(brez naslova)

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.

Beletrina, 2022

Zlom

Drug del zanimive trilogije za mlajše (a zahtevnejše) bralce, ki v Izbrisu ponudi Veliko Britanijo dvajset let kasneje, povsem drugačno in podobno Ameriki, kot jo vidimo v Deklini zgodbi. Glavna junakinja je Kyla, izbrisano dekle, ki počasi sestavlja kosce svojega preteklega življenja …

Prvi del je pustil kar nekaj odprtih vprašanj – ali je bil Kylin spomin res izbrisan, saj njen levo ne dela več? Kaj se je zgodilo z Benom? Kakšna je vloga Kylinih staršev v novi državni ureditvi? Kdo je profesor Hatten oz. Nico, saj ju s Kylo očitno druži preteklost in kako je sploh lahko dobil službo, saj je očitno povezan z odporniškim oz. terorističnim gibanjem PVT oz. Osvobodimo VB? In seveda, kakšna je njena vloga?

Drug del na kar nekaj vprašanj odgovori, a obenem zastavi veliko (novih) vprašanj, Kyla se sooča z novimi morami oz. videnji, ki pa na njeno počutje ne vplivajo več tako usodno. Ključna bo šahovska figura – trdnjava in bralec se seveda sprašuje, kakšna bo vloga njene figure v tej zapleteni šahovski partiji. Poleg tega, da je spoznala, da je bila nekdaj Lucy Connor, jo Nico vrne v svet, ko je bila še Dežna … del Sov, odlično urjene najstniške teroristične enote. Tu je potem novi sosed Cameron, ki pride živet k stricu in teti, saj so mu očeta odpeljali zaredarji in vse zaredarsko prezira. Svojo vlogo igrata zaredarski agent Coulson in doktorica Lysander iz bolnišnice New London, ki je pravzaprav utemeljiteljica izbrisa, a obenem razdvojena in vse bolj etična in kaže vse bolj človeško plat. Ne gre pozabiti na Maca in Aidna ter kup obrazov, ki jih je Kyla (skoraj) pozabila – nasilnega Wayna Besta, v prvem delu nasilno odvedena Tori in pa Katran, še en spomin preteklih časov.

Vse se dogaja zelo hitro in vse bolj tvegano za Kylo. Skozi knjigo se ji sestavijo koščki, kdo je bila in zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je – kako je pri 10. letih izginila Lucy Connor, potem pri 14. postala Dežna, nenavaden eksperiment Nica in doktorja Craiga in naposled pri 16. z izbrisom še Kyla. Nico ima z njo velike načrte in se pri tem ne ozira na žrtve, kot se nikdar ni – njegov najvišji cilj je, da bi bila Kyla oz. Dežna njegovo orožje, ki ga usmerja in upravlja, ubije zaredarje in nove vladarje ter dokaže nesmiselnost oz. neuspešnost izbrisov – prikupna najstnica, ki živi na videz popolno življenje, je še vedno polna nasilja in zmožna ubijanja. Ampak Kyla se še enkrat več izkaže za težko vodljivo.

Njena vloga dvojne agentke, saj želijo, da dela za zaredarje kot tudi za teroriste, je obsojena na neuspeh. Sploh, ker so slike nočnih mor vse bolj jasne, pa tudi vloga posameznikov. Očeta, Nica, teroristov, zaredarjev, očeta in mame, doktor Lysander in ko spozna, da je ves čas le projekt, orodje oz. orožje v rokah mnogih, se dekle pogumno upre. A seveda je tudi upor lahko jalov in brezupen, če ne veš, komu lahko zaupaš ali še več – zaupaš napačnim.

Mnogi računi sicer ostajajo neporavnani in tretji, zadnji del bo zagotovo napet do zadnje strani. Na eni strani sta tu Nico in Tori, ki hrepenita po maščevanju. Na drugi strani je njen novi oče, ki ga Kyla razkrinka in ki zapusti družino, a je njegova vloga v zraku, zagotovo bo štrene konkretno mešal tudi Coulson … vse tesnejša je vez z doktor Lysander, pričakovanja od nje imata tudi Mac in Aidan, ki jo snubita v uporniške vode, zagotovo se bo morala spopasti še s kakšnim demonom preteklosti, morda celo doktorjem Craigom. In tu je seveda še Ben …

Glede na to, da je naslov zadnjega dela Pretres … jaz se veselim branja, pa vi?

MorfemPlus, 2022

Kontrabantarji

Nov stripovski izdelek vsestranskega ustvarjalca Martina Ramoveša, temačen in resničen, pretresljiv in na nek način romantičen. Postavljen v čas rapalske meje, torej obdobje med obema svetovnima vojnama in obenem obdobje velike svetovne gospodarske krize, ko tudi slovenskemu prebivalstvu ni bilo z rožicami postlano. In se je bilo treba znajti …

Kontrabantarji so tako malce modernejša (in resničnejša) različica Martina Krpana – on je tihotapil sol, tu pa spremljamo usode ljudi, ki so čez rapalsko mejo iz Poljanske doline (ta je stalno prisoten motiv v vseh delih družine Ramoveš) tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in celo konje. Tihotapci, švercerji, ki so z ilegalnim zaslužkom včasih pokrili takšne in drugačne dolgove, nahranili lačna usta in morda uspeli kaj prihraniti za hude čase, ki jim tako ali tako ni bilo videti konca.

