Po res čudovitem prvencu Barbare Cerar Pretežno jasno mi je v roke prišla še knjiga Tadeje Krečič Scholten, kjer se avtorico lahkotno sprehaja in poigrava z pregovori in okoli njih gradi kratke zgodbe.
Toliko zgodb, toliko usod, ljubezen, kakršnakoli že, pa kot vezna nit med zgodbami. Nesrečna, neuslišana, pozabljena, večna, silovita, čista, izgorela, prvinska in še bi lahko našteval. Ljubezen v vseh mogočih formah in oblikah. Včasih traja dobesedno en večer, drugič celo življenje, spet enkrat je slepa in drugič zgolj privid zaslepljenega. Vmes avtorica meša življenje in pogosto smrt in spet tudi tu v vseh mogočih pojavnih oblikah.
Nekatere se odvijajo danes, druge segajo v čas druge svetovne vojne, pajčevinaste niti ljubezni skozi zgodbe se razpredajo skozi celotno Evropo in na pristen način slikajo nenavadne karakterje, ki se zdijo tako zelo resnični … prav z lahkoto si predstavljam avtorico sedeti na kakšnem balkonu v stari Ljubljani, Istri, Firencah, nad pariškimi ulicami …, kako opazuje in posluša svet okrog sebe, si zapisuje posamezne drobce, utrinke, išče sledi in potem zapiše zgodbo.
Lahko izberem najljubšo? Težko. Vsak ima svoj čar in tisto nekaj. Zapisane so tako spretno, da ti da vsaka misliti in bi knjigo najraje odložil ter se posvetil mislim, po drugi strani že obračaš naslednjo stran … ravnajte se po občutku in si mogoče v kazalu izberite naslov, ki vam je najbolj všeč. Kot nosi naslov druga zgodbi – Enkrat ni nobenkrat in to je vsekakor ena tistih knjig, ki jih bo treba v roke vzeti večkrat.
Vseeno pa ste me presenetili dve oz. tri kar očitne napake … včasih kaj takega pripišem neizkušenemu prevajalcu, ki so o nečem ni dovolj dobro podučil, a tukaj gre vseeno za delo slovenske avtorice. Tako v zgodbo Če nisi ti, si nekdo drug na neki točki omenja vse štiri pevce ABBE, pa bolj ali manj vsi vemo, da so ABBO sestavljali dve ženski in dva moška. Potem pa še Sveta Rozalija, prosi za nas!, ki jo je avtorica postavila v središče Sicilije, mesto Palermo. Vsak, ki pozna ponosne Sicilijance, pa v Italiji kar se tiče nogometa, to niso le Sicilijanci, ampak prebivalci vsakega mesta navijajo zgolj in samo za svoj klub (ter zelo verjetno še za reprezentanco), dobro ve, da bo prebivalec Palerma pač navijal za Palermo. Mogoče, ampak res samo mogoče, če bi izhajal iz kakšnega drugega mesta, da bi (naskrivaj) navijal za tisti klub, pravi Sicilijanec pač ne bo navijal za torinski Juventus. In se je avtorici v isti zgodbi pripetila še ena nogometna – tekme Lige prvakov se nikakor ne igrajo ob nedeljah, ampak praviloma ob torkih in sredah, finale (kar ta tekma, ki se je igrala konec septembra, ni bila, ampak je šlo za eno prvih tekem skupinskega dela) pa zadnja leta ob sobotah.
Dlakocepim? Mogoče, se mi je pa med številnimi toplimi in pretresljivimi zgodbami ta napaka zelo dobro vtisnila v spomin. Mogoče za tolažbo, da takšnih knjig ne bere veliko moških in da praviloma ženske niso tako zelo naklonjene nogometu. Eno in drugo je škoda – več moških bi moralo brati in več žensk bi lahko gledalo nogomet. Mislim, da bi prišli do kar zanimivih razprav in mogoče tudi kakšne zanimive knjige. Nikoli ni prepozno, da začnete, kajne?
Iskreno, o vsaki zgodbi bi lahko takole razpravljali in se pogovarjali. Morda niso vse zgodbe enako zanimive za vse, zagotovo pa se okoli vsake ustvari kup različnih mnenj in pogledov. V sebi imajo življenjskost, iskrenost, nekaj primarno lepega in očarljivega. Seveda, v sebi imajo ljubezen. Nikoli ni prepozno je knjiga, za katero vam ne bo žal, da ste jo vzeli v roke, jo boste pa zelo težko odložili.
Roman belgijske avtorice Natalie Skowronek pripoveduje zanimivo zgodbo o nenavadnem ljubezenskem trikotniku, ki to pravzaprav ni.
Veronique Verbruggen, francoska založnica, ki karierno pozornost posveča spregledanim evropskim slikarjem, ki so ustvarjali v enakem obdobju kot kakšni bolj slavni slikarji. Ima 21-letno hči Mino, ki se vpisuje na študij klavirja in ljubečega ter predanega moža Daniela Meyerja, oftalmologa. In ima dušo dvojčico, filmarja in režiserja Titusa Seguierja, za katerega bi bilo žaljivo reči, da je bil njen ljubimec. Veronique, zrela ženska v najboljših in najlepših letih, v nenavadnih okoliščinah umre. Vse do konca ne bomo izvedeli, ali je šlo za umor, samomor ali morda res »zgolj« nesrečo.
Bomo pa seveda izvedeli zanimivo pripoved, v kateri se prepletajo življenja in usode glavnih treh akterjev. Žalujočega in izgubljenega moža Daniela, ki se želi od pokojne ljubezni posloviti z imenitnim poslovilom, kjer bo še zadnjič lahko jasno in glasno povedal, kako neomajno in neizmerno je ljubil Veronique. Pa čeprav je slutil, sumil, morda celo vedel, da v njenem življenju ni edini. Podobno ali celo morda še bolj izgubljenega Titusa, ki je čakal, da ljubljena Veronique – duša dvojčica, muza, ves svet, zapusti moža in zaživi samo in zgolj z njim. Ni dočakal. Razmišlja pa, ali naj se ji pokloni z nepozabnim filmskim portretom, ki bo razblinil številne iluzije. In seveda Veronique – v varnem zavetju moža ali z metuljčki v trebuhu ob moškem, ki je bil vse in še več.
