(brez naslova)

Milenij v Beogradu

Vladimir Pištalo je eden ključnih srbskih avtorjev, ki se z romanom Milenij v Beogradu na poetičen način poklanja tako mladosti, odraščanju, prijateljstvu kot seveda Beogradu. Glavni junak knjige ni dolgo nemenovani pripovedovalec, ampak mesto na stičišču Save in Donave, mnogih kultur in razmišljanj. Belo mesto, Beograd.

Pištalo osupne in preseneti že v čudovitem prologu, kjer nastanek Beograda umesti v s sodobnimi elementi obogateno legendo, za katero se izkaže, da je sestavljena (tudi) iz številnih sanjskih spominov in utrinkov, saj nas ves čas spremljajo skozi roman.

Začnemo na točki, ki je tedaj pomenila konec nečesa. Smrt Josipa Broza Tita, četrtega maja 1980. Le nekaj dni pred 18. rojstnim dnem pripovedovalca, ki je smrt pričakal v družbi tedaj štirih najboljših prijateljev – Borisa, Baneta, Zore in Irine. Američani vedo, kje so bili, ko so ustrelili JFK-ja, rockerji, kaj so počeli, ko je umrl Elvis in Jugoslovani, kje so bili in kaj so počeli, ko je umrl Tito. (Za našo generacijo to pomeni, kje smo bili, ko sta 11. septembra padla dvojčka v New Yorku, saj si upam trditi, da je bila tudi to ena tistih prelomnic tega časa, ki je pomenila konec ali pač začetek nečesa.) V radijskem programu so prenašali bitje srca maršala Tita in ko se je ustavilo, je Bane rekel prijateljem: »To je zvok zgodovine.«.

In potem spremljamo zgodbe, bolj ali manj prepletene, peterice prijateljev, ki jih usoda življenja odnese vsakega po svoje. Vsakega od njih skozi pisano paleto občutenj, preko vrhov in prepadov do malih vrhuncev življenj, preko odvisnosti, porok, ločitev, rojstev in smrti. Nekajkrat sem se zalotil, da razmišljam o kultni zasedbi EKV, hkrati povprečnih in genialnih glasbenikih, ki so skupaj uspeli ustvarjati glasbo, ki je zaznamovala čas in prostor, a so bili zaznamovani z nekakšnim prekletstvom.

Za vsakega od petih, skozi pripoved pa se pojavi še vrsta drugih stranskih likov, bi človek zlahka rekel, da bodo v življenju dosegli neslutene višave. Najbrž bi lahko, če bi živeli v drugem času, ali še boljše – v drugem mestu. In se spet vrnemo h glavnemu junaku, Beogradu. Titova smrt, Titov pogreb. Novi časi, nova glasba, nove droge. Novi voditelji. Tistega »največjega« pripovedovalec ne imenuje s pravim imenom in priimkom, ampak ga imenuje Tarkvinij Ošabni, po sedmem in zadnjem kralju Rima, katerega konec je pomenil zaključek nekega obdobja v Rimu. Tako kot so mnogi Srbi mislili, da bo padec Tarkvinija Ošabnega pomenil nekaj novega, nove čase. Roman se s prihodom leta 2000 bolj ali manj zaključi, a si lahko mislimo, da avtor ni posebej navdušen nad dejstvom, da so Tarkvinija zamenjali novi ošabneži, Beograd pa še vedno spremlja prekletstvo, ki ga je opisal v prologu.

Novi voditelji so pomenili nova pravila. Kosovo. Predrzni Slovenci. Razpad Jugoslavije, vojna. Najprej vojna s Hrvaško in potem tista mnogo bolj strašna, vojna z Bosno in Hercegovino. Milan Đorđević, kot se predstavi pripovedovalec, je na nek način nemi opazovalec in zapisovalec zla, ki se je leta in desetletja kopičilo in sedaj izbruhnilo. Tudi, presenetljivo, med njegovimi prijatelji. Presenetijo ga, postanejo vojaki, vojni dobičkarji, morilci, mafijci, odvisniki in tihotapci. Kdo je on in h komu sodi? Kam in h komu sodi zgodovinar, vedno znova izgubljen v vrtincih zgodovine lastne družine, propadlih prijateljstev, neiskrenih ljubezni in mesta, ki umira in se na novo rojeva pred njegovimi očmi. Čigava os je on in kdo so osi, ki njegov svet držijo v ravnovesju? Občutek krivde zaradi vsega, kar se dogaja v Sarajevu. Bolečina. Dayton, zlagani mirovni sporazum, ki je veljal le na papirju.

Narod ima dovolj, sploh, ko začnejo bombe, Natove bombe, padati po njih. Naenkrat so oni v položaju, ko morajo bežati v zaklonišča in ne vedo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Lahko bi rekli, da je bilo Beograjčanom vsaj toliko »lažje«, ker se niso obremenjevali z ostrostrelci kot je bilo to v Sarajevu ali pa s klavci različnih narodnosti, ko je bilo to po številnih mestih Bosne in Hercegovine. Ampak narod ima dovolj. Dovolj imajo Tarkvinija Ošabnega.

Milan Đorđević ostane (skoraj) sam. Bane odide v New York, kot je dolgo napovedal, tam živi tipično življenja enega od mnogih (več deset tisoč njih) Srbov, ki so v tem obdobju zapustili Srbijo. Dopisujeta si prek elektronske pošte in izmenjujeta občutke, kako je kje. Ali je Beograd stičišče evropskih kultur kot je New York nepredvidljivo stičišče svetovnih? Mogoče. Vedno si želiš biti nekje drugje, ker je tam drugje lepše in boljše. Dokler nisi tam in spoznaš, resnico. Na Milanovih vratih se pojavi Irina, s sinom (iz kratkega in nesrečnega, skoraj maščevalnega zakona z Borisom) in mu ga prepusti v varstvo. Boris pobegne v Solun, boji se mafijskega maščevanja, pa čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da iz tega vrtinca in principa »oko za oko, zob za zob« najbrž ne bo prišel živ. Zora, Milanova (platonska) ljubezen, umre. Bile so droge, bile so težave, bil je rak. Milan se vmes spominja zgodovine, družine, nenavadnih usod in prepletov, da ne rečem znova prekletstva. Zdi se, da so vsi na nek način prekleti, zakleti, ukleti. Nihče ne more živeti, kot bi … kot bi lahko živel, kot bi želel živeti. Ali je njihovo prekletstvo Beograd?

Obstajajo pesmi o Sarajevu, ki so jih pisali Zabranjeno pušenje, Indexi in celo Plavi Orkestar. Obstajajo pesmi o Jugoslaviji in seveda o ljubezni v vseh mogočih podobah, željah in oblikah, kot jih je pisal Đorđe Balaševič. Pa dela o državi in duhu časa, kot recimo Kerouacova beatniška mojstrovina Na cesti. Slišimo lahko pesmi, ki so prežete z duhom Beograda po Titovi smrti in tistim nenavadnim časom nekje vmes, ki so jih na plošče zapisali EKV. Obstajajo filmi o nesmiselnosti vojne kot je Lepa sela, lepo gore in tisti o Srbiji po razpadu Jugoslavije, kot je recimo Rane. In imamo tudi knjigo, roman o Beogradu, od Tita do milenija, skozi številne usode, pripovedne niti in pajčevinaste spomine, ki so krhki, a tako zelo močni. Milenij v Beogradu je vse to, pa čeprav se včasih zdi kot nenavadne sanje, celo nočna mora, ki ti ne pusti spati. Ja, prav tako kot Beograd …

Cankarjeva založba, 2025

Luka Dončić – biografija

Pa smo v zelo kratkem času dobili še drugo biografijo Luke Dončića – morda je bila ta druga še malo bolj nestrpno pričakovana, saj je prav za Slovenijo vključevala tudi tudi tisto novo poglavje, odmevno menjavo k Los Angeles Lakersom in predvsem ozadje …

Do knjige Čudežni fant Carlosa Baideza sem bil na nek precej kritičen, a sem na koncu priznal, da vseeno morda vem preveč in me je to zmotilo. Sivih peg je bilo precej, mnogo stvari je manjkalo ali so bile opisane preveč preprosto in površno. A za nekoga, ki se s košarko in vsemi mehanizmi v ozadju šele spoznava, je bila knjiga natančen in zelo dober vpogled v košarkarsko gladiatorsko areno. Tim MacMahon je ameriški novinar, analitik, ki o ligi NBA, še posebej pa o franšizi Dallas Mavericks, piše za sloviti ESPN. Novinar, ki ima dostop do vseh in vsega, bi lahko rekli. In če sem pri Baidezu opazil, da je veliko in natančno pisal o Lukovem obdobju v Realu iz Madrida, pa seveda tudi času prej (torej vseh dogovorih in oklevanjih) in potem (velik in res zanimiv poudarek je bil predvsem na NBA naboru), se je MacMahon osredotočil na Lukovo NBA obdobje.

