(brez naslova)

Zadnji skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 90 let

Simpatični nizozemski upokojenec, začetnik kluba (lahko pa bi rekli kar »gibanja«) Starine, ne pa crkovine, vedrega duha jemlje slovo. Še tretja knjiga, ki nam na humoren, sproščen in tudi malo bridek način prikaže življenje z neke druge perspektive.

Spomnim se, ko je leta 2016 izšla prva knjiga, Hendrik Groen je bil tedaj star 83 let in ¼, da je bila pravzaprav velika skrivnost, kdo je oseba, ki stoji za likom Hendrika Groena. Sedem let kasneje je jasno, da gre za nizozemskega pisatelja Petra de Smeta, ki bo drugo leto dopolnil 70 let in lahko priznamo, da se je odlično predstavil v precej starejši vlogi.

No, in če me je prva knjiga pošteno nasmejala in zabavala, je bila druga – Hendrik Groen je bil tedaj star 85 let; mnogo bolj žalostna in precej drugačna od prve – mnogo bolj sprijaznjena z vsem, kar prinašajo častitljiva leta, s solzami v očeh smo se takrat poslovili od Hendrikovega nepredvidljivega prijatelja Everta, še najzabavnejši del je bil njihov upor proti precej samovoljni direktorici doma. Sicer pa sem dobil občutek, da se je avtor (kdorkoli že) odločil kovati železo, dokler je vroče in ja, nisem bil presenečen, ko smo dobili še tretjo knjigo, ki pa je kar dolgo čakala na polici. Še enkrat nisem želel biti “razočaran”.

90-letni Hendrik ne živi v več v Amsterdamu, ampak se je preselil v dom v Bergen aan Zee, Evert mu je zapustil psička Tovarišico Jansen (ne, nisem se zatipkal, psičku je dal Evert ime Tovarišica Jansen!), ki mu krajša in lepša dni, še bolj pa za to poskrbi »posvojena« vnukinja Frida, ki prihaja k njemu na obisk, s Hendrikom igra šah in ga ima neizmerno rada. V novem domu je z njim tudi njegova prijateljica Leonie, ki pa jo Hendrik vse pogosteje zamenjuje bodisi s pokojno Eefje ali celo pokojno ženo Roso. Nemalokrat se spomni tudi na hči Aafke, ki je pri komaj štirih letih utonila v kanalu. In v dom se priseli gospod Handjojo (ali krajše Jojo) iz Indonezije, s katerim Hendrik hitro stke tesno vez. Seveda tudi tu ne manjka domskih posebnežev, simpatičnih vratarjev in osebja, kot zelo razumevajoča in človeška pa se tokrat predstavi tudi vodja doma, gospa Schuttevaar, najboljši stranski lik pa je tokrat Lidy.

V času pisanja dnevnika je svet namreč zajela epidemija covida-19 in očitno je bilo na Nizozemskem podobno kot v Sloveniji – izgubljena politika in zmedeno zdravstvo, ogromno (nepotrebne) panike in bore malo zdravega razuma, šola od doma in sami sebi prepuščeni oskrbovanci domov za starejše, ki so jim seveda povedali, da so najbolj ogroženi in so kakršnikoli obiski prepovedani. Odlična priložnost za stanje paranoje, ki zajame starostnike, da si tudi iz sob ne upajo več pokukati.

Omenjena Lidy pride na idejo igre »secret friend«, kjer vsak od domskih prebivalcev dobi skrivnostnega prijatelja, ki mu mora poslati kakšno sporočilo in polepšati dan. Bolj ali manj nihče ne ve, kdo je njegov skrivni prijatelj in čigav skrivni prijatelj je on/a, vse skupaj pa popestri še posebna WhatsApp skupina (ja, tudi tam so se vsi hitro naučili uporabljati skype, zoom, viber, whatsapp in kar je bilo drugih komunikacijskih orodij, da so koga od bližnjih ne le slišali, ampak tudi videli), kjer starostniki vse bolj spretno komunicirajo, si pošiljajo fotografije itn. Presenečenj, sploh prijetnih, ne manjka.

Hendrik Groen, ki s svojimi poetičnimi izlivi in občasnimi darilci navdušuje svojo skrivno prijateljico, nima pojma, kdo sporočila pošilja njemu, se pa vse bolj ukvarja z demenco. Opaža, da pozablja in se izgublja. Včasih pozabi, kje je oz. zakaj je na nekem mestu, občasno zunaj pozabi Tovarišico Jansen ali jo že desetič tistega dne pelje na sprehod, pozablja na imena in povsem preprosta opravila, zato tudi za pomoč pri pisanju svojega dnevnika zaprosi Leonie, hkrati išče grob čim bližje prijatelja Everta, še pred zadnjo postajo pa tudi nov dom v bližnjem domu starostnikov, kjer imajo mnogo več oskrbovancev z demenco. Kot pravi podnaslov, želi slovo vzeti vedrega duha – še vedno je nagajiv, a tudi vse bolj nesramen in celo žaljiv. Vse tisto, kar se je najbrž skrivalo v njem in je lahko nadzoroval, sedaj prihaja na plano.

Knjiga je grenko-sladka, saj nam zelo dobro prikaže ne le življenje starostnikov, ampak tudi ljudi z demenco. Priznam, da to zahtevno stanje poznam bodisi iz pripovedi oz. s strani starejših sosedov in vem, da njihovim bližnjim ni bilo lahko. Izgubljanje, pozabljanje … res je potrebne veliko ljubezni in razumevanja, strpnosti. Hendrik Groen ima vse to in lahko rečem, da je srečen. In da se bo res tudi poslovil srečen.

Mladinska knjiga, 2021

Primer Charlesa Dexterja Warda

Edini roman po kratkih zgodbah in Cthulhujevem mitosu znanega ameriškega avtorja H. P. Lovecrafta, ki je ustvarjal v začetku 20. stoletja in vplival na mnoge sodobne pisce, je branje, ki vam ga toplo odsvetujem v večernih urah.

Primer Charlesa Dexterja Warda je izredno naporno branje, sem pa zelo vesel, da smo ta Lovecraftov roman dobili tudi v odličnem slovenskem prevodu Jerneja Županiča. Osebno sem začel Lovecrafta odkrivati po zaslugi pesmi The Call of Ktulu, izredno pripovedne instrumentalne mojstrovine skupine Metallica, ki jo je navdahnila njegova kratka zgodba The Call of Cthulhu. Dejstvo je, da me Lovecraftova sposobnost ustvarjanja neverjetnih fantazijskih svetov in v to vpetega pripovedovanja grozljivih, mističnih, srhljivih in izvenzemeljskih zgodb zares navdušuje. In ko se človek na neki točki zave, da je zares zgolj neznaten drobec v ogromnem prostoru okoli nas, se mu vse skupaj zdi nekako bolj smiselno. Tudi zato me je toliko bolj presenetil prevod, saj gre za več kot 100 let staro delo, pisano na nekoliko arhaičen način, ki v zgodbi sega vse do 17. stoletja, ko je bil jezik spet popolnoma drugačen, pa se je prevajalec (vsaj po mojem mnenju) zelo držal starinskega jezika.

Vsekakor priporočam tudi zanimiv dodatek Igorja Harba, Kako brati Lovecrafta danes, v katerem se seveda dotakne tiste pri Lovecraftu najbolj sporne značilnosti – rasizma, s katerim so tako ali drugače prežeta njegova dela. Prosim, ne berite ga, ker je bil rasist (čeprav ni bil edini), ampak ker je tako neverjetno dober, no, odličen, pripovedovalec in snovalec. Lovecraftov rasizem je vsekakor pogojen tako z vzgojo kot tudi časom, v katerem je odraščal in ustvarjal, kar ga seveda ne opravičuje, ga pa (deloma) pojasnjuje.

