(brez naslova)

130 utripov na minuto

130 utripov na minuto je bila dolgo na mojem seznamu branja, saj se mi nikoli ni zdel pravi trenutek za branje. Potem sem nekega sončnega nedeljskega popoldneva doživel nepričakovan (in ne docela pojasnjen) izbruh moje najstniške hčerke in zvečer sem v roke vzel to knjigo …

Pi Maria Simonsen, dijakinja 1. b se, medtem, ko odhaja pred tablo, da bi predstavila nalogo pri angleškem jeziku, onesvesti. 130 utripov, ki jih je v minuti naštela, zagotovo nisi bili dober znak. Pristane v bolnišnici, kjer ugotovijo, da nima virusa ali bakterije, da je z njenim zdravjem vse v najlepšem redu in da krivec za izgubo zavesti tiči nekje drugje. Strah? Ali mogoče tesnoba? Trije tedni (prisilnega) počitka in veliko razmišljanja, seveda pa obiskovanje terapij, pogovori, veliko časa z mamo in povsem drugačen ritem življenja, kot ga je bila najstnica sicer vajena.

Ne bi mogel reči, da Pii v življenju kaj manjka – njen brat študira v ZDA, njen oče je zaradi dela v tujini veliko odsoten in tako je večino časa doma z mamo. Obiskuje šolo, ima dve najboljši prijateljici – Almo in Kat, doma ne trpi pomanjkanja, veliko časa seveda preživi na mobilnem telefonu, ampak – kaj je narobe z njo? Seveda se to sprašujejo vsi v njenem razredu, njena starša, zdravniki in nenazadnje sama Pi.

Pi začne med spoznavanjem same sebe in različnih sprožilcev, ki v njej sprožijo napade tesnobe, spoznavati tudi svoje sosede. Najprej skoraj vrstnico Vicky, z motnjo v razvoju (v maternici je dobila premalo kisika) in povsem drugačnim pogledom na svet, njeno mamo samohranilko Becky, ki ima za nameček nogo v mavcu in potem še ostarelo sosedo Gillian Brown, po rodu Britanko. A če bi imela sicer z vsem tem sicer težave, se tokrat z nepredvidljivim sooča veliko lažje kot pa z vsem tistim, česar je sicer vajena. Ključno je seveda odkriti vse tisto, kar pri njej sproža tesnoben odziv in pa obenem tudi tiste stvari, ki jo lahko pomirijo, kot npr. oblikovanje preprostih uhanov, kramljanje s sosedo (v angleščini) ali pa obiskovanje kluba z Vicky ter opazovanje drugih mladostnikov z različnimi razvojnimi ali duševnimi motnjami.

Vsako poglavje, mnoga so resnično kratka, je na vrhu strani označeno z zanimivo ikonico, ki ponazarja Pijino razpoloženje oz. stanje tesnobe. Lahko je oblačno, nevihtno, včasih zgolj deževno, vse več pa je tudi obdobij sonca. Pi se bo seveda morala vrniti v šolo in znova opravljati šolske obveznosti, soočiti se bo morala z mnogimi vprašanji, šepetanji in obrekovanji. V primeru, da se z vsem tem in še čim ne bo znala ustrezno soočit, bo srce znova podivjalo …

Knjiga 130 utripov na minuto bo vse, ne le mlade; opozorila na morebitne znake tesnobe ali povečanega strahu in dala vedeti, da se je o tem pomembno pogovarjati. Žal je res tako, da je tega med mladimi (pa ne le med njimi!) dandanes vedno več, pri nekaterih je celo modna muha in da tudi starši opozorilne znake pogosto razumemo narobe in ne vemo, kaj bi morali storiti. Vse prevečkrat, sploh v naši življenjski in delovni naglici, zgolj zamahnemo z roko in rečemo, da sami nismo in nimamo nič manj obveznosti, pa je z nami vse v najlepšem redu. Pa je res? Vprašati se je treba, ali poiskati strokovno pomoč, dvigniti roke in počakati, da mine ali kaj tretjega?

Knjiga vam jasnega in enoznačnega odgovora vam ne bo dala. Vsekakor bo spremenila vaš pogled na današnji svet, ki je močno drugačen od tistega, v kakršnem smo živeli mi kot otroci, mladostniki … in če smo vzorce vzgoje prenesli od naših staršev (četudi so bili odlični in smo mi odrasli v samostojne odrasle osebe), moramo sami sebi priznati, da to ne zadošča več. Potem se nenadoma še mi znajdemo v ponorelem kolesju pritiskov, stresa in obveznosti, da tudi naše srce začne divjat … 130 in še več na minuto. Ne dovolite, da pride do tega.

Miš, 2022

O starših in otrocih

Češki roman, v katerem glavna akterja – oče in sin; vse bolj opotekajoče pohajata po praških ulicah, nikakor ne sodi v neko visoko umetnost, se boste pa med branjem zagotovo dobro zabavali.

Praga in dve senci, ena visoka in druga kratkonoga, z aktovko v roko in značilnim pokrivalom. Sin in oče. Honza Beneš, štiridesetletnik in lahko rečemo njegov (odtujeni), sedemdeset in nekaj letni oče. Bralec bo kaj hitro dobil občutek, da so tovrstna snidenja med njima bolj izjema kot pravilo in da med njima zeva ogromen prepad. Z vrčki piva in kozarčki brinjevca se ta prepad vsake toliko malo zoži ali vsaj ni tako globok, a slika se tudi proti koncu ne spremeni. Težko bi rekli, čeprav spet nekaj odlomkov je takšnih, da med njima vlada kakršnakoli ljubezen, že celo spoštovanje je bore malo. Kaj lahko bi vse skupaj spremljali tudi kot pivski večer dveh znancev, ki se celo večnost nista videla in si morata znova povedati vse stare štorije, obuditi spomine na pozabljene ljubezni in predvsem na mladost.

Vsak zase ve, v kakšnem odnosu je s svojimi starši, sorojenci, sorodniki, prijatelji in znanci. Prepričan pa sem, da vsak od nas pozna tisti občutek, ko se z nekom dobiš in se pogovarjata drug mimo drugega. Tu pa tam se linija pogovora kje sreča, vaju morda odnese v preteklost, predrami kakšen spomin in potem se cikel ponovi. Morda imate v svojem življenju tudi koga, za katerega se vam zdi, da se je ustavil čas – obtičala sta nekje, ko vama je bilo obema prijetno in se vsakič nekako vrtita v tem časovnem okvirju, kot se izven njega ne bi zgodilo nič. Ne glede na to, koliko let je minilo. Ogromno je nekih priklicev, po nekaj vrčkih morda tudi starih zamer ali obžalovanj.

Vse to se bolj ali manj prepleta v romanu O starših in otrocih. Honza in njegov oče odnosa oče-sin nimata razčiščenega. In tako se akterja precej vrtita okrog tega – Honza se spominja življenja z mamo in njenim novim partnerjem, določenih trenutkov z očetom, pa sorodnikov in seveda se marsičesa spominja povsem drugače kot oče, ki je na marsikaj pozabil. Oziroma je prepričan, da si je njegov sin kakšno stvar gladko izmislil. Od pivnice do pivnice, do tistih najbolj zanikrnih in pozabljenih lokalov, se pogovarjata in v Honzi tu pa tam podivja tisti hudiček, ki bi očeta najraje nahrulil, da nima pojma, da ga nikoli ni bilo in da lahko kar odide k vragu. Pa tega ne stori! Posluša očetova nakladanja o ženskah, s katerimi je bil, modrovanja o letalih, nenavadne anekdote, izmenjujeta mnenja o različnih nenavadnih pijačah, ki sta jih zaužila, pa o nenavadnih hobijih sorodnikov ali prijateljev in tako v noč …

Izvedeli boste marsikaj o življenju v Zagrebu med drugo svetovno vojno, pa o ustaših in maršalu Titu, zares izstopajoče in drugačno je poglavje z naslovom Bajta, kjer se naš glavni junak spominja stare hiše, v kateri je kratek čas bival in ki mu je ponujala daleč največ nepredvidljivosti in zanimivega v življenju. Izvedeli boste tudi, zakaj se pokrivalu Honzinega očeta reče princ heinrich, v spominu pa vam utegne ostati tudi del o uživanju človeškega mesa.

