Po letih branja odlomkov in občudovanja poetičnosti, lahko rečem enega in edinega, Nejca Zaplotnika, sem si vendarle vzel čas in prebral njegovo Pot. Sem potreboval veliko časa? Ne. A vendarle gre za knjigo, ki ostane v večnem spominu …
Nejc Zaplotnik je eden tistih tragičnih slovenskih (športnih) junakov, za katerega smo vsi mnenja, da je bilo pred njimi še tako veliko, pa je že tako dosegel marsikaj. V svetu alpinizma ga vsekakor postavimo ob bok ravno (prezgodaj) tragičnemu preminulemu Stanetu Belaku – Šraufu in nekoliko starejšemu Tomažu Humarju, v smučanju Roku Petroviču in Jožetu Kuraltu, pa še bi lahko naštevali … vsaka smrt je seveda tragična, ne glede na to, ali je človek mlad ali star, kar me je v dneh, ko sem pisal tole, opozorila nenadna smrt Marka Dolesa, člana zasedbe Ana Pupedan.
Nejc Zaplotnik je odšel na svoji poti, tam, kjer se je počutil najbolj svoj, najbolj doma … v Himalaji. Pod južno steno Manasluja, pri 31. letih. Doma, v Sloveniji, ga je čakala soproga Mojca in trije sinovi. V svojih zapisih ga rad omenim kot tistega poetičnega zapisovalca doživetij v hribih in planinah, ki mu Viki Grošelj, Reinhold Messner, pa niti Tomaž Humar, ne sežejo do kolen. Fatalistični Tomaž Humar, ki je v gorah iskal višjo silo, mu je bil morda še najbližje. Tako Grošelj kot Messner sta mnogo bolj prizemljena, realna, hvaležna in – morda tudi zato, še vedno živa. Upam si reči, da moraš v hribih, v Himalaji najbrž še toliko bolj, seveda slediti čustvom, srcu in duši, a na neki točki mora prevladati razum. No, pri Zaplotniku je vse skupaj še toliko bolj tragično, saj ni imel kaj storiti – vračali so se v enega od taborov, ko se je sprožil ledeni plaz.
Morda bi za Zaplotnika lahko rekli, da je bil najprej pesnik in šele potem hribolazec, alpinist, avanturist … seveda bi lahko rekel tudi, da je bil v prvi vrsti človek, razmišljujoče in izredno čuteče bitje, v neprestanem iskanju in raziskovanju. Ne tako dolgo preden sem bral Zaplotnikovo Pot, sem prebral Grošljevo Mojih 33 odprav – njune poti so se nekajkrat prekrižale, saj sta bila isti letnik in če nič drugega, sta bila del tiste legendarne jugoslovanske odprave na Everest 1979, po Zahodnem grebenu, ki še danes velja za eno najtežjih in najzahtevnejših poti na streho sveta. Bila sta tudi del nesrečne odprave na Manaslu, ki je bila tudi zadnja Zaplotnikova, sicer pa so v Kranju rojenega plezalca konec sedemdesetih zaradi drznih (prvenstvenih) smeri v Himalaji primerjali s samim Messnerjem.
Pot je … hja, vrtiljak čustev. Zaplotnik se posveti tako svojemu res težkemu otroštvu, ko je bil bližje smrti kot življenju, pa potem odkritju hribov in planin ter začetku iskanja poti. Njegovo pisanje ne potrebuje fotografij – njegovi opisi so neprekosljivi. Pa naj gre za opisovanje tistega, kar vidijo oči ali vsega, kar (vidi in) čuti srce. Prav tisto, kar pogosto pogrešam pri Grošlju, pri Zaplotniku vsekakor najdem. Eksplozijo čustev. Ob vseh tegobah in stiskah, nesrečah in tudi smrtih, nevarnostih in krhkih rešilnih bitkah, je v njegovih besedah ne le toliko vsega lepega, ampak naravnost čudovitega. Tako prelestnega, da moraš pogled usmeriti stran od knjige in nenadoma se ti začnejo pred očmi slikati vsi ti neverjetni prizori … Nejc Zaplotnik jih ne videl le z očmi, ampak tudi z dušo in srcem. In mojster besede, kot je bil, je znal z besedami vse tudi naslikati.
Zaplotnik v svoji pripovedi sicer rad skače – iz otroštva pod zasnežene in smrtno nevarne vršace, vmes prepleta občutenja, poezijo, hrepenenje. Iz zapisanega sodeč je kristalno jasno, da njemu cilj res ni bil niti približno tako pomemben kot sama pot. Pot in kaj vse je med potjo doživljal – pred kakšne preizkušnje je bil postavljen, psihične in fizične, celo izventelesne …
Sprehajali in plezali bomo z njim po slovenskih vrhovih in škrbinah, šli na sloviti El Capitan in v Himalajo oz. Nepal, videli bomo, kar vidi običajen človek, a vseeno skozi oči nekoga, ki vidi še mnogo, mnogo več. Upam si tudi trditi – vsaj po prebranem; da je bil Nejc Zaplotnik zelo zahteven soplezalec oz. sopotnik, po domače povedano »težek« človek, ki je že od sebe zahteval vse in še več, od drugih pa ravno tako. Trmast, neučakan, predan, impulziven, a hkrati tako neverjetno skromen in ponižen. Sodil je tja v Himalajo, med vse tiste osemtisočake, saj jim je bil na nek način zelo podoben.
Tisto, kar se v pisanju seveda tudi čuti, je njegova razdvojenost med to svobodo in ljubeznijo do gora, plezanja ali če rečem drugače – do poti, na drugi strani pa med domom, soprogo in tremi otroci, sinovi, ki so čakali, da se oče vrne domov. Za vsako odpravo se je zdelo kot da je zadnja, iskal je načine, kako ostati na poti, a živeti in uživati na njej na drugačen način. Morda bi bilo to skozi poučevanje, vsekakor skozi pisanje – pisal je že drugo knjigo, a je ni nikoli končal, žal je ostalo toliko enih »če-jev«. Ledeni plaz, Himalaja, Manaslu so končali pot enega najprodornejših, največjih in najbrž tudi najbolj posebnih slovenskih alpinistov in plezalcev.
Za Nejcem Zaplotnikom je med drugim ostala Pot. Pot, ki je napisana tako iskreno, vešče, polno in prepričljivo, da jo lahko večina zavida. Še bolj kot zavidajo pa si lahko želijo, da bi tudi sami zmogli toliko poguma in šli, na pot. No, na Pot.
Biografija enega naših največjih (tako in drugače) košarkarjev me je zanimala, še preden je izšla. Nestrpno sem jo pričakoval in se skoraj takoj lotil branja, težko pa rečem, da me je navdušila. Pa čeprav ima odlične nastavke …
Najbrž nekaj tednov pred uradnim izidom in predstavitvijo avtobiografije sem bil na dogodku, kjer je imel Aljoša Žorga ob sebi še svojega starejšega soigralca in enega najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, Iva Daneua ter legendarnega trenerja, Zmaga Sagadina. Ob kopici zanimivih anekdot in razmišljanj ter sproščenem pogovoru sem prišel do dveh zaključkov: biografija Aljoše Žorge bo zelo razgibano in večplastno branje ter kdaj bosta biografiji izdala tudi Daneu in Sagadin?
Nemalokrat se mi je med branjem v misli prikradla nesrečna biografija Andreja Stareta – Minister Gregor pa nič; za katero sem vedel, da ima ogromno potenciala, ki pa je ostal popolnoma neizkoriščen. Vsebinsko in pripovedno je Žorga Aljoša osebno veliko bolj zanimiva in razgibana, a Aljoša Žorga ni pisatelj. Upam si trditi, da zanimiv sogovornik, odličen pripovedovalec, ni pa pisatelj.
Otroštvo in mladost, njegovi začetki in prvi košarkarski koraki ter seveda odrekanje za kakršenkoli napredek. Veliko odrekanja. In to v časih, ko niti članski igralci za svoje delo (torej igranje košarke) niso bili plačani oziroma z drugimi besedami – so to počeli amatersko. Statusov športnikov ni bilo. Tisti, ki so imeli službe, so morali jemati dopust, da so lahko hodili na priprave, tekme in tekmovanja, trenirali so pa zvečer, v prostem času.
In še vedno so bili to časi, ko je imela Ljubljana tisto pravo, svojo Olimpijo. Niti Hale Tivoli takrat še ni bilo, ampak so tekme igrali kar na zunanjih igriščih, o opremi rajši ne bi. Olimpijo, ki je bila predvsem po zaslugi genialnega Iva Danuea med najboljšimi v tedanji Jugoslaviji. Jugoslavija, katere trenerska filozofija in igralska šola je bila med najboljšimi v Evropi in svetu. In če sem pred časom pisal o trenerju Pešiću in njegovi karieri – tako igralski kot trenerski; ter vseh tedanjih in večnih velikanih košarke – morda sem med njimi po krivici izpustil Žorgo. Biti pod drobnogledom Žeravice, igrati skupaj s Koračem, Plečašem, Jelovcem, seveda Danueom in tisto generacijo, ki je bila takrat v evropskem in svetovnem vrhu, ni bil mačji kašelj.
