(brez naslova)

Dan ljubezni (šesti del)

Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.

In potem jih nekega jutra nisem čutil. Tudi Anja jih ni. Nisva čakala, ampak sva odhitela na urgenco, od tam v porodnišnico, a je bilo prepozno. Otrok, najin otrok, je umrl. Še preden se je rodil, prvič vdihnil oči, odprl oči, resnično zaživel. Saj veste, to je tisto ena na nekaj deset tisoč, ko se lahko zgodi in ko se sprašuješ, zakaj se je zgodilo ravno tebi. Ne, seveda ne boš zadel glavnega dobitka na loteriji, ampak te je vesolje z nekim svojim nemogočim smislom za humor in ironijo izbralo, da boš izgubil otroka. Jaz sem verjel v vesolje, Anja v boga. Potrlo jo je, še mnogo bolj kot mene. Razumel ni nihče, jaz sem se trudil sprejeti. Kakorkoli nemogoče je bilo. Takrat, prav takrat, sem po vseh tistih letih, znova pil alkohol. Niti približno ga ni bilo toliko kot takrat v Sarajevu, saj ga nisem bil vajen in sem bil pošteno pijan že po treh »ta kratkih«.

Tako se je vse tisto, za kar sem takrat verjel, da je oplemeniteno z besedo »ljubiti«, začelo razkrajati. Anja ni mogla preboleti in če sem iskren, tudi jaz ne. Spolnost se nama je začela upirati, saj je bil tisti najlepši in najbolj enkraten del tega lepega zaznamovan z najbridkejšim, s smrtjo. Zgolj nekaj tednov je bilo do predvidenega datuma poroda, ko je morala ona iz svojega telesa – temu niti ne morem reči roditi, ampak izločiti, kar pa zveni tako zelo grobo in grdo; mrtvega otroka. Saj sva vedela, čutila – ali naju bo to še bolj povezalo in združilo in bova iz vsega prišla močnejša ali pa naju bo dobesedno ugonobilo. Zgodilo se je slednje. Postala sva si tujca. Nekega dne, ko sem se vrnil iz službe, je ni bilo več tam. Niti njenih stvari. Poročni prstan in sporočilo ‘Oprosti, ampak jaz ne morem več. A.’. Nisem je klical, pisal, prepričeval, nič. Saj ni imelo smisla. Bilo je konec, vsega. Nepopolnost je bila polna popolnega, a s tako temno in mračno packo, ki je ni bilo moč izbrisati.

Tudi moje življenje ga tedaj ni imelo. Zakaj živeti, ko pa sem izgubil vse, kar mi je kaj pomenilo? V tistem trenutku nisem vedel, kako živeti brez ljubezni. Ali je to sploh življenje? Popolnoma sem otopel. Dokler se mi ne neke noči v sanjah prikazala ona, Ana. In se v nenavadnih meglicah prikazal Sebilj, da sem se zavedel – če hočem znova razumeti ljubezen, srečati ljubezen in voljo do življenja, potem moram nazaj. Nazaj v Sarajevo, kjer sem ljubil prvič. Tisti dan, in noč, seveda. Dan ljubezni.

Se nadaljuje …

Krvavec

Drugi roman Tomaža Kotnika marsikaj obljublja in na trenutke tudi obeta, a če zgodbeno ne navduši, so predsvem zanimive tiste medplasti.

Tomaža Kotnika sem najprej opazil na družbenih omrežjih, tako knjigo Krvavec kot prvenec Mor, pa sem se potem na Knjižnem sejmu odločil za nakup druge, novejše. Mogoče zato, ker je delovala bolj krvavo, če sem povsem iskren, pa me je navdušil stavek “Zgodba romana Krvavec je tarantinovska zmes eksistencialnega razpada, zakonskega rodea in srhljivega boja za preživetje na gorskem smučišču.” Osebno bi prej rekel, da gre za kingovsko kot tarantinovsko zmes, ampak se tja še vrnem …

Glavni junak je Ambrož, zagrenjen in z vsem nezadovoljen ter razočaran cinik v srednjih letih, s (prihajajočo) krizo srednjih let, ki se bo le redkim prikupil, se zna pa marsikdo v njem prepoznati. (Vključno z avtorjem tega zapisa.) Morda je edina stvar, ki je še v večji krizi kot on sam, njegov zakon. Otroka sta zapustila gnezdo in zdi se, da sta si z ženo Medejo vse bolj različna, drugačna, prepuščena nekim fantazijam in s kopico neizrečenega. Hodi v službo, ki je nima rad in čas tam preživlja s sodelavkami in sodelavci, ki mu gredo na živce. Sicer pa – kaj mu ne gre na živce? Zdi se, da še najbolj kar lasten odsev v ogledalu.

In potem soproga pride na idejo, da bi šla s prijatelji (ki so bolj njeni kot njuni) silvestrovat na Krvavec. V oh in sploh najbolj prestižno brunarico s posebno kulinarično ponudbo, v katero seveda ne prideš kar tako, če nisi vsaj malo ekskluziven. (Beri: imaš dovolj pod palcem.) Seveda Ambrož prezira tako smučanje kot gnečo, praznovanja in še najbolj od vsega “prijateljski” par. Luca in Sanja. On uspešen in priljubljen podcaster, ki piše knjigo, ona je pač poleg. On bi vsekakor tudi Medejo, Sanja se (najbrž) ne bi branila Ambroža. In ko se jim na Krvavcu pridružita Gregor, še en povzpetnež in njegova mnogo mlajša priležni-, ah, oprostite, žena Leonida, je Ambroževa mera seveda polna. V merjenju “kdo ima daljšega” Ambrož ne želi sodelovati in če bi lahko, bi se najbrž obrnil in odšel. A na nek način čuti, da je to silvestrovanje mogoče zadnja priložnost, da spremeni svoje življenje in reši zakon. Čeprav ga dejstvo, da na poti na Krvavec z luksuznim Lucovim avtom povozijo srno in obtičijo v snegu, ne navdaja s pretiranim optimizmom. In potem se pojavi še Vid Kovač …

Moram priznati, da je prav ta stranski lik pravzaprav tisti, ki nekako rešuje zgodbo. Lokalni posebnež, samotar, ki živi svoje življenje in dela svoje delo in ki nikomur noče nič slabega, dokler njemu kdo ne želi kaj slabega. Potem … no, potem še sledi. Lahko bi rekli, da med Vidom in Ambrožem hitro vzplamti neka iskrica naklonjenosti in razumevanja. Pa čeprav si Ambrož Vidova opozorila in svarila sprva razlaga kot strašenje odtujenega lokalnega tečneža, ki bi najrajši videl, da bi imel cel Krvavec zase, a kmalu spozna, da je v Vidu nekaj več. Več človeškega. In Ambrož čas vsekakor rajši preživlja z iskrenimi, neobičajnimi in “čudnimi” kot pa z zlaganimi, umetnimi in puhlimi nakladači.