Rapalska meja je posledica Rapalske pogodbe in zloglasnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija tajno sklenila s silami antante in v zameno dobila še dodaten del tujega ozemlja – meja je potekala od današnje tromeje, prek Jalovca in Triglava, od Porezna do Blegoša, skozi lep del Poljanske doline, čez Hotedršico in Snežnika vse do hrvaške Reke in morja. Meja je bila seveda strogo varovana – na »naši« strani so bili to vojaški graničarji (predvsem Srbi), na italijanski pa pripadniki obmejne straže GAF ali »gafovci« z značilnimi alpinskimi uniformami s klobukom in peresom. Vedno nekje blizu, pa čeprav morda v senci so bili še oboroženi (in pogosto nemilostni) pripadniki prostovoljne milice državne varnosti ter financarji. »Kontrabant« oz. tihotapstvo se je kaznovalo z denarno kaznijo ali zaporom, pogosto pa tudi s smrtjo.

Scenarij tokratnega Ramovešega stripa sta napisala Janez in Martin Ramoveš, zakaj je temu tako, izveste na koncu. Pa tudi zanimivo razmišljanje in poistovetenje s tihotapljenjem glavnega avtorja, torej Martina Ramoveša, boste lahko prebrali. In se morda spomnili lastnih prigod švercanja »levisk«, »dirkalcev«, »makit«, »blekendekerjev«, kave, praškov, čokolad, »jollyjk«, mehčalcev, riža in še česa iz bližnjih nam držav. Pa trepetanja na meji, potnih dlani in preklinjanja …

Posebnega smisla, da bi zgodbo analiziral in pripovedoval, pravzaprav ni. Najbrž ena od mnogih (resničnih) zgodb, ki so se v tistem času odvijale. Preplet zgodb in usod s te in one strani, krhkih zavezništev in izdaj, spletk in ljubimkanj, nesrečnih potez in napačnih stav … tehnika risanja s tušem odlično sodi v to temačno vzdušje, ostre in izklesane obrazne poteze, ki pripovedujejo trpke in bridke zgodbe, ravno tako. Ramoveš se je še enkrat več izkazal kot odličen pripovedovalec in poustvarjalec zgodb in kar malo mi je žal, da ni še tega stripa opremil z ustrezno glasbeno opremo – poljanski western blues, poln hrepenenja, žalosti, obupa in suspenza. No, morda pa si boste glasbo med prebiranjem pričarali kar sami …

Forum Ljubljana / Stripburger, 2021

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Večplastna slikanica poljske ustvarjalke Asie Olejarczyk o enem najskrivnostnejših bitij na svetu – jetiju, je veliko več kot. Slikanica, ki bo otrokom dala vedeti, kako pomembno je verjeti vase in odraslim, kako pomembno je verjeti v otroke in zakaj je pomembna pravilna komunikacija.

Pravljica se začne v šoli, ko se otroci učijo in pogovarjajo o Himalaji, skrivnostni, veličastni in za večino nedosegljivi gorski verigi, kjer naj bi živelo tudi nenavadno bitje – jeti. O jetiju že desetletja potekajo bolj ali manj divje razprave – obstaja ali ne, so za to dokazi, so ga res videli ali je šlo bolj za kakšno višinsko fatamorgano in tako v nedogled. Večina ne verjame v jetija, z izjemo enega fanta …

In ker verjame ta fant, se nekje v Himalaji vera v samega sebe vrne tudi – v jetija! In jeti se odloči fanta obiskat in se mu predstavit. Presenečenje in nejevera, slednja poskrbi, da jeti pač izgine. Ampak jeti, ki zna pripravit najbolj okusen kakav, je bel, mehek in puhast, se odlično objema, zabavno pleše in zna narisati glasbo, ob kateri je s takšnim užitkom plesal. Jeti, ki verjame vase, ker vanj verjame še nekdo drug. In fant, ki ne želi, da jeti kar tako izgine, se odloči svojega nenavadnega prijatelja predstavit še drugim – najprej mami, pa sošolcem in tako naprej. In ljudje začnejo v jetija verjet. Ker je vanj verjel fant in ker je vase začel verjet sam. Kako zelo preprosto, kajne?

In seveda se bo zdaj našla kopica tistih, ki bodo trdili, da jeti ne obstaja. Ker, če obstaja jeti, potem obstajajo tudi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, vilini, zmaji, škrati, palčki, izvenzemeljska bitja, bogovi in vsa druga bajeslovna in domišljijska bitja. Hm, morda pa obstajajo? Saj tudi dobroto je težko prijet, pa verjamemo vanjo, kajne?

Bistvo te knjige ni odpreti razpravo, ali jetiji obstajajo ali ne. Nekateri v njihov obstoj verjamejo, drugi ne. Bistvo te knjige, ki bo očarala mlajše in starejše bralce, je verjeti. Verjeti in zaupati v svoje lastnosti, sposobnosti, znanje, preprosto vase. Samo tako bodo vanje (in v nas) verjeli tudi drugi. Tako zelo preprosto.

