Priznam, da o grški kulinariki nisem imel pojma, dokler nisem prvič obiskal Grčije. In ker to ni bil maturantski izlet, ki bi ga preživel v znamenju alkoholnih pijač, ampak neke vrste predporočno potovanje, povrh vsega pa na Kefaloniji …
Kako posebna je bila Kefalonija sem se prepričal sicer šele naslednje leto na otoku Samos, kjer je bilo od slastne grške kulinarike komaj kaj. Mogoče sva imela samo srečo, ne vem, ampak tisto, kar sva zjutraj še opazovala zoreti na vrtu za hotelom, je bilo zvečer v skladi oziroma na krožniku. Okus tistih paradižnikov, paprik, jajčevcev, kumar, oliv in druge zelenjave, mesa, prilog, poplaknjeno s šilcem (ali dvema) ouza ter njihovim vinom ali pivom … božanski zajtrki in nepozabne večerje, ko se je strežno osebje vsak večer znova čudilo, kako lahko dva Slovenca toliko pojesta. Z užitkom.
In res sem se razveselil, ko je izšla knjiga Okusimo Grčijo, ki jo je za nameček napisala Slovenka. Marjana Fras je poročena z Grkom in je kar 28 let živela v Grčiji in kot lepo zapiše uvodoma, je tudi sama grško kulinariko (ter običaje) začela spoznavati šele tedaj. In bila hitro prevzeta, saj je njihova res slastna. Avtorica v knjigi ni ostala le pri receptih, ampak je opisala tudi nekaj najbolj značilnih grških tradicij – kolednice in grško novo leto, pustni ponedeljek (oziroma apokria), veliko noč, krvne spore, kaj se dogaja ob krstih in kaj ob porokah, seveda pa ni mogla niti mimo grškega izvoznega artikla številka 1 – olivnega olja (ne spreglejte namiga za izdelavo naravnega mila!). In da pri vsem skupaj ne gre le za prepisovanje receptov, so ob receptih številna opažanja, namigi in tudi kakšna mala skrivnost, da so jedi še boljše.
Sama kuharica je razdeljena tipično (grško) – predjedi, juhe (ki za Grčijo niso ravno značilne in jih uživajo predvsem pozimi, da se z njimi pogrejejo), pa solate (ki jo tam dobite že na začetku in ne, kot pri nas, ob glavni jedi), nato pa zelenjavne jedi, pite, mesne jedi, pa seveda ribe in morske sedeže ter za piko na i, sladice. In ja, od grške kulinarike sem očitno prej poznal musako, čigava je baklava, si pa rajši ne upam spraševat.
Našli boste recepte za klasike, kot so humus s čičeriko in različne namaze (iz rumene leče, jajčevcev, …), različne »prigrizke« iz testa, raznolike in povečini zelenjavne juhe, seveda grško solato in tzatziki, slastne recepte za nadevano zelenjavo (paradižnike, bučke in bučkine cvetove, paprike), pa z rižem nadevane vinske liste (dolmadakie), njihove fantastične pite (sirove, špinačne, mesne, ribje, porove, …) in mesne jedi, kjer radi uporabljajo predvsem svinjino in jagnjetino, občasno tudi ovčetino in kjer ne gre mimo meni spet ljubega pasticia in musake, girosa in mesnih kroglic. Pri sladicah vas bo prepričala baklava, najbrž tudi halva ter razni zvitki.
Presenetijo namaz iz ribjih iker, simpatična predjed sove (ali kukuvagia), sufle s sirom (kjer znate imate težave z grškimi siri, ampak je tudi tu avtorica namignila, katere naše sire lahko uporabite), osebno so me kot »novost« prepričale bučkine polpeto s feto in pita z mlečno kremo. Zmesti vas znajo merske enote, saj so marsikje uporabljene skodelice in najbrž veste, da je skodelica po teži lahko zelo različna, avtorica pa uporablja kar običajne čajne skodelice. Tudi pri listnatem in vlečenem testu bodite previdni, če kupujete že pripravljeno, saj končen rezultat morda (najbrž) ne bo enak tistemu v knjigi.
Odlični recepti, prepričljive fotografije in če se boste malo potrudili z izborom zelišč (če imate kakšen domač zeliščni kotiček, toliko boljše) ter seveda samo pripravo, si boste doma brez težav pričarali kulinarično vzdušje Grčije. Brbončice se že veselijo …
Ivana Mitrevskega poznamo predvsem kot ilustratorja in striparja, ki ima samosvoj in prepoznaven slog. Tokrat se je podal na področje, ki so ga pred njim obiskali že mnogi – ekologija. In ne, to ni nič slabega, sploh, ker je v njegovem stripu kar preveč resničnega in s tem tudi žalostnega.
Volkulja Bela in čarobni gozd se dogaja na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp, v opisu in vseh bleščečih eko-nazivih pa bi lahko prepoznali tudi Kamniško Bistrico in Veliko planino. Ivan živi v Kamniku in ne preseneča, da se je odločil otroke opozoriti z zgodbo, ki se je (oz. bi se lahko) odvila v teh čudovitih krajih (malo sem lokalpatriota, saj sem tudi sam rojen Kamničan).
Volkulja Bela je (bila) resnična volkulja. Volkovi so krvoločni in strašni, jejo živali in seveda majhne otroke. Kdo je glavni negativec v večini pravljici? Seveda volk. Mnogi temu krvoločnemu značaju volkov že dolgo oporekajo, Mitrevski v stripu zelo lepo razloži, zakaj so volkovi pomembni za uravnotežen ekosistem in seveda, kaj ekosistem sploh je in zakaj je pomembna uravnoteženost. In ko se je volkulja Bela pojavila na področju Kamniško-Savinjskih Alp je seveda nastal preplah. Med ljudmi in seveda lahko rečemo, da tudi med živalmi. Preprosto zato, ker volkov v tistih koncih že dolgo ni bilo in tako kot volkovi niso vajeni novega okolja, tudi okolje ni bilo vajeno zveri.
Volkulja Bela je pametna volkulja, kar nas pri volku ne bi smelo presenetiti. In kaj hitro ugotovi, da nekaj ni prav. Vse lepo in prav, da se je živali bojijo in tudi s tem, da od nje bežijo ljudje, ni nič narobe. Ampak kaj v naravi počnejo vse zgradbe, kam izginjajo drevesa in rastline, kam bežijo živali, zakaj je voda daleč od neoporečne in od kod toliko vozil in ljudi? Bela opazi vse to in seveda kaj hitro pride do razloga – Extreme Eko letovišča. A to je le vrh ledene gore, ko se živali združijo, opogumijo in skupaj s pomočjo nekaj človeških posameznikov začnejo raziskovati, pridejo do naravnost grozljivih odkritij.