In tudi, ko se proti koncu, dobesedno nekaj dni pred Danielovim poslovilnim dogodkom, v raziskovanje materine skrivnosti vključi njena hči Mina, lahko vidimo, da življenje in z njim ljubezen pogosto nista črno-bela. Še posebej pa ne, ko govorimo o tisti pravi in veliki ljubezni, pa čeprav ima napake in ni popolna.
Zemljevid obžalovanj (v odličnem prevodu Jedrt Maležič) zanimivo prikaže razpetost ženske med dvema osebama, ki ju ljubi, vsako na svoj način in se ne more odločiti, katero bolj oz. toliko, da bi se drugi za vedno odrekla in odšla stran. Avtorica se pravzaprav na nobeni točki ne postavi na nobeno stran – ves čas visi tisti »kaj bi, če bi«. Knjiga, o kateri se lahko pogovarjate ure in ure, razmišljate in pridete do zaključka, da razmišljate o lastnem življenju.
Veronique se ni mogla odločiti, izbrati. Ali je bil tumor tisti, ki je povzročil njeno nenadno smrt? Ali si je življenje vzela sama ter za seboj pustila ljubljene, ki so jo ljubili in oboževali? Kaj pa bi storili vi? Imate tudi vi mogoče zemljevid obžalovanj, na katerem je zarisano vse tisto, kar si želite, da bi, pa nikoli niste?! Ljubezen je čudna reč, njena pota pa skrivnostna.
8. februarja, na slovenski kulturni praznik, izide moja nova knjiga, zbirka kratkih zgodb z naslovom Mračni labirinti. In ne, nisem padel na glavo, da bom pisal slavospeve lastnemu delu (na katerega sem sicer neizmerno ponosen), ampak da v enem takem »piši iz prve« zapisu povem nekaj več o sami knjigi.
V Mračnih labirintih je 15 kratkih (na mojo srečo dolžina ni definirana) zgodb, za katere najlažje rečem, da predstavljajo, povzemajo in utelešajo četrt stoletja mojega življenja – od srednje šole in vse do danes. In kakorkoli so vse zgodbe moje, je v njih ogromno fikcije in umetniške svobode. Kar v praksi pomeni – in podobno je recimo tudi, ko pišem pravljice oz. zgodbe za otroke – da nekaj sanjam, slišim stavek, imam preblisk, se izgubim v mislih ali pa razvijem dogodek oz. občutenje, ki se mi je dejansko zgodilo, v neko zgodbo.
Pred dnevi, ko sem pisal nekaj povsem drugega in drugačnega in sem potem sodelavcem razlagal, kako sem se na neki točki zataknil in je bil potreben le en dober sprehod, da se mi je cela zgodba »sestavila«, so me samo čudno gledali. Ampak tudi pri Mračnih labirintih oz. posameznih zgodbah je bilo tako.
Šest zgodb je bilo nekdaj združenih v eni, naslovljeni Popotovanje – Iskanje svetu izgubljenega, a sem skozi leta ugotovil, da ne tvorijo več take celote, kot sem mislil, da jo. V knjigi jih boste našli v parih in najbrž hitro videli, katere sodijo skupaj. Z njimi se je vse skupaj pravzaprav začelo, s prizorom stopnišča, sceno v zaporu in tako naprej.
Parada norcev je recimo zgodba, ki sega v obdobje konec 20. stoletja (kako smešno to zveni!), pa so bili prvi odzivi »A to si pa med covidom napisal?«. Ne, kar zgolj odraža žalostno stanje duha in kulture, za katero je pač vedno težko, ne glede na obdobje in oblast.
Z mračnih ulic, ki je v Mračnih labirintih osrednja (kratka) zgodba, je nastala kot stranska zgodba enega hudo dolgega romana (no, trilogije), ki sem jo začel pisati v študentskih letih, po napisanem prvem delu doživel sesutje računalnika in izgubo tretjine zapisanega drugega dela, kar je sicer povsem druga zgodba. New Orleans, vudu …
In potem Prerokba … Mračni labirinti so bili zloženi, postavljeni in nastavljeni, pa sem imel občutek, da nekaj manjka. Manjkala je Prerokba. Od mnogih poklonov, ki se (ne)očitno skrivajo v zgodbah in se jim (mogoče) posvetim kasneje, je ta najbolj očiten. Lovecraft in njegov vsemogočni Cthulhujev mitos. Začelo se je, kot pišem v enem delu, z iskrico, se spremenilo v plamenček in nato ogenj, dobesedno so se mi prikazovali prizori in nenavadni zapisi. Trajalo je več kot leto dni, da sem zložil koščke in po pisanju posameznih odlomkov sem bil podobno utrujen kot bi prehodil konkreten pohod ali pretekel (vsaj) polmaraton. Če se bo kdo spraševal – ta je najbolj aktualna in zadnja ter v veliki meri odraža moje videnje sveta danes. Videnje, občutenje, predvidevanje …
In na koncu sem vedel, da je to to in da sem sedaj pa res končal. No, pravzaprav ne. Zgodbe sem pošiljal v branje, založbam in urednikom, piscem, knjižnim blogerjem in naključnim bralcem. Vse to se je dogajalo v različnih fazah, dobival sem odzive (ali pa ne), zavrnitve, veliko začudenih vprašanj, na tej poti sem marsikoga tudi »izgubil«. In ko bo knjiga izšla ter jo bodo ljudje začeli brati, bom najbrž še koga. Ampak to sem jaz, Mračni labirinti so del mene, del mojega življenja.