Primer Charlesa Dexterja Warda je zares kompleksno delo, do prve polovice sicer morda (pa ta morda res vzemite zelo pogojno) celo dolgočasno in ponavljajoče, ko nam glavni pripovedovalec zgodbe, zdravnik Marinus Willett najprej odstre mnoge tančice, ki so pripeljale do tega, da je Charles Dexter Ward začel »blazneti« in tako najprej spoznamo lik in delo Josepha Curwena, Wardovega daljnega prednika, ki se je ukvarjal z okultnim in s svojim delom oz. zapuščino navdušil tudi Warda. Šele na točki, ko glavni lik postane glavni lik, torej Charles Dexter Ward, branje postane ZARES napeto in tudi neodložljivo. Vse skupaj se sicer ponuja kot zelo drugačna detektivka in prepričan sem, da boste konce zgodbe hitro povezali skupaj, pa vas še vedno čaka presenečenje ali dve oz. boste na koncu predvsem v pričakovanju, kaj se bo ŠE zgodilo.

Zloglasni čarovniški procesi v Salemu, pa Lovecraftu tako ljubo (in domače) mesto Providence, lik Yog-Sothoth, fiktivna knjiga Necronomicon, pa Piere Borrel oz. kot je naveden v knjigi – Borellus (resnični francoski kemik, alkimist in tudi nekromant iz 17. stoletja), alkimizem, okultizem, zaklinjanje, klicanje zla in še mnogo hujšega od zla, vampirji, nenavadna bitja, ki jih je nemogoče ubesediti (pa vam domišljija kljub vsemu ne bo dala miru), čuden jezik in uroki, starodavna mističnost in občutenja, zaradi katerih boste šli morda kdaj že zgolj zaradi boljšega občutka spat še pri dnevni svetlobi. In ne, ne šalim se! Vajen sem marsičesa, pa sem šele nekaj dni kasneje prišel do spoznanja, da me je v snu in sanjah preganjalo marsikaj, kar je pravzaprav navdahnila pričujoča knjiga. Priklicala na plano in mnogo bolje sem razumel stiske in bitke zdravnika Willetta, ki se je soočal s silno grozo in bil tudi sam vsaj z eno nogo na oni strani.

Seveda se nisem mogel znebiti občutka, da je Lovecraft sam navdih črpal pri Poeju, bržkone Stokerju (precej se omenja dvorec v romunski Transilvaniji) in mogoče tudi Wildeu (Curwenov portret in dolgo ohranjanje videza), nikakor pa ne morem več prezreti dejstva, kako zelo je vplival tako na ustvarjalce resnične filmske groze (kultni Alien je vsekakor »hommage« Cthulhuju) in tudi na pisce, ki tako spretno tvorijo samosvoje, zanimive in nepredvidljive fantazijske svetove – od Tolkiena, Le Guinove, Martina, Rothfussa, Bardugove in še bi lahko našteval.

Primer Charlesa Dexterja Warda bo od vas zahteval kar nekaj zbranosti, časa in predvsem osredotočenosti. Nikakor ne gre za lahkotno branje, ki bi ga vzeli s seboj na plažo ali knjigo, ki bi jo brali »malo za zraven« – posrkala vas bo in si mogoče vzela delček vaše duše. Vsekakor pa knjiga, ki vam bo ostala v spominu in ki vas utegne pritegniti k nadaljnjemu raziskovanju Lovecraftovih del oz. Cthulhujevega mitosa.

LUD Literatura, 2023

The Mamba Mentality: How I play

Košarka je bila moja prva (športna) ljubezen in je to ostala do tega dne. Odraščal sem pod koši, z mislimi o Michaelu Jordanu, Magicu Johnsonu, Larryju Birdu, rivalstvi med Celticsi in Lakersi, Pistonsi in Bullsi, Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem, Vladetom Divcem ter rivalstvi med Cibono, Jugoplastiko, Partizanom, Realom, Arisom in tako naprej.

Kobe Bryant je bil nekaj posebnega. Iskreno, nikoli ga nisem maral. Prva »zamera« je bilo dejstvo, da so Lakersi v zameno zanj odpovedali Vladetu Divcu, pa čeprav je bilo vodilnim pri eni najboljših franšiz vseh časov jasno, kakšnega igralca so dobili in kakšnega odslovili in jim tega seveda ne gre zameriti. Kot zanimivost – Kobe je bil šele 13. izbor leta 1996, izbrali so ga Charlotte Hornets. Potem so se začele primerjave z zame najboljšim vseh časov – Michaelom Jordanom. Ni jih bilo malo, ki so trdili, da je bil Kobe celo večji in boljši od Jordana. In ko sem bil mlad, sem se okrog takih stvari rad prerekal. Danes jih pač pustim, da imajo svoj prav. Iskreno – enako se dogaja sedaj, ko so nekateri prepričani, da je LeBron James večji od obeh omenjenih, pa po mojem mnenju ni blizu niti Kobeju, še manj Jordanu. Druga generacija, drugi igralci, druga miselnost.

Spominjam se Kobejeve zadnje tekme, najbrž je bila edina njegova tekma, ki sem jo gledal v celoti. 13. aprila 2016 so njegovi Lakersi – z njimi je preživel celotno kariero, vseh 20 sezon, gostovali v Utahu pri Jazzih in Kobe je v slovo dosegel 60 točk, vključno z 23-imi v zadnji četrtini. Bili so trenutki, ko je komaj vstal in še težje stal ter tekal, metal, podajal, garal v napadu in obrambi. Ampak je in bilo je slovo, kakršnega bi si zaslužil vsak igralec. Moral sem priznati, da je na njem res nekaj več in da je bil morda pa res najbližje največjemu.

Pred leti sem prebral knjigo Phila Jacksona Eleven Rings, torej legendarnega trenerja, ki je osvojil šest naslovov NBA prvaka z Jordanom in Bullsi ter potem še pet s Kobejem in Lakersi. Njegovi trditvi, da je treniral dva najboljša igralca v zgodovini lige NBA, je pač težko oporekati. A že Jackson je v knjigi razlagal, kako sta si bila igralca močno različna – oba neverjetno nadarjena, predana košarki in željna zmagovanja, a z drugačnim pristopom.

The Mamba Mentality: How I Play je knjiga prav o tem – kako je Kobe Bryant pristopal k tej čudoviti igri in kot je lepo nekoč zapisal najbrž največjih pesnik in pisatelj med košarkarji ter najboljši košarkar med pisatelji in pesniki, Esad Babačić, kako se je Kobe igral košarko. Danes, iskreno, so se pozabili igrati košarko – košarka je postala posel. Služba. Kobe je bil garač – na treningih in tekmah, vodja na parketu in v garderobi. Njegova igra se je spreminjala – oglejte si čas, ko je igral s številko 8 in potem tistega, ko je igral s številko 24. Mogoče si oglejte še razliko med obdobjem, ko je na klopi sedel prej omenjeni Phil Jackson in takrat, ko ni. Njegov pristop se pravzaprav ni spremenil nikoli – želel je zmagovati.