Gospod župan ima svojo računico in razloge, zakaj se zelo spretno obrača z vetrom. Poslovnež Jani Prekuc je tisti, ki skrbi za veter in je seveda namazan z vsemi potrebnimi žavbami, da je prepričljiv. Zabavna je vloga podgane, ki je tukaj označena kot raznašalka nevarnih informacij in bolezni, pa »sivo« ljudstvo, ki predstavlja veliko in po potrebi glasno množico, a vedno nekje na sredini, skrito, skoraj nevidno. V liku Kresnice bodo mnogi Kamničani prepoznali prepoznavnega fotografa in pronicljivega kritika lokalnega dogajanja. No, glavne so živali. Predvsem volkulja Bela, ki aktivira in dvigne okolico na noge.
Mitrevski je duhovit, zabaven, oster, iskren in neposreden. Spretno prikaže, kako se politika in gospodarstvo povezujeta z mediji in si pridobijo njihovo podporo. Seveda vse to počne na sproščen, igriv in otrokom jasen način. Obenem dregne tudi tja, kamor se skoraj ne sme – v eko in bio svet. Kako in zakaj, izveste v stripu.
Stripovska ekokriminalka na temo ekologije, varovanja okolja in razbijanja tabujev glede (krvoločnih) živali in razbijana iluzij glede poštenih (ekoloških) poslovnežev in ljudstvu prijaznih politikov, bi lahko bila obupna. Neberljiva, dolgočasna in morda celo preveč osebna, zamerljiva. No, ta ni takšna! Dialogi so res zabavni, posamezne domislice in iskrice se vam bodo vtisnile v spomin, sama vsebina pa je prepričljiva, da bodo otroci vsekakor začeli drugače razmišljati o vsak dan bolj perečih ekoloških temah. In ravno toliko, kot je Mitrevski kritičen, je obenem tudi objektiven, saj se zaveda, da je (eko) turizem še kako pomembna panoga, a je treba na vse skupaj gledati mnogo širše, kot pa le skozi prizmo (hitrega in čim večjega) zaslužka.
Namig za starše: strip najprej preberite vi, potem ga dajte v branje še otrokom in se potem z njimi pogovarjajte. Kako so razumeli položaj in vlogo živali, zakaj je pomembno ravnovesje v naravi in tako naprej. Tudi sam avtor je poleg stripa pripravil še nekaj poučnih vsebin in izhodišč, tako da vam tem za zanimiv pogovor ne bi smelo zmanjkati.
Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu
Dandanes je pisati knjigo o Milanu Kučanu nevarno početje. Še posebej, če se jo odločite izdati ob njegovem 80. rojstnem dnevu, v njej pa zbrati pričevanja, zapise, misli in spomine nanj. Spomnite se samo biografije Boža Repeta, ki so jo sežigali, kar seveda močno spomni na neke druge čase …
Prepričan sem, da ima na Milana Kučana vsak od nas kakšen svoj spomin. Večina bo najbrž pomislila na tisti njegov znameniti govor, ki ga je zaključil z besedami »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, morda na njegov ličen podpis ob letakih, ko je kandidiral za predsednika države … seveda se ga spominjamo iz neštetih športnih dogodkov in kot gostitelja številnih pomembnih državnikov, ki so v času njegovega predsednikovanja obiskali našo malo deželico. Sam se ga spomnim z ljubljanske tržnice, kjer sem v času študija eno obdobje opravljal študentsko delo. Kot je razvidno iz knjige, je gospod Kučan reden obiskovalec glavne tržnice in lahko potrdim, da se je mimo sprehodil vsaj enkrat tedensko. Okoli njega ni bilo nikoli videti nikogar, morda je s kakšnim znancem klepetal in človek v nobenem trenutku ni pomislil, da gleda na samega predsednika. Dvomim, da če bi bili takrat na voljo pametni telefoni, da bi cel dan delal »selfieje«, ker pač ni tak človek. Stopil je k sosednji stojnici, kjer je moja babica prodajala marcipan, prijazno pozdravil, naročil, plačal in še malo poklepetal. Prekmurec z Belokranjko. Jaz sem v strahu, kakšno traparijo zna povedat moja vedno iskrena babi, spremljal ta sproščen pogovor, ki bi ga pripisal dvema starima znancema, saj sem takrat nekaj pa že vedel o gospodu predsedniku. Lahko bi napisal tudi gospodu Človeku. V prvi vrsti sem ga spoštoval. Po tistem še toliko bolj. Najine poti so se potem še nekajkrat posredno »prekrižale«, ko je prišel na kakšnega od dogodkov in vedno znova – brez pompa, postavljanja, ampak z neko naravno človečnostjo, sproščenostjo, eleganco.
In potem mi v roke pride ta knjiga. Njen namen ni bil napisati hvalnico, ki bi poveličevala lik in delo Milana Kučana. Nikakor. Lahko rečemo, da je knjiga poklon – prijatelju, državniku, človeku. In kaj hitro sem se spomnil še enega Prekmurca, še enega človeka z veliko začetnico – Vlada Kreslina. Ta ista ljudskost, preprostost, dobrota, pa hkrati tako polno modrosti, znanja, izkušenj in vsega dobrega.
Priznam, da marsičesa o Milanu Kučanu nisem vedel. Vem, da ima zelo rad košarko, nisem pa vedel, da je v košarkarski ekipi igral centra. (Ne, ni šala). Morda je prav zaradi ravnine, v kateri je bil rojen in kjer je odraščal, tako zaljubljen v gore. In želim si zapisati, da človek, ki ima rad gore, ne more biti slab človek, pa nekdo drug to mojo misel močno zanika. Dandanes je v poplavi informacij včasih težko vedeti, kdo je res kaj naredil in rekel, zato so zapisi iz prve roke toliko bolj dragoceni. Vseh tistih, ki ga poznajo od malih nog in pravijo, da se kaj veliko ni spremenil. Mnogi tisti, ki so ga tako ali drugače spremljali – v pisarnah, gorah, na različnih konferencah in sprejemih, državniških obiskih, … Ljudje, ki so bili poleg – na sestankih različnih skupščin in predsedstev, na številnih kriznih sestankih in posvetih, ki so trajali dolgo v noč. Pa tudi ljudi, ki so bili z njim na nasprotnih bregovih in ki še danes priznajo, da se z njim v marsičem ne strinjajo. Ja, v knjigi najdemo tudi kakšno povsem konstruktivno kritiko, zelo razmišljujoč zapis ali pomislek. Ampak tudi ti ljudje Milana Kučana spoštujejo. Zato, ker on spoštuje njih. Pripravljen jim je bil prisluhnit, jih vprašat za mnenje, njihova mnenja je znal upoštevat, trudil se je biti pošten, pravičen in kredibilen. Politik velikega kova, enkraten državnik, imeniten predsednik, zanesljiv sopotnik, pronicljiv in duhovit sogovornik, preudaren mislec, človek, ki mu je bilo v prvi vrsti mar za druge.
