Kultna knjiga Franka Kakfe v stripovski priredbi Petra Kuperja. Knjiga, ki bi mi morala biti zaradi grotesknosti, temačnosti in občutka tujca biti še kako blizu. Pa je nisem nikoli razumel. Nekaj mi je vedno manjkalo …
Pisati o sami zgodbi Preobrazbe, ki jo najbrž poznate že vsaj iz srednješolskih dni; nima posebnega smisla. Trgovski potnik Gregor Samsa se nekega jutra prebudi in ugotovi, da se je spremenil v hrošča. Živi s staršema in sestro, njegovo delo je glavni vir družinskih prihodkov in od tega jutra dalje ne bo nič več, kot je bilo. Odpor in strah, razmišljanje, boj, naposled vdaja in propad. Konec je in konca ni.
Vsekakor bi tole stripovsko predelavo Petra Kuperja (ki sem ga sam spoznal s predelavo kultne Srce teme) priporočil vsem, ki se s Kafko še niso srečali. Veliko lažje bodo razumeli vso to stisko, nemoč, obup, razdvojenost. Knjiga je pač precej suhoparna in ne pričara vzdušja, kot ga je Kuperju uspelo ujeti tudi z odličnimi upodobitvami. Vsa ta groteskna temina, pa potem razmazanost in ostrina, počasen propad, hroščast govor in vsa obrazna mimika in dokaj stereotipna vloga očeta, mame, sestre ter drugih stranskih likov.
Preobrazba je očitno še ena tistih knjig, ki me je morala poiskati oz. najti. Gregor Samsa je dokaj tipičen lik oz. figura – nekdo, ki skrbi za vse, družino postavlja na prvo mesto, je predan svoji službi, deloholik, za katerega vsi mislijo, da mu prav nič ne pride do živega. Nekdo, od katerega so mnogi odvisni, a ga jemljejo za samoumevnega. In potem se zgodi, morda kot breme preobremenjenosti ali pač kazen za nekoga, kije želel vedno ugajati vsem in jim v vsem tudi ustreči.
Zgodi se sprememba, preobrazba, kazen. V nekoga grdega, zaničevanega, nepotrebnega. Nekoga, ki ga je zlahka spregledati oz. se obnašati, kot da ne obstaja. Tisti, kogar se sramujemo in ki ga želimo skriti. Točno ta, ki nam je uničil življenje.
Šele sedaj se mi počasi sestavlja ta mojstrska slika vse te dvojnosti in razdvojenosti. Silna večplastnost se skriva v tej razmeroma kratki zgodbi in treba je priznati, da je Preobrazba zares brezčasna, saj jo lahko preslikamo na katerokoli obdobje – prohibicija, skrivanje Židov, komunističnih simpatij, vere, mamil, homoseksualnosti, AIDS-a, revščine ali nenazadnje tega, ali si cepljen ali ne.
Dejstvo je, da se ti svet lahko v trenutku postavi na glavo – se spremeni in posledično spremeni tebe. Vse, kar si bil, nisi več. Vse, kar si nekomu nekdaj pomenil, je v hipu pomečkano, poteptano, zdrobljeno in pozabljeno. Kot da nisi nikoli obstajal – morda ostane slika, morda spomin. A ne za dolgo. In kako se spopasti z vsem tem – kako biti hrošč in preživeti v tem svetu, ki je hkrati polno lažne politične korektnosti in strupov?
Treba se je sprijazniti, da si hrošč. Da si drugačen, ne nujno enakopraven in še manj sprejet, kaj šele priljubljen. In seveda je pred teboj še ena bitka več. Ampak sprejeti moraš, da si kar si in se za to boriti. Ker je vredno. Ker se boriš zase in za svoj boljši jutri. Nihče ne pravi, da je lahko, niti preprosto, ampak da je tako pač prav. Seveda pa vedno lahko obupaš, počakaš, da te poteptajo, pometejo in pozabijo nate … Skratka, 25 let kasneje razumem. Bolje razumeti pozno kot nikoli.
Paul McCartney je seveda najbolj znan kot član The Beatles, pa Wings in seveda zadnja desetletja kot solo ustvarjalec in izvajalec, piše pa tudi otroške pravljice. O njegovi prvi, Hej, Velededi!, sem že pisal in prav vesel sem bil, ko sem videl, da smo v slovenskem prevodu hitro dobili tudi nadaljevanje.
Velededijeva zelena podmornica (rumena bi bila najbrž preveč očitna?!) je pač še en »magical mistery tour«, kjer se Velededijevi vnučki Lucija, Ema, Tomaž in Bobi spet malo dolgočasijo in iščejo način, kako se ohladiti. Pa seveda na vrt stopi Velededi in jih povabi v veleskrivno lopo izumov in kmalu ugotovijo, da bi bila prava pustolovščina, če bi poiskali Velebabi.