KUD Sodobnost, 2021

Batman: The Curse of White Knight

Zadnji strip o Batmanu? Dvomim, pa čeprav bi lahko bil. Sean Murphy je najbrž presegel samega sebe in še nadgradil zgodbo iz Batman: White Knight. Šel je do konca – z Batmanom, Gothamom, Jokerjem, Harley Quinn in razkritji.

Joker je nazaj za zapahi, Neo Joker in večina super kriminalcev v Arkhamu, Jim Gordon tudi po zaslugi nove superpolicijske enote, v kateri sta še vedno Batgirl in Nightwing, vzdržuje red in zakon v Gothamu, Batman pa … še vedno ni prepričan, ali naj izda svojo resnično identiteto in niti sanja se mu ne, da se bo kaj kmalu znašel pred največjo preizkušnjo.

Murphy, ki zaradi ločevanja vsebine od splošnega stripovskega okolja pod okriljem založbe DC, svoja dela označuje z oznako Murphyverse, je šel tokrat kopat daleč v zgodovino – v 17. stoletje, ko so še poseljevali Gotham in ko so, kot vedno, med prišleki vladala številna nesoglasja. Spoznamo kopico zanimivih likov – od družine Arkham, pa starega vampirja, ki pozna vse skrivnosti mesta in seveda do družine Wayne in pohlepnega Edmonda in potem je tu še red svetega Dumasa, starodavna templjarska loža s svojimi načrti in vodjo, Bakkarjem. Skozi zgodbo izvemo, da povezanost družine Wayne z netopirji ni od včeraj in da je tudi prvi Joker Gotham teroriziral že mnogo predtem.

Aktualni Joker, ki je za zapahi Arkhama, uspe še enkrat več zbežati in uresničevati načrt – uničiti Batmana. Znova v tisti blazni podobi, ko se zdi, noseča Harley Quinn da mu niti ne more pomagati in znova priklicati Jacka Napierja nazaj v realnost. Pomoč Joker poišče v podobi Jean-Paula Valleyja, bivšega vojaškega specialca s PTS-jem in rakom v zadnjem stadiju, ki je pravzaprav reinkarnacija Azraela, nadangela smrti, vihti ognjeni moč, bolj ali manj odgovarja prek svetopisemskih izrekov in naukov in je domala neuničljiv. Slednjega ne zanimajo toliko Joker in Batman, kot to, da želi dobiti tisto, kar mu je pripadalo oz. njegovi družini. Naj vam namignem, da vas čaka na koncu preobrat, ki se ga ne bi sramovali niti pisci najbolj napetih kriminalnih romanov.

Batman mora ne le plast za plastjo, skrivnost za skrivnostjo odkrivati svojo družinsko zgodovino, ampak se plast za plastjo lušči in razgalja on sam. Azrael ubije Jima Gordona in skoraj prelomi na pol Batgirl, katere identiteta je predtem razkrita, da gre za Gordonovo hči. Gothamska policija še vedno ni povsem prepričana, ali zaupati Batmanu in koliko od tistega, kar je govoril Napier, je res. Izkaže se, da ogromno!

V ospredje pa vse bolj stopa Harley Quinn oziroma Harleen Quinzel, saj je moč čutiti vse večjo privlačnost med njo in Batmanom oz. Bruceom Wayneom, hkrati jo nekaj močno vleče nazaj k Jokerju. Tisto, za kar sama meni, da bo pomagalo prebuditi ljubljenega Jacka Napierja, sta seveda dvojčka, ki ju nosi (novica, ki jo Joker pospremi z izjavo, da bo morala splaviti tistega, ki ga je spočela z Jackom), ampak ne gre vse po načrtu … vsekakor pa je ona tista, ki močno drži zgodbo in skrbi za ravnovesje.

Vse bolj se zdi, da Bruce Wayne o družinski zgodovini ve še najmanj, manj tudi od pokojnega Alfreda ter celo od pretkanega Jokerja, ki je znova korak pred njim. Koščki se počasi postavijo na svoje mesto, z razkritji in presenečenji, ki vam bodo dalo misliti, zaključni dvoboj med Azraelom in Batmanom pa je, z eno besedo – epski. Zaključek ravno tako.

In pa, vsaj v tej izdaji, še presenečenje – enkratna izdaja Von Freeze, ki ga je Murphy izjemoma ustvaril z drugim risarjem, sicer svojim vzornikom, ki je res močno vplival na njegov slog, Klausom Jansonom. Von Freeze se vsebinsko sicer navezuje na prvo zbirko, The White Knight in pripoveduje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med nemško in židovsko družino za čas druge svetovne vojne ter eksperimente, ki so jih Nemci izvajali na področju orožarskega razvoja. Vredno branja, seveda.

Batman presents: The White Knight je sicer ena najnovejših Batmanovih serij, znotraj katere je že izšla Batman: White Knight Presents – Harley Quinn, ki jo je Murphy ustvaril skupaj s svojo ženo. Zgodba se odvija dve leti po dogodkih te zbirke in se osredotočajo na Harley Quinn, mamo samohranilko z dvojčkoma, ki raziskuje serijo umorov v Gothamu. Murphy je sicer za letošnje leto že napovedal še peti cikel, Beyond the White Knight, ko bomo spoznali novega, maščevalnega Batmana, seveda pa tudi v Arkhamu zaprti Bruce Wayne ne bo stal križem rok.