Res bi bilo zanimivo gledati, kaj bi se zgodilo, če bi se na vrhuncu njunih karier srečala z Jordanom, z najboljšima ekipama oz. soigralci, ki so ju obdajali. Koga bi treniral Phil Jackson? Jordan je bil Kobejev vzornik, oba sta pogosto povedala, da je bil Jordan Kobeju starejši brat. Sam imam starejšega brata, ki je imel velik košarkarski potencial, ki ga ni nikoli razvil, je pa prav on tisti, ki je tudi mene navdušil nad košarko. Sam posebnega potenciala nisem imel nikoli – igro sem imel rad in rad sem jo igral. In mislim, da bomo tisti, ki smo odraščali ob Jordanu, težko priznali, da je kdorkoli boljši od njega, prav zato najbrž današnja generacija prisega na LeBrona. A kar so povedali in zapisali že mnogi – tako Jordan kot Kobe sta še povprečne igralce naredila boljše, LeBron se mora ponavadi obdati z vsaj še enim zelo dobrim, da ne rečemo odličnim igralcem (pa včasih tudi to ni dovolj) in zato v mojih očeh nima takšne veljave.

Knjigo boste prebrali na dah – predgovor je napisal Pau Gasol, Kobejev soigralec med leti 2008 in 2014, od letos član Hrama slavnih, uvodni zapis Phil Jackson, zares neverjetne in številne zakulisne fotografije je prispeval Andrew D. Bernstein. Kobejevi pogledi na treniranje in igranje tekme, na nasprotnike in soigralce (če vas zanima, Saše Vujačića ne omeni), na družino, košarko kot tako, vzornike in še kaj. Zanimivi opisi prijemov, s katerimi so se ga lotevali posamezni igralci ali na kaj je bil on sam pozoren, ko je igral v napadu ali obrambi proti posameznim igralcem. Od tistih iz druge polovice devetdesetih ter seveda do novih junakov, ki še danes parajo mrežice. Pristop, kot ga je imel Kobe, je pravzaprav zagotovilo za uspeh, ob veliko odrekanja seveda in ne glede na to, s čim se ukvarjate ali kje želite biti uspešni. Zato vsekakor lahko rečem, da je to knjiga, ki vam jo toplo priporočam. Najdite lastno »Mamba Mentality«!

In seveda ne morem mimo 26. januarja 2020 in usodne helikopterske nesreče. Nisem mogel verjeti novici, saj se mi je zdelo, da so še nekaj dni prej krožile fotografije in posnetki simpatičnega srečanja med Kobejem Bryantom, njegovo hčerko Gigi ter našim Luko Dončićem. Spomnil sem se na trenutek šoka 7. junija 1993, ko je v avtomobilski nesreči umrl Dražen Petrović, ki smo ga še prejšnji dan gledali igrati proti slovenski reprezentanci.

In med branjem knjige sem spoznal, da sta si bila Kobe Bryant in moj veliki vzornik, Dražen Petrović, veliko bolj podobna kot Kobe in Jordan. Opis, kako je že kot otrok spal z žogo in je ni upal preveč uporabljati, da se ne bi izrabila, pa predanost vsakič, ko je zaslišal zvok »tup tup tup« na parketu, študiozen pristop k pripravi na nasprotnika, iskanje dvoran kjerkoli na svetu, dai lahko zgodaj zjutraj ali pozno zvečer treniral. Skoraj askeza v želji po uspehu. Strast. Zvok mrežice ob brezhibnem metu.

Takih igralcev ni več.

MCD, 2018

SuperVid – Knjižni tat

Tandem Žiga Valetič (piše) in Jaka Vukotič (ilustrira) se vrača z nadaljevanjem oz. novo zgodbo ali pa 2. epizodo, kot je zapisano na naslovnici knjige, o slabovidnem osnovnošolcu Vidu. V prvi epizodi se je nakazalo kar nekaj mogočih smeri, avtorja sta ubrala svojo, vseeno pa ohranila tisto noto ozaveščanja o drugačnosti.

Glavni junak Vid, ki vidi tako slabo, da potrebuje pomoč asistenta oz. spremljevalca Bojana (ki z dekletom pričakuje dojenčka), se nam je v prvi epizodi predstavil kot deček z dokaj bujno domišljijo, kar nekaj notranjimi boji in močnim »tretjim očesom«. V nadaljevanju (pričakovano) izvemo nekaj več o njegovem najboljšem prijatelju Lubanziju (najbrž ni naključje, da sta najboljša prijatelja postala dva izstopajoče drugačna), čigar oče prihaja iz Južnoafriške Republike, dela pa v Veliki Britaniji in je s svojo družino bolj malo časa. A Lubanzi si je tako lahko že večkrat ogledal veliki manchesterski nogometni derbi (z očetom navijata za City) in predvsem pozna veliko grdih besed oz. med spremljanjem tekem postane čisto nekdo drug. To Lubanzijevo plat spozna tudi Vid, ko gredo skupaj na kakšno nogometno tekmo in je Lubanzi tisti, ki Vidu opisuje tekmo in jo seveda začini tudi z lastnimi občutenji.

A to ni glavna tema, kar pove že naslov. V knjižnici, kamor Vid kar redno zahaja, saj zelo rad bere, a je na voljo bolj malo knjig v brajici (tj. Braillovi pisavi), se zgodi kraja. Nekdo si trajno izposodi (beri: ukrade) knjigo Svetinje smrti iz serije o priljubljenem mladem čarovniku Harryju Potterju. Mimogrede – Vidov hipi dedek, ki vnuku dovoli marsikaj, nad knjigo ni navdušen in meni, da je povsem neprimerna za otroke, Vid pa komaj čaka, da bo na voljo tudi različica v brajici. (Opomba avtorja članka: Harry Potter je super!)

Vid sluti oz. sumi, kdo si je knjigo za vedno izposodil, a seveda tega ne more dokazati, zato pride na izjemno idejo – v šoli bodo organizirali veliko knjižno izmenjavo, kjer si bodo lahko izmenjevali knjige in če njegova teorija drži, bo tisti (morda pa tista?), ki ima knjižnični izvod Svetinj smrt, dobil čisto svoj izvod, ukradenega pa vrnil v knjižnico. Odlična ideja, ampak – ali bo Vidov načrt uspel?

Priznam, da sem napram prvi epizodi v Knjižnem tatu pogrešal nekaj več humorja v dialogih, tiste otroške navihanosti, ki jo je avtor uspel odlično ujeti v Pasti v razredu. Vsekakor pa se spet odpirajo številne teme in težave – dostop in urejanje knjig v brajici, revščina (ja, nekateri si knjig preprosto ne morejo kupiti!) in seveda tabuiziranje te teme oz. strah pred zaznamovanostjo oz. stigmatizacijo, nezmožnost odgovornih, da bi prepoznali težave in še kaj. Veliko odraslih težav (in zato najbrž knjigo dojemam povsem drugače kot jo bodo mladi bralci), kjer so seveda žrtve oz. najbolj trpijo prav otroci, ki pa se s tem spopadajo na svoj način, kar spet ni prav, saj v prvi vrsti potrebujejo oporo in podporo. Sicer pa je napovedana tudi tretja epizoda – Bitka na bazenu in prav zanima me, katerih tem, poleg slabovidnosti in s tem povezanih bazenskih težav, se bosta ustvarjalca lotila tokrat.

Založba Miš, 2023

Nerodni angel varuh

Arto Paasilinna je eden tistih avtorjev, ki so izredno predvidljivi v svoji nepredvidljivosti (ker veš, da se bo zgodilo nekaj res nepredvidenega), pronicljivo zabavni in karkoli vzameš v roke, se boš med branjem izmenjaje neizmerno zabaval in držal za glavo.

