(brez naslova)

Podrobnosti

Štiri kratke zgodbe švedske avtorice Ie Genberg nam kažejo večplastnost in nepredvidljivost življenja, predvsem pa se osredotočajo na pečat, ki ga določene osebe – ali pa tudi dogodki; pustijo v naših življenjih.

Johanna, Niki, Alejandro in Birgitte so imena, osebe, okoli katerih so zgrajene Podrobnosti. Johannapripoveduje o polnem, vznemirljivem, drugačnem, nepredvidljivem ljubezenskem razmerju (tako je, z žensko), o vzponih in padcih in dejstvu, da je bilo zaradi prevelike drugačnosti, ki na neki točki postane moteča in ne več privlačna; vnaprej obsojeno na propad. Pa seveda tudi o tem, kako takšna razmerja zaznamujejo naše nadaljnje življenje, spomini in ostanki, nelagodje in vnovično iskanje tistega, kar si imel, pa sicer ni bilo popolno, a je pomenilo nekaj več. Ker je bilo nekaj več.

Niki po drugi strani je zgodba, ki se na odnos med ženskama osredotoča z vidika prijateljstva. Pri čemer je Niki oseba, ki jo je težko imeti rad. Zagotovo bi si zaslužila oznako vsaj (čustvenega) vampirja. Impulzivna, nepredvidljiva, egoistična in brez dlake na jeziku. Na nek način sicer tiste vrste prijateljica, ki jo v življenju potrebuješ, da te žene naprej in ti zna ob pravem trenutku povedati tudi najbolj boleče stvari, a z eno veliko razliko – ni ob tebi, ko jo najbolj potrebuješ. Rajši odide in se pretvarja, da je ne glede na vse očitne napake, popolna.

Alejandro je nenavadna kombinacija zaljubljenosti, kreativnosti, mogoče tudi prijateljstva, predvsem pa močne in mogočne moške energije, ki jo (najbrž) v življenju išče vsaka ženska. Če bi bila recimo Niki in Alejandro par, bi bilo to najbrž podobno »velikemu poku« ali morda še bolj kakšnemu izbruhu supernove – hitro, bleščeče in svetleče, osupljivo, zapomnljivo, a bi kaj hitro tudi minilo, izgorelo. No, tako se Alejandro zdi bolj podoben nekakšni fatamorgani – želi si ga, prikaže se, včasih dejansko celo je in potem znova izgine in se sploh ne prikaže več. Ima pa okrog sebe nekakšno veličastno avro, a kot človek … kot človek pač ni ravno najboljši.

Najbolj me je pretresla zadnja, Birgitte in čeprav bi moral nekako slutiti, v katero smer bo šla avtorica, o kom ali čem še ni pisala pri življenjsko pomembnih in zaznamujočih osebah in dogodkih, me je način, kako je do tja prišla, resnično osupnil. Molk, bolezen, otopelost, vse to kot posledica splonih zlorab s strani očeta v otroštvu. Razkritje – Birgitte je njena mama. Pogosto napet in tudi boleč odnos hči-mati sklene zbirko kratkih zgodb in sklene krog – v prvi zgodbi naša glavna, a neimenovana junakinja kar nekajkrat omeni tudi lastno hči.

Težko rečem, da so me Podrobnosti navdušile. Pisanje je zgoščeno, polno, ves čas se veliko dogaja in razmišlja, a se mi je vse skupaj zdelo preveč raztrgano, na nek način razdrobljeno in nepovezano.Vidim sicer, da je neka rdeča nit, ki celo zgodbo pelje, več kot jasno mi je tudi sporočilo, pa vseeno se nisem mogel povsem najti v prebranem. Tudi v življenju – v takšnih in drugačnih odnosih, o katerih piše avtorica; se v vseh zgodbah ne (z)najdemo enako pomembno, sprejeto in prisotno. Včasih smo, čeprav nas ni. Bistvo pa se vsekakor skriva v podrobnostih.

Mladinska knjiga, 2025

Medved Henri in Nesreča na bajerju

Še tretja knjiga, ki smo jo pri Rdečem križu Slovenije izdali na temo prve pomoč in v kateri nastopa (tudi) naša maskota, medved Henri. Po prvih dveh – Klic na 112 ter Srčni zastoj; sta tokrat v glavni vlogi, poleg Henrija, dekleti. Jana in Marka sta nasledili dvojčici, Špela in Tamara.

V prvi knjigi, Medved Henri in Klic na 112, smo se osredotočili na tisto osnovno sporočilo – na katero številko poklicati in kaj povedati, ko pride do nesreče. Pri drugi, Medved Henri in Srčni zastoj, smo storili korak naprej ter se osredotočili na temeljne postopke oživljanja z uporabo AED-ja v primeru srčnega zastoja. In tokrat? No, v tretje smo seveda storili še korak naprej, združili vse dosedanje znanje in informacije iz prvih dveh knjig in se znašli na tankem ledu. Dobesedno.

V prvem delu poučne pravljice spremljamo naši glavni junakinji, dvojčici Špelo in Tamaro, ki se igrata ob domačem bajerju, ko eni od sester spodrsne in pristane v ne povsem zaledenelem bajerju, druga pa ji mora pomagati. Vsekakor za obe sestri precej travmatična izkušnja, za starša še bolj. Vsi tisti, katerih otroci so se tako ali drugače poškodovali ali ponesrečili, veste, da so to zelo neprijetni občutki, ki jih zlepa ne pozabite. (Verjemite, da navdih za marsikatero zgodbo najdem tudi v lastnih spominih.)