Skladno z naslovom je to knjiga o starših in otrocih, njihovem različnem dojemanju in razumevanju sveta, obenem je to knjiga o pravzaprav ničemer. Najbrž se boste zamislili nad svojim življenjem in lastnimi odnosi in nemara celo pomislili, da kakšen tak pivski večer sploh ne bi bil napačen, ker si boste kljub megli (in slabi vesti) naslednjega dne najbrž vseeno malo zbistrili misli. Knjiga nam da vedeti, kako nenavadno in nepredvidljivo je človekovo življenje. Danes si, jutri te ni. In tako kot glavni junak, si boste najbrž zaželeli, da bi lahko spet kdaj objeli svojega očeta in mu povedali, da ga imate radi. Priznam, da tudi sam to storim premalokrat, predvsem manjkrat, kot bi si moj oče to zaslužil.

Ne čakajte na jutri in predvsem ne čakajte, da bo prepozno.

Goga, 2021

Brezmadežna

Predinov romaneskni prvenec Mongolske pege me je presenetil in hkrati navdušil, zato sem z nestrpnostjo pričakoval njegov nov roman, s kar pomenljivim naslovom Brezmadežna.

Zoran Predin, pripovedovalec. Poznam ogromno takšnih, ki ga ne marajo, mu očitajo obračanje z vetrom, komercializacijo in iskanje vedno novih možnosti, kako bi na novo zapakiral, predvsem pa prodal nekaj starega. Iskreno pa sam še vedno rajši prisluhnem Praslovanu v sedmi različici (in nobena ni slaba, sem si pa število gladko izmislil!), kot pa preživim tri minute na koncertu Dee Jay Time ali samo s kotičkom očesa ošinem plakat ob veliki turneji Popstars zvezd. Zakaj tak uvod? Že Predinov prvenec me je močno presenetil, saj bi od njega najprej pričakoval, da bo številne anekdote in vse tisto, kar je skrito za njegovimi pesmimi, nekoč prenesel v knjižni jezik. Podobno kot je to recimo storil njegov veliki prijatelj in tudi vzornik, nesmrtni velikan Đorđe Balaševič. Pa ni. In tudi recepta Mongolskih peg ni šel ponavljat, ampak je ubral povsem novo smer.

Brezmadežna se dogaja v sicer neimenovani državici, ki bi zlahka lahko bila tudi Slovenija, ampak ni. Jasno je tudi, da se dogaja v današnjem času, a ker je prišlo do res revolucionarnih sprememb, se je tudi čas začel šteti znova. Večina dogajanja v romanu se tako dogaja nekje do leta 24 našega štetja, največji skok v zgodovino pa seže v leto 37 pred našim štetjem. Naše štetje se je začelo, ko je na oblast prišel general in potem kar Veliki knez Gregor Zima, ki ima sinova dvojčka – Ognjena in Zvezdana. Po vojaškem udaru je razglasil oz. ustanovil katoliško in vegansko Kneževino, kjer se sme častiti lik in delo zgolj enega človeka, nekaj časa pa je najbolj priljubljen šport lokostrelstvo. Kneževina ima različne službe nadzora, reda in miru, ki skrbi, da vse teče kot mora, torej po željah in zahtevah Velikega kneza. Gregorja Zimo nato na položaju po spletu nesrečnih (niti ni nujno, da je temu res tako) naključij nadomesti njegov sin Ognjen, ki ima katolištva in veganstva ter očetovega strahovladja vrh glave.

Ne, Ognjen in Zvezdan nista tista, ki bi bila brezmadežno spočeta, vzporedno z njuno usodo se plete usoda še treh oziroma kar štirih oseb – Ota Kralja, Borisa Grabarja in Jane Belec. Ne, tudi slednja nima z brezmadežnostjo nič skupnega, grešila je. Zanimiv in takorekoč osrednji lik je Žuža Frank, velika zmagovalka TV-tekmovanja Kneževina ima talent, ki na dobrodelnem koncertu Dobrota ni sirota v čast Velikemu knezu Ognjenu premierno predstavi pesem Raztrgana duša, a med njenim nastopom na oder priletijo banane. Kako in zakaj? Kdo bi to naredil ljubljenki naroda in zraven kričal, da je bil »Oto samo njen!«.

Skok v zgodovino, ko se v Kneževino iz tujske legije vrne Oto Kralj, se spomni starega prijatelja Borisa, bivšega mornarja, zdaj pa oskrbnika primatov v mestnem živalskem vrtu in mu zaupa, da zaradi raka umira. Poln denarja si zaželi v oddaljeni domačiji vzgajati opico in seveda mu bo stari prijatelj pri tem pomagal. Nerad, a Boris prisluhne njegovi nenavadni želji in Oto domov odpelje opico Suzano. In ta opica se po božjem čudežu prelevi v deklico Ano. No, mogoče je vmes v igri kakšen nenavaden padec s hruške in karnivorski migranti, ampak to boste izvedeli sami.

In če je kaj podobno Mongolskim pegam, je potem to vsekakor Predinov mojstrski občutek tempiranja zgodbe in kako vse zgodbice na koncu združiti in zaključiti. V letu 25 našega štetja, ko lahko rečem »Konec dobro, vse dobro«.

Zoran Predin je praviloma brez dlake na jeziku oz. marsikaj rad pove med vrsticami. Brezmadežna je tako v prvi vrsti prvovrstna politična satira, v kateri boste prepoznali (oziroma se vam bo tako samo zdelo!) številne aktualne politične veljake, Predin pa jih popolnoma razgali in postavi v vlogo, v kateri bi sami morda dejansko želeli biti, a seveda ne na tak način. Humorja ne manjka, sploh črnega, ki vas utegne na trenutke spomniti na Paasilinno. In kot pri finskem mojstru tudi pri Predinu ne manjka elementov kriminalke, a nikakor ni v ospredju. Na trenutke je vse skupaj že kar malce trapasto in se boste morda nekajkrat prijeli celo za glavo in zgolj zmajevali, ampak vam predlagam, da si malo ogledate zgodovino slovenske politike, zanimive (in ne najbolj posrečene) izjave in kakšen obstranski dogodek. Seveda je vse skupaj (čisto) malo podobno tudi Butalcem, ker je vse skupaj tako bizarno žalostno, a obenem povsem verjetno. Na trenutke se mi zdi, da nismo bili tako daleč stran od razglasitve Velike katoliške kneževine z enim velikim Vodjo …

Brezmadežna je odlično, kratkočasno in zabavno poletno branje. In lahko zapišem le še to, da sem res radoveden, s čim nam bo Zoran Predin, tisti »Štajerc v Ljubljani«, postregel v tretje.

Cankarjeva založba, 2022

Transverzala

Potopisni roman Jakoba J. Kende je kar nekaj časa čakal na branje in kot za vse druge knjige, lahko rečem, da je tudi za to moral priti pravi čas. Najboljši čas je zagotovo po tem, ko sem se sam spopadel z delčkom Transverzale, odstopil in s strani avtorja knjige prejel posmehljiv emoji.