Sploh ne vem, koliko različic je bilo – vrstni red, zgradba, naslov, podnaslov … mislim, da je bila ena od prvih različic naslovljena z Mračne blodnje in tavanja po hodnikih izgubljenega. Kar nekaj zgodb sem izločil, mnoge sem dodelal, razbil, spoznal, da ne sodijo poleg ostalih, nekatere sem celo prerastel ali pa sam nisem več vedel, kaj sem želel z njimi sporočit. Bistvo mojega pisanja ostaja – napiši knjigo, kakršno si želiš sam prebrati. In prav neverjetno je, po vseh teh branjih, se me še vedno poloti vznemirjenje, ko iz tega ali onega razloga prebiram zgodbe v Mračnih labirintih. Sem pa hudo radoveden, kakšna bodo mnenja bralcev …
Lahko vam zaupam enega in sicer ga je prispeval Esad Babačić, nagrajeni in čislani pisec, mojster jezika, ki ga neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Takole mi je zapisal (ta zapis boste sicer našli tudi na ovitku knjige): »Kaj sploh mi še ostane, razen zadevanja s knjigami? Malo, zelo malo. S tvojo se zadevam kot najstnik, ki je odkril boga za platnicami. Moja težava je sicer, da sem prehitro zadovoljen in me še hitreje spusti, zato se najbrž tako manično oklepam določenih knjig, jih rešujem pred pozabo. Sem že odvisen? Ne vem. Včasih samo berem bolj počasi, da ne ugasnem pred spoznanjem. Tebe tudi. Beseda je luč.«
Mračni labirinti niso branje za mimogrede. Mnoge bodo pretresli, osupnili, presenetili, šokirali … predvsem upam, da bodo dali ljudem misliti. Kdo so, kje so. Pa tudi kdo in kaj sem jaz. Jaz sem vesel in ponosen, da sem to zgodbo zaključil, saj sem prepričan, da sem zaključil določeno poglavje v knjigi življenja. In grem sedaj lahko naprej …
Krog je sklenjen.
P. S.: Mimo tega ne bo šlo. Mračnih labirintov ne bi bilo brez mnogih ljudi in boljše, da ne grem naštevat vseh tistih, ki so me navdihovali, stali ob strani ali mi obrnili hrbet … Pa bom toliko drzen, da bom naštel tistih nekaj, brez katerih ne bi bilo mene, mojih zgodb … Hvala staršema, da sta mi ne glede na vse stala ob strani in me spodbujala. Hvala Klemnu, ki je v meni vsakič znova zanetil iskrico in me s svojimi redkimi deli podžgal, da sem ga želel prekositi. Ne bo se strinjal, ampak menim, da mu še nisem prišel blizu. Hvala Heleni, ki mi je celoten del popotovanja skozi mračne labirinte stala ob strani, bila moja luč ter tudi najtemnejša senca. Hvala Tarasu, Viti in Adamu, na katere sem ne glede na vse neizmerno ponosen in so vsekakor največje in najlepše, kar sem v življenju dosegel in ustvaril. Upam, da bodo nekega dne tudi oni ponosni name.
Ne morem se zahvaliti profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz osnovne šole – če bi poslušal njiju, ne bi več pisal, če pa že, mojega pisanja ne bo nihče nikoli bral. Toliko bolj sem lahko hvaležen profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz moje srednje šole – profesoricama Mojci Jerala in Heleni Seliškar. Obe sta znali biti kritični, iskreni, objektivni in konstruktivni, predvsem pa sta me spodbujali, da sem pisal in se razvijal. Pa hvala srednješolskemu razredniku, profesorju Jožetu Humljanu, da je spregledal marsikatero neumnost, ki sem jo naredil, pa profesoricama Vugrinec in Vreček, ker sta mi širili obzorja.
In tukaj bi sedaj lahko sledil del, v katerem bi se zahvalil vsem, ki so name vplivali. Omenjam zgolj nekaj najpomembnejših. Jack London, Herman Hesse in njegov Stepni volk, Charles Baudelaire in Rože zla, Miltonov Izgubljeni raj pa Dantejeva Božanska komedija, svetovi H.P.-ja Lovecrafta. Domišljija Jimija Hendrixa, poezija Jima Morrisona, prostrani glasbeni svetovi Led Zeppelin, glasbena čarovnija imenovana Gov’t Mule, zgodbe Đorđa Balaševića, pripovedna lahkotnost Zorana Predina in neverjetna človečnost Vlada Kreslina, svetla temačnost Johnnyja Casha, skupini Hiša in Res Nullius. In seveda tisti, ki mi »stojijo« ob strani že dobrih trideset let – Metallica. Drobce vseh naštetih in mnogih drugih boste našli v Mračnih labirintih.
Hvala Nataši Sedminek, Samu Vadnovu in založbi Buča, da so šli v to drzno potezo izdaje Mračnih labirintov. Iskrena hvala za zaupanje. Hvala tudi Tini Intihar Zajec za lekturo in korekture. Imam se za pismenega in mnogi me pogosto prosijo za manjše »lektorske« popravke, pa potem vidim, da strokovnjakom in profesionalcem ne sežem do kolen. Ničkolikokrat sem se prijel za glavo, ko sem gledal in potrjeval Tinine popravke in predloge. Žiga Valetič je opravil odlično delo – šel povsem izven okvirjev mojih želja in idej ter ustvaril naslovnico in (s pomočjo umetne inteligence) naslovne ilustracije za posamezne zgodbe, s čimer se lahko poistovetim in to storim s ponosom. Nenazadnje seveda hvala Esadu Babačiću za nekajvrstični zapis, ob katerem se mi je naježila koža in ki me je navdal s ponosom.
Nazadnje pa hvala tebi, draga bralka, dragi bralec, ki boš vstopil v Mračne labirinte.
Težka voda, prvenec Pie Prezelj, je težka knjiga. Pripoved, v katerem nam je vsak junak tako zelo znan in hkrati tuj ter knjiga, ki jo težko odložimo, a smo ob koncu »prazni«, z ničkoliko vprašanji.
Tu pa tam se zgodi, da berem knjigo, ki ji težko kaj veliko očitam, pa hkrati nimam pojma, kaj naj si mislim o njej. Pred časom sem zasledil opis kolega o knjigi V gozdu in vrtiljaku čustev, ki so ga prevzela. Tudi mene so. Še danes nisem prepričan, ali mi je bila knjiga všeč ali ne. In s Težko vodo je podobno. Skoraj tipičen, kar malo »cankarjanski«, predvsem pa slovenski roman, ki bi ga na film najbrž imenitno prenesel Jan Cvitkovič.
Temačen, a hkrati življenjski. Preprost, a neverjetno zapleten. Ki se (najbrž) dogaja danes, a je globoko zakoreninjen ne le v včeraj, ampak kar v nekoč. Kjer so junaki zelo ljudski in preprosti, pa hkrati večplastni in polni nekih skrivnosti. Moderno, a avtohtono in pristno.