Čas se potem zavrti leto naprej – naši junakinji začneta obiskovati osnovnošolski krožek Rdečega križa, kjer se med drugim učita tudi o prvi pomoči. Starša ju razveselita z domačim ljubljenčkom, labradorcem Yodoin kdo bi si mislil, znova pride do nesreče na ne povsem zaledenelem bajerju. Le da tokrat onidve ne potrebujeta pomoči, ampak jo nudita in to za nameček družbi pretirano razposajenih najstnikov, ki so pozabili na prvo pravilo katerekoli igre – varnost. Da o oliki in spoštovanju sploh ne izgubljam besed.

Seveda izdatno pomagata njuna starša, pa Yoda, vključiti se morajo tudi gasilci in reševalci, ne gre pa niti mimo medveda Henrija, čeprav ima tokrat nekoliko bolj obrobno vlogo oz. točno takšno, kot smo mu ju od začetka pripisali – zakladnica znanja prve pomoči in tisti nekdo, na katerega pomislimo, ko smo v zagati glede prve pomoči.

Nekaj ozadja? Seveda. Živim v ljubljanski Šiški (ne vem, če je še kje Šiška, ampak da ne bo pomote, povem, da je to ljubljanska Šiška) in razmeroma blizu imamo Koseški bajer. Tisti, ki lokacijo poznate, veste, da gre za prijeten, družinam, otrokom, sprehajalcem in rekreativcem vseh starosti privlačen kotiček, ki pozno jeseni in tudi zgodaj spomladi pogosto zmrzne. Spomnim se tistih nekoliko ostrejših zim, ko je bil led dejansko tako debel, da so se ljudje gor vozili s štirikolesniki (odsvetujem ne glede na debelino ledu), igralo se je hokej, drsalo in podobno. Skratka, zimska idila. In potem se je kar nekajkrat zgodila tudi nesreča, ko se je led komu udrl (tudi na delih, kjer je izgledal dovolj trden in stabilen), ljudi je bilo treba reševati in posledično smo lahko na Koseškem bajerju videli tudi prikaz reševalne vaje, kar je bilo sploh otrokom izredno zanimivo.

In to me je pravzaprav gnalo k ustvarjanju te poučne zgodbe, kjer sem v prvem delu načrtno želel, da se nesreča pripeti glavnima junakinjama (ne, da bi jo izzivali, ampak preprosto iz tistega »nesreča nikoli ne počiva«), ki jima za nameček ne želi nihče pomagati in to na njiju vsekakor pusti določen pečat. Seveda je to potem razlog, da se pridružita krožku Rdečega križa – in ne bi verjeli, koliko dejanskih zgodb s podobnim izhodiščem sem že slišal!; se tam učita tudi prve pomoči in se vse bolj zavedata pomena varnosti.

Labradorec Yoda? Nekateri boste vedeli, komu sem se s tem poklonil.

In potem sem šel v drugem delu v še eno povsem realno in ničkolikokrat videno situacijo – predrzno mladež, ki jim »ta stari samo težimo«, ki se ne ozirajo na nič in so prepričani, da so najpametnejši in nepremagljivi. Do trenutka, ko se (jim) nekaj zgodi. Potem je pa panika in mnogih tudi takrat ne zapustita domišljavost in predrznost.

Prva pomoč? Seveda. Utopitev in pravilno ukrepanje v primeru utopitve. Postopek je vseeno nekoliko drugačen kot pri siceršnji zadušitvi, pri čemer imamo tukaj še krhek in drobljiv led, seveda hladno vodo in kar nekaj plasti oblačil. Zasnežen breg in nekaj panike. Pa ozebline. Nismo pozabili na nekaj panike, na varnostne ukrepe, čelade med drsanjem, živahnega psička in vseprisotnega medveda Henrija. Upam si trditi, da bomo otrokom marsikaj sporočili in jih tudi tokrat marsičesa naučili.

Knjigo je tudi tokrat imenitno ilustriral Marko Renko, sofinancirala jo je Uprava RS za zaščito in reševanje(kar pomeni, da knjiga ni v prosti prodaji), ne bi pa bila, kar je in kakršna je, če ne bi za številne malenkosti poskrbel cenjeni kolega Željko Malić. Še enkrat več pa lahko rečem, kako neizmerno vesel in počaščen sem, da lahko združujem svoj poklic in meni vse bolj ljub hobi, torej pisanje. Torej velika hvala Rdečemu križu Slovenije, da to sprejema in mi omogoča.

In če sem čisto malo drzen – upam, da še ta mesec (mimogrede, 16. oktobra obeležujemo svetovni dan oživljanja) izide še ena poučna pravljica, ki smo jo naslovili Medved Henri in Največja zmaga (in ja, spet smo šli v športne vode – ampak ne samo športne!, znova bo v glavni vlogi dekle, smo se pa tokrat osredotočili tudi na področje zdravih življenjskih navad), ampak o tem pa kaj več, ko jo bom dejansko držal v rokah.

Tudi tole, torej Medved Henri in Nesreča na bajerju, boste lahko kaj kmalu našli na polici v vaši najbližji mestni ali šolski knjižnici, sicer pa za rokav pocukajte koga na najbližjem območnem združenju Rdečega križa Slovenije. Nikoli pa se ne ve, če se naš Henri celo ne prikaže med knjižnimi policami vaše knjižnice, šole ali vrtca.

Brez ocene,

Rdeči križ Slovenije, 2025

Priročnik za neuspešne

Esad Babačić v morda zanj najbolj nenavadnem delu zadnjih let – preplet poezije, esejev in kolumn, razmišljanj, z nekaj znanimi izhodišči, obilo vrhunske poezije in posameznimi iskrivostmi, ki vam bodo zaprla usta.

