(brez naslova)

Hribovske balade

Uršulo Ramoveš in njena dela poznajo vsi tisti, ki jim glasba ni zgolj sprostitev in »šum nekje v ozadju«. Interpretacije poezije njenega življenjskega sopotnika Janeza so posebne, drugačne – čeprav gre za avtorsko poezijo, zveni ljudsko, starodobno. Nova plošča Hribovske balade od njenih prejšnjih del sicer nekoliko izstopa, saj je predvsem instrumentalno mnogo bolj razkošna in žanrsko raznolika.

Posebnost poezije Janeza Ramoveša je seveda v tem, da ima korenine v Poljanski dolini, takšna pa je tudi vsebina teh uglasbenih podob časa in prostora, ki je ljudska, vaška, pogosto črna ali vsaj navdana z mrakobnostjo, drugačnostjo oziroma čudnostjo. Samosvoja glasovna interpretacija doda k dramatičnosti in od poslušalca zahteva stalno pozornost in čuječnost. To pač niso tiste tipične interpretacije ljudskih pesmi, ki jih imamo nekje v podzavesti, ampak kot je zadnje čase značilno, gre za avtorsko podajanje ljudskega izročila.

In tako kot je pri Uršuli Ramoveš ob njenem glasu in načinu interpretacije zvezda stalnica poezija Janeza Ramoveša, je tretji neizogibni člen Joži Šalej. On je tisti, ki poskrbi za glasbene aranžmaje, odigra klavir in tudi harmoniko ter po potrebi zapoje. Uvodi v skladbe, kjer ne vemo, lahko pa slutimo, ali bomo odšli na kakšna mehiška brezpotja, med domače hribe in gore, v neznano grozo, neskončno planjavo človeških čustvovanj, dramatičnost in le redko (lažna) spokojnost, so njegovo delo. Tudi to, da včasih ne slišimo ničesar razen glasu, ki buči in odmeva, nas strese kot električni tok in se zažre v možgane, je posledica njegovega razumevanja in slišanja, čutenja teh besedil in Uršulinih glasbenih idej.

In čeprav so Fantje z Jazbecove grape že sodelovali na njenem prejšnjem albumu – Talisman, se je v osmih letih seveda spremenilo marsikaj. Tisto glavnino sestavljajo člani Martin Ramoveš Banda (ki sem jo omenil pri interpretaciji pesmi Ivana Roba), najbolj izrazit je seveda prav kitarist Martin Ramoveš, tokrat pa svoje doda še cvetober glasbenikov, ki so v poldrugem desetletju vsekakor prispevali k oživitvi in razumevanju slovenske in svetovne ljudske glasbe – Jelena Ždrale, Nino de Gleria, Blaž Celarec in Boštjan Gombač. Ne gre pa pozabiti niti na izrednega vokalista Metoda Banka, za katerega osebno že nekaj časa čakam, da ga prepozna tudi širša slovenska javnost, saj gre za odličnega in zelo raznovrstnega pevca. Vse imamo – od tenkočutnih balad, srce parajočega bluesa, (pogrebnih) koračnic in razigranega ljudskega veseljačenja (ki to seveda ni!) do jazzovskega minimalizma in posameznih virtuoznih bravur, ki pa prav nikoli ne silijo v ospredje.

Ob 11 avtorskih ne gre spregledati tudi zelo zanimive priredbe Biv je vesele, v izvirniku Bang Bang Sonnyja Bona. Dokaz, kako izvirna, nepredvidljiva in močno drugačna je lahko priredba, ne zgolj slepo posnemanje. Pesem, ki je doživela že nemalo imenitnih predelav, pa lahko za Uršulino rečemo, da sodi med tiste najboljše.

Kaj reči za Hribovske balade? Plošča, ki jo je vredno poslušati. Plošča, ki jo je dobro imeti. (v takih primerih se človek zave, kako super so fizične izdaje, ki poslušalcu ponudijo še knjižico z besedili, ki jih je potem lažje razumet in postavit v kontekst). Ena tistih plošč, ki se je zlepa ne naveličaš in ob vsakem poslušanju odkriješ in slišiš kaj novega.

Celinka, 2020

Zgodovina Slovenije v stripu

Zagotovo se vam je že velikokrat zgodilo, da so vas otroci vprašali (presenetili) s kakšnim zgodovinskim vprašanjem, vi pa preprosto niste imeli odgovora, ker bodisi ne veste ali pa vas je vprašanje presenetilo. No, potem je pred vami knjiga, ki bo v veliko pomoč vam, še posebej pa bo potešila zgodovinsko radovednost mladih nadobudnežev.

Žiga X. Gombač je eden tistih slovenskih ustvarjalcev, ki zna poiskati točko zanimanja in mlade navdušiti za branje. Naj so to slikanice za najmlajše, napete kriminalke za malo starejše in zanimivi zgodovinsko-raziskovalni stripi za pravzaprav vse. Ustvaril je lik Žive, radovedne deklice, ki raziskuje zanimivo in razgibano zgodovino Slovenije in ki smo jo najprej spoznali v knjigah Živa in praBled ter Živa in skrivnost mumije, tokrat pa se nam predstavlja v tej zanimivi stripovski zgodovinski upodobitvi Slovenije.

Strip je nastal v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije, ki hrani predstavljene artefakte v stripu, svoj pečat pa je vtisnil stripovski avtor Ivan Mitrevski, ki je imel nemalo dela. Osebno moram priznati, da mi njegov dvodimenzionalni stripovski izraz ni preveč pri srcu in čisto preveč spominja na sicer kultni Jokerjev Crtič, a je to čisto stvar osebnega okusa. Moram priznati, da sta oba z Žigo pripravila odličen in nazoren prikaz zgodovine in predvsem vseh teh res zanimivih artefaktov s področja Slovenije.

Strip je sicer neke vrste pustolovščina, saj je Živa tista, ki mora obvarovati dragocene oz. pogosto kar neprecenljive predmete pred Razpoko, lumpom, ki išče (in najde) domiselne načine, kako bi hitro obogatel. Živa se preprosto dotakne pomembnega predmeta in odide v zgodovino (čas oz. kraj nastanka ali odkritja), kjer Razpoka že kuje, snuje in izvršuje svoje zle načrte, sam pa v zgodovino potuje s pomočjo časovnega stroja Razpoka 2000.

