(brez naslova)

Vojni dnevnik

Boštjan Videmšek je po nekaj dokumentaristično-novinarsko naravnanih knjigah, kjer je poročal bodisi o migracijski krizi, vojnih žariščih in v zadnjem obdobju z naravovarstveno tematiko, pogumno zagrizel še v polje fikcije. Tema? Lahko bi rekel tisto, kar mu je najbolj znano – vojna.

Boštjan Videmšek je vojno spremljal takorekoč iz prvih vrst – bil je v Siriji, Afganistanu in na drugih bližnjevzhodnih vojnih žariščih, spremljal je žalostne usode beguncev in pisal o njih ter razblinjal mnoge tabuje. Bil je glasen zagovornik pravic in dialoga, strpnosti in empatije. Ne bi smelo biti presenečenje, da je glavni lik knjige pisatelj/novinar Val, ki se skoraj od nikoder znajde sredi vojne vihre v lastni domovini. Reševati mora v prvi vrsti lastno življenje, na drugem, najbolj obleganem delu države ima starša in sestro, tja odide najboljši prijatelj Vik, njegova (izgubljena) ljubezen Dalija pa je v Berlinu. Mediji poročajo zelo različno, mednarodna javnost je neodločna, rakete padajo in ljudje umirajo. Na pobudo nemške urednice se Val odloči, da bo pisal vojni dnevnik in iz prve roke ljudi seznanjal z vojno, ki divja po njegovi deželi. In vse bolj tudi v njegovem srcu, kajti na neki točki vojna postane osebna, Val pa je vse bolj zmeden, kaj se pravzaprav dogaja.

Zgodbo Vojnega dnevnika je Boštjan postavil v neimenovano in nedoločeno državo. Bi lahko bila Slovenija? Seveda. Najbolj intenzivno je napaden vzhod države, kjer je veliko mostov in to s strani sosednje države, ki je dolgo časa kazala svoje imperialistične težnje, še ne tako dolgo nazaj pa smo se jim dobrikali in v njih iskali zaveznika. Ljudje bežijo čez severno mejo, v Evropo, na varno. Vojna, ki je v tej fazi precej izolirana na ozemlje Valove države. Seveda bi lahko bila to tudi Ukrajina, lahko bi bila Bosna in Hercegovina, katera od baltskih ali pa bližnjevzhodnih držav.

Pravzaprav niti ni pomembno. Država, ki ni vojnega napada z ničimer izzvala (seveda okupator trdi drugače), je članica mednarodnih skupnosti in zavezništev (ki pa zaradi nepomembnosti kolebajo, kaj storiti in komu se bodo najbolj oz. najmanj zamerili?) ter ima res obupno sestavljeno, še slabše usposobljeno in res katastrofalno opremljeno vojsko. Zdi pa se, da nasprotniku ni niti do ozemlja ali vojaške zmage, ampak želijo državo zravnati s tlemi in jih pri tem ne zanimajo nedolžne civilne žrtve. Lahko bi bila tudi Ukrajina, seveda.

Zanimiv je datum pisanja dnevnika – 1. september (dan, ko se je uradno začela druga svetovna vojna), enako velja za zadnji dan vojnega dnevnika, ne pa tudi vojne – 11. september (ko se je simbolično, z napadom na newyorška dvojčka, začela neka druga in drugačna vojna), kar pa hkrati pomeni, da je Valovo spremljanje vojne vihre trajalo deset dni (kar je tudi trajanje slovenske osamosvojitvene vojne).

Skozi glavne like – Vala, Vika in Sergia ter tudi Dalijo; bi najbrž lahko sestavili Boštjana Videmška. Pisatelj/novinar, ki mu ni mar in je hote ali nehote, vpet v vojno. Njegov najboljši prijatelj še iz otroštva, njegov »brat« Vik, živi dvojno življenje – je igralec in obenem neustrašen član skoraj paravojaške enote, mož in oče dveh otrok, ki otroka pričakuje tudi z Valovo sestro Mašo. (Ta je, skupaj s staršema, ujeta v vasi, ki je pod največjim pritiskom okupatorja in kamor se odpravi tako Vik kot nato tudi Val, da bi od tam poročal. Valu, ki je na družino zelo navezan, se niti sanja ne, da je njegova sestra noseča z njegovim najboljšim prijateljem, ki je pomemben člen vojaškega odpora.) Boštjana Videmška sem osebno pogosto dojemal kot zelo dvojnega človeka – na eni strani neustrašen novinar/poročevalec z najbolj nevarnih vojnih prizorišč, po drugi strani zenovski tekač in naravovarstveni ozaveščevalec. Sergio je španski fotograf, od številnih vojn in tragedij razkrojen človek, ki ima z vsako vojno dovolj, a se vsakič znova vrne. Na trenutke se zdi kot nekakšen glas razuma, tisti objektivni obraz novinarstva, ki je zavezan načelom svojega dela. Vsekakor se zdi, da je on yin Valovemu vse bolj izstopajočemu yangu. In tu je še Dalija, Valova izgubljena in ponovno najdena ljubezen, predana humanitarka mednarodne organizacije, ki kar ne more verjeti grozam, grozotam in grozodejstvom, ki jim je priča.

Jezik je sočen, neposreden in tisti, ki ste Boštjana vsaj enkrat poslušali govoriti v živo, ga boste začutili takorekoč v vsakem stavku. Zgodba je tekoča, presenečenj ne manjka, napisana pa tako živo, da si zlahka predstavljam ekranizacijo prebranega. Sploh prizor vojaka, ki iz blata rešuje čebelo, potem pa bralec zadrži dih, saj samo čaka šok v podobi ostrostrelskega naboja, ampak … Če vas ne bo razcefralo, vas utegne branje vsaj raztrgati.

Ne glede na to, da je tematika še kako aktualna (žal), si upam reči, da je Vojni dnevnik v letošnji beri osebno moj prvi kandidat za #knjigoleta. In glede na to, kako vešče je Boštjan svoje izkušnje in doživljanja vojne prelil v ta fiktivni zapis, me ne bi presenetilo, če bo nekaj podobnega storil s področjem varstva okolja in kakšno napeto, z zarotami prepleteno ekološko kriminalko. Preberite!

UMco, 2023

Čmrljev žleb

Agata Tomažič sodi med najbolj zanimive slovenske pisateljice mlajše generacije, ki se odlično znajde v kratkih zgodbah, esejih ali potopisnih razmišljanjih, tokrat pa se je podala na polje kriminalke. Spolzko in zahtevno polje.

Čmrljev žleb bi najlažje označili za kriminalko. V idilični smučarski vasici Strmčnik (Čmrljev žleb je ime tiste najbolj strme in nevarne proge) pod snegom odkrijejo truplo. Truplo pripada Romanu Ebnerju, svaku najvplivnejše (in najpremožnejše) prebivalke Strmčnika in lastnici Hotela Flajs (ter solastnici še marsičesa drugega), Vere Flajs. Umor ali samomor? Zakaj bi se človek, ki je imel kupljeno letalsko karto za eksotične počitnice, ubil tik pred odhodom oziroma, kdo ali še boljše, zakaj, bi hotel ubiti Romana? Od žene Vlaste in sina Jana je bil odtujen, v igralnicah v Macauu pa si je nakopal kar nekaj dolgov. Odgovori ležijo (skoraj) na dlani, a še vedno gre za dokaj tipično »whudanit?« kriminalko, kjer je raziskovalec zločina (policijski inšpektor Robert Obrh) v zelo stranski vlogi. Nas torej sploh zanima, kdo je umoril Romana oz. zakaj je storil samomor?