Sean Murphy z Murphyverse vsekakor ustvarja novo vznemirljivo serijo, ki bo spremenila percepcijo dela in lika Batmana iz preteklosti in vam jo toplo priporočam, saj so zgodbe res izbrušene, liki pa tako večplastni in nepredvidljivi, da je obračanje sleherne strani eno samo pričakovanje.

DC Black Label, 2020

Kako ostati priseben v dobi delitev

Elif Shafak ni bila ena tistih avtoric, katerih dela bi bral ali z nestrpnostjo pričakoval nove izdaje. Vse dokler nisem prebral njenega fantastičnega romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, s katerim me je prevzela.

Kako ostati priseben v dobi delitev ni roman, bolj zbirka razmišljanj, esejev, opazovanj in poglabljanj. V vse tisto, kar bi lahko z eno besedo označili kot stanje duha. In kot vemo, je stanje duha slabo in zdi se, da še slabša – covid-19 je zarezal v našo družbo in jo razklal mnogo bolj, kot je kdorkoli pričakoval in v trenutkih, ko zapisujem te vrstice, z enim očesom vsi spremljamo dogajanje v Ukrajini in se sprašujemo, ali se res začenja 3. svetovna vojna?

Kot v enem od poglavij lepo napiše avtorica – »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.«

V uvodnem sestavku se Shafak loti svojega življenja in položaja v svetu – od malih nog, otroštva, selitev, raznolikih spominov, ustvarjanja, spopadanja z različnimi (ne)vsakdanjostmi, stereotipnimi predsodki in seveda nenehnim bojem. Bojem, da bi se sama znašla v tem vse bolj nenavadnem svetu, kjer je kakršnokoli odstopanje ali izstopanje nemudoma obravnavano kot napačno in slabo. Navaja številne zanimive avtorje, filozofe, raziskovalce in znanstvenike, ki jo navdihujejo in ženejo naprej po poljih ustvarjanja in raziskovanja nečesa lepšega, boljšega …

V nadaljevanju in posameznih sklopov se loteva zanimivih tem. Razočaranje in izgubljenost tako govorita o splošnem razočaranju, ko bi vendarle morali živi v svetu, kjer bi bilo dovolj za vse, pa smo še vedno priče neenakosti in celo vse večji razslojenosti. Opravka imamo s kolektivnim in verskim narcisizmom, vedno nevarnim nacionalizmom in kako imamo vedno težavo s tem, kaj je »naše« in kaj »njihovo« in ko te enkrat ne zanima več »njihovo«, tudi »naše« nima več prave vrednosti in pomena, saj obtičimo v – še ena dobro znana beseda – mehurčku, v katerem nam je prijetno in udobno, a nič več kot to. Sledi raziskovanje novih pomenov številnih dobro znanih besed, kot so eksil, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, svoboda, pravice, dolžnosti, človekova identiteta.

In morda še en citat: »Danes vere v to, da bo jutrišnji dan boljši od včerajšnjega, preprosto ni več.«

Tesnoba je še eden od pojmov, s katerim bi lahko opisalo trenutno stanje duha na svetu. Zaskrbljeni smo, spričo vseh kriz, ki se odvijajo in nas obdajajo, kako zelo nalezljiva je ta tesnoba, a po drugi strani nam ne bi smelo biti prepovedani govoriti ali pisati o njej. Tukaj je in z njo se je treba spopasti. Ampak, če je ne priznamo, ker »ne obstaja« – kaj potem? Potem imamo opravka z nečim, v kar tesnoba prej ali slej preide – jezo. Pa tudi jeza seveda ni slaba – sploh, če je utemeljena, konstruktivna in jo znamo pravilno izraziti. Jeza in njeno izražanje je tisto, kar pogosto požene spremembe, razvoj, (r)evolucijo. Individualno in kolektivno jezo je pač treba spremeniti v gonilno silo dobrega, a biti pri tem zelo previden, da ne postana ponavljajoča, nespravljiva, razdiralna, hromeča in nenazadnje uničujoča.

Apatičnost je tisto, česar smo dandanes deležni v preveliki meri. Toliko dela imamo z vsem ostalim, da pozabljamo na živost. Shafak apatičnost označi kot »bržkone najbolj pogubno čustveno stanje«. Kaj bomo, ko nam bo za vse vseeno? Ključno vprašanje, ki si ga ta z mnogimi nagradami ovenčana pisateljica in aktivistka zastavlja je, »kako ostati angažiran in obenem ohraniti razum?«.