Neverjetno pri vsem skupaj je, kako veliko človek izve na vsega dveh straneh, kolikor je namenjeno posamezni zgodbi. Predstavitev artefakta, Razpokin zli načrt ter seveda razplet. Na dnu strani pa še časovni trak, ki bralcem pokaže, v katerem časovnem obdobju sta junaka in tudi, kako je vse skupaj vplivalo na prihodnost. Seveda spoznamo in izvemo marsikaj o Vaški situli (tudi kako in zakaj je to na nek način strip), koliščarjih in sloviti piščali iz jame Divje babe, zlatem našivku, mnogih ostankih rimske Emone (posode, steklo, …), najdbah železne in bakrene dobe, izvedeli, kaj so ušetbiji, se poučili tudi o moderni zgodovini (Prešern in drugi literati, kovnica slovenskih tolarjev, olimpijska medalja, avtor prvega selfieja, vzpon na Triglav, prva svetovna vojna in Soška fronta), različnih načinih dvobojevanja in oblačenja skozi stoletja in še kaj sem pozabil.

Priznam, da sem se nekajkrat vprašal, ali mora biti Razpoka res tako neotesan, pretkan, sebičen, nesramen in nemogoč. Popoln negativec, pravzaprav. Le posebej bister ni, oziroma daleč od tega. Edinokrat, ko sta mu avtorja »dovolila« biti pozitiven, je v poglavju o Soški fronti. Sicer je brez izjeme razkrit, razgaljen, osmešen in tudi ponižan. Sočnih in pristno slovenskih kletvic ne manjka, tako da utegnete imeti starši tudi tu nekaj dela z razlaganjem in muzanjem ob kakšni neverjetni skovanki. Prepričan sem, da ga bodo otroci vzljubili.

Ideja, ki se mi je utrnila ob branju in predvsem ob Živinem izhodišču, da ona odpotuje v želeni čas z dotikom izbrane najdbe – dandanes bi bila tam lahko QR koda, ki bi nas popeljala na spletno stran Narodnega muzeja, kjer bi lahko izvedeli še več. Tako je seveda knjiga tudi imenitno vabilo, da Narodni muzej Slovenije obiščete in vse vidite na lastne oči.

Zgodovina Slovenije v stripu je še ena v nizu tistih knjig, ki jih lahko priporočim tako otrokom kot staršem. Zabavna in poučna. In čeprav se sliši in morda celo zdi preprosto, je nekaj takega res težko ustvarit.

Miš, 2017

Naj me kdo zbudi

Roman Lucije Stepančič je vrtoglava bralna izkušnja, ki bralca posrka v Firence, na skoraj nobeni točki pa pravzaprav ne ve, kaj se dogaja. Kaj je res, kaj so sanje, kaj domišljija?

Branje, ki ti ne da miru. Zanima te, kaj se bo zgodilo na naslednji strani. Kot najbolj napeta kriminalka, do zadnjega ločila nepredvidljiv triler, preplet groteske in fantazije. Alica v Čudežni deželi, Goli obed, Divji potep skozi noč in še bi lahko naštevali literarna dela, kjer se prepleta vse mogoče in dolgo, dolgo ne vemo, kje smo in čigavo zgodbo spremljamo.

Dobro, slednje vemo – mlada Slovenka (brez namigov, seveda, čeprav jih zgodba ponuja sama od sebe) pride v Firence, kjer želi na temo za Firence netipičnega baročnega slikarstva napisati magistrsko nalogo. Odide na otvoritev razstave, na namige prikupnega natakarja podleže sicer prikritim čarom lepega aristokrata, z njim odide v njegovo fantastično prebivališče in se preda strasti. In potem? Potem sem se na trenutke počutil, kot bi vstopil v kak Tarantinovski film, kjer z izdatno pomočjo iz varno nevarne razdalje spremljam nočno moro.

Čudoviti Alessandro je eden najslavnejših firenških prostitutov, ki je že nekaj sto let mrtev. Mrtev, a preklet. Med ljubljenjem naši junakinji ukrade dušo in ona postane nič. Nihče več je ne pozna ali vidi. Prekleta duša v krvavo rdečih louboutinkah začne raziskovati Firence – nekoč, danes, čez več sto let, pravzaprav ne vemo. Na tej poti trči ob eksorciste, še enkrat več in mnogokrat ob natakarja Francesca oziroma Giuseppeja, ki je tudi specialec, fotograf, slikar in še kaj. Izkaže se, da je on nek duh iz steklenice in njena največja želja. Prav on je bil tisti, ki je naslikal kopico Alessandrovih portretov, bil tudi njegov ljubimec in – rabelj.

Naša junakinja pa si seveda želi, da bi se zbudila iz tega nenavadnega sna, čeprav ni na nobeni točki prepričani, ali morda NE sanja. Nekaj časa v razkošnem življenju zabav in spolnosti ter umetnosti nepopisno uživa. Iz grdega račka se prelevi v laboda. Razen tega, da ne ve točno, ali je živa (najbrž ni) in v katerem letu sploh je, so to še vedno Firence, ob sebi ima čudovitega moškega in enkratnega ljubimca in življenje na veliki nogi oz. visokih petah, je nič ne stane. Sledi nenavaden izlet domov, kjer se mora na pokopališču spopasti s kadavri svojih bivših sošolk, se soočiti z bivšim fantom in potem županom Miranom, za nameček pa je tu še odtujeni harekrišnovski brat Tomaž, ki se nato pojavi celo v Firencah. Zaplet in pol. Aha, pa še na nekaj ne smem pozabiti – na prav poseben stranski “lik” – Glas vpijočega v puščavi.