Nerodni angel varuh ima založniški pripis »finske vragolije med nebom in zemljo« in čisto zares je v glavni vlogi tokrat angel varuh, Sulo Auvinen. Ob vseh nezgodah in nesrečah, ki jih povzroča, se bralec sprašuje, ali je res nebeški odposlanec ali morda bolj peklenski. Na neki točki se to začnejo spraševat tudi v Peklu in v akcijo pošljejo vrhovnega vraga, Rauna Launonena.

V središču dogajanja je sicer Aaro Korhonen, sveže upokojen, uspešen in bolj ali manj zadovoljen moški, ki pa si vedno znova poišče kak nov izziv, da mu v življenju ne bi bilo dolgčas. Po spletu naključij spozna novega prijatelja, prevoznika pogrebnega podjetja Lindel, Oskarija Mattoja, kupi kavarnico in antikvariat ter v službi obdrži simpatično Viivi Raukonen. Tisto, česar Aaro ne ve, je dodeljeni angel varuh, ki mu življenje hitro začne obračati na glavo. Obračati v tem primeru pomeni stalno dogajanje, saj Sulo neumnost, ki jo povzroči, največkrat »popravi« s še večjo neumnostjo. Ena od teh je vsekakor tudi ta, da ga želi malo na silo »poparčkati« z Ritvo Nuutinen in ko sta na kupu enkrat dve ženski s podobno tarčo, so težave neizogibne. Zabavnih dialogov in misli ne manjka, včasih pa bi napetost lahko rezal z nožem, a namen knjige ni, da bi vas strašila, ampak sprostila.

No, a Sulo Auvinen se pri prepričanju obeh ženščin ne rabi preveč naprezat, saj ima dovolj drugega dela. Kot usposobljeni (a nesposobni) angel varuh se lahko uspešno vtihotapi v misli ljudi in jim prišepne kakšno tudi bolj grešno misel ali idejo, včasih tudi zgolj zato, da poteši svojo radovednost ali nedoživete sanje. Drvenje z pogrebnim vozilom in dirka z vlakom, upravljanje 200-metrskega trajekta, povzročanje neviht, netenje požarov, »naključno srečanje« med nepridipravom Janijem Vottonenom in Ritvo Nuutinen, ki se konča s hudim požarom in še bi lahko našteval.

In ko se, vzporedno s hudo nesrečo trajekta, v dogajanje aktivno vplete še Launonen, vrag (skoraj dobesedno) odnese šalo. Auvinen dejansko postane glavni junak, spremljamo zanimiv notranji boj angela varuha, saj ga vrag želi prepričati, naj se jim pridruži, saj je neverjetno sposoben oz. nadarjen za slaba dela in v Nebesih zapravlja svoj očitno neizmeren talent. A če Auvinen v svoje angelsko poslanstvo vse bolj dvomi, ga vrag z eno samo zadevo pri ponudbi vseeno polomi. Pa vam ne želim pokvariti (zabavnega) preobrata …

Paasilinna je v pripovedovanju kot vedno lahkoten, enostavno povezuje niti zgodbe in lahko bi rekel, da nenavadne zgodbice dobesedno stresa iz rokava. Lahkotno branje, ki vas bo spravilo v dobro (boljšo) voljo, morda pa boste kdaj tudi sami pogledali, če vam na rami prišepetava angel ali vrag?

Mladinska knjiga, 2022

Ledena kraljica

Jernej Dirnbek, pisec ciničnih, grenko-sladkih in socialno naravnanih besedil glasbene skupine Mi2, me je prepričal z romanom Tramp, zato sem nestrpno pričakoval njegov nov roman – Ledena kraljica.

Glavni junak romana Ledena kraljica je Martin Vidmajer, ne najbolj zanesljiv, lahko pa bi rekli tipičen zaposlen na mariborski izpostavi nacionalne televizije, a to niti ni tako važno. Njegova soseda je gospa v letih, prijetna in zgovorna Justina Čobec, ki ji Martin občasno pomaga – prinese težke vrečke, odnese smeti, pripelje kaj iz trgovine, postori kakšno hišno opravilo, sprazni poln e-poštni nabiralnik in čeprav je med njima kar nekaj desetletij razlike, se kmalu med njima splete pristna prijateljska vez.

Celo tako pristna in tesna, da Martin nehote poskrbi, da se ne najbolj prijazen poštar Alojz Smerdelj, smrtno ponesreči, s kolesom. Naključje, pač. Na njegovem pogrebu Martin spozna Magdaleno, ki tam čutno igra na citre, a kaj hitro zaigra tudi na nekoliko drugačne strune. Martin potem pride do spoznanja, da ima njegova prijetna soseda na računu precej denarja, pa obenem precej nadležnega bivšega soseda, Viktorja Pavloviča, uradno uspešnega podjetnika, sicer pa grobarja številnih mariborskih podjetij, ki hoče prijetno gospo Čobec spraviti s dom starejših, sam pa na lahek način priti do njenega stanovanja. Pa ne samo to, piše tudi knjigo partizanskih spominov in tu pa tam kaj objavi v glasilu Zveze borcev. Nek večer Justina Čobec Martinu zaupa, da bo spremenila svojo oporoko in mu prepustila svoje premoženje, saj je res prijazen in zanesljiv, pošten in iskren. A gospa Justina Čobec se naslednjega jutra ne prebudi.

Naš junak se tako znajde v dilemi in gospo Čobec spremeni v ledeno kraljico. Kako? Njene smrti ne prijavi, da bi lahko živel (beri: užival) z njenim denarjem (saj mu ga je hotela tako ali tako zapustiti) oz. na njen račun, zato jo položi (dobro, zapre) v zamrzovalno skrinjo. Kar za seboj seveda potegne kup zapletov, ki se jih najbrž ne bi sramoval niti finski mojster tovrstnih bizarnosti – Arto Paasilinna. Viktor Pavlovič in Stane Grubar, predsednik Zveze borcev sta še dve Martinovi žrtvi, zaplete se s čistilko Dragano in z res nenavadnim izgovorom odslovi Magdaleno, seveda ostane tudi brez zaposlitve, ampak je zelo vesten pri skrbi za sosedino mačko in seveda ne pozabi vsake toliko pogledat v zamrzovalno skrinjo, če se ni kaj zgodilo. Globoko zamrznjene osemdeset-in-nekaj letnice pogosto vstajajo od mrtvih.

Ampak, če sem pošten, vse skupaj mogoče zveni bolj zabavno, kot v resnici je. Roman se mi je zdel razvlečen in predvsem zelo privlečen za lase. Vidmajer se je z izjemo občasnih občutkov slabe vesti obnašal kot nekdo, ki vsega tega ne počne prvič. Njegova osebnost s smrtjo Justine Čobec doživi nenavaden preobrat – prepričan je, da bi mu soseda svoje premoženje tako ali tako zapustila v oporoki in ga troši, vplačuje visoke zneske na loteriji, a nikoli nič ne zadene, prilagodi obe stanovanji, da ima totalen nadzor in se seveda občasno pošteno zaplete v lastne lažnive niti, ki jih je napel in prepletel.

Zdi se mi, da bi takšna prevara težko trajala tako dolgo in da ne bi bilo nikomur nič sumljivo, da gospe tako dolgo ni na spregled. Tisti, ki ga spregleda oz. ima zares odlične sume, je pravzaprav Stane Grubar. A še preden bi utegnil karkoli storiti, umre. Pa čeprav je res nemogoče reči, da bi bil Martin kriv za njegovo smrt. Dirnbek nato zgodbo nepričakovano (in) naglo zaključi.

