(brez naslova)

Zabojnik

Najboljši finski kriminalni roman in ker vemo, da Skandinavci obvladajo kriminalke, ne bi smelo biti nobenega dvoma. A prvi skupni roman zakoncev Akija in Mille Ollikainen me je pustil pošteno razpetega …

Kriminalke so lahko tiste klasične, starošolske, ki jih je izmojstrila Agatha Christie – umor, kup osumljencev, obtoževanj, časovno linearno dogajanje in raziskovanje ter potem genialen preblisk detektiva, ki skrivnostni umor reši. Nekoliko modernejša različica tega je, da seveda še vedno iščemo morilca, krog osumljencev je podobno širok, a pripoved ne teče linearno in bralca ves čas »zavaja«. Poleg tega so praviloma tudi detektivi (policisti, kriminalisti, privatni detektivi ali kaj četrtega) pogosto osebno vpeti v zgodbo ali pa tako ali drugače fizično in/ali psihično razrvani in jih pri delu to pogosto omejuje. Vse več je psihologije, politike, medicine, forenzike, nadnaravnih videnj oz. občutenj, družinskih ali konkurenčnih bojev in nasprotij, izdaj in prevar in tako ima skoraj vsak (stranski) lik pomembno vlogo.

Likov v Zabojniku ne manjka in ker gre za Fince, se zdijo imena in priimki kar preveč podobni, za nameček avtorja dodata še kakšen vzdevek. Nenavaden uvod, v katerem spoznamo Hannesa Lehmusoja oz. ga spremljamo umreti, na samo zgodbo nima takorekoč nobenega vpliva. Mnogo bolj zanimivo je nadaljevanje, ko se sredi ničesar (oziroma v zabojniku in če ste bili kdaj v kakšnem praznem in zaprtem transportnem zabojniku, potem veste, da so občutki vse prej kot prijetni) omotična prebudi zaenkrat neznana temnopolta ženska, ki sestavlja koščke, kaj se je zgodilo. Sestavil jih bo mogoče bralec, saj na dovozu na posestvo Lehmusojevih najdejo zabojnik, v njem pa utopljenko – temnopolto Rauho Kalondo. Kdo, zakaj in kako?

Glavni lik je policijska inšpektorica Paula Pihlaja, izredno visoka ženska, nekdaj košarkarica, intuitivna, zbrana in predana delu, ki pa jo preganja kar nekaj demonov. Noben sicer tako močno, da svojega dela ne bi mogla opravljati ali da bi skušala demone ves čas utapljati v alkoholu, a gre za prvo knjigo iz serije o inšpektorici, tako da nas čaka še marsikaj zanimivega.

Pihlaja zbere ekipo – zanesljivega Hartikainena, bivšega pripadnika specialnih policijskih enot Karhuja (vzdevek, sicer naziv teh posebnih enot) in klepetavega Akija Renka ter začnejo s preiskavo. Prva naloga je seveda identificirati truplo – čeprav temnopolta, bi lahko bila tudi Finka, a se izkaže, da Rauha Kalondo prihaja iz Namibije. Jasno je, da vse poti vodijo k družini Lehmusoja, njihovemu imperiju, ki slonijo predvsem na zabojnikih (izposoja, prodaja, transport …) in Fundaciji ter programu Sočutje. Hannesa, ki je imperij ustvaril in postavil, smo že omenili. Nasledil ga je sin Juhana, tu je žena Elina in njuna hči Ella ter temnopolti posvojenec Jerry. Družina Lehmusoja je bila vpeta v obnovitvene programe (pranje denarja) po vojni v Namibiji (ni presenečenje, kajne?), kamor sta oče in sin pogosto potovala, pri pravnih zadevah je družini pomagal Vikko Aro, sedaj pa njegovo vlogo prevzel sin Lauri.

Karte so razdeljene, nekaj jih je na mizi. Ali je Jerry Lehmusoja sin umorjene Rauhe Kalondo in kako je z njo povezana družina Lehmusoja? Poti vodijo v Namibijo, a nekaj kart je ostalo na mizi. Zabojnik, ki je bil predelan na način, da je omogočil polnjenje z vodo, je naročil ekstravagantni umetnik Paavali Kasinen, z njim pa tesno sodeluje Mai Rinne, družinska prijateljica družine Lehmusoja, prav noben zabojnik pa ne gre mimo »gospodarice zabojnikov«, Ritve Kaakko. Kdo je s kom, kdo je koga in zakaj? Zamere in prevare, izdaje in laganje – osumljencev za umor Rauhe Kalondo ne manjka in glede na to, kako vsaj proti policiji složno nastopa družina Lehmusoja, imajo seveda vsi trden alibi.

Policija odkrije fotografijo Rauhe Kalondo z dojenčkom, za katerega sklepajo, da je Jerry. Temnopolti Jerry ima v izrazito belskem finskem okolju nemalo težav in nato neke noči po prejetem sporočilu, ko mu nekdo namigne, da je njegovo življenje laž, izgine. Družina dobi zvočno sporočilo, ki jim da vedeti, da je zaprt v zabojniku. V svetu zabojnikov pa totalna zmeda, saj je nekomu uspelo priti v sistem in na stotine naslovov razposlati na stotine zabojnikov. V katerem je Jerry? In še vedno, zakaj? Poleg tega Paula Pihlaja odkrije truplo umetnika Kasinena, izgine Renko in tudi sama se znajde v življenjski nevarnosti. In za nameček se vse bolj zdi, da je Juhana Lehmusoja ne Jerryjev očim, ampak kar njegov biološki oče.

In še vedno ne veste skoraj nič. Zgodba se potem seveda kaj hitro razplete, zmedli vas bodo sicer vmesni skoki neznane pripovedovalke v preteklost, še nekoliko bolj pa zaključek, za katerega se zdi, da je pravzaprav že uvod v novo zgodbo. Proti koncu se začne nekoliko bolj jasno, čeprav še vedno zelo megleno, risati osebna zgodba Paule Pihlaja.

Med pisanjem se mi je nekajkrat zazdelo, da avtorja ne vesta točno, kako zgodbo bodisi povezati oziroma kako bi jo še malo bolj zapletla. Potem sta se na neki točki odločila vse skupaj presekati, ampak se zdi, da je bil ta rez storjen precej na silo in je posledično vse naokrog pustil ležati ogromno koščkov, ob katerih se bralec sprašuje, ne dobi pa odgovorov. In kakorkoli je knjiga tam nekje do dveh tretjin odlično pisana in bralca drži v stalni napetosti, proti koncu vse skupaj zvodeni v tej zmedenosti in nepojasnjenosti in se mi je zdelo, da bi moral prebrati še kakšno knjigo, da bi res vse razumel.

Didakta, 2022

72 Seasons

Metallica so konec lanskega leta precej nepričakovano napovedali novo, enajsto studijsko ploščo, s pomenljivim naslovom 72 Seasons in zelo udarno skladbo Lux Aeterna. Seveda so se mnogi prebudili iz mokrih sanj, da je četverica posnela naslednika prvenca Kill ’em all …

Metallica so najbrž največja heavy metal skupina vseh časov in ni jih malo, ki bodo trdili, da so sploh ena najboljših glasbenih skupin vseh časov. Seveda ne manjka niti tistih, ki jim bodo očitali, da so se že davno tega prodali in da zadnja leta služijo predvsem na račun koncertov in je vsaka naslednja plošča slabša. Ampak – če se spomnim devetdesetih, so jim tedaj očitali, da so se »prodali« že z … And Justice for All in videom za One, t. i. Black album je bil itak ena sama komerciala. Seveda se mi zdi smešno, ko si ljudje koncerta brez One sploh ne predstavljajo in zatrjujejo, da sta Nothing Else Matters in Enter Sandman nekaj najboljšega. To so namreč isti ljudje, ki so tedaj izrekali vse te očitke. To so ti isti ljudje, za katere sta Load in ReLoad hard-rock brci v temo, St. Anger je imela težavo s snare bobnom, o sodelovanju z Loujem Reedom in plošči Lulu sploh nimajo besed in še bi lahko našteval. In vsaj jaz osebno tako že trideset let poslušam negodovanja mnogih, ki so obtičali v času in čakajo na nov Master of Puppets. Dolgočasni ste, odrastite! Ker – James, Lars, Kirk in Robert so. Stari so 60 let, glasbo ustvarjajo dobrih 40 let, še vedno silovito jo predstavljajo tudi v živo in ja, vsako njihovo turnejo razumem kot mogoče zadnjo.