Zgodba se vrti okrog Ide, osamljene vdove, ki se spominja mladosti in mladostne prijateljice Milene ter homoseksualnih nagnjenj, ki v nekih drugih časih niti približno niso bila sprejemljiva. Pa moža Toneta, s katerim nista mogla imeti otrok in se je hodil zabavat k drugim. Ker – zakaj pa ne?! Še posebej rad k sosedi Marti, ki morda iz slabe veste (morda pa ne?) obiskuje Ido in ji skuša pomagati. In tu je še Lojze, še en zanimiv lik, kot ga najbrž še vedno lahko najdemo v vsaki slovenski vasi – bodisi za točilnim pultom bližnje gostilne, na prižnici ali v kakšni razpadajoči lopi. Ve se, kam sodi ženska in kdo je edini možni gospodar v hiši in še kako dobro se ve, kdo je nad vsem – Gospod.
Mojstrsko izpisano, z zanimivimi citati in navedki iz Svetega pisma, tesno prepletenimi svetovi in usodami. Pisanje, kot bi ga pričakoval od nekoga starejšega (avtorica jih še ni dopolnila trideset) in morda celo moškega. Kar vsekakor pomeni, da je avtorica dosegla in presegla marsikaj. In postavila letvico zares zelo visoko.
Pa vseeno – kaj si mislim o knjigi? Včasih me po zapisu prešine kakšna misel, spreleti neko zavedanje, uvid … a tokrat ga ni. Vsekakor knjiga, ki vam jo lahko priporočim, da boste o vsebini, smislu, pomenu in namenu presodili sami. In obenem knjiga, ki ji – in to se mi dogaja prvič!; ne morem dati ocene. Tako subtilno dovršeno izpisana in »izrisana«, z zanimivi karakterji in za naš prostor neobičajnim tokom zgodbe, a ni meni osebno dala pravzaprav nič, razen zmede v glavi. Presodite (in ocenite) sami.
Knjiga Reinholda (in Diane) Messner Podobe smisle s podnaslovom Odrekanje kot navdih za uspešno življenje je avtobiografski preplet spominov in utrinkov iz Messnerjevega otroštva, prvih plezalnih podvigov, soočenj s smrtjo, smrtjo kot tako, čudežnimi preživetji, vedno novimi izzivi in stanjem sveta, v katerem živimo.
Pravzaprav bi na tej točki lahko skoraj nehal pisati. Mogoče je napaka, da je to moja prva prebrana Messnerjeva knjiga in ne poznam njegovega siceršnjega sloga pisanja, še posebej tistega, ko pripoveduje o svojih himalajskih podvigih. Pa ne le o Himalaji, tako kot naši alpinisti s strahospoštovanjem govorijo o naših gorah, on pripoveduje o domačih Dolomitih. (V knjigi recimo tega ni, a je Messner med mnogimi dosežki podpisan tudi pod prvo peš prečenje Antarktike, Grenlandije in puščave Gobi.) A v tem pripovedovanju manjka življenja, vznemirjenja, razburljivosti, očaranosti … v skoposti Messnerjevega pripovedovanja smo takorekoč »oropani« tistega nekaj, kar ljudi kot je on, žene v tovrstne izzive. Ampak še enkrat – to pravzaprav ni knjiga o tem in ne vem, kako piše sicer.
Podobe smisla so dobesedno oris vsega tistega, kar je zanj v življenju pomembno (bilo, je in bo). Razlog za njegov pogosto kar asketski način življenja in temelji za odločitve, ki jih je v življenju sprejemal. Vse od otroštva in življenja v skromni, domala samooskrbni kmečki dolomitski vasici, v veliki družini, kjer so otroci (skupaj jih je bilo devet, le ena hči) počeli stvari, ker je bilo tako pač prav. Počeli stvari – nabirali in cepili drva, skrbeli za živali in čistočo kmetije, se zgodaj naučili, da je treba za skromen zaslužek pogosto veliko in trdo delati, spoštovali naravo in njene danosti ter darove. Danes je to kršenje pravic, izkoriščanje otrok, suženjsko delo in se zaključi, še preden se začne, z besedami »Ne bom. Nimaš pravice, da bi mi rekel, da moram.«
Messner je bil v družini pravzaprav črna ovca, saj se je zgodaj začel zanimati za stvari izven nekih formalnih in akademskih okvirjev – privlačile so ga gore, najprej strme stene domačih Dolomitov, kasneje drugi evropski masivi in nato seveda največji izzivi – Himalaja. V Podobah smisla lahko izvemo nekaj več o tem, zakaj je bil pri svojih odpravah mogoče bolj učinkovit (ali pač uspešen?!) od drugih – skromna oprema, majhne odprave in predvsem prepričanje v lastno znanje, sposobnosti in izkušnje.
Seveda je tudi on ob tem na poteh izgubljal ljudi. Najbolj boleča in pretresljiva je bila ekspedicija na zloglasni Nanga Parbat (se spomnite Tomaža Humarja?) leta 1970, ko je v izrednih (morda bi tukaj lahko uporabil izraz ekstremno izrednih) razmerah med sestopom življenje izgubil njegov brat Gunther, njemu so amputirali sedem prstov na nogah, zaradi česar je moral v prihodnje močno spremeniti in prilagoditi svoj slog plezanja. Zdi se takorekoč neverjetno, da je bil prav Nanga Parbat njegov prvi osemtisočak, do leta 1986 je osvojil še preostalih trinajst in se med drugim kot prvi brez pomoči dodatnega kisika povzpel na streho sveta.
A vse to je v Podobah smisla postranskega pomena. Alpinistični turizem, kopičenje stvari, pretirana potrošnja, onesnaževanje, plastika, podnebne spremembe in še bi lahko našteval. To so teme, ki se jim Messner posveča v tej knjigi, ki jo je predstavljal tudi na promocijski turneji v Sloveniji. Pomemben del je tudi nova ljubezen v liku in podobi Diane Messner, skoraj še enkrat mlajše Luksemburžanke, ki je v Messnerju prebudila iskrico ljubezni in razširila pogled na (sodobni) svet. Pa to niti približno ni bilo tako preprosto kot se morda zdi – kar zapišeta in priznata oba, del knjige in svoje videnje nanj, njegovo življenje in kariere ter seveda skupno pot; je zapisala tudi Diane.
Knjiga je mogoče na trenutke ne toliko pridigarska, kot predvsem očitajoča. Vsi vemo, da živimo v času, ko vse bolj občutimo posledice dejanj preteklih generacij in tudi našega odnosa do sveta in planeta, a se zdi, da je toliko kot očitkov tudi rešitev. Vsak zagovarja svojo. Messner kot nekdo, ki je pred več kot petdesetimi leti prvič obiskal Himalajo, pa predtem Dolomite in Alpe, zagotovo vidi tako posledice globalnega segrevanja kot tudi onesnaževanja in pohvale vredno se mi zdi, da prek svojih fundacij in tudi z lastnim delom na vse to opozarja in skuša spremeniti predvsem naš pogled na svet.