No, ne želim, da bi sedaj ta moj zapis izpadel kot hvalnica Milanu Kučanu. Hvalnica knjigi že. Res mi je odprla oči. Potrdila, kako poseben in imeniten človek je. Politiki, gospodarstveniki, pripadniki manjšin, športniki, glasbeniki oziroma umetniki, tuji diplomati in politiki, njegovi sodelavci oz. zares dolga in razgibana vrsta ljudi, ki so bili z njim tako ali drugače povezani v 80. letih njegovega življenja. Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, kako spretno je preobražal slovensko politiko v sedemdesetih in osemdesetih, s kakšno nemirno mirnostjo je speljal slavni odhod slovenske delegacije s tistega usodnega 14. kongresa ZKJ leta 1990 v Beogradu ter seveda potem sam proces osamosvojitve, vključno z Brionskim sporazumom in marsičim, kar je sledilo. In prav nikoli ni sebe postavljal na prvo mesto, ampak je bil vedno del ekipe, ki je poskrbela za uspehe. Tu bi lahko stal kakšen neroden zapis o tem, kako je majhen človek lahko velik, ampak pri Milanu Kučanu lahko mirno zapišem, da je res velik človek. Ni jih malo, ki ga še vedno naslavljajo z gospod predsednik.
Žal je vedno več tudi tistih, ki ga ne spoštujejo in bi ga najraje utopili v žlici vode. Njihovih zapisov in pričevanj v tej knjigi ne boste našli, so pa omenjeni. Navedeni so tudi razlogi, zakaj je, kot je. Zakulisne politične igrice, še posebej tiste v času osamosvojitve, trgovina z orožjem, želja po prelivanju krvi in resni vojni, tisoč in ena laž pod pretvezo iskanja neke višje resnice in še bi lahko našteval. Kdo je stal za besedami in dejanji in kdo je lomil obljubo za obljubo, podtikal polena in po potrebi zarival nože v hrbet. Milan Kučan je stal in ostal, pokončno. Zato lahko pogleda v oči takorekoč vsakemu. Na neki točki vsak od nas poravna dolgove.
S političnega vidika je name največji vtis zagotovo naredil zapis Spomenke Hribar, ki kot ima v navadi, stvari zapiše brez olepševanja. In veliko pove ne le o Milanu Kučanu, ampak tudi o številnih drugih akterjih in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. Pa Ivan Novak, glavno gibalo Laibacha, za katere vemo, da so bili predvsem v osemdesetih oster trn v peti oblasti v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa Kučan označi za petega člana Laibacha. Seveda zgodovinar Božo Repe, pa po drugi strani gorski reševalec Janez Brojan, ki je bil eden tistih, ki so na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo, ali pa njegova »tajnica« Marina Dolničar, ki je z njim začela delati leta 1968 in vse do upokojitve. Svoja pričevanja so med mnogimi prispevali avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer, pa vplivni Sacha Goldman, ki je bil skupaj s Kučanom med ustanovitelji Mednarodnega kolegija, Christiane Hessel, vdova legendarnega borca za človekove pravice Stephana, poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, hrvaški predsedniški kolega Stipe Mesić in še in še in še. Pa domači pomembni in vplivni možje – od Mira Cerarja, Iztoka Čopa, Toneta Vogrinca, Rudija Zavrla in Iva Danuea prek Petra Čeferina, Zorana Jankovića, Dragana Živadinova, Uroša Lipuščka, karikaturista Franca Jurija in Matjaža Kmecla do Cirila Ribičiča, Jožeta Mencingerja in njegovega soimenjaka Mermala, Vlada Miheljaka, fotografa Joca Žnidaršiča, Sandija Češka in Mitje Rotovnika, številnih drugih gospodarstvenikov, predstavnikov narodnostnih manjšin in tudi čisto vsakdanjih ljudi, ki so omenjeni kje mimogrede, saj je gospod Milan Kučan nanje naredil res velik vtis.
Niso edini.
Veste, kaj bi res imenitno zaokrožilo to knjigo? Zapis Milana Kučana v stilu »kaj bi danes sporočil npr. 16-letnemu sebi«. Prepričan sem, da kaj veliko sicer ne bi spremenil, razen tistega, kar je v knjigi že omenjeno, bi bila pa to vsekakor pika na i. Če želite izvedeti, kdo je v resnici Milan Kučan, kako razmišlja in zakaj je sprejemal določene odločitve in na kakšen način – potem je to knjiga za vas. In če ga po tej knjigi ne boste spoštovali, potem ga ne boste nikoli. In mu s tem napravili krivico.
Kaj dobite, če združite 30 imenitnih zgodb in znamenite osebnosti? Znamenitne! In če veste, da je zgodbe zapisal Žiga X. Gombač, ste lahko prepričani, da bodo ne le zanimive, ampak tudi duhovite. Vse skupaj je v igrive podobe prelil Jaka Vukotič in v rokah se znajde imeniten strip.
V zadnjem obdobju smo v Sloveniji dobili kar nekaj zanimivih knjig v takšni in drugačni obliki, ki nas opozarjajo na številne bolj ali manj pomembne in znamenite Slovenke in Slovence, ki pa jih morda ne poznamo najboljše. Tudi na teh straneh boste lahko kmalu prebrali mnenje o knjigi Nepozabne, ki se je osredotočila na pomembne Slovenke, predstavil sem že stripovsko upodobitev Reformatorjev, pa Zgodovino Slovenije v stripu in zdaj še tole.
Žiga X. Gombač se je tudi tokrat v izhodišču poslužil dveh zanimivih likov, ki (predvsem mlade) bralce vodita skozi knjigo – tokrat sta to radovedni Brin (s pravim imenom Nabriti Brin) in nagajiva (beri: lumpasta) Ra Dirkka (s celim imenom Ra Dirkka Endivja Druga Gumijasta Rdečemodra Naglojezna). In če je Brin tisti, ki nam zgodbe predstavlja, je Ra Dirkka tista, ki želi zgodovino izbrisati. Žal imamo takih »radirk« zadnje čase kar precej, ki želijo zgodovino pisati po svoje in kot izvemo iz knjige, je bilo tako že v preteklosti, zato boste za nekatere v knjigi slišali prvič in bili navdušeni nad njihovimi dosežki in pomembnostjo. No, avtor je ta pristop uporabil že v knjigi Zgodovina Slovenije v stripu, kjer sta si nasproti stala deklica Živa, ki nas je vodila skozi zgodovina in se trudila, da Razpoka ne bi krojil zgodovine po svoje in ob tem še obogatel.
Kot omenjeno v uvodu, je v knjigi predstavljenih 30 znamenitnih in pomembnih Slovenk in Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi onkraj naših meja in ki dajo vedeti, da je vredno in pomembno vztrajati. In kot v spremni besedi lepo zapiše Kozma Ahačič, tu ne gre za instant zvezdništvo, po katerem danes vsi hrepenijo. Vztrajnost in pogum sta tisti vrlini, ki vam pomagata spreminjati svet. Tisto, kar te zgodbe loči od drugih, podrobno popisanih, je njihova preprostost – dve stripovski strani je pravzaprav povsem dovolj, da bo radovedneže zamikalo izvedeti še več in raziskovati dalje.
Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo Slavo vojvodine Kranjske poznamo vsi, pa ste vedeli, da gre za skupek kar 15 knjig in da je moral Valvasor za izdajo prodati grad Bogenšperk? Tudi o Mengšanu Hallersteinu je bila izdana vsaj ena odlična knjiga, pa ste vedeli, kako pomemben je bil ta Slovenec za astronomijo in da je celo izračunal število Kitajcev – vse to že v 18. stoletju. Osebno se mi niti sanjalo ni, da je bil prav naš misijonar Friderik Baraga tisti, ki je prvi zapisal legendo o lepi ameriški staroselki Pocahontas ali pa da je bil Lovrenc Košir pravzaprav izumitelj znamke, a je po spletu naključij (in morda tudi tega, da je bil Slovenec, ki je živel po avstrijsko oblastjo) ostal brez zaslug. Janez Puhar je izumil fotografijo na steklo, Janez Puh pa ne le kolo, ampak tudi čisto pravi avtomobil. Albin Belar je bil eden najvidnejših seizmologov na svetu, poleg tega je izumil žepni radijski sprejemnik oz. tranzistor, Friderik Pregl pa je za svoje znanstveno delo na področju kemije kot edini Slovenec prejel Nobelovo nagrado (res jo je prejela tudi Lučka Kajfež Bogataj, ampak ne samostojno).
Milana Klemenčiča poznate? Ne. On je pionir sodobnega lutkarstva, poleg tega je kot prvi pri nas delal barvne fotografije. In če poznate generala Rudolfa Maistra, borca za slovensko severno mejo, morate poznati tudi Marijo Maister, njegovo soprogo, veliko humanitarko in borko za pravice žensk. Angelo Piskernik sam poznam kot osebo, po kateri je poimenovan predel v bližini meni domačega Koseškega bajerja, bila pa je to pomembna naravovarstvenica, ki je zaslužna, da so se zaščitila števila pomembna naravna območja – od Triglavskega narodnega parka, prek Rakovega Škocjana do Krakovskega gozda. Priznam, sam sem v knjigi prvič slišal za Julo Molnar, blejsko podjetnico, ki je ustanovila in vodila enega najimenitnejših hotelov, ki je bil v marsičem prvi. Prva in sicer doktorica znanosti je bila Ana Mayer Kansky, ki je očetovemu nasprotovanju navkljub sama zbrala denar in odšla študirat v tujino, kar je bilo v tistih časih prej izjema kot pravilo. In če danes vsi poznamo plezalko Janjo Garnbret, o kateri se bodo ravno tako pisale knjige, smo imeli Pavlo Jesih, ki je bila odlična alpinistka (s soplezalcem Jožo Čopom sta kot prva preplezala sloviti Osrednji steber v Triglavski steber) in lastnica kar štirih kinodvoran. Spregledati ne gre še ene Slovenke, ki je bila prva – Kristina Gorišek Novakovič je bila prva pilotka na Balkanu in tudi prejemnica medalje za hrabrost. Tudi Branislava Sušnik sodi med pionirke – bila je antopologinja, ki je odšla raziskovat staroselska plemena v južni Ameriki in bila za to odlikovana z najvišjim paragvajskim redom republike. France Rode ima soimenjaka, ki je zaslužen za marsikaj, a v knjigi Znamenitni predstavljeni možak je izumil kalkulator!
Tu so recimo tudi čebelarski pionir Anton Janša, narodno zavedni pesnik France Prešeren, mecen Žiga Zois, uporniška Josipina Urbančič Turnograjska, sloviti znanstvenik Jožef Štefan, seveda Ivana Kobilca, pa naš veliki arhitekt Jože Plečnik, letalski pionir Edvard Rusjan, vsestranska svetovljanka Alma M. Karlin, pionir raketne in vesoljske tehnologije Herman Potočnik, ki je vplival tako na Američane kot Sovjete pri osvajanju vesolja in na samega Stanleyja Kubricka med ustvarjanjem filma 2001: Odiseja v vesolju, olimpionik Leon Štukelj, skoraj prva hollywoodska zvezda Ita Rina, pa Franja Bojc Bidovec (namig, če ste v zagati – Bolnica Franja) in najbrž sem naštel prav vseh trideset.
Sem naštel vse znane, pomembne in imenitne Slovenke in Slovence? Seveda ne. Že v knjigi je skozi marsikateri hudomušen namig omenjen še kdo, ki bi si zagotovo zaslužil svoji dve strani in upam, da bodo Znamenitni dobili nadaljevanje. Ogromno različnih umetnikov, športnikov, raziskovalcev ter takšnih in drugačnih strokovnjakov imamo, ki so orali ledino in ki si zaslužijo svojo omembo. Če takole na prvo žogo koga pogrešam, je to najbrž Peter Florjančič, ampak je imel avtor najbrž razloge, koga in zakaj je izbiral. Vsi dobro vemo, da so mnenja, kdo in zakaj je pomembnejši, deljena. Všeč mi je, da so predstavljeni mnogi takšni, ki jih v bistvu ne poznamo, še manj pa se zavedamo, kako pomembni so bili – njihova dela, odkritja, raziskovanja in dosežki, ki so bili pred časom. In da ima tako majhen narod toliko zares pomembnih ljudi, je vsekakor neverjetno.
Knjiga, ki sem se jo izogibal. Dandanes »fenomen« nima nekega bleščečega pomena, ampak vsaj zame predznak, da gre za neko umetno napihnjeno zadevo brez prave vrednosti. Knjiga, ki sem jo prebral na dušek. Knjiga, ki jo lahko vsak dan odprem na poljubni strani, preberem zgolj eno stran in je dan takoj lepši.
Fant, krt, lisica in konj je knjiga, ki je namenjena vsem. Vsi jo lahko berejo in vsi jo bodo razumeli, Vsak po svoje. Prepoznali se boste v fantu, se poistovetili s krtom, razumeli lisico in si želeli biti konj. Fant je radoveden in želi domov. Krt obožuje torte in je za krta nenavadno živahen, vsekakor pa ni slep. Vsaj za tisto pomembno okoli njega ne. Lisica je tiha, previdna, saj je v življenju doživela marsikaj hudega in resnično spregovori le takrat, ko je to res nujno potrebno. In konj? Konj je prijazen, zavetnik in zna celo leteti. Ampak noče, ker so bili drugi konji ljubosumni.
Že avtorjev uvod v knjigo vam bo odprl oči. Kako zanimivo, pestro in nepredvidljivo je življenje, kako ga nikakor ne gre jemati zlahka in bi ga morali zajemati skromno, pa hkrati z veliko žlico. Ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri.