Zapisano odlikujejo fantastični dialogi, zvrhana mera precej obešenjaškega humorja, nepozabna je komunikacija z Miranom, ki v istem času, ko ona odide v Firence, odpotuje na Tajsko, poznavanje in komentiranje številnih umetniških del pa potrjuje, kako vsestranska ustvarjalka in poznavalka je avtorica Lucija Stepančič. Pripovedni tempo je zavidljiv in knjigo boste res težko odložili pred zadnjo stranjo. Razpleta vam seveda ne izdam …

Goga, 2020

Lubezen

Glasba in poezija. Besedila v glasbi, sploh v sodobni, da ne rečem moderni ali popularni, so ponavadi postranska stvar. Sicer hitro zapomnljiva, ampak brez posebne vrednosti ali vsebine. Pogosto tudi zato, ker jih ne pišejo izvajalci sami, ampak za njimi stoji ogromna mašinerija. Obstajajo seveda tudi izjeme …

Pustimo ob strani nekoč in danes, pustimo tudi žanre. Popevka petdeset let nazaj ni enako popevka v 21. stoletju. Izpovedna besedila, besedila, navdahnjena s pomočjo različnih (opojnih) substanc, uglasbena fantazija ali pač izražanje upora … lahko bi rekli, da je pisanje kvalitetnih in sporočilnih besedil umrlo takrat, ko je še hip-hop, zadnji glasbeni steber upora, postal popularen in moderen. Glasbena zvrst, ki so jo vedno krasila razmeroma preprosta besedila, a pomensko močna, je bil blues. Glasba zatiranih, zasužnjenih, izgubljenih, spregledanih, zavrženih … glasba tistih iz obrobja in z dna. Glasba bolečine, čustev in upanja.

Slovenci smo imeli kar nekaj liričnih mojstrov – Pengova, Mežka, Kreslina, Predina, Gučka in seveda bi lahko še našteval vse do klasikov, se dotaknil odličnih kompilacij Rockerji pojejo pesnike, se dotaknil izvrstnih pripovedovalcev kot je Zoran Benčič in tudi med mlajšo generacijo se najdejo takšni, ki vedo, da so v prvi vrsti besedila tista, ki pritegnejo in prepričajo ter ostanejo v spominu, da ne rečem kar kolektivni zavesti.

Avtorja knjige Lubezen sem med naštevanjem seveda namerno izpustil. Matevža Šaleharja – Hamota smo spoznali kot člana kolektiva Babewatch, ki so zabavali z nagajivimi in hudomušnimi besedili, ga potem občudovali kot izjemnega kitarista v Mojo Hand in včasih zmedeno dvigovali obrv ob kakšnih sodelovanjih. Nekaj let kasneje in z neke zdrave distance sicer potem človek ugotovi, da lahko celo tako banalna popevčica kot je Naj pada zdaj dež, ki so jo v izvirniku izvajale Foxy Teens, v njegovi interpretaciji zveni čutno, doživeto in poslušljivo. In ko človek prisluhne še nekaj njegovim priredbam in interpretacijam, se zgolj potrdi tisto, kar sem nekoč že zapisal – Hamo je kot Johnny Cash. V trenutku, ko on naredi predelavo, pesem postane njegova.

Zadnja leta navdušuje kot alfa, beta in omega zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, njegove zasedbe. Zasedbe, v kateri ni sam in kjer prav vsak član doprinese svoj košček, predvsem h koncertni izkušnji. Tisti, ki ste bili na koncertu, veste, da ne manjka prepevanja – pa ne le refrenov, ampak kar celih besedil. Poslušalci (no, če smo pošteni, gre predvsem za poslušalke) poslušajo, slišijo, razumejo, se poistovetijo.

Lubezen prinaša izbor Hamotovih besedil – znanih in manj znanih. Morda boste šele sedaj dojeli kakšno zanimivo besedno zvezo ali pomen, ko vas ne bo ponesla še glasba. Verjetno boste presenečeni med prebiranjem besedil, kot so Da me ujameš, kadar padem, Nekoč, Lažnivec, Muzika za ples, Uveli narcis, Oktober, Odgovornost, Ti prihajaš in Za ukradeno kitaro. Hitov (ki jih ni malo) rajši ne omenjam, pa vemo, koliko biserov, malih življenjskih modrosti in tudi norosti se skriva v njih. Odličnih, razmišljujočih besedil z zadnje plošče 4K sploh ni. Pa tudi mnogih angleških ne. Piko na i knjigi postavijo odlične fotografije Marka Alpnerja – z odra, izza odra, iz studia ali prostorov za vaje, tiste pozirane, spontane, vsekakor pa ujete v ravno pravem trenutku.

Upam, da Lubezni kmalu sledi Še več lubezni. Glasba, ki jo je vredno poslušati. Poslušati in slišati. Slišati besedila, za katera ni nujno, da jih boste slišali enako.

Mladika, 2017

Osamosvojitev

Letos mineva 30 let, odkar je naša država postala samostojna. Neverjetno je, ko pomislim, kako blizu se mi zdi 27. junij 1991, čisto na začetku poletnih počitnic, ko se je življenje ustavilo. Napetost v zraku, vseprisoten strah, ki je že zamenjal ponos in veselje …

Leta 1991 sem imel enajst let in priznam, da se 10-dnevne vojne dobro spominjam. Vojakov in policistov, ki so patruljirali po naši ulici, zavijajočih siren in bežanja v zaklonišče, opazovanja lovskih letal, iz katerih so izstrelki švigali proti oddajniku na Krvavcu in še bi lahko našteval. Na srečo se je tako hitro končalo kot se je tudi začelo, pa čeprav je bilo tisto poletje podobno negotovo kot minulo. Nismo vedeli, ali bomo lahko kam šli, kakšno bo stanje na cestah in ali se bo življenje še kdaj vrnilo v normalne tire. Zanimivo, kako se stvari spremenijo v tridesetih letih?! Le da sem bil takrat jaz najstnik, ki je z radovednimi očmi spremljal dogajanje in nisem razumel napetosti staršev, zdaj pa sem tudi sam napet starš, ki mora marsikaj potrpežljivo razlagati svojim otrokom. Morda bodo čez trideset let moji otroci svojim razlagali o covid-19 času …

