj najprej gledamo podrejen položaj mlade tajnice, ki jo nadrejeni spolno izkorišča, a se vlogi nato (presenetljivo) obrneta.

Selma Skenderović svoje junakinje postavlja v vlogo tujk, priseljenk, ki se soočajo z iskanjem tako lastne kot nacionalne identitete. Pravzaprav obe zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina pripovedujeta o tem nenehnem boju – ugajanja okolici, zavračanja okolice in nato upiranja okolici. Sicer na različne načine, a vseeno se odlično kaže tisto večno vprašanje, s katerim se spopadajo številni slovenski avtorji, ki niso »čisto« slovenski – kdo sem in kaj sem?

Samanta Hadžić Žavski se je spopadla s še eno tabu temo – nasiljem. V Bejzbolki se mlada natakarica vsakodnevno sooča in spopada s seksizmom, nekega dne pa gre vse skupaj predaleč. Vprašanje – ali je mlada natakarica junakinja ali (pozitivna) antijunakinja? Ob Bilečanki priznam, da sem se zgrozil, a zgodba imenitno naslika stisko, s katero se spopade mnogo mater – skozi nosečnost in potem otroštvo. Lepo, krasno, čudovito in enkratno doživetje »postati in biti mater« je lahko pač zelo naporno, utrudljivo in celo nemogoče. Za nekatere preveč …

Potem je tu še Suzana Tratnik, ki se v svojih delih loteva istospolne oz. lezbične ljubezni, ki jo tudi v 21. stoletju še vedno težko dojemamo in še težje sprejemamo. Vse skupaj je šlo pri razmejevanju še korak dlje, o čemer govori prva njena zgodba – Oboje, kjer imamo opravka s problem interseksualnosti. Nerazumno pa upodobi silno, a neuslišano ljubezen homoseksualnega dekleta do heterosekusalne punce – vsi ti dvomi, poizkusi, pa tudi vsiljevanje in nerazumevanje – ene in druge junakinje; nerazumna in nepričakovana dejanja, ki vse skupaj še dodatno zmedejo in zaostrijo …

Sitarjev stripovski slog bo nekaterim všeč, drugim spet ne, ga pa v spremni besedi odlično razloži in utemelji Sarival Sosič ter opis in kritiko ustvarjanja stripa dvigne na višjo raven. Pač stripi niso le slikice in oblački z dialogi, ampak so pomembne tudi barve oz. barvni odtenki, linije ter predvsem sposobnost prikazovanja čustev, od katerih omenjena dela kar kipijo.

Upam, da vam je skozi kratke opise jasno, da so teme, ki so se jih lotile avtorice – in seveda tudi Iztok Sitar kot avtor stripa; zares pomembne ter da vam v opisih nisem povedal preveč. Menim, da je Sitarju uspelo odlično nastaviti posamezne zgodbe, ki imajo zelo samosvoj tok, mestoma šokirajo, vsekakor pa dajo misliti ter iz njih izvleči bistvo. Bistvo je, da se o tem ne govori, pa bi se moralo. In upam, da se bo.

Buča, 2024

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih)

Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odlično pisati, na nek nenavaden minimalističen opis snovati zgodbe in nam odkriva in razkriva vso drugačnost Japonske.

V prvi osebi ednine je zbirka osmih (osebnih) kratkih zgodb, kjer lahko sklepamo, da je pripovedovalec kar on sam. Prepletajo se ljubezen do literature, jazz glasbe in klasike, baseballa, pa tudi kakšnega nenavadnega (celo fantazijskega?) dogodka, za katerega bi lahko rekli, da je bil več kot le navdih za kakšno zgodbo ali roman. Liki praviloma nimajo imen in bi jih težko definirali, pogosto pa zgodbo začne prav na način, da bo povedal zgodbo o nekomu, čigar imena ne pozna (ali ga noče povedat), pa tudi obraza se ne spominja najboljše.