In krog sklenemo pri uvodnem citatu – zadnje poglavje nosi naslov Informacije, znanost, modrost. »Znanje zahteva branje. Knjige. Poglobljeno analiziranje. Preiskovalno novinarstvo. Potem je tu še modrost, ki povezuje um in srce, aktivira čustveno inteligenco, krepi empatijo. Za to potrebujemo zgodbe in pripovedovanje.« Najbrž še v nobenem svojem članku nisem uporabil toliko citatov, a je vsebina te sicer kratke knjige tako zelo polna, domišljena, preudarna in modra, da vam jo morda najlažje predstavim tudi skozi nekaj citatov. Pa to so zgolj drobci. Kako ostati priseben v dobi delitev je pač zbirka zapisov, ki odlično in predvsem zelo celovito slika čas in stanje duha danes in nam nakaže, kam in v kaj se utegne svet spremeniti, če se ne bomo spremenili mi in naš način razmišljanja. Začeti pa treba pri sebi, ne čakati na druge in predvsem ne prelagati na jutri. Mogoče je bilo že včeraj prepozno …

Sanje, 2022

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko je nazaj, z njim pa seveda tudi takorekoč nič več Stephanie Edgely, ampak Valkira Vihar. Leto dni po koncu prve zgodbe se temne sile znova zbirajo, grozijo Dublinu in morda malce pretirano, ampak usoda je v rokah mrtvega detektiva in samotarske najstnice, ki se je komaj zavedla svojih čarobnih moči.

V prvem naslovnem delu smo spoznali oba glavna akterja, bili navdušeni nad duhovitimi in iskrivimi dialogi ter njunem imenitnem dopolnjevanju pri razreševanju ugank in premagovanju nasprotnikov. A kaj ko se zdi, da so v drugem delu nasprotniki še bolj pretkani, s kančkom več maščevalnosti in nepopustljivosti. Nenazadnje – ena prvih stvari, ki se jo odločijo storiti, je kar ugrabitev Valkire Vihar – nalogo dodelijo Lakoti Grehoslavu in ni najbolj uspešen..

No, glavni bo tokrat baron Maščevalski, vojni zločinec in eden treh Zlohotarjevih generalov, ki ima ob prekaljeno druščino nenavadnih pajdašev – Žarka Krvavca, specialistom za podzemne rove (in še kaj), vampirja Mraka in Jako Brzohopa, ki je sicer spreten in res hiter govorec, ampak se s Kostjo in Valkiro ne more kosati. Nosilna ideja in glavna grožnja je na prvi pogled nora ideja Maščevalskega in sicer obuditi Brezlike, predvsem vodjo zveriženega Zverižarja, ki je – pozor, pozor! – ukrojen iz kosov mračnih poganskih bogov.

A tudi Kostja in Valkira imata ob sebi zanimivo druščino – seveda Žalno Moder, vsestranskega gospoda Blaža, odlično maščevalko Tanito Mala, občasno se jim kot duh pridruži celo Gordon Edgely in postreže s kakšnim zanimivim ter uporabnim nasvetom ali namigom. Oh ja, naokrog se vozijo v čudovitem bentleyju, Valkira pa se je naučila metati ognjene krogle in živeti s svojo dvojnico, ki namesto nje hodi v šoli in živi njeno precej samotarsko, najstniško življenje.

Valkira mora nenazadnje reševati svet! Prav veliko se torej od prve knjige ni spremenilo – nemalokrat se boste ob hitrostrelskih dialogih od smeha držali za trebuh, drugič boste potrebovali nekaj časa, da boste razvozlali vse besedne igre in duhovitosti. Pregonov ne manjka, enako tudi zahrbtnih zased in nepričakovanih ter neprijetnih presenečenj, obračunov na najbolj nenavadnih mestih in krajih ter seveda še enkrat več neverjetnih besednih dvobojev. Najboljše bo, da se priveže in primete (z drugimi besedami: prepustite branju) in uživate v divji vožnji po vse bolj mračnih in s čudnimi uroki prepredenimi ulicami Dublina.

Seveda bi lahko napisal še veliko, veliko več in vam tako popolnoma pokvaril bralski užitek. Tako lahko zgolj napovem tretji del – Brezliki, čez mesec dni.

MorfemPlus, 2020

Sam

Risoroman francoskega ustvarjalca Christopheja Chabouteja Sam velja za njegovo najboljše in najbolj dodelano delo. Težko je soditi, lahko pa priznam, da me je navdušil in da Sam ni njegovo zadnje delo, ki sem ga prebral.

Chaboute je med drugim ustvaril življenjepis serijskega morilca v risoromanu in adaptacijo romana Moby Dick. Njegov slog je sicer zelo preprost, na trenutke minimalističen, pa hkrati razkošen, nikakor pa ne gre v podrobnosti. S podobami stopnjuje pripoved, skozi slike približuje ali oddaljuje, ponavlja motive in bralca sili v razmišljanje in ustvarjanje neke lastne zgodbe.

Priznam, da me je navdušil že minimalističen zapis na ovitku, ki pravi takole: »To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja. Čista poezija.« Pričaka nas slovarski zapis oz. razlaga domišljije in nato krenemo na pot …

Morje, galebi, valovi, še več morje in naposled skale. Ograja, stopnice. Svetilnik. Kamenje se svetilniku približuje ladja Dalija z le dvema potnikoma – izkušenim in na pogled malce zoprnim mornarjem ter mladim vajencem. Odložita dve škatli in se odpeljeta. In potem izvemo – da v nedelujočem svetilniku prebiva en sam, samcat prebivalec. Že rodil se je tako grozno deformiran, da drugega sveta kot tega svetilnika ne pozna, saj sta ga starša želela zaščititi pred resničnimi grozotami sveta. Oče je ob smrti mornarja prosil, naj sinu vsak teden pripelje vse potrebno za življenje – hrano in ribiške pripomočke. Brez besed, brez vprašanj.