Konec junija sem se odpravil na dobrih 100 kilometrov dolgo pot po morda najlepšem delu naše države – od Vogla prek Črne prsti, Podbrda, Tolmina in vse do Kobarida oz. Mosta na Soči. Hoja in veliko hoje, na ramah približno 15-kilogramski nahrbtnik, spanje v šotoru, nepozabni razgledi in čudovita družba. Tretji dan pohoda pa se mi je v glavi upravičeno vrtel Hamotov »Srce ne more več« in ker zdravje postavljam na prvo mesto, sem zaključil. Sploh vzponi drugega dne so terjali svoj davek – najstrmejši del klancev je imel 40-odstotni naklon, v povprečju pa okoli 20 odstotkov. Hoditi, tudi intenzivno, na enodnevne pohode, tudi tiste zelo zahtevne, je nekaj povsem drugega kot iti pohajkovat po hribih za več dni. Odlična šola in nepozabna izkušnja za naprej.

Prepričan sem, da Jakob J. Kenda teh težav ne bi imel. Nenazadnje je prehodil slovito Apalaško pot in o svoji poti napisal tudi zanimivo knjigo, pa tudi Transverzala, kot si jo je zamislil – podrobnosti, z zemljevidi vred, boste našli na spletni strani; skupno meri skoraj 1500 kilometrov, z nekaj redkimi (a upravičenimi) predahi jo je prehodil takorekoč v enem kosu. Kapo dol. Tudi dejstvo, da sta ga uvodni del poti spremljala njegova najstniška otroka, ni zanemarljivo, vsekakor čestitke in globoko spoštovanje tudi njima.

Ideja, da bi Transverzala povezala takorekoč celotno Slovenijo, mi je zelo všeč in jo podpiram. Iz lastnih izkušenj pri pohajkovanju pri hribih, gorah in drugih poteh, se vsekakor lahko strinjam z avtorjevo trditvijo, da je tak projekt zelo zahteven in le zaradi fizičnega napora posameznika, ki se spopade s takim izzivom, ampak predvsem zato, ker je naša prelepa dežela za popotnike oz. pohodnike tako slabo urejena. Slaba markiranost na nekaterih področjih, zapuščene, neurejene, zasute ali celo neobstoječe poti, nerazumevanje lokalnih veljakov ali bolj podjetnih lastnikov zemljišč, ki si za svoje brezpogojno jemljejo vse in seveda bi lahko v to vključil tudi odnos ljudi, ki po poteh hodijo oz. se tam vozijo. Sam sodim med tiste ljudi, ki radi vedo, kam gredo oz. po kateri poti naj gredo in četudi mi nekdo ponudi vse bolj priljubljeno .gpx sled, se zavedam, da je mobilni signal marsikje veliko prešibak (ali celo neobstoječ), da bi se to lahko v celoti obneslo. Pa tudi, če grem hodit, res ne želim še tam ves čas buljit v telefon in iskat pot.

Tisto, kar me je pri branju Transverzale navdušilo (in sem pogrešal pri Apalaški poti) je opis vsega, kar človek lahko doživi. Kenda je bil tokrat več kot poetičen pri opisovanju razgledov in pogledov, opisovanju rastlin in geoloških posebnosti, videnju in slišanju zanimivih živali ter seveda pri samih občutjih. Po nečem takem te prime, da bi najkasneje naslednji dan obul čevlje in se podal na katero od opisanih točk. Morda je na trenutke čisto preveč zapadel v opisovanje posameznih možnosti in razpotij, potem se je porodila še ideja o kategoriziranju poti (svizci, gamsi in kozorogi) in po lastni izkušnji vam lahko povem, da mi tehnični opisi poti ne povedo veliko, dokler je ne vidim. In zagrizem vanjo. Pohvalno je vsekakor tudi to, da se je pogosto dotaknil zgodovine in ozadja nastanka posameznih odsekov in značilnosti, v spominu vam bodo ostali tudi zanimivi pogovori med samo potjo, tako z lokalnim prebivalstvom, otrokoma, svojimi prijatelji z Apalaške, ki so prišli na obisk in nenazadnje s samim seboj. In ja, tudi kritičen je, kar se mi zdi pravilno in zgolj upam lahko, da se bo kaj premaknilo v glavah odločevalcev.

Priznam, da me je knjiga malo zmedla in še danes nisem povsem prepričan, kaj sem bral – potopisni roman, potopisni dnevnik, zgolj potopis ali kaj čisto drugega? Pri vseh zapisanih dialogih, ki so mestoma precej kompleksni, sem se dejansko spraševal, ali si jih je avtor zapisoval, mogoče celo snemal ali so pač zapisani po spominu? Zavedam se, da bi vse skupaj pošteno zasolilo ceno, ampak res pogrešam kakšno fotografijo, ki bi pokazala vse čudovito, kar je opisano. No, avtor je kasneje izdal še Vodnik po Transverzali, ki vam ga priporočam, če se odločite za preizkus lastnih zmogljivosti, saj je – sodeč po videnem; izdelan zelo natančno in na podlagi avtorjevih izkušenj in najbrž tudi kakšne napake.

Tisti največji očitek – in morda sem to zgolj jaz in je za vse kriva moja zadnja izkušnja; gre pravzaprav na to, da po prebiranju človek dobi občutek, da vse skupaj ni nič posebnega. Avtor se, kot imam v spominu recimo tudi pisanja Zvoneta Šeruge, malce postavlja in baha, češ »Kaj pa je to?! Vsak od nas si lahko vzame dva meseca dopusta in gre hodit ter to prehodi. No, dobro, mogoče ne vsi, ampak tisti »ta pravi«, pač ne oklevajo in ne razmišljajo – samo gredo!« Oprostite, ampak predvidena dva meseca hoda in skoraj 1500 kilometrov ter 80 kilometrov višincev, vključno z vzponi na številne slovenske očake, s polnim nahrbtnikom, pač ni mačji kašelj. Seveda, kot še enkrat več spoznavam tudi sam, v spominu ti ostane lepo in dobesedno nepozabno, ampak … kje so žulji, odrgnine takorekoč povsod, utrujenost, mogoče solze in vprašanja »Zakaj sploh to počnem?«, lakota in žeja, strah, ko nadte privrši nevihta, vročina in še hujše sopara, pa trenutke samote in izgubljenosti ter še bi lahko našteval.

Cheryl Strayed v Divji ni bila niti približno tako romantična, pa je še vseeno marsikaj – kot sem slišal iz ust tistih, ki so recimo prehodili Pacifiško gorsko pešpot; malce prilagodila in omehčala. Sam neizmerno uživam med hojo (naj bo to 64 kilometrov dolga pešpot Po medvedovih stopinjah okoli Kočevja, za avtorja Transverzale najbrž enostaven vzpon na Grintovec – pa ni!, ali pa 33 kilometrov okoli Ljubljane, ki je za nekatere svojevrstna muka, pa nenazadnje tudi moj neuspeli poskus prehoditi Hercules traso na Highlanderju po Julijcih), a se – podobno kot pri teku pred leti; učim in prilagajam, do kod je lepo in čudovito, postopno širim svojo cono ugodja in spoznavam, kje se začne težko, težje in »kaj mi je tega treba?!«.

Tako si pa kar predstavljam, kako bo nekdo prebral Transverzalo – in dajte jo, ker je res zanimivo branje; si šel naslednji dan kupit pohodniške čevlje in se odpravil na nekajdnevni pohod, ker je v knjigi pisalo, kako lepo je. In potem se pač smejimo »češkim« turistom, ki se v natikačih odpravijo na Triglav ali pač držimo za glavo ob novicah, koliko intervencij so opravili gorski reševalci, ker so se ljudje precenili.