Velededi jih popelje do svojega najljubšega izuma – zelene podmornice, iz hlačnega žepa potegne čudežni kompas in rompompom švist, šinejo v zrak in odplujejo na nepozabno avanturo. Med oblaki, in vse do roba male vasice, kjer jim na belem žrebcu nasproti pride Velededijev prijatelj Ravi in jih povabi na slavje. Mulčki navdušeno poslušajo zgodbe o Velebabičinih pustolovščinah, ampak nje še vedno ni nikjer. Slavje pa zmoti monsun in Velededi se z mulčki komaj reši in med plutjem proti oceanu slišijo, kako različne živali ob bregu prepevajo drobce Velebabičine pesmi. Zelena podmornica se začne potapljati v ocean, kjer jih preseneti velika hobotnica (Octopus’s Garden?) in le kdo jih bo rešil iz težav?!
Seveda bo to Velebabi, ampak kako in s čim ter kaj sledi … to pa izveste v knjigi. Milan Dekleva je kot vedno fantastično opravil svoje delo, a en spodrsljaj si je vseeno privoščil. Velededijev prijatelj Ravi je seveda poklon Raviju Shankarju, velikemu prijatelju Beatlov (očetu Anoushke Shankar in Norah Jones) in enemu največjih mojstrov igranja na sitar, ki ga je Dekleva prevedel (očitni ilustraciji navkljub) v lutnjo. Bralec se seveda sprašuje tudi, kje je bila pravzaprav Velebabi, kaj sicer počne in zakaj je bila tako daleč stran od Velededija? Poznavalci dela in življenja se bodo seveda vprašali, ali gre za poklon Lindi McCartney, saj je živalsko prepevanje njene pesmi zagotovo poklon njenemu aktivističnemu delu in zaščiti živali? Morda pa tudi Velebabi dobi svojo pravljico? No, in če sem omenil prevod Milana Dekleve, ne morem niti mimo čudovitih, slikovitih in barvitih ilustracij Kathryn Durst. Neizmerno lepo in otroci bodo zagotovo uživali.
Velededijeva zelena podmornica je prikupna slikanica, ki jo bodo mlajši zagotovo brali znova in znova, kasneje odkrivali povezave s pesmimi Beatlov, spoznavali bogato glasbeno zgodovino in pomen ene največjih glasbenih skupin vseh časov. In ja, všeč bo tudi odraslim, ne glede na to, ali so oboževalci Beatlov ali ne.
Miha Mazzini je kot kolumnist eden tistih, s katerim se strinjaš ali pa ne. Neke srednje poti skoraj ni, kar je težje reči za njegove knjige, ki so vsebinsko polne, razgibane in nudijo dober pogled na družbo. Njegov aktualni roman bi težko označili za aktualnega, se pa zna izkazati za brezčasnega.
Dogajanje romana Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje ni določen. Tudi čas bi težko določili, čeprav je jasno, da gre za obdobje po finančni krizi in da Evropo že »ogrožajo« migranti. Kraj iz naslova pač ni kraj kot tak, ampak prostor – nakupovalni center. Največji, najboljši, najpopolnejši, pač naj. Le da tega kraja ni, so le ruševine, prazen oklep nečesa, kar naj bi bilo, sanjsko in popolno, pa se je spremenilo v nočno moro nočnih mor. Brezposelni, ena trgovina in ena gostilna, ena tovarna (kjer šivajo avtomobilske prevleke) v dolgovih do vratu in čez ter bore malo upanja. Mladi obupujejo in bežijo, starejši životarijo, ostajajo in upajo na boljše čase.
Siva eminenca mesta je Jože, nekdanji lastnik tovarne in župan, ki je prebivalce prepričal, da so vložili vse, kar so imeli, v popolni nakupovalni center, ki ga potem ni bilo. Ker finančna kriza. In čeprav je Jože lastništvo in odgovornost za tovarno, ki je pravzaprav edini vir zaslužka za večino prebivalcev, prenesel na brata Toneta, ta pa na pretkanega Delovodjo, čuti odgovornost. Sprva se sicer zdi, da je zaprt v nek svoj svet in da mu je popolnoma vseeno, a na neki točki pride do ideje, kako domače mesto prebuditi, oživiti in poskrbeti za razcvet. Postali bodo zatočišče za številne begunce, ki prihajajo z juga in želijo naprej, boljšemu jutri naproti … zavrnejo jih, a Jože se ne preda! A je vse skupaj pravzaprav račun brez krčmarja …
Pasivni Tone in njegova zvesta tajnica Magda, pa Delovodja, ki sovraži vse v tovarni in mestu ter išče način, da bi postal lastnik tovarne, hkrati zelo rad spolno izkorišča dekleta, ki v njem vseeno vidijo nekaj več. Na drugi strani je že omenjeni Jože z močno odtujeno ženo Marijo, a zgodba postane zanimiva, ko se v mesto najprej vrne sin Marko. Priznan in čislan (vojni) fotograf, ki želi svojo zahajajočo kariero spraviti nazaj v neke normalne tirnice. A se izkaže, da tudi njegov svet ni tako popoln. In potem presenečenje vseh presenečenj – v mesto se vrne še hči Tanja.