Dialogi tokrat niti približno niso na ravni Trampa, sam zaplet pa kot že rečeno, nekoliko preveč za lase privlečen. Lahko bi bila čisto simpatična kratka zgodba, do res berljivega romana mu manjka še nekaj piljenja in dodelav, obdelav in predelav. Mogoče izdan prehitro in brez ustreznega uredniškega pristopa, a o tem težko sodim, sem pač samo bralec. Nimam pojma, ali bi knjigo umestil v črno komedijo, kriminalko ali kaj tretjega, vseeno pa njegove naslednje knjige ne bom pričakoval tako nestrpno.

Litera, 2022

Trejo

(Avto)biografija Dannyja Treja, ameriškega igralca mehiškega rodu, se bere kot precej nora življenjska zgodba, ki mora nujno doživeti tudi ekranizacijo. Ampak, kdo bi sploh lahko igral Dannyja Treja?

Morda ga ne poznate po imenu, a vam je še kako znana njegova podoba – brazgotinast obraz, značilni brki in predvsem prodoren in strašljiv pogled. Zagotovo ste ga videli tudi v kakšni od več sto filmskih vlog, ki jih je odigral – glavno vlogo je imel v filmih o Mačeti, vidne stranske v Desperadu, From Dusk Till Dawn, Anacondi, Con Air in Heat, otroci ga poznajo po filmski seriji Spy Kids (ki so na nek način predstavili lik Mačete), igral je tudi v serijah Breakind Bad in Sons of Anarchy, pa še bi lahko naštevali. A če se vrnem k uvodnemu nagovoru, da je to knjiga in da si življenjska zgodba Dannyja Treja zasluži ekranizacijo – posamezni deli njegovega življenja so jo že dobili. Recimo Runaway Train, pa mogoče še toliko bolj Blood In, Blood Out, še najbolj pa najbrž v režijskem prvencu njegovega sina Gilberta – From a Son.

Knjigo, pa tudi njegovo življenjsko zgodbo bi lahko razdelili na dva dela – obdobje do leta 1968, ki je bilo zaznamovano z drogami, kriminalom, nasiljem, zaporom in življenje na robu ter potem, ko je dobesedno srečal Boga, se odrekel alkoholu in drogam ter začel pomagati drugim, še najbolj pa sebi. Ta drugi del, ki traja že dobrih petdeset let, je daleč od popolnosti – ob vsej pomoči, ki jo je nudil drugim, je imel – kot je to pogosto; daleč največ težav doma.

Konec štiridesetih in skozi petdeseta odraščati na ulicah Los Angelesa očitno ni bilo preprosto, sploh pa ne v mačistični in patriarhalno zaznamovani družbi oz. mehiški kulturi. Ulične tolpe, alkohol in droge, nasilje, ropi iz čistega veselja, (brutalni) pretepi ter preživljanje časa za zidovi takšnih in drugačnih vzgojnih institucij. In ne, to ni bil svet odraslih, ampak tudi otrok, ki so se ga prvič napili, ko so prestopili prag šole, se kmalu zatem začeli »zadevati« z veliko nevarnejšimi substancami, kar jih je gnalo in držalo v nevarni spirali nasilja, ropov, odvisnosti in kazni.

In seveda, Danny Trejo je dal skozi vse to. In še kaj – težko boste verjeli, ko boste brali, kaj vse je doživel in preživel do svojega petindvajsetega leta, ko je dobesedno začel novo življenje. Preživel je Soledad, San Quentin in Folsom, zloglasne kalifornijske zapore, kjer je čas preživljal s pajdaši, sovražniki, bodočimi prijatelji in seveda neznanci. Med katerimi je bil recimo tudi Charles Manson, ki je imel recimo hipnotično moč, da je preko besed in hipnoze pričaral občutke zadetosti s travo ali heroinom. A je bil v zaporu pravzaprav nihče. Danny Trejo je bil v zaporu glavni in tudi, ko ni bil blizu težav, je bil zanje kriv. Imenitno opiše tako (nepisana) pravila življenja v zaporu, ki je močno drugačno od tistega filmskega kot tudi strogo hierarhijo, ki jo določijo odlično organizirane in zelo močne kriminalne združbe – mehiška veja je le ena od njih, pa niti ta ne vedno enotna. Njemu in dvema pajdašema je po hudih neredih ob največjem mehiškem prazniku Cinco de Mayo leta 1968, grozila celo smrtna kazen in prav takrat je Danny našel Boga. Pa čeprav se še vedno spominja s človeškim blatom izpisanega »Fuck God« na enem od zaporniških zidov – mu je dal Bog drugo priložnost in 23. avgusta 1969 je Danny Trejo odšel iz zapora. Vse do današnjih dni drži obljubo, ki jo je dal Bogu, pa čeprav ga je (slab) sloves še naprej in dolgo spremljal, a mu pogosto celo pomagal.

Danny Trejo se je odločil pomagati drugim in vsekakor je bil odličen zgled – izvil se je iz primeža alkohola in drog, tudi nasilja, zaporu gledal v hrbet in ne glede na vse skušnjave, obljube ni prelomil. Hodil je, razlagal, pomagal, odpiral dušo, delil denar, odpiral domove in ustanove, kjer so pomagali brezdomcem, narkomanom, alkoholikom, žrtvam nasilja oziroma dobesedno vsem, potrebnim pomoči. Trudil se je zlepa, včasih je moral kaj narediti tudi zgrda, a vse, kar je počel od tistega poznega avgusta 1969 dalje, je bilo z jasnim namenom – pomagati.

Vrata filmske kariere so se mu odprla takorekoč po srečnem naključju (ali morda z Božjo voljo če vprašate njega) in s svojim pristopom se je potrudil, da jih ni zaprl oz. mu jih niso zaprli drugi. Že po naslovih filmov, ki sem jih omenil v uvodu, veste, da je sodeloval s številnimi imenitnimi režiserji (npr. Michael Mann, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino idr.) kot igralci (njegov vzornik Charles Bronson, Robert de Niro, Nicholas Cage, Steve Buscemi, Val Kilmer …) in igralkami, ki so morda ne toliko do preboja, kot predvsem do pomembnejših in vidnejših vlog prišle tudi po njegovi zaslugi in drugačnega dojemanja igralcev/igralk mehiških korenin (npr. Jessica Alba, Jennifer Lopez, Michelle Rodriguez …).

Družinske sence so mu sledile in morda tudi zato ni bil nikoli sposoben ustvariti ali obdržati zakona oz. družine, pa čeprav je bil štirikrat poročen, bil v še eni zelo resni zvezi in ima tri otroke. In kar dva sta šla čez podoben pekel odvisnosti od drog kot on sam, še posebej sin Gilbert, režiser in igralec (ki je ime dobil po Dannyjevem stricu Gilbertu, ki je bil Dannyju očetovski lik in ga je za življenje, predvsem na življenje za rešetkami; naučil in pripravil kot je najboljše znal), ki je bil nekajkrat blizu smrti, kar pa velja tudi za hči Danielle.

Lahko bi rekli, da je Danny Trejo živel življenje (no, še vedno ga, pa čeprav je vmes – tudi z Božjo pomočjo; prebolel hepatitis C, raka na jetrih, kap in možgansko anevrizmo) po kakšnem divjem, razvratnem in nato odrešujočem hollywoodskem scenariju. Restavracij in glasbene založbe niti omenil nisem. Njegova volja do življenja in predvsem želja pomagati drugim, sta neverjetna. In čeprav sam nisem veren človek, Dannyja Treja globoko občudujem in spoštujem, kljub temu da moč za svoje delo pogosto išče – in tudi najde!; prav v Bogu. Nimam težav. Dela dobro in kar dela, dela z namenom. Menim, da mora vsak človek na neki točki v življenju odkriti boga v sebi in Dannyju Treju jo te vsekakor uspelo.