Najprej par (fant in krt), nato trojica (ko se jima pridruži še lisica) in naposled četverec hodijo po svetu, s široko odprtimi očmi in še širše odprtim srcem. Sploh ni pomembno, kdo sprašuje in kdo odgovarja. Vsi štirje so polni malih modrosti, kakršne poznamo iz Milnejevega Puja ali pa seveda nesmrtnega Malega princa. Pomislil sem tudi na Tellegenovega Ježa in samotni občutek. Sam sem knjigo prebral v dneh, ko me je osupnila in za nekaj dni tudi »sesula« smrt Đorđeta Balaševića in v teh iskricah modrosti sem našel tolažbo, žarek upanja in seveda potegnil ničkoliko vzporednic.
Ilustracije iz knjige – vse so delo avtorja Charlieja Mackesyja
Ali je ljubezen pomembna? Seveda je. Pa prijateljstvo? Ravno tako. Biti spoštljiv, razumevajoč, prijazen, odprt? Vrednote, na katere svet kar pozablja. Ali je slabo (ali narobe) biti tih, drugačen, sladkosneden, radoveden? Ne, ni. Vse to so tiste stvari, ki nas delajo posebne, enkratne, imenitne. Pomembno je le, da smo obkroženi s tistimi, ki vse to razumejo in sprejemajo.
Fant, krt, lisica in konj je ena tistih knjig, ki jo boste želeli imeti vedno nekje blizu. Na svet boste začeli gledati z drugačnimi očmi. Knjiga, ki jo boste z veseljem podarili in se o njej, že o eni sami strani, lahko pogovarjali in pogovarjali. Knjiga, kot jih manjka.
Saša Tabaković je igralec, ki ga ljubitelji gledališča in igre poznajo po številnih, tudi nagrajenih vlogah. Nastopil je v nekaj filmih, v Pevčevem Pod njenim oknom ob sedaj soprogi Poloni Juh, eno obdobje je bil celo poslanec v Državnem zboru.
No, Saša Tabaković je tudi glasbenik, pevec, pripovedovalec. Plošča Pesmi z drugega brega je imenitna priložnost, da ga spoznate kot glasbenika, interpreta, da začutite njegovo poreklo in korenine. Tisti, ki ste pomislili »ah, še en čefur« lahko v tem trenutku prenehate brati. Ljudje se pač ne bi smeli deliti po narodnosti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Veste koliko klenih Slovencev je naravnost groznih? Preveč. In koliko je ljudi, o katerih pravzaprav ne vemo nič, a skozi pogovor, s pogovorom oči začutimo, da si ta človek zasluži biti del našega življenja. Glasba je seveda, vsaj zame, tista, ki premnogokrat premaga vse meje, nacionalno, politično ali versko ozkoglednost. Na ničkoliko koncertih sem opazoval valujočo, mirujočo, sedečo, plešočo in čutečo množico okoli sebe. Različno, drugačno, pa tako enako. Družina.
In če glasbe ne dojemate na tak način, kot univerzalni jezik, potem vam bo tudi ta plošča samo še ena v nizu. Pa čeprav Saša tako v uvodu kot zaključku razloži smisel in pomen vseh teh pesmi in seveda, ker skozi vse te pesmi pripoveduje zgodbe. Zgodbe bačke Vojvodine, kjer je njegov ded Rajko kupil hišo. Hišo, ki je bila majhna, a dovolj velika, da je v njem živela štiričlanska družina in katere vrata so bila vedno odprta. Prihajali so sosedje, prijatelji, klepetali, jedli, peli in pili. In ob večernih sladkih rakijah zapeli »pesmi z drugega brega«. Pesmi brez meja, kot v spremnem besedilu lepo zapiše Saša. V vasi Prigrevica v sožitju živi ogromno različnih narodnosti – Jugoslavija oz. Balkan v malem. Globoko pod vasjo pa menda leži srebrno jezero, v katerega se vsako polno luno z neba spusti be konj in se okopa v njem. Že takšne legende vam dajo vedeti, da je vas res posebna, da se vas bodo njihove zgodbe dotaknile in da vam bo ob slišani glasbi zaigralo srce. Pa tudi noge bodo nemirne …
Vojvodina in Madžarska oziroma Panonija, pa Srbija in Bolgarija, dodajmo še Slavonijo, Međimurje, vnesimo kanček našega Prekmurja, na moje presenečenje brez pretirane melanholičnosti, umirjenosti in ležernosti, ampak z zvrhano mero energije in živahnosti, z navihanostjo in neko prav posebno, ljudsko patino. Preprosta besedila, ki odmevajo po ravnicah, včasih razigrano veseljačenje, ki spričo novih norih časov kar tone v pozabo, tu pa tam kakšna modrost ali tista preprosta življenjska resnica, ki je niti največji filozofi ne bi mogli zapisati. Seveda sem tu pa tam pomislil na Balaševića, pa na TerraFolk, tudi Kreslin z Beltinško bando se je prikradel v ušesa in Predin s svojimi gipsy izleti. Toliko, da veste, kaj pričakovat. Smetano. Ljudska besedila odlično interpretira Saša, za »čardaško« vzdušje in instrumentalno skoraj jazzovsko razigranost pa poskrbijo odlični godci – Janez Dovč, Boštjan Gombač, Robert Pikl, Goran Krmac in Vasilij Centrih.
Vsaka pesem je zgodba zase, vse skupaj pa nadvse poslušljiva celota, ki vam bo priklicala nasmeh na obraz. In tudi to je tista enkratna lastnost glasbe kot jezika – ne rabiš je razumet, jo pa čutiš. In če čutiš dobro, ti bo lepo v srcu in duši.
Izjemne zgodbe o največjih pustolovcih sveta je ena tistih knjig, ki bo zagotovo potešila otroško radovednost in obenem marsikateremu staršu pomagali pri odgovoru na kakšno vprašanje. Knjigo je napisala Nellie Huang, sicer pustolovska potopisna blogerka, ki je obiskala že 133 držav, zanimivo, slikovito in v pustolovskem duhu pa ilustrirala Jessamy Hawke, piko na i pa postavi predgovor Barbare Hillary.
Šola na daljavo terja svoj davek, starši nismo učitelji in otrokom pač ne znamo odgovoriti na vsa vprašanja. Pa recimo, da znamo odgovoriti na marsikatero vprašanje, ne znamo pa otrokom ponuditi kvalitetne razlage, ob njihovih »zakajih« se tudi mi pogosto vprašamo »zakaj?«. In to seveda ni knjiga, ki bo otrokom pomagala pri razumevanju matematike, slovničnih pravil ali učenju tujega jezika, vsekakor pa bo postregla z vrsto zanimivih informacij in podatkov. Utegne pomagati pri razumevanju okolja, geografiji, zgodovini, tudi biologiji in umetnosti, predvsem pa bo dala mladim bralcem vedeti, da je v življenju še kako pomembno sanjati in sanjam slediti. Zanimiva, jasna vsebina jih bo seveda pritegnila k branju in z njeno pomočjo se bodo tudi sami prelevili v raziskovalce, poleg tega pa jih bo zagotovo pri marsikateri temi zanimalo izvedeti še več.