Hči, ki se je je lastni oče odrekel zaradi pohujšljivih fotografij, ki jih je posnela za čas svoje sicer uspešne, a že docela pozabljene manekenske kariere. A ne pride sama – z njo je njen sin Emir, sad nesrečne ljubezni med Tanjo in temnopoltim ljubimcem. Ja, deček je temnopolt. Kar v mestu ni posebej dobro sprejeto in v pisanju boste lahko prepoznali kar nekaj očitnih protibegunskih in rasno nestrpnih političnih (pa tudi ljudskih) puhlic. Ki smo jih prebivalci tega niti ne tako velikega evropskega mesta Slovenija žal vajeni. Za dečka Emirja je ta svet nekaj povsem drugega, enako ljudje in njihovo razmišljanje, a mu je v uteho in oporo LEGO obesek čarovnika Merlina. Dedek in deček sicer počasi, a zanesljivo tketa tesno vez, ki je skrhajo niti posamezne provokacije nekaterih prebivalcev.
Marko vse več časa preživlja v lokalni gostilni in postaja prava zvezda in se svoje fotografske kariere in naloge le še spominja. Po drugi strani si Tanja želi povratka v manekenske vode, a ve, da to še zdaleč ne bo preprosto. Čuti, da jo mesto zavrača, predvsem zaradi Emirja in sumi, da ima tudi oče nekaj za bregom. Svoje načrte – tako s tovarno, delavkami kot tudi še vedno privlačno Tanjo ima tudi Delovodja, a tudi njegovi načrti kmalu skrenejo v drugo, napačno smer. Za noben lik ne moremo trditi, da je izrazito pozitiven, kvečjem so bolj ali manj negativni.
Zgodbo beremo skozi oči vsakega od omenjenih likov, kar ji daje posebno dinamiko in tudi vpogled v posamezen lik. Razgibana, zelo aktualna in predvsem pretresljiva pripoved, ki odlično odstira lažno popolnost, ki nas spremlja na domala vsakem koraku. Kraja, kjer bi se izpolnile vse naše želje, ni. Sploh pa ni to bleščeč nakupovalni center. Komu v teh in takšnih časih verjeti in zaupati, če ne moremo lastni družini? Najbrž nikomur. V času, ko nas še vedno in vse bolj bremeni covid-19 kriza stanja duha, lahko takšno branje seveda brez večjih težav preslikamo na današnji čas, se z njim poistovetimo in ga začutimo. Ranjeni in občutljivi kot smo in s pogosto zamegljenim pogledom v obljubljeni (lažno) boljši jutri.
Biografski strip o evropskem arhitekturnem velikanu Jožetu Plečniku me je pritegnil že z naslovnico, poleg tega sem imel vedno občutek, da o Plečniku vem premalo. Enako kot tistega o Ivanu Cankarju sta tudi tega ustvarila Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić in kar takoj lahko rečem, da sta opravila res odlično delo.
Mogoče vam tokrat predlagam, da si najprej preberete spremno besedo Blaža Vurnika in boste nekatere stvari v stripu lažje razumeli (časovno premico, ki je včasih prekinjena oz. se vrača v preteklost), koliko dela in raziskovanja je bilo potrebnega in kako pomembno je Plečnik vplival na številne kasnejše rodove – ne le arhitektov, ampak umetnikov nasplošno.
Zanimiv mi je bil pogled Plečnika postaviti v položaj (stripovskega) junaka, sam pa menim, da sta se tudi oba ustvarjalca, sploh pa Zoran Smiljanić spopadla z res konkretnim ustvarjalnim izzivom (ali kot piše Vurnik, šla sta na Triglav in se znašla na poti na Everest). Eno je namreč o Plečniku pisati, drugo je potem to prikazati skozi risbo in vse skupaj sestaviti v celoto. Njegov način razmišljanja, vplive, odločenost, raziskovanje, kombiniranje, vizije in videnja … človek dejansko na vse skupaj začne gledati drugače in šele takrat ugotovi, kako malo ve – ne le o Plečniku, ampak arhitekturi in njenem vplivu na (urbano) okolje.
Strip Plečnik . nam res prikaže lik in delo Jožeta Plečnika v vseh mogočih dimenzijah in prvoosebno – od njegovega otroštva in predvsem navezanosti (ter tudi nesoglasij) znotraj družine, dela na Dunaju, Pragi in seveda v Ljubljani ter še marsikje drugod po Evropi. Spoznamo ga kot večnega zaljubljenca v arhitekturo, ki mu je bila arhitektura ena in tudi edina ljubezen, ki je bil popolnoma predan.
Spoznamo, kako pomembno je nanj in na njegovo delo vplivalo potovanje po Italiji, predanost krščanski veri in obenem zelo kozmopolitski pogled, ki je bil sicer pogosto zazrt v zgodovino. Po eni strani je že tedaj, takorekoč sto let nazaj, veliko dal na ponovno uporabo materialov, zavedal se je pomena kulturne dediščine naših prednikov in jih spretno prepletal s (tedaj) sodobnim.
Bil je strog in odločen profesor, ki je spodbujal in nagrajeval svoje učence, jim dajal obilo priložnosti in izvemo tudi to, da so mnoga njegova dela nastala po načrtih njegovih študentov. Ni bil naklonjen novotarijam in razmišljanju, ki bi bilo pretirano drugačno od njegovega, imel je kar nekaj ostrih rivalov, nasprotnikov in zaveznikov in zaradi svojega neomajnega prepričanja v svoj prav tudi nemalo težav.
