(brez naslova)

Mir in vojna

Nova knjiga Boštjana Videmška, svojevrsten dokument časa, nosi podnaslov Izvori ključnih kriz našega časa (na naslovnici je zapisano Izvori, v notranjosti pa Ozadja?), avtor pa se je v njej skozi prvoosebno izkušnjo dojemanja številnih svetovnih kriz posvetil noremu, kaj noremu – podivjanemu!, svetu okrog nas.

Boštjan Videmšek je posebne vrste človek – njegova energija je nalezljiva, z glasom in interpretacijo te prikuje na sedež ali pred zvočnik in stvari, ki jih piše, kot skalpel ostro zarežejo v samo srčiko bolečine. Njegov Vojni dnevnik, svojevrsten vojni roman, je za moje pojme ena najboljših in tudi najbolj pretresljivih knjig leta 2023. Na polici me čaka še Zadnji dve, ki ju je napisal skupaj z življenjsko sopotnico Majo, najbrž pa bi moral vsak od nas sem pa tja prebrati kakšno poglavje knjige Plan B. Dejstvo je, da Boštjan ne naklada. Stvari, o katerih piše – celo v romanu je bilo tako; niso fikcija, ampak kruta in bridka resničnost.

In ključne krize, o katerih govori v Mir in vojna? Irak, Afganistan, Afriške vojne (od Somalije, prek Sudana do Demokratične republike Kongo), Arabska pomlad (Tunizija, Egipt, Libija, Sirija …), pa Izrael in Palestina ter Ukrajina in Rusija. (Ja, to so naslovi posameznih poglavij.) O tisti zadnji pa mogoče malo več kasneje, kot tudi o uvodnem poglavju. Če pogledate svet okrog sebe, prižgete radio, berete časopise (vem, še obstajajo tudi takšni), berete spletne novice … okrog česa se vrtimo zadnja leta. Bila je Sirija in begunska kriza, potem sta se zgodili Rusija in Ukrajina in sedaj Izrael in Palestina, prav v obdobju pisanja članka pa se v enačbo vključuje še Libanon. Sam se recimo spomnim še Zalivske vojne, Sadama Huseina in seveda imamo vsi nekje v podzavesti datum, ki je dobesedno spremenil svet – 11. 9. 2001, dogajanje pa se je preselilo v Afganistan.

In res ne želim biti preveč pameten, kaj šele pokroviteljski – Boštjan nazorno, strnjeno in še enkrat – tudi skozi lastno, predvsem novinarsko izkušnjo; pove vse in še več. Kako in zakaj? Bodisi se vračamo v čas po drugi svetovni vojni in najbrž kar večno svetovno slabo vest zaradi vsega slabega, kar se je dogajalo z Židi in razlog, da se danes ob dogajanju v Palestini brez kančka slabe vesti miži. Zametki nečesa so bili potem med hladno vojno, resno pa so se začele zapletati konec osemdesetih – s padcem Berlinskega zidu oz. železne zavese. In seveda po že omenjenem enajstem septembru, ko se je dogajanje (lahko rečemo tudi širjenje demokracije) preselilo na Arabski polotok … vedno sta vsaj blizu vsaj dva takorekoč enaka akterja – Združene države Amerike in sedaj Rusija, nekoč Sovjetska zveza. V zadnjem obdobju se tej že tako nevarni kombinaciji pridružuje Kitajska, pa vse bolj vplivni Združeni arabski emirati in pa Izrael. Interesi se spreminjajo – nafta, ozemlje, druge naravne danosti, voda, vera … denar. Pravzaprav se ni nič zgodilo čez noč, gre le za niz domin, ki padajo ena za drugo, le da se seveda upravičeno vprašamo, kdo jih postavlja in podira? In oprostite izrazu, ampak ko človek enkrat prebere to knjigo, se zave, da je mir hudo daleč, svet pa zanesljivo in neustavljivo drvi v, khm khm, »3 p.m.«.

Zadnja (ključna) kriza današnjega časa in na nek način se mi res zdi, da utegne biti dobesedno zadnja, so Podnebne spremembe. Mnogo tega, o čemer je Boštjan pisal že v Plan B, mnogo se je od tedaj spremenilo in marsikaj seveda močno vpliva tudi na ta druga žarišča – nafta, litij, kobalt, gozd in seveda bomo prej sli slej prišli do nekega novega žarišča. Tisto žarišče, ki ga osebno kar nekako pogrešam, in je zadnjih sto let ravno tako ves čas prisotno, je seveda naš ljubi (in skoraj domači) Balkan. Dogajanje v Srbiji, vedno napeta relacija Kosovo-Albanija in brbotajoči kotel Bosne in Hercegovine. Pa seveda bo potem hitro kdo omenil še Tajsko in se ozrl tudi proti južni oz. srednji Ameriki, ob tem, da raje ne razmišljajmo, kaj se bo dogajalo, če bodo ZDA dobile predsednika. Na nek način se lahko vprašamo, če je sploh lahko še slabše, ampak se raje ne bi spraševal tega. Ključno je predvsem, ali se zadeve lahko obrnejo miru naproti?

In pa dajmo še o uvodnem poglavju – (P)ostati novinar. Sam sem Boštjana najprej spoznal kot novinarja, ki je želel vedno odkriti resnico, ni se postavljal na nobeno stran, je pa praviloma izpostavljal zgodbe zatiranih, zapostavljenih, izbrisanih, tistih na robu izumrtja in še bi lahko našteval. Ni se zadovoljil s prvim, kar mu je bilo servirano in je vedno želel videti, odkriti, izvedeti še več. In še več, in še več … naprodaj je nosil glavo, se dobesedno nastavljal nabojem, različnim gverilskim ali odpadniškim skupinam … bi lahko rekli v iskanju resnice? Lahko. Najbrž lahko dodam, da ni iskal le resnice, ampak tudi mir. Mir tudi zase, saj najbrž ne bi mogel spati (ali živeti), če bi vedel, da je nekje pustil, da se še naprej dogaja krivica, on pa se je obrnil stran, molčal. Ne, Boštjan ni tak človek. In na nek način upam, da je Mir in vojna tudi njegovo slovo od tovrstnega novinarskega dela, obenem pa se sprašujem – kdo pa nam bo potem sploh še govoril, kaj se v resnici dogaja tam zunaj. In zakaj?!

Zagotovo se bo našel kdo (vedno se), ki mi bo očital pretirano navijaštvo ali celo poveličevanje, ampak menim, da ljudi, kot je Boštjan Videmšek, jemljemo preveč samoumevno. Ni jih, verjemite. Samo pomislite, koliko je v Sloveniji neodvisnih in tudi drznih raziskovalnih novinarjev, ki se ne bodo zanašali na govorice in namige, ampak jih bodo tudi raziskali in se na lastne oči prepričali. Bore malo, žal.

Resnico lahko najdete v različnih oblikah in podobah, mir tudi. Knjiga Mir in vojna ima oboje, žal pač tudi to temno naslovno plat – vojno. S pomočjo te knjige boste zagotovo boljše razumeli, zakaj je tako in zakaj je pot do svetlobe – miru, še tako prekleto dolga, cilj pa neverjetno daleč.

UMco, 2024

Ljubosumnež in druge zgodbe

Zbirko kratkih (in ene daljše, naslovne) zgodb Joja Nesboja sem kupil že v angleški različici, a kar ni prišla na vrsto. Zakaj, ne vem. Nesboja res rad berem in celo slovenski prevod je čakal (pre)dolgo.

Jo Nesbo me je navdušil v trenutku, ko sem pred številnimi leti prebral najprej Pentagram (sicer šele peto v vrsti), seveda potem celo sago o slovitem detektivu Harryju Holeju, nekaj samostojnih del, priredbo Macbetha, otrokom oz. mladini namenjeno serijo o nenavadnem Doktorju Proktorju, čaka pa me na polici tudi angleška različica nove zgodbe o Harryju Holeju (Killing Moon), avtor pa je za jesen napovedal novo zgodbo o bratih Opgard, ki smo ju spoznali v Kraljestvu – Blood Ties. In podobno kot velja za Stephena Kinga – Joja Nesboja poznamo kot žanrskega avtorja mojstrsko izpisanih kriminalk in trilerjev, seveda tudi z nekaj odvečnega balasta, ki bralca prikujejo v bralni položaj, dokler s knjigo ne konča.

Ljubosumnež, kot naslovna zgodba, po dolžini izstopa, pa še vedno ne moremo govoriti o klasičnem romanu, čeprav je Nesbo že izdal nekaj podobno dolgih del (npr. Blood Snow in Midnight Sun), vsem ostalim (drugim) zgodbam pa zlahka rečemo kratke zgodbe. Izstopi iz žanra? Občasno. Preseneti? Vsekakor. Najbolj s tem, kako mojstrsko zasnuje zgodbo, zapelje bralca in v zadnjih nekaj stavkih vse skupaj postavi na glavo. Pri nekaterih se celo vprašaš kam vse skupaj pelje in kako neverjetno običajno zgodbo piše, ko te seveda osupne.