In ko so napovedali, da bodo v sklopu 72 Seasons oz. M72 turneje v vsakem mestu odigrali dva koncerta in vsak večer odigrali dva popolnoma različna koncerta, sem seveda zastrigel z ušesi (kot da sicer ne bi!). 30 različnih pesmi v dveh večerih in ko sem po drugem pariškem koncertu razmišljal, bi imeli zlahka še (vsaj) en koncert in še 15 pesmi, ki bi jih z veseljem slišal. Fantje so v odlični formi – Jamesova in Kirkova treznost ter vse boljša vokalna forma prvega (kajenje cigar mu na dolgi rok sicer najbrž ne bo koristilo) in ponovne odkrite čarovnije drugega, Robertov vse bolj izrazit doprinos k zadnji plošči ter seveda tudi Larsova energičnost in predanost, ki v prvi vrsti skupino žene že v peto desetletje. Kam jih bo to pripeljalo v prihodnje, nimam pojma. Osebno si ne želim, da postanejo »cirkuška« točka kot Stonesi in če po koncu M72 turneje obelodanijo konec, bom to sprejel. Težko, ampak bom, ker – ne le, da so oni odrasli, tudi jaz sem odraščal z njimi.

In naj takoj na začetku (dva dolga odstavka kasneje, pravzaprav) napišem, da 72 Seasons ni odlična ali popolna plošča. Zagotovo je to v tem trenutku najboljša plošča Metallice. Mislim, da Ride the Lightning in Master of Puppets plošč ne bodo nikoli dosegli in tudi nečesa tako ušesom prijaznega kot je Black oz. Metallica album, ne. Samorefleksivnost, ki so jo nastavili na St. Anger, dolgi instrumentalni prehodi in nasploh dolge pesmi, ki jih poslušamo od Death Magnetic dalje in so jih na Hardwired … to Self-Destruct prignali (skoraj) do popolnosti, so še vedno tu. Torej, če vam zadnji dve plošči nista bili všeč, vam tudi 72 Seasons zagotovo ne bo.

Pa vseeno je 72 Seasons močno drugačna plošča. Posamezne pesmi imajo Load/ReLoad hard rock elemente, med poslušanjem se vam utegne prikrasti kakšna melodija z Black albuma, na tak ali drugačen način se poklonijo Motorheadom, Black Sabbathom, Diu in Thin Lizzyjem. Starejši oboževalci bodo zagotovo rekli, da bi dolge instrumentalne dele lahko preprosto vrgli ven in posneli pol krajšo ploščo, spet drugi se bodo napajali in uživali v instrumentalnih vragolijah, ki jih četverica brez usmiljenja do inštrumentov (in mlajše konkurence) ponuja pesem za pesmijo. Že omenjena Lux Aeterna je dolga dobre tri minute, zaključna Inamorata enajst minut (njihova najdaljša pesem), ostale pesmi v povprečju okrog 7 minut. V živo niso nič krajše, morda le še nekoliko bolj silovite in vplivajo na ritem vašega srca.

72 Seasons ima seveda svoj koncept, o katerem ste najbrž že veliko prebrali ali pa slišali. 72 letnih časov oz. 18 let življenja, ko se (iz)oblikuje človekova osebnost, gre skozi mnoge bitke in vojne in potem – začne živeti? Umre (ničkolikokrat), se znova rodi in živi? Mogoče. Vsak od nas bo imel svojo razlago in razumevanje posameznih pesmi, nekaterim bodo več povedale pesmi, drugim bo govorila glasba, tretjim vse skupaj, lahko pa vam zagotovim, da boste vsakič slišali kaj drugega, drugačnega, novega.

Naslovna 72 Seasons uvodoma zveni kot nekaj, kar bi bržčas ustvarili Motohead, sicer pa koncept plošče in predvsem Jamesovo spopadanje z mnogimi demoni. (Recimo verz »Staring into Black Light, Choking on the Stage Fright«) Shadows Follow je polna stopnjevanj in zanimivih poudarkov v refrenu, kjer je besedila sicer bore malo, ampak sporočilo je jasno – sence nočnih mor (med poslušanjem pesmi so pogosto pomislil na All Nightmare Long, pa tudi na številne pesmi s St. Anger) te spremljajo – ne glede na to, kdaj in kaj si nekaj storil ter predvsem ne glede na to, kam greš. Tukaj so in bodo – ko padeš, ko vstaneš in ko greš naprej. Na tebi pa je, kako se boš s temi sencami spopadal. Uvod v Screaming Suicide je veliko bolj svetel kot samo besedilo, v katerem se James dotakne pogosto tabuizirane teme – samomora. Samomor je med mladimi vsekakor vse bolj pogost in lahko rečemo, da tisto nekaj, kar mlade prvih osemnajst let pogosto spremlja, pa tudi kasneje je ta temna senca vedno prisotna. A o tem se je treba pogovarjati, imeti ob sebi zaupanja vredne ljudi, z njimi deliti stiske in najti luč, ki ti bo pokazala pot ven. Vmesna molitev, ki je še kako prepričljivo zvenela tudi v živo, čisto malo spomni na mnogo bolj znano molitev iz Enter Sandman.

Izrazito basovski uvod v Sleepwalk My Life Away utegne koga prestrašiti, saj je nenavadno plesen, vsekakor pa ena tistih pesmi, ki spomni na Load/ReLoad obdobje. You Must Burn! je težka, skoraj »stonerska« pesem, ki se s temačnostjo in težo pokloni Black Sabbath. Po eni strani se lahko spomnimo na Am I Evil? (sicer priredbo Diamond Head) in uvodni verz »My mother was a witch, she was burned alive«, po drugi strani pa gre morda za še eno Jamesovo travmo, saj je njegova mama umrla, ker se iz verskih razlogov ni hotela zdravit.

Lux Aeterna ima Whiplash 200-na-uro-brez-zaviranja zvok in predstavlja prelomno točko plošče – glasba je lahko rešitev (ali pač večna luč) za marsikatero težavo v življenju. Sam temu lahko pritrdim, saj v glasbi (in glasbi Metallice) že dobrih trideset let iščem in najdem luč na koncu temačnih labirintov ali tunelov. Crown of Barbed Wire bi si lahko znova razlagali kot obračun z vero (čeprav je Jezus nosil trnovo krono), sicer pa pesem polna dolgih instrumentalnih prehodov in v znova zelo ne-heavy vodah. Chasing Light vas bo sploh v refrenu spomnil na najboljše čase Ronniea Jamesa Dia, ima zanimiv igriv uvod, nadaljuje žanrsko govorico prejšnje pesem, osebno pa me ta pesem še najmanj prepriča.

If Darkness Had a Son me je uvodoma spomnila na That Was Just Your Life (Death Magnetic plošča), sicer pa se zdi, kot da je pesem napisana za koncerte – poveže skupino s poslušalci, veliko vzklikanja in petja, pa odličen kitarski solo, skratka v lepo celoto zaokrožena pesem. In ja, v živo dejansko funkcionira odlično!

Potem pa zaključne tri pesmi in res odličen zaključek – najprej Too Far Gone?, kjer se ves čas nekaj dogaja in je v refrenu tako zelo »thinlizzyjevska«, da si jo Lynott najbrž nekje veselo prepeva, pa Room of Mirrors in obračun s samim seboj, kup instrumentalnih preobratov in presenečenj ter potem mogoče kronski dragulj plošče – zaključna Inamorata.

11 minut, ki se začnejo kot udarec s kladivom, ki želi vse zdrobiti na koščke (lahko bi bila referenca na naslovnico, čeprav so tam stvari ožgane oz. zooglenele), potem pa … nekaj bluesovskih kitarskih prehodov in poudarkov ter vsaj meni se zdi, poklon Petru Greenu, mojstrska Jamesova melodičnost v govorjenem delu, linije v refrenu prikličejo My Friend of Misery, skladba pa je tako polna in tekoča, da nimaš občutka, da poslušaš nekaj tako zelo dolgega. Lahko bi rekel, da ima pesem za piko na i basovski solo, ampak bom rajši rekel, da je to ena tistih pesmi, ki jo boste z veseljem poslušali znova in znova.

Ne, 72 Seasons ni popolna plošča in če jo trenutno v živo igrajo pol (mogoče drugo leto obiskovalce razveselijo z drugo polovico oz. se osebno v živo ne bi branil slišati predvsem zadnjih treh pesmi), po zaključku M72 turneje na repertoarju prav veliko pesmi (najbrž) ne bo ostalo. Krivično bi bilo reči, da Metallica nove plošče ustvarjajo samo zato, da lahko koncertirajo, ker tudi na koncertih dobiš občutek, da tudi v igranju novih pesmi res uživajo in zagotovo je bilo tako tudi med ustvarjanjem.