Stripovski izziv je bil seveda, kako ujeti vse linije, podobe, ideje, različne materiale, podrobnosti, ki so jih Plečnikove stvaritve polne in obenem prikazati lik kot nekaj osrednjega, pomembnega, odločnega in neuklonljivega. Ne morem se znebiti občutka, da avtorja nista naredila le stripa o Jožetu Plečniku, velikemu in pomembnemu arhitektu, ampak da je to v prvi vrsti njun poklon vsemu, kar je ustvaril in zahvala za vse, s čimer je vplival nanju.
Pa je prišel čas za zaključek še ene fantastične sage, ki jo je s pomočjo risarja Steva Dillona ustvaril Garth Ennis. Preacher – še zadnjič. Počasen, celo nenavaden začetek, pa potem stopnjevanje od vrhunca do vrhunca in (skoraj) kičast konec, v tipični western maniri …
Kot sem zapisal že v mnenju o peti knjigi, res nisem vedel, kaj pričakovati od zaključka. Kaj se bo zgodilo med zaljubljencema Tulip in Jessejem, med prijateljema Jessejem in Cassidyjem ter seveda kako se bo zaključil (najbrž) epski spopad med Bogom in Preacherjem. Tu je še vedno bolj blazni Starr s svojim Grailom, Saint of Killers s svojimi neporavnanimi računi in Arseface, ki je sicer užival v slavi, a še vedno hrepenel po maščevanju.
Najprej nenavaden in počasen začetek. Tulip, Amy in Jesse se ukvarjajo in služijo s krajo dragih avtomobilov, a ko se posel, vreden milijon dolarjev, sprevrže v katastrofo, so seveda v težavah. Iz težav se skušajo rešiti tako, da pomagajo odkriti tatove in morilce konj, ki po državi kradejo predvsem mlade konje, torej žrebičke in jih potem že predelane prodajajo naprej bogatim in petičnim evropskim kupcem. Med njimi je izstopajoč lik Napoleon Vichy, bralce bodo šokirali res kruti prizori ubijanja, predelovanja, klanja in še česa konjev. Ennis in predvsem Dillon sta šla tu res v podrobnosti, ki bodo mnoge zagotovo odvrnili od prehranjevanja s konjskim mesom. No, Jesse kot Jesse – konjskih tatov ne mara in v svojem slogu obračuna z Vichyjem. Zanimiv trenutek pa pride, ko se s konjem pogovarja o svoji novi dilemi – iskrice so začele preskakovati tudi med njim in Amy in zdi se, da se bo trio kmalu znašel v podobnih težavah kot sta bila Tulip in Jesse, ko je bil blizu Cassidy.
Cassidy je seveda vedno nekje blizu, a hkrati dovolj daleč, vseeno pa njegovo izdajstvo Jesseju ne da miru in želi izvedeti več. Tako v New Yorku naleti na klošarko Sally, ki je s Cassidyjem in prijatelji preživela mnogo lepih trenutkov, a žal spoznala tudi tisto drugo, mnogo bolj kruto in tudi grdo plat. Grobost in nasilnost do žensk, izkoriščanje, neverjeten egoizem, zasvojenost s heroinom in še kaj. Marsikaj od tega se je preteklih šest mesecev kanaliziralo tudi v njegovem napetem odnosu s Tulip, kar Jesseja seveda toliko bolj sesuje.
Na kratko o Arsefaceu – njegovi dnevi slave se počasi iztekajo in vse bolj očitno postaja, da je nekaj narobe. Težava je seveda v njegovem managerju Sergeantu Geneu (saj ste opazili podobnost z zloglasnim Elvisovim managerjem – Colonelom Tomom Parkerjem?), ki mladeniča vsaj na videz varuje, usmerja in vodi ter skrbi za njegovo blagostanje, v resnici pa skrbi predvsem in zgolj zase. V Arsefaceovem imenu užali papeža in vernike, sledi ne le bojkot, ampak kar poziv k linču in Arseface nenadoma ostane brez vsega. Dobesedno. Usede se v avto in odpelje domov ter se spotoma ustavi v mestecu Salvation. Seveda tisti teksaški Salvation, ki ga je v peti knjigi Jesse Custer spravil v red in zdi se, da bo šla zgodba po (skoraj) identični poti. Arsefacea se seveda vsi ustrašijo, bruhajo ob pogledu nanj, on nesebično pomaga Lorie, ona mu predstavi Christino (Jessejevo mamo) in pozor, pozor! – Conana Quincannona, Odinovega brata. No, na srečo je povsem drugačen kot Odin in Arsefaceu hitro ponudi službo, ključen tukaj pa je odnos med Arsefaceom in Lorie. Ona razume njegov popolnoma nerazumljiv govor in recimo, da ga zaradi svoje težave z očesom tudi vidi povsem drugače kot drugi … lepega, simpatičnega, predvsem pa iskreno sočutnega in dobrega srca. Saj si lahko predstavljate, kako se konča, kajne?