In če je spomin na osamosvojitev in vojno, vse posebne izdaje dnevnih časopisov ter tiskovne konference, še kako živ, pa je veliko bolj bled ali celo neznano vse, kar se je dogajalo desetletje pred tem. Bila je Jugoslavija in seveda je bil Tito ter kup praznikov, bil sem Titov pionir, nikoli pa mladinec, imeli smo mogočno JLA (Jugoslovanska ljudska armada), v Italijo ali Avstrijo smo hodili po kavbojke, pralne praške, čokolado, orodje in drugo tehnično opremo. Avtocest je bilo bore malo, po njih smo se vozili z avtomobili brez klim in tudi z varnostnim pasom nismo bili pripeti. Nakupovalnih centrov takorekoč ni bilo, pa še tisti, ki bi jim lahko tako rekli, so se imenovali veleblagovnice (npr. Maximarket in Nama v Ljubljani, Vele v Domžalah). Nek bled spomin so boni, s katerimi se je kupovalo gorivo, pa štafeta mladosti in seveda zimske olimpijske igre v Sarajevu, zmedeni Bojan Križaj med prisego, presrečni Jure Franko z medaljo, maskota Vučko, akcija Podarim-dobim in seveda dinarji. Pa v drugi polovici osemdesetih skoraj najbolj grozna beseda – inflacija, ki je povzročila, da so imeli bankovci kmalu ogromno ničel, kovanci pa skoraj nobenega smisla. In veste, česa se še spominjam? Tistega odpadlega »mitinga resnice«, za katerega je oče takrat dejal, da je začetek vojne, če se bo zgodil, zdaj že pokojni dedek pa je rekel, da jih bo na stopnišču čakal kar s pištolo. Od afere JBTZ pa so mi v spominu ostali zgolj grafiti Triglava s črkama JJ in pa na eni kaseti Pankrtov njihova predelava pesmi Janez Kranjski Janez …

Mojim trem otrokom, osnovnošolcem, vse to ne pomeni (skoraj) nič. Zgolj potrjuje njihovo prepričanje, da sem star. Tudi zato me je knjiga Osamosvojitev, skoraj vse poti k lastni državi, navdušila. Nataša Strlič, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine in zgodovinarka ter eden najbolj prepoznavnih ilustratorjev, Damijan Stepančič, sta opravila odlično delo. Ona z besedili in izborom dogodkov, ki so začrtali in tlakovali pot od konca sedemdesetih in vse do začetka devetdesetih oz. do osamosvojitve. Seveda se bodo mnogi pritoževali, da manjka to in ono, ampak vseeno gre v prvi vrsti za knjigo, ki je namenjena otrokom. Tudi zato so besedila kratka in razumljiva. Za mnoge bo že tako preveč kratic in zelo podobnih si izrazov – saj veste, vse mogoče zveze, organizacije, pa demokratsko, ljudsko, mladinsko in še kaj; zato je kar priporočljivo, da knjigo berejo s starši ali celo s starimi starši. Stepančič pa je zelo slikovito in povedno obogatil in popestril besedilo ter obudil marsikateri spomin. Tudi naslovna “reprodukcija” slovite fotografije Joca Žnidaršiča z vrha Triglava. Ravno prav in brez karkšnegakoli malikovanja so izpostavljeni najpomembnejši posamezniki in tudi organizacije, prelomni dogodki in mejniki.

Priznam, mnogi koščki sestavljanke so se mi sestavili šele sedaj. Takrat se z njimi nisem obremenjeval, ker se mi je zdelo, da se dovolj ali preveč starši in tako se mi tudi dandanes se mi še vedno zdi, da glede celotne osamosvojitvene poti poslušamo dve zgodbi. Še desetletja bomo poslušali o naših in vaših. V knjigi se mi zdi, da je opisana in orisana ter razložena tista sredinska, ki jo otroci morajo poznati. Menim tudi, da je pametno, da so kakšnega okostnjaka, ki vsake toliko pokuka iz omare, pustili zaprtega. Nima smisla.

Veliko več smisla pa ima seveda ta knjiga, ki jo toplo priporočam. Starejšim (khm, khm) oziroma tistim, ki so recimo Jugoslavijo in osamosvojitev Slovenije doživeli in se je spominjajo, pa seveda tudi otrokom, ki se jim samostojna država in vse kar imamo danes, zdi tako zelo samoumevno. Nekdaj ni bilo in pot od tod do tja, pa še naprej, je bila vse prej kot preprosta.

Miš, 2020

Repki

Najprej je bila knjiga Kla-kla-klasiki, s katero sta Igor Saksida in Rok Terkaj – Trkaj na drugačen način predstavila in poustvarila poezijo najboljših slovenskih pesnikov ter številne mlade spodbudila k prvim začetkom klepanja rim. Zdaj so tu Repki, namenjeni (naj)mlajšim …

Starši, vzgojitelji in učitelji so si enotni, da je za otrokov razvoj enako pomembno tako branje kot poslušanje, zgodbic ali pesmic. Seveda je stvar okusa vseh prej naštetih, v kakšnih zgodbah in glasbi otrok odrašča, katera je bolj primerna in zakaj. Vsi seveda vemo tudi, da je veliko otroških pesmi vse prej kot otroških in da se v njih skrivajo ne tako zelo nedolžni podtoni.

Knjiga Repki je odlično izhodišče za vse, ki želijo spoznati kvalitetno otroško poezijo – od številnih ljudskih pesmi, prek Lile Prap, Nika Grafenauerja, Miroslava Košute, Ferija Lainščka, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Andreja Rozmana – Roze, Anje Štefan, Oton Zupančiča, Toneta Pavčka in mnogih drugih. Za izbor je poskrbel Igor Saksida (Saxida), Trkaj pa je bil tisti, ki jih je predrugačil, posodobil, osvežil ali če rečem v skladu z naslovom knjige – »porepil«.