Nepozabno je biti v hribih in opazovati nevihto, ki prihaja, ampak če sem znova oseben – ko enkrat stojiš na Malem Triglavu, v tvojo smer pa divja nevihta, ki bo kasneje sicer malo zavila in opustošila okolico Bohinja, ti pa na svoji desni vidiš spominske plošče, kdo vse je omahnil v dolino zaradi udarca strele; je lepo samo še življenje. Nevihto pač najrajši občudujem iz varnega zavetja štirih zidov.

Transverzala je čudovita knjiga, napisana v pesniškem jeziku in pričara lepote in krasote Slovenije, kot jih tudi najboljšim piarovcem na STO-ju ali Planinski zvezi Slovenije ne uspe. Krivično bi bilo reči, da potrebuje kanček več realnosti (avtor jo je pač doživljal tako, kot jo je opisal), manjka pač tista druga, težka in morda celo bridka plat, ki pa je ne glede na vse neizogiben del takšnih (in manjših) pohodniških podvigov.

2020, ISP

Črni princ

Dočakali smo še tretji in sklepni del niza psiholoških kriminalk Irene Svetek, v katerih je glavni lik državni tožilec Mio Aurelli. Rdeča kapica, Beli volk in sedaj še Črni princ.

Rdeča kapica se je močno naslanjala na psihologijo, Beli volk na staro slovansko mitologijo, v tretjem delu pa nas avtorica odpelje v Italijo. Moram priznati, da po nekaj dneh še kar nisem uspel ustrezno zbrati misli in si točno izoblikovati mnenja. Lahko rečem, da mi je knjiga všeč (pa čeprav sem imel nekaj povsem osebnih težav v uvodnih poglavjih), da sem jo zelo težko odložil, hkrati pa se mi zdi, da je nekaj stvari ostalo nerešenih in tako morda (a to je seveda zgolj moje mnenje!) vseeno tole ni čisto zadnja knjiga o Miu Aurelliju (ali morda katerem drugem liku). Sem pa že v mnenju o Belem volku zapisal, da nas najbrž čaka zelo oseben tretji del ter razplet in zaplet v ljubezenskem trikotniku Mio – Viola – Leja. Lahko rečem, da vsaj tisto prvo drži, drugo pa …

Črni princ se začne plesti in zapletati leta 2013 na Siciliji, italijanskem otoku, kjer vladata mafija in seveda čast. Štiridesetletni Antonio posili 12-letno Valentino Caruso. Leto dni kasneje Valentina Caruso med porodom skupaj z otrokom umre, a šele sedem let kasneje Antonieva mama Andrea na smrtni postelji lokalnemu župniku Marcu Messini prizna sinov greh. Leta 2023 v Sadinji vasi pri Ljubljani v zapuščeni hiši najdejo truplo ženske s popolnoma iznakaženim obrazom, za katero državni tožilec Mio Aurelli šele pri obdukciji ugotovi, da gre za njegovo sestro Avionko. Njuno snidenje po tridesetih letih se ni končalo, kot bi si on želel, saj je odšla nazaj k svojemu nasilnemu možu Rudolfu, za katerega vsi dokazi kažejo, da je nad njo še poslednjič dvignil roko. Aurelli informacijo o identiteti umorjenke zamolči in se odloči priti skrivnosti do dna – kdo je ubil njegovo sestro (morda pa ni bil njen mož, saj bi bilo to seveda preveč očitno) in predvsem zakaj, je morala umreti? Koščkov sestavljanke je znova vse več … nenavadni metulji, ki so na naslovnici in pravljica Il principe nero (Črni princ) so vsekakor med njimi.

Vzporedno se v Trbovljah odvija nenavadna zgodba lokalnega cvetličarja Mateja Mazeja, kjer sprva kaže, da je žrtev nasilnih dejanj, kasneje pa se izkaže, da gre za nekoliko bolj nenavadne spolne prakse, za nameček pa še čudno bolezensko stanje. In seveda, Matej Mazej je povezan z Avionko in njeno smrtjo.

In potem so tu še stari znanec policije, Gregor Bavcon, ki ima svoj avtoodpad, na katerem se znajde avto, ki je poln Avionkine krvi, pa mehanik Remškar, čigar mladoletni sin (narkoman) je našel Avionkino truplo ter gospa Magdalena Javoršek (po novem, numerološko ustrezno Lucijana Maksima Santa), Gregorjeva mama. Pa ne samo njegova!

Lahko bi rekli, da imamo znova nekoliko bolj pomembno vlogo znova tudi psihiatrinja Leja Breznik, ki si še vedno obupno želi zdravega razmerja z Miem. Zdi se, da na sodišču nekoliko iz maščevanja proti Miu poda ne najbolj strokovno analizo Rudolfa Cremina, ki sicer pristane v zaporu in tam umre. Lahko bi rekli, da smo znova na začetku. In potem je tu še Mieva bivša žena Viola, ki na jadrnici pluje po Jadranskem morju, obuja spomine, podoživlja napake in lepe trenutke ter ravno tako ni povsem prepričana, česa v življenju si res želi.

Znova lahko rečem, da se je avtorica pri pisanju kar močno naslonila na Nesbojeve vzorce in šla tokrat kopat in brskat po družini in psihi Mia Aurellija. Ne, z njegovo sestro Avionko ni bilo vse čisto tako, kot se Miu zdi in trideset let je dolga doba. Zelo dolga doba. Ljudje se spremenijo v krajšem času, da jih komaj prepoznamo. In dovolj kvarnikov. Pravici bo (nekako) zadoščeno in veliki tožilec bo odkorakal po hodniku, z aktovko v eni roki in morda krvavimi odtisi, ki jih bo puščal za seboj. Morda.

Kaj me je zmotilo pri vsem skupaj? Avtorica je očitno vzljubila Metallico in na zanimive dele v knjigi postavila nekaj verzov, celo z najnovejše plošče 72 Seasons. (polomila ga je recimo pri pesmi Tuesday’s Gone, ki v izvirniku pripada skupini Lynyrd Skynyrd, notri pa so tudi delčki besedila Am I Evil?, ki jo v izvirniku izvajajo Diamond Head) In čeprav je knjiga fikcija, zakaj se je pri vsem tem odločila, da bo Lejo Breznik in njenega ljubega Mia Aurellija v letu 2023 poslala na koncert Metallice v Firenze, ko so bili datumi koncertov za leti 2023 in 2024 znani skoraj vzporedno z naslovom plošče? Ne vem in tudi ni pomembno, me je pa zmotilo. Vso umetnost in lepoto kakšnega evropskega mesta bi šla lahko recimo občudovat tudi v Pariz, recimo. Dejstvo, da pri vseh raziskavah in podatkovnih bazah in forenziki nihče ne poveže Avionke (ki ima za nameček še ime, da bi morali posvetiti vsi alarmi, ko ga nekje vidiš) in Mia Aurellija, je meni pač za lase privlečeno. Določene zadeve, ki so veliko bolj nemogoče, rešijo in odkrijejo z nekaj intuicije in sreče, tega pa ne. To se mi je resnično zdel kiks vseh kiksov. Lik Viole pa je dobesedno obstal nekje na mirnem morju, brez veter v jadrih in z očitno praznim rezervoarjem.