Priročnik za neuspešne je pravzaprav vse, samo priročnik ne. Upam, da Esad ne bo nikoli padel tako nizko, da bi moral pisati kakršnekoli priročnike za samopomoč. In še nekaj moram napisati že v uvodu – od naslovnice dalje in prek notranjosti gre za eno lepše oblikovanih knjig v našem prostoru, za kar gre zasluga Žigi Valetiču. Naslovnica, na kateri na domino verigi knjig vidimo mladega in sodobnega Esada. Pa potem domiselni začetki posameznih zapisov z Esadovimi pesmimi v stilu posameznih listov iz dnevnikov, zvezkov ipd., pa izpostavljeni odlomki zapisov, ki so izpisani z zlato barvo, elegantno postavljeno in čeprav v zlati barvi, čisto nič kičasto ali bahavo. Ko se bo govorilo o oblikovanju knjig, je Priročnik za neuspešne vsekakor na vrhu tistih, ki so lahko za odličen zgled.

No, in če je za zgled lahko oblikovanje, o pisanju niti ne gre izgubljati besed. Esad Babačić je pač preprosto zagotovilo, da boste brali kvalitetno, nadpovprečno in odlično. Tako kot obstajajo glasbeniki, katerih ploščo lahko kupiš, ne da bi slišal eno samo pesem in dobro veš, da te bo prepričala. Pa ne le prepričala, ampak ti bo nekaj dala. In enako velja za Esada. Seveda sem se nekaterih esejev spomnil – naj si bo to iz opevane Veš, mašina, svoj dolg ali Navijaj v sebi, nekajkrat spomni tudi na Balkonce, pa na antologijo slovenske punk poezije (Zamenite mi glavo) in antologijo slovenske poezije športa (Vsak boksar boksa svoj boks), ki ju je uredil, marsikaj pa je novega. Mislim, mogoče sem na kaj pozabil, ali pa šele sedaj razumel, videl v neki drugi luči, kdo bi vedel.

Predvsem sem vesel, da se Esad v drugi polovici knjige (ta priročnik se mi bo še nekajkrat najbrž zataknil v grlu ali pa na tipkovnici) iz neke zaverovanosti v lasten neuspeh počasi usmeri v recimo svetlejše in bolj optimistične note, čeprav to niso. So pa resnične. To pa ne pomeni le črne ali bele, ampak še neko neverjetno paleto odtenkov vmes. Ampak bralcu bi moralo postati jasno, da Esad piše, ker to zna. Pa ne le zna, ampak je v tem mojster. Tudi nagrade, ki jih je prejel za svoja dela, to potrjujejo in to neuspešnost seveda postavljajo pod vprašaj.Ne upam si sploh zapisati, da je pisanje edino, kar zna. Ker vemo, da je lahko tudi igralec (tudi svoje sicer stranske vloge v kultnem Outsiderju se spomni v enem od imenitnejših zapisov), seveda je lahko pevec (VIA Ofenziva in njegov, ah, pa spet ta izraz, kultni Proleter) in vemo, da je lahko samosvoj punk turistični vodič in prej ali slej bomo izvedeli, da je lahko tudi kustos (v punk muzeju). Človek mnogih talentov. Prevečkrat spregledan. No, pa bom zapisal – neuspešen. Uspelo mu je.

Ampak povem vam sedaj, ko boste obstali ob posameznih stavkih, iskricah in domislicah, verzih in izhodiščih, si ne boste mogli kaj, da ne bi rekli »Kakšen genij!«. Prišli boste do neverjetnih zapisov o bureku (oziroma sirnici), pa glavni ljubljanski železniški postaji oziroma štacjonu, ki izgublja svoj šarm in svojo resnično vrednost, zapisov o Proleterju, nostalgiji, Diegu Maradoni, kot že tolikokrat do dvojine, vmes pa bodo prepleteni verzi Štulića, Balaševića, Mladenovića in tudi Bitenca, se spomnili na balkone in še kaj, kar bo povsem vaše.

Toliko vsega, da si boste knjigo, ko boste enkrat prišli do konca, želeli prebrati še enkrat. In ali je za pisatelja sploh kaj lepšega in boljšega, kot da si ljudje želijo njegovo knjigo brati znova in znova. Točno tako kot tisto odlično ploščo, ki jo vrtiš in ponavljaš ter ob vsakem poslušanju odkriješ kaj novega, naj bo v verzih, glasbi, melodijah, sporočilu, interpretaciji … in prav tak je Priročnik za neuspešne. Mojstrski.

Primus, 2025

Lockwood & Co. – Šepetajoča lobanja

Pred dobrim letom sem pisal o prvi knjigi iz serije Lockwood & Co – Kričeče stopnišče, napovedal drug del, ki pa je potreboval kar dolgo časa, da je prišel na vrsto. Lahko rečem, da mi je kar malo žal, da sem tako dolgo čakal in recimo (obljubim pa ne), da s tretjo v seriji, Votli fant, ne bom. Pa tudi serijo si moram ogledati.

Tisti, ki (knjižne) serije Lockwood & Co. ne poznate, si obvezno preberite prvi del. Sicer vam marsikaj ne bo znano ali jasno, sploh pa ne dinamika med glavnimi tremi junaki – Anthonyjem Lockwoodom, Georgeom Cubbinsom in Lucy Carlyle, kaj je OSRIN, kdo Barnes in številni rivali, sploh pa ne boste vedeli, kdo so Obiskovalci in zakaj se uporablja tolikšne količine železa. Odgovor je jasen – Problem.