In Žorga to v svoji avtobiografiji opisuje in razlaga. Kako in zakaj, s kom ter na kakšen način. Zabavnih anekdot ne zmanjka, pa zagotovo ni vključil vseh. Še enkrat – to so bili časi amaterizma ali pa recimo polprofesionalizma, ko so si košarkaji sami kupovali opremo, ko ni bilo sponzorskih vozil in klubskih stanovanj ter plač. Pa so kljub temu igrali, ker so to želeli. In prav spomnim se, kako je Zmago Sagadin na tistem pogovoru bruhal žolč nad trenutnim stanjem košarke in še enkrat več pogoltnimi Američani, ki želijo vse in ker očitno nimajo več dovolj talenta, mogoče niti znanja, so že na univerzitetni ravni začeli ponujati neverjetne pogodbe mladim evropskim igralcem (vprašanje pa je, kako se bo to spremenilo s prihodom Trumpa na oblast in njegovim odnosom do »priseljencev«). Mi se čudimo, zakaj vsi bežijo v ZDA, na univerze, ki jim bodo dale najbrž boljšo izobrazbo kot pa športno znanje, v ozadju pa so lahko milijonski zneski! Milijon ali pa nekaj sto tisoč dolarjev, ki jih recimo ponudijo 18-letniku, da pride na njihovo univerzo. Znesek, ki ga kot igralec skoraj zagotovo ne bo nikoli dobil. Načrtno uničevanje konkurentov. Dejstvo je, da z ameriških univerz še noben – vsaj ne Slovenec; ni prišel boljši in pustil pečata. (Pa ne govorim le o košarki, saj se lahko spomnimo tudi sester Kejžar, Sare Isaković, najbrž tudi kakšnega odbojkarja, mogoče celo smučarja.) Tedaj, v šestdesetih in sedemdesetih, da potem o osemdesetih (projekt Bormio) sploh ne izgubljam besed; so igralci ostajali v svoji državi, v največjih klubih (ponavadi domačih), trenirali in igrali in tudi zato je bila jugoslovanska klubska in reprezentančna košarka na takorekoč nedosegljivem nivoju.
Nazaj h knjigi. Avtorja razumem, da je želel predstaviti in osvetliti tudi svojo poklicno pot, ko se je košarkarska enkrat zaključila. Nenazadnje je bila povezana tudi s košarko, sploh z Olimpijo. Ampak je tega morda preveč. Ali je v taki knjigi potreben skoraj preveč domač pogovor z Goranom Dragićem in razmišljanje o Luki Dončiću? Najbrž ne. Bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi vključil koga iz svoje generacije.
Tisto, ob kar sem se skozi branje ves čas spotikal, je bilo, hm … Ogromno pravopisnih napak – pa to niso le dvojni presledki, zatipki, ampak izpuščene črke v priimkih, celo površno zapisani priimki košarkarjev in stavki, ki nimajo ne repa, ne glave. Košarkarska žoga, ki krasi naslovnico, je vsaj za moj okus povsem nepotrebna med besedilom. Citati, za katere se zdi, da so vzeti kar s spleta, ravno tako ne. Vsaj za eno fotografijo je jasno videti, da je zrcaljena, podpis pod njo je obupen. In tudi pri samem zapisovanju se vidi, da Žorga nima teh znanj in veščin, saj je skoraj vsak stavek svoj odstavek in … lektor, korektor, oblikovalec in še kdo so sicer zapisani, a nimam občutka, da so opravili svoje delo. Urednik bi bil več kot potreben, da bi usmeril vse skupaj in postavil v nek bolj privlačen in berljiv kontekst. V tem, tehničnem delu, je svoje delo pravzaprav še najbolj celotno opravil ilustrator Franci Nemec, saj so njegove ilustracije, mestoma karikature, prav zanimiva poživitev in osvežitev.
Žorga Aljoša osebno je avtobiografija, ki jo bodo ljubitelji klasične (jugoslovanske) košarke z veseljem brali. Seveda vem, da mnogi bralci nimajo te skoraj poklicne deformacije in večine v prejšnjem odstavku omenjenega ne bodo niti opazili, mene pa je zmotilo in mi nemalokrat odvrnilo pozornost od branja. Ne glede na to, pa gre za zanimivo in vsebinsko polno branje, ki bo tiste starejše (to pomeni štirideset let in navzgor) spomnilo na zlate čase košarke.
Tok ljubezni Alaina de Bottona je najbrž še ena tistih knjig, ki je v moje roke prišla v nekem od višje sile danem trenutku. Ljubezenska oz. kar življenjska zgodba o Rabihu in Kirsten, dveh zelo različnih posameznikih, ki pa se trudita skupaj pluti skozi življenje.
Star sem 45 let, skoraj dve leti sem samski (čeprav kot oče treh najstnikov težko trdim, da sem kadarkoli sam in če k temu dodam še vedno pestro in predvsem kreativno dogajanje v glavi, toliko manj), pred tem sem bil dobro leto v dveh nenavadnih in ponesrečenih razmerjih, skozi katera sem predvsem celil rane po ločitvi (in koncu skoraj četrt stoletja trajajočega razmerja) in iskal samega sebe. Nisem prepričan, če sem se že povsem našel, vsekakor pa mnogo boljše vem, česa in koga si želim ter česa in koga ne. V tem času sem si zastavil ničkoliko vprašanj – od tega, kaj je šlo narobe do seveda tistih, kaj je narobe z mano. Nehal sem se spraševati, kaj je narobe z drugimi, ker sem se skozi leta naučil, da človeka sprejemaš z vsemi napakami in so ponavadi prav napake in različnosti tiste, ki dva pravzaprav zbližujejo in združujejo. Do neke točke, seveda, ko postanejo preveč in povzročijo razhod.
V knjigi Tok ljubezni sta glavna junaka stara trideset let – torej sta dala čez določeno mero življenjskih (pre)izkušenj, partnerjev, bila opita od sladke ljubezni, zaužila pa sta tudi nekaj grenkih pilul razočaranja in razhodov. Iskrica med njima preskoči bolj ali manj naključno. Previdnemu tipanju sledi prvi zmenek, pa kmalu prvi spolni odnos, skupno življenje, spoznavanje staršev, prijateljev, usklajevanje službenih obveznosti, pa poroka, otroci in recimo življenjske preizkušnje v zrelih letih. Ali jima je vedno krasno in lepo? Ne, nikakor. Še tako lepa in trdna ljubezen je težko takšna, življenje pa sploh ne. Vsak dan je pravzaprav bitka.
Pridejo trenutki, ko se vprašaš, kaj si videl oz. vidiš pri partnerju? Ali je to res oseba, s katero (recimo) želiš preživeti preostanek življenja? Pomisliš na vse napake – vedno so najprej napake!; in šele potem na tiste dobre stvari. Tehtaš. Ko oziroma če enkrat v razmerje pridejo otroci, to pomeni nove izzive. Nove osebe, nenavadna mešanica genov in osebnosti, ki te v slabih trenutkih lahko spomnijo na vse izstopajoče napake partnerja – ja, spet najprej opaziš napake in le s težavo priznaš, da je polovica kromosomov tvojih! Otroci odraščajo, postajajo vse bolj samosvoji, vse bolj ti gredo na živce, da o partnerju ne izgubljamo besed. Postaneta tujca. Spolno življenje postane dolgočasno – če sploh je, ker sta vmes seveda pozabila na te potrebe; zgodi se »napaka«, skok čez plot, grize slaba vest in … potem pridejo na vrsto zakonski svetovalci, psihoterapevti in ostale psiho- osebe, ločitev se zdi neizbežna. Včasih se zgodi, drugič partnerjema uspe zakopati bojne sekire, skupaj si ližeta bojne rane in življenje gre dalje.
In ne, ne govorim več o sebi, pa čeprav – najbrž ste se prepoznali, kane? Morda ne v vseh točkah, v nekaterih pa. Ampak to je zgodba te knjige, to je zgodba Rabiha in Kirsten. To je pravzaprav zgodba Toka ljubezni, zgodba ljubezni in življenja.
Moram sicer priznati, da mi je bila knjiga sama po sebi na trenutke preveč pokroviteljska, nekakšen priročnik za psihoanalizo in psihoterapijo, vse skupaj pa vešče zavito v ljubezensko zgodbo. Dejstvo je, da avtor skozi zgodbo zelo spretno prikaže najpogostejše zmote, s katerimi se v razmerju soočamo in spopadamo. Napačne odzive, čeprav me je tukaj pravzaprav najbolj zmotil pokroviteljski ton v stilu »Rabih bi pravzaprav moral storiti to in to …« ali »Kako drugače bi bilo, če Kirsten namesto tega in tega rekla to in to …«. Podobno kot pri še tako zanimivih priročnikih za npr. vzgojo otrok ali psov, se pač vsi zavedamo, da si niti dva otroka (ali dva psa) nista enaka, pa čeprav sta lahko od istih staršev. Še tako dobronameren stavek, ki je zapisan v knjigi kot priporočljiv ali primernejši, bo pri vašem partnerju morda izzval samo še več nejevolje oz. nek slab odziv.
Kaj sem se iz Toka ljubezni naučil sam? Ljubezen se zgodi. Pogosto, kjer, ko in s komer to najmanj pričakuješ. Kaj bo sledilo, pa je odvisno od številnih drugih dejavnikov – preteklih zgodb in tegob oz. križev, okolja, vzgoje, vzorcev, družbe … in sploh ni pomembno, ali sta osebi stari 18, 25, 30, 40 ali več let. Ljudje smo in vsi smo krvavi pod kožo. Avtor se tudi na tem področju sicer spusti na za nekatere zelo spolzek teren, a v današnjem času ne več tako nenavaden – monogamija, zvestoba, odprtost, poželenja in sanjarjenja, razvade … meje med normalnim, sprejetim in običajnim oz. vsakdanjim so vse tanjše. Knjiga je vsekakor zanimiva in jo je vredno prebrat, saj odpira oči, srca in misli.
Brana Jakubovića poznamo predvsem kot nepogrešljivega člana zasedbe Dubioza Kolektiv, občasno mi katero od družbenih omrežij predlaga (včasih pa, grobo rečeno, izvrže) kakšnega od njegovih pronicljivih zapisov …
Brano Jakubović je tisti, ki smo ga spoznali kot MC-ja med karantenskimi (še pomnite covid19?) koncerti Dubioze Kolektiv, vsekakor pa gonilna sila skupine. O Dubiozi Kolektiv sem nekajkrat že pisal in jim do tega dne ne morem očitati nič. Hvaležen in vesel sem, da živim v času, ko lahko uživam v njihovi glasbi. Videl sem jih takorekoč na njihovih začetkih in še vedno lahko uživam v njihovi novi glasbi in koncertih. Ne glede na okoliščine gre za odlične glasbenike, sposobne improvizacije kadarkoli in kjerkoli (pač ne bom pozabil njihovega nastopa na neslavnem zadnjem Rock Otočcu na Kopališču Laguna, ko je zmanjkalo elektrike ali pa njihovega fantastičnega nastopa v sklopu projekta New Sounds of Europe pod okriljem MTV-ja in MTV Adrie v Zagrebu pred le nekaj deset nastopajočimi, ko mi je postalo jasno, da gledam »nekaj velikega«), družbeno angažirani, vedno pripravljeni se postaviti na stran »malega človeka«, z izvrstnimi besedili in nastopi, kjer te glasba preprosto mora prepričati, sicer glasbe in moči sporočilnosti ne razumeš.