Knjiga, ki jo lahko označimo tudi za enciklopedijo, je razdeljena na tri poglavja – Morje in led, Kopno ter Zrak in vesolje. Knjiga ne ponudi le suhoparnega opisa raziskovalcev (in še to ne le najbolj znanih), njihov podvigov in zmot, ampak prikaže tudi dobo raziskovanja sveta, temno plat raziskovanja, kakšen vpliv na svet so imela potovanja Marca Pola in odkritja Charlesa Darwina, posveti se opremi, ki se je uporabljala in spreminjala skozi stoletja in se v zaključku vpraša, kaj sploh še sledi?
Začne s Pitejo, starogrškim raziskovalcem, ki je že v 4. stoletju pred našim štetjem prišel vse do Islandije in opisoval severni sij. Leif Erikson je s svojimi Vikingi n severnoameriška tla stopil več sto let pred Krištofom Kolumbom, ki je s prečkanjem Atlantika želel priti do Indije. A če bolj ali manj vsi vemo vsaj nekaj o Kolumbu, Eriksonu, Magellanu, Cooku in Da Gami, Amundsenu, Cousteaju, pa sem bil osebno navdušen, da so v knjigi predstavljeni recimo kitajski raziskovalec Čeng He, ki je potoval z »zakladnimi ladjami«, francoska rastlinoslovka Jeanne Baret, ki je kot prva ženska (seveda pod moško krinko) obplula svet, pa aboriginski raziskovalec Bungaree, ki je bil prvi domačin, ki je obkrožil celino, tu je tudi Ernest Schakleton, ki mu ni uspelo kot prvemu prehoditi Antarktike, pa Thor Heyerdahl, ki ga poznamo seveda zaradi lesenega splava Kon Tiki, s katerim je preplul Tihi ocean.
Tu so potem še moderni (ali recimo rajši sodobni) raziskovalci, recimo Sylvia Earle, ki se zavzema za odpravljanje plastike v morju, pa Robert Ballard, ki je zasnoval načrt za odkritje Titanika, Ranulph Fiennes, ki je kot prvi Zemljo prečkal navpično, nikakor pa ne gre spregledati, da je v sedmih dneh na sedmih celinah pretekel sedem maratonov, neverjetni in občudovanja vredni južnokorejski alpinist Sung Taek Hong, ki je dosegel vse »tri tečaje«. Tri? Severnega, južnega in za nameček še Everest.
In to je le morje in zagotavljam vam, da so tudi raziskovalci kopnega zanimivi, posebni in pomembni. Ste že slišali za Xuanzanga, Rabbana Bara Sauma, Ibna Batuta, Estebana Dorantesa, Alexandra von Humboldta, Sakakaweo, Henrija Mouhota, Ynes Mexio, Gertrude Bell, Annie Londonderry in še in še in še mnogo drugih. Tu se avtorica posveti tako vplivu Marca Pola (poštne znamke, papirnat denar, svila, začimbe, …) kot seveda pomembnosti odkritij Charlesa Darwina (evolucija, seveda), nas popelje v egipčanske grobnice in predstavi številne zaklade daljnih dežel.
Poznamo tudi revolucionarje letenja in prve obiskovalce vesolja, avtorica pa nas na koncu popelje na neraziskano področje – v skrite džungle, globine svetovnih oceanov, številne še neodkrite oziroma vsaj neraziskane jame, pri vsem so nam v veliko pomoč roboti, glavno vprašanje pa je seveda – ali obstaja življenje še na kakšnem drugem planetu? Stoletja in tisočletja raziskovanja in vznemirljivih odkritij so za nami, pa lahko rečemo, da jih je ravno toliko še pred nami.
Temna plat raziskovanja? Bolezni, ki so dobesedno izbrisale cele civilizacije, stoletja trajajoče suženjstvo, za katerega lahko rečemo, da še danes ni povsem izkoreninjeno, pa nasilje, ki je spremljalo skoraj vsako raziskovalno odpravo, izumrtje ne le domorodnih plemen, ampak tudi številnih avtohtonih živalskih vrst in pa seveda kolonizacija, ki je v novo odkrito dežele ravno tako prinesla ne le dobre, ampak tudi kopico slabih ali vsaj neželenih stvari.
In kdo je Barbara Hillary, avtorica predgovora te zanimive knjige? Temnopolta Američanka, sicer medicinska sestra, ki je do 67. leta kar dvakrat premagala raka, ki se je po upokojitvi odločila užiti življenje z veliko žlico. Naučili se je voziti pasjo vprego, postala je prva temnopolta Američanka na severnem tečaju (pri 75. letih!), štiri leta kasneje pa je osvojila tudi južni tečaj.
Morda se zdi da poznamo že cel svet in da je raziskan še najbolj skrit kotiček, pa temu seveda ni tako. Včasih lahko že v lastni sobi, omari ali podstrešju najdemo marsikaj zanimivega. In potem nadaljujemo z okolico lastnega doma, občine in države. Potem pa – svet nam, vam je na dlani.
Nova plošča Rudija Bučarja, s katere smo v radijskem etru spoznali že kar nekaj pesmi, je morda njegova najbolj dodelana in zna biti tudi najboljše sprejeta plošča. Dovršena kombinacija ljudskega oz. tradicionalnega in modernega, seveda v značilnem istrskem slogu.
Rudi Bučar je daleč od tega, da bi bil začetnik na slovenski glasbeni sceni, res pa je, da njegovo krmarjenje med žanri onemogoča, da bi ga lahko redno spremljali. Na začetku kariere se je posvečal predvsem oživljanju istrskega glasbenega in ljudskega izročila, tu pa tam presenetil s kakšnim izjemnim in zelo zrelim pop izdelkom ali nastopom, bodisi kot izvajalec ali zgolj avtor. Uspešno se je predstavil na vseh treh, lahko rečemo največjih, slovenskih glasbenih festivalih – EMI, Slovenski popevki in Melodijah morja in sonca, zadnje desetletje pa se je obdal z odlično druščino glasbenih prijateljev (Krmac, Dovč, Pikl, Hamo, Vrabec, …) in vsaka njegova nova plošča je bolj nestrpno pričakovana.
Ploščo Kambjale so čase smo tako že spoznali s pomočjo naslovne skladbe, ki nas lepo popelje v neke stare, skoraj pozabljene čase, v podobnem duhu je tudi Otroci tistega časa, za buditeljsko lahko označimo Kakšni so takšni, obe razigrani in z imenitnim besedilom, ki nas popelje v tiste čase, ki se danes zdijo bolj sanje kot spomin. Že ponarodela pa je Dolgo nisva pila, kjer se Rudiju pridruži njegov soborec Matevž Šalehar – Hamo. Ta verzija je nekoliko drugačna od tiste s plošče 3p, malo bolj klavirska, istrska, še bolj nabita s čustvi.