Mogoče se je avtorici mudilo s pisanjem in zaključevanjem, pa je bilo vse skupaj narejeno malo bolj na silo in pod pritiskom, zato je po mojem mnenju Črni princ med vsemi tremi pravzaprav najšibkejši člen, saj na določenih mestih preprosto ne drži vode. Še vedno gre za zahteven, berljiv in napet psihološko kriminalni klobčič, nikakor pa zmagoslaven zaključek sicer res odlične trilogije.

Beletrina, 2023

Blank

Blank Feđe Štukana je avtobiografski roman, čeprav boste v uvodu prebrali, da je vse izmišljeno. Pa ni. Blank je knjiga v srbščini, a z razumevanjem ne bi smeli imeti težav. Napisana tako pristno in doživeto, da boli.

Blank je knjiga o vojni, norosti, ubijanju in zgrešenih strelih, bežanju, skrivanju in smrti. Blank je knjiga o alkoholu in še bolj o drogah, o odvisnosti, zadevanju, boleznih, iskanju in prodajanju za naslednji »šus«, o »zlatem šusu« in smrti. Blank je knjiga o otroku in starših, o družini in ljubezni, o smrti. Blank je knjiga o umetnosti – glasbi, gledališču in filmu, ustvarjanju. Blank je knjiga o sanjah, o sanjah postati pilot. Blank je tudi knjiga o politikih, ki krojijo naša življenja, še posebej o pokvarjenih politikih, ki jim ni mar za naša življenja. In ja, Blank je knjiga o življenju.

Sredi februarja letos sem bil službeno v Bosni in Hercegovini, natančneje v mestu Prijedor. Mestu, o katerem sem potem bral tudi v knjigi. Na glavni ulici sem opazil stojnico s knjigami (knjigarn tam ni prav veliko) in vrsto zanimivih naslovov – tako s področja bivše Jugoslavije kot tudi knjig, ki jih pri nas ne bomo nikoli dočakali v prevodu. Prvi dan sem kupil tri, vrnil sem se še drugi dan in kupil še tri. Blank je bila edina, ki je nisem izbral sam. Prodajalec me je vprašal, če poznam Feđo Štukana, čemur sem odkimal in mi v nekaj besedah povedal, o čem govori knjiga. In na koncu dodal – »V tej knjigi je pravzaprav vse, kar je življenje in kar morate o življenju vedeti.« Pa sem vzel še to, 20 mark, 10 evrov. Ni mi žal.

Kdo je Feđa Štukan, boste izvedeli, ko boste njegovo ime vpisali v Google. Prepričan sem, da so mnenja o njem v BiH (in tudi kje drugje) deljena – prorežimski ljudje ga najbrž sovražijo, umetniki in tisti navadni ljudje ga če nič drugega, spoštujejo in podpirajo. Mogoče nekateri tudi s figo v žepu, a to ni del te zgodbe.

Blank se začne s sanjami majhnega fanta, ko prvič vidi pilota in želi tudi sam postati pilot. In se nadaljuje na vrhu nekega hriba, kjer kot ostrostrelec v vojski Bosne in Hercegovine motri vojake nasprotne strani. Vidi srbskega vojaka, mogoče je bil njegov znanec, sošolec ali pač zgolj nekdo. Pomeri, ustreli. Zgreši. Vmes skozi njegove možgane steče neverjeten življenjsko-filozofski krog misli, med branjem katerega boste morali nekajkrat globoko zajeti sapo, vdihniti in izdihniti, knjigo boste pa le steka odložili.

V nadaljevanju boste izvedeli, kako je Feđa sploh prišel do ostrostrelcev, kdo in kako ga je šolal za vojaka, kakšne smrtonosne podvige so izvajali s soborci in kolikokrat je bil tik pred tem, da metek pošlje sebi v glavo. In videl, vohal, čutil je smrt. Bila je tako blizu, da je čutil njen hladni dih. V nekem trenutku je spoznal, da vojna ni zanj (bili in so pa takšni, ki v tem prav uživajo), hlinil je norost, uspešno in bil odpuščen iz vojske. Kaj vse je v tem času videl in doživel v bolnici in umobolnici, boste prebrali, nemalokrat s cmokom v grlu.

In da ne bo pomote – smrti ni videl in čutil le v vojaški uniformi, ampak tudi kasneje v življenju. V bolnišnici in umobolnici, na ulici (ne pozabite, da je živel v Sarajevu v času intenzivnih srbskih napadov na mesto) in skozi življenje, ko s iz tega ali onega razloga umirali sorodniki, prijatelji, znanci, sošolci … bojim se, da je v knjigi naveden le delček tistih, ki so v tem času umrli.

Vpisal se je na študij igre, bil kot pevec skupine Almanah predskupina Iron Maiden, ko so ti sredi vojne vihre igrali v Sarajevu in dolgo v noč klepetal s pevcem Brucom Dickinsonom ter se počasi začel potapljati v svet drog. Drog več kot očitno v tistem obdobju v Sarajevu in BiH ni manjkalo, dostop je bil preprost in nemalokrat so se skupaj »zadevali« Bošnjaki, Srbi in Hrvati. Vojna nima meja, drogiranje očitno tudi ne. Sledil je beg v Nemčijo, še vedno in vse bolj v jeklenem primežu drog, nekaj kriminala in predvsem veliko težav.

Feđa Štukan se je tudi iz smrtonosnega objema drog izvil, čeprav šele po povratku v povojno Bosno in Hercegovino, pri tem mu je pomagala umetnost, ljubezen in tudi boj proti resničnemu sovražniku – politikom vseh ver in narodnosti, ki so si razkosali državo in v žepe pobasali denar. To počnejo še vedno. (in BiH seveda ni edina!) Feđa ni molčal in po vsem, kar je v življenju doživel, to niti ne preseneča, ampak se je postavil v prvo bojno vrsto. Bil glas vstaje in upora, pobudnik mnogih sprememb, ki so se zgodile. Nemalokrat so mu grozili, njemu in njegovi družini. A ni sklonil glave, ampak se je boril naprej. In še vedno se …

Blank je knjiga, po kateri boste na Bosno in Hercegovino gledali drugače. Veste, da sem sam na to državo, krasne ljudi in njihovo toplino zares navezan (pa čeprav sem 100-odstotni Slovenec in v mojem DNK-ju ni nič, kar bi me vezalo na BiH). Blank je v mojo percepcijo – da ne bo pomote, jasno mi je, da v BiH še vedno veliko stvari deluje po nekih starih principih, ki smo jih vsaj pri nas tudi prisilni pozabili in kot pojejo Dubioza Kolektiv, gresta tam »vlast i korupcija« z roko v roki; precej ostro zarezal. Res je, da ko grem tja, sem v stiku z ljudmi z ulice, preprostih ljudeh, odprtih in dobrosrčnih, ki stopajo izven nacionalnih in verskih okvirjev, zamer in sovraštva. Ljudi, ki čutijo in vedo, da je treba naprej. Dubioza Kolektiv, ki so bili med nastopajočimi na enem od protestov, ki jih je organiziral Štukan, so odličen primer tega, kako je treba naprej. Saj to ne pomeni, da se pretvarjamo, da težav ni, ampak nam lahko predstavljajo poriv za ustvarjanje, življenje …

Življenje ni preprosto – postavlja nam ovire, meče polena pod noge, nas sooča s prav vsem, vsak dan je izziv, na nas pa je, kako se bomo z vsem tem spopadli. Lahko smo tisti na smrt utrujeni vojak v strelskem jarku, ki že cel teden ni nič jedel, kjer je zgolj napačen zvok dovolj, da skoči iz jarka in začne poblaznelo streljati vse naokrog – po »svojih« in »njihovih«. Seveda pa smo lahko tisti »norec«, ki ve, da obstoječi način ni pravilen in da je treba drugače. In gre proti toku …

Feđa Štukan počne prav to – Američani bi rekli, da gre »against all odds« in Blank je res knjiga o vsem, kar ponuja, obljublja in prinaša življenje.