Na pariških (pa tudi na uvodnih amsterdamskih) koncertih niso igrali prav nič s St. Anger plošče, zgolj po eno pesem s Kill ’em All (seveda Seek & Destroy) in Hardwired … (Moth Into Flame), glavnino predstavljajo pesmi s treh najbolj priljubljenih plošč – druge, tretje in pete. Vsaj za Pariz pa lahko povem, da so me pošteno presenetili z I Disappear, pa tudi King Nothing in Cyanide nisem pričakoval. Kot so imeli to v navadi na prejšnjih turnejah, bodo ob standardih (med katerima sta instrumentalni mojstrovini Orion in The Call of Ktulu) 2-3 pesmi očitno menjali in z njimi presenečali. Po štiridesetih letih igranja so še vedno sposobni presenetiti – kako drugače naj tudi opišem to, da so prvi koncert začeli s For Whom The Bell Tolls, drugega pa s Creeping Death?

In da vam branje ne bo vzelo več časa kot poslušanje – tisti zvesti poslušalci boste 72 Seasons z veseljem poslušali znova in znova ter odkrivali zanimivosti, tako lirične kot instrumentalne. Vsem tistim, ki vam Metallica že tako niso všeč – ploščo mirno preskočite in poslušajte tisto, kar je všeč vam. Okusi so različni in prav je tako. Začetnikom vsekakor priporočam, da Metallico začnejo odkrivati in spoznavati s čim starejšim in se potem vrnejo k tej, saj lahko rečem, da je to plošča za zrele Metallica oboževalce in poslušalce.

Blackened, 2023

65-nadstropna hišica na drevesu

Andy in Terry se z epopejo o vsakič–13–nadstropij–višji drevesni hišici vračata že petič, je pa medtem v slovenskem prevodu izšla tudi 78-nadstropna hišica, celo s podnaslovom Filmska premiera. Kaj si je avstralski ustvarjalni dvojec izmislil tokrat?

Andy Griffiths (piše) in Terry Denton (riše) sta pričakovano ustvarila 13 novih odštekanih in nenavadnih ter seveda zabavnih nadstropij, tista najbolj izstopajoča in ves čas prisotna novost je TV Drevnik (TV, ki vam neposredno in ekskluzivno prinaša novice s hišice na drevesu) in ki na spodnjem delu strani skrbi za zabavne opise in napovedi. Kaj več o domišljijskih novotarijah ne bi, pustite se presenetiti. Oh, in pa mravlje. Niso nove, so pa pomembne!

Še kako presenečena sta tudi Andy in Terry, ko se na obisku nepričakovano pojavi inšpektor Mehurček, ki ga zanima, če imata naša junaka gradbeno dovoljenje za drevesno hišico. Seveda ga nimata in tudi zgodba, zakaj je temu tako, je pričakovano nepričakovana, v glavni vlogi pa nastopa Terry. (Če bi bil drzen, bi rekel, da sta ustvarjalca vse bolj neposredna v svojih prepirih, ki jih prelivata na papir, saj je zvračanja krivde in obtoževanja vedno več)

Strogi (kakšen pa?!) inšpektor Mehurček, kaj hitro ugotovi kup pomanjkljivosti – najbolj ga jezi slaba varnost in to, da v drevesni hišici ni klančin; in ker fanta nimata gradbenega dovoljenja, pade odločitev – 65-nadstropno hišico je treba nemudoma porušiti! Razen seveda, če fanta zelo hitro ne pridobita gradbenega dovoljenja. To pomeni povratek 6 let in pol v preteklost, ko je Terry šel z denarjem po gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil. Ampak kako odpotovati v preteklost? S časovnim strojem seveda, ki je v tem primeru kanta za smeti.

Ampak ker se Andyju in Terryju nepričakovano v kanti za smeti pridruži se inšpektor Mehurček, prostora pa ni ravno veliko, namesto 6,5 let odidejo 650 milijonov let v preteklost, se »seznanijo« s pradavninsko sluzjo, 65 milijonov let pred našim štetjem se pozabavajo z dinozavri, Terry spotoma reši ubogo mravljico, da bi potem 65 tisoč let pred našim štetjem lahko praljudi likovno izobrazili. Inšpektor Mehurček tudi v preteklosti zelo vestno beleži številne nepravilnosti in nekajkrat reši junaka z mehurčkasto zaščitno folijo.

650 let pred našim štetjem naši trije junaki (ja, inšpektor Mehurček postaja vse bolj pogumen) razgrajajo po Egiptu, 65 let pred našim štetjem pa sodelujejo v razburljivi dirki konjskih vpreg v antičnem Rimu. V vsakem obdobju srečajo tudi eno od različic samih sebe in bodisi razjasnijo kakšno skrivnost, spletejo novo teorijo zarote ali pa mlade bralce preprosto izobrazijo.

In potem v prihodnost. Ne, ne v sedanjost, ampak v prihodnost. Najprej v leto 65.000 (torej malo manj kot 63 tisoč let v prihodnost), v prihodnost, ki je 100-odstotno odporna proti nevarnostim in zaradi tega pravzaprav zelo dolgočasna. Rešitev se skriva v Osrednji varnostni centrali, ki jo je v našem času zasnoval sam inšpektor Mehurček, ki lahko varnostne nastavitve ponastavi nazaj, poskrbi le za to, da sveta nihče več ne bo mogel narediti 100-odstotno odpornega proti nevarnostim.

Seveda z eno »lepotno napako«, ki jo ugotovijo 650 milijonov let v prihodnosti, ko je Zemlja ena velika plaža, na kateri kraljujejo orjaške rakovice. Terry je pač izklopil gumb za uničenje orjaških rakovic, ki sedaj v svojih kleščah držijo samega H. G. Wellsa, avtorja Časovnega stroja, ki je pravzaprav navdahnil Terryja, da je ustvaril svoj časovni stroj. Čas za zadnji spopad? Seveda. Čas za povratek v sedanjost, kjer stvari seveda ne bodo takšne, kot jih pričakujeta Terry in Andy? Seveda. In založnik Veliki Nos čez nekaj minut pričakuje novo knjigo, ki je junaka sploh še nista začela pisati? Seveda! Na sceno stopijo mravlje, kot rešiteljica znova Jill in nepričakovano inšpektor Mehurček, ki pa ni več inšpektor, ampak … to boste seveda izvedeli sami oz. vam bodo povedali otroci.

Otroci bodo izvedeli veliko zanimivega o zgodovini, seveda na nekoliko bolj zabaven način. Najbrž bodo opazili zvrhano mero besed, kot so »tepec«, »cepec«, »bedak« in predvsem nezrelih obtoževanj »Ti si bil! Ne, ti si bil!«, ki jih tudi otroci žal obvladajo, a bi jih lahko vseeno uporabljali nekoliko manj. Osebno (pa tudi moja dva testna otroška bralca) me je zmotilo ponavljanje – vmes je nekaj strani, sicer v duhu zgodbe, ponavljajočih, bolj ali manj pričakovan pa je tudi zaključek z ustvarjanjem nove zgodbe. Morda sta avtorja v šesti knjigi poskrbela za kaj sprememb in nas presenetita.

65-nadstropna hišica na drevesu kot celotna serija je zabavna, skoraj stripovsko naravnana in bo zato zanimiva tudi tistim otrokom, ki morda ne berejo najrajši. Nekako v kategoriji Davida Walliamsa, pri katerem me osebno (kot starša) ravno tako marsikaj zmoti. Čeprav, tam, kjer jaz ponavadi dvignem obrv, se otroci najbolj krohotajo. Tako, da očitno več kot dobro vedo, kaj počnejo.

Miš, 2022

Evo me, tu sem

Kratek in hitro berljiv roman, posledica epidemije covida-19, je bil nominiran za nagrado modra ptica 2022. Nagrado je prejel roman Na klancu Tine Vrščaj in lahko rečem, da imata oba romana podobno tematiko – razkrajanje medosebnih odnosov ter iskanje sebe in svojega mesta pod soncem. Evo me, tu sem se za nameček dogaja v času epidemije, zaprtja države in vseh (ne)mogočih ukrepov.

Vanja Krajnc, on ali ona? Vprašanje so si menda zastavili mnogi. Glede na to, da je glavna junakinja ženska, Duša, bi ga lahko napisala ženska. Po drugi strani, so tudi mnogi moški liki zapisani dovolj pristno in spretno, da je Vanja lahko tudi on. Iskreno povedano, ni važno. Roman je zelo dober, bere se hitro in na dušek.