London se tako ponuja kot naključen klepet dveh sopotnikov na letalu, vse dokler ona ne prizna, da bo kmalu umrla, saj je najela ljudi, da jo bodo elegantno ubili. Kljub temu, da je zaznamovana s pečatom (skorajšnje) smrti, se med sopotnikoma prižge iskrica – ljubezen na prvi pogled. Kaj pa zdaj?

Ljubosumneža bi lahko opisali kot Nesbojevo klasično delo, tudi daleč najdaljše, kjer na grški otok Kalimnos prihaja policijski sodelavec Nikos Balli z vzdevkom Ljubosumnež. Zakaj? Ker je za večino umorov krivo ljubosumje, on pa je tisto, ki zna to prepoznati in policijo usmeriti do krivca. Zgodba – med jutranjim plavanjem izgine izkušeni plezalec Julian Schmid, njegovo izginotje prijavi brat (dvojček) Franz. Kaj, kako in zakaj? Od začetka je sicer jasno, da ima tudi Balli svojo zgodbo, nek temen madež, ki ga seveda izvemo proti koncu, še vedno pa nas Nesbo preseneti s tistimi standardnimi preobrati in presenečenji proti koncu. Ne, nič, ampak čisto nič ni, kot se zdi. Vsekakor se mi je zdelo zanimivo, da se je Nesbo tokrat prvič resneje poklonil plezanju, športu, ki ga tako zelo obožuje in prakticira (med obiskom Slovenije pred leti je šel tako recimo plezat v steno Ospa). Zakaj zanimivo? Ker to počne tudi Tadej Golob s svojim junakom Tarasom Birso, za katerega se zdi, da se v svojih delih pogosto zgleduje po Nesboju in Holeju. Naključje? Morda pa ne.

Vrsta se zdi kot domislica in sijajna ideja za film v enem samem kadru – priseljenka, agresiven domačin, covid-19 in preskakovanje vrste, precej napetosti v samem dialogu in dokaj odprt konec, ki pušča različne razlage. Podobno velja tudi za Smeti, kjer v ospredje znova stopi ljubosumje, naraščajoče težave s priseljenci na Norveškem, njihove pregovorne težave z alkoholom in umor, pa čeprav umor kot tak ni nikoli v ospredju zgodbe. Mojstrski zaključek je neverjetno preprost, a najbrž ni prav veliko avtorjev, ki ga lahko izpeljejo s tako lahkoto.

Spoved je zgodba, ki vas odlično pripravi na naslednjo, za moje pojme daleč najboljšo. Arne pripoveduje oz. se izpoveduje policistu, ki ga je prišel zaslišat o smrti njegove (mogoče) bivše žene. Kaj povzroči večino umorov? Ljubosumje. Ja, spet smo tu. Na eni strani uspešna ženska iz bogate družine, ki ji v življenje pravzaprav ni treba prav veliko delati in na drugi strani umetnik, tokrat fotograf, ki se mora vsak dan boriti za znosen jutri. Žena se želi ločiti, najde si mlajšega (boljšega, lepšega, perspektivnejšega?) in potem jo najdejo mrtvo. In kar se spet zdi kot golo podajanje neke zgodbe o zakonu, ki je bil od začetka obsojen na propad, izpoved, za katero veš, da želi zdolgočasenega policista zavesti v slepo ulico in odvračanje krivde, te preseneti, kjer najmanj pričakuješ. Še enkrat – lahko si dober, celo zelo dober pisec in avtor, potem pa so tu mojstri. (Ne govorit okoli, ampak najbrž sem malo ljubosumen na te Nesbojeve mojstrske veščine). Ob zaključku sem se spomnil Kingovih zapisov v On writing in kako v zgodbi ne uporabi in ne izpostavljaj ničesar, kar za zgodbo ni pomembno. Če pa je, pa to v zgodbo skušaj vnesti na kar se da eleganten in nevsiljiv način, saj boš le tako lahko presenetil bralca.

In potem pride Odd. Odd kot Odd Rimmen, glavni junak, uspešen in oboževan pisatelj, »superman, jasnovidni intelektualec, ki analizira premise človeštva, napoveduje sociokulturne trende in prepoznava težave sodobnega človeka«, ki čaka, da bo v londonskem Gledališču Charlesa Dickensa stopil na oder, se usedel ob Esther Abbot in zbrani množici, ki je drago plačala vstopnice, razgalil še en košček svoje duše. Kako in zakaj je kot avtor uspel, kaj je glavna posebnost njegovih del in zakaj so njegove knjige kot suho zlato? To so vprašanja, dvomi in pomisleki, s katerimi se Odd spopada tik pred odhodom na oder. Odgovori pa ga pripravijo do tega, da namesto na oder odide iz dvorane. V osamo, daleč stran od vsega, kjer lahko znova svobodno in brez pritiska ter pričakovanj piše in ustvarja. Zavrača vse klice, intervjuje, adaptacije njegovih del, nekdaj želena gostovanja v pogovornih oddajah, se po spletu naključij zaplete prav z Esther in … spet izgubi svojo ustvarjalno iskro. Izbrati mora med ljubeznijo življenja in ljubeznijo do pisanja. Kako bo izbral? Koga ali kaj? Seveda ob še nekaj zapletih vmes in potem se zgodi konec. Ko sem le ostrmel in si – priznam, rekel »A ima sploh smisel še karkoli napisati ob takih mojstrovinah?«. Nisem si mogel pomagati, da ne bi razmišljal o eni od svojih kratkih zgodb (ki sem jo potem izločil iz Mračnih labirintov), kjer pišem o pisatelju, ki ni posebej nadarjen, ima pa res nenavadne ideje, predvsem pa verjame v svoja dela. Ampak je takorekoč edini. Dokler ne pride do ideje, da ga bo svet očitno spoznal, prepoznal in priznal kot mojstra mojstrov šele na točki, ko ga ne bo več. In uprizori samomor, ampak … se nič ne spremeni. Nesbo se v tej zgodbi odlično sooči z vsem, kar te doleti, ko postaneš uspešen, slaven, prepoznan. Mediji, zahteve, pričakovanja – pogosto neupravičena, nerazumevanje, vse to klovnovstvo in razgaljanje, pogosto pa predvsem samota in neizmeren dvom vase in v svoje sposobnosti.

Za zaključek pa še Uhan, ki se še enkrat več imenitno poveže v to tematiko ljubosumja in je podobna (pa čeprav drugačna) kot Smeti in Spoved, na nek način tudi Ljubosumnež. Taksist, najdba uhana, ki je enak kot ženini in misel, da da uhana ne izgubiš kar tako, če ne počneš »nečesa« na zadnjih sedežih. Črv dvoma oz. predvsem ljubosumja, temne misli in razkritje. Pa spet premeteno postrežene malenkosti, ki namignejo in odločijo ter razložijo zaključek.

Priznam, da je Jo Nesbo eden tistih avtorjev, po katerih se zgledujem. Podobno kot tudi Stephen King. In če so ti za zgled najboljši, seveda stremiš k najboljšemu. In tu ne gre toliko za to, o čem ali kako pišejo, ampak predvsem za strukturo in samo podajanje zgodbe. Seveda se vedno pogrešam o navdihu – pri Kingovi zbirki Mrtva straža avtor na koncu postreže z utrinki, ki so mu služili kot navdih in škoda, ker Nesbo ni storil enako. Ali rabiš v neki kratki zgodbi podrobno razdelat in razčlenit lik? Pravzaprav ne. Tukaj se to zgodi zgolj v primeru Ljubosumneža. Dialogi, dinamika med akterji, (na prvi pogled nepomembne) podrobnosti in finese so tiste, ki zgodbo dvignejo nad povprečje in tudi nad tiste, ki so »samo« zelo dobre. Seveda, tudi Nesboju – kot mnogim drugim, ne uspe vedno. Tokrat mu vsekakor je. Ljubosumnež in druge zgodbe nima slabega trenutka in zgolj potrdi dejstvo, da je Nesbo vsekakor eden največjih, tudi najvplivnejših piscev tega časa.

Mladinska knjiga, 2023

Trojica za Kartal

Nenavaden naslov, ki skrivnostnost potrdi tudi v eni od zgodb, je nova zbirka zgodb priljubljenega in čislanega Miljenka Jergovića, velja pa omeniti še podnaslov – Sarajevski Marlboro remastered.

Sarajevski Marlboro je Jergović pisal in izdal v vrhuncu vojne vihre sredi devetdesetih in iskreno lahko priznam, sem se skozi celotno branje ukvarjal z vprašanjem, ali mi kaj manjka, da bi zgodbe razumel, saj sem imel občutek, da je vse napisano tako, da bi moralo biti bralcu seveda jasno, kdo, kaj in zakaj. Trideset let kasneje gre za drugega človeka, drug čas, tudi Sarajevo je v marsičem postalo drugo mesto in seveda je svet drugačen.