Knjigi je priložena tudi zgoščenka s 12 pesmimi, ki jih izvajajo Repki (Trkaj, producent Damjan Jović in Igor Saksida), ki imajo v nekaj pesmih nadvse imenitne goste – Neco Falk, Ditko ter slovenski hip-hop cvetober (Emkej, Pižama, Nipke, Jose, Zlatko), v eni pesmi pa se kot solist predstavi Igor Saksida oz. Saxida. Pogosto pesmi (ali vsaj verzi), ki jih vsi poznamo in ob katerih se bodo predvsem otroci začeli začudeno spogledovati, ko bo Trkaj pesem odpeljal v povsem drugo smer. Poleg zgoščenke lahko vsaki od teh pesmi prisluhnete tudi med listanjem knjige in prebiranjem besedil, saj je knjiga opremljena s QR kodami. Trkaj seveda ni mogel iz svoje kože, v kateri je tako hudomušen kot nagajiv, predvsem pa iskren in človeški. Prisluhnite samo pesmima Tako rad in Zakaj, pa vam bo jasno. In tako spretno, kot so v Novice vpletli številne verze iz zbirk Enci benci, so s to pogosto nesmiselno, a ritmično izvrstno zbirko opravili samo še Katalena.

Sama knjiga je sicer razdeljena na posamezna poglavja: Mika me zven jezika, Čarovnija poezija ter Svet dvojine in množine. Vsak je po svoje vsebinsko drugačen, otrokom pa odpira prostrani svet jezikovnih iger, misli, na stežaj odpira duri domišljije in na zares poseben način dokazuje in potrjuje, kako čudovit in bogat je slovenski jezik. Vsako poglavje ima tudi pomemben del, ki ga ni mogoče spregledati in ima tipično »trkajevski« naslov – Hip-hop! Misli, v galop! Če v glavi te zvija: Na pomoč, domišljija!. Razmišljali in tuhtali bodo otroci, sive celice bodo uporabljali starši in iz lastne izkušnje povem, da lahko nastane zelo zanimiv dialog, ideja za pravljico ali pa vas otrok stisne v kot s toliko novimi vprašanji, da si težko predstavljate. Priznajte, razlika med odraslo in otroško domišljijo je velika, odrasli možgani so pogosto ujeti v bolj ali manj predvidljive vzorce, ki jih morajo otroci šele odkriti, povezati in interpretirati. Tudi preprostih in povsem nedolžnih otroških pesmic ne boste dojeli in razumeli enako. Morda pa v vaših mladih nadobudnežih odkrijete kakšen skrit talent …

Tako slovenski jezik kot glasbena vzgoja (oziroma glasbena umetnost, kot se zdaj imenuje) sta lahko zelo duhomorna šolska predmeta in na otroke delujeta prej odbijajoče kot spodbujajoče. S pomočjo takšnih knjig oz. lahko rečemo že kar interaktivnih priročnikov, bo lažje. Ker bo drugače, zabavno, nepredvidljivo in ker prav vsakemu dopušča možnost samosvojega izraza.

Knjiga, ki bo spodbudila druženje. Knjiga, zaradi katere bodo otroci rajši brali. Besedila so v dandanašnjem instant glasbenem svetu vse bolj nepomembna, tu pa jih bodo pesmi prisilile, da bodo poslušali. Poslušali in razmišljali. In kaj več si še lahko želite?

Mladinska knjiga, 2020

Nove definicije ljubezni

Sveža zbirka kratkih zgodb Brine Svit, naše ustvarjalke, ki že desetletja uspešno ustvarja v Parizu, prinaša deset različno dolgih kratkih, svetovljanskih zgodb o dojemanju ljubezni. Ali kot je jasno že iz naslova, o novih definicijah ljubezni.

Priznam, da del Brine Svit še nisem bral. Pa čeprav gre za priznano ustvarjalko, tako doma (kar je v njenem primeru lahko kar Pariz) kot tudi v rodni domovini (torej Sloveniji), prejemnico številnih nagrad in celo nominiranko za slovitega gouncourta. No, pa so mi v roke prišle Nove definicije ljubezni in po nekaj namigih, da gre za zelo zanimivo branje, sem knjigo vendarle vzel v roke.

Kaj je definicija ljubezni? Med brskanjem po spletu pridemo do zanimive definicije: »Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam …« Recimo klasika temu – dve osebi (pustimo spol), ki čutita nekaj več, sta intimni, se spoštujeta, nekdaj so v to definicijo sodili tudi otroci in seveda tako do smrti. Časi se spreminjajo. Par pač nista le ona in on, otroci niso nujni, kot tudi ne stanovanje/hiša (s pripadajočo hipoteko oz. norim kreditom) s hišnim ljubljenčkom in ne, niti pod razno ljubezen ne traja nujno do smrti. Vsak par, ki je skupaj desetletja, vam bo priznal, da je od ljubezni ostalo bore malo, pa čeprav se imata še vedno rada. Ločitev je vedno več. Vedno več je tudi odprtih razmerij, ko se en ali oba partnerja (sporazumno) dogovorita, da bosta predvsem intimne trenutke preživljala še s tretjo osebo in pa tista bolj groba oblika opisanega – varanje ali skakanje čez plot.

In kje v vsem tem najdemo Brino Svit oz. njene zgodbe? Pravzaprav povsod. V desetih zgodbah slika zgodbe odraslih in zrelih posameznikov, ki imajo za seboj številne življenjske preizkušnje, (pogosto) odrasle otroke, nato pa njihovo dojemanje in pojmovanje ljubezni nekaj pretrese. Že v uvodni, Vrt moje žene, avtorica preseneti, ko glavni junak Claude med obiskom ženinega vrta ugotovi, da ljubljena Suzanne ni bila le njegova žena. Kar nekaj let si jo je delil s Theom. Kako in zakaj? Pa V tunelu, kjer spoznamo Alice in Garyja, ona poročena s hudo bolnim možem, on mlajši in odprt za možnosti in priložnosti, njuno spogledovanje pa hitro preraste v nekaj več. Ljubezen, strast, užitek? Ali kot je lepo zapisano na koncu »Na tunel. Na svetlobo na drugi strani, ki ni izhod iz tunela, ampak sprednja luč vlaka, ki drvi z vso hitrostjo proti meni.«

Nove definicije ljubezni niso vedno popolne in imajo ravno tako napake. Stvar posameznika je, kako jih dojema. Naslednja, Poletje s Sonjo, je točno takšna. Paulu se najprej zamaje svet, ko mu žena Maude sporoči, da ga zapušča. Sledi nov pretres, ko se povsem spontano in nenadejano zagleda v simpatično blagajničarko Sonjo v lokalnem supermarketu. Sledi čudovito poletje, polno nepozabnih trenutkov in tudi oklevanja, vse dokler avtorica še tretjič ostro ne zareže v Paulov svet. Zrno norosti o ljubezni, ki se zlepa ne razvije. O življenju, ki zaide v nekaj slepih ulic, da znova najde smisel in pravo pot.