Na sceno stopi še gospod Ravnihar, neobičajni gospod, ki je lastnik te prestižne brunarice in ki jim obljublja in zagotavlja nepozabno izkušnjo. A nekaj preprosto ni v redu in prav, kar Ambrož čuti od prvega trenutka. Od same brunarice in kozolca, v katerem obedujejo, slikarij, vzdušja, do same Ravniharjeve podobe, njegovega nastopa in vse do hrane ter vina, ki sicer kar samo teče po grlu. V trenutku, ko na sceno stopi Ravnihar, vam bo bolj ali manj jasno, kam bo (za)šla zgodba. Na Krvavcu se začnejo dogajati nenavadne stvari, a zdi se, da je edini, ki jih opazi, pravzaprav Ambrož. In Vid, seveda. Vsi ostali so “dajmo jest, smučat, pit in seksat, konec koncev smo za vse to plačali, ker lahko in ker imamo.” No, pri Medeji je to v zametkih, saj se vse bolj sprašuje, kako še naprej živet z moškim oz. z osebo, v katero se je spremenil Ambrož.

Ampak vam prepuščam prostor, da si mnenje o glavnem junaku skozi branje ustvarite sami.Tukaj bi lahko napisal še kar nekaj vrstic predvsem o tem, kaj vse ga moti, mu gre na živce, prezira in sovraži in preprosto se mi zdi, da je avtor nametal kar preveč vsega. Ne preveč, ampak vse. Na neki točki sem se začel spraševati, ali je knjiga pravzaprav biografija človeka, ki ga pesti kriza srednjih let, ker je notri preprosto vse od slovenskega športa in glasbe, navad, družine, vere, načina razmišljanja, splošnega stanja duha, politike, gospodarstva, javnega in privatnega sektorja, odnosov in še česa.

Pač, kam je šla tista “tarantinovska zmes …”, ki mi je bila obljubljena? Kje je “horror”, ki sem ga pričakoval? Vse skupaj se zdi kot neko neskončno čakanje, kot slab nemški pornografski film, kjer bi vsi seveda brezmejno uživali v spolnih vragolijah, a imajo vsi ves čas mehke, ženske pa na sebi neprebojne deviške pasove. (To bi bil najbrž zanimiv socialni eskperiment?) Vsaj zame je ena od značilnosti “horrorja” tisto nestrpno pričakovanje, kaj se bo zgodilo, v Krvavcu pa je zgolj čakanje, naj se že zgodi.

In tako pridem do kingovske zmesi … No, pravzaprav pride avtor, mogoče sem jo samo jaz tako razumel. Dialogi z Vidom in potem en prav poseben z Ravniharjem. Pa še zadnja večerja z ogledali. Mislim, da bo vsakemu hitro jasno, da se v Ambrožu vse mogoči kopiči in se bo to na nek način izrazilo skozi nekaj temačnega, mogoče celo krvavega. Ampak družba, v kateri se je znašel – glavnih štirih nastopačev; je na nek način ogledalo naše družbe. Povampirjenost. Ljudje čakajo na priložnost, na kapljico krvi in potem jih ne zanima nič več, kdo je na drugi strani, na čigav račun se bodo napajali in ostali živi (ali pač mrtvi, kakor gledate), ker je pomembno zgolj in samo lastno ugodje. Luca, Sanja, Gregor in Leonida na eni strani, Medeja in župnik Rožman nekje vmes, Ambrož in Vid na drugi. Ravnihar in njegova druščina nad vsemi.

Ambrož se mora soočiti s svojimi strahovi, dvomi, se izraziti, postaviti in konec koncev premagati temo. Temo v sebi. Brez kvarnikov, kako se knjiga konča, seveda.

In tako so vampirji iz tega vidika celo smiselni. Pa čeprav sem, sploh s tisto srno in prvimi Vidovimi svarili, pričakoval, da bo vse skupaj zavilo v neko staroslovansko smer okultnosti. Ni pa to horror, vsaj zame ne. In še manj “tarantinovska zmes”, pa čeprav sem slavnemu režiserju enako naklonjen kot Stephenu Kingu. A me je vse skupaj predolgo spremljalo in me na nek način zavajalo, da ne rečem kar zastrupljalo.

Vprašanja za avtorja: kaj se je zgodilo z Bojanom? Ali lahko pričakujemo nadaljevanje? S Krvavca mogoče v nedolžno Bohinjsko Belo, pomenljive Gonjače, morda pa kar v Pekel? Samo sprašujem …

V Sloveniji pisati nekaj strogo žanrskega, je izredno težko. Sploh pa se držati nekih omejitev v žanrskem pisanju, ker živimo v 21. stoletju, je morda še bolj zahtevno, Krvavec ima elemente “horrorja”, ima elemente fantazije in neke moderne eksistencialne drame in Kotnik orje ledino, kar je precej nehvaležna vloga. Tudi z detektivskimi in ljubezenskimi romani je moral nekdo začeti, da se je zgodilo vse tisto, kar se dogaja v zadnjih letih in seveda je najlažje kovati v zvezde ter pozabiti na pogumne pionirje.

Primus, 2025

Dan ljubezni (peti del)

Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …
‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

In jaz sem jo iskal. Tisto, ki bi, ki jo bom ljubil. Tisto, ki jo bom vsak dan ljubil tako zelo, kot sem tisti en dan ljubil Ano. Ko je vsak nasmeh kot sončni žarek in vsak pogled kot najlepši sončni vzhod, ki razblinja meglice prejšnjega dne in noči. Vsak dotik je vznemirjenje, sleherna beseda sladek opoj in ko si za objeme želiš, da bi trajali večno, ker v nekem trenutku preprosto veš, da si zlit v eno. In čeprav je Ana šla kot je šla, je bilo prav tako. Še sedaj, po vsem tem času se spominjam vsega. Vidim jo, pred očmi jo imam, kako stoji ob strani in občasno pogleda k meni in se mi nasmehne. Vsakič se mi zašibijo kolena, srce pa začne vznemirjeno divjati. Želelo je k njej, biti eno z njenim srcem. In zavedam se, sedaj se, da je nemogoče, da bi bil vsak dan tak, ker to preprosto ni življenjsko. Vse to vem. Bistvo je poiskati popolnost v nepopolnem. Takrat ljubiš.

‘Prošla je kroz moje snove i bila je tren / Cijelim tijelom bila moja, ja bio sam njen / Nosila je našu ljubav, našu sreču, prvi cvijet / Bacila je sve niz rijeku i pošla u drugi svijet.’

In to, to sem iskal. Povsod, pravzaprav. Nisem je našel. Nekajkrat sem bil zaslepljen, nekajkrat zaveden. Vsakič, čisto vsakič, ko sem se zaljubil, sem bil prepričan, da ljubim. Pa nisem. Imel sem rad. In še ta, naj rečem neka preprosta ljubezen, tista silna prva zaljubljenost, vse to je kaj hitro minilo, zvodenelo in postalo enolično, dolgočasno, predvidljivo. Brez iskrice.

Potem sem, bolj naključno kot ne, spoznal njo. Bil sem na nekem dogodku, službenem in v takih primerih imam vedno težavo, kaj tam pravzaprav početi. Te velike množice ljudi, ki nekaj želijo in so predvsem tako nemogoče in neresnično priliznjeno prijazne drug do drugega, me vedno spravijo v nelagodno stanje. Nisem, ne morem, ne želim, ne bi bil tam. Potem se ponavadi stisnem v kakšen kot in upam, da me nihče ne bo opazil ter ko imam počasi dovolj, grem. In tako se je zgodilo, da je bil kot zaseden. Seveda bi lahko poiskal drugega ali pa taval po tistem velikem prostoru, a je opazila mojo zadrego in se mi nasmehnila.