Pri njem je torej Slovenije še toliko manj – tistih Lukovih začetkov in družinske »drame« ni, tudi Reala je bore malo in slovenska reprezentanca je na stranskem tiru. Seveda je omenjen Eurobasket 2017, nekajkrat povezanost z bivšo jugoslovansko košarko, pa kvalifikacije za OI in potem tista neverjetna priložnost, da bi se že v prvem poskusu pomerili za zlato olimpijsko medaljo, naslednje »euro« polomije ni, zadnjim kvalifikacijam za olimpijski turnir pa je namenjena približno ena stran. Že pri Baidezu, ki je sicer Španec (in ti slovijo po temperamentu in fanatičnosti), sem težko razumel, pri MacMahonu (ki je Američan in tam je vse to zgolj nedeljska predstava in družinska sprostitev) morda malo bolj, ampak – kako jim ni jasno, da v primeru takšnih uspehov cela država diha in živi za športnike? Vedo, da nas je dva milijona in da se vsake toliko pojavi nek generacijski, da ne rečem milenijski talent; ki ima za nas status božanstva. A to potisnejo na stranski tir. Nerazumljivo. Zelo zanimivo mi je tudi, da nihče ne piše kaj veliko o tistem slovitem srečanju s Kobejem Bryantom, pa Lukovi večni in Američanom nerazumljivi nezainteresiranosti na All-Star vikendih, kjer je uspel spoznati tudi Michaela Jordana, medijsko odmevnem nastopu v šovu Dude Perfect in tako naprej.

Korak nazaj – Tim MacMahon je športni novinar in analitik. In tisto, kar na nek način »ubija« to knjigo, je nepregledna gmota statistike. In to ne v nekem zaključnem delu, v razpredelnicah, pa naj si pogleda tisti, ki ga to zanima. Ne, nikakor. V besedilu, ves čas. Toliko in toliko točk, porabil je toliko in toliko metov, kar je tak in tak odstotek, obenem pa skoki in asistence, ukradene žoge, ti in drugačni indeksi (ne)uspešnosti, pa potem seveda ekipno razmerje zmag in porazov, primerjave z drugimi legendami in še vedno aktivnimi konkurenti ter klubi. V časih, ko si lahko vsak ogleda vse mogoče statistike in primerjave? Res potrebujemo to? Upam, si reči, da ne. In če se v besedilu nekajkrat celo izpostavi, da Luke ne zanima osebna statistika, ampak zmage, je vse to še toliko bolj nepotrebno. Podobno moteča so tudi podrobna opisovanja potez, preigravanj, podaj in metov ter ponavljajoča opisovanja, kako izgleda »ravs« v ligi NBA. Vse to je seveda lahko zanimivo in sodi v nek fiktivni roman o košarkarju, v biografijo pač ne. Ker tisti, ki o košarki vedo bore malo, ne bodo vedeli, kaj pomeni ta ali ona takšna in drugačna podaja, preigravanje, izigravanje, prevzemanje, blokiranje in tako naprej.

In še ena primerjava z Baidezovo knjigo – če sem za tisto rekel, da je zelo prijazna, skoraj piarovska in se zelo trudi Luko prikazati ne le kot čudežega, ampak takorekoč popolnega fanta, je MacMahonova v tem pogledu precej drugačna. »Ne morete reči, da poznate Luko, če ne preberete te knjige.« je izjavil Brian Windhorst, avtor številnih uspešnic in treba je priznati, da res spoznamo Luko v drugi, drugačni luči. Seveda lahko v zagovor (ali izgovor?) rečemo, da Luka na igrišču postane nekdo drug, da ga ponesejo čustva, strast do igranja in neizmerna želja po zmagovanju. In takrat ne varčuje – z gestami, provokacijami, prepiri, tudi žaljivkami in zmerljivkami, na vse našteto pa ni imun nihče. Ne trenerji in trenerski štab, novinarji, soigralci, nasprotniki ali pa gledalci. Ali poslušamo že ves čas Lukove kariere, da se preveč ukvarja s sodniki in premalo sam s seboj? Da. Ali to drži? Drži.

Pred dnevi sem razmišljal prav o tem, ko sem gledal neke posnetke, drugih košarkarjev in tudi drugih športnikov (konkretno nogometašev, ki še toliko bolj slovijo po tem, da hitro padejo, hlinijo prekrške in se potem prepirajo s sodniki), kakšne so njihove reakcije. Nekateri so kot Luka in ja, ni jih malo. No, mogoče v NBA ligi res bolj malo, vsaj na njegovem nivoju ne. Vseeno pa je več takšnih, ki preprosto nadaljujejo z igro … konec koncev so zato tam in so za to tudi odlično plačani. Gladiatorji, ja. Tako pač je. Zato lahko vse pogosteje beremo izjave številnih evropskih košarkarjev, ki jim je pomembna košarka in ne spektakel, pa tudi denar ne. In so zato iz NBA hitro odšli pa tja sploh niso šli. (Pustimo za trenutek ob strani to, da se nekateri tam niso znašli, ker niso bili dovolj dobri.) Liga NBA izgublja tisti pravi tekmovalni naboj in superiornost, saj je košarka kot igra pravzaprav na zadnjem mestu. MacMahon Lukove težave s sodniki in nenehne prepire nemalokrat izpostavi, pa tudi to, kako se je nekajkrat s tem uspešno spopadel. Le nekajkrat. Eno je, da te podžiga (nasprotno) občinstvo, kakšen nasprotnik ali trener, nekaj povsem drugega pa, da se nenehno prepiraš s sodniki. In to je zagotovo eden največjih minusov, ki jih ima Luka.

Zakaj pišem o tem? Seveda zato, ker se že nekaj mesecev ubadamo s tem, zakaj so se Dallas Mavericksi odrekli generacijskemu talentu, igralcu, ki so ga mnogi videli kot obraz franšize od prihoda v ligo in vse do upokojitve. MacMahon piše tudi o tem, veliko. Pravzaprav skozi poglavja kar nekajkrat namigne na številne Lukove težave, ki so postajale znotraj organizacije vse bolj moteče in ko je ekscentrični Mark Cuban prodal franšizo, so postale za nove lastnike in vodje, nesprejemljive. Tako zelo nesprejemljive, da so Luko zamenjali v Los Angeles Lakerse. Ali se bodo zadeve tukaj spremenile? Čez noč zagotovo ne, bomo pa videli, kaj bo prinesla naslednja sezona. Jasno je, da je pri Luki vsakič znova težava poletje – pa naj ima v koledarju obveznosti za reprezentanco ali ne. Pivo, čevapčiči, v prevelikih količinah in kilogrami se hitro kopičijo. Začetek sezone praviloma pričaka slabo telesno pripravljen, celo utrujen in kaj hitro se začnejo težave s poškodbami, ki postajajo že kar kronične.

Tako, da se po prebranem pravzaprav ne smemo več vprašati, zakaj so Mavsi Luko zamenjali in s tega poslovnega vidika jih celo obsojamo težko, vsekakor pa lahko obsojamo način, na katerega so to naredili. Luka Dončić prihaja v najboljša leta in če se ne bo začel ukvarjati s svojim telesom in svojo fizično pripravljenostjo, se bo njegova kariera zaključila (pre)kmalu. In za primerjavo, ki smo je deležni pogosto – tudi Nikola Jokić ima rad pivo in čevapčiče, se poleti sprosti in uživa s konji, zagotovo ima kilogram (ali več njih) preveč, a na njegovo igro to ne vplival tako zelo, sploh pa ni tako zelo podvržen poškodbam. In ja, v areni, kjer so na eni strani gladiatorji, sploh tisti najboljši, med katere Luka vsekakor sodi, praviloma odlično plačani, na drugi strani pa tudi tisoči in desettisoči plačujejo visoke cene vstopnic, vsi želijo svoje. In če lastnik nekomu daje visoko plačo, svoje dodajo še sponzorji, dvorana je polna, ker želi prav tega nekoga videti izvajati čarovnije, a tega bodisi ni zaradi poškodb ali pa je kmalu izključen zaradi nenehnih prepirov s sodniki … začaran krog. Luka mora priti nazaj na točko, ko bo užival v igranju košarke in se bo ukvarjal zgolj in predvsem z igranjem košarke. Ali če rečemo drugače (hvala, Esad), Luka se mora spet začeti igrati košarko.

MacMahon se skozi knjigo veliko posveča Lukovim odnosom – pa čeprav morda niso tako izstopajoči, je pa jasno, da mu je Cuban preprosto gledal skozi prste in da so morali to početi tudi vsi drugi; s soigralci in drugim osebjem znotraj pogona Mavsov. Pogosto napetih odnosov s številnimi soigralci – najbolj izstopajoč je seveda tisti z Latvijcem Porzingisom; in trenerji – Rickom Carlislom ali nasprotniki – še posebej Devinom Bookerjem. Sem bi lahko dodali še Voulgarisa, sicer Cubanovega človeka številk in analitike, ter Donnieja Nelsona, ki je poskrbel za Lukov prihod v Mavse. Seveda je omenjen tudi odnos s pomožnimi trenerji, pa z Jasonom Kiddom in tudi s Kyrijem Irvingom, Nicom Harrisonom in drugimi soigralci. Zanimivo in kar precej drugačno od tistega »prodanega« medijem je tudi odnos s slovitim Dirkom Nowitzkim. Po prebranem se zdi, da odnosa takorekoč nista imela. Dirk je odhajal, ko je Luka prihajal in potem tudi odšel. Nobene posebne vezi, prijateljstva, predaje štafetne palice Mavsov od danes in za večnost – ali je bilo skoraj vse zgolj predstava za kamere?

