(brez naslova)

John Lennon

Knjiga o Johnu Lennonu utegne nekatere razočarati, zaradi drugačnega vpogleda nekatere zagotovo navdušiti, prav vse pa presenetiti. Lesley-Ann Jones, ki je »kriva« za odlično biografijo o Freddieju Mercuryju, se je tokrat lotila enega najbolj nenavadnih likov v zgodovini rock glasbe.

John Lennon je tisti problematični in drugačni Beatle, zaradi svojih očal (babičinih, mimogrede) tudi najbolj prepoznaven, k prepoznavnosti pa je seveda pripomogla tudi njegova nenavadna solistična kariera, zakon z Yoko Ono in seveda smrt. Umor, seveda. Do takrat pač ni bilo veliko rock glasbenikov, ki bi umrli pod streli oboževalca. Umirali so v letalskih ali prometnih nesrečah, zaradi predoziranja (kar je bilo vedno v zelo sumljivih okoliščinah), ne pa pod streli. Mark Chapman je bil tisti, ki je 8. decembra 1980 pred newyorškim poslopjem Dakota v karizmatičnega Britanca izstrelil štiri usodne naboje. In če je zloglasni festival v Altamontu končal obdobje zlatih (hipijevskih) šestdesetih, je Lennonova smrt zaključilo leto, v katerem so umrli štirje pomembni in vplivni glasbeniki – Bon Scott (prvi pevec AC/DC), John Bonham (bobnar zasedbe Led Zeppelin) ter Ian Curtis, za zvrhano mero pa lahko dodamo še Stevea McQueena, Alfreda Hitchcocka, Petra Sellersa, Mae West, Sartreja in Henryja Millerja.

John Lennon zaradi smrti oz. načina, kako je umrl, seveda ni nič pomembnejši, kot bi sicer bil. Ampak za začetek glede biografije, ki nosi podnaslov Življenje, ljubezen in smrt največjega rockovskega zvezdnika in zakaj utegne mnoge razočarati. To pač ni tista klasična biografija o liverpoolskem dečku, ki je ure in ure garal, (skoraj) čudežno uspel in postal član najslavnejše glasbene četverice. Tu ni zakulisja, kako so potekala snemanja in kako sta se kalila McCartney in Lennon, kaj se je dogajala na letalih, avtobusih, v hotelskih sobah in zaodrju številnih koncertov. (Skoraj) Nobenih novih pikantnosti.

Njegovo življenje je bilo vse prej kot idealno – že od otroštva dalje. Zaznamovano z odhodi, smrtmi, zapuščanjem in iskanjem, z močnimi oz. pomembnimi ženskimi liki, naj je bila to mama, teta, babica ali katera od ljubezni. Vsaj meni se je Lennon predstavil v povsem drugačni luči – zmeden, razrvan, »poškodovan«, a obenem genialen in osredotočen. Ljubezni mu je v življenju manjkalo in pogosto je iskal hitro uteho, njegov spolni nagon je bil skoraj nenasiten. A takorekoč vse ljubezenske zveze se zdi, da so bile nadomestilo tiste resnične in iskrene starševske ljubezni, ki je ni bil nikoli deležen. In z vsemi vzorci iz otroštva in mladosti ne preseneča, da je bil slab mož in še slabši oče. Tako Cynthii kot Julianu in kasneje Yoko in Seanu. Ne preseneča, da je bila Cynthia pravzaprav nadomestek za Brigite Bardot in da si je kasneje našel nadomestek tudi za (prestaro) Yoko Ono, v podobi mlade May Pang. Morda preseneča, da ni bil odklonilen do homoseksualnih izkušenj – prva takšna je bila z managerjem Beatlov Brianom Epsteinom in druga, tista bolj odmevna, z Davidom Bowiejem. Ampak saj vemo, da za tiste čase nič od tega ni bilo presenetljivo, za Lennona pa sploh ni.

Pravzaprav boste ključno sporočilo o knjigi prebrali že v avtoričinem uvodu, ki je dolg, a vsebinsko poln in zelo pomemben. John Lennon ni umrl le tistega decembrskega večera – umiral je znova in znova in se na novo rojeval. Umrl je, ko sta ga zapustila starša in ko so ga v šoli želeli zapreti v neke klišeje. Umrl je, ko je izvedel, da bo postal oče in ko se je prvič poročil. Umrl je, ko je ugotovil, da z Beatli ne morejo več nastopati v živo in ko je spoznal, kako težko je breme slave, ko imaš vse, pa nimaš nič. Umrl je, ko je zapustil Veliko Britanijo in odšel v ZDA, postal ena od tarč Nixonovega lova na čarovnice. Pa se je znova in znova rodil. Neuspele ali nerazumljene aktivistične akcije, ki so bile – resnici na ljubo; včasih res same sebi namen. Zapustil je Yoko – umrl, se vrnil in postal gospodinjec in oče – umrl, pa šel ustvarjat še zadnji kos glasbe – Double Fantasy, ki je izšla tri tedne pred smrtjo. Umrl še zadnjič, tokrat dokončno. Pa še vedno živi in vedno bo živel. Njegova zapuščina je preprosto preveč bogata, raznolika in pomembna, da bi jo zgodovina lahko kadarkoli spregledala.

In vse to je pravzaprav ta biografija – seznam Lennonovih »smrti« in rojstev. Razlogov in uvidov, zakaj je bilo temu tako. Včasih res intimnih in drugič zelo psiho-analitičnih razmišljanj o njegovem delu, liku in pomembnosti. John Lennon je bil marsikaj – velik umetnik in ustvarjalec, težaven in nerazumljen posameznik, ki je nosil veliko različnih mask in ki bi ga kot takega lahko ob bok postavili vsem velikanom. Nekateri so mu bili vzor, z drugimi je sobival in soustvarjal ali se z njimi vsaj družil in številne je navdihoval in še vedno jih. Skratka, zelo celovit vpogled v vse tisto, kar pravi naslov biografije – življenje, ljubezen in smrt ter seveda glasba in aktivizem vsekakor enega največjih rock zvezdnikov vseh časov.

Učila, 2021

Noctiferia – Reforma

Včasih človek kakšno stvar sluti … med poslušanjem akustičnega nastopa Noctiferie, ki ga najdete zabeleženega na plošči Transnatura, sem nekje nekako slišal Laibach. Preteči in grozeči Giannijev glas se je zdel kot nalašč za Laibach, enako velja za apokaliptična in kritična sporočila …

In glej ga zlomka, kmalu izvem, da Noctiferia dejansko pripravljajo ploščo, na kateri se bodo poklonili morda največji (zagotovo pa najvplivnejši) slovenski zasedbi Laibach. Bilo je nekaj nastopov, zgodil se je covid-19 in v tem času tudi odličen koncert v Kino Šiška, kjer mi je v spominu ostala predvsem odlična postavitev oz. osvetlitev odra, ki je bila sicer v znamenju slovitega križa, a so fantje dodali podrobnost ali dve.

In sedaj je tu plošča. Reforma, z le osmimi skladbami. Zakaj le? Zato, ker bi si človek želel več, ker imajo Laibach za pasom še veliko skladb, ki bi res fantastično zvenele v tovrstnih predelavah. Ali kot sem zapisal – skladbe Laibach so same po sebi odlične in hipnotične, Noctiferia so iz njih potegnili vso surovo energijo in moč, udarnost in dodatno hipnotičnost. Plošča, ki se je ne naveličaš poslušat in se ti vsakič znova zdi prekratka.