Samotar tako vsak dan lovi ribe. Dopoldan lovi, kasneje nekaj poje, popoldan lovi in zvečer se umakne v samoto svetilnika. In iz svetilnika je redno slišati zvok BUM!. Bralec se bo seveda vprašal, kaj se v svetilniku dogaja … in BUM! je zvok težkega slovarja, ki ga samotar vsak dan vrže na mizi in na odprti strani izbere naključno besedo. Ali je naključna ali ne, vsekakor ima v tistem trenutku svoj pomen in samotarju odpre vrata v razmišljanje in svet domišljije. Nekatere stvari, pojme, … si razlaga in razume po svoje, druge so najbrž neki spomini ali podobe iz podzavesti.

Lahko bi rekli, da življenje v svetilniku poteka spokojno, a vseeno prihaja do posameznih odklonov, ki nam prebivalca svetilnika kažejo v zelo zanimivi luči. Recimo, ko si za kosilo pripravi ribo in se zagleda v akvarij, v katerem plava njegova ribica, pa ji zastre pogled z odprto knjigo. Ali pa, ko do svetilnika prijadra sprt par in besni Kevin svojo izbranko pusti na stopnišču – kasneje pride ponjo, za njo pa ostane revija rumenega tiska, ki jo naš samotnež radovedno prebira, saj je nekaj povsem drugačnega od slovarja. Med lovljenjem rib občasno ujame tudi kaj drugega in predmete vestno spravlja na okenski polici. Med branjem o vilinih sebe v ogledalu vidi povsem običajnega, vsakdanjega, a kaj, ko se podoba hitro razblini.

In seveda, ko mu mladi mornar na škatli nekega dne pusti sporočilo, če bi morda želel še kaj poleg običajna in mu samotar odgovori – podobe sveta. Mladi mornar mimo vednosti starejšega kolega pripravi paket, poln razglednic z različnimi podobami sveta. Zavedanje, da obstaja zanimiv svet onkraj sten, hodnikov in stopnišča svetilnika, pa nekaj zanimivih pojmov iz slovarja, poskrbijo, da samotar sprejme nepričakovano odločitev …

Risoroman z bore malo besedila in zares širokim poljem razumevanja in dojemanja. Samota se nam tukaj slika v več podobah – ni le galeb tisti, ki je osamljen in seveda tudi ni samotar v svetilniku sam samcat. Vsak od nas je osamljen na svoj način. Izkušeni mornar, ujet v spone rutine. Mladi mornar, ki ima na plečih breme ječe. Ribica v majhnem akvariju. List na veji. Par na jadrnici, vsak s svojo zgodbo in njuno zgodbo, za katero se zdi, da ni skupna. Slovar kot edina knjiga. Zgodbe slavnih, ki jih lahko razbiramo iz naslovnice trač revije.

Samota, tišina. Hrup vetra, bučanje valov, glasno oglašanje galebov, dizelski ropot ladje. BUM! slovarja, ki pade na mizo. Tišina misli in hrup domišljije. Življenje, ki je samotno toliko, kot se sami odločimo, da bo.

VigeVageKnjige, 2018

Vsi me kličejo Tona

Avtobiografija Toneta Vogrinca, enega najpomembnejših in najzaslužnejših ljudi ne le v slovenskem smučanju, ampak tudi športu. Za nekoga, ki ima med najbolj živimi spomini na otroštvo stiroporastega Vučka in akcijo Podarim – dobim, seveda obvezno branje.

Pisati o Tonetu Vogrincu je nekaj, kar lahko stori Tone Vogrinec sam. In to je tudi storil, s pomočjo Marka Radmiloviča, bivših sopotnikov, prijateljev in seveda tudi s pomočjo statistike. Po aktivnih petdesetih letih v smučanju in štiridesetih v smučarskem »poslu« ter vsem, kar je doživel in preživel, spomin pač tu pa tam odpove. Pa še vedno – koliko enih zanimivih podatkov, anekdot in še česa se skriva na skoraj 500 straneh … podobno sem užival, ko sem bral Racevo biografijo, pa čeprav o povsem drugih stvareh in ljudeh. A ena stvar je obema glavnim akterjema v krvi – 101-odstotna predanost početju, iskrenost in prepričanje, da je treba iti včasih tudi »na glavo« ali pa »na nož«, kakor vam je ljubše. Tone Vogrinec je širokemu nasmehu in štajerskemu pregovorno veseljaškemu duhu znal veljati za ostrega, zoprnega, ampak – in to je pomembno, načelnega. Tudi sam priznava, da ni bil popoln, a se je vedno trudil maksimalno in to najprej za druge, šele potem zase.

V avtobiografiji opisuje svojo pot od rokometaša do smučarja, tenisača, nato smučarskega trenerja in kasneje vse drugo. Marsikaj, tudi naključja in pogosto sreča, so pripomogla k temu, da je začel postavljati na noge sistem, zaradi katerega smo v osemdesetih vsaj v bivši Jugoslaviji veljali za »smučarski narod«, potem v devetdesetih stiskali pesti za vražje Slovenke in brez katerega nenazadnje ne bi imeli Tine Maze, Ilke Štuhec, Žana Koširja in mnogih drugih uspešnih športnikov, s katerimi smo se, se še in se bomo veselili tudi v 21. stoletju.