Tokrat vas čaka šest poglavij – Wimbledonska strašila, Nepričakovani grob, Pogrešano ogledalo, Govoreči mrtveci, Veliko ponočevanje in zadnje, Skozi zrcalo. Prva z vsem skupaj pravzaprav nima kaj veliko, razen tega, da zaneti spor med agencijo Lockwood in Fittesom, tako kot bo tudi naslovna šepetajoča lobanja (sicer še iz prvega dela) dolgo časa sicer neogiben del, a se sprva zdi, da ne tako zelo pomemben. Recimo, da je to moj prvi namig.

Prav ta duh lobanje, zaprt v steklenem vrču, še dodatno spodbudi sicer opazen, a ne tako izrazit Lucyjin Talent – ona se lahko pogovarja z duhovi tipa 3, kar je res redka, zato tudi toliko bolj cenjena in spoštovana lastnost. Ne bom presenečen, če ne bo Lucy v kateri od prihodnjih knjig še bolj neposredno vabljena v agencijo Fittes, prav tako kot me po vsem prebranem ne bo presenetilo, če ne bodo težave in nesoglasja med obema agencijama vse hujši, še vedno pa sumim, da se bo med Lockwoodom in Lucy začelo plesti še nekaj več.

Tokratni primer me je na trenutke spomnil kar na samega Lovecrafta – z nekimi srednjeveškimi čarovnijami, prerokbami, izkopavanjem trupel, zares nevarno črno magijo in v tem primeru svetim gralom – skrivnostnim ogledalom, ki takorekoč ugonobi vsakega, ki pogleda vanj. S prav posebnim razlogom, seveda. Kdo ga je izdelal in s kakšnim namenom, zakaj je bilo tako dolgo skrito, pokopano in nerabljeno ter koga se je polotila tako močna želja, da bi si ogledalo lastil in ga celo uporabljal (beri: zlorabljal), da je zanj pripravljen tudi ubijati. Priznam, zveni veliko bolj resno kot običajen mladostniški roman, je pa zelo napet in vas bo držal v napetosti do zadnje strani.

Dinamika med glavnimi tremi junaki – George je sicer tokrat nekoliko potisnjen na stran, a takorekoč ključen; je tudi tokrat imenitna. Raziskovanje, dialogi, dopolnjevanje, vsa zbadanja, pa tudi vse bolj prisotni dvomi in kar nekaj zelo očitne slabe volje. Stranski liki – od mladih agentov Fittesa, do Barnesa, naročnikov, pa družine Winkman in nenavadne Flo; so fantastični. Ravno prav pomembni, da ste pomembni na vsakega in ne tako zelo izraziti, da bi »ukradli šov«. Razen lobanje, seveda. Knjiga ima z razlogom naslov, kakršnega ima. In čeprav se tudi Lucy zelo dobro zaveda, kako nevarna in usodna je lahko šepetajoča lobanja, ji to ne prepreči, da se z njo ne bi pogovarjala in celo prepirala. Vsekakor si za kakšnega od stranskih likov želim, da se še vrne.

Tistim, ki ste prvo knjigo prebrali, bosta zgradba in potek jasna, na trenutke tudi predvidljiva, kar pa knjigi nič ne odvzame. Kljub vsemu je še vedno namenjena mladostnikom in prepričan sem, da bo všeč – kot sem zapisal že ob prvi; ljubiteljem Harryja Potterja, Enole Holmes, tudi Kostje Veselka (žal v Sloveniji nimamo prevedene cele serije) in podobnih knjig, kjer se spretno prepletata resničnost in bodisi čarovniško ali paranormalno. Torej? Mene čaka Votli fant, pa vas?

Miš, 2024

Kralj z gora

Tale knjiga me je v angleškem prevodu kar lep čas čakala in vabila in podobno sem kar predolgo odlašal z zapisom, ko sem enkrat prebral nadaljevanje Kraljestva. Prebral sem jo hitro, a me je medtem nekaj drugega tako zelo posrkalo, da je večina misli pobegnila.

Ste brali Kraljestvo Joja Nesboja? Napet roman, poln preobratov in razkritij o bratih Opgard, lokalnih vladarjih mesteca Os. No, če ga niste, ga preberite in te knjige prej ne vzemite v roke, potem pa najboljše, da kar najhitreje. Zgodba je postavljena nekaj let naprej, po tragičnih dogodkih prve knjige, a nikar ne mislite, da ima Nesbo dovolj. No, ali pač brata Opgard.

Roy je še vedno tisti, ki opravlja vse umazano delo. Carl je vase zagledani, naduti in »dobim lahko vse, kar želim, če ne dobim, si pa vzamem« brat. Oblasti želijo mimo Osa zgraditi nov avtocestni krak, ki bi Os dokončno osamil in odrezal od sveta, medtem, ko želita brata Opgard ob razkošnem hotelu postaviti še zabaviščni park, z najvišjim in najnevarnejšim lesenim vlakcem smrti na svetu. Dolgovi naraščajo, upniki postajajo nestrpni, predvsem pa imata Roy in Carl še vedno istega, starega sovražnika – šerifa Kurta Olsena, ki mu umor očeta pač ne da miru in je prepričan, da sta zanj odgovorna (in kriva) prav brata Opgard. Pa najbrž ne le za tega.

A kljub vsemu imata Roy in Carl še enega hujšega sovražnika od vseh, ki sta se jim tako ali drugače zamerila, jih ogoljufala, izsiljevala ali naredila karkoli slabega. Drug drugega. Drug drugemu postajata vedno hujša in nevarnejša sovražnika. Čeprav, saj se spomnite iz prve knjige – Opgardi ne barantajo in družina je nad vsem.