Svet se spreminja in s spremembami se bomo očitno morali naučiti živeti in se nanje predvsem pripraviti. Karkoli storimo (zapremo rudnike, odpiramo nove in nove jedrske elektrarne, ukinemo fosilna goriva, postanemo vegani, prepovemo plastično embalažo …), našega planeta (žal) ne bo rešilo. Tudi sam se spomnim svojega prvega uspešnega vzpona na Triglav v začetku devetdesetih in ledenika, ki sedaj izginja, pa že tedaj kot bucike v goro »zapičene« vse tiste, ki so se želeli skoraj vsi v istem dnevu povzpeti na najvišji vrh Slovenije, pa vseh praznih pločevink piva pri Aljaževem stolpu …
Messner je bil takorekoč med prvimi, ki je začel z uspešnim osvajanjem Himalaje in s svojim entuziazmom ter številnimi predavanji, od katerih je živel, je navdušil nove in nove generacije. Ne le tistih usposobljenih plezalcev in alpinistov, ampak tudi številne »turiste«. Torej bi lahko rekli, da je (ne)posredno kriv za vse tisto, kar se dogaja v Nepalu, Katmanduju, Himalaji in drugod. In seveda je pravilno, da opozarja na vse to, ampak tukaj smo.
In sedaj, ko zbiram vtise in zapisujem to mnenje, vidim, zakaj sem bil že med branjem pravzaprav zmeden in nisem čisto vedel, kaj naj si dejansko mislim o knjigi. Neizmerno spoštujem gospoda Messnerja, njegove dosežke in vse spremljevalno delo, a po drugi strani – on je bil med pionirji, obenem že takrat med tistimi, ki so se tega lotevali skromno. Najbrž si tudi Henry Ford ni mogel predstavljati, kakšno revolucijo v avtomobilski industriji bo sprožil, podobno pa velja tudi za vse druge izumitelje, revolucionarje in pionirje. Nekdo je začel, mnogi so nadaljevali, danes nadgrajujemo, kdo pa bo končal vse skupaj?
Šesta knjiga velikih graditeljev drevesnih hišic – Andyja Griffithsa in Terryja Dentona, prva s podnaslovom (Filmska premiera) in obetom, da bo šla zgodba malce v drugačno smer. Pa gre res?
Morda se boste spomnili, da sem ne tako dolgo nazaj v 65-nadstropni hišici na drevesu pisal o določenih (motečih) ponavljajočih elementih v njunih delih in tudi o tem, kako se prijateljstvo med ustvarjalcema (vsaj na knjižnih straneh) očitno krha. Morda sem slutil, da se utegne zadeva v naslednjem delu zaostriti, saj si Andy (piše, in res slabo riše) in Terry (riše) tokrat res prideta navzkriž.
Morda lahko tokrat ob strani pustimo, kaj prinaša novih 13 nadstropij drevesne hišice, saj je najpomembnejša novost ta, da tokrat beremo knjigo o tem, kako po njunih dogodivščinah nastaja film. Čisto pravi film, ki ga seveda financira založnik Veliki nos, režira pa ga nihče drug kot gospod Velepomembnik. (v bistvu nimam pojma, kdo je on, ampak zveni vele pomemben) In če sta vlogi po navadi zelo enakovredno razporejeni med Andyja in Terryja, svoje skoraj zagotovo vedno doda njuna prijateljica Jill in seveda imamo še kakšen stranski lik.
Prva velika sprememba je vsekakor ta, da je tokrat glavni Terry, saj ga gospod Velepomembnik prepozna kot bodočo filmsko zvezdo in tistega, okrog katerega bo gradil film. Andy je potisnjen na stranski tir in za nameček se režiser odloči, da ga bo igral Mel Gibon. Ne, ne Mel Gibson, ampak Mel Gibon. Gibon (ne opica!), po imenu Mel.
Andy, vse bolj užaljen, se s potisnjenostjo na stranski tir ne spopada najboljše, za mirovnico je Jill, ki pa je preveč zaposlena tako s pripravo živali za snemanje kot svojim rednim delom – medgalaktično službo za reševanje vesoljskih živali. Nova nadstropja niso tako zanimiva (stara so očitno pozabljena) in Andyju niti pisanje avtobiografije ne gre najboljše od rok. Potem se pojavi iskrica upanja, ko Andy odkrije, da so se na drevesno hišico vtihotapile številne krave vohunke, ki jim bodo ukradle idejo za film in ustvarile svojo »muuuumetnino«. (Tako, da boste vedeli, zakaj so na robovih straneh povsod narisane bolj ali manj opazne krave – ker vohunijo!).
Andyja seveda nihče več ne jemlje resno, niti Terry ali Jill in potem, oh potem, potem Andy ugotovi, da mu je nekdo iz strogo (no, najstrožje) varovanega skladišča za čips izmaknil čisto zadnji košček čipsa. Andyju prekipi, prepričan, da je za krajo kriv Terry, ga javno obtoži in sledi veliki spopad nekdaj najboljših prijateljev …
Sem povedal dovolj? Morda celo preveč? No, lahko vam samo povem, da se knjiga (oziroma film) tu ne končata. Lahko pa vam namignem, da sta avtorja čisto na koncu že predstavila nov (stranski) lik, ki zna zaznamovati naslednje delo.
Odraslim, ki bodo tole brali, bo ponavljanja spet preveč, mogoče se boste spraševali, zakaj nadstropja iz prejšnje knjige niso več zanimiva, po drugi strani pa se najbrž ne boste mogli načuditi neizmerni domišljiji avtorjev, da ustvarjata nekaj tako neverjetno prismuknjenega. Ampak to seveda ni knjiga namenjena odraslim. Sodeč po reakcijah svojega 10-letnika, bodo otroci prve in druge triade osnovne šole zagotovo uživali in se zabavali in z nestrpnostjo pričakovali naslednjo, sedmo knjigo, kjer bo drevesna hišica pridobila še 13 novih nadstropij in jih bo štela že 91 (lahko vam povem, da so izvirno še nekaj nadstropij višje).