Spremljamo zgodbe profesorice Duše in njenega 20 let starejšega moža Martina. Dnevi so načrtovani, kdaj se kaj in kje je, kdaj kdo kuha, kdaj se gre ven, kaj je komu všeč in o čem se ne pogovarjata, določen je tudi dan za seks (ponedeljek). In najbrž bi bilo vse v najlepšem redu, če ne bi v njun odnos zarezal covid-19. Nekajkrat sem že pisal o tem, ker knjig, ki se te tega nesrečnega obdobja lotevajo, ni malo, ampak – nista bila edina. Lahko rečemo, da bi se nekatere stvari zgodile prej ali slej, ampak zgodile bi se. Martin je čez svojo krizo srednjih let zajadral s soprogo ob strani, Dušo je vanjo pahnil covid-19. Delo od doma, prepoved prehajanja občinskih meja, zaprti lokali, omejevanje kulture … res imaš lahko veliko v življenju (čeprav se ti ne zdi tako), a se sploh ne zavedaš, kako veliko, dokler ti tistega ne vzamejo oziroma omejijo. In dokler nisi omejen na preživljanje časa z osebo, od katere si moraš malo oddahniti, ne glede na to, kako zelo jo imaš rad.

Duša tako spozna, da je sama. Osamljena. Še klepetave asistentke, ki ji je šla praviloma na živce, ne vidi, ker vsi delajo od doma. Ne vidi svojih študentov, zgolj ekrančke. Ne spomni se, kdaj je nazadnje videla (ali govorila) z nekoč najboljšo prijateljico Darjo, ki je z družino odšla živet na Norveško (ali Mordor, kot ga opiše sama). Spomni se svoje velike ljubezni Jarota, za katerega potem izve, da je umrl. Pearl Jamov in njihovega kultnega prvenca Ten, ki sta ga poslušala. Na živce ji gre profesor, ki je tik pred upokojitvijo, a si brez slabe vesti lahko privošči neslane, vulgarne in opolzke opazke in šale, ki to niso. Tudi kakšen dotik ne umanjka. Ja, na nek način je to tudi knjiga o #MeToo gibanju. Ali pa kolesarskih protestih, saj se jih še spomnite?! Zdi se mi, da je še najbolj od vsega to knjiga o krizi srednjih let.

In če se zdi, da se Duši začenja življenje vseeno počasi umirjati in postavljati na noge, jo nepričakovani valovi kmalu spet zazibajo. Z Darjo sta več v stiku, počasi polni praznino, ki je nastala med njo in bratom Davidom, zagleda se v sodelavca Andreja, se zbliža s še eno bivšo sošolko Heleno (ki je zdaj Dalija), zenovska in modra cvetličarka, ki se na nek način zdi kot angel razsodnosti, ki vodi in usmerja vse bolj izgubljeno Dušo. Predvsem pa valovi vse bolj narazen odnašajo Dušo in pokroviteljskega (da ne zapišem tudi prestarega) Martina. Vse na njem ji gre vedno bolj na živce, jo odbija in odvrača. Stran od tiste čvrste skale, ki ji je vedno nudila zavetje in jo ščitila, pa čeprav je znala biti ostra in spolzka.

Knjiga vsem najbrž ne bo všeč. Mlajšim se bo zdelo preveč nekega nakladanja »starcev«, ki so pozabili živeti. Generaciji okoli štiridesetega, ki so uspeli osebne in medosebne viharje prebroditi brez brodolomov, se bo morda vse skupaj zdelo pretirano, češ »To se pa res ne dogaja!«. A tako kot sem se prepoznaval v Metru in pol pomladi Petje Rijavec, tako kot sem se našel tudi v že omenjeni Na klancu Tine Vrščaj, se (žal) najdem tudi v Evo me, tu sem. Življenje je lahko predstava ali pa vojna, a stvari se zgodijo z razlogom. In vsaka bitka nam je lahko navdih za naslednjo sceno v predstavi. Življenje gre naprej in mi z njim, še prehitro ga bo konec, zato je potrebno uživati – tukaj in zdaj.

Evo me, tu sem je knjiga točno o tem. O življenju, polnem nepričakovanih ovinkov, vzponov in spustov, padcev in pobiranj. In naj vam je to všeč ali ne – večino boste morali narediti sami. Po vsaki bitki, sceni in vlogi boste modrejši (recimo), predvsem pa bolj izkušeni. In zavedali se boste, da ste storili, kar se vam je v tistem trenutku zdelo najboljše. In več kot najboljše pač ne morete dati. Glavo gor in bodite, kjer ste in se imejte kar najlepše.

Mladinska knjiga, 2023

Tokrat bo drugače

Knjiga o (skoraj) brezpogojni, zagotovo pa brezmejni materinski ljubezni. Knjiga o materi in njenem sinu, narkomanu. Tokrat bo drugače je oguljena (in zlorabljena) fraza, v tem primeru pa brutalno iskrena in resnična izpoved.

Saša Kveder je zgodbo o sinu Janu (šele sedaj sem se spomnil knjige Janov krik Marinke Fritz Kunc iz sredine osemdesetih, ki so jo pogosto opisovali kot slovensko verzijo Mi, otroci s postaje ZOO) skoraj zagotovo pisala s cmokom v grlu in solzami v očeh. Razcefranim srcem in raztrgano dušo. Težko se spomnim, kdaj sem med branjem kakšne knjige tolikokrat zajokal. Prikazovali so se mi prizori, slišal sem stavke in obljube, vrteli so se filmi. Za nazaj in na nek način se bojim, da tudi za naprej. Moj 16-letni sin ni odvisnik, sem pa že nekajkrat s strani strokovnjakov slišal, da je odvisniški tip in da bo imel zaradi tega v življenju težave. Zadnja štiri leta prestajamo veliko težav, dosegamo vedno novo dno (avtorica se v knjigi pogosto vpraša, kje je Dno – ultimativna točka konca, od koder gre lahko samo še na boljše), z bivšo ženo si na vse pretege prizadevava – razumeti, pomagati, sprejemati, verjeti, podpirati; in sinu nudiva vedno znova in znova tisto drugo priložnost. Inteligenten, empatičen, simpatičen, a tudi impulziven, introvertiran, brez prave samozavesti, slaba družba ga privlači kot magnet, nesposoben reševanja težav. Izgubljen.

Tudi Jon, glavni (anti)junak knjige Tokrat bo drugače, je vse našteto, in seveda še kaj. Nadarjen za risanje, hitro razume računalnike, da nekaj na svoj videz, se hitro uči, privlačen. In potem pride tisti zloglasni »ampak«. Na koncu izvemo, kje, kako in zakaj se je začelo. Tudi Jon je dobil nešteto drugih priložnosti. Pri petnajstih letih je začel padati in potem strmoglavil v brezno droge, skoraj dvajset let kasneje se še vedno vsak dan bori. Pa ne le on, tudi njegova mama (v knjigi Sandra, v resničnem življenju Saša) se.

In ja, »Tokrat bo drugače« je za starše fraza upanja, ki jo izrečemo vsakič, ko opazimo skoraj neznaten premik na boljše. Za druge neznaten, za nas pa podoben Armstrongovemu na Luni. Za tiste, ki so v težavah, je »Tokrat bo drugače« stavek, obljuba, zagotovilo, za katerega pravzaprav vedo, da je laž. Nikoli ne traja dolgo. Včasih dan, drugič teden, morda celo mesec. A pravzaprav ni nikoli zares drugače.

Strah. Telefonski klici z neznanih številk. Včasih kliče on, pogosto policija, spet tretjič iz različnih zdravstvenih ustanov. Vsak telefonski klic z neznane številke prižge rdeči alarm. Kaj se je zgodilo tokrat? Kraja, nesreča, predoziranje, poskus samomora, napad, beg … Izgovori, laži, pretvarjanja. Prelaganje krivde. Vsakič znova zavedanje, da tudi tokrat ne bo drugače. Prošnje in prosjačenje za denar, ki ga ni nikoli dovolj. Potrebuje ga takoj zdaj nujno. Mobilni aparat, s katerega nikoli ne pokliče, ker ga je prodal. Superge in druga oblačila, ki jih zamenja za drogo. Urinski testi, ki vsakič znova potrdijo najhujše nočne more. Modre vreče, v katere tlači svoje borno imetje in se z njim podaja na Cesto. Cesta, na kateri išče lastnega otroka, saj se ne preda. Ne neha upati, da bo tokrat drugače. Svetovanja, zdravljenja, strokovna pomoč, poskusi odvajanja, takorekoč brezupen boj neverjetno močnega starša, mame. Nešteto drugih priložnosti in upanja. Iskanje še tako šibke bilke upanja. Spremljanje propadanja lastnega otroka, ki mu je v življenju nudila vse.