Roy, ki je bil zaljubljen (in imel z njo otroka) v bratovo ženo Shannon, ki je umrla v sumljivih (khm, niti ne) okoliščinah, tolažbo najde v Natalie. Priznam, da se Natalie iz prve knjige ne spomnim, pa bi se jo najbrž moral – Roy Opgard je bil tisti, ki jo je takrat rešil iz krempljev očeta, ki jo je spolno zlorabljal. In sedaj ju usoda znova pripelje skupaj, pa oddalji, znova zbliža, nato se vmeša še Carl in zmeda je popolna. Mera gneva in sovraštva pa polna, s kupčkom.

In če se mi je v prvem delu zdelo, da Nesbo že kar pretirava z vsem zapleti, prepleti, čudežnimi rešitvami in prav noro iznajdljivostjo, pogosto srečo in naključji, ki sploh glavna junaka nekako vedno izvlečejo iz še tako brezizhodnih zagat. No, tokrat je tega še več. Preteklost in sedanjost, šerifi, upniki, izterjevalci, preiskovalci, domačini, prevarani možje in prešuštne žene, droge in alkohol, slabe odločitve in nepremišljene poteze, tvegane naložbe in katastrofalni obeti.

A na neki točki in za nekoga se vrata zaprejo in igre – iger, pravzaprav; je konec.

In kakorkoli sem bil na določenih mestih razočaranih, nekatere stvari se čisto preveč ponavljajo in spominjajo na Kraljestvo, je Nesbo kljub vsemu še enkrat dokazal svoje mojstrstvo, kako pripovedne niti povezati v smiseln in zanimiv konec. Vsem vozlom navkljub. Vam pa polagam na srce – da te knjige ne berite, če niste prebrali prvega dela, ker vam čisto preveč stvari ne bo jasnih.

Mladinska knjiga, 2025

Tujec

Tujec Stephena Kinga je ena tistih precej zajetnih knjig, ki od bralca zahteva prav posebno bralno disciplino in predanost ter tudi vztrajnost. Najbolj nenavadno je to, da sprva – pač za Kinga; ni nič posebej nenavadnega. Umor, brutalen umor in več kot očiten krivec. Žrtev enajstletni deček in morilec priljubljeni in spoštovani trener mladinske bejzbolske ekipe.

King seveda ne bi bil King in njegove knjige ne bi bile tako zanimive (pa tudi debele ne!), če ne bi znal stvari odlično zakomplicirati in dodati ščepec nenavadnega in recimo celo nenormalnega. Za Ralpha Andersona, policista, kriminalista v Flint Cityju, so dokazi zgovorni. Priče so povedale in potrdile svoje izjave, prstni odtisi in celo DNK preiskave kažejo na enega samega človeka. V ovco preoblečenega volka. Na Terryja Maitlanda, ljubečega moža in očeta dveh deklic ter trenerja, ki je predano poučeval in treniral generacije otrok Flint Cityja. Zdi se nemogoče, kot je v takih primerih dejansko res, a mimo dokazov ne gre. Odmevna javna aretacija ob koncu tekme in pričakovan pogrom nad družino Maitland, z vso novinarsko gonjo in seveda vse bolj divjo lokalno skupnostjo, ki v trenutku pozabi na vse dobro, kar je priljubljeni trener storil.

In preobrat – Terry Maitland ima zelo čvrst alibi. V Howardu Goldu tudi odličnega odvetnika, ki želi dokazati nedolžnost svoje stranke in za pomoč najame neodvisnega preiskovalca Aleca Pellyja. Imajo pričevanja učiteljskih kolegov, s katerimi je bil na konferenci nekaj sto kilometrov stran, prstni odtis v tamkajšnji knjigarni in celo video posnetek, kako sodeluje na predstavitvi še enega zanimivega ameriškega avtorja, Harlana Cobena. Kako je bil lahko na dveh mestih takorekoč hkrati? Nobene smiselne, niti logične možnosti ni.

In tu se mi je v knjigi dobesedno ustavilo. Zazdelo se mi je, da se je na nek način ustavilo tudi Kingu. Kako naprej? Sledi kaos na sodišču oziroma pred sodiščem, kamor pripeljejo Maitlanda, da bi mu sodili in kjer glavni osumljenec podleže strelom, njegove zadnje besede pa so, da je nedolžen. Frank Peterson namreč ni bil zgolj umorjen, ampak je bil tudi grobo posiljen in deloma pojeden. Brutalen, grozljiv zločin, katerega posledica je logično in pričakovano sovraštvo, ki se je prebudilo v lokalnem okolju, kjer takorekoč vsi poznajo vse.

Pa spet, kako naprej? Glavni osumljenec je umorjen, tudi njegovega morilca primejo, primer je takorekoč zaključen, ampak predvsem glavnemu, torej Ralphu Andersonu, vse skupaj ne da miru. Ni logičnega zaključka in predvsem ni smiselne razlage za vse skupaj. In kot kriminalistu, ki desetletja razrešuje zločine, to preprosto ni dovolj. Želi odgovore in odločen jih je najti. In začnejo se dogajati nenavadne stvari – nenavadne privide imata Maitlandovi hčerki Grace in Sarah, zelo neprijetno izkušnjo Andersonova razumevajoča in razumna žena Jeannie, med preiskavo naletijo na še nekaj nenavadnih dokazov, povezav in celo podobno nenavadnih zločinov.