Pa seveda MacMahon piše tudi o številnih nespretnih menjavah, obljubljenih, a nikoli izvedenih okrepitvah, »tankanjih« (tj. namerno izgubljanje, da bi ekipe dobile kar najboljšega igralca na prihajajočem naboru), zamujeni priložnosti pri podaljšanju pogodbe z Jalenom Brunsonom in po drugi strani vztrajanju pri nekaterih drugih igralcih (pri čemer je treba opozoriti, da vse to ni bila niti Lukova napaka ali zasluga) ter konec koncev igranje v velikem finalu lige NBA. Gradnja super ekipe za prihodnost. Gafford, Washington in Klay Thompson. Celo nastajanje ekipe, kar se je v lanski sezoni pokazalo, a se je v tej, iztekajoči se, postavilo na glavo, tudi zaradi številnih Lukovih poškodb. In naposled presenetljive menjave, na katero pa so se Mavsi očitno pripravljali dlje časa in so jo slutili tudi nekateri drugi. Lukove neverjetne statistike, čarobne poteze in igre in obenem velika utrujenost. Posledično nezmožnost biti na tako visokem nivoju ves čas.

Ali resnično spoznamo Luko Dončića? Da in ne. Dejstvo je, da so določena poglavja njegovega življenja in kariere precej neznani. Luke osebno – pa ne mislim njegovega osebnega življenja, ampak doprinosa tej knjigi; je malo oz. nič. Bolj ali manj gre za urejen zapis novinarskih konferenc, izjav in intervjujev ter opažanj tega ali onega novinarja. Za nekoga, ki ima dostop – kot sem zapisal; do vsega in vseh, je to slabo. Dajmo si predstavljat, da imamo v takšni knjigi intervjuje, take iskrene in neposredne, ne nujno zelo dolge, vsekakor pa več kot ponavljajoče izjave – z Luko, Kiddom, Cubanom, Irvingom, Porzingisem, Carlislom, Harrisonom, Duffyjem, Dragićem, Kokoškovim, Lasom in drugimi. Mogoče tudi s starši in zaročenko. Kako se Luka sooča z vsem tem, ko blizu ni kamer in sokoljih oči svetovalcev in trenerjev? Težko rečemo, da poznamo Luko Dončića, ker pravzaprav poznamo zgolj tistega Luko, ki ga vidimo na in ob igrišču. Predvsem na igrišču, zdaj smo dobili nekaj neolepšanega pogleda tudi na to, kaj poočne ob igrišču. Že njegovih dobrodelnih aktivnosti in dejavnosti se skoraj nikjer ne omenja, pa vemo, da so ligi in tudi njemu osebno pomembne. In da jih ni malo.

Luka Dončić kot košarkar? Izjemen talent, eden najboljših. Hkrati perfekcionist in malomarnež. V enaki meri je sposoben narediti potezo več ali (očitno) pojesti tudi porcijo čevapčičev več. Zadeti odločilno trojko v zadnji sekundi ali pa zaradi prepirov s sodniki pozabiti na delo v obrambi in za nameček dobiti tehnično napako. Provokacije ga lahko podžgejo ali pa popolnoma skurijo. Vsekakor govorimo o igralcu, ki lahko (in bi moral) osvojiti kar nekaj nazivov MVP in tudi šampionskih prstanov, a je vse pravzaprav zelo odvisno od njega. Mogoče govorimo o človeku, ki je obdan z napačnimi ljudmi, ki mu svetujejo in govorijo napak, gledajo bolj na svojo kot njegovo korist. Luka Dončić je lahko prihodnost ne le lige NBA, ampak košarke naslednjih deset let. Lahko je – če pa se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od njega.

Biografija izpod peresa Tima MacMahona vam tako ponuja še en, mnogo bolj NBA-jevski in tipično ameriško statističen in analitičen vpogled v (NBA) kariero Luke Dončića, še vedno pa pove veliko premalo in s premalo globine, da bi res lahko rekli, da sedaj pa poznamo Luko Dončića. Bojim se, da bodo ljudje še toliko bolj iskali in izpostavljali njegove napake, saj so v tej knjigi postrežene na velikanskem srebrnem pladnju, pozabljali pa na vse ostalo. In tega ostalega je ravno tako veliko …

Učila, 2025

Pisma z igrišča

Esad Babačić in Goran Vojnović, skupaj. Pisma z igrišča je zbirka pisem, ki si jih omenjena avtorja, mojstra slovenske besede, pošiljata in razglabljata o … o čem? O vsem. O športu oziroma športih, glasbi, jeziku, ustvarjanju, umetnosti in kako biti, ostati svoj, samosvoj.

Avtorjev najbrž ne rabim predstavljati. Vsakič, ko berem mojstrovine, ki jih ustvari prvi, si rečem »Kako je to mogoče? Kako je lahko nekdo tako neverjetno prepričljiv?« in seveda me vsakič znova primer, da bi pero in papir (torej računalnik) za vedno odložil. In potem berem drugega in skušam svet gledati skozi njegove oči, čutiti z njegovo dušo … In spoznam, kako majhen, nepomemben in neznaten sem. Vse to v obvladovanju lastnega, mojega maternega jezika in zapisovanju vsega, kar se dogaja v mojih možganih, mojem srcu, duši.

In zdaj oba, Esad in Goran, skupaj. To ni tekmovanje, kdo bo koga »nadmudril«, »nadmašil«, nikakor. To je izmenjava mojstrov besede, ki sta kljub izraziti generacijski razliki na podobni, da ne rečem včasih kar isti valovni dolžini. To je poezija v prozi. Mislim si, da bodo nekoč zanamci rekli »Takih ne delajo več.«.

A moram tokrat priznati, da sem zadihal. Za trenutek bi moral bralske užitke pustiti ob strani, pa ne morem. Naj bo jasno – ob prebiranju te knjige se uživa. Njuna lahkotnost, igrivost, predanost, domiselnost in preudarnost ter obenem iskrenost in udarnost. Skrbno izbrane besede, premišljeni stavki. To so trojke Luke Dončića iz nemogočih položajev, podaje Dražena Petrovića med nogami na najvišji ravni, koši v zadnjih sekundah navidez izgubljenih tekem, neverjetni driblingi nogometnih mojstrov in »samomorilski« pobegi kolesarskih asov ter remiji, ki so pravzaprav zmage.

Pisma z igrišča so igrišče dveh mojstrov besed, kot bi gledali Birda in Magica, kot bi imeli hkrati na igrišču Jordana in Kobeja, Messija in Cristiana, Peleja in Maradono in tako lahko naštevam v nedogled. In težko je reči, da tukaj, na tej ravni, ni prostora za napake. So, seveda so. Ker sta iskrena, ker ju vodi srce, impulz pisanju daje (balkanska) duša, tu ni prostora za razum, za razmišljanje. Zgreši, podaš v prazno, preigraš samega sebe, zmanjka ti moči. Ali kot na neki točki piše Esad, ko imaš en mojstrski stavek, a nič več kot to. Kako naprej? Čutiš, pišeš. In prav zato sta Esad in Goran ne le dobra, ampak odlična. Nedosegljiva, morda celo nedojemljiva.

Knjig pač ne berem le kot bralec, ampak tudi kot pisec. Pa čeprav nisem niti na ravni avtorjev, do stopnje njune prepoznavnosti pa (najbrž oz. zagotovo) ne bom prišel nikdar. Vsak po svoje generacijska fenomena (Goran pripada moji generaciji) in lahko smo veseli in ponosni, da živimo v času, ko lahko beremo njuna dela. To dokazujejo njuni romani, njune nagrade in seveda Pisma z igrišča. Njunega igrišča. Igrišča besed. A če skozi šport, potovanja, umetnost, literaturo, glasbo in še kaj pišeta o tem, kako pisati, oba nemalokrat sporočita, da je njuno delo, delu umetnikov, težko. Spregledano, nerazumljeno. In da se vsak, ki se s tem ukvarja, na neki točki znajde v slepi ulici, slepem črevu družbe.

Tako kot je v športu vsak lahko kavč selektor, je tudi v sodobni umetnosti družbenih omrežij in komentarjev vsak lahko (kavč) umetnik in ustvarjalec. Da o (kavč) kritikih ne izgubljam besed. Praviloma najglasnejši so pol- in nepismeni. Ni jih malo. Glasni so sploh takrat, ko nekdo na -ić nekaj napiše, dobi nagrado, priznanje, spoštovanje … glasni so, ker so – tako po slovensko; nevoščljivi. Kako lahko dva, »ta dva«, dobivata nagrade in tako zelo obvladata jezik? Ker pravzaprav ne gre za jezik, ampak za to, kako dobro ti uspe v jezik prenesti tisto, kar vidiš, slišiš, čutiš. Gre za to, v kolikšni meri ti uspe ostati ti.

Ali sem o knjigi Pisma z igrišča napisal kaj pametnega? Bo bralcem teh vrstic jasno, o čem sta si avtorja pisala, pripovedovala drug drugemu? Morda, morda tudi ne, upam pa, da ti bo jasno – draga bralka, dragi bralec; da je TO ena tistih knjig, ki jo MORAŠ prebrati. Esad in Goran – težko rečem kolega, še težje prijatelja; hvala vama. To lahko rečem, z veseljem, globokim spoštovanjem in ponosom.