Vsaka skladba je pravzaprav zgodba zase. Kratka Barbarians are coming, ki od uvoda dalje zveni kot vojna napoved oz. prihod glasne in strašne vojske. Komaj zaznavno se prelije v Now you will pay, kjer za mikrofonom stoji David Vincent (znan tudi kot Evil D, sicer bivši član Morbid Angel) in skladba prav lepo nadgradi uvodno. Poglejte si video, prepričan pa sem, da si boste zlahka predstavljali koncertno izvedbo, kjer (deset) tisoči pojejo v en glas in delujejo kot nepremagljiva vojska, pa četudi ji nasproti stojijo milijoni tistih, ki pač ne razumejo. Vprašajte se le, koga se je treba bati oz. kdo so ti barbari, ki grozijo?

Melodičen, skoraj ironmaidenovski uvod nas popelje v No History, še eno zelo črnogledo vizijo prihodnosti, ki so jo Laibach izdali na plošči Spectre (2015) in ki bi lahko nosila tudi naslov No Future. Rdeča nit je ostala, a zgolj to … iz skoraj pretirano agresivne zvočne podobe skozi ušesa valujejo razigrane kitare in bombastični bobni. Tanz mit Laibach iz leta 2003 (plošča WAT) je bil takrat ponoven odmik od pričakovanega in je poskrbela za veliko zgražanja, ko so se v uniformah sprehajali po ljubljanskem nakupovalnem centru. Noctiferii se je tokrat pridružil Attila Csihar (znan tudi kot Void), sicer madžarski pevec, ki je znan po svojem delu z Norvežani Mayhem. Fantastičen vmesen vložek, ki se zdi kot popačen politični nagovor norca, ki je tik pred tem, da popolnoma zblazni. Vas bo pesem pognala v ples ali v beg? Stvar perspektive.

Tudi izvirno verzijo pesmi Eurovision najdete na plošči Spectre, vsekakor pa z njo ne bi zmagali na Evroviziji. Pripovedništvo, minimalistično, a tako prepričljivo besedilo in kaj reči drugega, kot da verz »Europe is falling apart« najbrž še nikoli ni zvenel tako sodobno in mogoče. Noctiferia so tu uporabili nekaj več klaviatur, ki glasbi zgolj dodajo nekaj širine kot da bi motile. Smrt za smrt je vsekakor ena tistih skladb, ki na vsakem koncertu poskrbijo za val navdušenja in spadajo v železni (pa čeprav spreminjajoč se) repertoar Laibach in kdo bi si mislil, da gre za skoraj 40 let staro pesem. Besedilo, ki bi ga lahko pripisali kakšnemu Kosovelu in izvedba, v kateri Gianni Poposki zgolj potrdi, kako fantastičen interpret je.

In še zaključni – Das Spiel is Aus in Nova Akropola. Das Spiel ist Aus je ravno tako z albuma WAT in je bila takrat zaznamovana s produkcijsko taktirko Iztoka Turka, sodeloval je tudi Uroš Umek, zelo elektronska in za tisti čas drugačna. Noctiferia so ji – kot že vsem poprej, vtisnili svoj pečat. Uvodoma poklon izvirni različici, nato pa krene po svoje, se ne ozira in ne gleda nikamor – drvi in neustavljivo drvi … Nova akropola z druge, istoimenske plošče Laibacha, kjer so uveljavili svoj temačen industrialni zvok, je kot ustvarjenja za Noctiferio. Piko na i postavi gromoglasen saksofon Jorgena Munkebyja.

Škoda, da niso predelali še kaj s plošč NATO in Jesus Christ Superstar (God is God bi z Giannijem zagotovo zvenela nepozabno!), prepričan sem, da bi tudi starejše Brat moj in Krvava gruda – plodna zemlja zvenele odlično.

Plošča, ki bi lahko bila polno in čistokrvna Noctiferia plošča. Zvočno udarna, skoraj pridigarsko podajanje besedil, ki marsikaj povejo tudi med vrsticami. Skladbam so ohranili tistega izvornega duha, a jim vdahnili novo življenje, novo zvočno podobo in z njimi odprli nov svet raziskovanja glasbenih razsežnosti. Prepričan sem, da bodo številne pritegnili k raziskovanju bogate in raznolike diskografije Laibach. Ne glede na vse, pa gre za enkraten in zelo poseben poklon delu kultne trboveljske zasedbe.

Nika Records, 2021

Rdeča kapica

Kriminalni triler izpod peresa meni neznane slovenske avtorice mi je bil sprva izziv (čeprav Beletrina ne izdaja slabih knjig), potem totalno presenečenje in na koncu navdušenje. Rdeče kapico Irene Svetek tako ne postavljam le ob bok priznanima Golobu in Demšarju, ampak je avtorica oba težkokategornika v mojih očih krepko presegla.

Mnenja so seveda različna, kar sem kaj kmalu spoznal. Zabavno se mi zdi, da se zna izoblikovat tretji tabor – do sedaj smo imeli na eni strani tiste, ki so prisegali na Goloba in Birso ter na drugi strani tiste, ki so bili za Demšarja in Vrenka. In zdaj – kar je sploh prijetno presenečenje, ženska in za nameček z glavnim junakom, ki ni policist, ampak okrožni državni tožilec. In Rdeča kapica je menda le prva v seriji …

Mio Aurelli je glavni junak, državni okrožni tožilec z zanimivim družinskim ozadjem – sin romske matere in italijanskega očeta, ki je v prometni nesreči izgubil dve sestri, s tretjo pa se je nedolgo zatem za dolga desetletja sprl. Po tragični izgubi sina in ločitvi od žene Viole Matjašec, sicer uspešne arhitekte, se vse bolj vdaja alkoholu, razmerjem za eno noč in stari navadi – igram na srečo. Več kot očitno težaven primerek glavnega junaka, na katerega vsi grehi še kako vplivajo, a pogosto pokaže trenutke genialnosti in se na trenutke zdi veliko več kot »le« okrožni tožilec. Prepričan sem, da mu bodo številni grehi v nadaljevanju pogosto prekrižali pot …

No, sama zgodba se sprva zdi ne ravno klasičen, ampak okruten umor, ki namigne celo na to, da bi lahko imeli opravka s serijskim morilcem. V parku Kodeljevo sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene deklice, oblečen v rdeč plašček. V najditelju, Marjanu Hinksu, to sproži uničujoč val spominov, ampak – ali je on tudi morilec? Umorjena (in posiljena) deklica Maja Ogrin je imela v sebi precejšnjo količino kokaina in sledi sprva vodijo k zabavi, kjer je bila z najboljšo prijateljico Lano Kolarič. (Uspešnih) staršev ni bilo doma in seveda zanikata, da bi se na zabavi dogajalo karkoli nenavadnega ali spornega, saj svoji hčerki popolnoma zaupata in jo branita z vsemi mogočimi sredstvi. Njena učiteljica slovenščine jima želi predstaviti drugo plat, a (tako zelo tipično) starša nemudoma zagrozita z odvetnikom zaradi klevetanja. Potem je tu Ivo Bulić, partner Majine mame, ki je Majo odpeljal na zabavo in bi jo moral pripeljati domov … tudi on ima očitno svoje grehe, ki jih počasi spoznamo, eden od teh je tudi preprodaja droge.