V zgodbo se vključi še neobičajna Holly Gibney (takorekoč stalen stranski Kingov lik v kar nekaj knjigah, ki me sicer še čakajo) z nekoliko drugačnim načinom raziskovanja, razmišljanja in povezovanja, svoje doda še Andersonov kolega Yunel Sablo, vse skupaj pa vodi do starih mehiških pripovedi, bajk, legend, strašnih zgodb za otroke in naposled do tujca. Svojo pomembno vlogo imata tudi Claude Bolton, varnostnik in bivši odvisnik ter vse bolj alkoholu podvrženi policist Jack Hoskins, oba takorekoč gostitelja Tujcu. Nekomu – ali pač nečemu?; brezobličnemu, ki se hrani s krvjo, sovraštvom in prevzema podobe bolj ali manj naključnih ljudi.Tu moram priznati, da mi je vse skupaj malce klecnilo, saj v bistvu ne izvemo čisto točno, zakaj je Tujec izbiral, kogar je izbral, kakšen je bil ta »ključ« … Po eni strani je tudi to prav poseben draž, ker ta okrutni Tujec lahko prevzame telo in obraz kogarkoli, tudi najbolj krepostnih in poštenih. Kot recimo Terryja Maitlanda, morda celo Ralpha Andersona. Stori zločin – ne v njihovem imenu, ampak z njihovim imenom.

Tujec, ki se začne kot kakšna klasična kriminalka, ki bi jo lahko pripisali tudi Nesboju in se potem prelevi v tisto neobičajno kriminalistično raziskovanja in razkrivanje naključij, po katerem slovi prej in v knjigi omenjeni Coben; je na koncu takorekoč klasično Kingovo delo. Z izstopajočimi glavnimi liki, nečim praviloma nečloveškim v samem središču in pa kopico imenitnih stranskih likov, ki pa pravzaprav nosijo zgodbo. Lokalno, paranormalno, močno povezano s krhko in ranljivo človeško psiho ter nečim iz preteklosti.Težko bi rekel, da Tujec sodi med njegova najboljša dela, vsekakor pa je blizu in ga priporočam v branje.

Hiša knjig, 2022

Po vsej sili živ

Knjiga, ki sem jo hitro prebral, o njej kar dolgo premišljeval in pravzaprav nimam pojma, kaj pisati. Nataša Kramberger v njej piše o velikem življenjskem izzivu – življenju na biodinamični kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka in kjer se za marsikaj zdi, da je veliko lažje kot v resnici je.

Po vsej sili živ je pač ena tistih knjig, za katero sprva nimaš pojma, o čem pripoveduje. In tudi, ko jo že lep čas bereš in ti je jasno, o čem avtorica piše, ti še vedno ni povsem jasno, kaj pravzaprav bereš. Kmetija, drevesa, poljščine, trte, voda, suša, požar, škodljivci, sosedje, živali, gnojila, ekološko, biološko, naravno, dolgovi, zapuščina in tako naprej. Vse to so prijazne in vsem nam razumljive besede. Ko avtorica pride do nekoliko podrobnejših razlag, s katerimi se je morala soočiti in spopasti tudi sama, pa nimaš več pojma. Čeprav moram priznati, da sem nekajkrat pomislil na naslove raziskovalnih nalog na osnovnošolskem nivoju, kjer sem bil izgubljen že pri naslovu in sem si večkrat zaželel, da bi katerega od otrok, domnevnih avtorjev in mladih raziskovalcev, povprašal in poprosil, če mi lahko vse skupaj razložijo po človeško. Ker, Nataša Kramberger počne prav to – nekaj tako zelo zapletenega in tudi tujega, kot je biodinamično kmetovanje, se zelo potrudi razložiti na vsem jasen in razumljiv način. Tako jasen, da ti je kot bralcu jasno, da je to neverjetno težko.

Tisto, kar mi je knjigo pravzaprav naredilo zares zanimivo in berljivo, so bile posamezne zgodbe, vezane na modrosti nekih (skoraj) pozabljenih časov, ki pa v marsičem še vedno držijo in kljubujejo zobu časa. Pa čeprav se časi spreminjajo in se je predvsem zelo spremenilo podnebje in z njim vreme. Setveni koledarji in pratike niso več, kar so bile, naravo je treba opazovati, gledati, poslušati, čutiti in živeti z njo.

Potem nekoliko drugače razumeš oreh in češnjo ter druga drevesa, njihove krošnje, veje, korenine in sadove, trto, voluharje, krte in kobilice, pa mravlje in kače, osat, vsak kapljo vode, smer, moč in vonj vetra ter tako v nedogled. Knjiga na nekaterih mestih zaplava v skoraj vilinske pripovedi in čudeže o vsemogočnosti matere Narave, njenih nagradah in kaznih ter predvsem ponižnosti, ki nas jo uči. Sploh, če smo – tako kot avtorica; odvisni od življenja na takšnih kmetiji, ki je obenem majhna in hkrati neznansko velika. Sploh, če na neki točki, ko si res na tleh in obupan, kot privid pride sosed in zahtevo poplačilo starih dolgov. In se v tebi prebudi iskrica upora, da zravnaše sklonjen in skrivljen hrbet ter – plačaš. Mogoče je pa to tista cena, ki jo moraš plačati, da boš zemljo res začutil. Morda pa ni in te čaka še kakšna preizkušnja … toča, stoletne poplave ali kaj podobnega.

Nataša Kramberger je pisateljica in ekološka kmetovalka oz. kmetica in ve, kaj in o čem piše ter tudi kako pisati, da bo berljivo in zanimivo. V Po vsej sili živ ji vsekakor uspe, na vseh nas je pa predvsem, kako bomo v prihodnje gledali na naravo, njene plodove, sadove in darove, brazde in poti. Vsekakor prihaja čas, da začnemo vse to veliko bolj ceniti, predvsem pa spoštovati.