Na kamnito zglavje tako pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je pisala tanke (vrsta pesmi) in ki je med doživljanjem orgazma kričala ime drugega. V Smetani pripoveduje o vabilu na klavirski recital, ki ga sploh ni bilo, pa o šopku rož in starcu, ki mu zastavi nenavadno uganko o krogih in smetani, ki je še ni uspel razrešiti. Charlie Parker Plays Bossa Nova je poklon Murakamijevi ljubezni do jazza in zanimiva zgodba o tem, kako si je glasbeni kritik izmislil ploščo (naslov zgodbe) in to ploščo dejansko leta kasneje videl v ploščarni, a je neznano zakaj ni kupil. Tudi naslednja se zdi glasbena – With The Beatles, saj sprva govori o privlačnosti Beatlov in njihove glasbe, nato pa o svojem prvem dekletu ter njenem zelo nenavadnem bratu. Zgodba polna čudni in nenavadnih srečanj.

Drugo polovico zbirke začnejo Pesmi o Yakultovih Lastovkah, Murakami pa v njej pripoveduje o baseballu in neomajni in brezmejni ljubezni do ekipe, ki večno izgublja. Kako in zakaj? O baseballu je pisal pesmi, občudoval je zadnjice igralcev, se veselil in trpel, a ostal zvest Yakultovim Lastovkam. V Karnevalu gre znova na polje glasbe, tokrat se od jazza premakne h klasiki in sicer Schumanovi skladbi Karneval, ki ga združi v nenavadnem odnosu z zelo grdo žensko, ki jo imenuje F* in ki je kasneje aretirana zaradi finančne prevare.

Potem sta tu še Izpoved šinagavskega opičjaka in V prvi osebi ednine. Prva je – od vseh mogoče najbolj nenavadna in pripoveduje zgodbo o opičjaku, ki govori človeško, posluša klasiko in ga privlačijo pripadnice človeške vrste. A ker z njimi ne more biti v dejanskem intimnem odnosu, jim krade imena. V naslovni zgodbi pa se Murakamijev junak naključno rad lepo obleče in gre na sprehod. Tokrat na nenavaden dan odide v bar, ki ga ne pozna in se tam zaplete v sprva pogovor, nato pa očitkov poln prepir z neznanko, ki ga je očitno za nekoga zamenjala.

Zgodbe brez nepotrebnega zapletanja, a z vedno kakšnim zanimivim zapletom. Lahko bi rekli, da Murakami skozi te zgodbe slika zanimiv (avto)portret, njegov pogled na svet ter sam svet okoli njega. Nepredvidljiv, drugačen, večplasten, zmotno razumljen ali kar nerazumljen, a obenem lahko razslojen in preprost. Za razliko od zbirke Vsi božji otroci plešejo sem se mogoče tokrat manj obremenjeval s tem, kaj želi sporočiti, ampak sem zgodbe zgolj in samo bral.

Mladinska knjiga, 2023

The Night House

Nenavaden horror roman mojstra kriminalk, ki bi ga zlahka napisal recimo Stephen King, težko pa rečem, da gre za knjigo na siceršnji Nesbojevi ravni, v žanru pa nikakor ni niti blizu najboljšim Kingovim delom.

To, da Jo Nesbo napiše nekaj, kar ni Harry Hole, ni nič nenavadnega. Njegova sodobna reinterpretacija Macbetha je bila sprejeta z mešanimi občutki, v kratkih zgodbah je vsekakor prepričljiv, enako velja za romane s kriminalno tematiko, pa tudi mlade bralce zna razveselit s prigodami Doktorja Proktorja. The Night House ima vse nastavke odličnega horrorja, ki ponuja veliko nepričakovanega (poleg groznega in strašnega, seveda), a mu na koncu poide sape.

Poleg tega – o knjigi ne želim pisati preveč, da vam ne uničim bralskega užitka. Zgodba je razdeljena na tri dele, glavni akter pa Richard Elauved, 14-letnik, ki po tragični smrti staršev pride živet v kraj Ballantyne. Ravno prav stran od vsega n vseh in seveda ravno prav majhen, da vsak pozna vsakega.