Tudi dejstvo, da so prisotni že dve desetletji, je zgolj potrditev, da vedo, kaj delajo. In čeprav se pogosto zdi, da je veliko tega gverilskega in spontanega (ob čemer se nehote spomnim na naše genijalce TerraFolk), pravzaprav ni, kar je pravzaprav predvsem potrditev, kako odlični, odločni in prepričani so v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo. Ni vse popolno, kar ponudijo, ima pa vsekakor svoj namen in pomen. Svojevrsten dokument časa. In v času, ko mnogi delajo samo zato, da delajo, je to vrlina in redkost.
Moje dubioze so – najbrž; izbor zapisov, ki jih je Brano objavljal na portalu Nomad.ba med marcem 2021 in avgustom 2024 in v katerih se lahkotno, predvsem z zdravo mero tipičnega bosanskega optimizma in humorja sprehaja skozi svoje odraščanje in mladost (v času vojne v BiH), razgibano doživljanje in preživljanje grozljivega vojnega obdobja, pa potem skozi glasbene začetke in vse do velike zgodbe, imenovane Dubioza Kolektiv.
Nemalokrat se boste pošteno nasmejali. Nekajkrat najbrž tudi bridko nasmehnili ali pač zamislili, ko vam bo Brano razgalil stanje duha, ki vlada predvsem v Bosni in Hercegovini. Plošča Firma ilegal se še vedno zdi tako neverjetno resnična. (Opomba: knjigo sem si kupil in jo prebral na en dah med dopustovanjem v BiH.)
In glede na to, da je Brano Jakubović ne le gonilna sila in takorekoč ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv (morda bi bil enako uspešen in prepoznan ter spoštovan tudi kje drugje), so Moje dubioze zanimivo in pomembno branje, ker odstirajo način razmišljanja, prilagodljivost ter voljo in moč spreminjati svet. Vse od tega, kako so med vojno in redukcijo elektrike našli način, da so bili za nekaj ur samooskrbni z elektriko, da so lahko poslušali plošči (pravzaprav kaseti) Nevermind in BloodSugarSexMagik, kaj se je dogajalo okrog slavnega U2 koncerta v Sarajevu, pa srečanja z Billyjem Gouldom (Faith No More), Chuckom D-jem (Public Enemy) in mnogimi drugimi, premikanja meja v glasbenem in dejanskem svetu, ko so se s kombijem vozili takorekoč po celem svetu in sporočali, da je glasba univerzalni jezik. Ustvarjalnosti, sprememb, upora, ljubezni, prijateljstva, revolucije. Enotnosti, povezanosti. Ja, kot zapisano – z eno besedo, univerzalnosti.
Seveda se boste zabavali in smejali ob zapisih o prevajanju iz bosanskega v hrvaški jezik ter nazaj, slovitih činč kablih (niso zgolj »debilni Bosanci« tisti, ki jih uporabljajo), zanimivih dogodkih na poljsko-ruski meji (Laibach bi znali kaj dodati), t. i. »misheard lyrics« v pesmi Bosnian Rastafaria, ki so (mogoče) poskrbela za njihovo hitro priljubljenost in sprejetost v hrvaški Istri, izvedeli boste tudi, kako je Slovenec Jernej Šavel (kitarist DK že kar nekaj časa) poskrbel za novo versko ločino – jernejce; ter še marsikaj zanimivega, zabavnega, nepredvidljivega … kaj naj rečem, dubioze pač.
Bojim se, da knjiga Moje dubioze ne bo kar tako prišla do slovenskega bralstva, kot bi vsekakor morala in bi si to zaslužila. Čeprav je skupina tudi pri nas izredno priljubljena in bi si knjiga zaslužila vsaj to, da jo je pri nas moč kupiti, o prevodu pa lahko zgolj sanjamo. Pri čemer se je treba zavedati, da bi sami zapisi skoraj zagotovo izgubili dobršen del izvirnega »žmohta«. Mogoče bi moral zapisati »šmeka«? Ampak, kot opozorilo in zavedanje – knjiga Moje dubioze je odlična in če imate priložnost, jo preberite. Ne bo vam žal.
Letošnja dopustniška bera tako kupljenih kot prebranih knjig je nekoliko manjša kot lani – zaenkrat štiri kupljene in dve prebrani. A nekaj je jasno – področje bivše Jugoslavije ima res odlične pisce in če so ti v BiH še vedno zaznamovani z vojno oz. posledicami le te, se npr. v Srbiji bolj spopadajo z dolgo trajajočo tranzicijo in psoledicami vseh grehov ne tako daljne preteklosti.
Crna duša mi je v odlično založeni sarajevski knjigarni buybook padla v oči že v prevodu – Black Soul, a sem se vseeno odločil za nakup v izvirniku. Ahmet M. Rahmanović nikakor ne sodi v generacijo mlajših ustvarjalcev, kar bi lahko razumeli glede na glavnega junaka, pogumnega Sarajevčana Hamzo, je pa celotno obdobje vojne (zloglasnih 1425 dni obleganja) z družino preživel v Sarajevu in nato odšel v Chicago, kar vsekakor pojasni tudi to, zakaj se tudi roman zaključi v Chicagu.
Crna duša je roman, akcijsko-zgodovinski-filozofski in mogoče v nekem delu tudi biografski roman. Rahmanović je tudi v preimenovanju Srbije v Smrdije in Beograd v Smrdigrad sicer zelo jasen, kdo so bili tisti glavni ne le krivci, ampak tudi zločinci v vojni, ki je v čudovitem Sarajevu in nasploh v Bosni in Hercegovini, pustila krvave sledi in neizbrisne brazgotine. A prizna, da niso bili zločinci le oni – ne more mimo ustašev, pa tudi posameznih zločinov domače vojske, ki jih je sicer težko primerjati z vsemi drugimi, a so se ravno tako dogajala. Iz nemoči, obupa …
Tisto, kar me je presenetilo najbolj, pa je ostrina, s katero se je lotil vseh mednarodnih »čuvajev miru«, ki so izgubili moralni kompas – in za katere se zdi, da ga še do današnjega dne niso našli!; in za katere bi lahko rekli, da so najbolj odgovorni za to, da se vojna ni končala prej. Sramotno. Spomnil sem se, ko sem lani v Ženevi obiskal muzej Rdečega križa in je bila tam druga svetovna vojna izpostavljena kot ena največjih sramot v zgodovini človeštva (in žal tudi številnih humanitarnih organizacij), ker tisti, ki bi lahko, pač niso reagirali. In kot razlagam otrokom – petdeset let po drugi svetovni vojni spet ni nihče reagiral in ustavil te norije in trideset let po BiH in Srebrenici, se zgodba ponavlja. In ker je to očitno že vzorec, se lahko vprašamo – ne morejo, nočejo ali ne smejo? Ker lahko bi, zlahka.
Hamza in še bolj njegov modri oče Avdaga v pogovorih s številnimi pretresata tako vlogo vseh teh mirovnikov, pa seveda domačih in tujih politikov, ne gre pa niti mimo vere. In ko mora Hamza v Chicagu (bodočim) doktorjem in številnim pomembnežem na kratko razložiti in iz prve roke povedati nekaj o vojni v njegovi Bosni (o kateri Američani prav veliko niso vedeli), je to v knjigi približno osem strani, ki se začnejo z besedo »čast« in na katerih avtor skozi glavnega junaka pove pravzaprav vse. Vse.
Zgodba? Glavni junak je Hamza, ki ga spoznamo kot vojaka domače, torej Vojske Republike BiH, ene od številnih enot, ki s soborci skuša obraniti domače Sarajevo. Pred ostrostrelci, pred obstreljevanjem z raketami različnih kalibrov in pred četniki. V zaključku večkrat zapiše – »ne ljudje, četniki«. Nekje blizu ima vedno vojaški nož tanto, ki ga je dobil v dar od očeta Avdage, ob modrih besedah katerega sem se večkrat spomnil tudi na svojega očeta, ki mi je govoril »Tvoji stari starši so odslužili dovolj vojaščine in pretrpeli dovolj vojne za še nekaj generacij vnaprej.«Avdaga je poseben, izredno zanimiv lik, njegova zgodba še bolj, saj avtor z njim poseže v neko upam reči zamolčano in zabrisano zgodovinsko obdobje, saj se je – mlad, naiven in zaletav; v času druge svetovne vojne pridružil nemški vojski. Takorekoč prostovoljno. In preživljal svojo agonijo, kasneje pa tudi njegova družina, nad katero je bil vedno velikanski vprašaj – čigavi so, komu pripadajo, v kaj verjamejo? A Avdaga se je nato s svojo ženo Azro – še ena zanimiva zgodba, ki bi si najbrž zaslužila svojo knjigo!; umaknil ter se trudil vso modrost tega sveta prenesti na svojega sina, Hamzo.
Hamzo – podobno kot še nekaj njegovih soborcev; hudo ranijo in prepeljejo v bolnišnico na način, ki se ga ne bi sramovali največji tajni agenti, superheroji in neuničljivi vojaki zadnjih petidesetih let. Le da skozi strani čutiš, vidiš in slišiš … ostrostrelce, ponorele četniške pozive, zapuščene sarajevske ulice polne ostankov trupel in vozil, popolno temo, ozke ulice, slavni Tunel spasa in tako naprej … Na točki, ko Hamzo pripeljejo v bolnišnico (ki je bila ravno tako tarča raketiranj, enako velja za porodnišnico in ne boste verjeli – srbska vojska je takrat trdila, da to zgolj zato, ker se tam skrivajo muslimanski – ne bošnjaški!; vojaki), je avtor spretno vpletel še enega velikih, a pogosto neimenovanih junakov vojne – doktorja Gavrankapetanovića. Če boste iskali odgovore, jih boste našli.