Goga, 2025

Gringo loco

Težko bi rekel, da me k branju neke knjige premami pretirana medijska pozornost, prej odvrne, a moram priznati, da za to knjigo najbrž niti vedel ne bi, če ne bi bil glavni junak, Simon Doma, zadnji teden s svojo zgodbo, tj. knjigo, v vseh večjih medijih. Knjigo sem potem med kupovanjem darila opazil in kupil. Da vidimo …

Simon Doma, kot ga lahko gledamo zadnji teden v medijih, deluje kot dobrodušnež z velikim srcem. Ima nek žar v očeh, nalezljiv nasmeh in podobo soseda, ki ti bo vedno priskočil na pomoč – pa če ti zmanjka moke, ne vžge avtomobil ali pa je treba odnesti v hišo kavč. Na naslovnici knjige fotografija, kjer je njegov pogled mogoče simoblično usmerjen v tla, glava sklonjena, vidi se tetovažo hudiča, ki mu nekaj šepeta na uho. Zadaj je tema – znak, da se je poslovil od temne preteklosti, da je s to knjigo zaključil mučno poglavje? Pa čeprav kot piše v predzadnjem poglavju, bi lahko bila zgodba povsem drugačna, morda celo še temnejša. In seveda ne pozabimo na preprost zapis »Resnična zgodba Slovenca, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora.« in če bi tu dodali še razlog obsodbe, bi bila mera polna. Na letališču v Caracasu so ga dobili s 5 kilogrami čistega kolumbijskega kokaina v kovčku. Kar je izgledalo kot izhod iz predvsem finančnih težav v Sloveniji, se je sprevrglo v začetek dobesedno peklenskih muk na drugem koncu sveta, v enem najzloglasnejših zaporniških sistemov na svetu.

In še nekaj je pomembno na naslovnici – knjigo oz. zgodbo je napisal, zapisal pisatelj Aleš Čar. Prekaljen pisatelj, ki je – vsaj tako si mislim; poplavo Simonovih misli in morda na trenutke celo raztresenega pripovedovanja ustrezno ubesediti ter spraviti v neko obliko. Na trenutke se sicer nisem mogel znebiti občutka, da bi lahko knjigo z neko zdravo distanco vseeno prebral še kdo. Kar nekajkrat se zgodi, da se posamezni stavki oz. dogodki ponovijo, posamezni skoki v preteklost in razlage so prehitri, kot bi pripovedovalec preprosto izgubil glavno nit. Ampak to so malenkosti – tempo pripovedovanja je silovit in knjigo boste »požrli« v nekaj dneh.

Simon Doma je imel v rodni Sloveniji kar nekaj težav – propadlo zvezo in majhnega otroka, senco nasilnega očeta nad seboj, ves čas prisotne finančne težave in dolgove, ki so naraščali. V določenih trenutkih je življenje užival z največjo žlico, se zabaval in šel dobesedno iz danes v jutri. Vse dokler … Stereotipno bi lahko rekli, da si je denar izposodil od napačnih ljudi – več kot enkrat. Denar, ki ga je bilo treba vrniti. Seveda z obrestmi. Nazadnje je zaupal še napačnemu človeku in se odpravil na tvegano »pustolovščino« v južno Ameriko, v Venezuelo. Postal je kokainska mula. Mula, ki so jo z že omenjenimi petimi kilogrami čistega kolumbijskega kokaina ustavili na Letališču Simona Bolivarja v Caracasu …

In potem? Nikoli v bistvu ne izvemo, ali so Simona dejansko prepoznali kot tveganje, kot mogočo kokainsko mulo (čeprav v zaključku zapiše, da je belopolt moški, ki potuje sam, v Venezueli, avtomatično sumljiv) ali je bil s strani slovenskih »partnerjev« pač žrtvovan? Odnos, ki so ga kasneje kazali do njega, kaže predvsem na to, da jim je bilo zanj popolnoma vseeno. Bil je mula, ki so jo ujeli. Konec zgodbe. Znajdi se.

Simonu se niti sanjalo ni, v kakšnem se bo dejansko znašel. Sprva se je zanašal na pomoč »partnerjev«, na njihova zagotovila in dejstvo, da če pride do najhujšega, ga bo »pičlih« 15 tisoč evrov spravilo iz zapora. Seveda – teh 15 tisoč moraš imeti, ali ti jih mora nekdo dati ali spet posoditi in si potem v novem začaranem krogu pekla. Ampak zadeve so se prav tedaj v Venezueli na zakonski ravni drastično spremenile – kazni za tovrstne prekrše so pomenile 15 let zapora, brez možnosti pomilostitve. A kot lahko razberemo iz nadaljevanja, so spremembe pravzaprav del venezuelskega vsakdana. Eno pa je dolgo časa ostalo nespremenjeno – zapore v Venezueli pazniki nadzirajo zgolj na papirju, dejansko jih vodijo klani.

Simon Doma se je 1. decembra 2010 znašel v zaporu Los Teques. Ni bil ravno najzloglasnejši, prijazen pa sploh ne. Razdeljen med klane – Pavilion 1, Pavilion 2, Maximo, Mostrico in Especial, kjer je pristal tudi Simon. Tudi to, kdo je izbran v kateri klan, je določeno. Kam gredo oz. kam ne smejo tujci, kam gredo pedofili, kam najhujši morilci in tako naprej. Velja omeniti še Inglesio (oziroma Cerkev), kjer se je zapornik zaobljubil bogu, širil božjo besedo, hodil, spal, jedel in se tuširal z Biblijo, da ga niso ubili. No, in potem so še zaporniki, ki so si zašili usta, čakali na premestitev v drug klan ali drug zapor in zašita usta so jim ravno tako nudila zaščito pred ubojem. In ja, v zaporih ljudi ubijajo. Zaporniki zapornike. Redkokdaj za to poskrbijo šefi klanov, praviloma so to t. i. luceri. Simona Doma je postal eden prvih (če ne prvi) tujec, ki je v Los Teques postal lucero. Prodajal je robo (predvsem droge) in skrbel za izterjavo dolgov med drugimi zaporniki znotraj klana. Tisti, ki niso plačali, so morali na zagovor k šefu klana v prav posebno sobo, a že priti tja je bil pogosto izziv, saj so jih luceri pričakali z dobro odmerjenim udarcem s kopitom pištole. In tisti, ki dolgov ni mogel plačati, je bil tepen. Pogosto vsak teden. Včasih, sploh ob hujših prekrških, je lahko tudi umrl. Hierarhija je bila strogo določena. Tudi Simon je bil med tistimi, ki je sprva – takorekoč polovico prestajanja kazni v Los Teques; bil med »obiskovalci« zloglasne sobe 3, ki jo je vodil šef klana Especial, Rocky. Ne bom vam kvaril branja in razkrival podrobnosti, a Simon natančno opiše odnose znotraj klana, med klani ter sistem dela, finančne tokove in še bolj preživetja v Los Teques.

Tudi ta se je potem začel spreminjat, ne le v Los Teques, ampak kar po celi Venezueli. Želja oblasti je bila, da nadzor nad zapori prevzamejo oni. Kar seveda ni bilo najlažje, Los Teques pa je bil vzorčni primer. Prvo korak je bil, da so iz zapora premestili vse tujce, ki so bili vseeno nekoliko bolj zaščiteni od domačinov. Z »nekoliko« je mišljeno to, da so imeli nekoliko več možnosti, da preživijo, še vedno pa prav nobenega zagotovila, da bodo. Domačih kaznjencev ni pogrešal (skoraj) nihče, tujce pa ambasade, nevladne organizacije, celo mednarodna javnost in so bili pač nekoliko bolj previdni.

No, te spremembe so za Simona pomenile premestitev v drug zapor, drug svet. 17. decembra 2012 je odšel v Rodeo 2. Zapor, ki ga je upravljal rasistični in sadistični upravnik Julio in ki je bil v dobršni meri zapor, kakršni naj bi zapori bili. S krutim upravnikom in pazniki, ki so ga vodili. Simon, ki je bil v Los Teques lucero in je tam spoznal, da v življenju ne želi več delati, ampak bo tudi po vrnitvi domov živel s pomočjo ilegalnih poslov, je bil seveda šokiran. Še slabša hrana kot v Los Teques, prenatrpanost in dejanska oblast paznikov, predvsem pa upravnika. Gladovne stavke, upori in dosegli so nek premik, tudi Simon ga je. Mogoče ima na svoji strani bolj angele kot hudiče, mogoče ni toliko nor (gringo loco) niti hudičev (Diablo), kot se ga je prijelo v Los Teques. Sploh zadnje leto v Rodeo 2 je preživljal dokaj lagodno, se spoprijateljil s pazniki, še bolj s paznicami in na koncu celo z donom Columbianom, enim glavnih ljudi kolumbijske narkomafije. Načrt, da tudi po povratku v Slovenijo, ne bo potreboval več delat, se je počasi sestavljal.