Ni manjkalo veliko, pa bi na olimpijskih igrah nastopil celo kot tekmovalec, zato pa je bil v takšni ali drugačni vlogi na kar devetih olimpijskih igrah, o svetovnih prvenstvih, sploh pa tekmah svetovnega pokala ne gre izgubljati besed. Olimpijske igre v Sarajevu so bile uspešne in posebne tudi zaradi njega, pa tudi kultnih Pokala Vitranc in mariborske Zlate lisice najverjetneje brez njegove volje, truda in želje pomagati, ne bi bilo.

Tone Vogrinec je gradil in vzgajal. Gradil sistem, včasih prenaglo, nato z več potrpežljivosti. Sistem ski poola, ki mu ga mnogi še vedno očitajo kot sistem, v katerem je obogatel predvsem on sam, a v knjigi vse te očitke spretno in z razlagami zavrne. Ski pool je deloval, ker so ljudje verjeli vanj. Ljudje pa so vanj verjeli zato, ker je prinašal uspehe in iz neznane državice naredil smučarsko velesilo. Vanj so verjeli ljudje, ki so vsako soboto in nedeljo pred TV in radijskimi sprejemniki stiskali pesti, v osemdesetih kupovali in podpirali akcijo Podarim-dobim in vanj so verjeli ljudje v številnih podjetjih, ki so skrbeli, da so imeli kvalitetne pogoje za trening vsi – od tistih najmlajših do članske A-reprezentance. Knjiga se po eni strani lahko bere kot priročnik, kako preprosto je lahko vse skupaj, a hkrati opomnik, kako preprosto je bilo. Pa ni več, ker se je spremenil svet in spremenili so se ljudje. Sploh se je spremenil šport in seveda z njim tudi športniki. Tudi s tem se je celo kariero spopadal in soočal, gasil in reševal Tone Vogrinec. Prizna napake in zagovarja občasno togost. In treba mu je prikimati.

Pa že tedaj, v osemdesetih – čeprav se je slovenska oz. tedaj jugoslovanska smučarija začela vzpenjati že v drugi polovici sedemdesetih; so bili različni vplivi. Managerjev takrat še ni bilo, bili pa so posamezni starši, kakšen svetovalec in prišepetovalec, ni bilo družbenih omrežij, bili pa so ljudje s takšnimi ali drugačnimi povezavami, na srečo so se lahko izogibali politiki. Seveda so se znali posamezniki že takrat kititi s tujim perjem, a je bilo smučanje najbrž v Jugoslaviji res preveč slovensko, da bi kaj bolj zanimalo ali vznemirjalo oblasti v Beogradu.

Zanimivo je brati, kako je Vogrinec gradil in tkal svoj odnos s posameznimi tekmovalci in kasneje tekmovalkami, trenerji, funkcionarji, direktorji, drugimi športniki ali pa povsem običajnimi ljudmi, ki jim je zaradi nekega naravnega vzgiba pomagal. Bojan Križaj, Jure Franko, Rok Petrovič, Boris Strel, Mateja Svet, Nataša Bokal, Grega Benedik, Jure Košir, vražje Slovenke – Urška Hrovat, Špela Pretnar, Katja Koren, Alenka Dovžan, Mojca Suhadolc, Špela Bračun, pa Mitja Kunc, Andrej Miklavc in še mnogi drugi vse tja do Tine Maze. Od stotink, odtrganih vezi, »pojahanih« količkov, neverjetnih borb in mojstrskih voženj, težkih porazov, nemoči, poškodb in žal tudi smrti pa seveda vse do medalj, naslovov, kristalnih globusov, olimpijskih medalj in vse do naslova olimpijske prvakinje. Elan, Tyrolia, Mizuno, Toper, Alpina, Subaru, Jaro Kalan, Janez Kocijančič, Janez Šmitek, Klemen Bergant, Vedran Pavlek in dinastija Kostelić, veliki Ingemar Stenmark, kaj je v Sarajevu počel John Denver, zakaj je našim olimpijcem svoj vikend posodil Vlade Divac, kje so našim smučarjem pele The Supremes in kje so si smučišče delili s ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kdaj je polil sok po Milanu Kučanu in kdaj po Borutu Pahorju ter kakšne so bile njune reakcije, ozadje številnih sedaj že zimzelenih stav, dva neuspešna zakona, kupovanje jadrnic, tihotapljenje marsičesa in še bi lahko našteval.

Izvemo za marsikateri prepir in nesoglasje, tudi za tistega, kako je Jure Franko protestno zapustil reprezentanco, še vedno pa ne vemo, kaj se je zgodilo okrog Mateje Svet, da se je pravzaprav še pred vrhuncem odločila prenehati smučati. Vogrinec je v knjigi sicer podal svoj pogled, neko ozadje in zakulisje, a da bi kdaj dopolnili ta košček sestavljanke, bo morala svojo plat najbrž povedati tudi Mateja Svet. A tega dne najbrž ne bomo dočakali.