Mimogrede in ker smo seveda še vedno v koronačasu – samo čakam, da bo Hamo k novim predelavam te skladbe pritegnil še druge glasbenike iz cele Slovenije … Tokac jo lahko zapelje v dolenjsko narečje, Kreslin v prekmursko, Mi2 v obsotelsko, Poredoš v trboveljsko, Mežek ali morda Šifrer v bolj gorenjske viže, pa še kakšno harmoniko za piko na i lahko dodajo in še bi lahko našteval. Zgolj preblisk, seveda. Ne pogrešamo le poslušalci in obiskovalci koncertov glasbenikov in koncertov …
Čista je prelepa izpoved, kjer se Rudi potrdi ne le kot odličen interpret, ampak tudi izvrsten avtor. Plešem sloni na zvoku tube, ki jo igra Goran Krmac in ob kateri vas bodo – pa če plešete ali ne; zasrbele pete. A isola voio andar je zvočno polna, ena tistih, kjer se človek še kako zave, da se že predolgo ni družil s prijatelji, bil del nečesa veselega in sproščenega.
Pravzaprav bi lahko rekel, da je cela plošča prefinjena kritika časa, v katerem živimo. Težko se je svobodno izražati, družiti, biti in delati, kar si želimo. Ob tem se človek spomni nekih časov, za katere mnogi govorijo, kako grozni so bili in v kakšnem pomanjkanju smo bili, a se jih spominjamo z radostjo in cmokom v grlu. Spomin na čase, ko so šteli tisti pravi prijatelji in iskreni stiki, ne številke na družbenih omrežjih. Rudi Bučar je Iztok Mlakar mlajše generacije, bolj pevec in interpret kot pripovedovalec, vsekakor pa enkraten in zelo poseben.
Za določene knjige se zdi, da so brezčasne. Druge so dolgočasne. Nekatere vkovane v čas. Zadnje leto se svet vrti okrog epidemije covid-19 in čeprav bi želeli to obdobje vsi čimprej ne le prebroditi, ampak tudi pozabiti, bo pač ostal zapisan v kolektivnem spominu. O tem času se pišejo knjige – ene boljše in druge slabše.
Janko Petrovec sodi zagotovo med naše najbolj objektivne in pronicljive novinarje in komentatorje. Njegova razmišljanja imajo smisel, njegove besede pomen. Gre vsekakor za enega tistih ljudi, ki mu z veseljem prisluhneš, pa čeprav se z njim morda ne strinjaš vedno. Tudi med branjem knjige Karantena. Rim. utegnete imete kakšen pomislek. Kar je, sploh glede na temo, nekaj povsem običajnega. Epidemija covid-19 in domala vse, kar je povezano z njo, razdvaja in razkraja. Upoštevati ukrepe ali se nanje malo požvižgati, maske da ali ne, razkuževanje mogoče ali sploh ne, vzdrževanje razdalje, prehajanje občin in regij, druženje, cepljenje … vsak je strokovnjak za vse in vsak zase najboljše ve.
No, Janko Petrovec je dopisnik nacionalnega RTV-ja iz Italije, torej je bil lani v Rimu oz. v deželi, ki jo je prvi val prizadel najprej in tudi najhuje. Tam so okužene hitro začeli šteti v stotinah in tisočih, kaj hitro tudi mrtve in kjer država prav veliko ni oklevala, kaj jim je storiti. Seveda so se zavedali takšnih in drugačnih žrtev, ki jih bo to prineslo, a so se po drugi strani zavedali tudi, da bo žrtev, vsaj človeških, zagotovo manj.
Knjiga, ki jo lahko beremo kot dnevnik, se začne 20. februarja, ko so izvedeli za prvega okuženega Italijana. Konča se 31. maja, tri dni pred koncem omejitve gibanja, ko se je prvi val epidemije po Evropi bolj ali manj zaključil. V Italiji so imeli do tega dne 233.019 okuženih in 33.415 mrtvih. Grozljiva statistika.
Petrovec v knjigi ne zapisuje statistike. Ljudje, ki so zaprli lokale in trgovine oziroma ostali brez dela, imajo imena. Opustele ulice, ponavadi polne vrveža in turistov, so ulice, po katerih se sprehaja in teče. Skozi njegove oči spoznamo nek drugi Rim, prepletene z legendami, zgodovino, tisočletji preizkušenj. Utrip sicer živahnega večnega mesta komaj zaznamo, saj je tako zelo umirjen in upočasnjen, prazen tiste tipične italijanske živahnosti in glasnosti. Morda bomo o koroni čez nekaj časa govorili kot o kugi 21. stoletja in prav neverjetno je, v kako kratkem času nam je povzročila toliko skrbi.
In tu gre Petrovec korak dalje. Covid-19 in svoje doživljanje in poročanje na veliki petek postavi ob bok štirim drugim pretresljivim in nepredstavljivim dogodkom – terorističnemu napadu v Nici, rušilnemu potresu v Amatriceju, spremljanju sredozemskihmigracij na ladji Aquarius in zrušenju viadukta v Genovi. Nekaj deset mrtvih, skoraj z zemljo zravnano mesto ter vsi in vse, na stotine nesrečnih ljudi, ki so dali in prodali vse za vstopnico v boljše življenje in če so premagali Saharo, so Sredozemlje veliko težje in nato še zrušenje viadukta. Nekdo nesrečo meri po številu smrti in tu covid-19 vsekakor zmaga, drugi po gospodarskem ali ekonomskem vplivu in tudi tu lahko rečemo, da imamo jasnega zmagovalca. Seveda pogledaš širšo sliko in nikakor ne moreš trditi, da gre »samo« za epidemijo, ker je posredno ali neposredno terjala na milijone življenj in jo lahko postavimo ob bok najhujšim vojnam. Ampak zame osebno so te male lokalne katastrofe ali nesreče mnogo hujše. Samo pomislimo na nedavne uničujoče potrese na Hrvaškem – covid-19 je bil v trenutku pozabljen. Tudi, ko je bilo treba pomagati, ni nihče kaj veliko pomišljal, ali ima kdo masko, kdo kašlja in ali ima razkužene roke.
Občutek sem dobil, da je tudi Petrovec želel vse te »križe« osvetliti in predstaviti z drugega zornega kota in prav je tako. V preteklosti smo se soočali s takšnimi in drugačnimi vojnami, epidemijami, lokalnimi in globalnimi katastrofami in nekatere se nas dotaknejo bolj in druge manj. Ponavadi je zelo odvisno od tega, kako daleč s(m)o ali kako vplivajo na naša življenja. Ampak kaj je pomembno – da ostanemo ljudje, da nas ne zapusti empatija in žal tudi, da nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Pandorina skrinjica nesreč in tegob se zdi vse bolj na široko odprta, zelo skrbno pa jo zapirajo in pripirajo tisti, ki s svojimi dejanji odlično služijo. Na svet je potrebno gledati z vso potrebno širino in zavedanjem, da nismo sami. Vedno je nekje blizu nekdo, ki (morda) potrebuje našo pomoč ali bo pomagal nam, ko bomo to potrebovali. Ali če si sposodim verz slovenskega glasbenika – »ker če daš, nekdo ima«.