Potres! Kakšen nasmeh! In spomin se mi je takoj zavrtel nazaj, vse do Sarajeva.

»Morala sem se malo umaknit, čisto preveč je tole in ves čas bi nekdo nekaj rad od mene,« m je rekla in se znova nasmehnila.

Ime ji je bilo Anja in bila je ena organizatork dogodka, na katerem sem bil in kot mi je razložila kasneje, je imela dovolj dela, nemogočih pričakovanj naročnikov in prepričanja svojih nadrejenih, da je njihov suženj in da jim mora biti na voljo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Želela je živeti. Po možnosti stran od teh vrvečih množic, neznosnega hrupa in gradov v oblakih, ki jih nekateri zidajo, drugi pa plačujemo visoke najemnine in še višje stroške. V tistem trenutku se je zazdelo, da se je znova zgodil točno tisti trenutek – dve osebi v času in prostoru, kamor nista spadali, a sta morali biti tam samo zato, da sta se našli. Ena drugo.

Tistemu večeru, ko se je za oba zdelo, da sva nekako izgubljena v času, so najprej sledila sramežljiva in tipajoča sporočila, ali sem zgolj jaz čutil nekaj več ali je med nama nekaj resnično preskočilo in se zgodilo. Ni bilo samo pri meni. Sledilo je nekaj izletov, obiskov gledališča, kakšnega koncerta, čisto spontanih voženj z avtom, pa kmalu tudi prvih skupnih noči, potovanj in ne da bi se kaj veliko ozirala na datume, sva postala par. Med izletom v Trst – pa ne nakupovalnim, ampak enem tistih spontanih; bila sva na gradu Miramar, sem jo presenetil in vprašal, če bi se poročila z menoj. Zdel se je primeren trenutek, vidno presenečena in še toliko bolj ganjena je v solzah rekla da.

Prepričan sem bil, da ljubim. In da sem ljubljen. In mogoče je takrat še bilo tako. Poroka je bila skromna, v najožjem krogu, in čudovita. Nič ne bi spremenil. Na poročno potovanje sva šla v Toskano, se ob koncu na lastno pest odločila še za izlet do Rima in še ko sem kasneje razmišljal, so bili tisto neverjetno krasni, polni in popolni dnevi. Začela sva razmišljati o otroku. Oba sva si želela otroka, družine, ampak nama očitno ni bilo namenjeno. Prvič je bil lažni alarm, drugič tudi, tretjič so vendarle zvonili zvonovi veselja in sreče – postala bova starša. Tiste prve tri mesece naju je razganjalo in komaj sva se zadrževala, da ne bi vsem povedala, a sva se nekako prebila skozi to obdobje, vse je bilo v najlepšem redu in začela sva se pripravljati na prihod novega družinskega člana. Pripravljati otroško sobo, kupovati opremo, oblačila, vse potrebno. Spominjam se prvih brc in noči, ko sem zaspal z roko na njenem vse večjem trebuhu in čutil brce.

Se nadaljuje …

Brezno

Sedma zgodba iz serije o Tarasu Birsi. Dve leti po zadnji in mislim, da devet let po prvi. Ali je zadnja? Mislim, da ne. Pa bi najbrž lahko bila.

Pa to ne pomeni, da je Brezno slaba knjiga. Šibka. Na trenutke je težko reči, da gre za knjigo o Tarasu Birsi, saj je glavno breme znova na plečih njegove ekipe, torej Tine Lanc, Brajca in Osterca. Kolega imata seveda tudi imena, Rajko in Zoran, ampak sta preprosto Osterc in Brajc. Nepomembno, pravzaprav. Res je. In takih nepomembnosti je tokrat na pretek. Tarasovega skakanja in spominjanja ljudi in dogodkov, ki nimajo s samo vsebine nobene prave veze, je še več. Kot da Tadej Golob ne bi več vedel, kako naj zapolni strani. Kar pomeni, da je znova veliko več tudi nekih strokovnih razlag, na neki točki prebiramo celo sovražno in populistično pisanje o neki nekoč pomembni politični osebi. In ne samo to, zdi se, da je šel Golob z Breznom tudi sam v zelo klavstrofobično in temno brezno, brezno slovenske sprave.

Pojdimo k zgodbi. Vse skupaj se dogaja kakšno leto po zadnji knjigi, torej Oj, Triglav, moj dom, dogodkih na Triglavi in seveda veliki aferi Tarasa Birse z zloglasno Klaro Zupet. Taras je razvalina, njegova ekipa okruški brez pravega vodstva, predvsem pa brez pravega dela. Po sili razmer se Taras odloči, da se bo v Gotenici udeležil izobraževanja o preiskovanju krvnih sledi. Najprej na mizo dobi roko, se spusti v jamo, tam najde še telo, ki mu je roka pripadala ter kup lobanj, skeletov in kosti. Iz nekih drugih časov. Tudi ta, ki mu je roka pripadala, je bolj pripadal nekim drugim, starim časom. Tistim iz časov po drugi svetovni vojni, ko je bilo ne le v Kočevju, ampak še marsikje po Sloveniji, pobitih na deset tisoče ljudi. Nedolžnih ali dolžnih morda ni tako zelo pomembno, kot je vsakič znova izpostavljeno dejstvo, da so bili ljudje pobiti, praviloma celo brez sojenja. In ta, čigar roko in truplo so našli, je bil eden tistih, ki je te ljudi pobijal.

Taras Birsa je tisti, no, pravzaprav edini, ki dvomi, da imajo povojni poboji in Mačkov umor kakršnokoli povezavo. Razen te očitne, torej likvidatorske vloge tega istega Mačka. Upam si reči, da ne glede na vsa desetletja in generacije, v Sloveniji sprave ne bomo nikoli dosegli. Sploh pa ne, dokler nam vladajo – ali želijo vladati; ljudje, ki so z dogajanji tako zelo obremenjeni in si oči zatiskajo pred očitnimi in pomembnejšimi težavami, ki jih imamo tukaj in zdaj ter z dogajanji izpred sedemdeset in osemdeset let nimajo prav nobene veze.

Težko je reči, v katero smer je Golob tokrat želel. V smer sprave, obsojanja, spreminjanja in potvarjanja zgodovine (večnega) zanikanja, pravičništva ali česa povsem drugega. V Virusu (saj se spomnite covida-19) je bil recimo mnogo bolj očiten. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je želel Golob tokrat znova namigniti, da bo šla ena od prihodnjih zgodb v raziskovanje Tarasove preteklosti. Načrt (in knjiga), ki sta obstajala po Virusu in pred Komo oz. pred tistim, ko se je Tadeju Golobu pripetila nesreča, ki mu je življenje – in pisanje; postavila na glavo.