Čmrljev žleb je mogoče še bolj kot kriminalka knjiga o zapletenih odnosih. Rudolf Flajs in žena Karmen, njuna hči Vera in takorekoč glavni lik romana, pa njen mož Milan Pristovšek (ali pač Evstahij Jevnikar?), med drugo svetovno vojno domobranec, ki nekega dne preprosto izgine. Hotel Flajs, ki je bil sprva hotel, po drugi svetovni vojni odvzet družini Flajs, v njem pa Dom za duševno defektne (izraz, ki danes zagotovo ne bi bil politično korekten) in ki je bil nato znova vrnjen družini oz. Veri Flajs, da je iz njega naredila središče vse bolj luksuzne smučarske vasice. Idealno okolje, v katerem se zgodi nepojasnjen umor, ki ga mora v slogu Hercula Poirota razjasniti kakšen detektiv. A še enkrat, Robert Obrh je v stranski vlogi, pa čeprav je prav on tisti, ki resnici pride najbližje. Najbrž.

Tu imamo Verino hči Vlasto, v katero je njena mama vlagala veliko truda in sredstev, da bi hči postala uspešna smučarka. A dovolj je eno drugo mesto, eno mamino razočaranje in Vlasta o karieri profesionalne smučarke ne želi več razmišljati. Lahko bi imela kariero arhitektke, a svoja najboljša leta preživlja v Hotelu Flajs, maminem hotelu. Obuja spomine na otroštvo, pozabljene in nesmiselne ljubezni. Njen sin Jan je v umetnost zagledani mladenič, problematičen in od babice vse bolj odtujen. Najverjetnejši dedič Hotela Flajs. Zdi se, da je bil njen Jan podobno neželen kot je bila njena mama, morda tudi ona sama? Zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Miran Jerše je lokalni podjetnik, druga najpomembnejša oseba v Strmčniku in najverjetneje naslednji župan, ki se je znal v pravem trenutku povezati s pravimi ljudmi (Vero Flajs), mož Natalije in oče štirih hčera. Bivši ljubimec simpatične Alme, hčerke sobarice v Hotelu Flajs, Safete. Obe pridni, zanesljivi in zvesti. Dobili sta priložnost, ki jo bosta izkoristili. A tudi Alma ima več kot eno skrivnost, predvsem kar se tiče izkoriščanja priložnosti. In v Veri Flajs vsekakor ne vidi toliko materinskega lika, kot predvsem vzornico.

Potem je tu še Stojan, vnuk visokega komunističnega funkcionarja, svojčas Vlastin ljubimec in »persona non grata« za Vero Flajs. Ker levičarjev, potomcev komunistov in vseh tistih, ki so tako ali drugače kaznovali njeno družino, pa res ne želi gledati. Ampak – tudi Stojan ni brez greha. Pravzaprav, kdo pa je?! Tudi Vera Flajs jih ima, več kot enega. In seveda je tu še neizkoriščen lik, Almina »znanka« Sanela oz. Salmonela, kot so jo klicali, ker je imela »rada stara jajca.« Bi morala imeti kakšno vlogo ali je v romanu zgolj zaradi nabijanja slabe vesti navidezno krepostni Almi?

Zgodba sedanjosti in preteklosti ter časa vmes se v Čmrljevem žlebu tesno prepleta in jo je včasih težko ločiti. Kar junaki doživljajo danes in zdaj, je pogosto posledica nečesa, kar so doživeli nekoč, morda celo podobno nečemu, kar so doživljali njihovi starši. Neizprosno zapisano doživljanje druge svetovne vojne in še vedno trajajočega razkola med belimi, črnimi in rdečimi, med našimi in njihovimi. Kdo je kdo in kdo je bil čigav? Tako zelo razklano, tako zelo stereotipno slovensko …

Ali izvemo, kaj se je zgodilo z Romanom Ebnerjem? Pravzaprav ne. Kar nekaj stvari je, ki obvisijo v zraku. Pravzaprav bi lahko (upravičeno) pričakovali, da bo Čmrljev žleb dobil nadaljevanje. Opravka imamo z več kot enim odličnim nastavkom in nadvse zanimivimi liki. Na trenutke se mi je zdelo, da avtorica ne zna najboljše povezati niti, vnesti več tega kriminalnega karakterja in se zateka k umetnostnim referencam in skokom v preteklost. Kot v spremni besedi lepo zapiše Maja Novak, Agata Tomažič vsekakor krši (žanrska) pravila. In podobno kot sem pred časom zapisal pri knjigi Plavalec Renata Bratkoviča, je kriminalni žanr zahteven in avtor ne glede na znanje in ideje, potrebuje čas, da se v tem žanru skali – kriminalni žanr veliko zahteva od bralca, ki pa še več pričakuje od avtorja.

Morda avtorica ni želela napisati kriminalke? Morda. Ampak potem sta Obrhova vloga in njegova sklepanja povsem odveč. Morda gre za samorefleksivni (zgodovinski) roman, preko katerega avtorica obračunava z družinsko zgodovino? Morda. Zakaj potem umor kot osnovno izhodišče? Priznam, da sem med branjem užival, ker avtorica obvlada jezik in zgradbo, odlično tempira zgodbo in bralca nekajkrat pripelje na rob velikega pričakovanja, postreže s kakšnim presenečenjem, a se potem ne zgodi nič takšnega, nič pojasnjenega. Preveč je na bralcu.

Čmrljev žleb je napisan tako slikovito in karakterji ustvarjeni tako pozorno, da sem si ves čas brez težav slikal filmske prizore – od pokrajine, do junakov in dogajanja. In priznam, knjiga me je zmedla. Ni prva in to ni nič slabega. Prebral sem toliko vsega, a ostal brez pravega zaključka. Kot bi mi nekdo pustil, da iz tropičja nadaljujem zgodbo, ki sem ji morda ves čas razlagal povsem narobe. Vsekakor vam priporočam, da jo preberete in si sami ustvarite mnenje.

Goga, 2022

Obdobje Rolling Stonesov

Biografija največje rokovske skupine na svetu je podnaslov nove biografije izpod peresa Lesley-Ann Jones, ki bo pri največjih oboževalcih poskrbela za kakšno privzdignjeno obrv, mlajših pa ne utegne ravno prepričati, da bodo poslušali kaj več od Satisfaction ali Angie.

Njena biografija Freddie Mercury je bila izhodišče za uspešen film Bohemian Rhapsody, John Lennon – Življenje, ljubezen in smrt največjega rokovskega zvezdnika pa je Lennona prikazala v morda ne najbolj znani, zagotovo pa zanimivi luči. Kaj pa Obdobje Rolling Stonesov – biografija največje rokovske skupine? Kaj še napisati o Stonesih, da še ni bilo zapisano v preteklih desetletjih? Lesley-Ann Jones slovi po tem, da veliko večino, sploh britanskih, glasbenikov tudi osebno pozna, kar da njenim zapisom vsekakor drugačno težko, kot če bi šlo zgolj za prepisovanje intervjujev in mnenja o zapisih drugih avtorjev. Tu so zbrana njena doživljanja, spomini in občutenja Stonesov skozi desetletja. Zapisanega je marsikaj, kar utegnejo mnogi zanikati, zagotovo najbolj pretresljivo je branje o spolnem prestopništvu bivšega člana Billa Wymana, ne zaostajajo niti težave ustanovitelja skupine, Briana Jonesa in seveda (s)ekscesi slavnega dvojca, Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Vse tiste romantike in naivne rockerje zna presenetiti tudi dejstvo, da bi lahko frazo »it’s only rock’n’roll, but I like it« zapisali kot »it’s only business, but I like it.« Avtorica proti koncu lepo zapiše – Stonesi niso več bend, ampak so brand.