Praznina je zadnji del politično-kriminalne triler trilogije izpod peresa Mojce Širok – po Rimu in Ljubljani se odpravljamo še v Bruselj. Ne le belgijsko prestolnico, ampak tudi prestolnico evropske birokracije, od koder avtorica že dolga leta poroča in pozna številne skrivnosti.
Dočakali smo zaključek še ene kriminalne trilogije izpod peresa slovenske avtorice – Irena Svetek me z zaključkom (Črni princ) ni prepričala tako zelo kot s prvima dvema knjigama, kaj pa Mojca Širok? Prvi del – Pogodba; je bil zelo italijanski in je zahteval za moj okus preveč poznavanja Italije, drugi del – Evidenca, me je navdušil in tako sem z nestrpnostjo pričakoval in začel z branjem Praznine. Mogoče kot zanimivost, ki me je hočeš-nočeš spremljala celo branje – sredi januarja se tudi sam za nekaj dni odpravljam v Bruselj, kjer še nisem bil. Videl sem fotografije in videe, slišal marsikaj in dobil osnovni »vodič« po mestu – menda varnem mestu, kjer pa pač lahko pride tudi do kakšnega neljubega dogodka. Po branju Praznine človek dobi občutek, da je Bruselj vse prej kot varno mesto, sploh če se gibaš v bolj evrokratskih krogih. Bomo videli.
In če sta se prvi in drugi del malenkostno povezala, je malenkostna povezava tudi tokrat. Borut Lesar, ki je bil minister za promet in infrastrukturo ter v drugi knjigi kandidat za Evropski parlament, je sedaj dejansko poslanec Evropskega parlamenta. Novinarka Mina Kralj, ki je bila nekako središče Evidence, je imela v rokah dokumente, ki so dokazovali, da je bil Lesar sodelavec UDBE, ampak … mogoče se boste spomnili (tisti seveda, ki ste knjigo prebrali), da so Mini pomagali trije prodorni novinarji, a je en od njih kolege dobesedno izdal. No, tudi Nik Petrin je svoj prostor pod soncem našel v Bruslju.
»Glavna« je tudi tokrat novinarka, Karla Pavlin, ki ima nad seboj bolj izkušeno, pretkano in z vsemi žavbami namazano novinarko/urednico, Silvano Komel. Tudi v Praznini je sicer zelo težko določiti, kdo – če sploh kdo; je glavni junak/junakinja, saj se težišče zgodbe precej hitro obrača in spreminja. Po drugi strani to, da avtorica v središče postavlja novinarski poklic, vsekakor kaže na predanost poklicu in pripadnost novinarskemu cehu, ki je nenehno postavljen pred različne izzive in preizkušnje, ki so (pogosto tudi) v nasprotju z osebnimi in poklicnimi načeli ter normami, a jih mnogi (če ne kar vsi) obravnavamo kot nujno zlo, nekje blizu kateregakoli korita.
Karla se v decembrskem prazničnem času in v obdobju tik po pandemiji covida-19 znajde na sedežu NATA skoraj v istem trenutku, ko tam eksplodira bomba. Kaj, kdo, zakaj? Na drugi strani mesta Tara van Berkel, uradnica Evropske komisije, potomka pomembne italijanske plemiške družine, čaka povratni klic svojega asistenta, Gerta Jacobsa. Klica ni, zato se samo odpravi k njemu, tam pa šok – iz stanovanja njenega asistenta na nosilih pripeljejo mrtvega – njenega moža, Tomasa van Berkeleja, vsaj eno karierno stopničko višje postavljenega uradnika EK. Ko so ga reševalci našli, je bil v prostoru, polnem drog, gol, Gerta Jacobsa, domnevnega ljubimca, pa nikjer. Zgodba je zanimiva, ker je Tarina najboljša prijateljica prav Silvana Komel in ker so v stanovanju zakoncev van Berkel dokumenti o subvencijah prevoznikom v skladu s postpandemičnimi ukrepi, a z dokumenti (lahko jim rečemo tudi poročila, priporočila ali pač zakonodajni akti) nekaj ni v redu.
Nenavaden klobčič, v katerega je vpleten še Roland Maartens, Tarin nadrejeni (in njen ljubimec), pa pomemben lobist Marc de Voos in seveda tudi evropski poslanec Borut Lesar. In ne, seveda se zadeva tukaj ne konča, saj je dogajanje postavljeno v Bruselj, mesto drog in razvrata, ki je razmeroma blizu Antwerpnu, pristanišču, kjer v Evropo pridejo neverjetne količine prepovedanih drog, sploh iz južne Amerike. Tu v zgodbo vstopi mafijski voda Didi, pa »njegov« uslužbenec Wim Puurs, ki ima zelo zanimivo (evrokratsko) zgodovino, tu so potem še socialna delavka Maryam, vodja številnih bruseljskih bordelov Britte in sirski begunec Armin Awad. Temu dodajte nekaj umorov, bombnih eksplozij, kriminalistično preiskavo (znova se pojavi tudi David Valenti, ki tokrat sodeluje z belgijskim kolegom Stefanom de Jongom), kakšno (namerno) slepo ulico in premišljenimi dozami strahu in panike. Dve zgodbi, ki se zdita izključujoči, a sta morda mnogo bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled.
Tisto, kar bo bralca osupnilo in presenetilo, bo najbrž ta evropski birokratski labirint, lobistična moč in zakulisne igrice, ki potekajo na tako visoki ravni. Seveda je človeku potem malo bolj jasno, zakaj so stvari, kot so in zakaj se nam marsikaj zdi povsem nesmiselno. Za vsakim, še tako očitnim nesmislom, je nek logičen razlog oz. vzvod, ki jih vlečejo ljudje z zares neverjetno močjo. Lahko bi rekli, da je tudi zato stanje duha in sveta takšno, kot je. Ali je to svet, kot si ga želimo? Avtorica je najbrž z razlogom na začetek umestila Kosovelovo Evropa umira …
Seveda dočakamo tudi razkritje, ki je nepričakovano in presenetljivo, ne pa najbolj smiselno. Po zares dolgi in premišljeni gradnji zgodbe in zapletanju ter prepletanju, se vse skupaj zgodi zelo hitro in ostane brez nekega pravega zaključka. Oziroma je zaključek tako zelo odprt, da si ga vsak lahko razlaga po svoje, avtorica pa ima prostor (in najbrž tudi dovolj materiala) za nadaljevanje ali pa kakšno samostojno zgodbo. Praznina je bila od vseh treh knjig v seriji najbolj berljiva, a me je pustila s preveč vprašanji in v zaključku tudi z naslovnim – praznino.