Goga, 2024

Prepo-parki

Prvenec naše priznane dramske igralke Nine Valič me je pritegnil zaradi zanimivega naslova, moram pa priznati, da sem bil nekajkrat na tem, da knjigo odložim. Bilo bi mi žal.

Po Barbari Cerar se je za korak v literarni svet odločila še ena igralka – Nina Valič. Njena stanovska kolegica je napisala dva zanimiva romana za odrasle, Valičeva pa je svoj prvenec namenila predvsem najstnikom (in seveda, kot praviloma pritiče v takih primerih, tudi njihovim staršem). V glavni vlogi nastopata 13-letna prijatelja Butl in Nonč (na nenavadna imena ali še bolj vzdevke se je treba kar navaditi), ki sta kot dan in noč – težko bi si bila bolj različna, a en brez drugega ne moreta.

In poleg vsega, kar ju druži, je tu ograjeno zapuščeno gradbišče, za ograjo katerega svoje grafite ustvarja ekipa (ali se temu morda reče »crew«?) SkLJ8, kar pove, da ne gre le za grafitarje, ampak tudi skejtarje. Zaprt, skrit krog, ki se ukvarja z nečim prepovedanim. Prijateljema se nasmehne sreče, ko Butl na sprehodu s svojo psičko Pupiko spozna simpatično Cejo in nato še njenega fanta Pinka, takorekoč starega Butlovega znanca s košarkarskih igrišč. Končno ju (Butla in Nonča) odpeljeta (s prevezami čez oči) v grafitarsko-skejtarski raj, poln presenečenj.

Od te točke dalje zgodba pravzaprav postane res zanimiva in če napišem karkoli več, bom napisal preveč. A verjemite – vztrajajte vsaj do te točke, da vam ne bo žal. Zgodba namreč kmalu zatem doživi nepričakovan preobrat in vrhunec ter potem vodi do čudovitega konca. Tako kot v zaključku beremo misli Butlove mame o razparanih nitih puloverja, prepletanju, iskanju in končno tudi vozlanju – nekako tak je tudi ta roman.

Prepo-parki je na nak način hvalnica družini, zaupanju, prijateljstvu, ljubezni, ustvarjanju … življenju.Lahko bi omenil Greena, Wellsa ali pa mogoče celo Doerrja, vsakega na svoj pretresljivo lep način.

Kljub vsemu me je med branjem precej stvari zmotilo. Vse skupaj je – do neke mere; kar preveč idilično in skoraj popolno. Najstniki, ki se odlično razumejo s svojimi starši. Starši, ki si vedno vzamejo čas za svoje otroke in svoja življenja ter kariere podredijo njim. Učitelji, ki želijo krepiti ustvarjalnost učencev. Dvajsetletniki, ki se želijo družiti s trinajstletniki in jih spustiti v neke zaprte kroge. Način govora s kopico pomanjševalnic ter potem bodisi res otročje ali pa neverjetno zrelo obnašanje in razmišljanje. Saj najbrž obstajajo tudi taki najstniki, ampak … res si težko predstavljam, da se bo današnja najstniška generacija poistovetila z zapisanim, se mogoče celo prepoznala. V obsedenem treniranju nogometa že še, v poslušanju glasbe svojih staršev, splošnega veselja do likovnega ustvarjanja in podobnem pa zagotovo ne. Ker se jim ne da, ker je to bedno in kr’ neki. Oziroma bi moral najbrž zapisati »lame« ali pa »cringe«, če ni tudi to že popolnoma za časom.

Zgodba kot zgodba pa – čestitke avtorici. Mogoče je vse skupaj za malenkost prepoči tempirano, pa čeprav se potem izkaže, da je tudi to z razlogom. Prepo-parki je vsekakor knjiga, ki bi jo mladi morali prebrati, vztrajati z njo do konca in se potem o njej – in vsem drugem, kar se jim podi po glavi; pogovoriti s svojimi s starši. In svet bi bil za vse lepši. In konec koncev je to namen dobrih zgodb, kajne?

Mladinska knjiga, 2025

Mojih pedeset

Tale knjiga, recimo avtobiografski dnevnik Branka Đurića – Đura, je bil na moji polici kar lep čas, pa tudi Đuro je vmes obeležil novo desetletnico življenja, pa vseeno … tisti, ki vas zanima, kakšno je videti življenje enega najbolj znanih v Sloveniji živečih Bosancev …

Branko Đurić – Đuro, ki sem ga sam spoznal kot enega številnih likov v neprekosljivi Top Listi Nadrealista, je 28. maja 2012 praznoval svoj 50. rojstni dan. In prišel na idejo, da bi pa mogoče lahko začel pisati dnevnik – kaj počne, razmišlja, kaj se mu dogaja, njegovi soprogi (če ne veste, Tanji Ribič), hčerkama Zali in Eli, hišnim ljubljencem (psu, mački in pujsu) in še komu. Dnevnik, pač. Morda bo kdo pomislil na krizo srednjih let, če gre moški pri 50 letih pisati dnevnik, ampak bi prej rekel, da si v krizi srednjih let omisliš ljubico, nek adrenalinski hobi ali kaj podobnega.

No, upam si reči, da je Đurotovo življenje precej adrenalinsko in dodatnega adrenalina ne potrebuje. Iz zapisov je več kot jasno, da neizmerno obožuje in ljubi Tanjo ter otroke, tako da tudi ljubice ne potrebuje. Me pa ne preseneča, da se je odločil postati vegetarijanec, da ima tudi pri alkoholu kar zelo človeško mero in da prisega na meditacijo. Ne vem, če še teče, v času pisanja tega dnevnika je.