In po drugi strani – deset let. Junaki so deset let starejši. Taras gre na operacijo poškodovanega kolka. Star je. Brajc in Osterc se zdita kot Danny Glover in Danny Glover (ne, ni napaka) v Smrtonosnem orožju in bi se že zdavnaj upokojila, lovila ribe ali pač počela nekaj upokojenskega, Ahlin se prevečkrat vpraša, kaj sploh počne, za Cvilaka in Goloba se tako ali tako v vsaki knjigi zdi, da se bosta zdaj pa res upokojila in celo pri Tini Lanc postaja vse bolj očitno, da … no, pravzaprav, da ona postaja tista glavna. Ampak se po drugi strani zdi, da nima tistega. Tina Lanc vsekakor ni Taras Birsa, mogoče si želi biti, ampak največja Golobova težava je – in v tem je neverjetno podoben Joju Nesboju in njegovemu Harryju Holeju; da tudi Taras Birsa nekako ne želi biti več on. Ko se mu vmes celo zapiše – in moram priznati, da me po pričeski dr. Tomo Zbrizaj, strokovnjak za odnose z javnostmi in vsebinski marketing, čisto preveč spominja na nekoga; da ga Taras Birsa spominja na mladega Cavazzo in da bi moral mogoče pustiti brke in bil zaupanja vreden, kot Srečko Šestan. Tako zelo brez idej?

Skratka, Brezno … v svojem zadnjem zapisu o Golobovi knjigi sem izpostavil debato, kdo lahko prebere Goloba do konca? Začetek, prva četrtina pravzaprav, te knjige je neverjetno počasen, saj v njem beremo vse drugo, potem je v središču Taras in predvsem njegove osebne težave, nekaj malega je celo kriminala, nakar v središče stopijo Osterc, Brajc in Tina. Spet. Ker v Komi je bilo podobno. Konec je … pač čuden. Nenaden. Kot bi bil iz drugega filma. Spet. Lahko pa bi rekel tudi neprepričljiv.

Goga, 2025

Dan ljubezni (četrti del)

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.« ‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Zjutraj naju je prebudilo zvonjenje njenega telefona. Čez petnajst minut so odhajali. In njene kolegice do tistega trenutka, ko so v hotelski jedilnici jedle zajtrk in pile kavo, niso opazile, da je ni z njimi. Ana ni delala panike. V petih minutah je bila iz kopalnice – čudovita; stvari je iz omare preložila v kovček, medtem, ko sem jaz zmedeno opazoval, kaj se dogaja. Znova v očesu viharja.

Stopila je k meni in me tesno objela: »Za vedno, zapomni si.«

‘U moj svijet si došla ti / Tiha kao suton blag / Moje misli i moj trag / Našao je lik tvoj drag.’

Še zadnji poljub – poljub neke ljubezni z veliko začetnico, poljub slovesa in poljub večnosti; solze v očeh in košček papirja, ki je ostal v moji roki. Z izpisano telefonsko številko, besedico »zauvijek«, srčkom in črko A. Še danes ga imam shranjenega.

Jeseni tistega leta sva se uspela celo videti. Vmes sva si izmenjala nekaj sporočil, pa čeprav sva oba vedela, da je bilo vse, kar se je zgodilo, pač nekaj ne le edinstvenega, ampak tudi enkratnega. Zagreb je bil tako zelo blizu, a obenem daleč. Ljubezen na daljavo je nemogoča, ko si nekoga tako zelo želiš, tako zelo ljubiš. Saj sem razmišljal, da bi šel jeseni študirat v Zagreb in … in mogoče bi se vse skupaj obrnilo drugače. A pač nisem in se ni. A sem v poznem novembru, na prav posebno žalosten, mračen in bridko deževen dan, z vlakom šel do Zagreba. Ana me je čakala na glavni železniški postaji, šla sva na sprehod po mestu, a to preprosto ni bilo več to. Ne Zagreb, tudi v Ljubljani bi bilo najbrž enako. Sarajevo je bilo najino mesto. Mesto najine ljubezni, dneva najine ljubezni.

Poslovila sva se in po tistem so bila sporočila vse redkejša. Za novo leto, rojstni dan in potem niti to ne več. Ljubezenska supernova – silen blesk, žar in potem… Ljubezni je bilo konec, pozabil je nisem.

‘Sve prave su ljubavi tužne. / Nikom ne pričam o tome / Brzo dođe taj talas i znam da ću da potonem.’

Moram priznati, da po tistem dnevu in noči v Sarajevu, torej, ko je Ana enkrat odšla domov, da sem si našel najbližji in na videz najbolj domačen bar in pil. Pil, pil in pil, da bi pozabil. Pil sem veliko in vse, pozabil nisem. Zjutraj sem se zbudil, zleknjen in pokrit z odejo kar na klopi, v baru, saj so domačini poskrbeli zame. Telefon, denarnica z dokumenti in denarjem, kar ga nisem porabil, karticami, ključi hotelske sobe, vse je bilo tam. Bosanci ne jemljejo, sploh, ko in če začutijo bolečino, ampak pomagajo. Krasni so. In seveda, imel sem glavo kot ogromen balon. In strto srce. Ne, nisem je pozabil.

Dolgo po tistem nisem pil alkohola. Tudi ljubil nisem dolgo. Ne, pravzaprav nikoli več. Imel sem rad, nisem pa ljubil. In to je razlika, ki se jo začenjam zavedati. Imeti rad, saj imaš rad lahko marsikoga in marsikaj. Ljubiti, tisto, najvišje, najmogočnejše in pogosto nedosegljivo. Koliko ljudi resnično ljubi? In predvsem koliko jih s to občutljivo in krhko besedo razmetava in jo trosi vsenaokrog, ko pa bi morala biti namenjena le posvečenim. Najbrž otrokom in prav bi bilo, da vsaj eni osebi v življenju. Tisti, s katero ostaneš do konca. Če jo najdeš …

‘Voleš jednom u životu / Sad, bogatu il sirotu? / To ne bira pamet, nego srce.’

Se nadaljuje …

Strel v prazno

Richard Osman in tretja knjiga iz njegove serije Četrtkov klub za umore. Druga – Mož, ki je umrl dvakrat, me sicer še čaka na polici, vsekakor pa mi je zanimivo spremljati skoraj neverjetno preobrazbo, ki so jo glavni štirje junaki doživeli od prvega do tega dela.

Glavni so še vedno Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron iz naselja starostnikov Sončni gaj. Prva je skrivnostna kolovodja (bivša operativka MI6), o kateri tudi tokrat izvemo marsikaj novega in neverjetnega. Joyce je tiha in umirjena, na trenutke naivna, a so prav njeni prebliski pogosto odločilni. Ibrahim je psiholog, kar tokrat s pridom izkorišča in pa še Ron, bivši glavni sindikalist, ki pa je še danes izredno zanimiv in privlačen nasprotnemu spolu. Pridružena člana sta policistka Donna ter inšpektor Chris Hudson, nad njunim delom pa bdi policijski načelnik Andrew Everton, ki se sicer preizkuša tudi kot pisec kriminalnih knjig. Najbrž je od drugega dela z njimi tudi Bogdan (malce skrivni Donnin fant, za katerega se ves čas zdi, da ima nekaj sumljivega za bregom), zanimivih in zavajajočih stranskih likov pa tudi tokrat ne manjka.