P. S.: Nepričakovan pripis in dokaz, da moja mnenja pridejo tudi do avtorjev – dobil sem informacijo, da je knjiga Blank v lektorski fazi in bo kmalu na voljo tudi v slovenščini. Podpiram in se veselim.

Buka, 2019

Predsednikova hči

James Patterson, priznan pisec kriminalk in trilerjev ter Bill Clinton, bivši predsednik ZDA, sta skupaj že ustvarila zanimivo delo Kje je predsednik?, v katerem smo bralci dobili vpogled v zakulisno dogajanje v Beli hiši in ZDA nasploh. Predsednikova hči ni nadaljevanje, vsekakor pa nadgradnja prve knjige.

Kje je predsednik? je v nehvaležno vlogo ameriškega predsednika postavila Jonathana Lincolna Duncana, ki mora hitro in modro ukrepati, saj ZDA (in posledično celemu svetu) grozi kibernetski napad vseh napadov. Recept za katastrofo, kakršne Patterson obvlada in seveda veliko zakulisnega dogajanja, ki ga je do obisti v času svojega predsedovanja spoznal Clinton. Sum na notranjega sovražnika, ne vedno zakonite poteze predsednika in napeto branje do zadnje strani.

Predsednikova hči predstavi novega (no, rajši zapišimo drugega) predsednika ZDA – Mathewa Keatinga, ki mu spodletela vojaška akcija lova zloglasnega terorista Asada Al Ašida, spodnese drug mandat, ZDA pa dobijo prvo predsednico – Pamelo Barnes. Keating se umakne stran od washingtonskega vrveža, njegova žena Samantha se vrne k svojemu delu – arheološkim odkrivanjem in raziskovanju, njuna hči Melanie pa študira na Darthmouthu in se trudi živeti količkaj normalno življenje (bivše) predsednikove hčerke.

Patterson in Clinton kaj hitro vzpostavita dogajanje – na eni strani bivši predsednik Keating z družino, nasproti mu stojita sedanja predsednica ZDA Barnes, potem je tu Asad Al Ašid, ki išče maščevanje, štrene pa konkretno mešajo tudi Kitajci. Asad s svojim bratrancem Faradžem ugrabi predsednikovo hči (ki ji varovanje s strani države ne pripada več) in seveda postavi domala nemogoče pogoje za njeno izpustitev. Zakaj nemogoče? Ker predsednici Barnes ne pade na pamet, da bi jih izpolnila in ves čas igra zelo dvolično igro, kar smo pri politikih sicer kar vajeni – javnosti govori eno, ko se kamere in mikrofoni izklopijo, pa je stanje povsem drugačno. Keating hči želi nazaj in cena ni pomembna.

Preveč ne želim napisati, da vam ne uničim zgodbe. Asad Al Ašid seveda s pridom uporabi in izkoristi vse mogoče prijeme, da bi se lahko maščeval Keatingu, ki je zakrivil umor njegove žene in hčera. Pa je to res Keatingova krivda? In ali Jiang Lijun, višji častnik kitajskega ministrstva za državno varnost, za smrt očeta krivi pravo stran in ravno tako išče maščevanje (on za očetovo smrt)? Pri čemer Lijun prejema zelo jasne ukaze svojega nadrejenega in najbrž vemo, kaj ukaz pomeni na Kitajskem, a jih zavestno krši in je obenem prepričan, da je pri svojem početju zelo spreten in prepričljiv. Sploh vloga Kitajske v tem romanu je zelo zanimiva in nakaže marsikatero težavo, s katero se zna svet kmalu spopasti.

Bivši predsednik ZDA (in tudi bivši marinec) Mathew Keating se z ekipo zvestih sodelavcev, kjer najbolj izstopa agent David Stahl oz. prostovoljcev, odpravi na reševalno misijo v Libijo. Reševalno misijo, ki je v nasprotju z vsemi zakoni in jim malo po zaslugi poznanstev, še bolj pa po zaslugi neupoštevanja ukazov, bolj ali manj uspeva. Vmes se zgodi marsikaj nepričakovanega, pa tudi kaj zelo predvidljivega, vsekakor pa boste presenečeni ob številnih tehničnih podrobnostih, ki jih avtorja nanizata v romanu – naj si bo to z vidika orožja, tehnologije ali odnosov. Clinton je tukaj zagotovo prispeval levji delež in v zgodbo vnašal življenjskost.

Priznam, da me knjiga sprva ni pritegnila – vse se mi je zdelo prazno, naphano s političnimi puhlicami in zelo predvidljivo. A se zadeva kaj hitro dobesedno postavi na glavo in potem sem knjigo vedno težje odlagal, dokler nisem prišel do zadnje strani. Marsikaj vmes in tudi v zaključku je sicer ostalo neodgovorjeno, a za glavno zgodbo ni tako pomembno, da bralec na koncu ne bi zadovoljno zaprl knjige in si rekel »To je pa res dober triler, več takih.«

Mladinska knjiga, 2022

Drugi letnik Zvezdne Beletrine

Založba Beletrina se je pred leti odločila za izdajanje zanimivih zbirk – najprej zbirke Klasična Beletrina z izdajanjem, pogosto tudi novo prevedenih klasikov za odrasle, potem so se odločili za enak pristop še pri otroški oz. mladinski literaturi in nastala je Zvezdna Beletrina.

Prvi letnik je postregel z naslovi Mali princ, Alica v čudežni deželi, Ostržek, Butalci in Pridi, mili moj Ariel, nedavno izdani drugi letnik pa prinaša kar nekaj imenitnega branja, sploh za prihajajoče dolge počitniške dni. Sam sem počitniške dni poleg brezskrbnega druženja s prijatelja rad porabljal tudi za branje, predvsem kakšnih daljših del, seveda so se z leti moja bralska obzorja širila in tudi temu so namenjene tovrstne zbirke. Želim si, da bi v času, ko sem bil jaz otrok oz. najstnik, mladostnik, imeli tak nabor knjig in predvsem, da bi bile knjige cenovno tako dostopne kot so danes. In ne, ne trdim, da so knjige poceni (ker niso!), niso pa tako zelo drage, kot so bile pred recimo tremi desetletji. Verjamem, da si mnogi starši ne bodo mogli privoščiti celotnega zneska take zbirke, čeprav je gledano na knjigo – in obseg vsaj dveh knjig, ki presegata 500 strani!; cena ugodna.

A to ni reklama, pa tudi ne mnenje o prebranih knjigah, ampak bolj predstavitev in priporočilo, če boste iz ust vašega nadobudneža slišali stavek »Kaj naj pa berem?! Vse sem že prebral/-a!« in vem tudi, da ste mnogi starši prej v zagati, kako vašega otroka prepričati, da bi sploh bral karkoli. Kar nekaj od predstavljenih knjig ima svojo filmsko predelavo in morda – zgolj kot ideja!; lahko otroku predlagate, da si prebere knjigo in potem si še ogledate film. Na ta način se bodo (morda, upam) otroci naučili spoštovati knjige, ki so praviloma mnogo bolj izčrpne in celovita izkušnja kot film.