Tu pravzaprav pridemo do točke, zakaj – poleg tega seveda, da je želel braniti svojo domovino, svoj dom; se je Hamza sploh pridružil vojski, ko pa bi lahko zbežal. Pretresljiv prizor. Sam odide na bližnjo vzpetino, da bi preizkusil kamero, ki jo je dobil v dar od sorodnika iz ZDA in nehote posname tisto, kar ga je spremenilo. Na obisk se je z belim mercedesom pripeljal boter, sicer Srb. Ni bil sam, z njim so bili še štirje bradati, hm, moški. Hotel sem napisati gospodje, ampak ta zgodba nima prostora za cinizem. Hamzina žena Amra botra seveda sprejme z odprtimi rokami, nad obiskom je navdušena tudi njuna hči, v knjigi poimenovana Malecka(tudi boter je zagotovo imel ime, a je ves čas kar Kum), ampak … tisti bradati moški se želijo »pozabavati« z Amro, a ko ugotovijo, da od tega ne bo nič, ji Kum odseka glavo. In v naslednjem prizoru Malecko vrže v zrak ter jo dobesedno prereže na pol. Pomislite, zazrite se vase in iskreno povejte – ne bi tudi v vas nekaj počilo in vas spremenilo za vekomaj?
A čas za Hamzino maščevanje še ni napočil, še marsikaj se bo moralo zgoditi. Mami Azri pove oz. se zlaže, da je Kum prišel po Amro in Malecko ter ju odpeljal na varno v Nemčijo, očetu Avdagi ne more lagat. Očetu je jasno. Mladeniča v nekaj dneh preobrazi v bojevnika, modrega in poštenega, načelnega. »Ne ubijaj starih, žensk in otrok. Ne ubijaj nedolžnih.« mu med drugim položi na srce.
Pristnost in prepričljivost prizorov sta neverjetna. Še enkrat, svoje je naredilo okolje, v katerem sem knjigo bral. Obisk muzeja o vojni pod vznožjem Trebeviča, pa muzej zločinov proti človečnosti in spomini na muzej genocida v Srebrenici in tako naprej. Izpovedi, pričevanja, fotografije, predmeti …, pustijo svoj pečat. Ne dvomiš. Nenazadnje pa je povsem dovolj odpreti kakšno stran z novicami in vidiš, da se trideset let kasneje ni nič kaj veliko spremenilo. Genocid se znova odvija pred našimi očmi in mi znova molčimo in ne storimo nič. Sploh pa ne tisti, ki bi lahko kaj storili. Največji, najmočnejši, najpogumnejši. Tudi trideset let kasneje so v tej vlogi še vedno Združene države Amerike.
In prav tja, prek Rima in zanimivega poglavja v življenju, pot vodi Hamzo, ko enkrat okreva v domačem okolju. Avdaga in Azra ga odpeljeta iz bolnišnice, sprostita mesto za druge, ki jih redno vozijo in ki jih morajo oskrbeti. On je v božjih, torej Alahovih, rokah. Rim in nato Chicago. Ne razmišlja o maščevanju, ampak o življenju. Čeprav njegova duša črni … še toliko bolj, ko se presli v revno, torej dostopno, četrt Chicaga, med same temnopolte, ki v njem vidijo lahko tarčo. Hamza je pogumen, v svoji vojaški jakni, ki je »ne moreš kupiti, ampak jo moraš zaslužiti«, z ostrim umom se zoperstavlja in bori. Na »kahvo« prijazno povabi svojega soseda, ki ga opozori, da zelo verjetno v tisti četrti ne bo preživel niti dneva več. Preseli se. Na videz nekoliko mirnejšo četrt, ki ji vlada temnopolti Big Mike s svojo tolpo, stanovanje pa najde pri prijaznem Andyju (z vzdevkom Don’t worry Andy) in njegovi nekoliko bolj nezadovoljni soprogi. On je, podobno kot Hamza, svoj pekel vojne prestal, a v Vietnamu.
In potem v zgodbo vstopi še Jun (June), dekle iz nesramno bogate družine iz Montane, ki jo zanimata psihologija in estetska kirurgija, obožuje pa tudi klasično glasbo. Dolgo časa se med njo in Hamzo ne zgodi nič in vse deluje, kot da se nič tudi ne bo zgodilo. Hamza dela, skuša biti vesten državljan ZDA, se izogiba težavam (kljub temu, da v Chicagu odkrije tako srbske kot bošnjaške restavracije), a v trenutku nemoči in brezupa zapade v opoj alkohola. Točka preloma je, ko med prosjačenjem na uvozu na avtocesto prepozna bivšega soborca Dina in izve za usode vseh ostalih.
Nekaj časa mi je bilo nenavadno, zakaj se Hamza v vsem tem času ne oglasi staršem in ne vemo nič o tem, kaj se je dogajalo v Sarajevu. Razen tistega seveda, da se je zgodila Srebrenica, pa potem sloviti daytonski sporazum in da v BiH vlada mir. »Mir«. Potem pa Hamza Jun(e) pove, da pač oni taki so, drugačni. In ne glede na to, kako močne so družinske vezi, sta starša vedela, da se jima bo oglasil, ko bo to potrebno. Hamza se zateče k veri, v Koranu najde očetovo sporočilo in zgodba se počasi začne sestavljati. In potem, potem na ulicah Chicaga opazi Kuma …
Rahmanović zavzame stališče, da je ljubezen najpomembnejša. Tista sila, ki te žene naprej, sili živeti. Seveda pa ima vsak od nas tudi drugo, temnejšo plat. Katero bo izbral Hamzo? Ki je skozi Avdagina sporočila, molitve in razmišljanja prišel do spoznanja, da je Jun(e) tista prava.
Ali ima knjiga nekaj sivih lis? Ima. Ena je vsekakor sam zaključek in druga, ki mi ni dala miru, je Azrino (torej Hamzina mama) poreklo. Skozi roman je nekaj omemb glede tega, tudi Hamzina žena Amra se zdi neverjetno podobna (v sprejemanju in tistem kar jo zanima in veseli) Azri in potem je tu še Jun(e). Ampak vse skupaj ni tako zelo pomembno in nikakor ne vpliva na zgodbo.
Tisto, kar je vplivalo name, je dejstvo, da je (morda) dovolj groze in žalostnih spominov. Sarajevo je čudovito mesto, tako polno, živo, nepredvidljivo in … preprosto ima »tisto nekaj«. Ima ljubezen. In ob vseh krasnih pesmih – samo poslušajte Indexe, si Sarajevo vsekakor zasluži tudi eno veliko ljubezensko zgodbo. Mogoče ima Ljubljana v korenu imena »ljubezen«, Slovenija ima seveda »love«, ampak Sarajevo … če začutiš Sarajevo, čutiš ljubezen.
Med branjem knjige sem imel oči kar nekajkrat napolnjene s solzami, v ustih cmok, ustnice stisnjene. Tako zelo pretresljivo in pristno branje je to. Prav s tem namenom sem knjigo želel prebrati med bivanjem v Sarajevu in jo brati v bosanščini. K čustvenemu dojemanju so seveda pripomogli tudi obiski različnih muzejev in pomembnih zgodovinskih točk v samem Sarajevu. Kar pa seveda ne pomeni, da se vas knjiga ne bo dotaknila, če jo boste brali v Ljubljani, Londonu ali pač kjerkoli že. In tako kot sem si želel za Blank, sem vsekakor mnenja, da si tudi Crna duša zasluži prevod v slovenščino.
Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur.
Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tej razdvojenosti in še dodatnih težavah. Čigav si? Ne glede na to, iz katere države bivše Jugoslavije prihajaš oz. prihajajo tvoji starši in četudi si rojen v Sloveniji, ne boš nikoli Slovenec. Pač, si »od dol«. Saj veste, s tistim stereotipnim mehkim l-jem. In ko se ti avtorji (in avtorice, seveda, dovolite mi to menda nevtralno poimenovanje v moškem spolu) mogoče enkrat na leto odpravijo na obisk h kakšnim sorodnikom, kamorkoli že, so za njih takorekoč tujci. Janezi, prodane duše. In vsekakor se mi zdi, da tudi Selma Skenderović sodi v to skupino. In naj na tej točki – kot sem že tolikokrat omenil pri ustvarjalcih, katerih korenine so izven Slovenije; zapišem, da je njeno obvladovanje slovenskega jezika odlično. Ko sem pred časom po službeni dolžnosti prebiral komentarje in sporočila naših domoljubcev, me je kar bolelo ob njihovem bornem znanju njihovega materinega (ja, napaka je, vem, z razlogom) jezika, tj. slovenščine.
Vedel sem, da njena dela od nekje poznam in da sem na ta način že razmišljal. Zanimiv strip Iztoka Sitarja Dekliške oči ali O tem se ne govori prinaša upodobitvi dveh njenih del, zgodb – Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina. In že tam sem zaznal to razdvojenost in večno izpraševanje »kdo sem, čigav/a sem?«.
A vse to niso razlogi mojega nelagodja med branjem In če vsi pozabijo. Avtorica je junakinjo Zino (ali daljše Zineto) postavila v dve okolji, dve vlogi, v obeh je tujka. Ni pomembno, ali je od dol ali od gor, pač tujka. V svoji sobi v študentskem naselju, že prej na srednji šoli in sedaj na fakulteti, je pač muslimanka, ki se sicer ne zakriva, ne moli n-krat dnevno, a ne je svinjine, uživa alkohola in je preprosto čudna. Nihče se ne vpraša, kaj je v resnici za tem čudnim, nezaupljivim, previdnim in nenazadnje spoštljivim obnašanjem.
Nasilje, ogromno nasilja. Nad njo in mlajšo sestro Almo, občasno tudi nad mamo. S strani očeta. Z roko, pasom, prepognjenim pasom, zaponko na pasu ali pač, preprosto in na videz neboleče, z besedo. V vsakem primeru nepotrebno, kruto in neusmiljeno. In še bolj kot vse našteto – sprejeto.