Zgradba biografije je nekoliko drugačna, kot smo jih sicer vajeni. Začne se (skoraj) na koncu, leta 2016, na poročni dan medijskega mogotca Ruperta Murdocha in bivše Jaggerjeve žene, Jerry Hall. Zakaj je avtorica izbrala prav ta dogodek in ga naslovila s Karma? Rupert Murdoch je bil lastnik slovitih britanskih časnikov Sun, The Times, The Sunday Times in v primeru Stonesov še posebej zanimivega News of the World. Njihov novinar je pri uživanju drog zasačil Briana Jonesa in ga »zamenjal« za Micka Jaggerja, ki je časnik seveda tožil. Celotno zgodbo si boste prebrali v knjigi, kot tudi o sloviti čokoladici mars in Marianne Faithfull. Marianne ima svoje poglavje, enako kot podobno fatalna Anita Pallenberg. Seveda ga imajo tudi takorekoč vsi Stonesi, ima ga Mandy Smith, pa dogajanje v Altamontu, a gre le za vezivno tkivo.

Res je, da so bili Stonesi sprva protiudarec urejenim in brezmadežnim (hecno, ja!) Beatlom, a so prvo desetletje zares kar precej stvari storili za Beatli in če so Beatli z razhodom komu naredili uslugo, so bili to vsekakor Rolling Stonesi. Beatli so razpadli, Brian Jones je umrl (za njim še Hendrix, Morrison in Janis), prišel in odšel je Mick Taylor in za njim Ronnie Wood. Vedno manj je bilo rock’n’rolla, vedno več je bilo drog, škandalov, predvsem pa vedno več skrbi za posel in denar. Marsikaj so v sedemdesetih počeli Led Zeppelin in The Who, zaostajali niso niti Queen, pa tudi glam metal scena osemdesetih z Motley Crue na čelu (saj ste brali The Dirt?), a je treba priznati, da so Stonesi zmagovalci. Vse, kar so drugi počeli kasneje (in še vedno počnejo), so Stonesi (najbrž) počeli prvi. In še po današnjih merilih so šli pogosto čez vse normalne in zdrave meje.

Avtorica se tako veliko bolj osredotoča na postransko dogajanje, glasba je potisnjena v stranski plan, čeprav izpostavi nekaj plošč in skladb, ki so morda utonile v pozabo. Kdo je bil s kom, kdo je koga varal, številna homoseksualna razmerja, takšne in drugačne odvisnosti, razvrat, obscenosti, snemanje tako filma Gimme Shelter (Altamont) kot kasneje tistega zloglasnega Cocksucker Blues (med turnejo za Exile on Main Street), ko se je predvsem na zasebnem letalu dogajalo marsikaj zakonsko spornega. Usodne ženske in moški, spori, droge in tu pa tam ščepec rock’n’rolla. Pa ne pozabimo otrok, nesreč, pregonov in davčnih oaz.

Najbrž sem vedel, pa tudi pozabil, saj moram priznati, da mi je bilo dogajanje okrog Stonesov nekje od prihoda Ronnieja Wooda dalje glasbeno povsem nezanimivo, a strani o Billu Wymanu in njegovem takorekoč pedofilskem razmerju s sprva 13-letno Mandy Smith … no, to me je pa osupnilo. Ne to, da je Keith Richards posnifal očetov pepel, ne Jaggerjev obsežen seznam (domnevnih) ljubimk in ljubimcev, niti Jonesove psihične težave, saj sem ga poleg Wattsa vedno smatral za najbolj mirnega in prizemljenega člana. Strogi britanski zakoni, zavedanje okolice kaj se dogaja in molk. Zakaj? Ker je bil Bill Wyman član največje rokovske skupine na svetu? To nikakor ni več rock’n’roll, ki bi ga človek želel ali bi mu bil všeč. To pač ni tista religija, ki te nikoli ne razočara, kot je nekoč dejal Lemmy.

Ne bom priznal prvič, a Stonesov nisem nikoli videl v živo. In ne bom napisal še, ker jih ne želim. Recimo, da se mi zadnjih petindvajset let vse skupaj zdi le še cirkus, ki ima rock’n’roll le še v imenu. Motorhead so bili rock’n’roll, čeprav ko je umrl Lemmy … Keith še vedno živi, Lemmy je odšel. AC/DC so zame osebno pač največji rock’n’roll band na svetu, pa čeprav so tudi oni vse bolj poslovneži, a vsaj igrajo res še vedno visokooktanski rock’n’roll, s čimer so Stonesi že davno prenehali.

In ko smo pri AC/DC, pogrešam jih v knjigi in mislim, da niso niti enkrat omenjeni. Celo, ko avtorica razmišlja, kdo bi lahko nasledil Stonese na piedestalu rock’n’rolla, ne pomisli na AC/DC, ampak recimo na U2. V Torontu 2004 se je zgodilo, da so bili AC/DC predskupina (in nato tudi njihovi gostje) svojim vzornikom. Izjave enih in drugih lahko najdete na spletu. Morda so imeli na Kubi daleč največji koncert (2016, menda pol milijona ljudi), a so pred njimi tam igrali že Američani Audioslave (2005, za 70 tisoč ljudi). Zanimivo mi je tudi, da avtorica nikjer ne omeni v marsičem prelomne plošče Stripped (1995), zanimivega akustičnega koncertnega albuma, posnetega v klubskem ozračju, ko so prvič v živo zaigrali sicer Dylanovo Like a rolling stone.

Knjiga se konča, kjer bi se morala najbrž končati tudi zgodba skupine The Rolling Stones. S smrtjo bobnarja Charlieja Wattsa, 24. avgusta 2021. Zagotovo on ni bil Jaggerjev bobnar, dejstvo pa je, da so Stonesi Mickov in Keithov band. In tudi ko se bo Keith enkrat zgrudil na odru, bo Mick (najbrž) mašinerijo gnal dalje. Kako je že pel Freddie – »The show must go on«. Zanimiva biografija, ki me je sicer na trenutke dolgočasila, proti koncu pošteno pretresla, a predvsem več kot enkrat poskrbela za privzdignjeno obrv. Nekaj umetniške svobode, kot si jo avtorica takega ugleda lahko privošči, kakšna pomanjkljivost in vsekakor tudi zdrava, na trenutke že kar drzna mera kritičnosti. Knjig o Stonesih ne manjka in ta je le ena izmed njih …

Učila International, 2023

Domov. Naslednja postaja Maribor

Prve del stripovske trilogije Primoža Krašne me je malce spomnil na Gašperja Krajnca in njegove ptice (Mestne in Vaške), vsaj glede na sporočilnost, čeprav sta si avtorja in stripa zelo različna.

Tisti, ki redno berete moj knjižni blog, veste, da imam stripe zelo rad, tudi recimo stripovski derivat – risoroman, mi je hitro prirasel k srcu. Prav vesel sem bil, ko sem lansko leto odkril možnost naročnine na Stripburger, s pomočjo katerega spoznavam mlade, zanimive, drugačne in pogosto neuveljavljene slovenske (in tuje) stripovske ustvarjalce. Eden od razlogov, da vsako let plačam naročnino, je tudi ta, da stripovsko sceno in ustvarjalce na ta način podpiram, kar se seveda trudim početi tudi s pisanjem.

Domov. Naslednja postaja Maribor je bil nekaj časa na moji polici »za prebrat«. Malce drugačen format – ležeč in odvijanje zgodbe med leti 1991 in 1997. Avtor je od mene nekaj let starejši, a so vseeno to leta, ko smo odraščali in ko smo se, tisti, ki smo se še spominjali Jugoslavije; soočali z neko novo realnostjo in drugačnostjo. Krašna se tej transformaciji spretno izogne, začetek zgodbe je postavil v avgust 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna že za nami in je bilo življenje v Sloveniji bolj ali manj v nekih normalnih tirnicah. Leto 1991 je bilo zanj prelomno, saj je iz rodne Primorske prišel v Ljubljano na srednjo oblikovno šolo ter seveda tudi v dijaški dom.