Potem pa najprej »izgine« Richardov sošolec Tom. V tipični najstniški potegavščini, ko po telefonu pokličeš neznanca in poveš kakšno neumnost, ga telefonska slušalka pred Richardovimi očmi poje. No, vse skupaj pravzaprav spominja na mesoreznico. Richardu seveda nihče ne verjame, ker – le kdo bi mu?

Kdo je Imu Jonasson in kje je hiša, kamor sta s Tomom klicala? Zakaj v imeniku v telefonski govorilnici ni več strani s telefonsko številko, na katero sta klicala, po drugi strani pa v verziji imenika, ki jo hranijo v mestni knjižnici, ta stran je? In seveda tudi ime in priimek ter naslova Imuja Jonassona, je. Seveda gre za eno tistih zgodb, ki jih vsi poznajo, pa nihče ne želijo govoriti o njej.

Vsekakor gre za nenavadno hišo, skozi (!) katero raste star hrast in bi bilo vsakemu, ki bi jo videl jasno, da gre za dobesedno hišo groze, strahov in najbrž pošasti. In potem »izgine« še en Richardov sošolec – Fatso. Skupaj si ogledata strašljivo hišo, kjer kar mrgoli nenavadnih šestnožnih žuželk oz. hroščkov (imenovanih magicicadas), ki se na površju za vsega nekaj tednov pojavijo v 13. in 17. letu. S strašljivimi rdečimi očmi in v številu, ki bi ga lahko primerjali z uničevalnimi roji kobilic. No, Fatso se spremeni v eno od njih in odleti skozi okno Richardove sobe.

Dva pogrešana najstnika in obakrat je bil pri izginotju prisoten oz. vanj vpleten Richard. Edina, ki mu verjame, je Karen. (Pre)drzno dekle, ki je ni ničesar in nikogar strah, tudi Richarda seveda ne. Najstnika raziskujeta, a še preden bi (najbrž) prišlo do še enega nesrečnega dogodka, mora Richard oditi. Teta in stric ne zdržita več pritiska ter fanta pošljeta v nekaj podobnega prevzgojnemu domu (s seveda veliko lepšim nazivom), kjer se zgodba ne zaključi, ampak še dodatno zaplete. In razplete.

Ampak potem sledi nov začetek, pa konec in potem je tu še tretji del. Moram priznati, da me je preobrat v začetku drugega dela pošteno osupnil (čeprav tovrstne preobrate Nesbo vsekakor obvlada), nadaljevanje drugega dela se mi je zdelo popolnoma za lase privlečeno, tretji pa ves čas niha in kot da ne bi čisto vedel, v katero smer zapeljat zgodbo. In se zdi, da vse skupaj nekako obvisi, brez pravega zaključka …

Na polici me čakata tako prevod kratkih zgodb Ljubosumnež in druge zgodbe (v izvirniku sem že začel brati) kot tudi nova knjiga iz serije o Harryju Holeju, a priznam, da me je prvič pri Nesboju malo »strah«. Strah, da bom razočaran, da je izgubil sposobnost pisanja knjig, ki jih težko odložiš pred zaključkom in si na koncu rečeš »To je bilo pa odlično!«. The Night House vsekakor ne sodi v to kategorijo, gre pa za povsem solidno branje.

Harvill Secker, 2023

Imej me rajši od vsega na svetu

Biografija jugoslovanske igralke Mire Furlan je bila in najbrž še lep čas bo ena najbolj iskanih in tudi branih knjig. Njen odhod v ZDA ob začetku bratomorne vojne je vzbudil ogromno polemik, tako kot njena predhodna razpetost med Zagrebom in Beogradom in kot je moč razbrati, se strasti pravzaprav niso umirile niti desetletja kasneje. Avtobiografija, napisana kot pismu sinu Marku, da bi (lažje) razumel …