Karantena, ki smo jo, tako in drugače doživeli in preživeli, pač ni najhujše, kar se nam lahko zgodi. Ampak dokler se tega ne zavemo, dokler ne spoznamo še marsičesa drugega, tega pač ne vemo in po mučeniško vijemo roke v zrak in se sprašujemo »Zakaj jaz, zakaj prav jaz?« Vse se zgodi z razlogom.
Prva knjiga iz serije Jasno & jedrnato (druge tri so Psihologija, Umetnost in Znanost) in meni najljubša tema – zgodovina. Lahko rečem, da si želim, da bi imeli takšne knjige na voljo, ko sem sam obiskoval osnovno šolo, tako pa smo bili prepuščeni zahtevnim in suhoparnim enciklopedijam, učbenikom in seveda kakšnim zgodovinskim romanom, ki pa niso ravno najbolj verodostojen vir.
Za zgodovino je nekdaj veljalo, da jo pišejo zmagovalci. Zadnja leta pa lahko rečemo, da je »moderno«, da zgodovino pišejo, pogosto potvarjajo, vladajoči. Seveda tako ni povsod – Barrack Obama recimo ni šel na novo pisat zgodovine, pri Donaldu Trumpu pa nas kaj takega ne bi smelo presenetiti, če bi na položaju ostal še en mandat. Novo pisanje zgodovine seveda ni stvar vladajočih, ampak dejstev. Preverjenih dejstev seveda, ki jih zgodovinarji in drugi raziskovalci zberejo na podlagi dokazov.
In kaj to enciklopedijo loči od drugih, sploh pa tistih starih? Predvsem to, da je pisana na zelo poljuden način, da je polna ilustracij in grafičnih prikazov in kar me je osebno najbolj navdušilo – zanimivih citatov pomembnih osebnosti. Že obe platnici postrežeta z nekaj zanimivimi, npr. »Dajmo soncu piti kri sovražnikov«, »Za neizpodbitno resnico imamo dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki«, »V vojno se ne podaš v imenu pravičnosti, temveč zaradi zmage« in še bi jih lahko našteval. Mogoče veste, kdo in v kakšnem kontekstu je izrekel »Ne bomo mogli vseh pokuriti.«? (odgovor najdete na koncu članka)
Kdo so ljudje, ki so knjigo ustvarili? Vojaški in splošni zgodovinarji, strokovnjaki za arheologijo in antropologijo, mojstri zgodovine znanosti, pa takšni, ki obvladajo antični in srednjeveški svet, umetnost in kot taki seveda razumejo širši pomen zgodovine. Sama knjiga je razdeljena na posamezna časovna obdobja, začenši z izvorom človeka in nato starimi civilizacijami, nadaljuje se s srednjeveškim svetom, ki se zaključi s Kolumbovim »odkritjem« Amerike, nadaljuje z zgodnjim novim vekom, zanimivo analizo spreminjajočih se družb z vsemi revolucijami in izumi 18., 19. in začetka 20. stoletja in se zaključi v sodobnem svetu, obdobju (zaenkrat) obeh svetovnih vojn, neslutenega razvoja tehnologije in lahko rečemo tudi ponavljanja nekaterih starih napak.
Posamezna časovna obdobja so razdeljena na smiselna in zaokrožena poglavja, ki se seveda prepletajo in znotraj katerih so nanizane številne zanimive povezave za mnogo dogodkov, ki se še imajo zgoditi, pa primerjave, na katere mlajši (ki jim je knjiga v prvi vrsti namenjena in ki bi jo res toplo priporočil učencem zadnje triade v osnovni šoli) sami od sebe niti pomislijo ne. In to je še ena od pozitivnih plati knjige – sprašuje in odgovarja, usmerja in povezuje, od bralca zahteva razmišljanje in morda še dodatno raziskovanje. In kaj je lepšega kot nadaljnje raziskovanje? V knjigi recimo ne boste našli prav veliko zgodovinskih dogodkov, ki so se odvili na področju Slovenije – npr. najstarejše kolo, piščal iz kosti jamskega medveda ipd. Res je, da smo majhni in v očeh mnogih tujih raziskovalcev nepomembni, tako zelo pa spet ne. To je pravzaprav tudi edini minus, ki ga sam najdem v tej knjigi, sem pa zato izvedel veliko zanimivega in novega, tudi osvežil sem znanje. Tuji strokovnjaki so pač pisali o zgodovini sveta in vemo, da smo Slovenci le majhna pikica na zemljevidu sveta in prepričan sem, da bi to pomanjkljivost odkrili tudi v drugih prevodih.
Tako pa se boste recimo spomnili na Veliko listino svoboščin, izvedeli kaj več o pojavu demokracije, šogunih in številnih kitajskih dinastijah, zakaj je bila pomembna ustanovitev Bagdada, kdo je bil Hamurabi in zakaj Angleži vikinški napad na Lindisfarne označujejo kot enega najhujših terorjev. Angkor Wat, Tenochtitlan, hangulška abeceda, Tordesiljska pogodba, Akbar Veliki, Kraljeva afriška družba, Amsterdamska borza in še in še in še. Mislite, da veste veliko o zgodovini, pa ste se že znašli v zadregi? Hvala enako.
Tudi Zgodovina ima, kot skoraj vsaka enciklopedija, časovni trak, letnice oziroma datume tistih najpomembnejših dogodkov in odkritij, fotografije oz. ilustracije, poudarke in že omenjene misli in modrosti (ali pa neumnosti).
»Verujem le v eno stvar, v moč človeške volje.« je izjava, ki bi jo pripisali modrecu. Stalinu? »Nekateri vam pravijo, da preveč hitimo s tem vprašanjem državljanskih pravic. Jaz pravim, da smo 172 let prepozni!« je že leta 1948 izjavil župan Minneapolisa, »Smrt ljubimo bolj, kot vi ljubite življenje.« pa je geslo organizacije, ki je dolgo časa predstavljala strah in trepet sodobnega, demokratičnega sveta – Al Kaide.
Knjiga Zgodovina je točno tisto, kar zbirka obljublja – jasen in jedrnat, hkrati pa natančen, celovit in pregleden pregled in vpogled v vsa ključna obdobja in dogodke zgodovine človeštva. Kratke ali dolge, je seveda stvar posameznika. No, in če je tista filozofska misel presenetljivo Stalinova, naj razodenem še avtorja tiste »kurjaške«. Adolf Hitler? Himmler? Ne, ampak Barrack Obama in sicer na temo fosilnih goriv.
maticpise.com 