Knjiga, ki je zaradi nepričakovanega posega v naslovnico kar nekaj prahu dvignila tik pred izidom. »Kolesarske« afere niti ne želim pogrevati, mi je pa zanimivo in obenem paradoksalno, da so ob tako vsebinsko polni in pomembni knjigi, največ pozornosti posvečali platnici. Saj poznate tisto, da knjige ne gre soditi po platnici.

Knjiga Nepozabne ima zelo poveden naslov – Ženske, ki so premikale meje našega sveta. Lahko bi bile tudi naše ženske, saj je v knjigi predstavljenih 50 izjemnih žensk, 50 Slovenk, ki so ne toliko nasprotovale moškim, ampak se jim postavile ob bok oziroma so se postavile na svoje noge. Nekatere poznamo, za druge smo slišali, o mnogih pa nimamo pojma. Pomislimo samo, o koliko ženskah je bila pri nas izdana kakšna biografija (od teh, omenjenih v knjigi, se spomnim le Alme Karlin), posnet film oz. serija (spomnim se filma Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode), po kateri od njih je poimenovana kakšna nagrada, priznanje? Ivano Kobilca smo imeli na bankovcu. Vem, da je po Angeli Piskernik poimenovan park, po Mariji Vera osnovna šola v Kamniku, Franja Bojc Bidovec ima celo »svojo« bolnico, Kristina Brenkova je ena naših najpomembnejših prevajalk in pisateljic.

V tej knjigi ni velikih igralk, ki so blestele na odrskih deskah, pisateljic, slikark in kipark, pevk in modnih oblikovalk recimo današnjega časa, tudi modernih vplivnic (na srečo) ni. Manjka celo v skoraj vsaki križanki »prva slovenska hollywoodska igralka« Ita Rina. Ampak nobene od teh sodobnih ne bi bilo, kjer so, brez dela, naporov in odrekanj ter žrtvovanj žensk, ki so predstavljene v tej knjigi. Lahko jim rečemo pionirke, meni je tu ljub angleški izraz »trailblazer«.

Evgenija Šumi je bila ena prvih slovenskih podjetnic in brez njene pokončnosti danes vsekakor ne bi poznali sladkih izdelkov tovarne Šumi. Z možem je ustanovila tudi podjetje Pletenina in ob vodenju dveh podjetij rodila 13 otrok! Uslužbenkam, ki so rodile, je podarila opremo za otroka. Vsako leto je z volnenimi nogavicami oskrbela eno moško in eno žensko sirotišnico, svojim zaposlenim je plačevala zdravstveno zavarovanje in še bi lahko naštevali. To je le ena kratka in zgoščena zgodba iz knjige. Še 49 jih je in ob vsaki je še kakšen zanimiv spomin, celo anekdota, pa seveda ne smemo spregledati niti ilustracij različnih slovenskih likovnic.

Marija Wessner ni bila najbolj zadovoljna s tem, da bi dekleta zgolj vzgajali v marljive žene, matere in gospodinje, ampak je zagovarjala njihovo pravico do izobraževanja. Fanny Haussmann je bila pesnica, ki je med drugim v nemščino prevajala Prešernove pesmi in se tako učila slovenščine, njena vse boljša dela pa so poskrbela, da velja za prvo slovensko pesnico. In da se posujem s pepelom – pred štirimi leti smo dobili tudi literarno (pesniško) nagrado, poimenovano po njej, ki jo podeljuje občina Žalec. Malo me je zmedlo branje o Ljubi Prenner, saj se o ženski pogosto piše z moškimi oblikami zaimkov in glagolov, a le zato, ker gre za osebo, ki je bila tako moški kot ženska. Avtorica prve slovenske kriminalke Neznani storilec, odvetnik, borka za Slovence v času italijanske okupacije in velik upornik. Elda Piščanec se je slikanja učila pri Rihardu Jakopiču, študij nadaljevala v Firencah, se izpopolnjevala v Parizu in se ves čas upirala vladajočim idealom ženskosti in prestopala pravila spodobnosti.

Koga še spoznamo v knjigi Nepozabne? Marijo Vera – učiteljico, gledališko igralko in režiserko ter kasneje profesorico igre. Nada Souvan je bila ena prvih uspešnih slovenskih plavalk (v časih, ko je bilo plavanje za žensko domala prepovedano), kasneje pa modna oblikovalka in priznana kostumografka tako za gledališče kot film, leta 1968 pa je oblikovala oblačila za jugoslovanske tekmovalce na olimpijskih igrah. Zalla Zarana (s pravim imenom Rozalija Sršen) je bila – pozor, pozor! – prva slovenska filmska igralka v Hollywoodu. Med snemanjem filma Ogenj Jukona, kjer je imela epizodno vlogo, jo je opazil režiser in ji ponudil vlogo v filmu Dekle iz nižine in vse to že leta 1918. Sledil je kratek povratek domov, saj je hudo zbolela, a se je v ZDA vrnila, do leta 1928 posnela še trinajst filmov in med drugim prijateljevala celo s Stanom Laurelom in Oliverjem Hardyjem. Valerija Heybal je bila preveč živahna, da bi zdržala v nunski osnovni šoli, zato je šla denar služit z glasbo, leta 1937 pa je bila še pred dopolnjenim dvajsetim letom, že na opernem odru, kasneje je službovala v Ljubljani in Beogradu, gostovala po svetu, v pol ure opravila avdicijo v milanski Scali in mnogi jo upravičeno primerjajo z Mario Callas. Danica Melihar Lovrečič je bila prva slovenska (in celo jugoslovanska) miličnica in tako naprej do konca. Več deset izjemnih posameznic, resničnih vplivnic, ki so (pogosto tudi dobesedno) pokazale, da lahko tudi ženske nosijo hlače in da jih lahko nosijo ne le enakovredno z moškimi, ampak pogosto celo boljše. Ne pozabimo, da so bile mnoge med njimi še vedno tudi žene, matere in da so, po domače povedano, »pokonci držale tri vogale v hiši«.

Knjiga je namenjena (in tudi posvečena) ženskam, dekletom, deklicam in zagotovo tudi pripadnikom moškega spola. Dobro je vedeti, kako pomembne so bile ženske na številnih področjih in seveda je še danes tako. Žal še vedno velja tudi, da se moškim hitreje piše slavo, ženskim pa očita vsako napako. Kar seveda ni prav in tudi zato je ta knjiga pomembna. Kako pomembna? Zelo. Tudi in predvsem zato, ker bo poskrbela, da številne nepozabne ženske ne bodo nepomembne.

Mladinska knjiga, 2020