Policija in tožilstvo sicer sumita, a se zdi, da gre za popoln umor. Skoraj. Tu je potem še nenavadna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se zaplete Aurelli in pri njej odkrije zanimivo knjigo Temen gozd: psihoanaliza in Rdeča kapica, kjer ga marsikaj spomni na umor in seveda tista pomembna stranska zgodba, ki jo prebiramo v obliki dnevniških zapisov vse od sredine sedemdesetih. Štiriletni Lale (Lazar) je v mali srbski vasici najprej priča, kako stric umori njegovo mamo, mu po dveh dneh zbeži in je nato posvojen ter odpeljan v Slovenijo. Življenje se začne sestavljati v neko normalno obliko, dokler mama ne zanosi in Lale dobi precej bolehno sestrico, okoli katere se začne vrteti družinsko življenje. Lale svoja pestra doživljanja zapisuje v dnevnik in ga odnese pravoslavnemu popu, ki mu je rešil življenje in koščki se počasi začnejo sestavljati. V maniri najboljših Nesbojevih del boste ob razpletu presenečeni, predvsem pa boste knjigo zelo težko odložili iz rok. Kdo v zgodbi je pravzaprav zver in kdo nedolžna, nič hudega sluteča žrtev?

Ob glavni zgodbi se odvija (in prepleta) precej stranskih zgodb, ki od bralca zahtevajo polno pozornost. In tudi, če se kakšna sprva zdi samo stranska in nepomembna, temu ni tako. Prav vsaka je pomembna in vsaka informacija je pravzaprav košček sestavljanke pri razreševanju umora. Avtorica se je v knjigi sicer spopadla s kar nekaj vse bolj problematičnimi in tudi občutljivimi tematikami (spolne zlorabe otrok, pretirana uporaba drog med mladimi in lahka dostopnost, delovanje in povezanost tožilstva in policije, vplivni starši, nezaupanje, skrivanje za lažnimi imeni in psevdonimi, res temne plati ljudi in še kaj), skozi katere spretno, a brez olepševanja krmari zgodbo.

Zakaj me je torej Rdeča kapica prepričala bolj kot knjige (prevečkrat) omenjenih avtorjev? Golob je predvidljiv in se preveč rad zateka v pretirano strokovno pojasnjevanje, kjer se bralec kaj hitro izgubi. Demšar je po drugi strani slogovno sicer povsem drugačen in je lik Vrenka lepo razdelal, a ker gre za tisti klasični Agatha Christie pristop razreševanja umorov, ki mi ravno tako ni pri srcu, me pač vedno znova pusti hladnega. (res pa je, da me Cerkev, ki je menda najboljša, še čaka). Pri Rdeči kapici vsakega junaka spoznamo ravno dovolj, da si lahko izoblikujemo mnenje in nas potem preseneča, seveda pa me zanima, kako se bodo razvijali v nadaljevanju, še posebej Aurelli, ki v marsičem sicer spomni na Nesbojevega Holeja. Zgodba se bere hitro, tok spretno razbijajo dnevniški zapisi in res težko je najti točko, kjer si človek reče, da bo odložil knjigo in šel spat. Ne gre! In to je zame tisto, kar sploh kriminalne romane, dela boljše od drugih.

Beletrina, 2021

Cajhn

Cajhn je znamenje, nekakšna prerokba. Cajhn je naslov romana Vasje Jagra, ki ga boste težko spustili iz rok. Glavni lik romana, Marijan Šket, je slovenski podjetnik, ki mu je uspelo iz nič zgraditi cel imperij, a je bilo breme pretežko. Njegovo življenjsko zgodbo spoznamo v literarnem in pogosto razmišljujočem prepisu intervjuja ene dolge, pijanske noči.

Toliko o romanu Cajhn na kratko. Vasja Jager je najbrž popoln avtor za roman s takšno vsebino, saj ga poznamo kot pronicljivega (raziskovalnega) novinarja, ki redno objavlja zelo zanimive intervjuje z zelo različnimi ljudmi, v katerih ga ni strah zastaviti tudi nekoliko bolj zoprnih vprašanj. Lik novinarja, za katerega bi težko rekli, da je spraševalec, ampak bolj poslušalec, mu ni preveč podoben. Petnajst let po smrt Marijana Šketa, ko je sam na nek način prost tihih dogovorov za mizo, se odloči obuditi še vedno odprto poglavje – biografijo Marijana Šketa. Slednji je novinarja povabil, naj pride k njemu na pogovor, da se spoznata in začutita, a mu skozi skoraj deset ur trajajoč pogovor oz. monolog zaupa svojo življenjsko zgodbo. Novinar slišano povezuje s prebranim in videnim ter se med predvajanjem posnetkov in zapisovanjem veliko sprašuje.

Ampak, kdo je pravzaprav Marijan Šket? Podjetnik vseh podjetnikov? Z receptom za uspeh? Zaslepljen in pogubljen? Bralci, ki so vsaj površno spremljali slovensko tranzicijo iz obetavne jugoslovanske državice v »novo Švico«, bodo v opisanih poslovnih modelih in prijemih zagotovo spoznali zelo različen nabor slovenskih podjetnikov in voditeljev. Gradbinci, bančniki, takšni in drugačni trgovci, mafija, politika, PID-ovski baroni, preprodajalci orožja, prostitucija, pretkani podjetniki, davčne oaze, medijski tajkuni, zadruge, holdingi in še bi lahko našteval. Vsi in vse to je združeno v Marijanu Šketu in njegovi življenjski zgodbi. Skoraj polpismenem kmetu iz Kozjanskega, ki je sicer z veliko garanja in odrekanja ter pogosto s preprosto kmečko pametjo prišel do položaja, ko je vplival na dogajanje v državi. Seveda je trpela družina – žena in otroka, starša ter oba brata. Stkal je nekaj tesnih prijateljskih vezi, pa nekajkrat ugotovil tudi, da je na prsih gojil kačo.

Šket je predstavljen kot negativen lik, saj so njegovi prijemi in prakse pogosto moralno (da o pravnem sploh ne govorimo) sporne, pa se vseeno ne zgodi malokrat, da njegovim besedam prikimamo. Kmečka logika in pamet imata svojo težo. Ne čudi, da ko se ozremo na teh trideset let slovenske zgodovine, da nam postane jasno, da so mnogi prav na tak način resnično uspeli, obogateli in zasloveli. Pa tudi propadli. Tudi Šketov imperij je v času snemanja pogovora pred propadom, glavni akter pa pred velikim zaslišanjem in nato … umre. Kako in zakaj, ne izvemo. Cajhn? Mogoče. Skozi pripoved razkrije marsikaj, kar je bilo javnosti zamolčano – od nesrečnega otroštva, odraščanja in seveda tudi številnih osebnih bitk, ki jih je bojeval skozi leta. Bojeval in v večini primerov zmagoval, ker je preprosto lahko. A marsičesa tudi s skoraj bajnim bogastvom ni mogoče kupiti – ljubezni, sreče, zdravja. Tudi to je v mnogih črnih trenutkih spoznal Marijan Šket.