In potem je prišla še odredba – zelo hitro, pri čemer je vsekakor pomagal tudi novi »znanec« in potencialni bodoči poslovni partner, don Columbiano; da bo Simon preostanek kazni lahko prestajal v Sloveniji, na Dobu. Med oktobrom 2014 in januarjem 2017. In če se sprva zdi, da je v Venezueli spoznal obe skrajni plati zaporov, ga je čakala še treja, domača, skoraj »hotelska«. Zapor na Dobu, kjer lahko izbiraš med vrstami hrane (in nikakor ne rabiš stradati), gledaš televizijo, imaš dostop do interneta in si za svoje delo celo plačan. Seveda je Simon tudi tudi spoznal različne zanimive like, ki so sploh na dvorišču sklepali milijonske posle in pa tudi tiste, ki so milijonske posle že sklenili – npr. Šrota in Kordeža, v času tik pred ali potem pa sta svojo kazen na Dobu med drugimi prestajala tudi Bavčar in Janša. Človek, ki v Sloveniji živi pošteno življenje in prebere tako knjigo, se nehote vpraša, če ne bi bil tudi pri nas dobrodošel kakšen zapor venezuelskega tipa, da bi določene posameznike dejansko naučil kozjih molitvic. Ampak obenem je treba priznat – takorekoč vse, kar je Simon Doma opisal v tej knjigi in se je dogajalo v Venezueli, je kršenje vseh človekovih pravic in kaj takega se pač ne bi smelo dogajati. Obenem pa so naši zapori v marsičem vse prej kot kazenske ustanove …

No, in če je bil Simon še pred odhodom domov prepričan, kaj in kako v prihodnosti, imel je stike s »partnerji« v Venezueli in je bil še nekaj časa med prestajanjem kazni na Dobu prepričan, da bo res tako, se mu je potem v mislih začela slikati neka druga podoba. Morda je bila za to kriva mama, ki je morala žrtvovati marsikaj, da je njen sin preživel v Venezueli in se domov vrnil živ. Morda njegovi otroški prijatelji, sin ali pa nova partnerica, ki jo je spoznal. Morda pa potovanje na Kubo, kjer je videl in doživel čisto preveč Venezuele in se ob vseh spominih ni počutil posebej lagodno, ko so ga na ulicah spremljale podobe mrtvih, ubitih lucerov iz Los Tequesa. Kako pravijo – »live by the gun, die by the gun«? Morda pa so bili krivi konji na Dobu. Kakorkoli že, prišel je do spoznanja, da mora zaživeti drugače.

In je. Simon Doma ima sedaj slikopleskarsko podjetje in se je zaljubil v konje. V življenje. Kljub mamljivim ponudbam, ki še vedno prihajajo, živi pošteno življenje. In da bi lahko naredil vsaj približen konec, se je odločil svojo zgodbo povedati tudi prek knjige. Gringo loco. Spomnil sem se na karizmatičnega igralca Dannyja Treja, njegovo biografijo Trejo in natančno popisano pot od zločinskih tolp domačega Los Angelesa, prestajanja kazni v zaporu, tolp, ki so obvladovale zapore in nato velikega očiščenja ter predvsem velike želje, da pomaga drugim, da ne bodo pomotoma zašli na njegovo pot.

Morda bo tudi Simonova zaporniška biografija komu pomagala – ker »posel«, ki ga je Simon tedaj izbral, niso le lahek denar (pa tudi za to ni nobenega zagotovila), potovanja, razkošni avtomobili in zabave. Dovolj je ena napaka. Ena slaba odločitev. En nezadovoljen posameznik na drugi (no, pravzaprav na katerikoli) strani in vsega je konec. Hišica iz kart se podre …

Simon Doma, samozaložba, 2025

Premiera

Sodim med tiste, ki se ne ozira, kaj odličnega in zanimivega je nekdo storil v preteklosti in s prejšnjimi deli, morda celo v drugem žanru – posvetim se aktualni zadevi in si skušam ustvariti kar najboljše mnenje. Premiera Emila Filipčiča je precej zmedeno, (skoraj) avtobiografsko pisanje, preskakovanje in nizanje spominov, pri katerem pol časa ne veš, kaj sploh bereš.

Emil Filipčič je vsekakor nekdo. Nekdo, ki je v našem kulturnem prostoru s svojimi revolucionarnimi idejami, predvsem pa drugačnostjo, s katero je krepko izstopal iz okvirjev povprečnosti, spreminjal kulturno krajino. In če bi se v naštevanju njegovih dramskih in romanesknih del najbrž izgubil, sta izstopajoči vsekakor dve deli, ki jih (ali pa bi jih moral) poznati vsak prebivalec dežele na sončni strani Alp – najprej kultna Butnskala (skupaj z Markom Dergancem) in kasneje najbrž še kultnejši Radio Ga Ga (seveda s Sašom Hribarjem). Vsaj prvo je najbrž najbližje in najbolj izvirno, kar lahko Slovenci postavimo ob bok slovitemu Montyju Pythonu kot (malo manj izvirnim) Nadrealistom. Skratka, Filipčič je koval prihodnost. Mogoče mu manjkata nagrada ali dve (ne da bi jih sam pretirano želel), mnogi pa bi najbrž dodali tudi, da mu manjka kolešček ali dva, a to je vse nevoščljivost.

Zase bi težko rekel, da sem FIlipčičev ljubitelj, še manj poznavalec in še najmanj častilec. V prvem primeru bi mi bili določeni deli Premiere mnogi bolj jasni, v drugem primeru bi vse skupaj lahko z marsičim primerjal in v tretjem bi seveda trdil, da gre za čisto zlato in njegovo (skoraj) najboljše delo. A ker nisem nič od tega, sem samo bralec, sem si pol časa mislil »Kaj za vraga sploh berem?« in vsaj tri četrtine tega časa »Zakaj za vraga sploh to berem?«.

Imamo avtorja, Emila Filipčiča in imamo njegov alter-ego, Jaguarja Petroviča, sicer lik iz črtice Ilfa in Petrova. Včasih v istem stavku preskoči iz prve v tretje osebo, na kar tudi sam ves čas opozarja in se za to opravičuje. Smo v Ljubljani v med- in pocovidnem času, potem se vrnemo v čas otroštva v Filipčičev rojstni Beograd, sledi selitev v Ljubljano in potem vse tisto, kar sledi. Torej smo spet v Ljubljani, nekako tukaj in zdaj. Zanimivo je, da sem pred časom pisal mlademu avtorju podobnega, a precej sodobnejšega pisateljskega sestavka – Danijelu Milentijeviću, ki mi je v branje poslal svoj prvenec List tujega gozda. Tudi pri njem pol časa nisem imel pojma, kaj sploh berem. Skupek spominov, misli, domislic, šal, kjer je naslov sam po sebi odličen, šepa pa vsebina.

No, pri Filipčiču spremljamo njegov/Jaguarjev razvoj in odraščanje, divja šestdeseta in nič bolj mirna sedemdeseta, srednjo šolo in vse mogoče težave ter potem študij in vmes ničkoliko stranpoti. Filipčiču (Filetu, kot ga poznajo vsi, ki ga poznajo boljše) je uspelo – v gledališču, literaturi, na radiu in življenju. Izgubljal je prijatelje in sodelavce, hodil po pogrebih, čakal na premiere in zadnja dejanja.

V samo pisanje je vključil kar precej zapisov, za katere pravzaprav ne vemo, ali so nekakšni dnevniški spomini, opombe, mogoče celo ideje za prihodnja dela. Premiera je na nek način polna življenja (in smrti), zmag in porazov, pričakovanj in neskončnih čakanj, polna (zametkov) zanimivih anekdot in spominov ter obenem prazna. Kot bi avtor knjigo napisal samo zato, ker jo je (po pogodbi) moral. In ko kot avtor izgubiš tisto iskrico norosti, ki te je delala zanimivega in drugačnega …

Beletrina, 2024

Tik pred koncem sveta

Jonas Jonasson ima za pasom toliko enih zabavnih, odštekanih in nepredvidljivih zgodb, da pravzaprav niti ne preseneča, da se je tokrat lotil celo konca sveta. Vanj pa v glavno vlogo postavil znova tri (vsaj tri) nepozabne karakterje, kot si jih lahko izmisli le on.

Jonas Jonasson se nam je najprej predstavil s Stoletnikom, ki je zlezel skozi okno in izginil (ne gre pozabiti tudi nadaljevanja, torej Novih prigod stoletnika …), nadaljeval z ne tako zelo prepričljivo Analfabetko, ki je obvladala računstvo, se vrnil na stara pota z Morilcem, ki je hotel v nebesa in svoj ugled potrdil z Maščevanje je sladko, d. o. o.. Jonasson je vsaj zame tista svetlejša in komična plat vsakodnevnih tegob in bolj resnih zgodb, ki jih recimo zapisuje Fredrik Backman, še en sodobni skandinavski mojster pripovedovanja. Seveda se ob Jonassovih delih krohotamo, držimo za glavo in v nekem skritem kotičku celo razmišljamo »kaj pa, če je vse res?!«, vseskozi pa lahko – včasih bolj in drugič manj odkrito; čutimo bridkost ali pa krutost realnosti.

Seveda tudi tokrat – v Tik pred koncem sveta; ni kaj bistveno drugače. Petinsedemdesetletna spletna vplivnica, Agnes, je zaslovela in obogatela po zaslugi svojega odličnega popotniškega bloga, ki pa je v celoti – zlagan. Agnes ima občutek za posel, a tudi za sodobna orodja prilagajanja fotografij in krone kar same prihajajo na račun. Po drugi strani je tu Petra, popolnoma spregledana znanstvenica, ki je skrbno izračunala ne le datum, ampak tudi uro konca sveta, a je (seveda) nihče ne jemlje resno. Ampak – če postavimo snovalce teorij zarot na stran – kdo pa danes sploh še verjame znanstvenikom in strokovnjakom? Seveda bomo verjeli spletnim vplivnežem, ker oni pač vedo in pika. Glavni pa je pravzaprav Johan, blago rečeno rahlo trčeni posebnež, ki ga njegov brat že celo življenje spretno vleče za nos, tako ali drugače goljufa ali izkorišča, je pa Johan res neverjeten kuharski umetnik. Jonasson (ali pač njegova založba) bi lahko zelo spretno izdali kuharico z jedmi za konec sveta. Morda se ob knjigi ne boste zabavali, boste pa med prebiranjem kar nekajkrat postali lačni.