Glavna je seveda vse bolj ambiciozna in drzna četverka, za katere se zdi (in to mislijo tudi sami), da se jim ne more zgoditi prav nič. Tokrat zakopljejo v desetletje star in neraziskan umor novinarke Bethany Waites. Njen avto je zgrmel s pečine, trupla niso nikoli našli. Znano pa je, da je bila na sledi res pomembnega razkritja, za kar je morala očitno plačati z življenjem. Zadnja vez z njo je bil priljubljeni televizijski voditelj Mike Waghorn, ki ga obožuje Joyce, v njegovi okolici pa se »smuka« še nekaj zanimivih ljudi, recimo maskerka Pauline. Morda pa je vzrok za umor ljubosumje?

In čeprav se sprva zdi, da gre za povsem ločeno zadevo, začne Elizabeth prejemati nenavadna sporočila – kasneje sta s Stephenom celo ugrabljena; v kateri jo oseba z vzdevkom Viking začne izsiljevati – da mora ubiti mora bivšega KGB-jevca Viktorja Iljiča, ali pa bosta umrli oni dve z Joyce. Za začetek! Drzna Elizabeth vzame stvari v svoje roke, se z Viktorjem spajdaši, nato pa spretno ukanejo še Vikinga in ga pritegnejo v svoj boj. No, raziskovanje. Oba sta s svojim znanjem in drznostjo ter izkušnjami pomembna pridobitev v raziskovanju umora.

Raziskava jih pelje po kar nekaj različnih poteh – Ibrahim se prelevi v vlogo psihoterapevta nevarni Connie Johnson, ki je glavna v zaporu in ve marsikaj, sicer pa samo odšteva dneve, da bo odšla iz zapora in se končno maščevala Ronu. Elizabeth in Joyce raziskujeta sled okrog Fione Clemence, še ene priljubljene TV voditeljice, ki jim na koncu pomaga pri razkritju dejanskega morilca. No, Ron pa ne da miru Jacku Masonu, lokalnemu mafijcu, ki je bil zelo vešč pri pranju denarja, saj je bila prav to zgodba, ki jo je raziskovala Bethany Waites. Grešni kozel podjetnega posla pranja denarja je bila očitno Heather Garbutt, ki je v zaporu prestajala svojo kazen. Tudi tokrat se trupla množijo, očitnih in manj očitnih osumljencev je vse več, krivec pa … krivec vas bo zagotovo presenetil, niti pa to edino presenečenje, ki vas čaka.

Ja, strelov v prazno ne manjka. Tako kot ne manjka zanimivih dialogov, že kar komičnih prigod, ki bi jih lahko pripisali kakšnemu Jonasu Jonassonu, in nepredvidljivosti. A Mason zgodbo zelo uravnoteženo vodi in bralca drži v stalni pripravljenosti. Napeto in lahkotno branje, kar je za resno kriminalko s kupom trupel zanimivo, nenavadno in edinstveno. Vsekakor bom šel na polico poiskat še drugo knjigo iz serije, vidim pa, da je na voljo tudi že četrta – Zlu za petami.

Mladinska knjiga, 2023

Dan ljubezni (tretji del)

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

In sva ga imela. Najprej sva šla v drugo smer, kamor sta se odpravili najini vse bolj prepleteni matični družbi, ki sta se očitno začutili, da govorita (skoraj) isti jezik, podobno razmišljata in imata enake želje – zabavati se. Midva sva se želela imeti lepo. Kako plehko bo zvenelo, če rečem, da sva se želela ljubiti? Zelo. Pa naj. Midva sva se želela ljubiti.

Najprej sva šla na kavo, tisto pravo, bosansko. V tipičnih bakrenih džezvicah, s fildžanom in dovolj kave za »fildžan viška«, kocko sladkorja in kocko ratluka. Šilcem domačega žganja. Pa sploh ne, da bi rabila alkohol, da bi se napila ali karkoli – preprosto zato, ker sva želela nazdraviti začetku nečesa lepega. Začetku ljubezni. Pogovarjala sva se, se spoznavala in z vsakim stavkom se je zdelo, kot da se poznava že desetletja, od nekdaj. In da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova dejansko srečala.

Potem sva šla do njihovega znamenitega lesenega vodnjaka Sebilj in pila iz njega.

»Tradicija pravi, če piješ vodo iz tega vodnjaka, da se boš v Sarajevo še vrnil,« mi je rekla.

Potem sva se po spustila po ulici nazaj do glavne ceste, do obnavljajoče se Vječnice in bližnje lene reke Miljacke. Po drugi strani ceste in pod vznožjem bližnje planine Trebević, ki se je v manj kot desetih letih prelevila iz enega najbolj kultnih prizorišč zimskih olimpijskih iger v prepleteno mrežo bunkerjev, minskih polj in ostrostrelskih gnezd. A vse to je bilo v tistem trenutku pravzaprav nepomembno. Sprehajala sva se ob Miljacki, sramežljivo sem poiskal njene prste. Brez besed, brez česarkoli, so se prepletli in nadaljevala sva z roko v roki.

Bila sva blizu še ene zgodovinske točke v Sarajevu, ki jih tam kar mrgoli – mesta, kjer so leta 1914 izvedli atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda; ko sem se ustavil. Presenečeno me je pogledala, jaz pa sem jo z drugo roko tesno privil k sebi in jo nežno poljubil. Njene ustnice so bile res prav tako mehke, nežne in voljne, kot sem si predstavljal. Poljub pa slajši kot najboljše domače bosansko žganje. Nasmehnila se je, me s svojo prosto roko nežno pogladila po licu in se za nekaj trenutkov naslonila na moje prsi. Čutila je moje srce in jaz sem vdihoval nežen vonj njenih gostih las. Dišali so po pomladi, ki se je poslavljala. Po zgodnji ljubezni, ki je kot utrinek – če jo vidiš, ti razsvetli življenje, sicer pa je zgolj padajoča zvezda, ki bo ugasnila.

»Lepo je,« mi je rekla. Zgolj to.

Potem sva šla naprej.

‘And the first time ever I kissed your mouth / I felt the earth move in my hand / Like the trembling heart of a captive bird / That was there at my command, my love.’

Končala sva v njihovem hotelu – ki je stal vsega nekaj deset metrov stran od našega; in v njeni sobi. Ljubila sva. Enkrat, dvakrat, trikrat. Potem sva zaspala v tesnem objemu. Priznam, da do takrat še nisem nikoli ljubil na tak način. Tako pristno, silovito, močno, z vsako celico telesa in vsakim utripom srca. Tako iskreno in ljubeče, tako zelo polno in življenjsko. Danes, ko razmišljam o tem, se zdi, kot da sem tedaj ljubil – in se ljubil; zadnjič. Dve telesi, dve duši, ustvarjeni druga za drugo.

»Želim si, da bi bil to najin prvi in ne zadnji dan,« mi je rekla.

»Prvi je vsekakor,« sem ji odvrnil, »Če je pa zadnji, pa je odvisno zgolj od naju.«

»Ampak ne glede na vse, nekaj si zapomni,« mi je šepnila, tik, preden je padla v sen, »Za vedno te bom nosila v srcu.«

‘And the first time ever I lay with you / I felt your heart so close to mine / And I knew our joy would fill the earth /And last ’til the end of time, my love.’