Najprej slovenske. Vandotov Kekec nad samotnim breznom (ki je bil osnova za prvi, še črno-beli film o Kekcu) je od vseh Vandotovih pripovedi o Kekcu morda najbolj grob – (nek drug Bedanec bi mogoče uporabil izraz) divjež Bedanec pogubi Kosobrina, da bi njega v prepad pahnil njegov lastni pes s pomenljivim imenom Volk. Kekec sicer v tem delu iz Bedančevih čvrstih in robatih rok rešuje siroto Meno, lastno mater in že omenjenega Kosobrina, vse skupaj se dogaja v idilični gorenjski vasici. Knjiga bo drugo leto stara častitljivih sto let in se utegne marsikomu zdeti starinska, a gre vsekakor za klasiko, ki je v marsičem vplivala na pisanje številnih mlajših (od Vandota) slovenskih avtorjev.

Tajno društvo PGC je bila zaradi humorne note in pobalinskosti glavnih junakov ena mojih najljubših knjig nekje na sredini osnovne šole, v zaključku osnovne šole pa zaradi nekaj nakazane erotike in uporništva že Mladost na stopnicah, morda obe bolj poznani od Gimnazijke Antona Ingoliča, ki je vključena v ta letnik. Pripoved o Jelki, ki obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije, je postavljena v leto 1965, bi se lahko odvijala tudi danes in zgodba najbrž ne bi bilo bistveno drugačna. Jelka na sošolkini zabavi zanosi, nosečnost spretno prikriva in ob koncu šolskega leta odide v Pariz, kjer se zelo naveže na služkinjo Franchon, rodi sina Francoisa in se nato vrne domov. Mama ni navdušena, presenetljivo toplo (za tiste čase pa sploh) jo sprejme oče, najbolj neosvojljiva trdnjava pa se zdi šola, saj želi Jelka končati gimnazijo in opraviti maturo. Slovenija je bila (in žal ostaja) zelo malomeščanska, se vse preveč togo drži predpisov in (tudi nepisanih) pravil, pri čemer je glavni izvor težav pogosto prav tam, kjer naj bi naše otroke naučili (in ne vzgojili!) v zrele, odgovorne in samostojne posameznike – v šolah. Družbeno kritično in zelo realno!

Sredi osemdesetih je med fanti vladala modna muha, da si »ostrigel na Limahla« in če boste malo raziskovali, boste ugotovili, da je bila to za osemdeseta precej tipična in seveda zelo moderna pričeska (v prvi polovici devetdesetih smo se recimo »strigli na Brandona«, saj je bila neverjetno popularna TV-serija Beverly Hills 90210), ki je bila posledica priljubljenosti pevca Limahla in njegove pesmi The Never Ending Story iz istoimenskega filma iz leta 1984. Mimogrede – pesem slišite tudi v zadnji epizodi tretje sezone priljubljene serije Stranger Things. No, omenjeni film je nastal po knjižni predlogi nemškega pisatelja Michaela Endeja (priporočam tudi njegovo delo Momo). Določeni prizori iz filma, pa grozna pričeska in vsaj meni ne tako zelo poslušljiva pesem so bili razlogi, da nisem Endeja nikoli bral. Napaka!

Neskončna zgodba je zanimiv fantazijski roman, kjer spremljamo debelušnega Bastijana (vsi se seveda norčujejo iz njega), ki je ostal brez mame, oče ga komaj še opazi in zato se zateka v svet domišljije in knjig. Med prebiranjem knjige Neskončna zgodba (knjiga v knjigi takorekoč!) se znajde v cesarstvu Fantazija in z znajde se je mišljeno točno to – Bastijan je čisto zares junak zgodbe o cesarstvu Fantazija, dečku Atreju in srečnem zmaju Fuhurju, ki iščeta človeškega otroka, da bi rešili deželo. A to je svet, v katerega Bastijan ne sodi, čeprav se tu počuti veliko bolj domače, predvsem pa sprejeto in ljubljeno kot v tistem pravem. Kako nazaj? Skratka, preberite knjigo, izognite se filmu in predvsem držite pesti, da se ne vrne »frizura na Limahla«.

O Mary Poppins najbrž ne rabim izgubljati prav veliko besed – bil je (animiran) muzikal z Julie Andrews, 25 let kasneje sodobna različica z Emily Blunt, vse pa je seveda zasluga knjige Pamele L. Travers iz leta 1934. Jezikava (nesramna?) in nečimrna, predvsem pa skrivnostna varuška Mary Poppins, njena neverjetna torba (le kje so dobili navdih ustvarjalci Sport Billyja?!), da o dežniku sploh ne govorimo in nasploh vseh neverjetnih in nepričakovanih dogodivščinah, ki jih bodo mladi bralci doživljali med prebiranjem. Čarovnija? Čarovnija. Ampak ne, če vprašate Mary Poppins.

Za konec sem pustil tistega, ki me je osebno najbolj navduševal in me še danes pusti odprtih ust, sploh, ko pomislim, da je zgodbe zapisoval pred več kot sto leti. Jules Verne in njegove pripovedi o potovanju okrog sveta (v 80 dneh!), raziskovanju neznanih dežel, pa »izletov« na Luno, v središče Zemlje ter seveda odkrivanje morskih globin, kar je glavna tema v zbirko vključenega romana Dvajset tisoč milj pod morjem. Jules Verne je bil pionir znanstvene fantastike, saj je s svojimi deli v 19. stoletju oral ledino temu žanru, uspevalo pa mu je predvsem zato, ker je bil pri svojem pisanju tako zelo natančen in slikovit, da je bilo (in na nek način še vedno je) vse zapisano pravzaprav verjetno oz. kar resnično. Kapitan Nemo, ki se s svojo podmornico Nautilus (Verne je sicer podmornico, ki ga je navdahnila, videl na svetovni razstavi v Parizu daljnega leta 1867) odloči odpotovati dvajset tisoč milj globoko, da bi tam našel skrivnostnega morskega enoroga. Bralca osupne Vernovo natančno predvidevanje razvoja podmorniške in potapljaške opreme, vsekakor pa gre za mojstrsko izpisan pustolovski roman, kjer se že soočamo tudi z ekološko ozaveščenostjo, vsaj v povojih. Jules Verne je bil vsekakor pred časom! Priznam pa, da poleg Jacka Londona moj glavni navdih za pisanje.

Pet imenitnih knjig in če jim dodate še tistih pet iz prvega letnika Zvezdne Beletrine ter vse druge imenitne knjige, ki za otroke in mladino redno izhajajo, vaši otroci nimajo nobenega razloga, da ne bi brali. Ni pa jim treba seveda samo brati, da ne bo pomote. Naj uživajo počitnice in raziskujejo svet okrog sebe in tudi v sebi.

Beletrina, 2023

Zadnji odgovor

Petja Rijavec je ena tistih slovenskih avtoric, ki piše iz sebe in je zato v svojem pisanju pristna, iskrena in prepričljiva. Navdušil me je že njen pokovidni roman Meter in pol pomladi, tokrat pa se popolnoma osredotoči na pri nas zelo problematično temo.

Meter in pol pomladi je ponudil zanimiv stranski lik, Nejca, ki je bil tik pred maturo, oboževal je Kurta Cobaina, ugotavljal, da je gej in ni vedel, kako naj to pove še vedno precej homofobni okolici. No, Zadnji odgovor ima glavnega junaka Davida, bodočega maturanta, ki ugotavlja, da je gej in nima pojma, kako naj to pove svojima ločenima staršema, najboljšemu prijatelju, sploh pa svoji popolni punci Lauri. Pravzaprav ne ve čisto točno, kako naj se sam sooči s tem. Oh, in obožuje Damiana Davida iz italijanske skupine Maneskin.