Prepričan sem, da bi Američani po taki knjigi in o takem človeku, kot je Tone Vogrinec, posneli film. Vsi me kličejo Tona je pravzaprav zgodovina slovenskega smučanja – z lepimi in grdimi platmi, lesenimi, olimpijskimi medaljami, velikimi in malimi kristalnimi globusi, ločitvami, porokami, rojstvi in smrtmi. In če ste vsaj enkrat v življenju gledali (ali celo obiskali) kakšno smučarsko tekmo, stiskali pesti, si grizli nohte in vriskali ter kam zapisali »Pa imamo novo medaljo, bravo ta in ta.« (česar ne odobravam, saj medalj nimamo mi, ampak jih imajo oni – ki so dolga leta trenirali in se odrekali, bili pogosto poraženi itn.), potem morate to knjigo pač prebrati.

Beletrina, 2022

Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš

Skupino Dubioza Kolektiv zagotovo poznate, saj gre za enega najbolj zabavnih, pronicljivih, socialno angažiranih in tudi izvirnih glasbenih skupin, ki že poldrugo desetletje navdušuje takorekoč po celem svetu.

Moja zgodba s skupino Dubioza Kolektiv ima že kar dolgo brado … bilo je tam nekje 2008. (ali morda leto dni kasneje), ko sem delal na MTV Adrii in smo pripravljali zanimiv regionalni (regija so bile države bivše Jugoslavije) natečaj New Sounds of Europe. Dubioza Kolektiv so takrat predstavljali Bosno in Hercegovino, njihovo matično državo, za seboj so imeli ploščo Dubnamite in v pripravi Firmo Ilegal in takrat sem jih prvič slišal v živo na koncertu v res skromno obiskanem zagrebškem klubu pozabljenega imena. Ne glede na vse nastopajoče mi je takrat postalo jasno, da gledam nekaj več – nekaj, kar bo izstopalo in ne bo utonilo v pozabo, tako kot mnoge skupine, ki so si z njimi takrat delile oder. Nisem se motil. Plošča za ploščo, stotine koncertov, menjave članov, nadgradnja glasbenega izraza, vse večja angažiranost v takorekoč vseh porah javnega življenja in Dubioza Kolektiv so postali velika mednarodna družina. Navduševali so tiste, ki niso razumeli njihovega jezika, a so čutili glasbo. Prepričali so tiste, ki jim takšna zvrst glasbe ni bila všeč, a je sporočilnost tako mo(go)čna, da je ni mogoče prezreti. Ne bom pozabil niti njihovega nastopa na Rock Otočcu v Ljubljani, ko smo doživljali redne izpade električnega toka in so le redke skupine nastop lahko speljale v skladu z željami in pričakovanji. Njih tudi to ni ustavilo. Igrali so na suho – akustične kitare, boben, saksofon in podpora občinstva. To so trenutki, ko se zaveš, da gledaš nekaj več.

No, pa je prišel covid-19 in niz njihovih spletnih koncertov, ko so ob ponedeljkih redno povezovali ne le skupino, saj so člani takorekoč iz celotne regije, ampak občinstvo držav bivše Jugoslavije, Evrope in sveta. Zabavne predelave, presenetljivi in zanimivi gosti in le en dokaz več, da ima Dubioza Kolektiv, kot bi rekli kje drugje, »X faktor«. Pač znajo.

In ko sem na družbenih omrežjih zasledil, da so izdali strip – Dubioza Kolektiv i čarobna kokoš, sem ga pač naročil. Če nas razveseljujejo z zastonj glasbo, se jim lahko oddolžim tako, da naročim njihov strip. Žal mi je le, da sem za poštnino (Pošti Slovenije) plačal več. Pohlep kapitala.

Za scenarij stripa sta poskrbela Branko Jakubović (DJ skupine) in Vedran Mujagić (basist), za ilustracije je poskrbel Filip Andronik (ne le ilustrator, ampak tudi stand-up komik). Torej spet v veliki meri, kot smo pri njih že vajeni, DIY izdelek. In seveda priložnost za kakšnega dodatnega ustvarjalca, da se predstavi, pa čeprav vam bo hitro jasno, da Filip v tej zgodbi ni novinec, saj je strip ustvarjen v slogu, ki krasi številne videe Dubioze. Mimogrede – Filip je zapisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, saj je v času vojne zbral kar 2000 kosovo embalaže humanitarne pomoči, ki jo je zbiral med vojno v obkoljenem Sarajevu.

Strip torej … zabave je, kaj naj rečem. Poln verzov njihovih pesmi, njihovih značilnih duhovitosti in prežet s potezami članov skupine (konkretno je na tapeti tudi naš Jernej Šavel). Člani skupine čas preživljajo v baru Apsurdistan in čakajo na boljše čase – ni koncertov, ni denarja, ni ničesar. Odločijo se prodati kombi in inštrumente, v zameno pa dobijo samo 5 gramov marihuane. No, ampak to ni navadna marihuana, saj iz semen zraste velikansko steblo, ki jih odpelje v Zion. Na vhodu jih pričaka Bong Marely in jim hitro razloži »pravila« brezskrbnega življenja, številne pokojne glasbenike, športnike in celo politike, ki so našli svoj prostor pod soncem ter jim pokaže skrivnost – čarobno kokoš. Zaplet, veliki koncert Dubioze Kolektiv in razplet pa naj ostanejo na straneh stripa. (ja, to je namig – kupite ga!).

AI Tempo, 2021