Bekim Sejranović (žal pokojni) je zame nekaj popolnoma novega, na njegovo knjigo pa me je v času knjižnega sejma opozoril Žiga Valetič in ker rad berem avtorje s tega področja (zdaj že znano dejstvo), se nisem pustil prosit. Knjiga z nenavadnim in rahlo enigmatičnim naslovom je branje, ki ga ne boste kar tako spustili iz rok.
Bekim Sejranović, rojen leta 1972, v Bosni in Hercegovini, po knjigi sodeč bi lahko rekli, da je domači kraj Brčko. Srednjo (pomorsko) šolo je opravljal na Reki, nadaljeval s študijem kroatistike in ob začetku vojne norije (in morije) odšel na Norveško, kjer je tudi doštudiral in magistriral. Njegovo glavno delo je bilo sprva tolmačenje – iz norveščine v bosanščino in obratno, predvsem za vse begunce, ki so še prihajali v to skandinavsko državo, kasneje je prevajal tudi leposlovje in naposled začel še sam pisati. Nikamor, od nikoder je njegov romaneskni prvenec, za katerega je leta 2008 prejel tudi nagrado Meše Selimovića. Umrl je po kratki in težki bolezni, star komaj 48 let.
In zakaj ta dolg biografski uvod? Zato, ker boste med prebiranjem Nikamor, od nikoder izvedeli vse tisto, kar je botrovalo odločitvam za – kot je rad imenoval kar sam – njegovo nomadsko življenje. Večina romana se vrti okrog pogreba strica Alije, kjer glavni junak spremlja svojega dedka in se spominja življenja. Od tega, na katerem pogrebu je bil prvič in do tega, da na dedkov in mamin (njegova babica) pogreb z daljne Norveške ni uspel priti.
Vmes pa nenavadno otroštvo – oče je odšel, mama ravno tako in tako je živel in odraščal s starimi starši, tetami, strici, drugim sorodstvom in seveda sosedi. Odraščal v svetu, za katerega si znova upam trditi, da je mogoč le na področju najine bivše države, sploh pa v Bosni in Hercegovini. Toliko otroške naivnosti, neumnosti, iskrenosti, prisrčnosti, (črnega) humorja, neprimernih vzgojnih prijemov, slabih odločitev, smrti in življenja, nemogočih prvih poljubov, radosti in nesmislov …, najbrž ne more ustvariti nobenega druga država, družba oz. narod.
Nenavadnemu otroštvu sledi divja puberteta na Reki, punk skupina Paranoya, vse mogoče droge, nemogoča družba, prijateljstva za vse večne čase, kultni Palach, policijska represija in predvsem večno iskanje prostora pod soncem. Začetek vojne in Bekima želijo v svoji uniformi kar tri vojske – hrvaška, srbska in bošnjaška. On v vojni ne vidi prav nobenega smisla, zato zbeži – najdlje, kot je lahko, na Norveško. Daleč od tega, da bi bilo to lahko ali enostavno, a mu je uspelo. Tudi na Norveškem mu ni bilo postalo z rožicami in opravljal je vsa mogoča priložnostna dela, spoznaval neverjetne in še bolj neverjetne ljudi, se zaljubil, odljubil in prihajal do vedno novih življenjskih spoznanj.
Zgodili so se Lars, Aljoša, Marko, pa Selma (»bodoča bivša žena in mater otroka, ki je mogoče njegov«), Sigi, Hamid, Dalton, Saša, Kole, Rale, Silvija, Goran, Sara in še bi lahko našteval. Vsak od njih bi imel najbrž lahko svojo knjigo. Prihajali so in odhajali, bežali in se vračali ali pač odšli za vedno, brez pozdrava. V dimu hašiša, ob domači kahvi kadarkoli ali po edini (nikakor pa samo po eni!) pravi rakiji.
Tudi Bekim Sejranović je prihajal in odhajal, nikamor in od nikoder. In če sem zadnjič med pisanjem o Hemonovi Tole ni zate ugotavljal, kako avtor nima tistega balkanskega oz. bosanskega »šmeka«, je Sejranovića tudi zaradi tega toliko večji užitek brat. Smeh in solze. Knjigo je iz bosanščine – vsaj po mojem osebnem mnenju – odlično prevedla Dijana Matković in uspela obdržati pristnega duha pripovedi, ki se pri takšnih avtorjih lahko hitro »izgubi s prevodom«. Skratka, knjiga ki je ne spreglejte!
Mladinski roman avstralskega avtorja Barryja Jonsberga se loteva številnih aktualnih tem, kjer je nekatere mogoče težko preslikati na naše okolje, a je v luči razumevanja mladostniških stisk branje še kako zanimivo. Za vse – mladostnike in starše.
Glavna junakinja romana je 13-letna Cate (oziroma Caitlyn ali preprosto CC), ki po ločitvi staršev dobršen del časa preživlja z mamo in njenim novim partnerjem Samom, vsakih štirinajst dni pa konec tedna preživi z očetom. Ima najboljšo prijateljico Elise in odlično piše.
Konci tedna, ki jih preživi z očetom, so vedno nekaj neobičajnega in znajo bralca malce zmesti. Že v uvodnih poglavjih gresta tako z očetom na prav poseben prostor, kjer sta priča NLP-jem. V Avstraliji je (očitno) mogoče marsikaj, v nadaljevanju pa bralec spozna, da gre pač za očetove posebne projekte, s katerimi želi ljubljeni hčerki vsakič pričarati nekaj posebnega, drugačnega, nepozabnega, recimo kar edinstvenega.
Vse dokler se nekoč ne zgodi nekaj nepričakovanega – huda prometna nesreča (ki seveda ni bila del očetovega skrbno izdelanega scenarija!) in oba se znajdeta v življenjski nevarnosti. Vse se odvija prav v obdobju, ko mamin partner Sam dobi ponudbo za delo v Londonu, kamor bi se z njima preselila tudi Cate. Očetova »malomarnost« je pravzaprav zgolj voda na mamin mlin, da gre Cate z njima, čeprav si najstnica tega ne želi.