Še en košček sestavljanke nam manjka, Starr, Featherstoneova in Grail. Glavna novica je, da se vrne Hoover, ki je po Preacherjevemu ukazu končno preštel tri milijone zrn peska, najbolj pomembna pa, da v mesto pride Eisenstein. Slednji je tisti, ki je Starra pripeljal in uvedel v Grail, sedaj pa želi raziskati zadnja nenavadna dogajanja (Masada, smrt naslednjega Odrešenika, prekinitev čiste Jezusove linije, Monument Valley), s seboj pa ima dva nevarna pomočnika – molčečega ruskega specialca, neusmiljen stroj za varovanje in ubijanje ter precej divjega psa. Pri takih močnih posameznikih, obsedenih z oblastjo in maščevanjem, je seveda jasno, da je prostora v zgodbi premalo in ko Eisenstein Starra obtoži, da je pošast, ki je uničil dva tisoč let trajajoče poslanstvo … tudi tu si lahko predstavljate konec, kajne?
Treba je izpostaviti nekaj res izvrstnih domislic, ki jih je težko prevajati – recimo poziv k linču Arsefacea »Wipe the Arse«, pa zapis njegovega managerja »Fuck ’em all they’re worth and run like hell«, zmaga pa Starr, ko mu Eisensteinov divji pes trga moškost, on pa dejanje pospremi s stavkom »My cock in in the bitch’s mouth. And not in a good way«.
In kaj naj sedaj zapišem o Tulip in Jesseju, da ne povem preveč? Polno oborožena zapustita Amy in odideta v San Antonio oz. Alamo. Jesse najprej obišče oba pobegla angela (adephija), ki uživata brezskrbno življenje, a od njiju ne izve veliko, zato odide še v Ratwater in tam odpre grob, v katerem je pokopan Saint of Killers. No, naj bi bil, seveda. Sledi intenziven, ampak odlično grajen verbalni spopad med njima in dogovor, kako bosta obračunala z Bogom. Del, ki zna biti sporen predvsem tistim vernim, saj je kritika Boga tukaj daleč najbolj odkrita, a v marsičem še kako resnična in na mestu. Prav poseben dogovor pa sklene tudi Cassidy, ki ga čaka še spopad z Jessejem …
No, še predtem pa moram, ampak resnično moram deliti pesem japonskega kamikaze, ki jo Jesse prebere Tulip, tik preden jo zapusti in odide v (zadnji) boj:
»I am an empty dream … like snow left on the mountains in summer.
I feel my warm blood moving inside of me and I am reminded that I am living.
My soul will have its home in the rising of the sun.
If you feel sad, look at the dawn with all of its beauty.«
Jesse in Cassidy. Boj na ulici, v kultnem Alamu. Jesseja ima ves čas na muhi Grailov ostrostrelec. Ljubezen, nasilje, zloraba žensk, zaupanje, zloraba vsega in vseh, prijateljstvo so teme, o katerih se med neizprosnim izmenjevanjem udarcev pogovarjata nekoč prijatelja. Ni milosti. (mene je intenzivnost prizora močno spomnila na tistega vietnamskega med Spacemanom in Texasom) Tako kot nima milosti Starr do zveste Featherstoneve (ki mu je končno izpovedala ljubezen) in Hooverja (ki je nesrečno izpovedal ljubezen Featherstonovi), nima pa je niti Tulip, ki Starru dobesedno odstreli glavo.
Ampak … Cassidy, Jesse, Saint of Killer, Bog, Genesis? Preprosto ne morem, nočem in ne bom. Karkoli več napišem, vam bom pokvaril bralski užitek. Lahko pa rečem, da je Ennisu res izvrstno uspelo združiti vse konce, postaviti vse pike in ko človek na koncu zapre še zadnjo knjigo … ja, v bistvu je Preacher res zgodba o ljubezni.
Pestra in raznolika zbirka kratkih zgodb, ki so jih ustvarili nemški avtorji različnih generacij in ki se dogajajo marsikje po svetu, ena celo v Ljubljani. Vsekakor zbirka, ki je primerna za ljubitelje krajših in ne tako zelo zahtevnih besedil, a se vseeno ne zadovoljijo z dolgočasnim, predvidljivim in celo dolgočasnim.
Slavo Šerc, poznavalec in opazovalec nemškega literarnega ustvarjanja, je poskrbel za zanimiv izbor kratkih zgodb, ki se kar precej razlikuje od njegovega antološkega pregleda nemških kratkih zgodb pred leti, saj je van vključil predvsem avtorje mlajših generacij oz. z novejšimi deli (vsa predstavljena so nastala po letu 2000). Odličen prerez razvoja nemških kratkih zgodb je Šerc pripravil že v predgovoru, avtorje pa boste nekoliko podrobneje spoznali v zaključku knjige.
Zgodbe iz Nemčije prinašajo 16 zgodb 14 avtorjev (Maxim Biller je zastopan s tremi), ki so stilsko in vsebinsko zelo različne.