Mojih pedeset (ne, ni zatipk ali napaka, ta knjiga ni v slovenskem jeziku) tako zelo doživeto, pristno in iskreno opisuje petdeset dni od Đurotovega 50. rojstnega dne dalje. Najbrž bi lahko pisal še dlje in še več. (Mogoče dnevnik piše redno, ne vem?) Kaj se je Đurotu dogajalo teh petdeset dni v letu 2012 – začel in končal je s snemanjem TV-serije Čista desetka, snemal je film Montevideo, vidimo se! (nadaljevanje kultnega in priljubljenega Montevideo, bog te video!) z Draganom Bjelogrlićem, imel nekaj projektov v Italiji, se pripravljal na veliki koncert Bombaj Štampe v Sarajevu ter ves čas žongliral med poslom in družino. Kot vsi mi, le da je to Đuro.

Ker preprosto ne vem, če še kdo od nas lahko za abrahama pričakuje Stratocaster ’72 s posvetilom Angeline Jolie ali pa priporoči slovenska vina Bradu Pittu ter s tem omogoči najbrž nekaj stoodstoten obseg povpraševanja po prav teh vinih (Kabaj, če koga zanima). Sicer pa s scene na sceno, včasih za kamero in drugič pred njo, pa na kakšen festival, sestanek … marsikdo si najbrž misli, kako lepo mu je v življenju, ker je znan, slaven in bogat in so mu vsa vrata odprta (njemu, njegovi ženi in otrokom), pa vseeno ne vem, če je to način življenja, s katerim bi se vsak strinjal in ki bi vsakemu ustrezal. Meni osebno ne.

Mojih pedeset boste prebrali hitro, mogoče podobno hitro tudi pozabili. Anekdot je nekaj, vsekakor manj, kot bi jih kdo pričakovali ali si želel in vsekakor veliko manj, kot bi jih Đuro lahko zapisal. Ponuja pa na trenutek res zelo oseben vpogled v življenje družine Đurić – breme, stres, odgovornost in morda na trenutke celo željo, da bi bil tudi Đuro samo »en Bosanc«, ne pa prav en in edini Đuro.

Laguna, 2018

Potopimo Islandijo!

Knjiga, ki mi je bila predstavljena kot zabavna in nepredvidljiva. Slovenskega avtorja, kar je že lahko nekaj prav posebnega. Ampak Boris Kolar je z romanom Potopimo Islandijo! res uspel ustvariti nekaj za naš prostor prav posebnega. Nekaj, kar lahko primerjamo s skandinavskim mojstrom humornega in nepredvidljivega, Jonasom Jonassonom.

In če mislite, da je naslov Potopimo Islandijo! kakšna prispodoba, neslana šala (dobro, to že mogoče), naj vam kar takoj povem, da gre za čisto resno, dodelano (in skoraj izvedeno) idejo potopa Islandije, skrajno severnega evropskega otoka. Seveda se sprašujete, le kdo bi prišel na tako noro idejo, kar tako potopiti otok. Ne otoček, ampak otok. Na Nizozemskem, v okrožju Groningen (mislim, da je za njihov nogometni klub svoj čas igral občasni slovenski reprezentant Tim Matavž), je majhno mesto Zwarteburen. Kot mnoga druga tovrstna mesta kjerkoli po svetu imajo oni svojega župana, mestni svet, koalicijo, opozozcijo, nekaj neodvisnih, nekaj uspešnih poslovnežev in kakšnega posebneža.

Finančna kriza skoraj daljnega 2008 (in malo kasneje), ki se zdi nek pozabljen, čeprav grenak spomin (bojim pa se, da nas kmalu čaka nekaj podobnega), ni zaobšla niti takšnih majhnih mestec. Mogoče se ne spomnite, a sploh za Evropo – kakorkoli daleč od Islandije že smo; je bilo takrat pomembno tudi dogajanje na Islandiji, še posebej v njihovih bankah, kjer so tveganja sicer bila, a naj bi bile naložbe kljub temu varne. Samo da niso bile. In ko so v Zwarteburenu iskali grešnega kozla za skorajšnji bankrot njihovega čudovitega mesteca, je nekdo v medijih zasledil težave islandskih bank. Torej – večno politično izogibanje odgovornosti in kazanje s prstom na nekoga drugega. Ja, kot v mnogih drugih tovrstnih mestih, manjših ali večjih, kjerkoli po Evropi.

In ob domala absurdni domislici – dajmo potopit Islandijo; sem najprej pomislil na Jonassona. Slednji tovrstne domislice, zaplete, razplete, duhovite dialoge in nepričakovane preobrate ter konce, res obvlada. Boris Kolar ni daleč, res ne. Priti na popolnoma absurdno idejo, da ima nekdo nekje v kleti nemški torpedo iz druge svetovne vojne in da bi z nekim reševalnim čolnom lahko odplul na zeeelooo dolgo pomorsko pot do Islandije ter jo potopil … kot pisec vam povem, da moraš biti nekaj res posebnega, da prideš na tako idejo.

Zanimivi liki, stranska zgodba – ali več njih; imenitni in predvsem zabavni dialogi, nepredvidljiva plovba ob obalah Velike Britanije, ščepec ljubezni, drugačnosti in sprejemanja, seveda en Balkanec ter za nameček sloviti (in siloviti) islandski vulkan Eyjafjallajokull so garancija za knjigo, ki jo boste z veseljem prebrali.

Potopimo Islandijo! je daleč od popolne, seveda je privlečena za lase, ampak se imenitno bere in vas bo razvedrila. Pač, kot sem nekajkrat že priznal, včasih potrebuješ prebrati tudi takšno ali pač točno takšno knjigo.

Goga, 2021