Eden od stavkov, ki ga starši najstnikov (naj so problematični ali ne) pogosto slišimo je ta, da ko bodo stari 18. let, bodo odšli od doma. Ker z nami ne morejo biti, samo težimo, nič ne razumemo in ves čas bi nekaj radi od njih. Jon je odhajal, pogosto sam od sebe, nekajkrat na podlagi ultimata. Na Cesto, zdravljenje, v komuno … In tudi starši pogosto rečemo, da bomo otroke, ko bodo enkrat stari 18. let in zanje ne bomo več dolžni skrbeti, postavili pred vrata, pa naj se znajdejo in živijo po svoje. Nihče od nas si v bistvu ne predstavlja, kako težko in nemogoče je to narediti. Jon je šel, Sandra je skrbela zanj – pri 18., 25., tridesetih in kasneje. Tudi, ko so ji vsi govorili, da je polnoleten in odgovarja zase, ni nehala skrbeti zanj. In seveda je ni nehalo skrbeti zanj. Lahko je nekaj reči, veliko težje pa narediti. Tudi otroci se ne zavedajo, da samostojno življenje ni tako preprosto in postlano z rožicami. Če si narkoman, je še toliko težje – potem je tvoj dom res Cesta, kjer si za vse ostale preprosto nihče in kjer te nekje na poti, niti ne nujno na koncu (ter niti ne nujno, v mnogih primerih pa), čaka smrt.

Jan iskreno zapiše v spremni besedi, da bi se vsekakor odločil za drugačno pot, če bi lahko čas zavrtel nazaj. A ga ne more. Prepričan sem, da bi tudi Saša marsikaj storila drugače. In kot napiše dr. Zoran Milivojević, je »knjiga lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.«

Knjigo preberite, da boste morda prepoznali kakšno opozorilo, videli, slišali … Moram priznati, da si glede sinovih težav ne zatiskam oči, a sem se med prebiranjem knjige pogosto vprašal, ali si morda vseeno ne mečem peska v oči? Morda pretiravam, vsekakor pa menim, da me je knjiga našla v pravem času in z razlogom. Skratka, ne zatiskajte si oči, ne lažite si in ko boste po prvem »Tokrat bo drugače« spoznali, da ne bo, ukrepajte. Preden bo prepozno, za vse. Jaz sem odločen, da čez deset ali petnajst let ne želim takole obujati spominov in napisati podobne knjige …

Buča, 2023

22. 11. 1963

Stephen King je eden tistih avtorjev, ki ga imaš rad ali pa ne. Ekranizacije njegovih del zaradi določenih fantazijskih elementov oz. »drugačnosti« ponavadi niso najboljše, najbolj pa slovi seveda po grozljivkah. No, 22. 11. 1963 ni nič od tega …

Dobro, fantazijska je, saj nenazadnje pripoveduje o t. i. »zajčji luknji«, ki omogoča skok v preteklost in povratek nazaj v sedanjost, a to je bolj ali manj to. Brez morilskih klovnov (skoraj), obsedenih avtov, pokopališč, pobesnelih živali itn. Zajetna knjiga (nekaj več kot 900 strani), ki Kinga vsekakor predstavi v močno drugačni luči, kot ste (smo) ga sicer vajeni. Referenc ne manjka, tako na popularno kulturo petdesetih in šestdesetih kot tudi na nekoliko bolj aktualne zadeve in celo na njegova lastna dela (konkretno na Tisto in tudi Mačje pokopališče, pa najbrž ob pozornejšem branju še na kakšno).

Alica v Čudežni deželi je padla v zajčjo luknjo, imeniten fantazijski svet, ki je navdihoval generacije in generacije bralcev in piscev. Deklica Zofija v Zofijinem svetu je šla čez nekaj podobnega zajčji luknji v zgodovini, kjer je predvsem spoznavala filozofe in zgodovino. Nobena od njiju ni mogla kakorkoli posegati v tok dogajanja oz. Zofija recimo ni mogla omajati prepričanj katerega od predstavljenih filozofov. Mogoče je šel King tukaj v podobno smer kot ustvarjalci filmske klasike iz osemdesetih, Nazaj v prihodnost. Saj veste, Doc, Marty in avto DeLorean, ko je Marty med drugim Chucka Berryja naučil rock’n’rolla in posegel vmes pri svojih bodočih starših, da se on pravzaprav ne bi smel niti roditi. Med branjem sem nekajkrat pomislil tudi na film (in knjigo) Quentina Tarantina Bilo je nekoč v Hollywoodu in presenetljiv konec (če niste brali/gledali, ga seveda ne bom izdal), povezan z zloglasnim Charlesom Mansonom in njegovo Družino. Kaj vse bi skok v preteklost pomenil za prihodnost oz. našo sedanjost?

Junak zajetnega romana Jake Epping bo izvedel točno to. Srednješolski učitelj književnosti je nekega dne soočen s prav neverjetnim predlogom s strani lokalnega krčmarja (mogoče malce preveč starinski izraz?), ki je našel zajčjo luknjo, prek katere lahko odide v preteklost. Ampak – vedno na točno določen dan (9. september 1958, dve minuti do poldneva), v sedanjosti bosta minili zgolj in natanko dve minuti ter ne glede na to, kaj bo v preteklosti, kjer lahko ostane poljubno dolgo; storil, se bo v primeru naslednjih skokov v preteklost, vse skupaj znova ponastavilo. Cilj: preprečiti atentat na Johna F. Kennedyja 22. 11. 1963.

Jake Epping ni ravno človek pustolovščin, avantur in junaštev, a vseeno … v preteklost najprej odide, da bi pomagal hišniku s šole, kjer uči in učencu njegovega tečaja večerne šole. Ob povratku nazaj v sedanjost tega hišnika ni več. Spremenil je tok zgodovine. Nato gre tja še enkrat, da bi dekle rešil posledic zablodelega strela lovca in potem … no, ko vidi, kaj in kako, gre v leto 1958 na odisejado JFK – ali je bil Lee Harvey Oswald res edini strelec oz. ali je bil dejansko on JFK-jev atentator, ali lahko atentat prepreči in kaj bo to pomenilo za leto 2011, iz katerega prihaja? A zgodovina je trdovratna, metuljev efekt deluje in vse do zadnjega bo ostala neznana vloga skrivnostnega Moža z rumeno karto. (no, karta spreminja barve, a naj vas to ne zmede, mož je isti).

Jake Epping (oziroma George Amberson) ob tem povratku, ki bo tudi njegov najdaljši – dobrih pet let; bolj ali manj pozna sistem. Ob njegovem prihodu skozi zajčjo luknjo so stvari vsakič enake in vse skupaj se zdi približno tako kot kakšna računalniška igra, kjer morate opraviti določeno stopnjo in jo znate po nekaj poizkusih že takorekoč na pamet. Jake tokrat vleče drugačne poteze kot v prejšnjih povratkih, saj je tudi njegov cilj povsem drugačen. Lahko bi rekli, da spozna pravega sebe, odkrije pozabljene strasti in predvsem najde ljubezen v podobi Sadie Dunhill. A še enkrat – zgodovina je res trdovratna.

Konec vam moram seveda prihranit. Morda Eppingov poskus ne uspe v prvo in se z znanjem in izkušnjami ponovno vrne, King pa zgodbo drastično skrajša? Mogoče. Bi uspel še enkrat vse živeti na enak način in kaj bi spremenil? A King vse skupaj zelo domiselno (beri: mojstrsko) preplete. Srečnega konca ne pričakujte, ker je to še vseeno King, lahko pa rečem, da boste s koncem zadovoljni.

Težko si predstavljam, da bi bila knjiga kakorkoli drugačna, recimo krajša. Zgodbe, ki se odvijajo prej, imajo svoj namen in ne smejo manjkati. Vseh teh pet let, ko Epping vztraja in raziskuje, ravno tako stoji na mestu. King je za pisanje te zgodbe ogromno raziskoval, se poglobil v kredibilne zgodovinske vire in tudi številne teorije zarot, opravil kar nekaj antropološkega dela (govor, navade, pijača, glasba, oblačila …) in v to vključil zgodbo Jake Eppinga. Bralcu se utegne zdeti, da je King v vlogo glavnega junaka postavil sebe (rojen je leta 1947 in se dogodkov konca petdesetih in nato šestdesetih seveda spominja) – tudi zato, ker med enim od povratkov začne pisati roman Morilsko mesto, ki se dogaja v kraju Derry in kjer lokalno prebivalstvo straši morilski klovn.

Sam se pri Kingu vedno bojim teh fantazijskih oz. nenavadnih, grotesknih, znanstveno-fantastičnih elementov, ki lahko odlično zgrajeno zgodbo meni (!) povsem zbanalizirajo in pokvarijo. No, v tem primeru temu ni tako in lahko rečem, da je meni osebno 22. 11. 1963 Kingova najboljša in dodelana knjiga. Vzela vam bo kar nekaj časa, vas nemalokrat pahnila v razmišljanje »kaj bi bilo, če bi bilo« in razmislek o lastnem življenju. Knjiga, ki terja veliko vaše pozornosti in vam bo tudi veliko dala.