Lahko bi rekel, da je to tako, kot bi kakšna glasbena skupina po tridesetih letih znova posnela neko uspešno ploščo – pa ne bi le dodali kakšnih basov, spremenile bi se glasovne linije in kakšen kitarski solo, ampak bi bile to popolnoma nove pesmi – z novimi besedili, novim »vzdušjem«, glasbo …

Trojico za Kartal sem šel brat neobremenjeno, saj sem to informacijo, da gre za, hm, kako naj rečem – nadgradnjo, novogradnjo ali obgradnjo?, Sarajevskega Marlbora, izvedel šele v zapisu Seida Sardarevića Druga imaginacija istega časa na koncu knjige. Moje prvo spoznanje je, da bom imel podobne težave kot pri Hemonu – da Jergoviću manjka »bosanskega šmeka« v pripovedovanju (leta 1993 je odšel v Zagreb in tam ostal), kar bi seveda lahko pripisal tudi prevodu. Na trenutke se sicer ta igrivost, nagajivost, brezbrižnost in predvsem čutnost sicer pokaže, ampak sem se ves čas počutil kot turist, ki je opremljen z vso potrebno navigacijsko opremo, pa je v mestu, kjer se nahaja, še vedno izgubljen. Ali je morda v napačnem mestu?

Jergović se, vsaj tako se mi zdi, zgodbeno krmari skozi vojno dogajanje sredine devetdesetih, ki pa ga povezuje s preteklostjo (otroštvom, odraščanjem in brezskrbno mladostjo ter spomini, ki pa vseeno niso tako igrivi, kot so bili morda nekoč), a vse to počne skozi prizmo sedanjega časa in sebe – drugače se spominja in gleda tako na otroški kot na vojni čas. Ostalo je mesto (torej Sarajevo), ostale so ulice, šole, predeli in ostali so dogodki. Seveda so ostale tudi osebe in njihove usode – nekatera življenja so ugasnila med vojno, druga kasneje, mnoga pa so se izgubila »v amerikah«.

Pa se bom najbrž ponovil – tudi Jergović zame ni Burić, Stanišić, ni Faruk Šehić (Knjiga o Uni) in tudi ne Feđa Štukan (Blank) ali kakšen drug avtor s tega področja, ki preseneti, osupne, navduši z vsako besedo in stavkom, domislico in iskrico. Enako kot pri Hemonu to seveda ne pomeni, da ni mojster besede in pisanja, pripovedovanja, nizanja spominskih biserov na zanimivo in unikatno ogrlico, a mene ni niti prepričal, kaj šele navdušil.

Sanje, 2023

Medved Henri in Klic na 112

Poučna pravljica, ki jo je Rdeči križ Slovenije izdal v času pred mesecem prve pomoči in s katero želijo otroke v starosti od 5 do 10 let ozavestiti z osnovo – na katero številko poklicati in kaj povedati, če pride do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Recimo temu zapisu kar brezsramna samopromocija. Zakaj? Ker sem avtor te pravljice spodaj podpisani in zato o njej ne bom zapisal mnenja, tudi ocenil je ne bom (sem pa zelo ponosen nanjo), želim pa vas opozoriti nanjo. Zakaj? Dobri dve leti sem zaposlen na Rdečem križu Slovenije in na številnih dogodkih, kjer smo v uniformah, ljudje od nas pričakujejo, da vsi vemo in znamo vse – od nudenja prve pomoči, odvzema krvi, razdeljevanja socialne pomoči do prve psihološke pomoči. Pa ni tako preprosto. Dejstvo pa je, da bi morali vsi mi poznati vsaj osnove vseh naštetih zadev. Sploh pa – in to ne velja le za nas na Rdečem križu Slovenije!, ampak kar za VSE – osnove prve pomoči, temeljnih postopkov oživljanja in prepoznavanja ter seveda številko, na katero poklicati, bi morali poznati in znati VSI.

Lansko leto smo v Tednu Rdečega križa predstavili maskoto, medveda Henrija. Pot do tja je bila dolga in se je začela pred mojim prihodom in ne bom ravno trdil, da sem bil jeziček na tehtnici, je pa moje mnenje nekaj štelo. Biti del najstarejše humanitarne organizacije in imeti obenem neko nasmejano in dobrodušno maskoto, ki nagovarja predvsem najmlajše (in je hkrati tudi zelo zanimiva odraslim in starejšim), je neprecenljivo. Odziv je bil pričakovano pozitiven. In potem smo razmišljali naprej – kaj bi še lahko naredili izven tega, da smo na dogodkih prisotni z maskoto, da tam delimo samolepilne tatujčke in obeske s to podobo. Kaj pa, če bi izdali kakšno knjigo? Prikimam. Pa pojdimo naprej – kaj pa če izdamo kar celo zbirko pravljic, kjer bomo otrokom skušali razložiti pomen znanja prve pomoči? Prikimajo.

In tako se je začelo. In začeli smo z osnovami. Na katero številko poklicati? Seveda, zdaj vsi vemo, da na 112, ampak če pride do nekega dogodka, nesreče, česarkoli in bo prisoten stres … »112, ali mogoče 113? Čakaj, ampak zakaj smo zadnje čase toliko poslušali o številki 114, a ni to tudi nekaj? PIšuka, kaj so zdaj gasilci, kaj so policisti in kaj reševalci? »

Kot že tolikokrat doslej sem skušal ustvariti neko realno situacijo in se postaviti v kožo otroka. Zgodba je pravzaprav zelo preprosta – fant Jan, ki bo jeseni začel obiskovati osnovno šolo, ostane sam doma z visoko nosečo mamico. Očka mora nepričakovano na službeno pot, ampak ker je do predvidenega datuma poroda še nekaj časa, odide bolj ali manj brez skrbi. A nekega večera mami odteče voda, znajde se v hudih bolečinah in seveda je Jan tisti, ki bo moral pomagati. V trenutkih zmede se ob njem »pojavi« medved Henri in ga vodi, usmerja ter mu svetuje. Naj storim korak nazaj – medved Henri je tisti, ki ve vse o prvi pomoči in o tem, kako pravilno pomagati. Otrokom (pa seveda tudi odraslim, sploh staršem) želimo sporočiti, da je medved Henri tisti lik, ki predstavlja vse naše znanje s področja prve pomoči in nasvete ter bo z nekim priklicem lahko »svetoval«, če se vaši otroci res kdaj znajdejo v težavah. Jan torej pokliče na številko 112 in tukaj (mladim) bralcem predstavimo celoten postopek takšnega klica ter seveda spet tisto pomembno – KAJ povedati. Zadnja stran tako predstavlja povzetek in opomnik – KDAJ poklicati na številko 112 in KAJ povedati ob klicu.

Torej, konec dober, vse dobro? Naj povem, kar želimo sporočiti zdaj že lep čas – vseživljenjsko učenje prve pomoči je pomembno, ker prav vsak lahko reši življenje. Naj bo to otrok, najstnik, odrasel ali starostnik, izobražujemo tudi slepe in slabovidne osebe ter druge, ki imajo mogoče kakšno telesno oviro. Najbolj pomembno se je kar najhitreje in seveda pravilno odzvati.

Primer v tej prvi pravljici ni tako zelo življenjsko ogrožajoč – ni pa nedolžen, kot bo tisti v drugi, kjer se bomo posvetili srčnemu zastoju in za katero upamo, da jo uspemo izdati še letos. Seveda razmišljamo tudi za naprej, saj se resnično želimo dotakniti vseh pomembnih tem, ki jih zajema področje prve pomoči, začeli pa smo razmišljati tudi širše – krvodajalstvo, odzivanje na nesreče, prostovoljstvo, migracije in socialna dejavnost. Medved Henri je maskota Rdečega križa Slovenije in kot tak bo predstavljal in utelešal vse naše vrednote in načela ter ozaveščal o vseh področjih, s katerimi se ukvarjamo.

In naj se ob tej priložnosti zahvalim tako vodstvu za zaupanje, pa našemu samostojnemu strokovnemu sodelavcu za prvo pomoč, Željku Maliću ter strokovnemu centru za prvo pomoč, ki so pregledali besedilo in poskrbeli za razjasnitev morebitnih nejasnosti. (O eni napaki, ki so jo zaenkrat opazile zgolj pozorne otroške oči, ne bi.) Pa hvala Saši Ogrin, ki je skrbela za koordinacijo, podjetju Umer za oblikovanje ter Marku Renku za domiselne in prikupne ilustracije in nenazadnje Upravi RS za zaščito in reševanje, ki je tole poučno pravljico sofinancirala (iz tega razloga pravljica ni v prosti prodaji).

Pa seveda hvala tudi vsem tistim, ki jo boste prebrali, se o njej pogovarjali, prišli na kakšen naš dogodek in druženje s Henrijem. Pri Rdečem križu Slovenije radi rečemo, da vse, kar delamo, delamo #izsrca, predvsem pa vse delamo za boljši jutri vseh nas, za močnejšo, odpornejšo in zdravo družbo.