Nobelovka Herta Muller je predstavljena prva z zgodbo Muha se prebije skozi pol gozda, pretresljivo vojno zgodbo, ki se naslanja na usode ljudi v vojnih taboriščih in njihovo življenje potem. Judith Hermann z Lascio opisuje nenavadno zgodbo prijateljev, ki potujeta po Siciliji in se znajdeta v krempljih nenavadnega romunskega vodiča Francesca in za katero se dolgo ne ve, kako se bo končala.
Maxim Biller je zastopan s tremi zgodbami – Veliki zeleni valujoči listi je zgodba drugačnega para, kjer si dinamiko lahko vsak razlaga po svoje, a je daleč od idealne, 80 centimetrov slabe volje se odvija v Ljubljani in je polna zatajenega hrepenenja, V hladni in temni noči pa je domiselno naslikana zgodba osvajalca, ki večer za večerom poskuša z istim, sicer prepričljivim trikom, ženske spraviti v posteljo. Ali oziroma kako mu uspeva, boste presodili sami.
Sibirija Jenny Erpenbeck je polna ponavljajočih se in izstopajočih motivov (npr. kako je mati svojo tekmico zvlekla za lase in vrgla po stopnicah), a meni osebno ena najljubših. Neobičajna ljubezenska zgodba o starših, kjer je mama preživela taborišče v Sibiriji in ob povratku domov ugotovila, da je njeno mesto ob možu zasedla ena druga. S čimer se ona seveda ne strinja, a zgoraj opisani motiv pripovedovalko spremlja ves čas, enako tudi dojemanje obeh staršev in njunega odnosa.
David Wagner je predstavljen z zgodbo Modra prosojna vodna pištola, še eno ljubezensko zgodbo, iz katere bi Hollywood najbrž naredil pocukrano TV-uspešnico – naključna nesreča, mati samohranilka in osamljen bančni uslužbenec, nekaj nerodnosti in veliko dvomov ter vprašanj. Meni nič, tebi ničJulie Franck bi lahko bila zgodba o prijateljstvu (med Emily in pripovedovalko) ali o ljubezni (med Paulom in Emily), a je v bistvu zgodba o prevari, pretvarjanju in neiskrenosti (med pripovedovalko in Paulom). Saj vam je najbrž trikotnik bolj ali manj jasen?
Strange Little Girl Ralfa Rothmanna je vsaj zame še ena tistih izstopajočih, kjer spoznamo pripovedovalko Constanze in Ellie, njeno nevsakdanjo in malce odtrgano prijateljico, ki vsakič znova poskrbi za vznemirjenje v njenem življenju. Tu so zabave, brezskrbnost, spolnost, tu sta Olaf in Jens, nadležna stanodajalka in neka prikrita želja, kako lepo bi bilo živeti svobodno, brez nekih okov neizbežnega vsakdana in obveznosti. Mesec je spodaj in ti si zgoraj je delo Angelike Klussendorf je morda kar najdaljša zgodba, v kateri se pisatelj zaljubi v dekle iz mesnice, ta mu življenje postavi na glavo in v vsakdanu pokaže marsikaj, za kar sploh ni vedel, da obstaja.
Rush Hour je napisala Christiane Neudecker je simpatična zgodba o gospodu Herbertu Goblingerju, ki je v fazi žalovanja za ženo Mathilde, ki je pač neko noč zaspala za vekomaj, on pa se je zavedel svoje starosti. Živi svoje bolj ali manj dolgočasno in predvidljivo življenje, ki ga prekine nenavadna prošnja in ostarelemu upokojencu življenje popolnoma spremeni. Testenine s šunko Bova Bjerga si boste vsekakor zapomnili tako, kot si jih je pripovedovalec. Mogoče z malce grenkim priokusom, pa čeprav s samo zgodbo ni čisto nič narobe. Clemens Meyer je napisal Pozen prihod, zgodbo o skoraj prijateljstvu med Christo in Birgitt, čistilko in frizerko, ki bi lahko bili mnogo več, a se zdita kot dve mimobežnici, ki ju nekaj nezadržno privlači, a hkrati tudi odbija. Ljubezen velikanov Mirka Bonneja govori o pomembnosti sostanovalcev, Larry Zsuzse Bank je še tretja z vrha seznama meni najljubših in govori o nenavadnem Larryju in trikotniku, ki ga je tvoril s pripovedovalko in Ione, tu je še Tim, tu so droge in glasbe, to je Amerika … In za zaključek še Lizbonska noč Uweja Timma, ki bo vsekakor zanimiva vsem tistim, ki so Lizbono že obiskali ali si tega želijo. Zgodba, ki mestu sicer ne naredi dobre reklame, ga pa pokaže v zelo privlačni in skrivnostni, tudi temačni luči, ki nekatere morda še bolj privlači.
Pester nabor kratkih zgodb, ki nudi imeniten vpogled v nemško kratkoprozno ustvarjanje 21. stoletja in ki prikaže zelo različne sloge in vsebine, ki so zanimive bralcem dobesedno kjerkoli. Usode junakov so ravno dovolj vsakdanje in prepoznavne, hkrati vsebujejo ščepe drugačnosti, da presežejo tisto skoraj nevidno mejo med resničnim in fiktivnim. Zanimiva in pregledna zbirka, ki jo boste z veseljem prebrali več kot enkrat.