No, in ko avtor v svojem novem delu združi tri takšne karakterje in upam si reči, da je tega sposoben le Jonasson, potem je seveda jasno, da nas čaka nekaj neverjetnega, skrajno zapletenega in nepredvidljivega. Potovali bomo iz Skandinavije prek Evrope in vse do Rima, vmes pokukali tudi v ranjko Sovjetsko zvezo in nato Rusijo, se za nekaj časa ustalili na Kondorjih (saj boste videli), potem zavili v ZDAin se vrnili nazaj v Evropo.

Poravnanih bo kar nekaj starih in nikoli plačanih računov, tako ali drugače bodo zaceljene rane iz otroštva, razkrita prešuštva in celo očetovstva, strmoglavljen bo sicer povsem demokratično izvoljen diktator, v povsem drugačni luči se nam bo prikazal Barrack Obama, izvedeli bomo skrivnost funkcioniranja ruskega političnega sistema in kako preprosto neka država postane davčna oaza. Pa konec sveta? Naj bo to en tak »kvarnik«, ampak tistega prvega napovedanega konca sveta ne bo – Petra se je pač malo uštela, ampak so v drugo njeni izračuni dosti bolj zanesljivi in verjetni, a bo treba vseeno še malo počakati.

Jonassova največja vrlina je pravzaprav ta, da kakorkoli je vse seveda nemogoče in pogosto tudi za lase privlečeno, je kljub vsemu zabavno in berljivo. Dejstvo, da na koncu vse niti tako zelo spretno poveže, da me prav zanima, kako bi se obnesel kot recimo pisec kriminalk, mu prav tako štejem v velik plus. Vse skupaj bi šlo seveda lahko tudi v kategorijo »Nemogoče je mogoče« ali »Kaj pa če …«. Tik pred koncem sveta je ena tistih knjig, ki jo boste prebrali, se ob njej zabavali, jo odložili na polico in kadarkoli se boste odločili, da jo boste znova prebrali, boste v njej zagotovo našli kaj novega. Nepričakovanega, zabavnega, zanimivega.

Mladinska knjiga, 2024

Moje leto počitka in sprostitve

Ob tej knjigi Ottesse Moshfegh, kot berem najbrž novega literarnega fenomena, ne boste počivali, še manj boste sproščeni. Prav nasprotno – napeti boste kot struna in pol časa se vam bo zdelo, da ste na kakšnem čudnem »tripu«.

Avtorici je treba priznati, da je uspela napisati nekaj novega ali pač vsaj na nov, drugačen način, tudi reševanja nastale situacije pri glavni avtorici se je lotila na neobičajen način. Neimenovana glavna junakinja je kar pošteno privilegirano bitje, ki je po zaslugi zapuščine pokojnih staršev dobila dovolj denarja za preživetje, za nameček ima v lasti še eno družinsko nepremičnino, živi pa v lastniškem stanovanju na newyorškem Manhattnu. Ne ravno običajno, niti za Slovenijo, še manj pa za ZDA. In tako si lahko privošči, da ne dela, dela slabo in dobesedno išče samo sebe. Knjiga je pravzaprav tako na eni strani opisovanje tega leta počitka in sprostitve (ki to dolgo časa ni), po drugi strani pa gre za iskanje identitete ter razčiščevanje z nekimi preteklimi demoni in dogodki.

Pripovedovalka, za katero bi lahko rekli, da je na nek način izgorela (čeprav bi bil v njenem primeru morda primernejši izraz, da se je izgubila), se odloči, da si bo vzela leto »na off.«. A v tem času ne bo npr. prepotovala sveta, napisala priročnika ali romana, šla v kakšen budistični tempelj, doktorirala ali kaj podobnega. Ne, ona bi rada dobesedno počivala, počela nič. Poznam nekaj takšnih, ki ne delajo nič in poznam tudi nekaj takšnih, ki želijo delati absolutno nič in samo počivati. Nimam pojma, si pa predstavljam, kako dolgočasna so njihova življenja.

No, naša pripovedovalka se po pomoč zateče k doktor Tuttle, ki jo je našla v telefonskem imeniku (saj veste, Amerika) in ki je po lastnih besedah dobra zdravnica. Pravzaprav je doktor Tuttle najbolj izrazit in živ lik v tem romanu in uteleša vse tisto, kar je narobe tako z zdravstvom, farmacijo kot psihološko pomočjo. Njeni nasveti oz. zdravljenje, razlage in slepo predpisovanje zdravil (z obveznim dodatkom oz. opozorilom previdnosti, če bo zavarovalnica kaj preverjala), postavljanje diagnoz ter vedno novo iskanje vzrokov in možnih stranskih učinkov, da o njeni ordinaciji (ki se zdi preprosto neurejen dom) sploh ne izgubljam besed. Prav tako seveda nikoli ne pozabi izstavit računa – 300 dolarjev, tudi če pacientke ni.

In pripovedovalka tako golta vse, kar dobi. Dobesedno vse in dobesedno golta. Na neki točki se zdi, da je ona bolj vešča ugotavljanja stranskih učinkov in posledic (prekomernega) uživanja vseh mogočih zdravil ter neustreznih kombinacij. Večino časa nima pojma, kaj se z njo dogaja (impulzivno nakupovanje, pohajanje po mestu ipd.), doživlja res intenzivne sanje oz. nočne more in čaka, da vse skupaj mine. Po drugi strani lahko nekaj noči zapored ne spi, »bingewatcha« vse mogoče serije ali pa filme, najrajši tiste z Whoopi Goldberg in Harrisonom Fordom. Še najbolj (pa še to pogojno) prisebna je v trenutkih, ko si gre iskat zdravila.

In potem je tu še Reva. Pripovedovalkina najboljša prijateljica, kjer je treba seveda znova uporabit pogojnik. Reva hodi k njej, ji skuša pomagat in jo tolažit, ji svetovat, ampak večino časa je ona tista, ki potrebuje pomoč in nasvet, pivskega kompanjona. A pripovedovalki gre Reva na živce. Noče je poslušat, biti z njo v istem prostoru, kaj šele popivat in kakšna muka, ko mora potem na pogreb njene matere. Ko bi pa tako rada spala …

A prav Reva je tista točka preobrata, ki pripovedovalko skoraj prisili v nenavadno odločitev, kako si bo dejansko odpočila in se sprostila. Naredi natančen načrt in se ga drži. A do tja je morala prehoditi dolgo pot, polno zablod in drog. Doživimo na koncu razsvetljenje? Ga doživi glavna junakinja? Presodite sami.

Vsekakor je jasno spoznanje, da okrevanje in »ozdravljenje« traja in se ne zgodi čez noč. Karkoli je že privedlo do nekega stanja, ne moreš kar tako reči »No, zdaj sem pa ok.« Vsekakor oseba na tej poti sprejme kakšno (no, nekaj) slabo odločitev, napako, vsekakor pa se na nek način očisti. Slabih odnosov, navad (khm khm) in slabega stanja duha. Recimo, da je to pot ozdravljenja. Težko si sicer predstavljam, da nekdo celo leto takorekoč nič ne je in živi (spet smo pri pogojniku) od kave in različnih tablet ter občasno alkohola. Kaj vsa zdravila, ki jih pripovedovalka našteva (in uživa), storijo notranjim organom in telesu nasplošno, nimam pojma. Koristijo zagotovo ne.

Tako da je Moje leto počitka in sprostitve precej mučno in naporno branje. No, vsaj meni je bilo. Sam bi si vsekakor takšno leto – če bi imel ta privilegij, da bi si to lahko tako ali drugače »privoščil«; vzel in izkoristil popolnoma drugače. Ampak pot »ozdravljenja« je za vsakega posameznika drugačna. Priznam pa, da je ta knjiga ena tistih, ki je ne bi vzel na samotni otok.

Brez ocene

Pivec, 2024

Zaje*ali smo

Mladinski roman, ki pripoveduje o avstralskih staroselcih, težavah in predsodkih, s katerimi se srečujejo. V središču zgodbe je najstnik Jamie, ki s prijatelji zaje*be in pristane v avstralskem zapornem sistemu. In bistvo zgodbe ni le to, kaj se dogaja znotraj, ampak kaj ga čaka, ko enkrat pride ven.

Roman Garyja Lonesborougha me je v marsičem spomnil na Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom Shermana Alexisa, ki ga v zaključku svojega bivanja v mladostniškem zaporu začne prebirati tudi glavni junak knjige Zaje*ali smo – Jamie. Druga celina, drugi staroselci, a pravzaprav isti odnos in težave predvsem tistih, ki so si prisvojili njihovo zemljo, njihovo deželo, njih pa potisnili nekam na obrobje, po možnosti s kupom alkohola, drog in morda celo orožjem.

Prva prav zanimiva informacija mi je bila vsekakor ta, da avstralski staroselci ne želijo, da jih imenujemo Aboridžini oz. ima ta naziv celo slabšalen in rasističen prizvok. Če se pri Indijancih vedno znova muzamo zaradi »Kolumbove napake« in iščemo ustrezno poimenovanje – v ZDA tako bolj ali manj uporabljajo »native Americans« in tukaj gre pravzaprav za podobno smer – staroselci Avstralije ali pač staroselci Amerike. Pošteno? Pošteno.