Cate se odloči, da bodo »pravico« iskali na sodišču, kjer pa na plano med staršema/bivšima zakoncema, ki se sicer vzajemno spoštujeta in želita predvsem za Cate le najboljše; pride marsikaj zamolčanega. Vmes se mora Cate boriti še s stisko prijateljice Elise (katere starša se ločujeta), literarno slavo (na anonimnem literarnem tekmovanju osvoji drugo mesto, 13-letnica v kategoriji literarnih težkokategornikov) in seveda izpraševanjem, česa si pravzaprav želi.
Na dan sodničine razsodbe, ki se zdi zelo v zraku in bi se lahko nagnila na katerokoli stran (čeprav bi morala biti v ospredju Cate), se zgodi nepričakovano – s kar nekaj zamude se na sodišču pojavi Catein oče in odstopi od procesa, kar posledično pomeni Cateino selitev v Veliko Britanijo ter predvsem njeno veliko zamero do očeta. Kako in zakaj se je njen ljubljeni oče odločil, da kar tako obupa, dekletu ni jasno in ji še lep čas ne bo.
Pa to seveda še ni konec, a ker sem že tako mogoče zapisal kaj preveč, vas zaključno napeto in nepredvidljivo, predvsem pa ganljivo branje še čaka. Verjemite, vredno je. In mogoče mogoče (ali pač najbrž) se vam bo osolzilo oko. (Priznam, meni se je).
Branje se me je najbrž še toliko bolj dotaknilo, ker sem šel nedavno tudi sam skozi proces ločitve in čeprav sva si z bivšo ženo lepo (da ne rečem kar zgledno) »razdelila« odgovornosti glede vseh treh otrok, sem se tu pa tam prepoznal. Z bivšo ženo sva si različna, a oba gledava na to, kaj je in bo za otroke najboljše. Trudiva se, da so pravila enaka ali vsaj podobna, pa vseeno vem, da bodo pri njej prišli do drugih in drugačnih znanj in veščin, ki jim bodo v življenju koristile, pri meni pa do drugih. In s tem ni čisto nič slabega. Oba delava napake, vsekakor si pa ne znam predstavljati življenja, da bi otroke videl samo za en konec tedna vsakih štirinajst dni, kaj šele, da bi šel kdorkoli od naju živet na drug konec sveta ali – mogoče najhuje; da bi se komurkoli od naju (ali kateremu od otrok) zgodilo kaj usodnega, smrtno nevarnega.
Sam trdim, da so otroci naš smisel in tudi poslanstvo in če kaj, si zaslužijo naš čas, pozornost, spodbudo, podporo, ljubezen in spoštovanje. Preprosto? Niti približno. Drobna iskrica nas uči vsega tega, na trenutke celo zelo skrajno, ampak tako kot miru ne cenimo, če ne doživimo vojne, se tudi pomembnosti določenih ljudi ne zavedamo, dokler jih ne izgubimo.
Obožujem avtorje, ki prihajajo s področja bivše Jugoslavije – njihovo pisanje ima nek poseben čar, kljub mojim letom me na tisto obdobje bivše skupne države vežejo številni lepi spomini, pa tudi sicer sem v zadnjem obdobju stal kar nekaj čudovitih vezi z ljudmi iz tega področja.
Aleksander Hemon je eden tistih piscev, ki ga bralci častijo – lahkotnost pripovedovanja še tako težkih zgodb, bogat jezik in nizanje zgodb kot bi nizal koralde na ogrlico. Tole ni zate je njegova prva knjiga, ki sem jo šel brat, pa čeprav imamo v slovenščini kar nekaj njegovih del. V Sarajevu rojeni Hemon velja za bosansko-ameriškega avtorja, saj že od leta 1992 živi in ustvarja v ZDA, pravzaprav več kot polovico svojega življenja. In to, da je s svojim slogom navdušil in očaral Američane (pa ne le njih, da ne bo pomote), pravzaprav ne preseneča, tako kot jih je s svojo drugačnostjo tudi NinaBunjevac, ali pa predvsem Nemce Saša Stanišić. A si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, kaj bi si v ZDA mislili npr. o Ahmedu Buriću, a si obenem tudi ne morem predstavljati, da bi njegov »žmohtni« slog pripovedovanja lahko kakorkoli smiselno prevedli v angleščino in obdržali duha. Tisto, kar pri Hemonu pogrešam, je pravzaprav prav ta pristni, neukrotljivi (včasih pač tudi neprevedljivi) bosanski pripovedovalski duh.
Tole ni zate je zanimiva in nadvse berljiva zbirka spominskih okruškov, v katerih se avtor vrača v rodnoSarajevo, Bosno in Hercegovino ter SFRJ, v čase pred bratomorno vojno, svoje otroštvo in mladost. Melanholično, mladostno igrivo, razigrano in vihrano, otroško navihano, brezskrbno in predrzno ter presenetljivo kruto, polno takšnih in drugačnih kazni ter smrti.
Med prebiranjem se boste nehote začeli spominjati lastnega otroštva in mladosti – osnovnošolskih simpatij, brezskrbnih počitnic, neskončnih potovanj na poletne počitnice, predrznosti in preizkušanj, lokalnih barab in prvih »bullyjev«, zaradi katerih ste ostali brez kakšne ljube igrače, imeli luknjo več na hlačah in si skrivaj v rokav brisali solze in smrklje.
Vsaka zgodba oz. spomin se zaključi s kakšnim domiselnim, dvoumnim filozofskim stavkom, ki ga boste obračali levo in desno, naprej in nazaj ter odkrivali vse mogoče poglede in misli. Jih boste odkrili? Najbrž le do zaključka naslednje zgodbe, ko boste znova razmišljali. In se spominjali!
Upam si reči, da Hemon v bosanščini ne bi zna napisati nečesa tako izbrušenega, saj je ta jezik veliko bolj ljudski, tradicionalen, pristen in živ. Že posamezne besede, ki jih uporabi in navede, so takorekoč neprevedljive in tisti, ki ste z Bosno (ter ljudmi od tam, ne glede na to, kot kaj se opredeljujejo) v stiku veste, da je njihov jezik nekaj povsem drugačnega (in težko razumljivega) od tiste »klasične« srbo-hrvaščine, ki smo se jo učili.
Težko presodim, ali je Tole ni zate najboljša Hemonova knjiga, vsekakor pa je tako dobra, da bom poiskal in prebral še kaj njegovega. Mogoče je to knjiga, v kateri je veliko Bosne, a premalo bosanskega in sem preprosto pričakoval preveč.
maticpise.com 