Ukrajinski Oliver Twist sploh ni napačna oznaka za glavnega junaka romana 140 decibelov tišine, nadarjenega dečka Sergija, ki se po usodni avtomobilski nesreči znajde na drugi strani ugodja. Zgolj trenutek je dovolj in vsega je konec oziroma vse postane drugače.
Sploh ne vem več, kaj me je prepričalo k nakupu te knjige. Morda že sam naslov, morda taka retro naslovnica s kupom avdio kaset, ob katerih sem tudi sam odraščal. O glasnosti glasbe Metallice, Sepulture, Motorheadov, Ramonesov, pa Hendrixa, Zeppelinov in drugih (težko) kitarskih izvajalcev, ki je grmela iz nekvalitetnihslušalk, raje ne bi. Motorhead so bili svojčas skupina, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najglasnejša skupina na svetu. Hrup v prvi vrsti na njihovih koncertih, je presegal hrup motorjev Boeinga. Uganite, koliko je to … okrog 130, 140 decibelov. Tista točka, ko počijo bobniči in človek ogluši. In če človek to piše s hudim vnetjem ušesa, se lahko le bridko nasmehne. Občutek je podoben, saj na levo uho takorekoč ne slišim nič.
Nazaj h knjigi ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega in nesrečnemu Sergiju. Sergij ima takorekoč vse – dom, oba starša, malce tečno mlajšo sestrico, prijatelje v šoli in izjemen talent – popoln posluh in po starših podedovan talent za igranje glasbe, natančneje klavirja. Nesrečna poškodba mu prepreči odhod na prvo resnejše tekmovanje, zato se oče odloči, da bodo odšli na morje. Neučakanost, veliko smole in ko se Serij prebudi iz nočne more, spozna, da se je mora šele začela. Nič ne sliši, ne more več govoriti in za nameček spozna, da je postal sirota.
Za Sergija se začne mučno, novo obdobje v njegovem mladem življenju. Oditi mora v poseben zavod za gluhe, kjer se mora naučiti znakovnega sporazumevanja, predvsem pa se zdi, da mora najti voljo do življenja, kar je (razumljivo) težko. Lahko rečem, da je presenetljivo in na srečo obdan s poštenimi in razumevajočimi vzgojitelji in vodstvom šole, ki želijo nesrečnim otrokom po kar najboljših močeh pomagati, a določena hierarhija vlada med otroki. Življenje v zavodu ima za Sergija svetlo in temno plat – po spominu začne znova igrati na klavir in navduši tiste, ki slišijo (mnogi pa glasbo čutijo) glasbo in obenem spozna novo »sestro«, dekle Jarino, obenem pa postane tarča vrstniške tolpe, ki ustrahuje celoten zavod, krade denar, pretepa druge in jim nihče nič ne more.
Potem pa nekega dne Jarina izgine in ko Sergij izve, da jo bodo vrnili pijanskemu očetu, ki je ubil njeno mamo, še sam zbeži. Njej na pomoč, a kaj ko beži v napačno smer. Znajde se v tolpi Saše Gluhega, ki s svojo tolpo mladoletnih pomočnikov in plačancev preži za denarnicami neprevidnih potnikov na postajah in v parkih in tako Sergij s svojimi dolgimi in tankimi prsti pianista postane njegov glavni varovanec. Fanta ves čas razjedajo dvomi in se tolaži, da vse to počne le zato, da bo šel lahko pomagat Jarini, ko bo zbral dovolj denarja, a vse bolj zdi, da se je na neki točki predal malodušju.
Sledi preobrat, velika mera poguma ter še večja sreče in zgodba kljub vsemu zavije v srečno smer. Dobri ljudje, ki prepoznajo talent in predvsem, ki prepoznajo stisko in če je moč pomagati samo enemu otroku, si že pomagal rešiti svet. Tudi glasba (ali kakšna druga umetnosti) je lahko rešilna bilka, morda pride celo do čudeža in ozdravitve.
Knjiga opozarja na številne težave, predvsem na slab odnos oblasti do zavodov za gluhe in tudi siceršnje težave gluhih, nemih, tudi slepih in slabovidnih ter invalidnih oseb. Zavodi nimajo dovolj sredstev, zaposleni pogosto niso dovolj strokovno podkovani, ljudje s takšnimi težavami so lahka tarča, kasneje težko zaposljivi in imajo tudi ob morebitnem uspešnem zaključku šolanja celo vrsto težav. 140 decibelov tišine je knjiga, ki da misliti in nam odstira težave in zelo hrupen svet (večne) tišine, v kateri se znajdejo gluhi. Otroci si ta svet izredno težko predstavljajo in tudi odraslim je lahko nedoumljiv, neznan. V vsakem primeru pa strašljiv.
The Boys saga se bliža zaključku in zdi se, da smo v preteklih štirih izdajah dobili (skoraj) vse odgovore. No, že četrta zbirka dokaže, da temu ni tako in da je klobčič tesno prepleten, razplet pa … tisto glavno vprašanje, ki sem si ga zastavil je, ali so res The Seven in Homelander tisti, s katerimi želi Butcher poravnati račune?