Pa bo Marko Lav Gajić razumel? Mislim, da ne. Tista starejša generacija, torej generacija njegovih staršev, ima svoje razloge in svoje videnje, zakaj se je zgodilo, kar se je, njegova generacija … bi najbrž želela na marsikaj pozabiti in živeti in mnogim to uspeva. Priznajmo pa si, da tudi pri nas še vedno potekajo bitke druge svetovne vojne in časa po njej ter da nekateri preprosto niso pripravljeni pustiti preteklosti in iti naprej. Mira Furlan, če nič drugega, je v začetku devetdesetih želel predvsem stran in tudi naprej. Pa čeprav je bilo to in vse, kar je sledilo, vse prej kot preprosto.

Priznam, da je to pravzaprav prva biografija osebe z bivšega skupnega jugoslovanskega prostora, ki je podobnih let kot moja starša (malenkost mlajša), pa je videla mnogo, dosegla še več, bila marsikje in vse to zapisala ter tako omogočila zanimiv, večplasten vpogled v dogajanje po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, po Titovi smrti in nato pred začetkom vojne. Njena starša sta kar nekaj let preživela na zloglasnem Golem otoku, pa je bil oče pravoveren partizan, a obenem pristaš ruskega komunizma in posledično Titov oporečnik. Rojena na Hrvaškem, s hrvaško-judovsko-slovenskimi koreninami in pridihom srbskega. V zlatih časih SFRJ sicer nič takega (razen judostva!), kasneje pa je bila seveda ena mnogih, ki je imela težave z odločitvijo, kdo je in komu pripada. Dva podobna in pogosto osovražena primera sta bila recimo še Rade Šerbedžija in Đorđe Balašević.

Mira Furlan, ki je odraščala v sicer visoko izobraženi (in v nekem drugem času oz. vladavini bi napisali tudi v zelo premožni) družini, ki pa se je zavoljo političnih nazorov morala preživljati kot tipična delavska družina, kjer je Mira vedno izstopala – že kot triletnica je želela, da bi jo imeli rajši od vsega na svetu. Zaljubljena v rock’n’roll in knjige, z odporom do telesne aktivnosti in kakršnekoli avtoritete, ki bi jo omejevala in postavljala pravila.

Dokaj logično, da je svoj prostor pod soncem našla na gledaliških deskah, pa čeprav tudi ta pot ni bila niti približno preprosta. A vendar ji je uspelo – tako v gledališču, kot kasneje v filmu in na televiziji, pri čemer ji je bilo »usojeno«, da igra eno od standardnih dveh ženskih vlog – ali je bila pridna in ubogljiva gospodinja ali pa vlačuga. Ponavadi slednje. Presenetljivo – ali pa morda tudi ne; je, kako malo je od slave in priljubljenosti pravzaprav imela ena največjih igralk tistega prostora in časa, ki so jo poznali (in občudovali) takorekoč vsi. Vozila se je z mestnim avtobusom (ali tramvajem), ni živela v neki gromozanski vili ter imela milijonov na kakšnem tajnem računi v tujini. Ena od nas. Le da ni bila.

Konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih se je v republikah začel vzpon nacionalistov in hujskačev, SFRJ je razpadala, ona pa razpeta med delom v domačem, hrvaškem oz. zagrebškem gledališču ter ljubeznijo v Beogradu. Za Hrvate je bila izdajalka, ki se je predajala Srbom, za Srbe potuhnjenka, pritepenka, Hrvatica, ki ne bo nikoli njihova. Torej, »persona non grata«, kjerkoli je bila. Spravna pisma, ki jih je pisala in v katerih je razlagala, so le še prilivala olje na ogenj, močna politična in nacionalistična propaganda je naredila svoje, padajoče bombe pa seveda niso pomagale. In tako ni ostalo drugega, kot da z možem dobesedno pobegneta … kam? V ZDA, New York, mesto, v katerega sta se zaljubila in za katerega sta bila prepričana, da je lahko njun novi dom.