Se nadaljuje …

Mrtvi kot

Jure Godler se na knjižno sceno vrača z novo detektivsko serijo, v kateri bo glavni junak upokojeni policist, detektiv Herman Arh. Prvi primer nosi naslov Mrtvi kot in je …

Hja, sploh ne vem, kaj naj napišem, pa imam v glavi polno misli in razmišljanj o knjigi. Težko rečem, da mi je bila všeč. Še manj, da me je navdušila. Morda je težava v tem, da sem vajen bolj resnih kriminalk, kar Mrtvi kot nikakor ni. Prebrali jo boste v najbrž v dobrem popoldnevu in jo utegnete podobno hitro tudi pozabiti. Ima pa eno res odlično lastnost, kar ni vedno zasluga kriminalk – se res hitro bere, saj ob njej ne boste prav veliko razmišljali, bo pa vseeno zbudila toliko zanimanja, da jo boste težko odložili.

In če sem uvodoma napisal, da gre za detektivsko serijo, v kateri bo – ali naj bi vsaj bil; glavni junak zasebni detektiv Herman Arh, je prav to tisto nekaj, kar me je lep čas begalo. Glavni junak je praviloma v središču pozornosti in tudi pripoveduje zgodbo. Praviloma in seveda se strinjam s tem, da se tudi v knjižnem svetu pravila kršijo in recimo, da je to Godlerjev slog. V Mrtvem kotu – in najbrž lahko predvidevam, da bo tako tudi v prihodnjih knjigah iz serije; zgodbo pripoveduje eden od recimo dveh (čeprav so trije) glavnih junakov, Bojan Langus. In stvar niti ni v tem, da v njegovo pripoved dvomite, ampak je celotna zgodba precej trhla.

Definicija “mrtvega kota” vam je, vsaj voznikom, najbrž znana? Sicer imate zapisano na platnici. Sam temu rad rečem “tisto, kar veš, da je nekje zelo blizu, pa nenadoma ne vidiš več.” In obenem tisto nekaj, kar v delčku sekunde lahko poskrbi za nesrečo. V knjigi Mrtvi kot je to pravzaprav ime ladje, ki jo je Maks Pinter poimenoval po nekem obskurnem francoskem bandu, ki sta ga z Bojanom rada poslušala – Angle mort. (Angle mort je dejanski glasbeni projekt različnih francoskih glasbenih ustvarjalcev, katerih rdeča nit je skladba s tem naslovom). Ali drugače – nekaj boste imeli pred očmi, nekaj se vam bo ves čas prikazovalo in izginjalo, a ne bo dovolj očitno. Ampak ne skrbite, na koncu vam bo Herman Arh vse pojasnil. In boste zavzdihnili ter odložili knjigo.

Ampak pojdimo na začetek. Kot zapisano, sta glavna junaka dva, dolgoletna prijatelja Maks Pinter in Bojan Langus, ki sta šla v življenju in prijateljstvu, kot vsi mi, skozi različne preizkušnje. Maks je bil tisti drznejši, lepši, privlačnejši, spretnejši in uspešnejši, vse našteto velja tudi za ženski spol. Bojan je takorekoč njegova protiutež in kot tak odličen in predvsem zvest prijatelj. Po maturi in neprijetnem dogodku na maturantskem plesu se njuni poti za kar nekaj časa ločita in se znova srečata na nekem koncertu v Ljubljani. In ja, v življenju se ti lahko zgodi marsikaj, a taka prijateljstva nikoli ne umrejo.

V teh letih, ko se nista videla, pa se je zgodilo marsikaj. Bojan je mogoče za odtenek še malo bolj naveličan sebe in svojega (neuspešnega) življenja, medtem, ko je Maks po spletu naključij postal milijonar. Kriptovalute. In kot vsak milijonar ima seveda načrte, kaj bo s tem denarjem storil. Tisto najbolj bistveno pri vsem skupaj pa je njegov odnos do družine (in prijateljev). Če bi rekel, da je Maksov odnos z družino slab, bi lagal. Grozen je. Edina svetla točka v njegovem življenju je babi Marjanca, pa se tudi pri njej zdi, da vsekakor sodi v neobičajno in disfunkcionalno družino Pinter. Bojanu se obenem zdi, da Maks ne izžareva več tiste naravne samozavesti in odločnosti, da se je v njem nekaj premaknilo … in potem pride v zgodbo še Klarisa, ki jo Maks spozna na aplikaciji za zmenke. In jadranje. Usodno jadranje.

No, v bistvu smo sedaj prišli na začetek. Jutro. Nekdo se prebudi med krvavimi rjuhami. Nekoga ni. Še nekdo pa je – najboljši prijatelj. Ja, to je prolog romana, ki pripada Maksu Pinterju. Potem pripovedovanje prevzame Bojan.

Trojica se je odločila, da bo odšla na jadranje s povsem novo Maksovo jahto, luksuzno 20-metrsko lepotico, ki jo je novopečeni milijonar kupil pred kratkim. Nekaj hrane, veliko pijače in predvsem dobra volja. Dokler, kot omenjeno, se Maks zjutraj ne zbudi v krvavih rjuhah, Klarise pa ni nikjer. Niti njenega ogromnega kovčka ni. Včasih bi rekli “uzela ju magla”, ampak megle ni bila, samo z alkoholom prepojena noč. Začuda, je še kar delujoča in aktivna njena telefonska številka. In tu zgodba začne razpadati. Nova razpoka sledi, ko se Maks, povsem obupan, želi predati, pa čeprav nima pojma, kaj je storil oz. kaj se je zgodilo, Bojan pa ga prepriča, da se morata znebiti dokazov in Klariso prijaviti zgolj kot pogrešano.

Potem počasi stopi na sceno detektiv Herman Arh. Nenavaden. Nisem si mogel ne predstavljati Jureta Godlerja čez nekaj let – urejen gospod z nenavadnim slogom oblačenja, navidezno umirjenostjo, zakladnico znanj in izkušenj, a ob katerem se vseeno ne morete znebiti občutka, da je tako in drugače obtičal v (nekem drugem) času. Lokalna, torej hrvaška, policija je zaradi umora priljubljenega domačina, mornarja Milivoja v šoku in kaj veliko ne more storiti. Da bi bila mera kaosa polna, so tam tudi Maksovi starši in njegov na telefon prilepljeni brat, za kapljo čez rob pa poskrbi dejstvo, da je izginil Maksov beemve. Torej – izginilo je njegovo dekle, njen velikanski kovček in celo njegov avto. Hm …

In kaj se zgodi potem? Pravzaprav nič. In vse. Tako in drugače enigmatični Arh ugotovi, čigava je bila kri (delček krvi sta Maks in predvsem Bojan med divjim čiščenjem, torej odstranjevanjem dokazov; spalnice spregledala), na neki točki Klarisa začne Maksu pošiljati sporočila (???) in Maksu se po divji količini tablet in alkohola dobesedno zmeša, da ga Bojan odpelje na psihiatrijo. Tam ne ostane dolgo in sledi zaključek …