Druga plat Zinine zgodbe se dogaja nekje na področju Kosovske Mitrovice, Prizrena in vseh teh nenavadnih vasic, kjer se mešata (ampak tega seveda ne želita!) predvsem bosansko in albansko prebivalstvo, če srbsko in kosovarsko pustimo ob strani. Kdo je kdo, kdo pripada komu, kdo ima več premoženja in kdo ima več pravic? Sorodniki in sosedje, nenavadne vezi, ki nam iz stavka v stavek odkrivajo in razkrivajo bridko ozadje, ki nam, Slovencem, ni znano, še manj pa jasno. In če smo pošteni – tudi marsikje pri nas ni drugače. Sploh pri tistih najbolj klenih, vernih in popolnih. Poniževanje žensk, ustrahovanje, trpinčenje, zanemarjanje, popolna izolacija in še kaj – vse to je povsem običajno. Karkoli iz teh okvirjev ali globoko zakoreninjenih navad izstopa, odstopa, je v resnici čudno. Zanikanje, zvračanje in preusmerjanje krivde in posledično nerazumevanje vse drugih ter obtoževanje na račun nehvaležnosti.
Prva beseda, na katero pomislim? Kruto. Res kruto. Nerazumljivo. Živimo v 21. stoletju, času največjega napredka, ko se ljudje žal vse bolj pogosto obnašamo slabše od živali. (Najbrž sem celo užalil živali, saj kot pravijo – živali v krdelu nikoli ne sledijo najbolj butasti, ampak najbolj sposobni, najpogumnejši, dejansko naj-nekaj, pri nas pa …). Med prebiranjem In če vsi pozabijo sem nemalokrat pomislil na roman Živela bom nizozemske pisateljice turških korenin Lale Gül. Podobna razmišljanja in podobne bitke.
In seveda, kar se ob tovrstnih knjigah vedno vprašam – koliko je biografskega? Ali je to avtoričin način spopadanja s spomini, z bolečino, travmami, nerazumevanjem? Vsekakor upam, da ne. Obenem si mislim, kako je to knjiga, ki bi jo morale brati generacije današnjih najstnikov, ki so prepričani da vse vedo, ampak nič nimajo, niti pravic ne, hkrati pa imajo – oprostite izrazu; polne riti vsega. Ali kot pravijo južno od sončne strani Alp – »tuđim kurcem koprive se mlate«.
Iskreno – In če vsi pozabijo ni prijetna knjiga, je pa vsekakor knjiga vredna branja. Pogosto brez dlake na jeziku – kot življenje. Kruto in neposredno – kot življenje. In ob koncu je človek vesel, da živi, kjer živi in je, kar je, ker … hja, čigav udarec pravzaprav bolj boli – tisti od človeka, ki bi te moral imeti rad ali pač od realnosti, v katero se vsak dan zbujaš?
Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in seveda tudi želen pristop igralcev.
Svetislav Pešić je eden tistih košarkarkih genijev s področja bivše Jugoslavije, ki je nase sicer opozoril že kot igralec, a v generaciji, s katero je rasel in igral (rojeni v obdobju po drugi svetovni vojni, npr. Čosić, Plečaš, Jelovac, pa tudi že Slavnić, Kičanović, Dalipagić idr.) ni mogel ravno dominirati, se je pa že tedaj kazal z izredno košarkarsko inteligenco in bil že kot igralec podaljšana roka trenerja. Kariera v beograjskem Partizanu je bila zaznamovana s sporom s trenerjem, svoj vrhunec je doživel pri sarajevski Bosni, s katero je konec sedemdesetih osvojil tako naslov državnih prvakov kot pokal (kar takrat ni bilo niti približno enostavno), bili pa so tudi prva jugoslovanska ekipa z evropsko krono – leta 1979 so bili najboljši v tekmovanju, ki mu danes rečemo Evroliga. Iz igralskih oblačil se je dobesedno preoblekel v trenerska in nadaljeval svoje delo pri Bosni, tisto še bolj pomembno obdobje pa je nastopilo, ko je postal trener mlajših jugoslovanskih, torej državnih selekcij.
Tudi v knjigi daje izredno veliko poudarka t. i. »projektu Bormio2 – v Bormiu je leta 1987 potekalo svetovno prvenstvo U-19 (torej za igralce mlajše od 19 let), kamor je Pešić pripeljal igralce, s katerimi je v prejšnjih dveh letih osvojil dve zlati medalji na evropskih prvenstvih za mlajše, torej v U-16 in U-18 kategorijah. Pa ne le igralce – vzpostavljen je bil sistem in lahko rečemo, da je bila vzpostavljena jugoslovanska filozofija košarke, ki je bila in je še danes takorekoč med najboljšimi na svetu. V tisti generaciji so izstopali Toni Kukoč (izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva), Dino Rađa, Vlade Divac, v ekipi je bil tudi že Aleksander Đorđević, pa Miroslav Pecarski in tudi »naš« Teoman Alibegović ter recimo Luka Pavičević. Igralci, ki so kasneje tvorili steber jugoslovanske ter nato hrvaške in srbske košarke, bili najvidnejši člani največjih evropskih klubov – med katerimi so bili tedaj jugoslovanski!; viden pečat pa so pustili tudi v ligi NBA. Ni šlo le za igralce ali trenerja. Šlo je za selekcijo, spremljanje, analizo, priprave, povezanost, način igranja in razmišljanja in seveda bi kdo lahko rekel, da ni težava biti dober trener in zmagovalec s takimi igralci, ampak po drugi strani – lahko je še veliko težje. Ampak Pešić, ki je izhajal iz filozofije Nikolića, Žeravice in drugih trenerskih velikanov, je uspel.
In če bom v nadaljevanju naštel igralce iz te zlate bormijske ekipe in druge že uveljavljene, je treba na tem mestu izpostaviti tudi številne jugoslovanske trenerje, ki so tedaj želi uspehe trdega dela – Tanjević, Ivković, Maljković, Novosel, Jelovac, kasneje tudi Skansi in drugi.
V finalu so bili boljši od Američanov, ki so tedaj igrali z univerzitetnimi, tj. bodočimi NBA, igralci – tako v tedanji ekipi najdemo npr. Garyja Paytona, enega najboljših organizatorjev igre v devetdesetih, Larryja Johnsona (ki je kasneje recimo igral z Divcem pri Hornetsih) in Staceyja Augmona.
Seveda pa projekt Bormio ni pomenil le te ene zmage, enega naslova svetovnih (mladinskih) prvakov, ampak je pomenil prihod nove generacije, ki bo v članski ekipi igrala skupaj z Draženom Petrovićem, Juretom Zdovcem, Zoranom Čuturo, Željkom Obradovićem, Žarkom Paspaljem, Stojanom Vrankovićem, Predragom Danilovićem in mnogimi drugimi, torej velikani jugoslovanske in svetovne košarke. Ekipa, ki je naslednje leto na olimpijskih igrah (1988) osvojila srebrno medaljo, bila potem najboljša na evropskem (1989) in svetovnem prvenstu (1990) ter še leto kasneje na tistem znanem evropskem prvenstvu(1991), ki ga je Jure Zdovc predčasno (dobesedno tik pred polfinalom) zapustil zaradi slovenske osamosvojitve in vojaške agresije. In ne gre pozabiti, da so jim tedaj nasproti stale izvrstne reprezentance Španije, Italije, Grčije, Sovjetske zveze in seveda ZDA. (Ja, pogrešam tiste čase, ko se je igrala čudovita in navdihujoča košarka). In saj veste – to je tista reprezentanca (mogoče so jo Atomsko Sklonište predvideli že konec sedemdesetih v svoji pesmi Ne cvikaj generacijo?), okoli katere se še vedno krešejo mnenja, da je bila najbrž edina, ki bi lahko enakovredno igrala (in morda celo premagala) sloviti, en in edini Dream Team 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni.
Obenem je projekt Bormio za Pešića pomenil vrhunec in zaključek oz. široko odprta vrata za nove priložnosti. Precej nepričakovano ga je prepričala ponudba iz države, ki je prej kot po košarki slovela po nogometu – iz Nemčije. Ampak Pešića je – kot priznava; prepričalo prav to, da ni prišel v nek postavljen in delujoč sistem zvezdnikov z velikimi pričakovanji, ampak je bil on tisti, ki je gradil sistem, brusil igralce in – pomnite evropsko prvenstvo v košarki leta 1993? Jaz se ga bolj spomnim po tem, da je Dražen Petrović v kvalifikacijah za to prvenstvo odigral svojo zadnjo tekmo, proti Sloveniji in naslednjega dne umrl. Nemčija pa je na domačem prvenstvu postala evropski prvak. Z ekipo, kjer je bil največja zvezda pravzaprav trener, Svetislav Pešić.
Sledilo je sedemletno obdobje pri berlinski Albi, kjer je nadaljeval svoje delo iz nemške reprezentance – gradil je sistem, vzgajal trenerski štab, filozofijo, izbiral in vzgajal igralce, klubsko kulturo in tako naprej. Vse tisto, zaradi česar je nemška košarka – klubska in reprezentančna; še danes v evropskem in blizu svetovnega vrha. Pa nova sprememba – vodenje jugoslovanske reprezentance (takrat npr. z Bodirogo, Stojakovićem, povratnikom Divcem in drugimi) in najprej osvojeno zlato na evropskem prvenstvu 2001 in potem eno največjih presenečenj v svetovni košarki – po 11. septembru 2001 je naslednje leto v Indianapolisu potekalo svetovno prvenstvo v košarki. Za Nemčijo je takrat recimo igral sin Svetislava Pešiča, Marko Pešić, za ZDA pa med drugimi Reggie Miller, Paul Pierce, Baron Davis, Shawn Marion, Ben Wallace, Michael Finley in Elton Brand. In za Jugoslavijo? Poleg prej omenjenih še Rakočević, Jarić, Drobnjak, Tomašević in Gurović, odlični ekipi pa sta imeli takrat tudi Brazilija in Argentina (na koncu drugi), Nemčija pa je imela takrat v svojih vrstah Dirka Nowitzkega (najboljši strelec, najboljši igralec prvenstva, sicer tretje najboljše ekipe takratnega svetovnega prvenstva). In vsemogočne ZDA? Najprej so jim mero vzeli Argentinci, v nepričakovenm četrtfinalnem obračunu še Jugoslavija in nato v tekmi za 5. mesto (!) za nameček še Španija. Jugoslavija je bila v finalu po podaljšku boljša od Argentine. Saj vem, vse te statistike si lahko preberete kjerkoli na sevtovnem spletu, ampak v My Game My Way boste o tekmah, pripravah in razmišljanjih lahko brali iz perspektive tistega, ki prevzame odgovornost za poraz, trenerja.