Strip o odraščanju? Lahko bi tako rekli. Strip danes partnerja, očeta dveh otrok in likovnega pedagoga, ki se tega odraščajočega obdobja spominja skozi neke prebliske in stiske sedanjosti. Časovni premici sta barvno zelo jasno ločeni in z ločevanjem zgodbe ne boste imeli nobenih težav. Primož torej pride v Ljubljano, se namesti v dijaškem domu in spozna svoje »cimre« – vse drugačne, vse podobne. Sam nisem nikoli bival v dijaškem domu, sem pa imel dovolj sošolk in sošolcev iz cele Slovenije, ki so v takem načinu življenja uživali. In tako kot glavni junak, se tudi njim ob petkih pogosto ni mudilo domov, ob nedeljah pa so se veselili vrnitve nazaj v Ljubljano.

Domske in šolske potegavščine, skrivanja in prikrivanja, iniciacija, spopadanje s šolskimi obveznostmi, iskanje samega sebe, pa prve zaljubljenosti in razočaranja, cigareti in alkohol, dijaške zabave, veliko norčavosti, igrivosti in pobalinskosti. Skozi vse to se meša – vsaj tako se zdi; neka kriza identitete danes, nezadovoljstvo s službo (likovni pedagog na šoli), prelivanje življenja v stripovsko zgodbo in predvsem neurejeni odnosi s starši v času šolanja. Ti prvi vrhunec dosežejo, ko se Primožu ne uspe vpisati na želeno fakulteto in odide na služenje vojaškega roka in potem, ko se v Mariboru uspešno vpiše v program likovne pedagogike ter domov pripelje dekle Janjo, nad katero pa starši niso preveč navdušeni. Pride do ostrega spora, po katerem Primož odide od družine … naslednja postaja Maribor.

Malce sem radoveden, ali se bo avtor v prihodnjih dveh delih lotil naslednjih let, torej od 1997 naprej in najbrž vse do danes, ali se bo morda še vrnil v čas pred letom 1991? Zdi se mi, da je nekih nerešenih vprašanj – predvsem v odnosu med njim in starši; veliko in so tu zgolj površno nakazane, ga pa bremenijo še danes oz. smo seznanjeni predvsem s posledicami.

Pri risbah daje avtor veliko poudarka na obrazih, še posebej na očeh in čustvih, prepoznali boste tudi značilne pričeske in modo devetdesetih ter posamezne objekte, tako v Ljubljani kot Mariboru. Tok zgodbe je odličen, dialogi polni humorja in na marsikateri strani se znate vsaj spomniti lastnih srednješolskih let in potegavščin, morda pa celo prepoznati. Skratka, zanimivo, kratkočasno in tudi poglobljeno branje.

Stripburger, 2022

Balkonci

Balkonci Esada Babačića so knjiga, s pomočjo katere sem se izvil iz bralske krize, v katero sem zapadel konec lanskega leta. Roman, v katerega sem nestrpno zagrizel, se vmes malo lovil in nato do konca užival.

Na tej točki o Esadu Babačiću ne mislim veliko pisati, pa čeprav bi morda moral. Njegova razmišljanja, eseje, pogled na svet in še kaj lahko najdete v imenitnih zbirkah esejev, z Rožančevo nagrado nagrajeni Veš, mašina, svoj dolg in še vedno zelo sveži Navijaj v sebi. Esad je poleg tega tudi poet, pravljičar, samosvoj interpret, za pasom ima tako tudi zanimivo biografijo o Dejanu Zavcu in pripoved o slovenskem hokeju z naslovom Banda in kot vedno, bi lahko še našteval. Nekaj odlomkov Balkoncev sem imel čas prebrati, še preden je knjiga izšla in že takrat me je osupnila njegova lahkotnost poigravanja z besedami, žongliranja s spomini in obračuna s čustvi.

Kaj so Balkonci? Knjiga. Kdo so balkonci? To boste seveda izvedeli med branjem knjige, ampak verjemite, v vsakem od nas, ki bere, razmišlja, čuti …, je vsaj en košček balkonca. Pa če imate doma balkon ali ne. V zmoti ste, če mislite, da boste prebirali roman o osebi, ki cele dneve poseda na kakšnem od balkonov mnogih ljubljanskih blokov v kakšnem dobro znanem naselju, recimo Esadu ljubem in domačem Vodmatu. Ne. Priznam, da še vedno čakam na roman oz. zgodbe, v katerih se bo Esad lotil prav tega – zapisa neštetih anekdot z ljubljanskih ulic in klubov, dvoran in davno pozabljenih ali podrtih skrivališč. Od punka do košarke, od pekarne do poezije, od »bosanca« do z nagradami ovenčanega ambasadorja slovenskega jezika.

Balkonci so zapis muzejskega čuvaja. Muzeja punka, o katerem Esad že dolgo sanja? Mogoče. Ampak ne, muzej sodobne umetnosti, v katerem so razstavljene določene fascinacije, morda nesmiselne oz. z neko bolj zapleteno zgodbo v ozadju. Predvsem pa muzej njegovega lastnega življenja, v katerem je ta čuvaj pravzaprav tudi eksponat. Številne zapise tako lahko dojemamo kot sprijaznjenost z usodo, tistim tipičnim romantičnim trpljenje, da vse skupaj res nima nobenega smisla več. In če Esada pogosto označijo (ali pač ozmerjajo) z »bosancem« (čeprav je v resnici Hercegovec), mislim, da je tokrat dokončno potrdil, da je tipičen trpeči Slovenec. Kajti – Slovenec trpi, bolj kot kdorkoli drug na tem planetu, »bosanec« se zateče v humor. Humorja v Balkoncih ni prav veliko, trpljenja in trpkosti, razmišljanja in samoizpraševanja toliko več.

Tisto, kar sam opažam pri vseh treh Esadovih literarnih izdajah – torej zgoraj omenjenih zbirkah esejev in pričujočemu romanu, je večna prisotnost Braneta Bitenca. Seveda so tu tudi Dražen Petrović in Luka Dončić, Johnny Štulić in EKV, tu so Marjan Rožanc in Dušan Mandić, Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, VIA Ofenziva, Tito in tranzicija, poezija, primerjalna književnost, umetna inteligenca, sodobna zasužnjenost v podobi družbenih omrežij in želje po ugajanju, kreativna, čustvena ali kakršnakoli izgorelost že, ampak predvsem je tu Brane Bitenc. Zdi se mi, da ima vsak od nas v svojem življenju človeka, ki ga spremlja na vsakem koraku – ne nujno fizično, ampak predvsem v duhu. Bitenc je Esadov duh.