Bonnier Books, 2021

Tanka črta

Knjiga s podnaslovom Spomini tožilke ter naslovnica, s katere v vas zre prodorni pogled avtorice, lahko rečemo ene najbolj (če ne kaj najbolj) znanih slovenskih tožilk – Vlaste Nussdorfer.

Tisti, ki ste brali njeno avtobiografijo Nekaj vam želim povedati boste menda v tokrat zapisanem našli veliko znanega, si pa mislim, da je v avtobiografiji najbrž še kaj več, predvsem osebnega in vezanega na njeno kasnejše delo – Beli obroč, varuhinja človekovih pravic ter pro bono svetovalka za človekove pravice, socialno politiko in humanitarnost. V Tanki črti se gospa osredotoča predvsem na svojo, 35 let dolgo kariero tožilke – od pripravnice do namestnice temeljnega javnega tožilca ter okrožne, višje in vrhovne državne tožilke. Ko sem kolebal, ali se knjige lotiti ali ne, sem dobil namig, ki me je seveda »kupil« – »Bere se kot kriminalka.«

Pa se res? Na nek način vsekakor. Vsi, ki berete kriminalke (ali pa mogoče spremljate senzacionalne novice o zločinih), veste, da so tožilci vedno nekje blizu. Prav v slovenski literaturi imamo enega, ki je pravzaprav glavni lik napetega branja – govorim seveda o Miu Aurelliju iz trilogije Irene Svetek: Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ. Aurelli je sicer veliko bolj kriminalist oz. preiskovalec kot pa tožilec in to je tisto, kar mi je pri Tanki črti všeč – lik tožilcev je vedno nekje v zraku in nihče ne ve čisto točno, kaj počnejo, razen tega, da tožijo oz. obtožijo in so pogostokrat v prvi bojni liniji, ko gre karkoli narobe – naj bo kazen premila, prestroga, obtoženec oproščen …

Vlasta Nussdorfer nas v knjigi popelje skozi kariero tožilca – skozi dneve in noči, vsaj zame mukotrpno birokracijo, s katero se spopadajo, delo v pisarni, na terenu, v sodnih dvoranah, zasliševalskih sobah (oziroma sobicah), v priporih in zaporih. V bistvu si sploh ne znamo predstavljati, koliko dela opravijo, predvsem pa, kako to bremeni njihova življenja, sploh zasebna.

Posilstva, umori in samomori, spolni delikti nad (lastnimi) otroki, tatvine in ropi, tudi oboroženi, takšne in drugačne prometne nesreče so včasih zgolj ledene gore in prav tožilci so nemalokrat tisti, ki se morajo z ustrezno pripravo in raziskavo ter seveda sodelovanjem z ostalimi organi »pregona« soočiti z vsem tem in priti do nezmotljive resnice. In potem imaš na eni strani žrtve, mnoge vidiš – ustreljene, zabodene, razmesarjene, razkosane (in recimo spravljene v vrečkah v zamrzovalni skrinji), posiljene, pretepene in žal še marsikaj. Prepričan sem, da podobe ostanejo v spominu in nimam pojma, kako nekaj takega spraviš iz spomina.

In na drugi strani imaš storilce – včasih so to drobne tatvine, drugič oboroženi in dobro načrtovani ropi, včasih je samoobramba in (poskus) umora v afektu, spet drugič (hollywoodsko) načrtovan umor, pa razprtije med zakonci in kot žrtve – otroci. In vloga tožilcev je, da pripravi vse potrebno za obtožnico in obtožbo storilcev kaznivih dejanj. Na drugi strani je obramba, pogosto razvpite odvetniške pisarne in slovita imena, katerih glavna naloga je – ne glede na to, ali je klient res kriv ali ne; obramba. Nekje vmes so potem še sodniki (in sodnice, seveda), takšni in drugačni. In če si ti kot tožilec tisti, ki z odlično pripravo in prepričljivim nastopom poskrbiš, da gre nekdo – ki je pogosto ravno tako sin, oče, mož, brat …; za nekaj let (in nalijmo si čistega vina, da so pri nas kazni pogosto smešno nizke) upravičeno v zapor, imaš na sebi takorekoč tarčo. Delo tožilca je častno in pomembno, predvsem tudi zelo pogumno, si pa ne predstavljam, da se ves čas, celo življenje bojiš, kdaj te bo nekdo, ki je že zakrivil kaj okrutnega, prepoznal in se odločil poravnati račune. Grozljivo.

Vlasta Nussdorfer nekaj takih trenutkov strahu opiše, tako kot trenutkov groze, ki so ostali po ogledu prizorišča zločina, a priznam, da jih je manj, kot bi pričakoval. Priznam pa, da me po prebranem še toliko bolj presenečata mirnost in razsodnost, ki ju je avtorica vedno izžarevala. V spominih so vključene tudi izjave nekaterih kolegov, s katerimi je v karieri sodelovala in ki kažejo na veliko mero spoštovanja in tudi ponosa. (Najbrž) upravičeno.

Zakaj najbrž? Prepričan sem, da je Vlasta Nussdorfer svoje delo opravljala po najboljših močeh in tu gre bolj kritika na delovanje našega sistema, ki tožilce (in linijo ljudi, ki sodelujejo v tem procesu dokazovanja krivde) pogosto osmeši. Iskanje lukenj v sistemu, zavlačevanje postopkov, blage kazni in še bi lahko našteval. Nimam pojma, kakšna je njena moč oz. moč tožilcev, ampak kazenski zakonik bi bilo potrebno spremeniti. V knjigi zanimivo opiše primer nekega predavanja, kjer je mladeniču na njegov očitek, da sta tožilstvo in policija represivna organa, predočila izmišljen primer zločina, katerega žrtev bi bil on sam in poskrbela za zanimiv obrat v razmišljanju.

Zdaj pa takole – če nekdo nekoga načrtno umori (ali ga poskusi umorit), posiljuje otroke, dolga leta izvaja takšno ali drugačno nasilje, ogoljufa in v socialno stisko pahne na desetine delavcev, sam pa uživa v kakšni davčni oazi, zavestno prehitro zapelje v križišče skozi rdečo luč in povzroči smrt n-števila ljudi … zame osebno tak človek ne bi smel nikoli priti iz zapora. Ne pa, da gre za rešetke za mogoče 10 let, je zaradi lepega obnašanja celo predčasno izpuščen ali – v zame najslabšem primeru; je zaradi nekih postopkovnih napak, celo oproščen. In prav res čakam trenutek in me je tega obenem zelo strah, ko bodo ljudje začeli pravico jemati v svoje roke. Sam kot oče vedno pravim, tudi svojim otrokom – »Če vam bo kdorkoli želel karkoli storiti, bo imel opravka z mano, ampak ne z mano prijaznim, skromnim, sramežljivim, zadržanim in pogosto ponižnim očijem, ampak tipom, ki se mu je utrgal film, ker mu je nekdo posilil/oropal/ubil hči ali sina.« Na prostost bo odšel, ker je bil v času dejanja »zmanjšano prišteven«, saj si bo lahko privoščil razvpitega odvetnika, čeprav mogoče živi od socialne podpore. In takrat je ni ne sile, ne človeka, ki bi me ustavila. Si bom zaslužil kazen? Vsekakor. Najstrožjo. (Mimogrede in zelo pomembno: upam, da do tega nikoli ne pride, ker se res nikoli ne želim znajti v tej vlogi in tega ne privoščim nikomur, obenem se sprašujem, zakaj nekateri pač to počnejo. Iz užitka, potrebe ali ker tudi njim na nek način »poči film«?). Naši sodni mlini v takih primerih prevečkrat zatajijo, meljejo predolgo, ljudje pa živijo z bolečino in praznino. Tudi taki primeri, ki so se vlekli leta in leta, so opisani v tej knjigi. Metallica v pesmi … and Justice for All tako pojejo »Justice is lost / Justice is raped / Justice is gone / Pulling your strings / Justice is done / Seeking no truth / Winning is all.« Mogoče sem šel predaleč in čisto izven vsebine, mogoče pa tudi ta moj »izliv« kaže in potrjuje, s kako kompleksnim in zahtevnim delom se srečujejo tožilci.