Brez ocene

Rdeči križ Slovenije, 2024

SuperVid – Bitka na bazenu

Vid (ali pač SuperVid) se vrača – po Pasti v razredu in Knjižnem tatu, se razgibana osnovnošolska druščina vrača v tretje, z novim kompletom težav in predsodkov, ki jih imamo do slabovidnih ali kakorkoli »hendikepiranih«.

Zares pohvalno je, kako se avtor Žiga Valetič pronicljivo, zabavno in predvsem brez moraliziranja loteva zgodb o SuperVidu oz. Vidu. In če sta bili prvi dve epizodi malce bolj detektivski, je tretja zelo vsakdanja, prežeta z vseprisotno tekmovalnostjo, otroško nesramnostjo in celo apatijo.

Pred časom sem bil priča zanimivemu pogovoru s paraolimpijko, odbojkašico Leno Gabršček, ki se je rodila brez leve roke, o njeni izkušnji s trenerjem, ki je bil prepričan, da nekdo brez ene roke ne more igrati odbojke, pa čeprav je bila med najboljšimi v ekipi. Za to pripoved bi bilo sicer morda boljše, če bi za primerjavo vzel še enega športnega junaka, plavalca Darka Đurića ali pa – tudi v knjigi omenjenega, Alena Kobilico, bivšega manekena, podjetnika, tekača in očeta, ki je brez vida ostal šele kasneje.

Ljudje, ki nimamo težav in imamo zdrave otroke, namreč sploh ne pomislimo in se ne zavedamo, na ovire, s kakršnimi se npr. zgoraj omenjeni srečujejo v vsakdanjem življenju. Celo več – najbrž so mnogi med nami prepričani, kako polno privilegijev in olajšav je življenje tistih, ki imajo težave. (res mi je težko uporabljati izraze, kot so hiba, okvara, bolezen, hendikep, ovira ipd., pa čeprav so vse na nek način resnične in najbrž sprejemljive, čeprav spet ne za vse). In jaz bi jih vprašal – Resno?! Ali je res privilegij za nekoga brez rok ali nog, mogoče s kakšno mišično ali živčno težavo/okvaro, da lahko parkira na mestu za invalide? (to je še en izraz, s katerim imajo mnogi težave). Moramo to označevati kot privilegij? Ali pa, da ima brezplačno vozovnico za mestni prevoz, ko pogosto na obrazih voznikov vidim, v kakšno breme jim je, da morajo iti izza volana, spustiti klančino, jo potem nazaj dvigniti in ob izstopu vajo ponoviti. Ne, to ni privilegij in dajmo se za začetek zavedati tega.

Zdaj, ko pišem, razmišljam, da bi se Žiga morda lahko v prihodnje lotil tudi te težave – kako osebe s težavami označiti oz. jih ustrezno poimenovati?! Sicer pa – četrta epizoda bo nosila naslov Izgubljeni ribnik.

Nazaj k vsebini … Mark, tokrat glavni antijunak, mogoče predstavlja prav to presečno večino ljudi, ki mislijo, da imajo ljudje s težavami, privilegije. Zgodba se odvija na bazenu in se vrti okrog plavanja. Vidu je plavanje ne le sprostitev, ampak tudi beg, zatočišče in čas, ko je pravzaprav lahko sam s seboj, ko nima nobenih težav in kjer se počuti dobesedno kot riba v vodi. Pa čeprav mora paziti na proge in smer plavanja, poslušati udarce s »črvom«, ko se približuje robu bazena in seveda – plavati.

Ste kdaj poskusili plavati npr. z zavezanimi očmi? Mogoče zvezanimi rokami ali nogami? Ali pa hoditi po ulici z zares temno prevezo čez oči in mogoče zgolj s pomočjo palice?

Žiga je seveda v samo zgodbo spretno vpletel Janeza, učitelja za šport, Vidovega najboljšega prijatelja Lubanzija, Vidov spremljevalec Bojan je na očetovskem dopustu, tu je še razredničarka Brina, pa seveda Vidov dedi ter druge sošolke in sošolci. Vsak prispeva svoj kamenček v mozaik razumevanja, spoštovanja in sprejemanja drugačnih. In kot smo pri Žigi sedaj že vajeni, zna iz rokava potegnit kakšnega asa in zgodbo nepričakovano preobrniti ter jo narediti še bolj zanimivo. Ilustrator Jaka Vukotič pa z igrivimi ilustracijami vse skupaj zgolj nadgradi in obogati.

SuperVid je vsekakor serija, ki jo lahko recimo postavim ob bok Čudežni bolhi Megi Dese Muck, ki se je tam lotevala vedno problematičnega in zahtevnega odnosa otrok do domačih živali oz. hišnih ljubljenčkov. Nekaj čisto drugega? Mogoče, ampak vsekakor zelo sorodno.

Avtor se v seriji SuperVid uspešno spopada in predstavlja različne probleme, s katerimi se vsakodnevno soočajo ljudje (ja, sploh pa otroci), ki imajo takšne ali drugačne težave in predvsem, kako se s tem soočamo vsi drugi. Svet (žal) drvi v neko stanje apatičnosti in če se ne zgodi kaj dramatičnega, se najrajši držimo vsak zase in na vse druge gledamo bodisi z zavistjo ali pomilovanjem, na človečnost in empatijo pa kar pozabljamo. In začeti je treba pri najmlajših – jih v pozitivnem in sprejemajočem duhu vzgajati od malih nog, da bodo postali zreli in odgovorni ter empatični odrasli.

Miš, 2024

220 stopinj poševno – Kosila v pol ure

Četrta knjiga priljubljene Urške Fartelj pod blagovno znamko 220 stopinj poševno je tukaj – na nek način zbirka največjih uspešnic, predvsem pa zakladnica preprostih idej, kako pripraviti res hitro in okusno kosilo, v 30-ih minutah.

Vsi tisti, ki radi kuhate – morda, če ne kuhate tako zelo radi, pa še bolj; Urško Fartelj zagotovo poznate oz. predvsem njen blog 220 stopinj poševno. Mislim, da sem to opisal že pri eni od prejšnjih njenih knjig – Urško sem imel priložnost spoznati, ko smo enkrat organizirali t. i. »show-cooking« in resnično me je presenetila s sproščenostjo, igrivostjo in preprostostjo, s katerimi pristopa h kuhi. Sam sem eden tistih, ki ji je začel kuhati, ker je pač moral, potem ugotovil, da me to dejansko sprošča in mi je v veselje, pa je veselje v zadnjih letih kar usahnilo, saj so moji otroci postali precej izbrični. No, jaz moram še vedno jest in ko sem brez idej, kaj naj pripravim iz ponavljajočih se sestavin, zagotovo posežem po Urškini knjigi in iščem preblisk. In praviloma ga dobim.

Ideja, kako pripraviti kosilo oz. obrok v pol ure, seveda ni nova. Na kuharsko-knjižni polici imam podobno uporabni knjigi Jamieja Oliverja, kako pripraviti okusen obrok v 30 in celo v 15-ih minutah. Sprva se mi je to zdelo seveda neverjetno, ker … pač ne gre. Ampak ko enkrat spoznaš neka osnovna kuharska pravila (npr. da govedina potrebuje več časa kot piščanec, krompir pa več kot testenine in da lahko dejansko nekaj pripravljaš, medtem, ko se nekaj drugega že kuha ali peče), je tudi kosilo v 30-ih minutah povsem mogoče. Dobro, če imaš doma mogoče še dodaten par pridnih rok, celo hitreje.

Ključa sta na nek način dva – en je ta, da imaš morda kakšen ostanek kosila prejšnjega dne (npr. meso) ali kaj v zamrzovalniku (še vedno ostanek, le da je zmrznjen in ga je pametno vzeti iz skrinje recimo zjutraj), drug je ta, da uporabiš kaj predpripravljenega (npr. liste za lazanjo, ki jih ni treba kuhati, mogoče kakšne pripravljene torteline ali njoke, kupljene tortilje in seveda – tudi tisto zmrznjeno gre lahko v to kategorijo). In prosim, ne želim poslušati »Jaz rad vem, kaj imam notri, zato bom to naredil sam« – prav, ampak potem kosila v pol ure ne moreš pripraviti. In če radi veste, kaj je notri, potem začnite sami rediti kokoši, piščance, krave in imejte svoj zelenjavni vrtiček. Aja, ne gre? No, pri meni tudi ne in če si lahko olajšam, si pač bom. Naj se vrnem h ključem za uspeh – pravzaprav je še tretji – da si prejšnji dan (ali da ti pomaga kdo drug!) pripraviš sestavine in skrajšaš čas predpriprave (npr. narežeš zelenjavo, meso ipd.).

Tisto, kar mi je pri Urški Fartelj res všeč, je to, da ne komplicira. In ker je Slovenka (nič diskriminatornega), bo uporabljala sestavine in predvsem začimbe, ki jih lahko dobite v domala vsaki trgovini. Najhuje se počutim, ko v knjigi npr. Jamieja Oliverja ali Gordona Ramsayja najdem kakšen imeniten recept in potem se mi niti sanja ne, kaj naj bi neka sestavina bila, kaj šele, kje bi jo lahko kupil. In tudi v tej luči preprostosti sem uvodoma zapisal, da je knjiga Kosila v pol ure na nek način zbirka največjih uspešnic. Tisti, ki imate v lasti katero od njenih prejšnjih treh knjig – Preprosto, sveže in s kruhom pomazano, Preprosto in sveže vse leto ali Skupaj za mizo; boste prepoznali kar nekaj receptov, a seveda prej niste vedeli, da lahko vse skupaj pripravite v pol ure.