Prvič se tako odpre, lahko bi rekel Pandorina, lahko je pa tudi Branetova (ali Bitenčeva) skrinjica. Naš neimenovani muzejski čuvaj kanalizira njegovo življenje in tegobe skoti artefakte muzeja, obiskovalce in predvsem skozi sebe. Pisma in izpovedi, pesmi, proza, spomini na pogovore, opažanja, poglobljene refleksije, razmišljanja, odnosi s starši, partnerji, prijatelji, odnos do zaposlitve, izobrazbe, svetobolje. Odločno in pogumno se potopi v brezmejni svet bolečine, samomorilnosti, psiholoških vzrokov zanjo in tudi posledic. Čustveno močno nabiti deli in zelo osebni, ki niso ravno preprosti za branje, saj bralca mimogrede pahnejo v brkljanje po lastnih spominih, a je vsekakor pomembno, da v teh časih glasno govorimo (tudi) o tem. Pripoved sicer prav na teh mestih pravzaprav najbolj »pade« dol, saj je res težka, melanholična … nesmrtni Đole je v Ringišpilu to opisal »Nad gradom danima vise iste kulise. Poliva kiša al’ to joj je zanat, ma sve mi je ravno k’o severni Banat, manje više, i sa kišom i bez kiše.« Tisti občutek, ko nad vami visijo težki dežni (ali celo nevihtni oblaki), vse pritiska dol in samo čakate, konec sveta. Tisti apokaliptični dež, ki ga je Cave opisoval v svojem fantastičnem romanu Ko je oslica zagledala angela. Počutite se kot tisti nerodno postavljen cvetlični lonček na balkonu, ki ga bo prva sapica vetra prevrnila, da bo zgrmel v globino. Prav toliko kot je pravzaprav potrebno, da si nekdo vzame življenje. Potrebno je tako veliko, pa hkrati tako malo. Ali so potemtakem balkonci lahko tudi tisti, ki ob prvem pišu vetra (ali ustreznem sprožilcu) padejo v globino? Najbrž.

Med branjem se mi je nekajkrat utrnilo vprašanje, ali so Balkonci zadnji spopad, nesmrtno posvetilo Branetu Bitencu? Vse, kar se je skozi leta nabiralo v avtorju, v odnosu do zanimivega lika, kar je Bitenc vsekakor bil. Tudi v odnosu do očeta, ki je na Esada morda vplival bolj, kot je na neki točki pripravljen priznat (kot vsak od nas). In tako morda Balkonci predstavljajo tisti vrhunec, zadnji obračun, zadnjo veliko bitko s tujimi in lastnimi demoni …

Morda celo zadnji spopad s punkom, katerega evolucijo, revolucijo in razprodajo je Esad spremljal iz prvih bojnih vrst. Verjemite, da na punk ne boste več gledali enako in boste zagotovo bolje (ali pa sedaj povsem jasno) razumeli, zakaj je punk poezija in lahko punk poete postavimo ob bok mnogim »klasičnim« poetom. Kette, Murn, Kosovel in drugi so bili punkerji pred punkom.

Pisanje Esada Babačića me vsakič osupne in pusti brez besed. Verjamem, da nisem edini.

Litera, 2022

Shuggie Bain

Bookerjev nagrajenec Douglas Stuart je s svojim nagrajenim romanom prišel na moj bralni radar kmalu po izidu, knjigo sem že držal v rokah, a počakal na slovenski prevod. Jerca Kos se je, vsaj po mojem mnenju, odlično spoprijela s prevajalskim izzivom in odlično ujela duha pripovedi in časa. Predvsem to je pri tej knjigi, kjer vas mora pritegniti že sama naslovnica, pravzaprav ključno.

Najprej moram priznati, da mi ni niti malo žal, da sem se s to knjigo spopadel, ker iskreno – branje Shuggieja Baina je nemalokrat spopad. Določeni prizori, dialogi, dvomi, razočaranja …, so tako neverjetno pristni in čeprav iz nekega drugega zornega kota, se zna marsikdo v prebranem prepoznati. Sam, ki sem odraščal v osemdesetih letih tiste nekdanje skupne države Jugoslavije, sicer res težko sodim, ali je bilo takrat lepše, boljše oz. lažje, kot je danes? Če vprašam starše, ni bilo preprosto, a so imeli neko upanje in prepričanje, da bo vse v redu. Danes pa to ni tako zelo preprosto. In ko potem prebiram različne politične debate, kaj je kdo smel in imel v osemdesetih, se pogosto vprašam, če sem morda jaz živel v nekih drugih časih? Številni moji sošolci in sošolke so hodili k verouku, praznovali božič, takorekoč vsi smo šli vsaj enkrat letno na počitnice v kakšno sindikalno nastanitev, do stanovanj so lahko prišli tudi tisti z delavskimi plačami in čeprav v trgovinah izbira ni bila takšna, kot je danes, nam manjkalo ni nič.

Margaret Thatcher, t. i. Železno lady, smo poznali iz starševskih pogovorov ter iz dnevniških zapisov Jadrana Krta. Velika Britanija, tako kot ves zahodni svet, se nam je seveda zdela sanjska. In Shuggie Bain seveda ni prva knjiga, ki tedanje obdobje slika zelo realistično in mogoče v naše roke prihaja v ravno pravem trenutku, ko se nam znova zdi, da je povsod drugje lepše in boljše. Bilo, je in bo.

Dogajanje je postavljeno na Škotsko, v delavski Glasgow, začne in konča se leta 1992 v okrožju South Side, glavnina pa se odvija med leti 1981 in 1989, ko Shuggie Bain nemirno preživlja dni v skoraj barakarskih naseljih Sighthill, Pithead in East End. Shuggie Bain je deček, Hugh Bain. Njegov oče, taksist, znan kot Shug in seveda je sin »ta mali Shug« oz. Shuggie. Ima starejšo sestro in brata ter seveda mamo, Agnes. Ima prijatelje? Pravzaprav ne. Shuggie je pač drugačen – ne zanimajo ga nogomet, kajenje, prostaško govorjenje, otipavanje deklic, pretepanje in izživljanje. Seveda ga v delavskem okolju kaj hitro okličejo za »buzija«, »pedra«, »ritopika« in še kakšno žaljivko boste našli. Shuggie Bain je preprosto drugačen, kar ni všeč njegovi sorodnikom, sploh ni všeč očetu in tudi mama se z njegovo drugačnostjo težko spopada.

Mama oz. Agnes se pravzaprav z vsem zelo težko spopada. Dela, tako kot tudi druge ženske, ne. To bi pač sesulo ponos njenega moža, saj je jasno, da je on tisti, ki domov nosi denar in skrbi za družino. Shugu skrb za družino ni ravno na seznamu prioritet, ampak bolj breme, zato si (tudi spolno) sprostitev rad poišče kje drugje in družino na neki točki zapusti. Pravzaprav jih preseli in odide. Občasno se vrača, a ne iz občutka skrbi ali odgovornosti, ampak bolj naslajat. Agnes ima namreč težave z alkoholom. Piti začne, ko se zbudi in pije, dokler v alkoholni omami ne zaspi. Kupone socialne podpore porabi za alkohol. Za alkohol »plačuje« s svojim telesom, nemalokrat na pol v nezavesti. Kar nekajkrat poskusi storiti samomor, med enim od poskusov skoraj ubije Shuggieja in zažge stanovanje svojih staršev.

Starejša hči pobegne v Afriko, srednji sin Leek, ki v prostem času rad riše, ravno tako odide. Stran, preprosto stran od samouničevalne mame. Shuggie je tako tisti, ki mora skrbeti za mamo. Moški, ki pridejo v njeno oz. njuno življenje, odidejo. Skoraj ni karakterja, ki ne bi tudi sam pogledal v kozarec, a Agnesina stopnja opijanja in stanja pijanosti so prej ali slej za vse neverjetna in nesprejemljiva. Znanke so blizu, dokler ima alkohol. Svetla točka se zdi še en taksist, Eugene, ki se v Agnesinem življenju pojavi vzporedno z obdobjem, ko celo leto zdrži brez kaplje alkohola. A tudi ta svetloba kaj hitro ugasne …

Shuggie ni le žrtev žaljivk, zmerljivk, grdih in očitajočih ter tudi pomilovalnih pogledov, ampak tudi zlorab. Zares težko si je predstavljati, kakšno je bilo njegovo življenje in kakšne posledice nosi. Pred dnevi sem bral intervju z avtorjem knjige, Douglasom Stuartom in knjiga je kar močno avtobiografska – tudi on je bil deček, istospolno usmerjen deček, ki je z mamo alkoholičarko, odraščal v škotski oz. britanski revščini. Skrbel zanjo in se boril z njenim alkoholizmom. Dolgo, dolgo časa lahko v knjigi čutimo upanje – z vsakim dnevom treznosti, novo šolo, selitvijo in novim okoljem. Ves čas čutimo iskreno in pristno ljubezen sina do mame, ne glede na to, kako izgubljen primer se zdi oziroma je mama.