Tanka črta se bere kot kriminalka. Žrtve so znane (nihče seveda ni imenovan), prav tako praviloma tudi obtoženci. Dokazi jasni, sodba pa kakor kdaj. Za posamezna področja je avtorica vključila tudi zakonske člene, ki določajo kazni, pa spet – včasih se mi zdi, da gre le za črko na papirju, ki bi jo bilo treba nujno spremeniti. Vlasta Nussdorfer tudi v knjigi posebno pozornost nameni otrokom in tako ni presenečenje, da je ustanovila Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam nasilja ter bila kasneje varuhinja človekovih pravic, kjer pa je bila še pogosteje pod drobnogledom javnosti. Žal imamo v Sloveniji čisto preveč primerov, ob katerih lahko le nejeverno zmajujemo z glavo. Zanimiv obet je zadnji stavek opisa o avtorici – Vlasta Nussdorfer, mati dvema otrokoma in babica trem vnukom, si želi v prihodnje še več pisati, morda prvi kriminalni roman. Pri njenih izkušnjah in tudi občutku za pisanju, znamo dobiti zares napeto branje.

Tanka črta je knjiga, ki jo boste res hitro prebrali in ponuja odličen uvid v delovanje in ukrepanje tožilcev pri nas. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na njihovo delo ter številne dileme in prepreke, s katerimi se soočajo. Borci za pravico, ki pa jim nemalokrat – pa ne po lastni krivdi; tudi spodleti.

Beletrina, 2023

Kje si, prelepi svet?

Pogovore s prijatelji Sally Rooney sem zgrešil, Normalne ljudi spoznal prek odlične TV-serije, na račun mlade irske avtorice pa sem slišal toliko deljenih mnenj, da sem si seveda moral izoblikovati svojega. In na nek način se mi zdi, da sem izbral odlično knjigo …

Kje si, prelepi svet? ima dve glavni junakinji – Alice in Eileen, vsaka na svojem polu, s svojo zgodbo, pričakovanji, željami in realnostjo ter ujeti v nenavadno prijateljsko razmerje. Prva je uspešna pisateljica, ki je zaslovela in obogatela s prvencem, nato doživela psihični zlom, se umaknila in trenutno koleba med pisanjem in popolnim umikom (sam bi temu rekel ustvarjalna kriza), a je dovolj bogata, da si lahko privošči takorekoč vse. Njena zvezda še vedno sije dovolj močno, da jo vabijo na različne dogodke po celem svetu, promocije, branja in podeljevanja nagrad. Eileen po drugi strani živi razmeroma monotono in osamljeno življenje, preživlja se s slabo plačanim delom za literarno revijo, poskuša pisati in objokuje razpadlo zvezo z Aidanom. In seveda – marsikaj tistega, kar ima prva, si želi druga in obratno.

In čeprav živita le nekaj ur vožnje narazen, večina njune komunikacije poteka prek pisem (elektronske pošte), kar pomeni, da imamo opravka s pisemskim romanom, v katerem pa ti dve, okoli trideset let stari ženski izmenjujeta poglede na marsikaj – od literature oz. umetnosti, življenja, vere, ljubezni, odnosa s starši, spolnosti, iskanja lastnega mesta v vesolju in nenazadnje o prijateljstvu.

In potem sta tu še stranska junaka – dva moška. Problematični in uporniški Felix, iz delavske družine, ki dela v skladišču in ga enako privlačita oba spola, Alice spozna na Tinderju in med njima se začne spletati nenavaden ljubi-sovraži ljubezenski odnos, kjer se zdi, da ves čas pravzaprav tekmujeta, kdo v tem odnosu je močnejši. In moram priznati, da si res želim, da bi zaradi Felixovih neverjetnih pevskih sposobnosti tudi to delo ekranizirali, saj me ti tradicionalni irski napevi vedno znova osupnejo. Simon po drugi strani, je Eileeinin prijatelj še iz mladostniških let, nekaj časa je celo živel in pomagal na kmetiji njenih staršev, sicer pa neke vrste sekretar v levičarski politični stranki, vedno pripravljen pomagat in poslušat. Zdi se, da sta z Eileen kot dva magneta, ki se močno privlačita, a je hkrati dovolj le sapica vetra, nerodno izrečen stavek, pola se obrneta in magneta se enako močno, kot sta se privlačila, sedaj odbijata. Ne znata si predstavljati življenja, da en drugemu ne bi bila prijatelja, a ju vse bolj prevzemajo tudi ljubezenska občutja in kaj storiti?

Za Alice in Felixa je prelomna njena službena pot v Rim, za Eileen in Simona poroka njene sestre Lole, za vse skupaj pa pravzaprav rojstnodnevna zabava Felixove prijateljice Danielle. Odličen prikaz valovanja čustev in odnosov ter res zapletene dinamike, vse skupaj pa je začinjeno z odličnimi dialogi oz. sporočilno in vsebinsko res močnimi pismi. Dokaz, da za zanimivo in berljivo knjigo ne potrebuješ poplave likov, da je zadeva lahko zanimiva – Rooneyjevi je to uspelo z zgolj štirimi, bralec pa preprosto ne ve, v katero smer bo zgodba zavila in je tudi na koncu seveda presenečen.

Ne morem se znebiti občutka, da je avtorica v oba glavna ženska lika preslikala sebe – ta večni razkol in željo med biti uspešen (in bogat), a obenem živeti recimo temu običajno življenje, brez pritiska prepoznavnosti in slave. In seveda, kako pomembno je, da imaš ob sebi sidro, ki te zmore v vseh viharjih varno obdržati na trdnih tleh, pa je ta oseba hkrati tudi veter, ki v tvoja jadra ravno pravi čas vnese tisto potrebno mero samozavesti in vere v lastne sposobnosti.

Nekaj malega težav sem imel s samim načinom podajanja zgodbe – dopisovanje Alice in Eileen je polno in bogato, zelo dolgo, včasih z neskončno dolgimi stavki in zdi se, kot da je napisano »iz prve«. Po drugi strani je dogajanje, ki ga avtorica ponavadi opiše v poglavju pred pisemsko izmenjavo, nekaj povsem drugačnega. Kratki in odsekani stavki, kot bi bral opombe v kakšnem scenariju ali dramskem besedilu, pisano v tretji osebi, s skoraj nepomembnimi podrobnostmi in ponavadi kakšnim zelo poetičnim zaključkom. Dva zelo različna sloga, ki pa se zanimivo prepletata in tvorita razgiban, čeprav razmeroma počasen pripovedni tok.