In razumem ter sprejemam, da se Godlerju mogoče ni ljubilo raziskovati poteka policijskih ali kriminalističnih raziskav in je vse skupaj pač obesil na nekega detektiva, katerega mokre sanje so bile od otroštva dalje najbrž postati novi Hercule Poirot. Ampak vseeno, živimo v 21. stoletju in če nič drugega, dobro vemo, da se danes zelo hitro izsledi nekoga prav prek mobilnega telefona. Sploh, če je ta aktiven. Tudi to, da neko vozilo iz parkirišča v marini izgine brez sledu – podobno kot dekle in njen ogromen kovček; je kar precej za lase privlečeno, ker pač vemo, da obstajajo varnostne kamere, da so te tudi na cestninskih postajah, mejnih prehodih (Schengen gor ali dol) in še kje. Pustimo ob strani Maksovo impulzivno zapravljanje kripto-denarja – nakup razkošnega stanovanja zase, nakup stanovanja za babico (in plačevanje oskrbovalk), vgradnja ogromnega trezorja v kletne prostore ter seveda luksuzno jahto in to vse kar tako – “Imam denar, vse to želim in moram imeti takoj. Ne zanimajo me predpisi, pravila, zakoni … Delam, kar hočem.” Ali lahko potem tudi mori?

Pa je, ker naj bi se knjiga vseeno dogajala tukaj in zdaj, vse to res mogoče tako hitro? Niti ne čez noč, ampak kar čez dan? Nekaj sto tisočakov za stanovanje tu in seveda so vsi papirji urejeni takoj. Nekaj sto tisočakov tam za drugo stanovanje in seveda so tudi tam vsi papirji urejeni takoj zdaj, obenem odpelješ iz doma starejših še svojo babico in nihče nič ne reče. Kupiš dvajsetmetrsko jahto, s katero suvereno upravljaš in jo imaš za nameček zasidrano v nekem majhnem mestecu s tristo prebivalci. Mnja, če uspe vse to, potem mogoče lahko tudi mori …

Ne vem, Mrtvi kot se mi zdi knjiga, ki jo boste prebrali na letališču med čakanjem na prestavljen let, na dolgočasno in deževno nedeljsko popoldne ali pač nekje vmes. Kot rečeno – ves čas branja boste imeli občutek, da nekaj v zgodbi ni v redu. In ta zaključni Arhov traktat, ki pravzaprav razloži celo zgodbo, je tako … zakaj? Skozi samo zgodbo je preveč lukenj in stvari, na katere je avtor pozabil. In to niti ne malenkosti, ampak stvari, na katere bo vsak malo bolj pozoren bralec še kako pozoren.

Mogoče mi bo kdo očital, da imam težave z Juretom Godlerjem. Nimam jih. Ne vem, zakaj bi jih imel. Nekajkrat sva se bolj ali manj naključno srečala, izmenjala mogoče vljudnosten pozdrav in to je to. Nekoč sem mnogo bolj spremljal njegovo delo in odkrito priznam, da ga spoštujem. Tudi zato, ker je v dandanes instant in zelo predvidljivem svetu našel neko svojo nišo in je pri tem uspešen. Marsikaj v knjigi nosi podpis Jureta Godlerja, njegovega življenjskega stila ali vsaj želje po takšnem življenju. To počnemo vsi, ki ustvarjamo. Vedno sem si ga predstavljal kot človeka, ki tiste najbolj priljubljene revije za moške kupuje ne zaradi dupleric ali zaradi odličnih intervjujev, ampak zaradi predstavitev vsega tistega luksuza na prvih straneh, ki je večini običajnih ljudi nedosegljiv.

Maks Pinter ni običajen. Playboy bi z njim zagotovo naredil intervju in ga predstavil kot zgodbo o uspehu. Če bi Playboy v slovenskem jeziku še ustvarjal, bi bila to zanimiva zgodba, če bi lahko mogoče s pomočjo umetne inteligence spoznali tega mladega milijonarja.

Godlerjevim prvim trem, štirim knjigam sem se (uspešno) izognil, pa čeprav pravega razloga za to niti nisem imel, le pritegnile me niso. Z Mrtvim kotom sem mu dal priložnost, ampak mislim, da lahko rečem, da prvo in zadnjo. Za tiste, ki si želite brati kriminalke, ampak te ne smejo biti zahtevne (ker ja, umori in izginotja so ponavadi sila preprosti in nimajo ozadja), je tole vsekakor kot nalašč za vas. Svetek, Demšar in Golob ter še kdo za vas vsekakor niso. Jaz grem pa zdaj poiskat in prebrat Krvavec Tomaža Kotnika, da mi možgani povsem ne otopijo.

Pivec, 2025

Dan ljubezni (drugi del)

In potem se je zgodila ona. Zgodila se je ljubezen. In ime ji je bilo Ana.

Zdelo se je kot golo naključje. Morda je bilo res, a planeti in zvezde so se tisti dan na nek način, a žal le za kratek čas, poravnali. Spogledala sva se. In nihče ni sklonil pogleda. Nisva se le spogledala, gledala sva se. Jaz v družbi plenilcev, ona, recimo, del plena, potencialnih žrtev. Nihče od naju ni želel biti del tistega, čemur naj bi pripadal. Bil je trenutek popolne spokojnosti v divjanju strašnega viharja. Strela z jasnega. Ljubezen.

Nasmehnil sem se in nasmehnila se je nazaj. Ko se zgodi, da se nekaj zgodi, je dovolj že nasmeh.

Kaj je bilo tako zelo posebnega na njej? Nič. In vse. Ona. Njena energija, mirnost. Njeni sramežljivi nasmehi, ko sva se nekajkrat poprej ujela z bežnimi pogledi, naveličana nastopaštva tistih okoli naju. Mladostna sramežljivost nasmeha, ki ga skrije blaga rdečica poznih češnjevih cvetov. Pogled mi je vse pogosteje uhajal k njej. Kostanjevo rjavi lasje, rahlo valoviti, ukročeni v čop. Malo bolj okrogel obraz, čeprav z odločnimi linijami brade in polnimi lici. Urejene obrvi, v tako popolnem loku, ki bi ga zagotovo navdihnil kakšnega arhitekta, saj so tako lepo dopolnjevale obraz. In oči, oh tiste oči … odvisno od kota svetlobe so se prelivale iz nežno zelene, v barvi zgodnjih spomladanskih trav, do kostanjevo rjave, kot bi želele spomniti, da vsega polni pomladi sledi tudi otožna jesen. In čeprav tako zelo mile, pa tudi otožne, sem videl iskrico. Nečesa neukrotljivega. Ustnice so bile ukrivljene v diskreten nasmešek in za katere sem si v tistem trenutku zaželel, da bi jih lahko poljubljal. Izgubil sem se v mislih, kako svileno mehke so, nežne in hrepenijo po dotiku mojih ustnic.

‘The first time ever I saw your face / I thought the sun rose in your eyes / And the moon and the stars were the gifts you gave / To the dark and the endless skies.’