Po še enem kariernem in trenerskem vrhuncu je Pešić šel novim izzivom naproti – med vrhunce vsekakor lahko zapišemo trojno krono z Barcelono (špansko prvenstvo in pokal ter Evroligo, vse v isti sezoni, kar je v košarki prej izjema kot pravilo), pa razgibano klubsko popotovanje po Evropi (Španija, Italija, Nemčija, Srbija, Rusija), leta 2021 pa je znova sedel na klop srbske košarkarske reprezentance. Tu je bil Miloš Teodosić, eden najbolj kreativnih organizatorjev igre 21. stoletja, pa seveda Nikola Jokić, v tem trenutku zagotovo eden najbolj inteligentnih košarkarjev, prvak lige NBA in MVP. Srebro na svetovnem prvenstvu 2023 (poraz proti Nemčiji) in bron na olimpijskih igrah 2024 (zmaga proti Nemčiji in lepo ali grdo, poraz v nenavadni polfinalni tekmi proti ZDA). In če se je ne več najmlajšemu Teodosiću Pešić skoraj zlahka odrekel, je ekipo gradil okoli Jokića in njegove genialnosti (povprečje na olimpijskih igrah 19 točk, 11 skokov in 9 podaj), mu dodal Bogdanovića, Micića, Petruševa, Avramovića, Marinkovića, Jovića in mnoge druge. Kje bodo na letošnjem evropskem prvenstvu? Visoko, najbrž/morda višje od Slovenije. Zakaj? Tudi zaradi Svetislava Pešića. Igorju Kokoškovu s Srbijo ni uspelo to, kar mu je uspelo s Slovenijo, najbrž pa je vseeno postavil neke temelje, na katerih je Pešić uspešno gradil in žel uspehe. Pri nas ni uspelo niti Trifunoviču niti Sekuliću, pa čeprav imamo najbližji ekvivalent Jokiću – Luko Dončića.
Tisto, kar je pri knjigi všečno, zanimivo in privlačno, je vsekakor dejstvo, da je Pešić v svojih zapisih neposreden in iskren. S kom se je sprl, kdo je len, kdo je iznajdljiv, kdo zna goljufat, kdo je zabaven in kdo je strogo profesionalen. Kako je on krmaril skozi vse to – pomočnike, lastnike in menedžerje oz. športne direktorje klubov, s kom vse je imel opravka, s kakšnimi pričakovanji in zahtevami, zakaj se je določeno poglavje zaključilo prej, še pred vrhuncem. Dejstvo, da so zapise s sicer kratkimi, ampak sporočilno močnimi izjavami dopolnili Divac, Stojaković, Bodiroga, Rodl, Alexis, Schrempf, Welp, Gasol in mnogi drugi velikani evropske košarke, ki so Pešiću neizmerno hvaležni, da so bili del njegove kariere.
Pešićevi karieri v knjigi sledi še njegova (trenerska, košarkarska in nenazadnje življenjska) filozofija, ki ji pripade kar lep del knjige, ampak nam da vpogled v njegov način dela in razmišljanja. Na trenutke dolgočasno, na trenutke strokovno, ampak za vse tiste, ki jih košarka zanima – iz kateregakoli vidika že; vsekakor zanimivo branje. Predlagam ga tako staršem (perspektivnih) košarkarjev kot tudi slednjim – odrekanje, trening, odrekanje, trening oz. kot na neki točki zapiše Pešić – bistvo uspeha je ponavljanje. Torej, trening. Ni vse le talent, ampak je to zgolj začetek. In imeti dobrega trenerja, ne glede na to, ali je igralec na začetku svoje košarkarske poti, na točki prehoda med člane, pred vrhuncem ali na vrhuncu kariere, je odlična popotnica. In seznam igralcev, klubov in dosežkov Svetislava Pešića je občudovanja in spoštovanja vreden. Recept za uspeh? Ne, vsekakor pa smerokaz.
Kolegica (sem kar malo drzen s tem izrazom, a o tem kasneje) Nina Savčić mi je svoj (kratki) roman U lancima podarila, ko sva se poleti 2024 naključno srečala v Beogradu. Ninin spisek izobrazb in dosežkov ter tudi nagrad je dolg in sodeč po tem romanu, več kot zaslužen.
A zgodba se ne začne poleti 2024 v Beogradu, ko sem z otroki raziskoval srbsko prestolnico, ampak še leto prej, ko sva se z Nino po službeni dolžnosti spoznala v črnogorskem Sutomoru, kjer smo imeli delavnico komuniciranja v primeru nesreč. Torej – službena kolega. Drzno bi bilo reči, da sva pisateljska kolega, saj je njen jezik mnogo bolj dovršen, slog popolnoma drugačen in me pravzaprav ne čudi, da ima »za pasom« pester nabor dosežkov.
Branje njenega romana – v slovenščino bi ga najbrž prevedli kot V verigah (mogoče bi bilo primerneje okovih?); sicer ni preprosto. Brez poglavij, zelo strnjeno in brez jasnih razlik med premim in spremnim govorom, z mešanjem resničnega in domišljijskega sveta oz. sveta kot posledice omamljenosti – od zdravil, alkohola ali drog, mogoče pa tudi vsega trojega.
Neimenovani junak je zaposlen na spet neimenovanem, ampak zelo pomembnem ministrstvu. Glede na njegov odnos do dela in nadrejenih, pa tudi kolegov, je seveda cel čudež, da sploh še ima službo, kar seveda lahko razumemo tudi kot svojevrsten posmeh delavcem v srbski javni oz. državni upravi. Ima pa naš junak prav poseben dar in sicer nek prirojen občutek za domiselno, doživeto, po potrebi srce parajoče ali pač navdušujoče pisanje različnih govorov, posvetil in osmrtnic. (Malo sem se spomnil na Cvitkovičev Odgrobadogroba in sprva celo mislil, da zna zgodba zaviti v podobno smer.) V tem je tako dober, da mu je za službo pravzaprav vseeno in bralec se ne bo mogel znebiti občutka, da kar malo izziva, da bi ga odpustili, a se to ne zgodi. Odsotnostim, pijančevanju in pijanosti ter omamljenosti navkljub. Med branjem mi je bilo vse bolj jasno, zakaj mi je Nina v posvetilo zapisala »U nadi da če se zabaviti čitajuči …«.
In po spletu naključij naš junak spozna Jeleno. Sprva se zdi, da nič kaj privlačno, a zanj domala vilinsko, angelsko oz. bajeslovno žensko, ki ima za njega prav posebno nalogo – želi, da napiše avtobiografijo človeka, ki je pred kratkim umrl in si to (tj. biografijo) zasluži. Ne dobro, že kar odlično plačano delo, ki ga junak sprejme – sicer bolj zato, da bi kar največ časa preživel z njo, a dogovor je dogovor. Tako izve nenavadno življenjsko (ali pač morda povsem izmišljeno) zgodbo t. i. Generala, osamljenega starca, v katerem je Jelena prepoznala očetovski lik, on v njej izgubljeno hči, šlo pa je za človeka, ki je bil brezpogojno zvest Titov služabnik in ki je sploh v odnosu do svoje družine storil veliko napak. Tudi to, da se je odrekel lastni hčeri, kar je seveda obžaloval. Vse je vestno zapisoval v dnevnike, ki jih je izročil Jeleni, oni pa – kot delovno gradivo, našemu junaku. Med stranmi se seveda utegne skrivati kakšna skrivnost …
Tudi glavni junak se seveda sooča s številnimi (družinskimi) travmami – nenavaden odnos med očetom in mamo, izgubljen odnos med njim in očetom ter odnos med njim in mamo, ki vas utegne pahniti v stanje hudega nelagodja, predvsem v fazo izpraševanja. Raznolike oblike nasilja, veliko bolečine, želje po nadvladi ter takšne in drugačne odvisnosti, nekaj malega poželenja in ljubezni, predvsem pa veliko trpljenja. Avtorica je, odlično izobražena na tem področju, v pripoved vnesla kar nekaj literarnih, glasbenih in filmskih referenc, predvsem pa spretno drži tempo in na koncu poskrbi za dokaj nepričakovan preobrat.
Vsekakor je treba priznati, da je naslov U lancima več kot odličen. Nekaterim okovi in verige prijajo, ker jim je všeč bolečina, ker jih to vzburja in jih mogoče privede celo do nekega višjega stanja, drugačnega in prav posebnega užitka. Skozi vse to se skozi pripoved glavnega junaka sprehodi – in seveda občuti; tudi bralec knjige. Če sodite med tiste, ki vam tovrstne prakse in navade niso všeč, boste pač prisiljeni malo razmišljati izven običajnih okvirjev. Vsekakor pa – če boste le imeli priložnost; poiščite knjigo in jo preberite. Upam si sicer reči, da si zasluži tudi slovenski prevod, a ne vem, če ga bo dočakala.
Naslov knjige oz. biografije, po katerem boste ljubitelji jugoslovanskega rocka nemudoma vedeli, o kom knjiga govori. Gre za uvodni stavek pripovedne pesmi z istim naslovom na prvencu Das ist Walter in kot uvod v eno najbolj znanih pesmi – Zenica Blues.