Morda lahko rečem, da sem po vsebinski plati za dela Sally Rooney malce prestar, čeprav v tej fazi življenja še kako dobro čutim te razkole, ki jih doživljajo (nekoliko mlajši) junaki. Po drugi strani me Irska – kot dežela, avtorji, tradicija, glasbeniki; močno privlači in se – kot tudi mnoge druge; trudim vse to sprejemati odprtega duha. Kot nekoga, ki piše, me kombinacije pripovednih slogov in sposobnost povezovanja zgodbe seveda »tehnično« zelo privlači, zato sem v branju knjige Kje si, prelepi svet? užival na več ravneh. Avtorica vsekakor obvlada jezik in zgradbo zgodb in tako me ne preseneča (več), da je za svoja dela prejela oz. bila nominirana za številne nagrade in da velja za glas generacije, prepričan pa sem, da bo vplivala na številne (mlajše) avtorje, ki ji bodo želeli slediti.

Sanje, 2022

Obscuritas

Švedskega pisatelja Davida Lagercrantza zagotovo poznate kot izbranca, ki je nadaljeval Larssonovo trilogijo Milenium, Obscuritas pa je prvi del njegove lastne trilogije, ki se bo očitno vrtela okoli nenavadnega dua Vargas – Rekke.

Sam sem, verjeli ali ne, Lagercrantza spoznal po zaslugi biografije o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću, za moje pojme še vedno ene najbolj zanimivih in berljivih športnih biografij, iz njegovega prispevka k sagi Milenium sem prebral zgolj eno delo, ki pa je bilo dovolj, da me je avtor še dodatno prepričal. Tako sem imel glede Obscuritas visoka pričakovanja, občutki po prebranem pa so malce deljeni.

Prepričan sem, da ima tako izkušen avtor, kot je Lagercrantz celotno trilogijo »nastavljeno« in ve, kam bo zgodbo peljal, kar je meni osebno zelo zanimivo, saj vem, kako hitro se skozi proces pisanja začnejo zadeve (tako osebe kot neki dogodki) spreminjati in razvijati in me tovrstna definiranost bega. Pri Obscuritas se predvsem nisem mogel znebiti občutka, da morda avtor ne ve, koga bi potisnil v prvi plan – ali bo to policistka Micaela Vargas ali problematični (in obenem genialni) profesor Hans Rekke; kolikšno moč nameniti oblastem in kaj početi s številnimi stranskimi liki. Takšno »zmedenost« ponavadi zaznavam pri drugem delu kakšne trilogije, ko vse skupaj malo obvisi v zraku – uvod naj bi bil tisti magnet, zaradi katerega komaj čakaš nadaljevanja. In da ne bo pomote, Obscuritas ni slaba ali nezanimiva knjiga, a s takšnimi občutenji se ponavadi spopadam pri začetnikih v tem zahtevnem žanru, ne pa pri prekaljenih mojstrih.

Glavnina dogajanja je postavljena v švedsko prestolnico leta 2003 in 2004, a tisto glavno in bistveno se je zgodilo aprila 1997 v Kabulu, afganistanski prestolnici. V Stockholmu po nogometni tekmi do smrti pretepejo sodnika afganistanskih korenin, Jamala Kabirja, glavni razlog naj bi bilo slabo sojenje in predvsem to, da ni dosodil enajstmetrovke, ki bi odločila tekmo v korist druge ekipe. Ekipe, za katero je igral sin Giuseppeja Coste, človeka hitre jeze, ki pa zločina ne želi priznati oz. trdi, da je nedolžen. Policijska preiskava se znajde v slepi ulici in tako na pomoč pokličejo Hansa Rekkeja, nekdaj genialnega pianista, sedaj pa profesorja in mednarodno priznanega strokovnjaka za tehnike zasliševanja, ki živi popolno življenje. Oziroma se vsaj tako zdi.

Ves čas se zdi, da v ozadju tiči nekaj več – posamezniki v švedski oz. stockholmski policiji, ki vedo več, posamezniki na švedskem zunanjem ministrstvu (kjer med drugim štrene meša Rekkejev brat) in povsod prisotni »veliki brat« – Združene države Amerike. Seveda, če imamo nekoga iz Afganistana, potem bomo govorili tudi o terorizmu in tu mimo ZDA ne gre.

Toliko napisanega, pa še vedno nič o policistki Micaeli Vargas? Čisto običajna policistka, katere oče je v rodnem Čilu doživel in preživel Pinochetov udar in prevzem oblasti, en brat je narkoman in drugi – Lucas, očitno povezan z mafijo. Mama je bolj ali manj obupana, Micaelina najboljša prijateljica Vanessa pa lahkoživka, ki najraje od vsega uživa v življenju. Ampak prav Micaelino pogosto intuitivno razmišljanje je tisto, ki najprej pritegne samega Rekkeja in obenem »prestraši« določene ljudi, ki si očitno ne želijo, da bi bil Kabirjev umor res pojasnjen.

Dogajanje se nato preseli v leti 2004, ko Vargas po pivskem večeru prepreči Rekkejev samomor, ki se je v tem obdobju povsem izgubil in med akterjema se začne spletati vse tesnejša vez, ki je ves čas na meji tega, da prestopi oz. preplete profesionalno in osebno. Na dan prihajajo Rekkejevi demoni (ni jih malo!), nekaj drobtinic izvemo tudi o življenju in odraščanju Micaele Vargas, druži pa ju predvsem nenavaden in še vedno nerazrešen umor Jamala Kabirja. Raziskujeta, kopljeta, brskata, drezata in izzivata. Pot raziskovanja ju vodi v Moskvo, Koln, Kabul, sloviti in zloglasni zapor Abu Grajb, niti zapletenega klobčiča pa na koncu povežeta v skoraj Poirotevem slogu.

Ali ima Švedska težave s priseljenci? Očitno. Dolga leta je bila izredno odprta in sprejemajoča, sedaj plačujejo davek. Ali je mogoče, da imajo ZDA tolikšen vpliv tudi v tej skandinavski državi, za katero se zdi, da je precej daleč stran od vsega? Mogoče oz. najbrž, saj ne vem, v kateri svetovni državi ZDA nimajo svojega vpliva. Širjenje demokracije pač ni preprosto. Lagercrantz je v glavno vlogo negativcev postavil dva priseljenca – enega iz Afganistana in drugega iz Italije in kot bi hotel vse skupaj nekoliko ublažiti, je policistka čilenskega rodu, čeprav spet – oba brata sta na drugi strani zakona.

Sumim, da bomo v nadaljevanju izvedeli nekaj več o zgodovini obeh glavnih akterjev, predvsem o tem, kaj se je zgodilo z očetom Micaele Vargas (vemo, da je umrl v nenavadnih okoliščinah, v katere sta bila vključena oba brata) in več o njunih bratih, sploh Lucasu. V zraku je ostalo tudi, kaj se je v tem obdobju (ko se je začela preiskava Kabirjevega umora in potem v naslednjih mesecih, ko je preiskava zamrla oz. bila takorekoč pometena pod preprogo) dejansko dogajalo z Rekkejem, da je iz popolnosti padel v stanje popolnega obupa. Kot zanimiv stranski lik se ponuja tudi Rekkejeva hči Julia, podobno velja tudi za Rekkejevega brata Magnusa ter seveda Micaelino prijateljico Vanessa, predvidevam pa, da bodo sledili tudi številni pretresi v stockholmski policiji in ne bi me presenetilo, če se Micaela ne bi zapletla v razmerje z enim od sodelavcev. Ali pač Rekkejem? Zaključek knjige je tak, da nam postreže zaplet nadaljevanja, a sklepam, da bo avtor potem nekako sklenil krog in odgovoril na vsa vprašanja in dileme. Zanimivo in napeto branje, za katerega se zdi, da je bil avtor vsaj dva koraka naprej, bralcu pa marsikaj ne bo jasno.

Mladinska knjiga, 2023