Ampak zakaj kosilo v pol ure? Celo, ko boste knjigo odprli, boste najprej prebrali »Življenja ne moremo meriti. Zato kuhajmo s čutili in ljubeznijo, ne s tehtnico.« Odgovor je preprost – Ker ponavadi nimamo časa, sploh ne med (delovnim) tednom. Sam pravim, da si vzemite čas za kuhanje, ko ga imate, torej praviloma ob koncih tedna – igrajte se, ustvarjajte, morda celo eksperimentirajte. Ampak med tednom, ko je pa treba nekaj na hitro pripraviti, saj sicer ne govorimo več o kosilu, ampak o večerji, pa ne komplicirajte.

Knjiga Kosilo v pol ure je razdeljena na logična poglavja: Nekaj na hitro, Juhe in jedi na žlico, Mesne jedi, Ribe in morski sadeži, Testenine, rižote in še kaj, Priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, Ker nam včasih zmanjka kruha … ter Še malo sladkega in potem seveda še nekaj uporabnih nasvetov polnih strani.

(Preverjeni) favoriti? Topli tortilja sendvič, piščančja juhica z rižem (in naj dodam – veliko zelenjave), lečna enolončnica s kranjsko klobaso (bonus: sladki krompir namesto običajnega), govedina z zelenjavo po mongolsko (tu morate biti malo bolj pripravljeni, saj vseh sestavin najbrž nimate vedno pri roki), ponarejena lazanja (ker boste uporabili zamrznjeno bolognese omako in testenine), pečenice s praženim kislim zeljem (tukaj moram priznati, da dam zelju vedno več časa, da je res mehko!), piščančji file z njoki v omaki s porom in koruzo (prijetno, sveže in kot nalašč za poletne dni), puranji medaljoni v gobovi omaki z ribano kašo (odlično funkcionira tudi s kus-kusom), bučkini rezanci v paradižnikovi omaki s kozicami (testenine so seveda lahko običajne), karbonara (yes, the Italian way!), testenine s piščancem v ponarejeni alfredo omaki, piščančje kroglice v maskarponejevi omaki (neverjetno, kako dobro je, so pa kroglice lahko tudi iz mešanega mletega mesa, ampak piščančje zmagajo!), široki rezanci v poletni omaki s kozicami (lahko tudi brez kozic in bo ravno tako zelo okusno in sveže!), testenine s porom in panceto, pražene testenine (tortelini ipd., za spremembo) s panceto in zelenjavo, piščančji curry s širokimi rezanci (zanimiva sprememba, če ga – kot pri nas, vedno jeste z rižem), njoki v omaki z bučkami in piščancem in tako naprej.

Receptov je krepko čez sto – prav veliko svinjine in govedine ne boste našli, tudi s krompirjem je bolj malo jedi. Osebno mi to zelo ustreza, saj jemo res veliko testenin, pa tudi riža in kus-kusa, jedi z ribami so bolj poredko na jedilniku. Odlično in pohvalno je, ker pravzaprav lahko mile volje kombinirate omake in priloge in dobite marsikatero zanimivo idejo, pa se vam je – mogoče zaradi kakšne družinske tradicije; zdelo nezdružljivo.

Naj se v zaključku dotaknem še ene stvari. Govorim o knjigi. Ne vem, morda sem samo jaz in sem itak mahnjen na knjige, ampak ob besedi »kuharica« nikoli ne pomislim na spletno stran, ampak na neko debelo knjigo z recepti in lepimi slikami, iz katere skoraj zadiši, ko jo odprem. Seveda, uporabljam tudi spletne strani, predvsem takrat, ko nekaj ne kuham prvič in moram kakšno stvar preveriti, sicer pa obožujem knjige. Osebno mi je bolj pregledno, ni oglasov, trapastih in prevečkrat neuporabnih komentarjev »kavč kuharjev«, pa tudi zaslon se mi ne ugaša medtem, ko pripravljam oz. kuham. Torej, knjiga! Knjiga 220 stopinj poševno – Kosila v pol ure je odlična izbira za vse tiste, ki radi kuhate, dobro jeste in ste pogosto brez časa.

Mladinska knjiga, 2024

Panonski admiral

Knjiga Ivana Ivačkovića nosi podnaslov Emocionalni vodič kroz diskografiju Đorđa Balaševića in če pričakujete skoraj enciklopedičen pregled Balaševićeve diskografije in kakšno anekdoto za vmes, se motite.

Đorđe Balašević, Đole. Nesmrtni in upam zapisati eden največjih. Pesnikov, interpretov, pripovedovalcev zgodb. Pisateljev. Ivačković nam v knjigi Panonski admiral natančno in poglobljeno – gre namreč za novinarja in ljubitelja glasbe, ki je številne glasbenike, med njimi seveda tudi Balaševića, tudi kritiško, spremljal takorekoč celotno kariero; prikaže, kako je en na prvi pogled skoraj brezzvezni vojvodinski pevec, ki jo v bistvu hotel postati nogometaš, postal nesmrten lik, ki ga upravičeno postavljamo ob bok Cohena in Dylana.

Priznam, da do Balaševića v otroštvu in še malo kasneje posebnih simpatij nisem gojil. Pa ne, da ga ne bi maral poslušat, ampak je šlo za žanr, ki ga takrat nisem poslušal. Seveda smo se vsi razglašeno drli Mirko, nikoli povsem razumeli Petla in potem tudi s pomočjo Zaklonišče prepeva spoznali novo dimenzijo Računajte na nas. Potem se je zgodil 14. 11. 1994, Hala Tivoli in prvi Balaševićev koncert v kateri od tedaj samostojnih republik po razpadu Jugoslavije. In na tej točki je že treba izpostaviti, kako zelo ga je razpad države in vsa grozodejstva, ki so sledila, prizadel. Nikoli se ni imel za Srba, niti Vojvodinca ne, ampak za Jugoslovana. In čeprav si je v tistem obdobju privoščil kakšno nerodno in potem še narobe interpretirano izjavo, smo bili vsi njegovi. In on naš. Na tisti ljubljanski koncert so se ljudje iz Hrvaške in BiH prebijali skozi barikade, Slovencev je bilo za prgišče (enega zadnjih koncertov pri nas, pred vojno, je imel dobesedno za nekaj deset ljudi in ga v Slovenijo ni vleklo), karte je bilo nemogoče kupiti in takrat je na srečo in hvala jim, ena od komercialnih televizij prenašala koncert. Brat je snemal in tista kaseta je dolgo krožila – smejali smo, se jokali, objemali, ponavljali domislice, šale in dovtipe, kot bi šlo za citate iz kakšnega filma ali serije, čutili in peli. Od takrat naprej je bil vsak verz slišat drugačen. Samo prisluhnite otvoritveni Noć, kad sam preplivao Dunav, pa vam bo vse jasno. No, po tem koncertu sem ga začel poslušati. Takrat aktualna plošča Jedan od onih života je bila odličen uvod v spoznavanje in še danes lahko trdim, da gre za eno njegovih najboljših plošč in sploh eno najboljših plošč tistega obdobja. Ob najavi koncerta sem vstopnice kupoval oz. spraševal zanje, preden so prišle v prodajo in le redko sem zamudil kakšen koncert v prestolnici in bil tudi na tistem, ki ga je kasneje označil za najdaljšega v karieri, ko smo v veliki tivolski dvorani prepevali skoraj 6 ur. Pa potem tudi na zadnjem v Cankarjevem domu, ko je predstavljal knjigo Dnevnik mog djetinstva, zgolj ob spremljavi klavirja (in kasneje klape) in počel tisto, kar je počel najrajši – pripovedoval zgodbe.

Panonski admiral ima pravzaprav vse – od zmedenega mulca iz Novega Sada, ki se ni znal povsem odločiti med nogometom in glasbo, kako je potem leta 1977 postal član skupine Žetva in posnel eno največjih uspešnic tistega obdobja U razdeljak te ljubim. No, pa tudi nesmrtna Priča o Vasi Ladačkom je nastala v tem obdobju. Sledila je skupina Rani mraz, nesmrtna Računajte na nas, kratek čas sta bila v skupini celo z Boro Đorđevićem, kasneje ustanoviteljem in nespornim vodjem Riblje Čorbe, a se nista najbolje razumela. Kako in zakaj je postalo jasno šele 15, 20 let kasneje … A Balašević se je v vseh teh kolektivih počutil nekako utesnjenega in ni mogel razvijati svojega pravega jaza.