V glavni vlogi romana Zaje*ali smo nastopa že omenjeni 15-letni Jamie, ki živi pri teti in stricu, njegov brat Trey je pred leti odšel v Sydney, na starše je takorekoč nehal misliti. Ker ju preprosto ni in zdi se, da jima je pravzaprav vseeno. Starša sta imela določene težave v življenju in tako so jima oblasti vzele oba fanta in ju dali v »rejo« teti in stricu, ki sta zanju skrbela, kot bi bila njuna. Tako se skozi zgodbo mnogokrat pokaže tako vidik odnosa belskih »kolonizatorjev« do staroselskega prebivalstva tudi skozi ta birokratski način razmišljanja in deprivilegiranost. Obenem Jamie globoko v sebi trpi, ker sta podobi mame in očeta zgolj bleda spomina in kot v zaključku prizna, bi imel najbrž v življenju mnogo manj težav, če bi živel s staršema. Tudi razlog, da je njegov brat odšel iz Dalton’s Bayja, se zdi kar nekako logičen, tako v odnosu do ostalih staroselcev kot v odnosu vseh belcev do njega – brat Trey je namreč gej.

Jamie sicer pripada ljudstvu Koori in sicer gre za staroselske Avstralce, ki živijo na območju Novega Južnega Walesa in Victorije. (Mimogrede – v knjigi najdemo kar nekaj pomembnih in zanimivih opomb za lažje razumevanje odnosov in razmerij, ki so delo prevajalke Nataše Grom). Tudi njegovi prijatelji so bolj ali manj Kooriji in kot mnogim najstnikom po celem svetu, tudi njim po glavi hodijo (predvsem) neumnosti. No, ali če rečem drugače – iščejo predvsem način za brezskrbno zabavo. Šola je seveda bedna, belci jih ne marajo, policaji sploh ne, občasno igrajo footy (nekakšna rekreativna različica ragbija), predvsem pa se zabavajo, pogosto v omami alkohola in marihuane.

Tako Jamieju nekega večera v navalu mladostniške brezbrižnosti in pretirane samozavesti, okrepljene s prepovedanimi substancami, skupaj z najboljšima prijateljema Dallyjem in Lennyjem, pade na pamet, da bodo malo popraskali avto največjega frajerja (kar pomeni tudi enega največjih »težakov«) na šoli, katerega oče je pomemben in premožen mož. Najbrž ni treba omenjati, da gre za belce, kajne? No, in ker se pojavi priložnost, fantje avto ne le »okrasijo« s praskami, ampak se z njim odpeljejo (če vprašate njih, so si ga sposodili, v bistvu so ga ukradli) in ga med policijskim pregonom tudi močno zdelajo. Tako kot potem njih zdelajo policisti, sledi pa seveda še kazen.

Jamie pristane v mladostniškem zaporu v Kinstonu, kjer je kar nekaj Koorijev, pa tudi veliko belcev in kjer se kaj hitro znajde v tako ali drugače kastnem kolesju ustanove, ki ji pri nas rečemo »vzgojni zavod«, »popravni dom« in kaj podobnega. Jamie se z nekaterimi spoprijatelji, nekaterim se spretno izogiba, med drugimi nekaj časa tudi pazniku Alexu, ki deluje kot ves čas prisotna in preteča grožnja. Prav dolgo ne gre in tako Jamie po zaslugi različnih neumnosti, impulzivnih odzivov in dejanj pada in se vzpenja po internem sistemu svobode in privilegijev mladostnikov, ki čakajo na sojenje, razsodbo ali oprostitev. Mnogi že vnaprej vedo, da se bodo (kmalu) vrnili, drugi zatrjujejo, da jih ne bo nikoli več nazaj.

Jamie poleg nekaj streznitvenih trenutkov v Kinstonu spozna tudi Shae, nekakšno vzgojiteljico oz. pedagoginjo, ki je Jamieju kot sestra, ki je ni nikoli imel. Skrbna, ljubeča – čeprav vedno zelo profesionalna; in željna, da bi Jamieja rešila usode številnih, ki se enkrat znajdejo v takšni ustanovi. Gre za eno redkih oseb, ki v Jamieju prepoznajo potencial in ta potencial je – pisanje. Poezija, če sem natančen. Morda se vam bo med branjem zdelo, da bereto poezijo v zelo prostem slogu, in temu lahko pritrdim, saj gre načeloma za Jamiejevo poezijo oz. njegov poetični tok misli. (Glede na to, da je avtor tudi sam staroselec Avstralije – ne pa iz plemena Koori, in da je dolgo časa deloval v takšnih kazensko-vzgojnih ustanovah, je najbrž v zapisanem tudi marsikaj resničnega.) In oh, kako lahko tukaj pritrdim, da te pisanje (česarkoli že) zlahka odvrne od slabe družbe, slabih navad in nenazadnje slabega življenja.

V zgodbo se na neki točki vrne brat Trey in seveda gre vse skupaj v smer soočenja z mamo in očetom. A bo moral Jamie prej še priti iz zapora, se soočiti z Markom Cassidyjem in njegovimi pomočniki, poravnati račune in zapustiti Dalton’s Bay. Mu bo uspelo? Ali bo še enkrat (več) vse skupaj zaje*al?

Mogoče je za nas glavna hiba knjige Zaje*ali smo to, da se dogaja v Avstraliji, kjer je marsikaj drugače – predvsem govorim tukaj o zakonih, sodstvu, obravnavanju »manjšin«, šolskem sistemu in tudi kazensko-prevzgojnem sistemu. Recimo, da imam kot starš posreden vpogled v dogajanje in delo naših vzgojnih zavodov in papir prenese marsikaj, realnost pa je pogosto drugačna. Tudi in predvsem zato, ker sistemi pri nas ne funkcionirajo in ne sodelujejo. Temu lahko dodam še to, da imajo otroci veliko preveč pravic in si dovolijo prav vse, tiste izbrane pa potem še dodatno branijo starši. To, da s tem vzgajajo »super-močne« in neverjetno neodgovorne posameznike, ne bom govoril. In to, da ti otroci že sedaj »vladajo« svojim staršem, je še dodatno žalostno in tudi nesporno dejstvo. Žal vidim primere vsega tega, vsak dan.

Tako da, če nič drugega, Zaje*ali smo nastavi sicer malce motno, a še vseeno ogledalo. Ogledalo, v katerem lahko vsi – otroci oz. najstniki in starši, vidimo začaran krog. Začaran krog ponavljajočih napak, ki se stopnjujejo in jih je vse več, neustrezno reševanje in posledično nemoč vseh vpletenih. In tega kroga ni tako lahko razbiti ter potem začeti risati in ustvarjati novo pot. In še eno pomembno sporočilo knjige – prvi korak, prva misel in prvo dejanje na poti iz začaranega kroga, je poteza tistega, ki je v krogu.

Miš, 2024

Kobenhavnska trilogija

Tove Ditlevsen je ena najbolj znanih in prepoznavnih danskih ustvarjalk, ki je že skoraj 50 let pokojna, sicer pa omenjena knjiga s podnaslovom Otroštvo, Mladost in Odvisnost na avtobiografski način prikazuje začetek njene pisateljske poti.

Tove Ditlevsen, rojena 1917 in umrla 1976, je klasična ustvarjalka v danski književnosti in ena najpomembnejših žensk ustvarjalk. V času med obema vojnama in tudi povojnem času vloga žensk ni bila ravno ustvarjanje in pisanje, ampak predvsem biti gospodinja in tu je bila Ditlevsen drzna pionirka in ena prvih (drznih) ženskih ustvarjalk na Danskem.

Kobenhavnska trilogija je eno njenih najpomembnejših del, avtobiografska izpoved o tem, kako se je zaljubila v pisanje, se kasneje spopadala s številnimi predsodki, naposled zaslovela in postala odvisna. Lahko bi sicer rekel, da je bila Tove ves čas odvisna predvsem od ene stvari – pisanja. Njeno pot bi težko opisali kot pot od trnja do zvezd, saj je imela večino časa opravka s trnjem in kot bi bila zaznamovana, se je tudi takrat, ko je segla po zvezdah, kar sama zasula s trnjem. Njeno pisanje je bilo dolgo časa spregledano – bralsko in kritiško, in stvari so se začele konkretno spreminjati šele po njeni smrti.

Tove Ditlevsen tako v Otroštvu opsiuje predvsem mučna leta, polna trpljenja in iskanja same sebe. Odraščanje v revni družini, kjer je oče pogosteje službo iskal kot bil zaposlen, mama pa je doma predvsem obupavala. Starejši brat je ves čas sanjaril o samostojnem življenju in je – kot fant oz. moški; imel mnogo več pravic in privilegijev. Tove pa ni povsem vedela, kaj bi, razen tega, da jo je domače okolje dušilo in da se je najbolje in najbolj svobodno počutila takrat, ko je lahko pisala (zelo) naivne pesmi, aktivno pa je v tem obdobju tudi iskala svojo sorodno dušo. A je ni bilo tako lahko najti, sploh ker je s svojo visoko postavo prej sprožala posmeh kot občudovanje, z ustvarjalnimi navadami in željo po pisanju pa je ravno tako odstopala od tedanjih ustaljenih norm, ko so ženske predvsem iskale (zveste) može, ki bodo skrbeli zanje, one pa bodo rojevale otroke in skrbele za dom.