»Midva sva par, ki je povezan v svojih prepadih« je uvodni stavek zgodbe Prepad. Rudi Thomas in Alma Larsen, uspešen in »popoln« par, ki je vse prej kot to. Blišč odnosa se spremeni v bedo vsakdana, razkrije pa se v eni sami vožnji. Kakršnakoli je barva njene vode je izredno duhovna, v njej se prepleteta Francija in Indija, uresničijo se neke pretekle, skoraj pozabljene sanje in izkušnje, hkrati se v njej prepleta teža neurejenih odnosov med starši in otroci. Težava na relaciji oče-sin je pravzaprav tudi izhodišče za Napisano zgodbo, kjer spremljamo zgodbo Lilje in Trubarja (vzdevek) ter Pie in Nina in gre za eno redkih zgodb, ki se ne dogaja v Franciji, ampak na relaciji Ljubljana – Trst. Trubar je že malce naveličan novinar, ki se raje sprijazni z očitnim kot zaplete v prepir, Lilja pa njegova mlada, na trenutek zelo idealistična kolegica. Pia je Trubarjev varen in zanesljiv pristan, Nino pa njegov otrok iz propadle zveze. Odtujen otrok, ki z očetom ne želi imeti nič. Lilja je tista, ki njuni zgodbi znova poveže, meni osebno ena najboljših zgodb v knjigi pa je zaznamovana z zanimivo korespondenco med novinarskima kolegoma, ki na svoj način piše eno od novih definicij. Moški in ženska, ki si skozi redna sporočila, pogosto poslana v poznih nočnih urah in si zaupata takorekoč vse, najbolj intimno in zaupno, se v resničnem življenju komaj da pozdravita, kaj šele, da bi drug z drugim spregovorila nekaj besed. Tujca, ki se zlahka prezreta, tudi če se srečata na ulici. Prijateljstvo, ljubezen, kakorkoli to imenujete, nekdaj ne bi veljalo počenega groša ali bi bilo zgolj plod fantazije, dandanes pa je dejstvo. Taka so postala naša življenja …

Druga Saturnova revolucija nas popelje v Argentino, med plesalce tanga, povsem drugačen način življenja in razmišljanja, hrepenenje in strast. Atlantski viharnik in mala modra taščica je še ena zgodba o platonski ljubezni, piko na i pa postavi Praznična miza, ob kateri se bralec zamisli, kaj je prava ljubezen in kako prava je v resnici?

Ljubezen. Sami dobro veste, da je najtežje odgovoriti na vprašanje, zakaj imate nekoga radi, zakaj ga ljubite. In drugi vam bodo rekli, da če ne znate opisati, potem je to prava ljubezen. Tista z velikim L. Vsak naj sodi sam, kaj ima in česa si želi. Knjiga Brine Svit bo vsem tistim tradicionalnim vsekakor odprla oči, na zelo nevsiljiv in iskren način odkrila, razkrila in tudi razložila, kako različne in drugačne ljubezni obstajajo.

Mladinska knjiga, 2020

Janez Dovč & Sounds of Slovenia – Sozvočja

Janeza Dovča poznam zdaj že kar nekaj let. Najprej sem ga spoznal kot glasbenika, potem sva občasno sodelovala na nekaj projektih in lahko rečem, da se najine poti redno srečujejo. Priznam – občudujem njegovo delo. Predvsem njegovo voljo, da tudi v teh časih želi ustvariti in ponuditi najboljše.

Janeza sem spoznal, ko je še igral harmoniko v zasedbi TerraFolk. Spoznal sem ga, ko je s skupino, v kateri so bili takrat še Bojan Cvetrežnik, Danijel Černe in Marko Hatlak, počasi zaključeval sodelovanje. Že takrat je imel tudi zasedbo JaraRaja, s katero so igrali predvsem slovensko ljudsko glasbo. Založba Celinka in festival GodiBodi, s katerima je odpiral vrata številnim glasbenikom, v katerih je sam prepoznal nekaj več. Projekt s slovenskim česnom, pa Tesla, glasbeni in vizualni poklon enkratnemu geniju, projekt Baraka, ki predstavlja spoj moderne in tradicionalne glasbe, pa seveda sodelovanja s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, odlični koncerti z Boštjanom Gombačem in Sozvočja Slovenije.

Čudovit projekt, znotraj katerega je Janez potoval po slovenskih pokrajinah in ljudsko glasbo snemal tam, kjer je nastala. Posnetki, ki predstavljajo imenitno knjižnico pestrosti in raznolikosti slovenske ljudske glasbe in ki bi morala postati obvezen del slovenske glasbene vzgoje. Ljudi, kot je Janez (in v Sloveniji jih ni malo) kje drugje kujejo v zvezde, pri nas pa komaj, da se jih omenja, kaj šele izpostavlja. Pa tu ne gre za egotrip, da bi si oni želeli izpostavljanja, ampak predvsem za delo, ki ga opravljajo in ki bi moralo biti izpostavljeno.