Zabranjeno pušenje, ena najbolj znanih in zagotovo tudi poslušanih glasbenih zasedb iz tistega (osemdeseta 20. stoletja) časa. No, njihova poslušanost in priljubljenost tudi v zadnjih letih ni popustila. Nočete vedeti, kakšne cene dosegajo njihove vinilne plošče iz tistega obdobja. Nastali so dobesedno na ulicah in v kleteh Sarajeva ter v besedila prelili številne zgodbe z mestnih ulic, stanovanj, parkov, kleti in taksijev. Kljub punk koreninam so bili med začetniki novega primitivizma, ki so si ga potem lastili mnogi drugi, njihovo delo je bilo neločljivo povezano tudi s priljubljeno TV-oddajo Top lista nadrealista. Vse skupaj je občasno prekinil kakšen škandal, potem žal tudi vojna, zadnji dve desetletji pa tako ali drugače lahko spremljamo spor med nekoč glavnima akterjema – Sejom Sexonom in Neletom Karajlićem. In upam si trditi, da bo pekel skoraj zagotovo zmrznil in še kaj drugega za povrh, kot da bi videli tisto najboljšo postavo Zabranjenog pušenja še kdaj združeno na odru. In če se to zgodi, si bodo oder najbrž delili z Johnnyjem Štulićem in Videosexom.
Knjigo Patim to kao da je bilo danas, ki je na nek način veliko več kot biografija Zabranjenog pušenja in Seja Sexona, sta skupaj pisala Boro Kontić in Sejo Sexon (s pravim imenom Davor Sučić). Boro Kontić je bil tisti, ki je leta 1979 začel z radijsko domislico, imenovano Top lista nadrealista, ki je bila pravzaprav kolaž glasbe, različnih efektov in arhivskih posnetkov, vse skupaj z dodatkom tipičnega sarajevskega humorja. No, za preboj je poskrbel Zlatko Arslanagić (njega poznate predvsem kot glavnega ustvarjalca v skupini Crvena jabuka), ki je Bori ponudil nekaj več konkretne in izvirne vsebine – prva je bila napad in zasedba Radia Sarajeva s strani članov Top liste nadrealista.
Tako da ne skrbite – vse tisto, kar je kasneje počel Radio Ga-Ga, kar so in še vedno z jutranjim radijskim programom počnejo številne komercialne radijske postaje, je na nek način odkrivanje tople vode. Ekipa Top lista nadrealista je vse to in še kaj več, še kaj bolj drznega, predvsem pa izvirnega, počela na začetku osemdesetih. Seveda so imeli tudi oni odlične učitelje, predvsem pri Letečem cirkusu Montyja Pythona in na nek način tudi v stripovskem Alanu Fordu. Vedno znova stojim tudi za trditvijo, da Branko Đurić – Đuro (ki je bil nepogrešljiv del ekipe nadrealistov) v vseh oddajah in filmih, ki jih je produciral v zadnjih tridesetih letih, ni ponudil kaj bistveno novega, ampak predvsem izboljšane šale in prijeme Nadrealistov.
Zgodbi Top liste nadrealista (še vedno smo pri radijski različici) in Zabranjenog pušenja sta se odvijali takorekoč ena mimo druge. Nele Karajlić (s pravim imenom Nenad Janković) in Zena (s pravim Zenit Đozić) sta bila člana obeh nenavadnih sarajevskih kolektivov. Zabranjeno pušenje so bili tedaj – decembra 1980; čistokrvni punk band, ki je nastopal po kleteh, garažah, zakloniščih in pravzaprav vseh prostorih, ki bi jim danes težko rekli koncertno prizorišče. Bora Kontić je od prvega koncerta dalje verjel in bil prepričan, da gleda nekaj res velikega. Nekaj veliko večjega od Top liste nadrealista.
A bilo je to zelo stresno obdobje po Titovi smrti, ko šale, sploh pa s političnim prizvokom, niso bile najboljše sprejete. Nadrealistom in Zabranjenom pušenju je na pomoč priskočil takrat eden najbolj znanih sarajevskih rockerjev Milić Vukašinović – Mića (Vatreni poljubac), v njegovem krogu sodelavcev pa je bil tudi Goran Bregović (njega najbrž ni potrebno posebej predstavljati?), ki je Pušenju kasneje občasno veliko pomagal ter Zoran Redžić (basist v skupini Bijelo dugme, njegov starejši brat je igral pri Indexih), lokacija pa klub Mažestik. Zabranjeno pušenje, ki so tedaj že ustvarjali veliko lastne glasbe – prvo besedilo, ki ga je napisal Sejo Sexon, je bilo Anarhija all over Bašćaršija s kultnim verzom »Sejo se danes super osjeća«, ki smo ga kasneje rahlo spremenjenega slišali tudi v filmu Outsider, za katerega je glasbo ustvarjal Saša Lošić, frontmen Plavog orkestra, še enega nesmrtnega sarajevskega benda; pa je tedaj že pripravljalo prvenec Das ist Walter.
Mlajši boste ob omembi Das ist Walter najbrž pomislili na priljubljeno čevabdžinico, nekateri na pesem Dubioze Kolektiv Walter, starejši pa seveda na kultni film Valter brani Sarajevo z vsemi najpomembnejšimi jugoslovanskimi igralci tistega časa. Kdo je pravzaprav Valter? Narodni heroj Vladimir Perić – Valter ali … kot vidimo na koncu filma, mesto Sarajevo? No, kot zanimivost – lani sem si med pohajkovanjem po bivši skupni državi kupil strip Valter brani Sarajevo Ahmeta Muminovića in bil osupel nad podatkom, da so na Kitajskem (kjer so nad Valterjem navdušeni) prevod stripa natisnili v kar osmih milijonih izvodov!!! Za Kitajsko sicer drobiž glede na število prebivalcev, za nas pa …
In tu v knjigi Pamtim to kao da je bilo danas šele na sceno (ali med strani) stopi Sejo Sexon oziroma Davor Sučić. Sejo Sexon je bil glavni tekstopisec Zabranjenog pušenja in tisti, ki ste skupino začeli spremljati šele po razpadu bivše skupne države in po zaslugi uspešnice Možeš imat moje tijelo (z albuma FIldžan viška), boste morda presenečeni, da je bil Sejo sprva zgolj kitarist. Peti je začel šele potem, ko moral. Glavni pevec je bil dr. Nele Karajlić, izvrsten interpret in nastopač, poln norih domislic, kako še dodatno začiniti koncertni nastop, ki je bil praviloma vedno nekje na robu pogojno sprejemljivega.
Zabranjeno pušenje so za čas rajnke SFRJ izdali le štiri polnokrvne albume – že omenjenega Das ist Walter (1984), Dok čekaš sabah sa šejtanom (1985), Pozdrav iz zemlje Safari (1987) in Male priče o velikoj ljubavi (1989). Štiri plošče, za katere upam trditi, da bi jih moral imeti v lasti vsak ljubitelj kvalitetne jugoslovanske glasbe. Slabih skladb takorekoč ni, mogoče so samo tiste malo manj znane. Boro in Sejo pa nas skozi knjigo poneseta skozi ustvarjanje vseh štirih plošč in posamezne zgodbe – od Selme do Fikrete, Selene do Šekija (morda niste vedeli, ampak Šeki Gayton, bobnar in taksist, je bil kasneje bobnar Sokolov in nekaj časa njihov manager), Ibre do gospođe Brams in seveda vse do Pišonje in Žuge (ki sta bila resnični osebi), Vratnika, FK Sarajevo in FK Željezničar, izvedeli boste, ali je baba Atif v resnici obstajal, potem je tu seveda nesmrtni Asim Ferhatović – Hase in tako naprej.
Skozi vse to se prepletajo Nadrealisti, tudi njihov kasnejši prehod in uspeh na televiziji ter izdajanje kaset, pa afere – med najbolj slavnimi in zloglasnimi je seveda »Crko Maršal«, ves čas okoli skupine kot sateliti krožijo Milić Vukašinović, Elvis J. Kurtović, Goran Bregović, Đuro in njegova Bombaj štampa, pa Plavi orkestar in Crvena jabuka, za kratek čas Emir Kusturica, v duhu je tu pogosto Johnny Štulić (kot vzornik, zgled kreativnosti in pesnik z mestnega asfalta) in nemalokrat tudi Buldožer (predvsem z vidika nepredvidljivosti in kreativnosti), tudi mimo še enih slovenskih »enfant terrible«, Laibach, ne gre. Anekdote, mestoma zelo preproste razlage, cel pojem in kult novega primitivizma, kaj in zakaj se je dogajalo in zgodilo – skozi oči in pripoved takorekoč glavnega akterja.
In seveda je potem prišla vojna … Sarajevo kot smo ga nekdaj poznali in si danes domišljamo, da je spet tako, je iz enoločnice bratstva in edinstva postalo kotel sovraštva in nestrpnosti. Naenkrat je postalo pomembno, kaj je kdo, vojna pa je pokazala tudi, kdo je kaj. In tako kot je Sejo Sexon s svojimi, takrat smo jim rekli zagrebški Zabranjeno pušenje, izdal ploščo Fildžan viška, je Nele Karajlič v Beogradu izdal Ja nisam odavle. Obe takorekoč povojni plošči, a močno zaznamovani z vojno in duhom starega Zabranjenog pušenja. Sam sem imel takrat priložnost v razmeroma kratkem obdobju videti obe zasedbi – Sejova me predvsem zaradi neprepričljivega glasu in glasbeno malce nenavadne podlage ni prepričala, Neletova v slabo napolnjeni Hali Tivoli toliko bolj – punk-rock, povezovalne domislice in šale ter glas oz. izvedba kot je treba. Brez nekega – oprostite izrazu, političnega sranja in obsojanja.
Na tej točki, govorimo o koncu devetdesetih, so se zadeve med glavnima akterjema začele zaostrovati. In kot Sejo razloži v Pamtim to kao da je bilo danas, precej grobo, nespametno in – pa mi še enkrat oprostite, balkansko. Sejo Sexon kaj veliko sicer ne komentira, a pojasni dovolj, da bo tudi povsem neukemu bralcu postalo jasno, da je bil Nele Karajlić tisti, ki je šel čez mejo na področju spoštovanja oz. bolj kršenja avtorskih pravic. Dejstvo je, da Sejo ne oporeka plošči Ja nisam odavle, niti ne kasnejšemu delu pod imenom No Smoking Orchestra (kjer je sodeloval tudi Emir Kusturica) in žanru »unza-unza time«, ampak ima težave s tem, da je Nele pesmi (besedila, glasbo) in konec koncev celo ime skupine prodajal kot svoje. Prodajal. Seveda na ta račun tudi služil.