Shuggie Bain je pripoved zavita v pisano paleto sive, težak dim, porušene stavbe in zaprte rudnike. Iz nje veje vonj poceni alkohola, bruhanja in cenenih parfumov. Sliši se šuštenje ponošenih in raztrganih oblačil. Čuti pritisk plesnivih sten in klavstrofobičnih sobic. Življenje, ki si ga vsaj večina težko predstavlja, pa čeprav nekateri še danes živijo tako. Pri nas in kje drugje.

Kako zahtevna je knjiga? Zelo. Shuggie Bain ni kratkočasno, niti zabavno branje, ampak v prvi vrsti realna, bridka in pretresljiva pripoved o odraščanju v osemdesetih, o drugačnosti in nesprejemanju ter o kar neverjetni ljubezni sina do matere. Pripoved o upanju, alkoholizmu in revščini. Shuggie Bain vam bo dal misliti.

Mladinska knjiga, 2022

Kajuh – pesnik partizan

Karel Destovnik – Kajuh je eden tistih skoraj mitskih likov slovenske poezije – umrl premlad, v partizanih, za njim pa je ostala sicer skromna, a vsebinsko neverjetno bogata zapuščina. Mimo tistega, kar se o njem učimo v šoli – če se sploh; kaj vemo o njem?

Zadnje čase imamo v Sloveniji vrsto odličnih primerov, ko pomembne dogodke ali osebe spoznavamo skozi stripovsko (ali pač risoromansko) naracijo – požig Narodnega doma v Trstu, Cankarja, Plečnika, reformatorje, slovensko moderno in seveda tudi Kajuha. Čakamo Prešerna, si želimo Kosovela ter zagotovo še koga. Lansko leto je sicer minevalo sto let od Kajuhovega rojstva (13. december) in Knjižnica Velenje se mu je ob tej priložnosti poklonila s kar nekaj izdajami in zbirko Kajuh 100, vsaj ena pa nas še čaka (Kajuh – Zbrane pesmi).

Kajuh – pesnik partizan je risoroman, ki je nastal po knjigi Vlada Vrbiča Prestreljene sanje, scenarij oz. besedilo je prispeval Marijan Pušavec, za imenitne ilustracije pa je poskrbel Zoran Smiljanić, eden najbolj prepoznavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Risoroman je razdeljen na tri dele – Mladost v Šoštanju, V okupirani Ljubljani ter V partizanih in zajema celotno, čeprav kratko, Kajuhovo življenje. Od neželenega (nezakonskega) spočetja, otroštva in mladosti v Šoštanju ter njegove aktivne vloge v mladinskem boju, pa kratkega obdobja interniranstva (Medjurećje v Srbiji), odhoda (oziroma bega) v Ljubljano za čas druge svetovne vojne, saj je v domačem Šoštanju ogrožal svoje najdražje in najbližje ter potem obdobje v partizanih in vse do njegove smrti, 22. februarja 1944, v Šentvidu pri Zavodnjah.

Skozi vse to se prepleta njegova prva ljubezen do Marije Medved, pa potem do Silve Ponikvar, ki so jo Italijani zaprli in je v zaporu splavila njunega otroka, nekaj manjših oz. obstranskih ljubezenskih afer, kjer velja izpostaviti Marto Paulin – Brino, partizansko soborko, sicer pa plesalko iz slavne XIV. divizije, ki je poskrbela za prepis pri izdaji edine Kajuhove pesniške zbirke za čas njegovega kratkega življenja – zgolj 38 izvodov s 27-imi pesmimi.

Kajuha sem imel sam v spominu predvsem kot pisca predvsem ljubezenskih pesmi, polnih hrepenenja, pa tudi žalosti, bogatih metafor in nasploh občutka za lepoto slovenskega jezika. In čeprav za čas vojne ni napisal prav veliko, je že v času (tik) pred vojno (treba je vedeti, da je vojna kot taka k nam prišli skoraj dve leti po uradnem začetku in napadu na Poljsko) napisal vrsto narodno budilnih pesmi, kjer je Slovence ponosno pozival k boju proti nemškemu okupatorju, zaradi česar je bil ves čas pod drobnogledom – tako nemške oblasti v Šoštanju kot številnih domačih izdajalcev.

Presenetilo me je dvoje – avtorja oz. ustvarjalca nista skoparila z nazornimi prizori izdaj in kaznovanj, a tudi nista zamolčala, da so znali biti zavestni domačini (in partizani) podobno brez milosti. Tisti del zgodovine, ki se je dolgo časa pometal pod preprogo, a se je treba z njim soočiti, le predstavljen mora biti v pravi luči. In kot drugo – kot pomembna figura, s katerim si je Kajuh izmenjal mnogo življenjskih modrosti, v delovanju tako XIV. divizije kot narodno-osvobodilnem boju, je predstavljen duhovnik, tovariš Lampret. Še ena tistih stereotipnih zmot, da je med drugo svetovno vojno vsa duhovščina sodelovala z okupatorjem in izdajala lasten narod. Ena od zanimivih debat med njima je npr. o Francetu Balantiču, še enem mladem genialnem pesniku, ki pa je izbral domobransko stran in s svojimi nemškimi soborci umrl v Grahovem – v hiši, kamor so se zatekli in so jo partizani zažgali. Zanimiva je opazka, kako ga niti obdobje v Gonarsu ni spametovalo, da bi videl resnico, a po drugi strani – morda ga je obdobje v Gonarsu zlomilo, da se je uklonil okupatorju. Ni bil edini.

Skozi risoroman spoznamo tudi druge slovenske pomembne može, tudi iz kulturnih oz. umetniških vod – npr. Mateja Bora, Lovra Kuharja, Božidarja Jakca (ki je poskrbel za enega najbolj slavnih Kajuhovih portretov), pa kultnega komandanta Franca Rozmana – Staneta in vrsto drugih ustvarjalcev, ki so za čas druge svetovne vojne skrbeli za to, da je slovenstvo ostajalo živo. Presenečen sem bil nad informacijo (spet nekaj, česar te v šoli ne naučijo), da je bila morda ena najslavnejših Kajuhovih pesmi – Materi padlega partizana, objavljena v prvi številki revije Naša žena, 10. decembra 1942. Sedemdeset let kasneje sem tudi sam pisal za revijo Našo ženo in čeprav Kajuhu ne sežem niti do gležnjev in ja, je vmes minilo sedemdeset let, si vseeno štejem v posebno čast, da sva s tem velikanom slovenskega pesništva pisala za isto revijo.

Ilustracije Zorana Smiljanića so imenitne in so me navdušile podobno kot pri Plečniku ali Črnem plamenu. Praviloma črno-bele, z redkimi, a toliko bolj intenzivnimi in zapomnljivimi rdečimi poudarki. Pestra paleta čustev na obrazih, Kajuhovo pokašljevanje in njegov značilen (menda kracajoč) rokopis, popevanje in recitiranje, polno čustev in strasti … vse tisto, kar mora res odličen strip ponuditi, da se bralcu vtisne v spomin.