Ali je tudi ona skrivaj pogledovala k meni? Ne vem. Mogoče, najbrž. Sploh glede na to, da sva se nekajkrat ujela s pogledi. Stala sva vsega nekaj metrov stran drug od drugega. BIla je malo nižja od mene in videl sem, da ima krasno, privlačno, ženstveno postavo. Mojemu očesu ni ušlo niti, kako je zbrano poslušala svoje prijateljice, sošolke, kolegice, za katere se je zdelo, da gre za podobno skupino kot pri nas; a nekajkrat skoraj teatralno zavila z očmi, zmajala z glavo in osramočeno sklonila glavo. Mladostni hormoni in razgrete glave – pa ne le to; so delali svoje, podžgani z nekaj alkohola toliko bolj.

V tistem trenutku sem se jasno zavedel, da tam ne želim biti, da tam nimam kaj iskati.

Namignil sem ji, naj stopi vstran. Zbegano je pogledala, kot da sprva ne bi bila prepričana, ali res kažem njej. Namignila je na svojo družbo in jaz njej, z vidno obupanim izrazom na obrazu, svojo. Ni se le hipno nasmehnila, ampak se je široko nasmehnila in mi razsvetlila dan. Sledila je mojemu namigu. Ne njena in še manj moja družba nista opazili, da ne pripadava več. Od tistega trenutka, tisti dan, sva pripadala drug drugemu.

Bila sva – hja, kako hitro se je zgodila ta dvojina, hm … ne na napačnem mestu in tudi čas je bil pravi. A ne za tisto in tiste, zaradi česar in s komer sva bila tam. Bila sva točno tam, kjer sva morala biti, en za drugega.

Segla sva si v roke in se predstavila. Prihajala je iz Hrvaške, po rodu iz Čakovca, bila je leto dni starejša in je bila na obisku Sarajeva z nekaj kolegicami iz zagrebške fakultete, kjer je začela študirati. Naslednji dan je odhajala. Stavek, ki je vame zarezal ostro kot britev.

Opazila je spremembo na mojem obrazu in me pogledala, s sočutjem ter rekla: »Žal sva se srečala šele danes.«

»Kar pa še vedno ne pomeni, da ne moreva imeti krasnega dne,« sem jo pogledal z blagim nasmeškom, »Samo midva.«

Se nadaljuje …

Dohtar in Povodni mož

Roman Aljoše Harlamova, s katerim sem zaključil bralno (in koledarsko) leto 2025, je zagotovo eden najbolj nenavadnih romanov lanskega leta, sicer pa opevan z vseh strani.

Roman, ki me je na nek način spomnil na Gorenčeve sLOLvenske klasike, pa čeprav gre za pravzaprav klasičen roman, ki bi ga lahko na nek način uvrstili v zgodovinsko kriminalko, po drugi strani pa gre pravzaprav za parodijo. Pa ne takšno, ki bi našega največjega pesnika žalila ali celo zaničevala, ampak nam njegovo življenje pokaže na nekoliko drugačen način. Upam si celo trditi, da zna pri marsikomu malo spremeniti pogled na pesnika – no, kot je tukaj izključno poimenovan, Dohtarja, njegovo ustvarjanje in njegovo vlogo pri prebujanju slovenske zavesti. Vse skupaj seveda z enim velikim “kaj pa če”?

Takole nekako. Junij 1835, Ljubljana. Dohtar se konkretno vinjen vrača domov, zasleduje rob ženske bele obleke, ki mu uhaja in po spletu naključij pade v Ljubljanico. Naslednjega dne se zbudi v bližini trnovske cerkve. Njegovi prsti so prepleteni s prsti tiste, ki jo je reševal in rešil. No, niti ne. V rokah drži roko ženskega trupla! Danes bi mu najbrž rekli “how low can you go?”, a se tu težave za našega pesniškega velikana šele začnejo.

Glavna težava je ta, da je glavni osumljenec, sploh pa v očeh posebnega Cesarjevega odposlanca z Dunaja kar on sam. Povodni mož in to, saj toliko se pa spomnite, kajne? In Dohtar na voljo ima deset dni, da dokaže nasprotno. Lahko bi rekel, da v kar malo Holejevi pijanski maniri, ko v bistvu nima pojma, ne kod ne kam (prijatelji ga tega ne sprašujejo in ga še slabše usmerjajo), ampak predvsem sledi instinktu. Spoznamo seveda njegovo sestro Katro, njegova prijatelja Matijo Čopa in Andreja Smoleta, seveda tudi veličastnega Kopitarja, se bolj v omembah srečamo z Vrazom, nekje blizu pa se ves čas smuka tudi Miha Kastelic (urednik slovitih in prelomnih zbirk Kranjske čbelice). Da seveda o Primičevi Juliji ne izgubljam besed, ali pa o ljubljanskih beznicah (in še čem bolj spotakljivega) tistega časa, da pa bo mera polna, je Aljoša v vse skupaj vpletel še tedanje prostozidarske lože. Vse skupaj pa prepletel s časom, ko je Dohtar ustvarjal eno svojih (in slovenskih) največjih pesnitev – Krst pri Savici.

In res se vse skupaj odvija v maniri klasične kriminalke – raziskovanje, zavajanje, lažne sledi in nenavadni namigi, kopičenje trupel, pritiski oblastnikov, nepričakovana razkritja in presenetljiv zaključek. Pa tu in tam kakšen verz, kakšno nenavadno dejstvo in kakšne malenkost drugače podana zgodba – recimo tista o figah je sploh hudomušna.

In tukaj potem pridemo do težave, s katero se bo zagotovo srečal še kdo, ki Prešerna pozna in morda tudi ve nekaj o njegovem življenju, ne pa ravno podrobnosti in številnih povezav. Kajti, konec koncev, ker je marsikaj zapisanega naslonjeno na resnične osebe in najbrž tudi dogodke, je vse skupaj res kar strašljivo branje. Težava pa je, da tega ne vemo. Razmišljamo, ugibamo, narobe sklepamo. Parodija in plod avtorjeve domišljije, vse lepo in prav, bi bil pa vseeno vesel, če bi avtor recimo v kakšnem spremnem besedilu vseeno malce bolj podrobno opisal, na kaj točno se je naslonil in se je res zgodilo (morda pa tudi kakšen skrivnosten umor v tistem obdobju), kaj je potem obrnil po svoje in kaj je seveda popolnoma izmišljeno. Manjka mi ta nek zgodovinski vpogled, da bi vse skupaj vseeno bral z nekaj manj zadržki. Tako sem si na neki točki rekel “Vau, kaj pa če bi bilo res tako?” In kar nekaj mest je bilo, ko sem se res vprašal, če morda ni bilo prav tako. Tudi dejstvo, da je Prešeren ves čas strogo poimenovan Dohtar, vsi drugi pa nastopajo s polnimi imeni, mi nekako ne da ravno miru, zakaj je temu tako.

Moram priznati, da je roman res odlično napisan, tudi s pogostimi primesmi kranjščine tistega časa in da odpre marsikatero pomembno temo, o kateri se vsaj v mojih časih v šoli niti nismo učili. Zgodba sama po sebi se lepo odvija in knjigo kot tako boste težko odložili, bi jo pa vsekakor prej označil za nenavadno kot popolno, vsekakor pa lahko rečem, da je izredno berljiva in tudipresenetljiva. (Sploh, če boste šli malo brskat po spominu, kaj ste se o tem obdobju učili in kako je Aljoša vse skupaj zelo spretno spletel v ta roman.)

Goga, 2025