Sejo Sexon se v knjigi seveda loti tako medvojnega kot povojnega obdobja, iskanja prostora pod soncem, oživljenega in spremenjenega Zabranjenog pušenja, svoje vloge kot pevca in nastajanja novih plošč, kjer govorijo o novih temah, a skušajo ohraniti socialno angažiran in pripovedni duh osemdesetih. Ali jim uspeva? Presodite sami. Osebno mi je Fildžan viška povsem solidna plošča, tudi zadnja Karamba! (2022) ni napačna, izgubljati so me začeli pri Agent tajne sile (1997) in Bog vozi Mercedes (2001), tako da nekaterih plošč vmes nisem niti zaznal. Zdelo se mi je, da tokrat pa gre za odkrivanje oz. pogrevanje (lastne) tople vode in da nimajo kaj povedat, za nameček so bili takrat pri nas zelo aktivni Zaklonišče prepeva, ki so na trenutke zveneli kot slaba kopija kopije (sprva Riblje čorbe in kasneje Sejovega Zabranjenog pušenja).
Sejo Sexon verjame v svoje delo in verjame v Zabranjeno pušenje. Poleg tega je delal tudi glasbo za gledališče in film ter seveda veliko nastopal. Iz knjige je jasno, da s ponosom gleda na vse, kar je v dobrih štirih desetletjih delovanja ustvaril in dosegel. Kanček obžalovanja morda, ker so šle nekatere stvari tako daleč in se tudi on sam zaveda, da tistega Zabranjenog pušenja iz osemdesetih ne bomo nikoli več videli in slišali. Skratka – če radi poslušate Zabranjeno pušenje in želite izvedeti še marsikaj več, je potem to knjiga o vas.
In naj storim še en korak vstran. Pamtim to kao da je bilo danas je biografija. Edino kar v njej pogrešam, so pogledi in mnenja ostalih članov oz. ljudi, ki so (so)ustvarjali Zabranjeno pušenje, a po drugi strani knjiga ne nosi naslova npr. Avtorizirana biografija Zabranjenog pušenja. Nekaj več kot 300 strani. Diskografija in fotografije. V celoti je objavljenih nemalo besedil, ki so umeščena v sam kontekst pripovedi. Izvemo marsikaj, bodisi pozabljenega, zamolčanega ali celo skritega, mogoče nepojasnjenega. Nekaj časa nazaj sem pisal o avtorizirani biografiji skupine Niet in njenemu ustvarjalcu oz. piscu očital marsikaj – predvsem praznost. Pamtim to kao da je bilo danas pa poleg kopice znanega in manj znanega ponuja veliko vsebine. In je kot taka lahko tudi zgleden primer, kako napisati berljivo in zanimivo biografijo.
Na Luko Zorenča sem bil »opozorjen« že ob izidu njegove prve knjige Ris, izpoved bivšega pripadnika specialnih sil. Čeprav jo imam nekje na polici, sem jo preskočil oz. me čaka na branje in zagrizel v tole nadaljevanje …
Ali je bila odločitev prava in bi bilo morda vseeno boljše, da bi se z glavnim akterjem spoznal iz osnov, bom najbrž vedel, ko bom prebral Risa … Luka Zorenč se, poleg tega da je bivši »specialec«, specializiran za medicino, sicer zadnja leta ukvarja z izobraževanji in svetovanji ter drugimi pogodbenimi deli s področja taktičnih veščin, medicinske podpore in varnostnega svetovanja. Na prvi videz in tudi občutek – vojak. Čeprav to ni več. Ali se uporablja naziv pogodbenik, najemnik, plačanec ali kontraktor, zame so tovrstni ljudje vedno »mercenaries«, ta zanimiv izraz mi je ostal v spominu od mladih let. In kakorkoli me je na nek način navduševal, mi je šel obenem tudi vse bolj na živce. Pač, vojak.
V Dobri ljudje, vešči nasilja, se v uvodnem poglavju spoprime s precej težko odločitvijo, zakaj želi zapustiti vojsko, tvegati, ampak zaživeti drugačno življenje. Pa čeprav mu je jasno, da bo težko počel nekaj v drugačnem, običajnem svetu, ker je pač vojak. In čeprav Risa nisem bral, si upam trditi, da je bil Luka Zorenč predan vojak. Sposoben, profesionalen, učeč in prilagodljiv, tudi glede na situacije, v katerih se je znašel. Najbrž tudi eden tistih, s katerim nočeš »češenj zobat« po nekaj pijačah in po vse bolj bučečem navalu testosterona. Jasno je, iz opisov vseh teh svojih pogodbenih poslov in dogodivščin, da obvlada stvari, o katerih predava, svetuje in izobražuje. Medicina, taktika, varovanje. Lepo je brati o stvareh, o katerih veš nekaj, ampak pravzaprav nič, od človeka, ki jih obvlada. Naj bo to v afriški savani oz. sredi ničesar, v kakšni evropski prestolnici, na vse bolj podivjanem vzhodu (Rusija in Ukrajina) in najbrž še kje. Obenem je človek, ki ga najprej sesuje smrt matere in nato še brata. Vse znanje in veščine tega sveta ti potem ne pomagajo, ko se moraš soočiti s takšno izgubo, ko se je treba soočiti s strtim srcem.
Zakaj mi gre potem na živce? Ne morem reči, da zato, ker je vojak, čeprav priznam, da imam do vojakov pomisleke in da poznam nekaj neverjetno zoprnih posameznikov, ki so ali pa še vedno služijo domovini. (Ni nujno, da zgolj v uniformi Slovenske vojske.) Poznam tudi nekaj naravnost imenitnih ljudi iz vojaškega sveta, res pa z njimi težje sklepam neka tesnejša poznanstva. Drug svet. Svet, ki mi je zanimiv, a se v njem ne znajdem, ker nisem tak tip človeka. Biti obenem v »službi domovine«, varovati, pomagati, oskrbovati, svetovati in biti obenem tako poln sam sebe. Ne gresta mi skupaj ta človeška plat, skromnost in obenem kot pravijo »larger then life persona«.
Mogoče je imel tudi Zorenč s tem težave, ko je iz nekega urejenega in vodenega vojaškega okolja prišel na eno prvih pogodbenih zadolžitev v afriško divjino, kjer je bilo treba nenehoma improvizirati, se prilagajati in se še vedno včasih ni zgodilo nič. Iz prebranega bi si upal reči, da se je prav tam soočil z lastno majhnostjo in odvisnostjo od marsičesa (pa ne govorim o kakšnih substancah, ampak takorekoč o osnovnih pogojih za življenje). Tam so mu vojaška strogost, disciplina in tudi trening pomagali, da je zdržal. Ni pa se tam počutil prav dobro ali čisto kot on sam.
Za razliko tako od Rusije in Ukrajine, kamor je odšel tik pred izbruhom te še vedno divjajoče vojne oz. tik po začetku. Vojaški um ga tu ni pustil na cedilu, videl in razumel je, znal se je gibati, umikati in slediti varnostnim protokolom, nezaupanju in ves čas je imel vklopljen nek radar previdnosti. Prav iz teh dveh primerov se mi je zdelo tako zelo očitno, da bo za vedno ostal vojak.
Tisto, kar je pri sami knjigi treba omeniti, je vsekakor resničnost oz. pristnost. Dejstvo je, da si laiki življenje teh nekih svetovalcev, taktikov ipd. predstavljamo čisto preveč filmsko. James Bond, Jason Bourne, Ethan Hunt in mnogi drugi posebni agenti, da »zlobcev« niti ne naštevam, so pustili svoj davek. Tako kot mnogi avanturisti, ki potujejo po svetu in kažejo vse turistične bisere, pozabljajo pa na bedo. Ruševine, razvaline, revščino in pomanjkanje osnovnih pogojev za življenje. Tudi tistega, kar noben film ne pokaže, Zorenč pa jasno razloži in zapiše, kako težko je dobiti tako delo. Ne glede na to, kakšen strokovnjak si. Da moraš kdaj kaj narediti tudi brez plačila in na lastne stroške. Pa niso to le izobraževanja, ampak tudi prevoz, bivanje in tako naprej. Veliko več trnja kot cvetov in zvezd. Življenje, kruto in pogosto neprijazno.
No, v takih pogojih dela Luka Zorenč. Tako, lahko rečemo kar negotovo, Luka Zorenč živi. Ali pač vsaj je in je danes spet s trdim delom in predanostjo ter nenazadnje ljubeznijo do tega, kar počne, živi vseeno nekoliko bolj lahkotno. Zasluženo.
Iskreno, niti predstavljati si ne znam, kako bi osebno zdržal v takih pogojih brez nekega vojaškega urjenja in sposobnosti odrekanja. Ker vsi smo lahko pametni, kako bi šli pomagat tja in tja ali pa nenazadnje, kako bi šli živet na samoten otok brez vsega, kar nam je danes postalo del vsakdana (npr. elektrika, tekoča voda, stranišče, topel tuš, internet, streha nad glavo – ne berite tega v vrstnem redu!), ampak najbrž več kot nekaj dni ne bi zdržal nihče od nas. Kako pravijo – cena miru je visoka? Najbrž drži, ne glede za to, za kakšen mir gre.
Dobri ljudje, vešči nasilja ni knjiga za vsakogar. Področja, o katerih piše avtor, vas morajo vsaj malo zanimati, če so vam vsaj malce znana, toliko boljše in toliko bolj zanimivo. Če pa pričakujete vratolomne pregone po prestolnicah, visoko tehnološko opazovanje daleč od oči, izdaje na državnem vrhu, kovčke, polne denarja ali pa avanturistično preganjanje krivolovcev po afriških stepah in brezpotjih … no, tega ni. Ker tega pravzaprav ni.
maticpise.com 