Prelom se zgodi, ko še zelo mlada najde uteho v potencialnem založniku in se z njim koristoljubno poroči. Del življenja, ki ga opisuje v delu Mladost, je tako pravzaprav zaznamovan bolj ali manj s srečo, saj ji je vendarle uspelo objaviti prvo pesem, požeti kar nekaj občudovanja tako kritikov kot predvsem kolegov in seveda posledično tudi nekaj zavisti redkih kolegic. Tove pa je bila končno na točki v življenju, ko se je lahko posvetila predvsem in zgolj pisanju. A kot omenjeno prej, trenutki blagostanja so bili zelo redki, saj si je življenje spretno zapletla in otežila kar sama. Tokrat na način, da si je našla novega moškega, rodila prvega otroka, spletla neko socialno mrežo, a zapadla v mrežo omame in posledično odvisnosti.

Tako bi lahko rekli, da v delu Odvisnost beremo pretresljivo izpoved prve (ali vsaj ene od prvih) znane osebnosti, ki je zapadla v globoko brezno drog in odvisnosti. Težko je kriviti zgolj njenega tedanjega moža, pa čeprav je bil prav on tisti, ki ji je dal prvi odmerek in številne naslednje, jo premamil in vpel v težke okove. A tudi ona sama si je želela tistih osvobajajočih, sproščenih in na videz kreativnih trenutkov, ki jih je doživljala s pomočjo različnih drog, oziroma zdravil. Niti približno se ni bilo preprosto izviti iz te ječe in kot prizna v zaključku, do zadnjega dne ni bila povsem svobodna, ali kot radi rečemo danes – »čista«.

Kobenhavnska trilogija ponudi uvidi v neke povsem drugačne čase, pa tudi v ustvarjalni nemir mlade ženske, ki je takorekoč od majhnega želela postati pisateljica. Napeti odnosi tako znotraj družine kot kasneje v prijateljskih in stanovskih krogih, neobičajna razmerja, ustvarjanje in soočanje s slavo ter pričakovanji in vse pogostejšimi prazninami. Še kako sem se lahko poistovetil z občutki nemira, ko je čutila, da mora nekaj napisati in kasneje s praznino oz. izpraznjenostjo, ko je neko delo končala ter pogostim izpraševanjem, ali bodo njena dela sploh kdaj opažena. Najbrž vprašanja in dvomi, s katerimi se vsak, ki karkoli ustvarja, redno sooča.

Knjiga bi bila izredno zanimivo branje tudi, če ne bi šlo za takorekoč avtobiografsko pripoved in izpoved. Morda je nekoliko težavno razumevanje nekega drugega in zares tudi drugačnega časa, a bitke in stiske nekega umetnika so brezčasne, še toliko bolj pa soočanje z ustvarjalno praznino in krizo ter morebitno slavo in njenimi posledicami. Ob prebiranju se seveda vprašaš, ali si resnično želiš vsega tega in ali je pisanje kot tako res tvoja (od)rešitev? Upam si reči, da dokler nisi od tega (torej pisanja) prisiljen ali odvisen živeti, da je odgovor jasen in glasen ja.

2024, Mladinska knjiga

Tiha najemnica

Usode treh žensk, prepletene z življenjem enega moškega. Hči, simpatija in ugrabljenka. Vse tri na nek način žrtve. Tiha najemnica je napeto branje, ki ga še najbolj pravzaprav pokvari konec. A do tja še pridemo …

Rachel, že pet let ujetnica in tista »tiha najemnica« iz naslova. Pet let, priklenjena v majhni lopi, brez zasebnosti, brez življenja, s strogo odmerjenimi obroki, v vedno istih oblačilih, s skoraj nič higiene, nekaj knjigami in nenehnim pričakovanjem, kdaj bo njen ugrabitelj prišel in potešil svojo spolno slo. Prisiljena pozabiti svoje ime in svoje preteklo življenje, ker … ker izhoda ni. Pobegniti ne more, prepuščena je njemu in neskončnemu čakanju. Za nameček o njem ne ve nič – kdo je, kaj je, niti ne tega, kje sploh je.

A potem se nekaj zgodi. Na hitro morajo oditi. Morajo? Morajo. On ima hči, trinajstletno Cecilio, ki seveda o očetovih življenjskih stranpoteh ne ve nič. Njegova žena oz. njena mama je umrla, druge bitke z rakom ni premagala in njeni starši so vnukinjo in zeta vrgli iz hiše. To pa pomeni, da mora z njima tudi Rachel. Ne le z njima, ampak bo z njima živela, pod isto streho, ne v neki zvočni izolirani, zaklenjeni in skriti lopi, za katero ne ve nihče. Rachel. Očetova do tistega trenutka neznana prijateljica, ki je potrebovala pomoč in streho nad glavo.

Življenje vsem trem se močno spremeni. Rachel naenkrat obstaja. Za nameček se mora ob Cecilii pretvarjati, kaj jo zanima, kaj počne in se vesti povsem običajno. Dobra stvar je, da ima malo več prostora, da bolj redno in kvalitetno je ter da se lahko umiva tudi s toplo vodo. Po drugi strani so njegovi nočni obiski še naprej stalnica, bolj ali manj grobi in Rachel se zdi vse bolj otopela in po vseh letih tudi sprijaznjena s svojo usodo in dejstvom, da nikoli več ne bo videla staršev, brata, najboljše prijateljice, da ne bo imela nikoli fanta. Poleg tega jo začnejo ponoči prebujati nenavadni zvoki – odpiranje vrat, tihi koraki, zapiranje vrat. Cecilia je zaprta, pogosto nedostopna in Rachel hitro sešteje ena in ena – prepričana je, da ugrabitelj poleg nje spolno zlorablja tudi lastno hči.

Kje pa je tretja ženska, simpatija? Emily je lastnica lokalne restavracije v kraju, kamor so se priselili Cecilia, Rachel in – dajmo mu pa že ime; Aidan Thomas. Emily ima svoje težave, žaluje za izgubo in bi težko rekli, da je s svojim ponavljajočim se življenjem prav resnično zadovoljna. Privlačni vdovec, katerega žalostno usodo v majhnem mestu poznajo bolj ali manj vsi, se zdi kot najčudovitejši sončni žarek, paleta vseh mogočih barv, ki bo obarvala njen sivi vsakdan. Za Emily se tako zdi, da je končno našla ljubezen svojega življenja in pravzaprav kar smisel, a nekaj je na Aidanu, nekaj ne le skrivnostnega, ampak temačnega, kar jo obenem privlači in odbija.

Spremembo v Aidanovem razpoloženju opazi in prepozna tudi Rachel ter izkoristi priložnost in skuša pobegniti. A njeno namero z oglušujočim krikom prepreči Cecilia in kazen za Rachel je grozna. Usodna? Ne, ne še. A napake si ne sme več privoščiti, saj se tu nekje v njej prebudi uporniški duh, duh bojevnice, ki se ne bo predala in verjame, da ji bo nekega dne uspelo. Upam si reči, da bo vsak bralec njeno prebujenje zaznal v nečem drugem. Morda v dejstvu, da Rachel spozna, da ni bila edina Aidanova žrtev? Mogoče v spoznanju, da do ugrabitve ni prišlo po naključju, ampak je Aidan svoje žrtve – tudi njihove usode, čeprav v izredno kratkih poglavjih, so zapisane; opazoval, zalezoval in skrbno izbiral. Morda pa je sprožilec, ko svojo ogrlico opazi na Emily? Manjko knjige je vsekakor ta, da ne izvemo kako in zakaj, med pripovedovalci vsekakor manjka on, pravzaprav glavni junak – antijunak, knjige, Aidan Thomas.

Sam lahko priznam, da me je ta nenadoma prebujena, živa in trdoživa Rachel presenetila. Iz žrtve, ki ji je bilo popolnoma vseeno in ki je po nekaj začetnih bojih spoznala, da vse skupaj nima smisla, na neki točki je skušala na vse skupaj gledati celo kot na odnos, se prelevi v žensko z načrtom. Skrbno izdelanim načrtom.

Konec me je razočaral. Pričakoval sem preobrat, razodetje, nekaj šokantnega za piko na i. Lahko bi rekli, da je konec (pričakovano) srečen. Marsikaj bi se lahko zgodilo, pa se ne. Še veliko več bi se lahko povedalo in razložilo, a se ne. Saj ne bom zanikal – človek si na koncu oddahne in je vesel, da se vse razplete kot se, ampak … preprosto bi si želel še kaj.

Tiha najemnica ameriške avtorice francoskega rodu Clemence Michallon ima pravzaprav vse, kar potrebuje dober in berljiv triler. Dinamično pripoved iz treh zornih kotov, pristne opise (pri čemer se slikovitim opisom spolnih prizorov spretno izogne oz. jih minimalizira) in doživljanja vseh treh junakinj, pa seveda ogromno suspenza, ko mogoče nehamo dihati, ko Rachel prav počasi odpira vrata, brska med škatlami in potem … potem se pustite presenetit. In prav v tem, da se ne ukvarja preveč (oziroma sploh nič) s tistimi klasičnimi raziskovalnimi vprašanji, je žanrsko popolna. In odstopa od klasičnih ali sodobnih kriminalk. Tako da – če iščete napeto branje, je Tiha najemnica vsekakor zelo dobra odločitev.

Hiša knjig, 2024