In kakorkoli neverjetno se vse skupaj bere, se obenem zdi, da beremo presek z najboljšimi (ali najslabšimi?) primeri vsega, kar se je v Sloveniji dogajalo in zgodilo v minulih desetletjih. Prebrano mnogim zagotovo ne bo všeč, saj se bodo v zapisanem našli, prepoznali in zagotovo jih bodo prepoznali tudi mnogi drugi. Pa seveda je treba napisati, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna in da tudi tiste resnične osebe, ki so jasno napisane z imenom in priimkom, v sami zgodbi zaradi časovne in prostorske umestitve dogajanja v tem fiktivnem romanu. Tako kot sta se Šket in zapisovalec biografije dogovorila, da bodo pred objavo vse pregledali odvetniki, da ne bo kaj narobe in bo kdorkoli v težavah, ima seveda tudi Jager dovolj izkušenj, da ve, kako in kaj pisati. No, a ker Šket in odvetniki tega niso pogledali, lahko rečemo, da beremo neavtorizirano in neuradno biografijo slovenske tranzicije, z dobrim in veliko slabega.

Nemogočega in neverjetnega, a žal resničnega.

Litera, 2021

Watchmen

Watchmen je ena najbolj dodelanih in najzahtevnejših stripovskih serij, kar sem jih prebral. Po eni strani sporoča, kako lahko vsak še tako običajen državljan postane superjunak, po drugi strani postavi kar nekaj izhodišč »kaj pa če«, človek pa ves čas sporoča, ali ne gre pravzaprav za karikaturo ne le človeške obsedenosti s superjunaki in višjimi silami, ampak kar superjunakov kot takšnih.

Watchmen je ameriški produkt, ki ga je ustvaril britanski trio – Alan Moore (piše), Dave Gibbons (riše) in John Higgins (on barva). 12 poglavij, vsak še s svojim dodatkom, ki dajo bralcu občutek, da bere biografijo oz. nekakšen dokumentaren strip. Preplet sedanjosti (dogajanje je postavljeno v sredo osemdesetih) in preteklosti (pravzaprav od druge svetovne vojne dalje), osebnih in junaških zgodb, vzporedne zgodbe v stripu, ki ga bere en od stranskih linkov, s kar precej futurizma, ki je bil za tisto obdobje ravno tako značilen in pa na trenutke tako zahtevno in strokovno angleščino, da človek potrebuje slovar.

Avtorji so ubrali nekoliko drugačen pristop, kot smo ga vajeni. Superjunaki so pravzaprav povsem običajni državljani, brez posebnih moči ali znanj (obstajajo izjeme, seveda), a jim je uspelo recimo da s prirojenim znanjem in veščinami uspelo marsikaj – oni so bili zaslužni za »hiter« konec 2. svetovne vojne, po njihovi zaslugi so ZDA zmagale v vietnamski vojni in ker se afera Watergate ni nikoli zgodila, je Richard Nixon takorekoč dosmrtni predsednik. Ampak ker je po obdobju, ko so superjunaki blesteli in skrbeli za red in mir (kot tega niso počeli drugi), prišlo do njihovega zatona, s tem pa so ZDA vstopile v mračno obdobje, napoved tretje (atomske) svetovne vojne s Sovjetsko zvezo – pozabite na Kubo in Prašičji zaliv, tu je seveda Afganistan. In zdi se, da bi John Rambo lahko bil eden od superjunakov …

Edini tisti klasični superjunak s supermočjo je Dr. Manhattan, ki je pravzaprav produkt neuspelega poizkusa oz. nesrečnega slučaja in dolgo časa se zdi, da je on pravzaprav tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega si Sovjeti ne drznejo začeti vojne. Ampak potem on izgine, pa ni edini.

Newyorška policija najde truplo Edwarda Blakea, a se hitro znajdejo v slepi ulici. Zato pa se eden od pozabljenih superjunakov Rorschach (seveda ima vezo s prepoznavnimi testi) odloči raziskati umor, saj sluti, da je zadaj nekaj več. Izkaže se, da je bil Edward Blake resnična identiteta njihovega superjunaškega kolega Comediana in po mnogih letih se druščina znova sreča na pogrebu. In od tu naprej gre le še navzdol … dr. Manhattan po neresničnih obtožbah odide na Mars, genialni Veidt in danes uspešni poslovnež (s superimenom Ozymandias, kar je drugo ime za egipčanskega faraona Ramzesa II.) komaj preživi poskus atentata, pa tudi Rorschach se znajde v zanki, ko ga obtožijo umora nekdanjega zločinca Molocha. Več kot očitno, da bodo morali tudi ostali superjunaki (Nite Owl in Laurie Juspeczyk oz. Silk Spectre, za oba bi lahko rekli, da sta druga generacija superjunakov) znova obleči kostume, iti v akcijo, kar pa pomeni kopico nevarnosti in zvrhan koš razkritih (tudi temačnih) skrivnosti.

Različni namigi, sploh prebiranje stripa The Tales of Black Freighter, kup zanimivih zgodovinskih dejstev, pa potem razkritja in odkritja ter presenetljivi in šokantni preobrati. Košček Antarktike kot rajski tropski otok, popolno in docela nepredvideno uničenje New Yorka kot napoved nečesa večjega in hujšega in dejstvo, da ni nikoli konec. In tudi konec stripa da vedeti, da je konec te lahko zgolj začetek naslednje zgodbe.

Načrtno ne želim v podrobnosti, saj že vsak košček lahko uniči bralski užitek in napetost, kot vam jo bo težko ponudil katerikoli drugi strip oz. stripovska serija. Morda komu ne bo všeč, da sem glavne junake poimenoval superjunaki, pa čeprav so tudi sami tako označeni v stripu. Zanimivo pa je, da je izraz »watchmen« postal stalnica za neke splošne čuvaje, ki skrbijo, da se stvari odvijajo, kot bi si ljudje želeli. A seveda je to vse prej kot preprosto in če povežem to zgodbo in V for Vendetta (ki jo je ravno tako pisal Moore), lahko najdemo kar nekaj vzporednic – resnična moč je v skupnosti, njihovi povezanosti, ampak vsi potrebujemo nekoga, ki nas bo predramil, povezal in vodil. Watchmen tega niso imeli in zato so končali, kot so. Čeprav ni nikoli konec.

DC Comics, 2014

Birds of Prey: Harley Quinn

Stripovsko junakinjo Harley Quinn oz. Harleen Quinzel sem že predstavil v fantastični upodobitvi Hrvata Stjepana Šejića, ki se je osredotočil predvsem na njeno preobrazbo iz perspektivne doktorice in raziskovalke v okrutno zločinko in morilko. No, tokrat o Harley Quinn malo drugače …

Šejić je vsekakor ustvaril osupljivo različico priljubljene antijunakinje, med stripovskimi zanesenjaki pa je na vrhu priljubljenosti različica, ki jo ustvarjajo Amanda Cooner in Jimmy Palmiotti kot pisca in Chad Hardin kot risar (pri nekaterih je bil v tej vlogi Stephane Roux). Harley vsekakor ni tako dodelana kot npr. pri Šujiću in se sploh izgubi v prizorih od daleč, pa tudi sicer se zdi, da njena podoba močno niha skozi zgodbe.

V teh zbirki je zgodb devet in sicer: Secret Origins, Hot in the City, Helter Shelter, Love stinks!, Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians, Better Nuthead than Red, Nocturnal Omission in Crappily Ever After.

Secret Origins nas popelje v otroštvo in mladost Harleen Quinzel, pa seveda v Arkham Asylum, kjer spozna (in se zaljubi) v Jokerja, ta pa jo spremeni v popolnoma drugo osebo, Harley Quinn. Sledi Hot in the City, kjer Harley z vsem svojim imetjem odide v New York in kmalu spozna, da je nanjo razpisana tiralica z bogato nagrado in seveda hitro postane tarča takorekoč vseh morilcev v ameriškem velemestu, znanem po umorih. Zanjo skoraj ni boljšega mesta. Najde tudi popolno bivališče in prvega prijatelja, Big Tonyja. Ne, Beatlov v Helter Shelter ni, pride pa iz Gothama v New York njena bivša pacientka in prijateljica, Poison Ivy in lepotici se začneta proti številnim poskusom atentatov boriti skupaj.