Sozvočja je nova plošča, ki je izšla kot del glasbene popotovanja in druženja Sounds of Slovenia. Janez je k sodelovanju pritegnil smetano slovenske glasbe in stalne soborce – Metoda Banka, Boštjana Gombača, Roberta Pikla, Klemna Kotarja, Kristijana Kranjčana, Marina Kranjca, Gorana Krmaca, Petro Vidmar, Gregorja Volka in pevsko skupino Maroltovke. Samo ploščo pa je najboljše opisal kar Janez z besedami: »Ljudska glasba je spomin iz davnine, odmev prostora, ki v sebi nosi različnost slovenskih pokrajin, avtorska pesem je »vzmet duha«, ki to raznolikost povezuje.«

Besedila so prispevali največji mojstri slovenske besede – Oton Zupančič, Srečko Kosovel, France Prešern, Ivan Cankar, Josip Murn – Aleksandrov, Dragotin Kette, Simon Jenko, nekaj je tudi tradicionalnih ljudskih motivov. Glasba je v večji meri avtorska, Janezova, zelo tradicionalna in na trenutke tudi moderna, kot smo pri njem že vajeni. Kaj je torej ljudskega? Lahko bi rekli, da je uporabljen podoben recept, kot ga na zadnjih ploščah prakticirajo Katalena – ljudskost vzamejo za samo izhodišče, za stik s starim, kot poklon veličastnemu in pogosto enkratnemu.

Med poslušanjem plošče namreč ne boste imeli občutka, da poslušate zmes največjih slovenskih poetov in avtorske glasbe, temveč avtohtono slovensko ljudsko glasbo, v kateri so se sicer prikradli posamezni zvočni utrinki s celega sveta. Ne, električna kitara ali pa saksofon, tudi različna elektronska pomagala niso del ljudske zapuščine, a se tako organsko spojijo z bogato zvočno kuliso, da bodo tudi največji dlakocepci lahko le zadovoljno kimali in se zibali v razgibanih ritmih. Nemogoče je preslišati fantastično zborovsko petje, ki je pogosto izstopajoče, nekajkrat pa imenitno dopolnjuje moški glas in je tisto, ki poslušalca popelje na prostrane livade, ob ogenj, na lesene klopi ali pa na gozdne jase.

Čutili boste vsako noto. Podoživeli kakšen spomin, morda iz otroštva ali pa raziskovanja prelepe Slovenije, ko ste med pohajkovanjem od nekje daleč slišali vesele zvoke muziciranja in prepevanja. Sozvočja so naraven in zelo tesen preplet ljudskega, umetniškega in sodobnega. Kaj drugega, kot priporočat, ne morem. No, lahko vam še namignem, da digitalno različico lahko tudi že kupite. In tako podprete odlično delo, ki ga opravlja Janez Dovč in ki je prevečkrat spregledano.

Celinka, 2021

Lumpsterji

Nova mladinska knjiga Žige X. Gombača, enega naših najbolj plodnih ustvarjalcev, nosi rahlo nenavaden naslov in bo bralce popeljala v neke druge čase. Čase, ko so bile lumparije malce bolj spontane, iskrene in na trenutke tudi nedolžne.

Lumspterji so pripoved o lumparijah, ki jih je avtor sam ali s svojimi prijatelji počel v svojih osnovnošolskih letih. Seveda ne gre za avtobiografsko pripoved in vsega tudi ne gre jemati povsem dobesedno, sem pa prepričan, da je velika opisanih dogodivščin če ne že povsem Žigovih, pa vsaj navdahnjenih s kakšnim dogodkom iz njegove mladosti.

Mladi bralci bodo najprej spoznali stare lumpsterske modrosti (ali pojasnila, zakaj lumpsterji počnejo, kar počnejo), potem pa sledijo lumpsterske prigode, zgode, nezgode in potegavščine z rojstnih dni, zabavne in ne pretirano škodljive maščevalne lumparije in potem v drugi polovici knjige sledijo nekoliko bolj »resne« teme. Najprej spremljamo lumpstersko pot mladega violinista, obudimo spomin na zimske olimpijske igre v Sarajevu oz. njihovo lumpstersko izvedbo na srednješolskih hodnikih.

Piko na i avtor postavi v petem delu, poimenovanem Mališan, ki najbolj izstopa iz tega lumpsterskega povprečja in tudi konteksta, boste pa ob branju morda pomislili tudi na Žigov odličen mladinski roman NK Svoboda. V tem delu boste izvedeli, kdo so Bosanci, zakaj so bile včasih pomembne male in velike črke pri oznakah razredov, kako nogomet in tudi osnovnošolska zaljubljenost povezujeta nezdružljvo in zakaj je pomembno ostati zvest sebi in svojim načelom. V tem delu lumpsterskih kompanjonov (poleg pripovedovalca še Nejc, Berto, Tilen, Žan in Kajžar) iz neznanega razloga ni, lumparije pa so.

Zgodbe so kratke in zabavne, hudomušne in imajo lumparijam navkljub veliko pozitivnih sporočil in malih modrosti. Prebral jo je moj osemletni sin in se ob branju zabaval, čeprav je imel nekaj vprašanj, prebrala jo je tudi skoraj enajstletna hči in se ob branju ravno tako zabavala, čeprav so se ji nekatere zgodbe zdele tako-tako. Štirinajstletniku, devetošolcu, ki bi se moral z glavnimi junaki najbolj poistovetiti, je (še) nisem dal brati. Ne pravim, da se ne bi zabaval, a bi mi hitro povedal, da kaj takega danes ni mogoče in da to niso nobene lumparije.

Žiga je v Lumpsterjih opisoval svoj čas oz. zaključek osnovne šole, ko smo obiskovali osem razredov, ko je bilo pozimi snega tudi v Ljubljani res veliko, ko so bili »Bosanci« predvsem problem in nebodigatreba, ne pa skoraj ustvarjalci mnenj in trendov in predvsem čas, ko še ni bilo mobilnih telefonov, računalnikov in so se otroci igrali in zabavali zunaj. Danes štejejo »prijatelji« na družbenih omrežjih in ne lumpsterji, na katere se lahko vedno zaneseš. Lumparije danes predstavljajo »izzivi« na družbenih omrežjih, ki so vse prej kot nedolžni in pogosto celo nevarni. Verjemite, da sem se ob branju Lumpsterjev pogosto spomnil svojih časov in svojih lumparij ter si hkrati želel, da bi se tudi pri svojih treh otrocih spopadal s takimi lumparijami, ob katerih so tudi avtorjevi starši v večini primerov zamahnili z roko.