Kajuh – pesnik partizan je za risoroman obsežno in res bogato delo, ki ne bi smelo manjkati na naših policah, ob podobnih (v uvodu omenjenih) izdajah drugih slovenskih velikanov in le želim si lahko, da se bo izdajanje tovrstnih del nadaljevalo. V prvi vrsti zato, ker nekatere pozabljene ali celo spregledane ljudi in dogodke v sveži podobi predstavi tudi mlajšim, vsem nam iz »stare šole« pa ponudi tudi malce drugačen vpogled in pogosto nastavi ogledalo. Do kam smo pripravljeni iti in kaj vse storiti – zase, za družino, dom, domovino?

Knjižnica Velenje in Buča, 2023

Hamo & Tribute 2 Love: 22

Peta plošča naše blues rock institucije, kar so Hamo & Tribute 2 Love v teh letih vsekakor postali, ni nova. Vsekakor je zelo sveža, s kopico zanimivih skladb, v katerih človek po vsakem novem poslušanju sliši in odkrije kaj novega. Prav to pa je tista kvaliteta najboljših plošč.

22 nosi letnico 2022 in je bila na vinilnem nosilcu zvoka izdana lani, v čudoviti sinje modri podobi, tudi v nekoliko omejeni izdaj s posebnim darilcem in osebnim dotikom. Treba je priznati, da fantje radi pocrkljajo svoje poslušalce (in ja, na koncertih je še vedno veliko več žensk!). Vinilna plošča je izšla pred njihovim velikim koncertom v Križankah, v nekoliko bolj sijoči in digitalni obliki pa ju pričakujemo v kratkem, ko bodo zavzeli še oder Kino Šiška. (In prosim, ne me spraševat, kako drugačen je zvok vinila, saj je moj gramofon ravno toliko dober, da plošče predvaja, občutki so pa res bistveno drugačni).

Kako se je moj odnos do skupine razvijal, si lahko preberete v opisu njihove prejšnje plošče 4K in ga ne bi želel ponavljati. In kot je jasno razbrati iz uvoda, me znajo Hamo & Tribute 2 Love vsakič znova presenetiti in tudi navdušiti. Drobce te plošče sem slišal (kot vsi ostali) še preden je izšla in od izida do danes sem jo v celoti poslušal nekaj desetkrat, po zaslugi Val 202 posamezne skladbe pogosto slišim tudi takrat, ko plošče ne poslušam namensko. Ampak šele danes, ko sem nekoliko bolj naostril ušesa, sem slišal veliko še neslišanega. (ja, zaključna stavka uvoda sta popolnoma resnična)

Lahko bi rekli, da je bila tema prva plošč predvsem ljubezen, že na 4K so znali biti fantje kritični do marsičesa, kar se dogaja okrog nas. (Seveda, Gremo se igrat boga je pred khm-khm leti dokazala, da Hamo ni zgolj sanjač) No, covid-19 in vse tisto burno in nemogoče dogajanje dveh let je pri marsikom poskrbela za zanimive zasuke in spremembe. Predvsem je spremenilo pogled vseh nas na svet okrog nas in svet v nas.

22 je, vsaj v mojih ušesih in očeh, kar konkretna (samo)refleksija in resno opozorilo, v kaj se spreminja naš svet. Že prva pesem, Ideje boga, nas malo oklofuta. Polna iskrivih misli, z zapomnljivim refrenom, raztrgana, hrupna in jezna. Kako delamo in razmišljamo in ali si tega res želimo? Rojena čist na konc tisočletja bi morala oklofutati koga drugega (tiste, rojene na koncu tisočletja), ki jih je vse težje nagovorit, saj ne želijo poslušati in so tako zelo prepričani v svoj prav, da ne vidijo, kako so ne le del, ampak tudi vzrok propadanja naše družbe. Mogoče bi tukaj lahko omenil pesem Mali mož (čao sonce), za katero se zdi, da se avtor v njej poslavlja od otroka, ki je (prehitro) odrasel in odšel v svet. Trenutki, o katerih starši iz ust svojih najstniških otrok poslušamo dolga leta. Trenutki, za katere si na neki točki želimo, naj že vendar pridejo, pa smo nanje, ko enkrat dejansko pride do njih, popolnoma nepripravljeni. Takrat … jim lahko le zaželimo najboljše in upamo, da smo jih naučili vsega, kar potrebujejo za življenje. Tudi, če pripadajo generaciji, rojeni čisto na koncu tisočletja. Sončen dan je še ena tistih pesmi, ki smo jo velikokrat slišali in se na prvo poslušanje zdi tako zelo pozitivna in sončna, pa daleč od tega – govori o podnebnem segrevanju in kako se spreminja (in se še bo) svet okrog nas. Hamo omenja plažo v Postojni, tropsko obzorje, 23 stopinj decembra (saj se vsi spominjamo lanskega božiča?!) in se v zaključku spominja nekih starih časov brez električnih avtov, ko je bilo življenje normalno. No, zaključek je pravzaprav zvočni razpad, instrumentalna apokalipsa, kot jo lahko izvedejo le Hamo & Tribute 2 Love.

Recimo, da sem ustvaril kategorijo samorefleksivnih pesmi, v katero vsekakor sodijo tudi Temni svet, Vse lepo za vse in Zato ker je mraz. Prva, v kateri ima Hamo mnogo bolj grob, obenem pa tudi tresoč glas, z njo nagovarja (vsaj tako se zdi) ženske, saj kitice začenja z »Dobrodošle v …« in za katero bi lahko rekli, da je bolj osebna kot karkoli doslej napisanega. Osamljen, temen in bled je njegov svet, daleč od tistega brezskrbnega zvezdniškega življenja, kot si ga morda kdo predstavlja. Pozorno poslušajte! Vse lepo za vse je popolnoma drugačna – prešerna pesem, poln optimizma, ki si jo lahko zavrtiš pravzaprav kadarkoli – poleti na kakšni plaži, ob tabornem ognju ali pozimi, pač v družbi najbližjih in najdražjih. Orgle Denisa Horvata so tokrat tiste, ki prevzamejo vodilno vlogo in čudovito peljejo pesem, po kateri bi lahko pravzaprav sklepali, da je Hamo (kot avtor besedila) zadovoljen s tistim, kar ima v življenju, ker, kot pravi, »dal sem pike na vse konce« in dopolni, da je bilo »lepo leto, ker si ti k nama pripela svoje sonce«. In še Zato ker je mraz, igriva in polna samoizpraševanja, z verzi, v katerih se spopada z »banalnostmi«, ampak … sam sem jo slišal kot pesem, ki govori o tem, da se preveč ukvarjamo in obremenjujemo s stvarmi, na katere nimamo vpliva in tudi, če so dobre, v njih ne znamo uživat, za nameček pa se ne znamo potruditi pri stvareh, na katere lahko vplivamo. Vsekakor verzi, v katerih se zlahka prepozna marsikdo od nas.

In naposled pridemo še do ljubezni, ki je seveda prisotna tudi v nekaterih od že omenjenih pesmi, ampak kot nosilno rdečo nit jo najdemo vsekakor v pesmi Lubezen – kako je ljubezen pravzaprav ves čas prisotna in nekje blizu, pa čeprav se ljubimca ves čas srečujeta in se oddaljujeta, sta blizu in hkrati tako daleč. Podobno tematiko najdemo tudi v čudoviti Pusti mi prižgano luč – v razmerju sta (načeloma) vedno dva, ki se imata hkrati rada in sta skupaj, a si obenem puščata prostor in svobodo, da sta samosvoja. Čudovit zaključek, kjer seveda nisem mogel, da ne bi slišal veliko hendrixovskih elementov s harmonijami in prelivanjem. (namig: poslušajte Hendrixovo mojstrovino Electric Ladyland in ne tistih očitnih uspešnic!) Pa še Naprej, saj veš, pozitivna in v prihajajoče lepo zagledana pesem, z večglasnim petjem, lahko bi rekel prefinjena in subtilna ljubezenska izpoved.