Ne tej točki je vsekakor treba izpostaviti odnos med Harley Quinn in Poison Ivy, ki je vse prej kot prijateljski, s kar nekaj odkritimi ljubezenskimi dejanji, avtorjem pa je treba priznati, da so obe junakinji naredili hudo privlačni in zapeljivi. Da, kljub temu, da je v uporabi vse mogoče orožje, da se trgajo udi, parajo trebuhi in lomijo hrbtenice.

No, pomanjkanje ljubezen pri Harley najbolj izrazito pride na plano v naslednji zgodbi, Love stinks!, kjer zaužije nekaj jagod Poison Ivy in postane nezaustavljivo privlačna za takorekoč vse v svoji okolici. Kar pravzaprav pomeni le še več popolnoma norih in zblaznelih moških, ki si je želijo. Morda, ampak res samo morda tudi najbolj nasilna zgodba, kjer pa je nasilje odlično blaženo z vse bolj dodelanim smislom za (h)umor, kjer pa že lahko vlečemo tudi vzporednice med Harley in Jokerjem.

Sledijo povezani deli in sicer Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians in Better Nuthead than Red, kjer Harley dela v domu starejših občanov in se sooča s krivicami, ki jih (nespametno) rešuje, dokler ne pozna Syja Borgmana, skoraj povsem bioničnega starca, ki želi dokončno uničiti nekdaj močno vohunsko celico predvsem ruskih oz. vzhodnoevropskih tajnih agentov. In tako kreneta na pot – Harley Quinn in Syborg. Njuni nasprotniki so sicer žilavi, a v večini primerov skoraj onemogli starci, ki so odvisni celo od aparatov, zato z eliminacijo nimata posebnih težav. No, morda imata nekaj več dela, ko se z večjo skupino srečata v živalskem vrtu, tisti glavni negativec, veleum in mojster prevar ter razlog, zakaj ga želi Syborg mrtvega, pa vas bo nasmejal. Nimata čudaškega smisla za humor le Joker in Harley Quinn, ampak več kot očitno tudi ustvarjalci njunih zgodb.

V predzadnjem delu, Nocturnal Omission, se morata Harley Quinn in Poison Ivy še enkrat več spoprijeti z zahtevnim izzivom, kdo je oseba, ki je na Harleyjino glavo razpisala tako bogato nagrado, jo poiskati in se je znebiti. Boste presenečeni? Seveda, boste. Navdušeni nad razpletom? Še bolj. Sledi še zadnji del, ki malce štrli, saj gre za zgodbo iz druge serije, pa vseeno – v Crappily Ever After se Harley odpravi na Bahame, na zaslužen oddih. A seveda ne gre vse – oziroma skoraj nič, po načrtih, letalo strmoglavi in Harley se prebudi neznano kje. Za nameček je še enkrat umrl tudi Bernie, njen zvesti bober, ki jo je spominjal na njeno prvo ljubezen, čudaškega (bi bil lahko drugačen?) Bernieja. No, Harley kmalu naleti na skupino mišičastih mož (in žena), ki v njej vidijo boginjo in jo po gostiji in plemenskem obredu odpeljejo k bogu-kralju, ki se imenuje … Tha’Jo-Kaa. Vse jasno? Seveda je. Njuna eksplozivna kombinacija, želeno darovanje bogovom Mukake in vulkan … no, lahko si predstavljate. Zanimiv zaključek (Aquaman?) in kot je v takšnih izdajah običajno, nekaj odličnih neuporabljenih ilustracij.

Harley Quinn za začetnike, za ljubitelje odličnih antijunakov, nenavadnega smisla za humor in ki ob stripovskem nasilju ne rabijo ravno mižat. Sicer, za spoznavanje te res kompleksne junakinje še vedno priporočam Harleen in potem nadaljevanje s to zbirko …

DC Comics, 2019

V for Vendetta

Še ena legendarna zgodba, kultni junak in v zadnjem obdobju simbol uporništva, odporništva proti vsemu ustaljenemu, novodobni Che Guevara. Ampak V je bil pred to ikonizacijo in uspešno filmsko upodobitvijo stripovski lik …

Alan Moore in David Lloyd veljata za enega najboljših ustvarjalnih duetov v svetu stripov. Moorea sem že predstavil kot avtorja (on je namreč tisti, ki piše) odličnega Batmana The Killing Joke, ustvaril je tudi serijo Watchmen, risar David Lloyd pa ima za pasom ravno tako nekaj odmevnih izdaj (npr. Doctor Who, Wasteland, Hellblazer), tisto najbolj presenetljivo pri V for Vendetta pa je zagotovo čas, v katerem je nastal in sama vsebina oz. zgodba. Sam sem prebiral izdajo, ki je izšla ob trideseti obletnici in v kateri je seveda vseh deset zgodb in če boste imeli priložnost, vam predlagam, da si najprej preberete ozadje nastajanja stripa in same zgodbe.

Strip je namreč začel izhajati leta 1982 (!!!), zgodba pa se odvija leta 1997, v Veliki Britaniji, v času po 3. svetovni (atomski) vojni. Na oblasti so fašisti pod imenom Norsefire, ki so državo temeljito očistili – tako ameriškega orožja kot tudi vseh tujcev, priseljencev in drugačnih. Skratka, fašizem, kot ga poznamo iz Italije in ki je razcvet doživel v času druge svetovne vojne. Imajo vrhovnega vodjo, imajo Ušesa, Usta, Nos in Oči, vsi skupaj tvorijo Glavo in tu so še učinkoviti Prsti, ki se pogosto sklenejo v pest, ki udari močno in brez vprašanj. Nadzor, malodane policijska ura, ikonografija, strogo nadzorovani mediji ter za nameček celo koncentracijsko taborišče, blizu Larkhilla, kjer so izvajali (tudi) »mengelejevske« eksperimente, sicer pa skrbeli za prevzgojo drugačnih.

Vsa ta stroga ureditev, militarizem, izrazito moško urejena družba me je spomnila na Deklino zgodbo Margaret Atwood, ki jo je avtorica ustvarila le nekaj let kasneje. Prva polovica osemdesetih in čudno ozračje tako v Veliki Britaniji kot svetu na splošno so očitno navdihovali za tisti čas neobičajna videnja prihodnosti, ki pa se še danes zdijo nadvse aktualna.