Beletrina, 2022

Vojni dnevnik

Boštjan Videmšek je po nekaj dokumentaristično-novinarsko naravnanih knjigah, kjer je poročal bodisi o migracijski krizi, vojnih žariščih in v zadnjem obdobju z naravovarstveno tematiko, pogumno zagrizel še v polje fikcije. Tema? Lahko bi rekel tisto, kar mu je najbolj znano – vojna.

Boštjan Videmšek je vojno spremljal takorekoč iz prvih vrst – bil je v Siriji, Afganistanu in na drugih bližnjevzhodnih vojnih žariščih, spremljal je žalostne usode beguncev in pisal o njih ter razblinjal mnoge tabuje. Bil je glasen zagovornik pravic in dialoga, strpnosti in empatije. Ne bi smelo biti presenečenje, da je glavni lik knjige pisatelj/novinar Val, ki se skoraj od nikoder znajde sredi vojne vihre v lastni domovini. Reševati mora v prvi vrsti lastno življenje, na drugem, najbolj obleganem delu države ima starša in sestro, tja odide najboljši prijatelj Vik, njegova (izgubljena) ljubezen Dalija pa je v Berlinu. Mediji poročajo zelo različno, mednarodna javnost je neodločna, rakete padajo in ljudje umirajo. Na pobudo nemške urednice se Val odloči, da bo pisal vojni dnevnik in iz prve roke ljudi seznanjal z vojno, ki divja po njegovi deželi. In vse bolj tudi v njegovem srcu, kajti na neki točki vojna postane osebna, Val pa je vse bolj zmeden, kaj se pravzaprav dogaja.

Zgodbo Vojnega dnevnika je Boštjan postavil v neimenovano in nedoločeno državo. Bi lahko bila Slovenija? Seveda. Najbolj intenzivno je napaden vzhod države, kjer je veliko mostov in to s strani sosednje države, ki je dolgo časa kazala svoje imperialistične težnje, še ne tako dolgo nazaj pa smo se jim dobrikali in v njih iskali zaveznika. Ljudje bežijo čez severno mejo, v Evropo, na varno. Vojna, ki je v tej fazi precej izolirana na ozemlje Valove države. Seveda bi lahko bila to tudi Ukrajina, lahko bi bila Bosna in Hercegovina, katera od baltskih ali pa bližnjevzhodnih držav.

Pravzaprav niti ni pomembno. Država, ki ni vojnega napada z ničimer izzvala (seveda okupator trdi drugače), je članica mednarodnih skupnosti in zavezništev (ki pa zaradi nepomembnosti kolebajo, kaj storiti in komu se bodo najbolj oz. najmanj zamerili?) ter ima res obupno sestavljeno, še slabše usposobljeno in res katastrofalno opremljeno vojsko. Zdi pa se, da nasprotniku ni niti do ozemlja ali vojaške zmage, ampak želijo državo zravnati s tlemi in jih pri tem ne zanimajo nedolžne civilne žrtve. Lahko bi bila tudi Ukrajina, seveda.

Zanimiv je datum pisanja dnevnika – 1. september (dan, ko se je uradno začela druga svetovna vojna), enako velja za zadnji dan vojnega dnevnika, ne pa tudi vojne – 11. september (ko se je simbolično, z napadom na newyorška dvojčka, začela neka druga in drugačna vojna), kar pa hkrati pomeni, da je Valovo spremljanje vojne vihre trajalo deset dni (kar je tudi trajanje slovenske osamosvojitvene vojne).

Skozi glavne like – Vala, Vika in Sergia ter tudi Dalijo; bi najbrž lahko sestavili Boštjana Videmška. Pisatelj/novinar, ki mu ni mar in je hote ali nehote, vpet v vojno. Njegov najboljši prijatelj še iz otroštva, njegov »brat« Vik, živi dvojno življenje – je igralec in obenem neustrašen član skoraj paravojaške enote, mož in oče dveh otrok, ki otroka pričakuje tudi z Valovo sestro Mašo. (Ta je, skupaj s staršema, ujeta v vasi, ki je pod največjim pritiskom okupatorja in kamor se odpravi tako Vik kot nato tudi Val, da bi od tam poročal. Valu, ki je na družino zelo navezan, se niti sanja ne, da je njegova sestra noseča z njegovim najboljšim prijateljem, ki je pomemben člen vojaškega odpora.) Boštjana Videmška sem osebno pogosto dojemal kot zelo dvojnega človeka – na eni strani neustrašen novinar/poročevalec z najbolj nevarnih vojnih prizorišč, po drugi strani zenovski tekač in naravovarstveni ozaveščevalec. Sergio je španski fotograf, od številnih vojn in tragedij razkrojen človek, ki ima z vsako vojno dovolj, a se vsakič znova vrne. Na trenutke se zdi kot nekakšen glas razuma, tisti objektivni obraz novinarstva, ki je zavezan načelom svojega dela. Vsekakor se zdi, da je on yin Valovemu vse bolj izstopajočemu yangu. In tu je še Dalija, Valova izgubljena in ponovno najdena ljubezen, predana humanitarka mednarodne organizacije, ki kar ne more verjeti grozam, grozotam in grozodejstvom, ki jim je priča.

Jezik je sočen, neposreden in tisti, ki ste Boštjana vsaj enkrat poslušali govoriti v živo, ga boste začutili takorekoč v vsakem stavku. Zgodba je tekoča, presenečenj ne manjka, napisana pa tako živo, da si zlahka predstavljam ekranizacijo prebranega. Sploh prizor vojaka, ki iz blata rešuje čebelo, potem pa bralec zadrži dih, saj samo čaka šok v podobi ostrostrelskega naboja, ampak … Če vas ne bo razcefralo, vas utegne branje vsaj raztrgati.

Ne glede na to, da je tematika še kako aktualna (žal), si upam reči, da je Vojni dnevnik v letošnji beri osebno moj prvi kandidat za #knjigoleta. In glede na to, kako vešče je Boštjan svoje izkušnje in doživljanja vojne prelil v ta fiktivni zapis, me ne bi presenetilo, če bo nekaj podobnega storil s področjem varstva okolja in kakšno napeto, z zarotami prepleteno ekološko kriminalko. Preberite!

UMco, 2023

Čmrljev žleb

Agata Tomažič sodi med najbolj zanimive slovenske pisateljice mlajše generacije, ki se odlično znajde v kratkih zgodbah, esejih ali potopisnih razmišljanjih, tokrat pa se je podala na polje kriminalke. Spolzko in zahtevno polje.

Čmrljev žleb bi najlažje označili za kriminalko. V idilični smučarski vasici Strmčnik (Čmrljev žleb je ime tiste najbolj strme in nevarne proge) pod snegom odkrijejo truplo. Truplo pripada Romanu Ebnerju, svaku najvplivnejše (in najpremožnejše) prebivalke Strmčnika in lastnici Hotela Flajs (ter solastnici še marsičesa drugega), Vere Flajs. Umor ali samomor? Zakaj bi se človek, ki je imel kupljeno letalsko karto za eksotične počitnice, ubil tik pred odhodom oziroma, kdo ali še boljše, zakaj, bi hotel ubiti Romana? Od žene Vlaste in sina Jana je bil odtujen, v igralnicah v Macauu pa si je nakopal kar nekaj dolgov. Odgovori ležijo (skoraj) na dlani, a še vedno gre za dokaj tipično »whudanit?« kriminalko, kjer je raziskovalec zločina (policijski inšpektor Robert Obrh) v zelo stranski vlogi. Nas torej sploh zanima, kdo je umoril Romana oz. zakaj je storil samomor?

Čmrljev žleb je mogoče še bolj kot kriminalka knjiga o zapletenih odnosih. Rudolf Flajs in žena Karmen, njuna hči Vera in takorekoč glavni lik romana, pa njen mož Milan Pristovšek (ali pač Evstahij Jevnikar?), med drugo svetovno vojno domobranec, ki nekega dne preprosto izgine. Hotel Flajs, ki je bil sprva hotel, po drugi svetovni vojni odvzet družini Flajs, v njem pa Dom za duševno defektne (izraz, ki danes zagotovo ne bi bil politično korekten) in ki je bil nato znova vrnjen družini oz. Veri Flajs, da je iz njega naredila središče vse bolj luksuzne smučarske vasice. Idealno okolje, v katerem se zgodi nepojasnjen umor, ki ga mora v slogu Hercula Poirota razjasniti kakšen detektiv. A še enkrat, Robert Obrh je v stranski vlogi, pa čeprav je prav on tisti, ki resnici pride najbližje. Najbrž.