In je šel na solo pot in tukaj bi mogoče lahko povlekel vzporednico z Dylanom – Balašević v tistem obdobju ni bil nek posebno dober pevec, niti interpret, njegov glas še ni dozorel, kaj šele njegova čustva. Znal pa je pisati in pripovedovati! Ves čas je bil deležen kar ostrih kritik, saj ga resnici na ljubo ni nihče povsem razumel – glasba je bila ljudska (pa ne v maniri žanri, ampak komu je bila namenjena), besedila polna nekih duhovičenj in tudi sarkazma.

Potem so izšle najprej Pub, pa Celovečernji The Kid in 003, na vsaki se je skrivalo kar nekaj biserov, uspešnic in pesmi, ki so postale naše. Pesmi, za katere Balašević ni dovolil, kot se je to zgodilo pri Računajte na nas, da bi postale od koga drugega, od njih. Ampak tedaj, v prvi polovici osemdesetih, njih še skoraj ni bilo oz. so lezli iz plenic. Bezdan, Panta Rei, Tri posleratna druga in Marim ja … so v marsičem kazale, da bo Balašević postal glas neke generacije, glas Jugoslovanov, ki se na naraščajoči in vse nevarnejši nacionalizem ne bodo ozirali. Ob tem, da se je moral »boriti« tudi z lastnimi demoni (kot izvemo iz knjige, je znal biti zahteven in težaven sodelavec in če z glasbeniki, producenti, založniki … ni bil na isti valovni dolžini, se zgodba ni končala najboljše), kritike in nerazumevanje ni najboljše vplivalo, pojavil se je in začel dominirati turbo-folk (se spomnite Lepe Brene?), pa močna novovalovska scena tako v Beogradu, Zagrebu kot tudi Ljubljani in najti svoje poslušalce ni bilo lahko. Če imate priložnost, vam priporočam dvoje – poiščite kakšno knjigo, tokrat enciklopedijo Petra Janjatovića o glasbi v bivši skupni državi, lahko pa obiščete razstavo o ex-YU rocku v Sarajevu, da boste dobili občutek, koliko ene fantastične glasbe je bilo v tistem poldrugem desetletju ustvarjene na tem področju. In potem pomislite, da je bila tudi druga stran enačbe … tako kot smo imeli konec devetdesetih v Sloveniji Siddharto in močno rock sceno, smo imeli tudi Atomik Harmonik, Game Over in podobne.

No, in nekje na ločnici, čeprav je bilo jasno, na katero stran je sodil po kvaliteti in brezčasnosti, med glasbo in recimo-ji-glasbo, je bil Đorđe Balašević. Takorekoč osamelec. Hrvaška v podobnem položaju je imela Arsena Dedića, Slovenija Vlada Kreslina (ki se je v tem obdobju okrog devetdesete tudi osamosvajal od Martina Krpana), Balaševićev veliki prijatelj Zoran Predin je takrat recimo še navduševal z Lačnimi Franzi, ampak saj vidite, kam pes taco moli. In prej omenjeni nacionalizem je izbruhnil v vsem svojem sijaju v začetku zadnjega desetletja 20. stoletja – Slovenci smo se osamosvojili, 10-dnevna vojna, Hrvaška se osamosvoji, zadeve postanejo mnogo bolj resne in potem seveda še Bosna in Hercegovina. Konec. Konec vsega – glasbe, filma, kulture, športa, brezskrbnih poletij in potovanj, bratstva in enotnosti.

Že omenjena Jedan od onih života, Naposletku … in kot zaključek te neke nenavadne zgodbe Devedesete. Na slednji je bil hkrati kritičen in razigran kot morda še nikoli doslej. Đorđe Balašević ni bil več tip, ki je pel pri Žetvi in Ranom mrazu, tudi Đorđe ni bil več, ampak je postal Đole. Poiščite dokumentarec in seveda sam koncert februarja 1998 iz še vedno obkoljenega in razrušenega Sarajeva, ko so mu grozili s smrtjo, pa je zavrnil vse oblike zaščite in povedal, da če to, da bo nekaj dni tarča nekih norcev s puškami, pomeni, da bo teh nekaj dni »Sarajlija«, naj bo. Ljubljana do vojne ni bila nikoli njegova in mu je tudi v devetdesetih predvsem omogočila koncerte, ki so jih obiskovali ljudje iz Hrvaške in BiH, Sarajevo pa je bil vedno njegov. Treba pa je upoštevati, da Slovenci nismo preprost narod, izredno zamerljivi (Sava centar, seveda), da nas je težko vzljubiti, ampak … bila pa je Slovenija tista, ki Balaševiću ni zgolj omogočila koncertov in stikov z vsemi njegovimi, bila med bombardiranjem Srbije zatočišče zanj in za njegovo družino, ampak so naši zdravniki tudi rešili življenje njegove hčerke. Tako da ja, naj zgornje vrstice ne bodo razumljene napačno – tudi Slovenci smo bili njegovi. In on naš.

Dnevnik starog momka je bila bržčas njegova zadnja plošča s tistim pravim kreativnim nabojem, saj se je potem Đole nekoliko bolj usmeril v pisanje scenarijev, knjig in, moram priznati, tudi v zelo zrelo in premišljeno prirejanje starejših pesmi ter izdajanje koncertnih plošč, kjer so vsa čustva resnično prišla na plan. Končno je bil v položaju, ko je bil obkrožen z glasbeniki in producenti, ki so ga razumeli in so znali njegova besedila »opremiti« z ustrezno glasbo. Njegov glas je bil seveda tedaj že zrel, interpretacija mojstrska in konec koncev – sedaj je bilo vsem jasno, o čem poje in kaj pripoveduje.

Konec leta 2019 (maja tega leta sem ga še zadnjič poslušal v Cankarjevem domu) je preživel zastoj srca in potem, kot se mi kar prevečkrat zapiše, se je zgodil covid-19. Pljučnica kot posledica okužbe s covidom-19 (in prosim, teorije zarote pustite ob strani!) je 19. februarja 2021 ugasnila življenje enega največjih, morda največjega. Spomnim se, kje sem delal tedaj in da je bila direktorica ravno tako velika Đoletova oboževalka in da sva si izmenjala kar nekaj SMS-ev, si v ponedeljek v solzah izmenjevala zgodbe in da so bili tisti dnevi tudi sicer v znamenju njegove glasbe in obujanja spominov.

Pričujočo knjigo sem si kupil lani, ko sem obiskal Prijedor, mesto, kjer se je med vojno dogajalo marsikaj. Prebral sem jo letos poleti, ko sem z otroki potoval po državah bivše skupne države, ki je oni seveda niso nikoli doživeli in ne razumejo teh čustev, ki preplavljajo mene – Skenderija, Sava Centar, ulice Sarajeva, Beograda, tabla za Novi Sad ali pa Virovitico, Miljacka, Sava in Donava, še vedno (ali pač spet) prisoten grozeč nacionalizem, Samo da rata ne bude, Portret života mog, Ne lomite mi bagrenje in tako naprej, v nedogled.

Đole pač ni pisal pesmi, on je pisal zgodbe.

Emocionalni vodič? Vsekakor. Res pa je, da če Đoleta niste nikoli doživeli, začutili, potem tudi ta knjiga ne bo storila nič. V meni je – podobno kot to počne njegova glasba, sprožila vihar čustev. Ivačković se je tega lotil premišljeno, podobno kot je Balašević z zdravo distanco prirejal svoje starejše pesmi/zgodbe, je tudi on brskal po člankih, intervjujih, razmišljanjih in zapisih, poslušal plošče in pač pisal. Zrelo, smiselno, povezano, čustveno. In komaj čakam, da zagrizem v še eno njegovo knjigo, ki sem si jo kupil v Beogradu (ker prevodov v slovenščino žal ne bomo dočakali), o še enem pogosto narobe razumljenem geniju – Branimirju Štuliću.

Laguna, 2022

Vse ali nič

S prvenci je vedno križ (verjemite, šel sem čez to, takorekoč dvakrat) – ali te navdušijo, razočarajo ali pustijo zmedenega. Občutja po tem, ko sem prebral prvenec Anžeta Voha Boštica bi lahko označil z malce predrugačenim naslovom – vse in nič.

Anže Voh Boštic je nekdanji novinar portala Pod črto, enega redkih raziskovalnih in neodvisnih novinarskih medijev pri nas. Človeku je hitro jasno, da mu tem in vsebin za pisanje ne bi smelo zmanjkati, da pa se bo vedno sprehajal po zelo tanki črti, kaj in koliko lahko napiše. Tako je ustvaril nek soroden svet s podobnimi liki in zapleti, da ga kdo ne bi tožil. Mogoče je glavni lik (diplomanta politologije) ustvaril celo po lastni podobi – nekdo, ki želi in je prepričan, da bo lahko svet spreminjal na bolje z dobrimi dejanji, a kmalu spozna, da je to zgolj utopija. (In še drugič, verjemite, da približno vem, kako je to, ko sem šel z romantiko radijskega dela delat na komercialno radijsko postajo) Mogoče lahko avtor odide v kakšno humanitarno organizacijo, kjer bo imelo njegov delo smisel in se bo sam pri sebi zagotovo počutil boljše.