In glede na čas, v katerem smo in glede na dogajanje, ne preseneča, da je V-jeva maska postala zaščitni znak anarhistov (in pogosto levičarjev), za svojo jo je vzela tudi skupina Anonymus. In kdo je V? Nihče ne ve, le da se rodil iz ognja taborišča Larkhill, kjer so na njem izvajali različne eksperimente in da je na poti maščevanja proti svojim mučiteljem. S prepoznavno masko z večnim nasmehom in pod plaščem, pod katerim se ne skrivata kri in meso, ampak ideja, z ostrimi noži in kot britev ostrimi misli. Mučitelji? Lewis Prothero, danes prvi in edini pravi glas, tedaj pa glavni komandant taborišča, ki je obseden s svojo zbirko lutk. Pa škof Anthony Lilliman, še en v vrsti pedofilskih duhovnikov, nekoč in sedaj. In dr. Delia Surridge, ki je bila glavna raziskovalka v taborišču in ki se je zavedala, da bo dan pokore nekoč prišel, saj je bila prav ona priča, da je ujetnik iz sobe V preživel eksplozijo in požar. A tisto najhujše, kar je V-ja pravzaprav pognalo na pot – to, da so zlorabili in ubili ljubezen njegovega življenja – Pravico. Pesem … And justice for all Metallice bi bila imenitna glasbena podlaga. Ob citiranjih Shakespeara, Svetega pisma in številnih filozofskih misli pa si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Laibach in njihove številne prerokbe o razpadu sveta …

Eric Finch je tisti detektiv, ki želi terorističnim dejanjem (tudi ta oznaka nam je še kako domača, kajne?) V-ja priti do dna in zanka se res vse bolj zateguje, a tu pomembno vlogo odigra V-jevo predvidevanje in skrbno načrtovanje ter seveda Evey Hammond, ki jo uvodoma reši pred gotovo smrtjo, nato z njo spretno manipulira in jo osvobodi okov tistega, kar si sama predstavlja kot srečo in svobodo.

Presenetil me je del, ki nosi naslov The Land of Do-As-You-Please in kjer V vmes pojasni, da je država trenutno v stanju Land of Take-What-You-Want in razloži, da temu kaotičnemu stanju ni mogoče reči anarhija. Anarhija je brez voditeljev, ne glede na tolmačenja pa v je njej red. Red in pravila. In V je pač odločen, da ta svet uniči in da bodo skupaj zgradili novega, vse pa je seveda v rokah ljudstva, ki ni znalo reči ne, ki je dovolilo, da jim vzamejo vse in jih vklenejo v okove ter nadzirajo na čisto vsakem koraku in določajo potek njihovih življenj. Dovolj je! Pravzaprav je potreben nekdo, ki zaneti iskro in ogenj, ki bo dovolj močan in viden, da bo pritegnil še druge, ki imajo dovolj fašističnega hlada in brezobzirnosti vladajoče peščice, ki (odlično) skrbi zgolj zase. Tako kot pri vsakem takem delu (naj bo to Deklina zgodba ali pa seveda Orwellov 1984) bi lahko zapisali, da je vsaka podobnost z resničnim in trenutnim zgolj naključna.

Priznam, da je strip na trenutke težko brati, saj je zgodb, ki se prepletajo in dopolnjujejo res veliko. Glavni junaki se spominjajo in spreminjajo, avtor je določene dialoge pisal v narečju in jih je že brati težko, razumeti pa še težje in seveda so tu včasih kar zapleteni citati, s katerimi streže V. Njegovo bivališče The Shadow Gallery je žila oz. bi lahko rekli kar nekakšen portal, preko katerega dostopa in nadzira dogajanje v mestu, ne škodi poznavanje Londona, vse skupaj pa je še kako povezano z Guyem Fawkesom in 5. novembrom 1605, kar pa terja še nekaj poznavanja britanske zgodovine. Celotna zgodba in sama ideja je seveda fantastična in le želim si lahko, da bi imeli tako delo prevedeno tudi v slovenščino, vsekakor pa sledi ogled filma (Natalie Portman kot Evey zagotovo blesti).

DC Comics, 2018

Harleen

Harleen Quinzel. Psihiatrinja. Harley Quinn. Jokerjeva velika ljubezen, njegov harlekin. Psihopatinja in morilka. Sprva zgolj stranski lik v stripu o Batmanu, ki je postal zelo samosvoj in priljubljen, doživel nekaj preobrazb in prebujenj, vrhunec slave pa v zadnjih letih tudi po zaslugi Margot Robbie in filma Suicide Squad.

Dr. Harleen Quinzel bi bilo še najbolj pravilno, saj gre za lik psihiatrinje iz Arkham Asyluma, kjer je še ena od mnogih, ki začne »zdraviti« Jokerja. In še ena tistih, pri kateri kmalu ne vemo, kdo je zdravnik in kdo pacient. Kdo sprašuje in kdo odgovarja, kdo »zaslišuje« in kdo analizira? In ko tista tanka črta kmalu postane nevidna in jo dr. Quinzel brez večjih težav prestopi, postane Harley Quinn. In od tu naprej gredo stvari le še navzdol …

Stjepan Šejić je hrvaški ustvarjalec stripov, ki mu je uspel veliki met in sodeluje s stripovskim gigantom DC, ustvarja pa priljubljene stripovske naslove, kot so Witchblade (narisal je kar 34 delov, kar je rekord), The Darkness, Aquaman, Justice League, Suicide Squad in mnogi drugi. Postavljen je bil tudi pred izziv Harleen Quinzel in sodeč po tej zbirki treh delov, mu je uspelo odlično. Stjepan je v tem primeru risal in pisal, kar je dandanes bolj izjema kot pravilo in imel seveda tako v rokah škarje in platno, kako bo na »novo« ustvaril ta izredno zapleten lik. V tej luči je zelo zanimivo pogledati dodatek na zadnjih straneh, kjer je razložen in prikazan njegov proces ustvarjanja.

Harleen je sestavljena iz treh delov, kjer spremljamo preobrazbo dr. Harleen Quinzel, obetavne psihiatrinje, ki ji sam Bruce Wayne začne financirat projekt zdravljenja najtežjih pacientov v Arkham Asylumu, njenega odlašanja do dela z Jokerjem in naposled njunega intenzivnega razmerja. In seveda, kako Harleen Quinzel postane Harley Quinn.

Začne se naključno, kako drugače pa? Harleen Quinzel želi na predavanju z dolgoveznim strokovnim predavanjem prepričati vlagatelje, da bi finančno podprli njeno raziskavo, s pomočjo katere bi našla »zdravilo« za najtežje kriminalne ume, ki so zaprti bodisi v Arkham Asylumu ali Blackgateu. Potencialni vlagatelji gledajo na uro, zehajo, vstajajo in odhajajo. Neuspeh. Po večernem popivanju se odpravi domov in je priča, kako Joker s svojimi pomočniki pride do nove zaloge orožja in se znajde iz v oči z njim. In njegovo naperjeno pištolo! Joker jo pusti živo, a za mlado psihiatrinjo to pomeni vrtinec nočnih mor, alkohola in obujanja bolečih spominov. Njeno dolgovezenje pa je nekoga le prepričalo in njen raziskovalni projekt podpre Bruce Wayne, ki ji odpre tudi vrata v Arkham Asylum …

Tu so zbrani mnogi … od Poison Ivy in Croc Mana, Mr. Freeza vse do njega, do Jokerja. Poseben pacient s posebnim tretmajem. In Harleen se mu dolgo izogiba, se ukvarja in pogovarja ter analizira vse drugo, (skoraj) spoprijatelji s Poison Ivy, vzpostavi zaupanje z vodjo varnostne službe, ne pa z vodjo Arkham Asyluma, dr. Hugom Strangem, ki je prepričan, da je le še ena v nizu utopično mislečih psihiatrov, ki želi s pogovorom pozdraviti najhujše zločinske ume Gotham Cityja. Alkohol, uspavalne tablete, pogosto kar skupaj, nemoč, samoizpraševanje … In Harleen Quinzel (v stripu je kar nekaj zabavnih izpeljank njenega priimka) počasi ugotavlja, da se bo morala soočiti tudi s svojim največjim strahom, z Jokerjem.