Tu imamo Verino hči Vlasto, v katero je njena mama vlagala veliko truda in sredstev, da bi hči postala uspešna smučarka. A dovolj je eno drugo mesto, eno mamino razočaranje in Vlasta o karieri profesionalne smučarke ne želi več razmišljati. Lahko bi imela kariero arhitektke, a svoja najboljša leta preživlja v Hotelu Flajs, maminem hotelu. Obuja spomine na otroštvo, pozabljene in nesmiselne ljubezni. Njen sin Jan je v umetnost zagledani mladenič, problematičen in od babice vse bolj odtujen. Najverjetnejši dedič Hotela Flajs. Zdi se, da je bil njen Jan podobno neželen kot je bila njena mama, morda tudi ona sama? Zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Miran Jerše je lokalni podjetnik, druga najpomembnejša oseba v Strmčniku in najverjetneje naslednji župan, ki se je znal v pravem trenutku povezati s pravimi ljudmi (Vero Flajs), mož Natalije in oče štirih hčera. Bivši ljubimec simpatične Alme, hčerke sobarice v Hotelu Flajs, Safete. Obe pridni, zanesljivi in zvesti. Dobili sta priložnost, ki jo bosta izkoristili. A tudi Alma ima več kot eno skrivnost, predvsem kar se tiče izkoriščanja priložnosti. In v Veri Flajs vsekakor ne vidi toliko materinskega lika, kot predvsem vzornico.

Potem je tu še Stojan, vnuk visokega komunističnega funkcionarja, svojčas Vlastin ljubimec in »persona non grata« za Vero Flajs. Ker levičarjev, potomcev komunistov in vseh tistih, ki so tako ali drugače kaznovali njeno družino, pa res ne želi gledati. Ampak – tudi Stojan ni brez greha. Pravzaprav, kdo pa je?! Tudi Vera Flajs jih ima, več kot enega. In seveda je tu še neizkoriščen lik, Almina »znanka« Sanela oz. Salmonela, kot so jo klicali, ker je imela »rada stara jajca.« Bi morala imeti kakšno vlogo ali je v romanu zgolj zaradi nabijanja slabe vesti navidezno krepostni Almi?

Zgodba sedanjosti in preteklosti ter časa vmes se v Čmrljevem žlebu tesno prepleta in jo je včasih težko ločiti. Kar junaki doživljajo danes in zdaj, je pogosto posledica nečesa, kar so doživeli nekoč, morda celo podobno nečemu, kar so doživljali njihovi starši. Neizprosno zapisano doživljanje druge svetovne vojne in še vedno trajajočega razkola med belimi, črnimi in rdečimi, med našimi in njihovimi. Kdo je kdo in kdo je bil čigav? Tako zelo razklano, tako zelo stereotipno slovensko …

Ali izvemo, kaj se je zgodilo z Romanom Ebnerjem? Pravzaprav ne. Kar nekaj stvari je, ki obvisijo v zraku. Pravzaprav bi lahko (upravičeno) pričakovali, da bo Čmrljev žleb dobil nadaljevanje. Opravka imamo z več kot enim odličnim nastavkom in nadvse zanimivimi liki. Na trenutke se mi je zdelo, da avtorica ne zna najboljše povezati niti, vnesti več tega kriminalnega karakterja in se zateka k umetnostnim referencam in skokom v preteklost. Kot v spremni besedi lepo zapiše Maja Novak, Agata Tomažič vsekakor krši (žanrska) pravila. In podobno kot sem pred časom zapisal pri knjigi Plavalec Renata Bratkoviča, je kriminalni žanr zahteven in avtor ne glede na znanje in ideje, potrebuje čas, da se v tem žanru skali – kriminalni žanr veliko zahteva od bralca, ki pa še več pričakuje od avtorja.

Morda avtorica ni želela napisati kriminalke? Morda. Ampak potem sta Obrhova vloga in njegova sklepanja povsem odveč. Morda gre za samorefleksivni (zgodovinski) roman, preko katerega avtorica obračunava z družinsko zgodovino? Morda. Zakaj potem umor kot osnovno izhodišče? Priznam, da sem med branjem užival, ker avtorica obvlada jezik in zgradbo, odlično tempira zgodbo in bralca nekajkrat pripelje na rob velikega pričakovanja, postreže s kakšnim presenečenjem, a se potem ne zgodi nič takšnega, nič pojasnjenega. Preveč je na bralcu.

Čmrljev žleb je napisan tako slikovito in karakterji ustvarjeni tako pozorno, da sem si ves čas brez težav slikal filmske prizore – od pokrajine, do junakov in dogajanja. In priznam, knjiga me je zmedla. Ni prva in to ni nič slabega. Prebral sem toliko vsega, a ostal brez pravega zaključka. Kot bi mi nekdo pustil, da iz tropičja nadaljujem zgodbo, ki sem ji morda ves čas razlagal povsem narobe. Vsekakor vam priporočam, da jo preberete in si sami ustvarite mnenje.

Goga, 2022

Obdobje Rolling Stonesov

Biografija največje rokovske skupine na svetu je podnaslov nove biografije izpod peresa Lesley-Ann Jones, ki bo pri največjih oboževalcih poskrbela za kakšno privzdignjeno obrv, mlajših pa ne utegne ravno prepričati, da bodo poslušali kaj več od Satisfaction ali Angie.

Njena biografija Freddie Mercury je bila izhodišče za uspešen film Bohemian Rhapsody, John Lennon – Življenje, ljubezen in smrt največjega rokovskega zvezdnika pa je Lennona prikazala v morda ne najbolj znani, zagotovo pa zanimivi luči. Kaj pa Obdobje Rolling Stonesov – biografija največje rokovske skupine? Kaj še napisati o Stonesih, da še ni bilo zapisano v preteklih desetletjih? Lesley-Ann Jones slovi po tem, da veliko večino, sploh britanskih, glasbenikov tudi osebno pozna, kar da njenim zapisom vsekakor drugačno težko, kot če bi šlo zgolj za prepisovanje intervjujev in mnenja o zapisih drugih avtorjev. Tu so zbrana njena doživljanja, spomini in občutenja Stonesov skozi desetletja. Zapisanega je marsikaj, kar utegnejo mnogi zanikati, zagotovo najbolj pretresljivo je branje o spolnem prestopništvu bivšega člana Billa Wymana, ne zaostajajo niti težave ustanovitelja skupine, Briana Jonesa in seveda (s)ekscesi slavnega dvojca, Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Vse tiste romantike in naivne rockerje zna presenetiti tudi dejstvo, da bi lahko frazo »it’s only rock’n’roll, but I like it« zapisali kot »it’s only business, but I like it.« Avtorica proti koncu lepo zapiše – Stonesi niso več bend, ampak so brand.

Zgradba biografije je nekoliko drugačna, kot smo jih sicer vajeni. Začne se (skoraj) na koncu, leta 2016, na poročni dan medijskega mogotca Ruperta Murdocha in bivše Jaggerjeve žene, Jerry Hall. Zakaj je avtorica izbrala prav ta dogodek in ga naslovila s Karma? Rupert Murdoch je bil lastnik slovitih britanskih časnikov Sun, The Times, The Sunday Times in v primeru Stonesov še posebej zanimivega News of the World. Njihov novinar je pri uživanju drog zasačil Briana Jonesa in ga »zamenjal« za Micka Jaggerja, ki je časnik seveda tožil. Celotno zgodbo si boste prebrali v knjigi, kot tudi o sloviti čokoladici mars in Marianne Faithfull. Marianne ima svoje poglavje, enako kot podobno fatalna Anita Pallenberg. Seveda ga imajo tudi takorekoč vsi Stonesi, ima ga Mandy Smith, pa dogajanje v Altamontu, a gre le za vezivno tkivo.

Res je, da so bili Stonesi sprva protiudarec urejenim in brezmadežnim (hecno, ja!) Beatlom, a so prvo desetletje zares kar precej stvari storili za Beatli in če so Beatli z razhodom komu naredili uslugo, so bili to vsekakor Rolling Stonesi. Beatli so razpadli, Brian Jones je umrl (za njim še Hendrix, Morrison in Janis), prišel in odšel je Mick Taylor in za njim Ronnie Wood. Vedno manj je bilo rock’n’rolla, vedno več je bilo drog, škandalov, predvsem pa vedno več skrbi za posel in denar. Marsikaj so v sedemdesetih počeli Led Zeppelin in The Who, zaostajali niso niti Queen, pa tudi glam metal scena osemdesetih z Motley Crue na čelu (saj ste brali The Dirt?), a je treba priznati, da so Stonesi zmagovalci. Vse, kar so drugi počeli kasneje (in še vedno počnejo), so Stonesi (najbrž) počeli prvi. In še po današnjih merilih so šli pogosto čez vse normalne in zdrave meje.