Torej, če odgovorim na prvo vprašanje – Vse ali nič me ni navdušil, tudi razočaral ne, del o zmedenosti pa … presodite po prebranem zapisu. Glavni lik je Franjo (vsi junaki imajo zgolj imena, nihče priimka), diplomirani politolog, ki po spletu naključij dobri trimesečno prakso pri pomembni politični akterki dr. Agnes, v Napredni socialni stranki (NaSS). Splet naključij, ki to ni, se razkrije proti koncu. Odide v prestolnico, nekaj sto kilometrov oddaljeno in z več milijoni prebivalcev, bivanje si uredi v župnišču in si ga deli s številnimi drugimi sotrpini, ki pa – kako zanimivo – prakso ali začasno delo opravljajo pri politični stranki nasprotnega pola. Ampak ni pomembno – živimo skupaj, pijemo ga skupaj, žuramo skupaj, celo bentimo lahko skupaj. Obdobje tik pred parlamentarnimi volitvami, kjer želi NaSS seveda zmagati (kot vsi) in po štirih letih obupnega vladanja (kaj ni vedno tako?) državo znova popeljati svetlobi naproti (kar seveda obljubljajo vsi).

Bolj kot za dr. Agnes dela za Paskala, »lik, ki ga ljubimo sovražiti«, očitnega privilegiranca, ki mu gre pri Franju na živce prav vse, dodeljuje pa mu najbolj dolgočasne in duhamorne naloge. Franjo kmalu ugotovi, da je zgolj neznaten kolešček v kolesju, ki ga vodijo močni in mogočni ljudje iz ozadja, v primeru NaSS je to Edgar. Lobiranja, podtikanja, tiha in glasna dogovarjanja, takšne in drugačne kupčije, laži in prevare, prelomljene obljube in očitne grožnje, manipulacije, zlorabe položaja in še bi lahko našteval.

Zdi se, da Voh Boštic roman piše skozi prizmo novinarja – vse preveč je pripovedovanja in razlaganja, vse premalo razpletanja in dinamike. Dialogi lahko trajajo v nedogled, ključne in pomembne stvari v nekaj vrsticah. Moteče mi je bilo, da so dialogi v večini primerov pravzaprav monologi. Svetla točka vsega skupaj je vsekakor debata z Mišo (lik, ki bi si zaslužil več pozornosti in sem ga pričakoval proti koncu, pa nič) o načelnosti politike in še en z Edgarjem, »stricem iz ozadja«, o bridki resnici delovanja politike, privilegirancih in dejstvu, da nekateri so in bodo ostali ovce. Zanimiv je tudi del s predavanjem nekdanjega profesorja (ki so ga odpustili zaradi spornih izjav), ki želi v mladih poslušalcih, ki so za njegovo predavanje seveda dobro plačali, malo previhariti mrtvilo v njihovih možganih in mislih ter pa odlomek, kjer Franjo razmišlja o poti do uspeha in pride do odgovora, da je ključen odgovor na vprašanje zakaj. Tudi recimo jim epizode, ki jih doživlja Franjo in spominjajo na dr. Jekylla in Mr. Hydea, so brez nekega pravega ozadja – kar zgodijo se. Usoda očeta je tu pa tam omenjena, dorečena pač ne. Lukenj v pripovedi je po svoje preveč.

Pohvaliti moram sicer Franjevo načelno in pošteno držo, saj ima več kot enkrat v rokah odlične karte (lahko bi rekel asa v rokavu ali pa jokerja), s katerimi bi lahko (vsaj za kratek čas) poskrbel za svojo prihodnost, a jih ne unovči. Upam si trditi, da je v današnjem svetu takšnih ljudi, sploh pa mladih, ki si želijo s čim manj dela čim več in čim hitreje zaslužiti, zelo malo.

Zgodba, ki se sicer vrti okrog uspešnega dela stranke NaSS in vsak dan boljših predvolilnih obetov, se močno zaplete z afero župana prestolnice. Imel je ljubico, plačeval ji je vse mogoče, potem je bil do nje nasilen, v javnosti pa seveda vzbuja in uživa podobo popolnega in vzornega politika. In tako kot pri Edgarju in njegovemu statusu »strica iz ozadja« ne moremo mimo nekih vzporednic, seveda tudi tale županova afera kar preveč spominja na neko dejansko prestolnico in določenega župana ter njegovo afero (ali eno od njih). Da o vsem kupčkanju okrog zviševanja davkov, brezplačnih vrtcev, zaščite manjšin ter pravic istospolnih, sploh ne govorim.

Nisem se mogel izogniti primerjavam s Piceristom Dušana Merca in Kdo je ubil SEKS? Andreja Capobianca. Prvi v nedogled napleta in kuje vse mogoče teorije zarot, drugi je vedno aktualno in podobno politično dogajanje obdržal v prestolnici, a ga je zgolj nekoliko preoblikoval in seveda preimenoval. Noben ni posebej prepričljiv. Tukaj bi lahko za primer vzeli Mojco Širok in njeno trilogijo – Pogodba, Evidenca in Praznina, ki se odvijajo na osi Rim, Ljubljana in Bruselj ter v katerih je avtorica z odličnim poznavanjem lokalnih specifik zgodbe postregla prepričljivo in se ni ubadala z lastnimi pogledi in razmišljanji o nečem, kar je sicer izmišljeno, a zelo očitno povezano z realnim.

Vse ali nič je napisana v slogu, ki mi osebno ne ustreza in me nikakor ne prepriča. Zgodba sama po sebi je izredno zanimiva in veliko obeta, a se mi zdi, da je povedana na napačen način oz. iz napačne perspektive. In če kaj, ji vsekakor ne gre očitati, da zelo realno prikaže stiske mladih, ki se želijo osamosvojiti in zaposliti, da o spreminjanju sveta sploh ne govorimo. Brez privilegijev ter močnega zaledja ti preprosto ne bo uspelo.

Cankarjeva založba, 2023

Lockwood & Co. – Kričeče stopnišče

Prva v seriji napetih romanov o nenavadni detektivski agenciji Lockwood & Co., ki je namenjena mlajšim odraslim, bo navdušila tiste, ki sta jim všeč Harry Potter, Enola Holmes in npr. Kostja Veselko. Drugačna, svojevrstna in ravno dovolj privlačna ter napeta.

Anthony Lockwood, Lucy Carlyle in George Cubbins so mladi (najstniški) detektivi, eni od mnogih, ki po Londonu in drugih britanskih mestih raziskujejo razloge, zakaj ponekod vidijo Obiskovalce (beri: duhove) in jih potem skušajo pregnati oz. premagati. Da bi jim to uspelo, je potrebno ugotoviti, zakaj se je nek Obiskovalec tam sploh pojavil – praviloma gre za zločine, pogosto celo krivične. Obiskovalci so zelo različni in je treba do njih tudi pristopati na različne načine, pri čemer agencije uporabljajo različne metode in orožja. Pojavljajo se samo ponoči in če se te dotaknejo, praviloma umreš. In zakaj so v glavni vlogi prav najstniki? V prvi vrsti zato, ker so njihova čutila mnogo bolj razvita in so bolj dojemljivi za ta drugačen svet. Lucy npr. odlično sliši – govorimo o Obiskovalcih; kar v njej pogosto povzroči pravcati pretres in zmedo.

Prva knjiga je razdeljena na pet delov – Duh, Prej, Ogrlica, Dvorec ter In potem, dodan pa je še obvezen Glosar, čeprav se na trenutke zdi, da bi moral biti ta bodisi na začetku ali pa kar v obliki sprotnih opomb. Začne se s primerom, ko agencijo najame starejši par, zakonca Hope, ki je prepričan, da v njuni hiši na podstrešju straši. Ne motita se – Anthony in Lucy z nemalo težavami in požigom hiše ugotovita, da je bila v steno zazidana Annie Ward, njen morilec pa nikoli odkrit. Ali je ključ do vsega ogrlica, ki jo Lucy odkrije in nespametno zadrži? Poleg tega se zdi, da je Lucy z umorjeno Annie kar preveč povezana in celo, da sta si malce podobni?

Po skoku v preteklost in občutku, da je primer Annie Ward na silo zaključen – tu ima glavno besedo OSRIN (Oddelek za spiritistične raziskave in nadzor, ki deluje v okviru Scotland Yarda in se ukvarja z reševanjem Problema, obenem pa tudi nadzoruje delo agencij), se na sceni pojavi bogati industrialec, sir John William Fairfax, lastnik tovarne, ki izdeluje vse mogoče železne izdelke, ki pomagajo pri zaščiti pred Obiskovalci. Fairfax je kupil dvorec v Combe Careyju, ki že od nekdaj slovi po tem, da v njem straši, seveda pa se – kot vedno; zdi, da je vse stvar lokalnih legend in iz stoletja v stoletje bujnejše domišljije lokalnih prebivalcev. In šele tu bomo prišli do kričečega stopnišča, rdeče sobe, pri čemer pa se seveda sprašujemo, čemu tista prva polovica knjige? Ah seveda, primera sta povezana.