In ko se, se seveda zgodi nepričakovano. Nočne more postanejo sanje druge vrste, ko se Harleen ne prebuja več premočena, ampak vlažna. Krhka in nesamozavestna psihiatrinja po hodnikih nenadoma hodi z visoko dvignjeno glavo in zapeljivim nasmeškom, drzni si izklopiti kamero v zasliševalni sobi in Jokerja osvoboditi prisilnega jopiča in okov. Osvobaja pa tudi sebe – telesno in duševno. Pride do točke, ko ve, da je ona tista in da je ona edina, ki lahko pomaga Jokerju. In on njej.

Vzporedno spremljamo tragičen propad tožilca Harveyja Denta, ki se odloči vzeti pravico v svoje roke in okoli sebe zbere vojsko razočaranih policistov, ki jim je dovolj nesposobnosti sodišč in začnejo izvrševati kazni. Smrtne, brez izjeme. »The judge, the jury and the executioner.« Drugi glas v glavi mu svetuje, naj osvobodi vse ujetnike Arkham Asyluma in kot pravijo »all the Hell broke loose«. Harvey Dent, Harleen Quinzel in Joker v epskem finalu. Iz katerega odideta živa, a še enkrat več spremenjena Joker, in Harley Quinn.

Pripoved je odlična, dialogi na mestu, čeprav Jokerja tokrat ne spoznavamo kot duhoviteža in šaljivca, ampak bolj kot res dodelan zločinski um, katerega psihološki profil je res zapleten, spremenljiv in nedorečen. Preobrazba glavne junakinje je tista, ki je tukaj v ospredju in ta vas bo navdušila – podobe se prelivajo, občutja skozi nešteto izrazov … drznost pri ustvarjanju situacij, pa vseeno ohranjen visok nivo nepredvidljivosti in nestrpnega pričakovanja, v katero smer se bo zgodba obrnila. Obstaja kar nekaj stripov o tem, kdo je Harley Quinn in kaj je prignalo Harleen Quinzel do točke zloma, ampak Šejićev vsekakor sodi med tiste najboljše. In zgolj čakam lahko nadaljevanje zgodbe …

DC Black Label, 2020

Črna luknja

Stripi ali risoromani se lahko bralca dotaknejo na različne načine. Nekateri so za zabavo, sprostitev, odklop, mnogi so resno branja, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in ga že vmes ter seveda na koncu prisilijo k razmišljanju. Črna luknja Charlesa Burnsa sodi med slednje.

S samo zasnovo in kot celota me je nazadnje tako močno kot Burnsova Črna luknja osupnila Bezimena Nine Bunjevac. Že dejstvo, da je nekdo mojster tako pisanja kot risanja, me navdušuje in da za nameček ustvari nekaj res izrednega in ne pač zgolj neko skrpucalo, je dosežek. In če to počne na neki konstantni ravni, je občudovanje in spoštovanje z moje strani toliko večje. Bezimena je bila vsekakor tista brca v rit, da sem risano-pisani svet začel znova odkrivat. Ob številnih klasikah, pa DC-jevih super antijunakih in kakšnemu presenečenju, se potem skoraj naključno zgodi tak »šok sistema«, kot mi ga je ponudila Črna luknja.

Naslovnica ni nekaj, kar bi prepričala, opis na zadnji strani pa še. Seattle, sredina sedemdesetih in skrivnostna bolezen, ki začne napadati najstnike. Na hitro prelistane strani (skoraj 400 jih je), nekaj grozljivih, pa grotesknih, srhljivih in pretresljivih, nekaj malega erotike, veliko resničnih in predvsem slog (risanje s tušem, ki mi je bilo od vsega od nekdaj najbolj všeč) so me prepričale, da gre za enega tistih nakupov, ki ga ne bom obžaloval.

Zapletena zgodba me je hitro posrkala vase, pa čeprav je vse skupaj zelo težko (pravilno) interpretirati. Tu je dekle Chris, priljubljena in uspešna srednješolka s popolnim življenjem. Vanjo je zaljubljen plahi Keith, ki si čustev ne upa priznati, pa tudi razlaga si jih zelo po svoje. Potem se v zgodbi pojavi Rob, njena edina prava in resnična ljubezen, ampak … z nenavadno rano v obliki ust na vratu. Chris se prestraši in še preden se dobro zave, je okužena tudi sama. In ni edina! Gozd, v katerega mladina hodi skrivaj popivat in se zadevat, je poln njim podobnih odpadnikov družbe, z razkrajajočimi in vse bolj grozljivimi ranami. Glavni med njimi je Dave, ne le zaljubljen, ampak kar obseden s Chris. Gozd je poln drugih nenavadnih artefaktov, kar slika idealen scenarij za kakšno grozljivko, kjer so najstniki ponavadi najbolj očitne žrtve.

Chris ne zmore več drugačnosti in odloči se za beg, Rob ji pri tem pomaga, a sam kaj kmalu postane žrtev Ricka Frika, morda najbolj strašljivega člana te nenavadne gozdne druščine. Chris je sama in osamljena, izgubljena in prestrašena v grozljivem gozdu, ko ji na pomoč priskoči Keith. Slednji se vmes pri prodajalcih trave in drugih opiatov zbliža z nenavadno Elize, ki ima rep. In odlično (ter preroško) slika … ali je njena oznaka Lizard Queen zgolj opazka na njen repek ali pač poklon Jimu Morissonu, »kralju kuščarjev«, ne vem. Med izstopajočimi glasbeniki je vsekakor večni kameleon, takrat takorekoč na vrhuncu kariere, David Bowie.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo glavni akterji in kjer je treba biti res previden, kaj se dogaja zdaj in kaj se je zgodilo, kaj je posledica sanj ali zadetosti, ali smo zgodbo iz druge perspektive že spoznali iz ust koga drugega, se povežejo, postrežejo z nekaj presenetljivimi odkritji in razkritji in končajo zelo odprto … Chris gola plava v hladnem morju, malo prej je simbolično pokopala Roba in gleda v zvezdnato nebo … konec ali začetek nečesa novega?

O Charlesu Burnsu ne bom pisal, veliko zanimivega so o njem in njegovih delih preberete v odlični spremni besedi Gašperja Rusa. Sama Črna luknja je sicer sestavljena iz 12 posameznih nadaljevanj, ki so izhajala med leti 1995 in 2004, v tej zelo sveži zbirki je zbrana seveda celota. Kar težko si predstavljam, kako nestrpno in polno pričakovanja so bralci čakali na vsako novo nadaljevanje v tistem obdobju? Kot ugotavlja že Rus in kot sem med branjem spoznaval tudi sam, bo zgodbo interpretiral vsak sam … vsekakor gre za še en odličen prikaz realnosti pregovorne ameriške popolnosti. Težavno najstništvo, nasilje in zasmehovanje, iskanje utehe v drogah in alkoholu, bežanjem, stiske, krhke prijateljske vezi, odkrivanje spolnosti, posilstva, težave v šoli in s starši. In tu je potem virus, ki je tukaj seveda močno karikiran in bi lahko bil karkoli – spolna bolezen, napoved (strip se dogaja sredi sedemdesetih) AIDS-a ali pač splošno stanje duha. Raztrgano, popačeno, razčlovečeno … nekje med hipijevsko svobodo in uporništvom punka, psihadelija in iskanje popolne svobode. Vse skupaj si lahko seveda razlagamo tudi kot nastavljanje ogledala odraščanju samega avtorja, ki na to obdobje nima najlepših spominov. Vsekakor pa vas bodo navdušili res izpopolnjene risbe – naj je to človeško telo, obrazi v šolskem albumu, do zadnje podrobnosti ustvarjen gozd, puščava in neskončne ceste, reka in morje, rane ali pač vrtinci blodenj, sanj, mor in padanja v stanje opojnosti in zadetosti. Vse strašljivo v gozdu, ki je ponoči še toliko bolj grozen kot podnevi. Popolno.