Knjiga je sicer nadvse imenitno branje in prinaša mnogo pozitivnih sporočil, vsebinsko pa je ne bi ravno priporočil zadnji triadi osnovne šole, saj je do današnje generacije malce »zastarela« in bi jim prej priporočil avtorjeve že omenjeno NK Svoboda ali pa serijo Kompanjoni (Jastrebov let, Polnočna zajeda, Risova bratovščina, Skrivnost stoletnega vetra, Kompanjoni in bojevniki časa).

Založba Miš, 2020

Nova butalska čitanka

Kdo, le kdo ne poznam znamenitih Butalcev, ki jih je ustvaril Fran Milčinski in z njimi že pred sto leti kar preveč resnično nastavil ogledalo Slovencem? Bodimo pošteni in priznajmo, da je včasih v vsakem od nas kaj butalskega, da pa nihče ne bi želel biti Butalec.

No, in če lahko rečemo, da se na Butalcih Milčinskega pozna teža let, je Nova butalska čitanka, ki jo je ustvaril Vinko Moderndorfer, kot nalašč. Oziroma je izšla v nadvse primernih časih. Podnaslovil jih je Poučne zgodbe iz Butal, dodal En kratkočasni uvodnik, v katerem »svoje« videnje in razumevanje prenovljenih zgodb vidi in doživlja Fran Milčinski, vse skupaj pa je začinjeno z domiselnimi in zgovornimi ilustracijami Marka Kocipra. Ampak naj nekaj razčistim na začetku, da se ne bo kdo spotaknil ob kakšno besedo – Moderndorfer je seveda ustvaril in napisal čisto nove butalske zgodbe, ki sodijo v 21. stoletje in če si je pri izvirniku kaj sposodil, to ni slabo.

Novi časi, nova pravila. Nova pravila, stari dvomi. Drugačni časi in drugačni Butalci. Cefizelj, ropar in morilec, postane šef policije in izkoristi vsako priložnost, da dobro zasluži. Kaj kmalu seveda ugotovi, da je do še boljšega zaslužka moč priti, če pomaga Županu in tako prekleto žalostno, a zdi se, da je v Cefizlju še največ razuma in pameti. V Butalcih je vsekakor ni in vsaj to se, kar se tiče izvirnika, ni spremenilo. Kar imajo Tepanjčani, morajo imeti Butalci. Pa četudi je to njihovo kislo vino. Slaba demokracija. Če smo ob nedavnih napadih na Tadeja Goloba lahko videli, kako hitro se določeni posamezniki prepoznajo v zapisanem in so seveda užaljeni in ogorčeni, potem se seveda lahko le vprašamo, kaj se bo zgodilo, ko bodo v roke dobili Novo butalsko čitanko?

Roparja in morilca Cefizlja na čelu policije in kot desno roko Župana sem omenil. Velja omeniti njihovo poimenovanje (glavnih) mest, oblikovanje grba (ki naj bi spominjal na bučno seme, a naj si vtis ustvari vsak sam) in prepoznavnost po celem svetu – vsi namreč vedo, kako butasti so Butalci. A so le Butalci ponosni na to in na lastno nesposobnost, za nameček bodo za tak piar še plačevali. Komu? Cefizlju, seveda. Razumevanje demokracije, kjer so vsi za in hkrati proti, je tudi zelo sloven …, ah, butalsko. In če se z nečim strinja Župan, to potem drži 101 %. Butale, znane in slovite kot so, seveda dobijo tudi novo prebivalko in sicer se k njim priseli Laž. Tista s kratkimi nogami. Izda uspešno knjigo Laž kot edina resnica, to uveljavlja na vsakem koraku in je pri tem tako uspešna, da vsebino knjige spremenijo v domoljubni zakon. Laž se za nameček naseli v hišo laži, svetišče laži in lažnivcev – butalski parlament. Ne, vsaka podobnost z resničnim je zgolj slučajna.

Tako kot postavljanje varovalne ograje ob reko Butalnica, ko k njim začnejo prihajat Turki, ki jim prijazno mahajo in se smehljajo, a Butalci z njihovi ustnic preberejo (ker to znajo, turško pač ne), da jih hočejo v resnici vse pobiti in oropati. Proti koncu knjige avtor seveda postreže s šokantnim razkritjem, da so skoraj vsi Butalci potomci Turkov, tu pa tam kdo Nemcev. Pravih, tistih čistokrvnih Butalcev ni več. Morda velja izpostaviti še nacionalni šport (ki pa še ni na olimpijadi) Butal in sicer čevljanje. In ne, to ne pomeni, da daš nekoga na čevelj, ampak da se na tistega, ki je na tleh in res brez upanja, predvsem pa nemočen, spraviš s čevlji oziroma brcami. Ja, tudi tokrat je vsaka podobnost z resničnim zgolj naključna.

Piko na i morda postavi del o zaposlovanju mladih – ti so seveda preveč pametni in razgledani, tako da bi lahko komu drugemu, zaslužnejšemu prevzeli položaj. Zato jim je treba najti drugo delo, takšno, ki ga ne poznajo in obvladajo. Zakaj bi čevlje izdeloval tisti, ki to zna in ne recimo kakšen urar? In če je ta urar morda županov ali sodnikov sorodnik, toliko boljše. Vse se bo uredilo z zakonom ali pa kakšno preiskovalno komisijo s (skoraj) neskončno dolgim mandatom …

Takšnih in podobnih, resnično naključnih zgodb (razumevanje in podpora kulturi, razprodaja vsega mogočega, goljufanje in prirejanje, …) je v Novi butalski čitanki še precej. Preveč. Seveda se kot razmišljujoč bralec držiš za glavo, odkimavaš in zanikaš, a veš, da je ta nočna mora vse preveč resnična. Veš tudi, da se nove zgodbe pišejo vsak dan in da utegnemo kakšno nadaljevanje še dočakati. Novo novo butalsko čitanko. Če seveda s kulturo ne bomo obračunali tako kot Butalci, kar me žal ne bi presenetilo.

Litera, 2020