Tega, da je avtorica uporabila podobno izhodišče za samostojen roman za naslavljanje občutljive (ali pač tabu) teme, ne vidim, kot čisto nič slabega. Meter in pol pomladi je ponudil tako pisano paleto likov, da bi pravzaprav vsak lahko dobil tudi samostojen roman. Zakaj se je avtorica odločila za Nejca oziroma Davida, ne vem – morda ima sama doma najstniške otroke s podobnimi težavami ali pa je preprosto zaznala, da gre za stisko mnogih mladih, ki se tako ali tako iščejo v tem zmedenem svetu.

David ima najboljšega prijatelja Marka in ima krasno (s tem mislim lepotico, ki jo občuduje in mu jo zavida cela šola) dekle Lauro, njen oče pa je pomemben in uspešen odvetnik, ki ima veliko pod palcem. David živi z mamo, saj sta se starša ločila, ko je oče najprej prešuštvoval, kasneje pa se je odločil za življenje z Marto. Davidov fokus bi »moral« biti na učenju, preživljanje časa z dekletom in prijatelji, kot večina mladih njegovih letih (in žal tudi mlajših!) pa čas rad preživlja na zabavah z veliko alkohola, kakšno ne preveč trdo drogo in posledicami naslednjega jutra.

Že v uvodnih straneh lahko razberemo, da bo imela zgodba hiter preobrat iz te mladostniške »idile« v iskanje odgovorov na številna vprašanja. Z očetom in Marto (na mamino nejevoljo) David za nekaj dni odide smučat v Avstrijo in v savni spozna Luko. Postavnega, simpatičnega Slovenca, ki ga povabi na zabavo, kjer se David hudo napije z uživanjem čaja z jegrom, ki jih dopolni z nekaj globokimi potegi jointov in do apartmaja ga mora pospremit Luka. Pijanski objemi, poskusi poljubov, slabo upiranje in predvsem slaba vest naslednjega dne. In predvsem zasejan dvom, ali Davida vseeno ne privlačijo bolj moški …

Samega sebe prepriča, da gre bolj za fazo, zmedenost, pozabi na Luko, a se v življenju kmalu pojavi Urban in zgodba postane še bolj zapletena in zanimiva. Davidu ni več do popolne Laure, tudi telesno oziroma spolno ga ne privlači več, vse bolj išče priložnost za druženje z Urbanom, pišeta si dolga in precej pomenljiva sporočila, zgodi se prvi pravi poljub in tako naprej. Ljubezen, pač. Pa čeprav David s tem še vedno ni najbolj sprijaznjen.

Zadeve se vse bolj zapletajo tudi na drugih »frontah« – oče zaroči Marto, mama na Tinderju spozna Iztoka in kmalu postane čisto druga, Lauro zanima, kaj se dogaja z Davidom, spremembe v njegovem obnašanju pa opazijo tudi ostali. In seveda – pred vrati sta maturantski ples in matura.

Maturantski ples se – kot v življenju mnogih, sploh pa noro zaljubljenih srednješolskih parov; izkaže za ključnega. Tudi za Davida in Lauro oziroma Davida in Urbana, pa tudi za Davida in Marka. Petja Rijavec je ustvarila tak zanimiv mladostniški večkotnik, v katerem ključno vlogo odigra stranski lik – to pa je vsaj zame precej nepričakovano Davidova bodoča mačeha (ali obstaja kakšen bolj grozen izraz, ki že z zvenom pove, da je to neka grozna oseba?!) Marta.

Razplet zgodbe je življenjski. David se sprijazni s tem, da je gej in začne s tem živeti in nenazadnje v tem uživati. Še vedno se spopada z vprašanji, kako bo na to reagirala okolica, pa čeprav bolj ali manj vsi (razen očeta!) vedo, da so mu všeč fantje oz. moški. Avtorici je res uspelo ujeti duha generacije mladih – želja po uspehu in sprijaznjenost z dejanskim, iskanje lastne identitete, slengovski jezik, zelo realni odzivi, družinske težave, odpiranje tem, o katerih se mladi res težko pogovarjajo – že med seboj (sploh fantje), kaj šele s starši (ker s(m)o zoprni in ne razumemo nič) in potem so seveda izgubljeni.

In kot Petja Rijavec lepo uporabi primerjavo s priljubljenim TV kvizom – mladi včasih potrebujejo glas ljudstva, drugič polovičko in tudi klic v sili. V kvizu imajo tekmovalci to možnost samo enkrat, v življenju si jo vsak želi večkrat. Pa jo ima? In na neki točki bodo moral podati zadnji odgovor. Pri čemer morajo vedno najprej odgovoriti sebi, šele potem drugim.

Miš, 2023

Papirnata mesta

Poetični roman kanadske avtorice Dominique Fortier Papirnata mesta prepleta avtoričino avtobiografsko zgodbo in biografijo ameriške pesnice Emily Dickinson in je najbrž nekaj najlepšega, kar boste letos prebrali.

O Emily Dickinson razen tega, da je označena za največjo ameriško pesnico in da je bila malce čudaška samotarka, ne vem nič. Njenih del (še) nisem bral in je v tem trenutku tudi še nisem šel guglat. Tudi Dominique Fortier mi je neznanka, a me je njen roman privlačil zaradi nenavadne naslovnice in pričakovanja poetičnosti zapisa.

Papirnata mesta tako po eni strani prinašajo avtobiografsko izpoved avtorice – njene selitve, družinsko življenje, dojemanje doma ter podobnosti in različnosti z Emily Dickinson, dojemanje in razumevanje njenega življenja in predvsem del. Dominique Fortier se je veliko selila, bila je poročena, imela otroka in njena dela so zavestno prišla med ljudi. Kako čuti in doživlja odnose in dom, pa je seveda nekaj povsem drugačnega.

Emily Dickinson je živela v svojem, papirnatem svetu. Svetu, ki obstaja in živi predvsem na papirju, tam pa ga ustvarja ona oz. ga tja zapisuje. Papirnata mesta, papirnati ljudje. Vedno se je počutila tujko, še v lastni družini, najrajši je bila sama, komunicirala pa predvsem preko pisem. Naravo je čutila – kaplje dežja, enkratne snežinke, šumenje vetra, nepredvidljivo in vedno drugačno lepoto narave in čudoviti svet živali. Prav vse je doživljala po svoje, od znotraj, skozi svoj svet. Avtorica je Emily Dickinson spoznavala preko del Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Ludina, The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla, ohranjene korespondence in del Emily Dickinson, seveda pa se je nemalokrat prepustila tudi domišljiji.

Knjigo je po mojem mnenju odlično prevedla Saša Jerele in pravzaprav se iz vsake vrstice zliva neverjetna poetičnost zapisanega, filozofske misli in globoke modrosti. Vsekakor je to knjiga, ki jo bralec čuti, ko jo bere. Svojemu dekletu sem rekel: »To ne le, da je knjiga zate, ampak je tudi knjiga o tebi. Ti si podobno samotarska, ne da se ti ukvarjati z ljudmi, izgubljati dragocenega časa za nepomembne stvari in bi najrajši živela in delala tisto, kar želiš in v čemer uživaš, v svojem mehurčku, sredi narave in obkrožena z živalmi.« Prikimala je. No, tako sem jaz dojel sporočilo knjige in prepoznal največjo ameriško pesnico.

Poleg poplave misli in razmišljanj ter občudovanja lepote zapisanega, zelo težko rečem, da mi je knjiga karkoli »dala«. Vsekakor drugačno zavedanje glede dojemanja svet okrog sebe. Vsekakor je zbudila tudi zanimanje za Emily Dickinson, saj sem imel poezijo od nekdaj rad, to čutno, ki se oplaja z naravo, pa toliko bolj. V življenjskem obdobju, ko (še vedno) iščem ravnovesje, je morda to tisto, kar iščem.

Cankarjeva založba, 2022