Risoroman Črna luknja vas ne bo pustil ravnodušnih in le upam lahko, da bomo dobili v slovenščino prevedeno še kakšno Burnsovo delo, saj je vsaj mene osebno, prevzel in navdušil.

Forum, 2021

Bram Stoker’s Dracula starring Bela Lugosi

Dolg naslov, priznam. Ampak tako kot je pri Frankensteinu vedno zapisano, da gre za delo Mary Shelley, tudi pri Draculi velja, da je tisti en in edini tisti, ki ga je ustvaril Bram Stoker. Verjeli ali ne, roman je prvič izšel leta 1897! Kmalu po prvi svetovni vojni se je najprej zgodila gledališka uprizoritev, nato pa leta 1931 še kultni film, v katerem je zaigral takrat takorekoč neznani madžarski igralec Bela Lugosi.

No, Lugosi je sicer zaigral že v broadwayski različici in to v več kot 250 ponovitvah, kar je bil za tiste čase izjemen dosežek, film je bil vseeno druga zgodba in zelo zaprt Hollywood ravno tako. Lugosija je posebnega in izstopajočega vsekakor naredilo njegovo madžarsko poreklo, močan naglas in tudi zato je bil kot nalašč za glavno vlogo.

Ampak knjiga je knjiga, gledališče nekaj povsem drugega in film tretjega. Kakorkoli mojstrski je bil Lugosi v svoji vlogi (seveda velja na tem mestu izpostaviti še podobno odličnega Christopherja Leeja in Garyja Oldmana v meni zelo ljudi različici, ki jo je zakrivil Francis Ford Coppola), se je film v marsičem odmaknil od Stokerjeve različice. In potem so upravljavci zapuščine obeh glavnih akterjev, torej Stokerja in Lugosija, prišli na idejo, ki skoraj kot edina omogoča, da se Bela Lugosi pojavi kot Dracula v kar se da avtentični predelavi originalnega Stokerjeva romana – stripu.

Zgodba je bila napisana, za stripovsko priredbo je poskrbel Robert Napton, levji delež dela pa je opravil El Garing, ki je moral Belo Lugosija »preliti« v temačno vzdušje tako Transilvanije kot potem Londona, recimo temu umetniški nadzor ali režijo pa je vodil Kerry Gammill. In kako jim je uspelo? Neverjetno! V celoti črno-belo, kar se seveda sklada z Lugosijevo filmsko različico in seveda zvesto sledeče Stokerjevi izvirni predlogi – torej brez združevanja likov, umetniškega pretiravanja in samovolje. Čuti se duh Londona konec 19. stoletja, temačnost tistih časov in seveda povsem drugačno razmišljanje ljudi, naj so bili verni ali ne.

Jonathan Harker v imenu svojega delodajalca obišče grofa Draculo na njegovem gradu in že sama pot je seveda nenavadna, še posebej, ko tamkajšnji prebivalci izvedo, kam oz. h komu je namenjen. Vse nenavadno, hlad, mrakobnost, volkovi, osamljenost in transilvanijska divjina Harkerja še toliko bolj obremenjujejo in tudi na videz prijazni Dracula, ki je sicer zelo zadovoljen z izbiro prebivališča v Londonu, v mladem Harkerju ne zbuja ravno dobre volje ali optimizma. Prekrši pravila, spozna Draculove neveste in dobi nalogo, da mora domov, svoji zaročenki Mini Murray, poslati tri pisma, v katerih ji bo sporočil, da je vse v najlepšem redu in da bo kmalu prišel domov. Harker medtem počasi odkriva Draculove skrivnosti in opažanja vestno beleži v dnevnik, ki ga ves čas skriva in nato njegov gostitelj neke noči izgine. Kako so s tem povezani leseni zaboji in ciganska spremljava, lahko mladenič le ugiba.

Zanimivost – ime Mina Harker je kot umetniški psevdonim uporabila slovenska pevka Mina Špiler (Melodrom), ko je skupaj z Laibach ustvarila predelavo skladbe Ohne Dich zasedbe Rammstein.

V Londonu se kmalu začnejo dogajati čudne stvari – v mesto Whitby na nenavaden način pripluje še bolj nenavadna ladja, s katere je izginila vsa posadka, kapitan pa je privezan na krmilo. Lucy Westenra, najboljša prijateljica Harkerjeve zaročenke, vse pogosteje hodi v spanju, poleg tega je njen vrat zaznamovan z nenavadno vbodno rano, ki kar ne izgine, poleg tega se zelo spremeni tudi njeno obnašanje. Mina se medtem sprašuje, kaj se dogaja z njenim zaročencem, saj je njegovo pisanje zelo zadržano in hladno, za nameček je s hudim vnetjem obležal v budimpeštanski bolnišnici. Na pomoč pride Abraham Van Helsing, ki sprva zgolj dvomi v resničen razlog Lucyjine bolezni, a dekle vseeno zaščiti s česnom, ki ga njena mati odstrani, saj ne bo prenašala tega smrada. Napaka!

Lucy kmalu zatem umre in nenadoma začnejo v Londonu in okolici izginjati otroci, ki naj bi jih ugrabljala čudovita ženska in Van Helsingovi sumi se potrdijo. Lucy je postala vampir, zato ji morajo prebosti srce, odrezati glavo in usta napolniti s česnom. In to je pravzaprav šele začetek, saj Dracula pač nima dovolj in ker ima Jonathan Harker v svojih dnevnikih zapisanih veliko zanimivih informacij, je njegova naslednja tarča Mina.

Sledi zares divji potek zgodbe, ko druščina borcev proti vampirjem (Van Helsing, Jonathan in Mina Harker, Arthur Holmwood, Quincey Morris in John Seward) najprej po Londonu odkriva in uničuje zaboje (krste), v katerih se pred dnevno svetlobo skriva Dracula, ves čas se borijo z vse močnejšimi vampirskimi nagoni, ki divjajo v Mini in seveda jih pot za zadnji spopad vodi nazaj v Romunijo, na grad. Zaključek vam je znan, podrobnosti si preberite …

Stokerjev vpliv je skoraj brez meja in tu je treba pravzaprav iskati tisto največjo vrednost njegovega dela. V vampirje vam ni treba verjeti, čeprav je ta zgodba še kako verjetna, je pa zanimivo, kako slabo so jo sprva sprejeli v Londonu, saj je izšla le nekaj let po tistem, ko je London ustrahoval slavni Jack Razparač. Navdahnil je Doylea, Kiplinga, Stevensona in Wellsa, vsekakor so se po njem zgledovali tako Tolkien kot Rowlingova in potem Meyerjeva ter številni (tudi stripovski) ustvarjalci vmes, če tistih neštetih vampirskih izpeljank niti ne naštevam. In seveda, tako kot je na generacije vplival (in še vedno vpliva) Stoker, enako velja za Lugosija in njegovo resnično nesmrtno upodobitev Dracule. Tudi zato je res odlično, da so ustvarjalci tega stripa spojili oba v težko pričakovano celoto.

Legendary Comics, 2020