Avtorica se tako veliko bolj osredotoča na postransko dogajanje, glasba je potisnjena v stranski plan, čeprav izpostavi nekaj plošč in skladb, ki so morda utonile v pozabo. Kdo je bil s kom, kdo je koga varal, številna homoseksualna razmerja, takšne in drugačne odvisnosti, razvrat, obscenosti, snemanje tako filma Gimme Shelter (Altamont) kot kasneje tistega zloglasnega Cocksucker Blues (med turnejo za Exile on Main Street), ko se je predvsem na zasebnem letalu dogajalo marsikaj zakonsko spornega. Usodne ženske in moški, spori, droge in tu pa tam ščepec rock’n’rolla. Pa ne pozabimo otrok, nesreč, pregonov in davčnih oaz.

Najbrž sem vedel, pa tudi pozabil, saj moram priznati, da mi je bilo dogajanje okrog Stonesov nekje od prihoda Ronnieja Wooda dalje glasbeno povsem nezanimivo, a strani o Billu Wymanu in njegovem takorekoč pedofilskem razmerju s sprva 13-letno Mandy Smith … no, to me je pa osupnilo. Ne to, da je Keith Richards posnifal očetov pepel, ne Jaggerjev obsežen seznam (domnevnih) ljubimk in ljubimcev, niti Jonesove psihične težave, saj sem ga poleg Wattsa vedno smatral za najbolj mirnega in prizemljenega člana. Strogi britanski zakoni, zavedanje okolice kaj se dogaja in molk. Zakaj? Ker je bil Bill Wyman član največje rokovske skupine na svetu? To nikakor ni več rock’n’roll, ki bi ga človek želel ali bi mu bil všeč. To pač ni tista religija, ki te nikoli ne razočara, kot je nekoč dejal Lemmy.

Ne bom priznal prvič, a Stonesov nisem nikoli videl v živo. In ne bom napisal še, ker jih ne želim. Recimo, da se mi zadnjih petindvajset let vse skupaj zdi le še cirkus, ki ima rock’n’roll le še v imenu. Motorhead so bili rock’n’roll, čeprav ko je umrl Lemmy … Keith še vedno živi, Lemmy je odšel. AC/DC so zame osebno pač največji rock’n’roll band na svetu, pa čeprav so tudi oni vse bolj poslovneži, a vsaj igrajo res še vedno visokooktanski rock’n’roll, s čimer so Stonesi že davno prenehali.

In ko smo pri AC/DC, pogrešam jih v knjigi in mislim, da niso niti enkrat omenjeni. Celo, ko avtorica razmišlja, kdo bi lahko nasledil Stonese na piedestalu rock’n’rolla, ne pomisli na AC/DC, ampak recimo na U2. V Torontu 2004 se je zgodilo, da so bili AC/DC predskupina (in nato tudi njihovi gostje) svojim vzornikom. Izjave enih in drugih lahko najdete na spletu. Morda so imeli na Kubi daleč največji koncert (2016, menda pol milijona ljudi), a so pred njimi tam igrali že Američani Audioslave (2005, za 70 tisoč ljudi). Zanimivo mi je tudi, da avtorica nikjer ne omeni v marsičem prelomne plošče Stripped (1995), zanimivega akustičnega koncertnega albuma, posnetega v klubskem ozračju, ko so prvič v živo zaigrali sicer Dylanovo Like a rolling stone.

Knjiga se konča, kjer bi se morala najbrž končati tudi zgodba skupine The Rolling Stones. S smrtjo bobnarja Charlieja Wattsa, 24. avgusta 2021. Zagotovo on ni bil Jaggerjev bobnar, dejstvo pa je, da so Stonesi Mickov in Keithov band. In tudi ko se bo Keith enkrat zgrudil na odru, bo Mick (najbrž) mašinerijo gnal dalje. Kako je že pel Freddie – »The show must go on«. Zanimiva biografija, ki me je sicer na trenutke dolgočasila, proti koncu pošteno pretresla, a predvsem več kot enkrat poskrbela za privzdignjeno obrv. Nekaj umetniške svobode, kot si jo avtorica takega ugleda lahko privošči, kakšna pomanjkljivost in vsekakor tudi zdrava, na trenutke že kar drzna mera kritičnosti. Knjig o Stonesih ne manjka in ta je le ena izmed njih …

Učila International, 2023

Domov. Naslednja postaja Maribor

Prve del stripovske trilogije Primoža Krašne me je malce spomnil na Gašperja Krajnca in njegove ptice (Mestne in Vaške), vsaj glede na sporočilnost, čeprav sta si avtorja in stripa zelo različna.

Tisti, ki redno berete moj knjižni blog, veste, da imam stripe zelo rad, tudi recimo stripovski derivat – risoroman, mi je hitro prirasel k srcu. Prav vesel sem bil, ko sem lansko leto odkril možnost naročnine na Stripburger, s pomočjo katerega spoznavam mlade, zanimive, drugačne in pogosto neuveljavljene slovenske (in tuje) stripovske ustvarjalce. Eden od razlogov, da vsako let plačam naročnino, je tudi ta, da stripovsko sceno in ustvarjalce na ta način podpiram, kar se seveda trudim početi tudi s pisanjem.

Domov. Naslednja postaja Maribor je bil nekaj časa na moji polici »za prebrat«. Malce drugačen format – ležeč in odvijanje zgodbe med leti 1991 in 1997. Avtor je od mene nekaj let starejši, a so vseeno to leta, ko smo odraščali in ko smo se, tisti, ki smo se še spominjali Jugoslavije; soočali z neko novo realnostjo in drugačnostjo. Krašna se tej transformaciji spretno izogne, začetek zgodbe je postavil v avgust 1991, ko je bila osamosvojitvena vojna že za nami in je bilo življenje v Sloveniji bolj ali manj v nekih normalnih tirnicah. Leto 1991 je bilo zanj prelomno, saj je iz rodne Primorske prišel v Ljubljano na srednjo oblikovno šolo ter seveda tudi v dijaški dom.

Strip o odraščanju? Lahko bi tako rekli. Strip danes partnerja, očeta dveh otrok in likovnega pedagoga, ki se tega odraščajočega obdobja spominja skozi neke prebliske in stiske sedanjosti. Časovni premici sta barvno zelo jasno ločeni in z ločevanjem zgodbe ne boste imeli nobenih težav. Primož torej pride v Ljubljano, se namesti v dijaškem domu in spozna svoje »cimre« – vse drugačne, vse podobne. Sam nisem nikoli bival v dijaškem domu, sem pa imel dovolj sošolk in sošolcev iz cele Slovenije, ki so v takem načinu življenja uživali. In tako kot glavni junak, se tudi njim ob petkih pogosto ni mudilo domov, ob nedeljah pa so se veselili vrnitve nazaj v Ljubljano.

Domske in šolske potegavščine, skrivanja in prikrivanja, iniciacija, spopadanje s šolskimi obveznostmi, iskanje samega sebe, pa prve zaljubljenosti in razočaranja, cigareti in alkohol, dijaške zabave, veliko norčavosti, igrivosti in pobalinskosti. Skozi vse to se meša – vsaj tako se zdi; neka kriza identitete danes, nezadovoljstvo s službo (likovni pedagog na šoli), prelivanje življenja v stripovsko zgodbo in predvsem neurejeni odnosi s starši v času šolanja. Ti prvi vrhunec dosežejo, ko se Primožu ne uspe vpisati na želeno fakulteto in odide na služenje vojaškega roka in potem, ko se v Mariboru uspešno vpiše v program likovne pedagogike ter domov pripelje dekle Janjo, nad katero pa starši niso preveč navdušeni. Pride do ostrega spora, po katerem Primož odide od družine … naslednja postaja Maribor.

Malce sem radoveden, ali se bo avtor v prihodnjih dveh delih lotil naslednjih let, torej od 1997 naprej in najbrž vse do danes, ali se bo morda še vrnil v čas pred letom 1991? Zdi se mi, da je nekih nerešenih vprašanj – predvsem v odnosu med njim in starši; veliko in so tu zgolj površno nakazane, ga pa bremenijo še danes oz. smo seznanjeni predvsem s posledicami.

Pri risbah daje avtor veliko poudarka na obrazih, še posebej na očeh in čustvih, prepoznali boste tudi značilne pričeske in modo devetdesetih ter posamezne objekte, tako v Ljubljani kot Mariboru. Tok zgodbe je odličen, dialogi polni humorja in na marsikateri strani se znate vsaj spomniti lastnih srednješolskih let in potegavščin, morda pa celo prepoznati. Skratka, zanimivo, kratkočasno in tudi poglobljeno branje.

Stripburger, 2022