A da naša trojica pride do tja, je potrebnih kar nekaj težkih preizkušenj – za najstnike bi upal reči, da pretežkih, ampak ne bomo iskali igle v kopici sena; predvsem pa uporabe (nadnaravnih) sposobnosti iznajdljivosti in logičnega sklepanja ter tudi pretkanosti. No, glavnim akterjem ob strani stoji tudi sreča, to je treba priznati in inšpektor Barnes (OSRIN), ki jih nima posebej v čislih, se ravno tako izkaže za skoraj ključnega, da mladi detektivi ne postanejo spomin.

Mogoče imate tisti, ki ste seznanjeni z Netflixovo serijo (prva sezona je posneta po prvih dveh knjigah – Kričečem stopnišču in prihajajoči Šepetajoča lobanja, katere odlomek lahko preberete na koncu) več občutka in ste že odločeni, ali bi vam bila knjiga všeč ali ne. Moram priznati, da sem jo sam ves čas bral z nekaj ročne zavore, saj mi sama struktura knjige ni bila najbolj jasna, pa seveda mi je bila kakšna zadeva tu pa tam preveč privlečena za lase, spet kakšna druga pa napisana z namenom šokiranja. (Res sem radoveden, kako so določeni prizori prikazani v seriji)

Kot prvo se mi je zdelo, da smo bralci vrženi v vse skupaj – kdo so Obiskovalci, kaj je Problem, zakaj agencije in bolj ali manj najstniške, kaj za vraga je OSRIN, potem so tu še vse mogoče kategorije Obiskovalcev, nenavadna orožja, za katera v bistvu dolgo ne vemo, kako delujejo. (Pri vsem tem je treba omeniti domiseln prevod, za katerega je poskrbel Andrej Hiti Ožinger) Preveč vsega. Kako je Lucy pristala prav pri Lockwood & Co. izvemo kasneje, tako kot se skozi roman kažejo še neke druge zadeve o vseh treh glavnih akterjih, kar bomo najbrž izvedeli v kasnejših delih, a luknje so in mogoče bodo tiste bolj zrele bralce zmotile. In seveda je tu OSRIN, pa starejše in pomembnejše agencije, kot sta Rotwell in Fittes, od kod in zakaj Problem itn. Najstniki živijo sami in skrbijo sami zase, starši so??? Dejstvo, da naši detektivi zagrizejo v primer, potem pride pa tisti del Prej in potem še Ogrlica, grizeš si nohte in razmišljaš, kaj se je zgodilo Annie, ko kot strela z jasnega pride nov, pomembnejši primer, ki bo agenciji dobesedno rešil prihodnost. Če – se ga lotijo. In sploh ne, če ga rešijo, kajti kmalu postane jasno, da je ključno vprašanje – če preživijo.

Med branjem sva s hčerko pogledala drugi del Enole Holmes in videl sem kar nekaj sorodnosti. Hči je bila navdušena in vidim, da njim (torej najstnikom) možgani vseeno funkcionirajo drugače in jih te stvari ne motijo. Pač, mogoče sem za tovrstne knjige prestar in ne le mogoče, ampak vsekakor nisem ciljna skupina za tovrstna dela.

Vsekakor mi je všeč dinamika med glavnimi tremi akterji, ki se kaže predvsem skozi dialoge, ne morem se sicer znebiti občutka, da se bo med Anthonyjem in Lucy prej ali slej zgodilo še kaj več, George pa je razmeroma tiha in skrivnostna voda, ki pa hitra postane podivjan hudournik. Prav zato so se mi po mislih podile primerjave s Harryjem Potterjem (trikotnik Harry – Hermiona – Ron, ob seveda vsem ostalem, kar vpliva nanje, pa morda v nekem trenutku sploh nismo pozorni), pa tudi Kostjo Veselkom (Kostja in Valkira ter spet kopica stranskih zgodb, likov in preteklosti) ter seveda kupom nenavadnih zlobcev in preizkušenj, ki si jih lahko (sploh odrasli) v nekih prispodobah predstavljamo tako ali drugače.

Kričeče stopnišče – da ali ne? Vsekakor da, če sodite med mlajše bralce oz. ste navdušeni nad deli, ki jih omenjam zgoraj. Vsekakor da, če radi berete in žanrsko niste preveč omejeni, saj gre za napeto, razburljivo, (na trenutke) nepredvidljivo branje, ki ga boste stežka odložili iz rok. In da tudi zato, ker je knjiga napisana ravno prav zrelo in odraslo, da se tudi odraslim ne bo zdela otročja ali banalna. Avtorjev slog podajanja zgodbe je nekaj, kar je pač treba sprejeti in spoštovati, pa četudi nam ni najljubši in zase lahko rečem, da se veselim Šepetajoče lobanje.

Miš, 2024

Kurzschluss

Zbirka dnevniških zapiskov mariborskega vsestranskega ustvarjalca Vida Kmetiča nas bo ponesla nazaj v čas covida-19, ukrepov, nepreklicnih odstopov in neverjetnega (pa ne v pozitivnem smislu!) stanja duha, ki je takrat vladal Sloveniji.

Kurzschluss je beseda, ki je še kako poznana tistim, ki se kakorkoli srečujejo z elektriko, ustrezen slovenski prevod bi bil kratek stik. Ampak kot avtor lepo povzame besede Igorja E. Berganta, pomeni to tudi prehodno duševno motnjo. In če zavrtimo spomin dve leti nazaj, v čas med tistim usodnim petkom 13., leta 2020 in kot avtor zaključuje, aprilom 2022 in državnozborskimi volitvami, je dejstvo, da smo resnično živeli v kurzschluss obdobje, pa naj besedo doživljate kot kratek stik ali pač (prehodno) duševno motnjo.

Prva asociacija med branjem so bile Zgodbe iz karantene, prvim in drugim valom (Gašper – kaj se dogaja s tretjim?), a mi je bilo kmalu jasno, da je razlika med najslavnejšim prebivalcem Drenovega Griča in Mariborčanom Kmetičem očitna. Oba duhovita, pronicljiva in samosvoja zapisovalca misli, opažanj, prebliskov in dejstev, a vendarle je Kržmanc bolj oseben, Kmetič pa … hja, bolj štajerski?

In ne, seveda to ni mišljeno slabo, a gre vseeno za povsem drugačen pristop – k razmišljanju, opažanju in zapisovanju. Mimo številnih primerjav z mariborskim dogajanjem (skoraj) desetletje poprej, ki ga bo zgodovina pomnila po besedah »Gotof je!«, ne gre in ja, primerjave so na mestu. Tudi Bergantu in k njegovi definiciji kurzschlussa se avtor nekajkrat vrne, kot se nasploh številne domislice ponavljajo, deležni pa smo tudi dveh letnih pregledov (za 2020 in 2021), kar bi bilo povsem sprejemljivo, če ne bi imel občutka, da gre pravzaprav za krajše odlomke prejšnjih dnevniških zapisov, zlepljenih v daljši zapis.

Tisto, kar je pravzaprav najbolj zabavno, a obenem tudi moteče in na dolgi rok problematično, so Kmetičeva poimenovanja glavnih akterjev. Dobro, seveda bomo vsi vedeli, kdo je PreCednik (»auto-correct« dela in ne vprašajte, koliko sem zapisal tole, da je bilo sprejeto), tudi Noriško kraljestvo lahko pripišemo zgolj eni osebi, našemu Svetilniku (aha, to pa zna biti čez nekaj let težava), kdo so v knjigi Ljutenant Gruber (ne tisti iz britanske serije Alo Alo!), Kekec, Bademajster, Nepreklicni in tako naprej. Danes vemo, če malo pobrskamo po spominu, čez dve leti bomo (upam) pozabili, čez deset let pa … predvsem upam, da bodo omenjeni v večnem političnem pokoju.

Kmetiču številne skovanke in besedne igre sicer odlično uspejo, a kar nekako ne morem mimo tega, da smo vse to v tistem obdobju že lahko prebrali na vseh mogočih družbenih omrežjih, saj smo imeli čas in čeprav Svetilnika nismo dosegli (pri številčnosti kleti na Trstenjakovi je to najbrž nemogoče), smo kar uspešno prilivali olje na ogenj. Dejstvo pa je, da marsikaj – no, veliko!, zapiše točno tako, kot si je polovica Slovenije s kančkom zdrave pameti v tistem obdobju mislila in v kakšni »šank debati« tudi povedala, ampak žal – vse skupaj je malo »out of date«.

Kurzschluss bi bil imenitno branje leta 2022, torej kmalu po prelomnih državnozborskih volitvah in koncu epidemije, čeprav lahko marsikateremu strahu in dvomu žal prikimamo, dve leti kasneje pa … prebereš, se vmes zahahljaš, primeš za glavo, malo pobrskaš po spominu in v tej kombinaciji do konca. Potem knjigo odložiš, si želiš, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo in potem na vse skupaj pozabiš.

Založba Pivec, 2024