Ampak ZDA so bile na začetku devetdesetih daleč od dežele obljubljenega. Goran Gajić, priznan scenarist in režiser, je opravljal dela fizičnih delavcev, selivcev ipd., Mira Furlan, diva jugoslovanskega filma, je bila natakarica. Nista imela prijateljev, odrekla se jima je domovina (ali onadva njej?) in živela sta dobesedno z danes na jutri. Pa na zahod, v Los Angeles oz. Hollywood ter vendarle priložnost – Mira je dobila eno glavnih vlog v seriji znanstveno-fantastični seriji Babilon5, kasneje še v Skrivnostnem otoku, nekaj gledaliških predstavah, (nepričakovano) je postala mama sinu Marku Lavu in se po dvajsetih letih vrnila na rodno grudo. Težko pa rečem, da ji je ZDA dala tisto, po kar je prišla – uspeh, prepoznavnost, občutek sprejetosti …

Povratek ni bil ravno tak, kot si ga je predstavljala – sodelovanje z oskarjevcem Danisem Tanovićem in Draganom Bjelogrlićem je bilo odlično, zakopala je bojno sekiro z Mikijem Manojlovićem in našla pomoč, kjer je ni pričakovala – pri Slovencu Radku Poliču – Racu. Daleč najbolj jo je razočaral tisti, od katerega je pričakovala največ in zaradi kogar se je vrnila – Rade Šerbedžija. Pa še prej recimo Emir Kusturica, Slavenka Drakulić in tudi Vanessa Redgrave. Seznam ljudi, ki so jo razočarali, je dolg – nekateri so imenovani, za druge si lahko zgolj mislimo, kdo so.

Imej me rajši od vsega na svetu je pravzaprav obračun Mire Furlan s svetom. Z gotovostjo lahko po prebranem trdim, da je bila Mira Furlan vse prej kot preprosta oseba in da je bilo sodelovanje z njo težavno. Zahtevna perfekcionistka, pogosto čustveno ne le razdvojena, ampak kar razvrana, ves čas na robu živčnega zloma in izgorelosti, muhasta in tudi nemogoča. Nekaj neverjetnega, ko se je uspela zliti z vlogo, božanskega, edinstvenega, nepozabnega. In takih trenutkov zagotovo ni bilo malo. Pa vseeno si lahko mislim, da vse, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi Hrvaške in kasnejši vojni, ni bilo povezano zgolj z njeno odločitvijo, da se kot igralka razdaja in žrtvuje na beograjskih oz. srbskih odrskih deskah.

Mira Furlan je bila žrtveno jagnje in vsi tisti, ki so bili desetletja v njeni senci, so – nekateri v senci, drugi pod močnimi reflektorji; izkoristili priložnost, jo ranljivo in čustveno, vrgli na oltar (bratske vojne) ali pač grmado, in jo zažgali.

In če se pri mnogih podobnih zgodbah soočamo z dejstvom, da želi nekdo (za vsako ceno) ugajati, se pri Miri Furlan zdi – in tako je jasno tudi iz naslova; da si je ona najbolj želela, da bi jo imeli radi. Tako, kot je (bila). Kar seveda ni bilo preprosta in tako ne preseneča, da je bila tolikokrat razdvojena med pričakovanja okolice in lastna pričakovanja, želje in sanje. Ker, ko je želela ugajati in ni znala reči ne, je bodisi izgorela ali pa bila na vrhu. In ko se je enkrat naučila reči ne, je bilo seveda vse narobe in njen svet se je (znova) sesul na koščke. Živeti v hišici iz kart, ki jo gradiš in hkrati podiraš, pa je vse prej kot preprosto.

Knjigi mogoče manjka nek zaključek, kot se ji je zgodilo nekajkrat v karieri. Ne morem se znebiti občutka, da se Mira Furlan ni uspela spraviti s svetom. Preveč vsega ji je ležalo na duši in srcu, bila je vse in ni bila nič. Nikogaršnja. Borka, ki je bila številne bitke, a se zdi, da večna poraženka. Imej me rajši od vsega je odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved.

Mladinska knjiga, 2023