Plošča, polna čudovite glasbe, ki seveda prehaja neke žanrske blues in rock omejitve. Vsak delček glasbe je na svojem mestu. Plošča, polna modrih misli, izpoved in razmišljujočih iztočnic ter vsebin, ki bodo prestale test časa. Ena tistih plošč, ki jo boste z veseljem in užitkom poslušali znova in znova. 22 je plošča, kot jih je v slovenskem prostoru res malo. Premalo.

Šal, 2022

Mina HB – Še vedno sem jaz

Druga knjiga iz serije o prikupni devetletnici Mini HB je na voljo tudi v slovenskem prevodu. Kaj je novega? Marsikaj. Hkrati recept za berljivo knjigo za mlajše bralce ostaja enak.

Pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petrucciolli nam še drugič v slovenskem prevodu ponujata pripovedi, čarovnije, resnične in izsanjane zgodbe radovedne deklice Mine HB. Njena starša sta še vedno polno zaposlena s telefonom in računalnikom in ju skoraj ni, njen bratec Lev poleg Mozarta obožuje tudi skupino Queen, učiteljica Valentina izgublja živce, dekle pa si še vedno rada piše pisma – tudi desetletja vnaprej, iz katerih lahko razberemo veliko samozavesti (ki je mladim v časih družbenih omrežjih manjka oz. ima napačne osnove) in veliko razmišlja, Minin razred pa je postavljen pred več kot en zanimiv izziv.

Neža je še vedno najboljša prijateljica, pa čeprav se bosta znašli pred preizkušnjo in tudi sošolec Jakob Ternar, ostaja njena simpatija, pa jima ravno tako ni z rožicami postlano. Seveda, Jasna Črnilka meša štrene in pri tem dobi nepričakovano pomoč, v podobi Malega Brina. Janka Trudnika bi najlažje označili kot razrednega »piflarja« in vemo, da ti niso nikoli preveč priljubljeni.

Izziv? Pripraviti gledališko uprizoritev Shakespearove igre Sen kresne noči, kjer učiteljica Valentina zelo zanimivo razdeli vloge in poskrbi za številne zabavne Minine domišljijske vloge. No, za nameček bodo morali učenci do konca šolskega leta pripraviti konkretno projektno nalogo, v kateri bodo raziskovali ozemlje njihove lepe države. Dragi starši, predstavljajte si tako projektno nalogo pri svojih devetletnikih in koliko dela bi imeli VI z njo?!

Preizkušnje? Zgodi se takorekoč nemogoče – Neža se zaljubi v Janka, (Minin) Jakob pa v Nežo, Jasna pa z zlobnim nasmeškom vse skupaj zgolj opazuje? Pa je vse to sploh res? Ali je posredi še kdo tretji, četrti ali celo peti? Mina HB se bo po pomoč zatekla k osebi, ki obvlada reševanje svetov – britanski pisateljici Clarissi Queen (se spomnite, kako jo je v prvem delu uspela celo spoznat?) in njeni Čudomački.

Humorni dialogi, prilagojeni mladim bralcem, enako velja tudi za zaplete, ki se bodo odraslim/staršem seveda zdelo banalni in enostavno rešljivi, za otroke pa seveda ni tako. Hudomušno, brez (starševskega) pokroviteljstva in z zvrhano mero dobre volje in optimizma.

Že za prvo knjigo sem zapisal, da bo mlade spodbudila k branju in prepričan sem, da bodo otroci z veseljem posegli po nadaljevanju, se prepoznali v vrsticah in se o knjigi pogovarjali. Vsekakor upam tudi, da se bo v njih prebudila kakšna kreativna iskrica …

Sodobnost, 2022

Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks je bil v prvi vrsti nevrolog, pa tudi popotnik in ljubiteljski botanik. Leta 2001 se je odpravil na strokovno ekskurzijo po mehiški zvezni državi Oaxaci, opažanja in misli vestno zapisoval in jih izdal tudi v potopisni zbirki National Geographica.

Res težko rečem, kaj me je tako pritegnilo k branju knjige Oliverja Sacksa. Mogoče to, da ko sem enkrat videl omenjen National Geographic, ki sem ga rad bral (potem mi je na neki točki zmanjkalo časa za branje te izredno zanimive revije), sem vedel, da je pred menoj zanimivo branje. Ali pač moja zaljubljenost v avtohtona plemena severne in južne ter seveda tudi srednje Amerike, mimo katerih sem vedel, da avtor ne bo mogel. Mogoče halucinogene snovi srednje Amerike, ki so jih tako radi konzumirali meni ljubi glasbeniki šestdesetih? Malce sem razmišljal o Santani (plošča Abraxas) in še malo bolj o Grateful Dead (plošča Aoxomoxa). Dejstvo je, da nisem ljubitelj botanike (pravzaprav o tem nimam niti najmanjšega pojma!), sploh pa ne praprotnic, ki so tako zelo navdušile Sacksa.

Tako lahko priznam, da vsaj pol časa nisem imel pojma, o čem berem. Naštevanje skoraj neštetih botaničnih – no, lahko rečem kar flore in favne; čudes Oaxace, latinski izrazi in vsaj meni mnogo bolj strokovno kot ljubiteljsko oz. laično opisovanje nedojemljivih podrobnosti in razlik med posameznimi vrstami ter odkrito navdušenje nad doživetim, so mi bili popolnoma tuji. V fotografsko bogato opremljenem formatu National Geographica bi vse skupaj zagotovo funkcioniralo očem mnogo bolj prijazno in zanimivo. Na tem mestu moram omeniti prevajalko Bredo Biščak, ki je s skupino ljudi (zahvali se jim v zaključku) poskrbela za ta enciklopedičen prevod, ki pa na nobenem mestu ni suhoparen (beri: dolgočasen).

Nekoliko bolj sem zastrigel z ušesi (kaj storimo z očmi, ko nas nekaj res pritegne?), ko je avtor začel opisovati čokolado – njen izvor, številne učinke, način pridelovanja in uživanja. Seveda ni šlo mimo čilija oz. čilijev, meskala, pejotla in drugih halucinogenih snovi. Še kako me je zanimala zgodovina tega področja, kjer niso živeli le Azteki, ampak tudi Zapoteki, njihov razvoj in propad, številni dosežki in predvsem mitologija oz. verovanje, obredi in navade. Slikovito opisovanje pestre in razgibane pokrajine ter odkrivanje sodobne kulture tega področja in številne primerjave z »razvitim« svetom. Zakaj razvitim v narekovajih? Tudi avtor sam se nekajkrat vpraša, kako razviti in civilizirani smo, glede na naš način življenje in uničevanje tistega, kar nam pravzaprav daje življenje.

Pri vsem skupaj sem morda še najbolj pogrešal nekaj več stika s prebivalstvom Oaxace, saj so zbrani raziskovalci (bolj ali manj vsi ljubitelji in člani Ameriškega združenja za preučevanje praprotnic) večino časa preživeli v lastnem mehurčku.

In če česa nisem pogrešal in je to tisto, zaradi česar sem s knjigo vztrajal do konca in ji moram priznati nesporno priznati – strast. Pristna pustolovska strast do raziskovanja in odkrivanja, navdušenost ob opažanju redko (ali nikoli) videnega, strast ob spoznavanju novega in osvajanju novih znanj. Strast, zaradi katere veš, da je človek resnično užival sleherni trenutek in ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Tiste vrste strast, zaradi katere bi se odpravil vsaj v ljubljanski Botanični vrt in skušal gledati in videti tam zbrana botanična čudesa na tak pristen, skoraj otroško radoveden način.

Cankarjeva založba, 2022