V tej izdaji velja izpostaviti že predgovor, saj Garth Ennis zapiše, kje je sploh dobil idejo za nastanek zgodbe in morda se boste tisti, ki ste prebirali skrivne dnevnike Jadrana Krta spomnili Falklandske vojne, nenavadne in precej nesmiselne vojne med Veliko Britanijo in Argentino na začetku osemdesetih. In tu, v tem vojnem nesmislu takšnih in drugačnih odločitev in junakov je Ennis našel glavni navdih in nato snoval like.
Peti del je sicer sestavljen iz štirih delov – Proper preparation and planning, Barbary Coast, The Big Ride ter tisti težko pričakovani deli – Butcher, Baker, Candlestickmaker, v katerem končno izvemo Butcherjevo življenjsko zgodbo. Prvi del kaže na težave znotraj Seven, predvsem velikanski vpliv, ki ga ima Black Noir, The Boys dobijo novega nadrejenega (Monkeyja, ki si v nadaljevanju dovoli res nedopusten spolni prestopek in je zanj tudi ustrezno kaznovan), vse bolj pa do izraza prihaja tudi Homelanderjev drugi jaz, ki ga seveda skrbno skriva, a postaja vse dominantnejši. Izvemo tudi, kaj se je zgodilo z Lamplighterjem, ki ga je nato nadomestila Hughiejeva Annie oz. Starlight. Butcher so sooči z Raynerjevo in prvi del se zaključi z rezultati animacije, ali bi zmagali Seven ali Boys …
Barbary Coast začne odstirati tančice Butcherjeve preteklosti, ko Hughie izve, da je njegov sogovornik in poslušalec z domače škotske obale nihče drug kot Mallory, ki je Boys vodil pred Butcherjem. Hughie, ki je vse bolj razpet, na eni strani skuša urediti razmerje z Annie in skozi Malloryjevo pripoved izve, kdo in kaj je bil Butcher. Tu v pripoved začnejo vstopati superjunaki, Vought-American, Legend, Vogelbaum, Compound V in številne preizkušnje, skozi katere je moral Butcher, da je Malloryju dokazal, da je vreden mesta v Boys. A seveda se pojavi vprašanje – je zgodba, ki jo je Mallory povedal Hughieju res v celoti resnična?
Zanimivo je tudi, da so se seksualnost in vse mogoče orgije umaknila v ozadje … prestopki in vsaj za večino neobičajne prakse so sicer omenjeni, nikakor pa niso več tako zelo izpostavljeni, vse več je psihološkega pritiska in predvsem nasilja.
Potem pa The Big Ride …Hughie se vrne k Boys in vse je pripravljeno na spopad s Seven. Vmes pa še nekaj norih odkritij – o Black Noiru, Queen Maeve, Legendu, a tisti, ki prestopi mejo, je Jupiter Jack. V mlaki krvi obleži … tisti, ki ne bi smel. Tisti, za katerega si tega ne bi predstavljali in točno tisti, ki v Butcherju sproži morilski nagon. In to nas pripelje do zaključka pete knjige – Butcher, Baker, Candlestickmaker ali zgodba o Billyju Butcherju. Butcher kot otrok, problematičen mulc od malih nog, ki je gledal, kako se oče znaša nad čudovito mamo, pa potem zanesljiv in učinkovit vojak in potem pride ona, Rebecca oziroma Becky. Rdečelasa lepotica, ki osmisli Butcherjevo življenje in ga sploh prvič postavi v normalne tirnice. Vse do potovanja na Florido, soočenja s superjunaki oz. Seven in potem … no, potem zgodba po Ennisovo pač nepričakovano ostro zavije in nič hudega slutečemu bralcu dobesedno zlomi vrat. Nepričakovan preobrat in lahko bi rekli kar resnica o Billyju Butcherju.
In ta resnica ne sovpada povsem s tisto Malloryjevo in po prebranem se lahko samo vprašamo, kakšno bo nadaljevanje oziroma – kakšen bo zaključek?
Avtoštop je sicer zadnji del (najbrž kar precej biografske) trilogije Toneta Peršaka o odraščanju v času bivše skupne države. Branje prvih dveh delov – Usedline in Preobrazbe, sicer ni nujno, boste pa najbrž malo lažje razumeli karakter.
Jack Kerouac je vsekakor prvo ime in njegov roman Na cesti prvi naslov, na katera pomislim po prebrani knjigi Avtoštop. Avtor nam sicer vsebino predstavi kot spomine nekdanjega sošolca in soimenjaka, s katerim se srečata po ne le letih, ampak kar desetletjih. ToneTonetu izroči tipkopis z jasno željo, da bi kdaj izšel v knjižni obliki. Tone kmalu zatem umre (zaradi covida-19) in Tone Peršak prav veliko izbire nima. Morda čuti neko moralno dolžnost, obenem se bralec težko znebi občutka, da je njuna preteklost zaznamovana z nečim grenkim. Po drugi strani pa tudi ne gre mimo dejstva, da je Tone želel v svojem pisanju zapisati vse tisto, za kar njegovi bivši kolegi niso vedeli in kar na nek način pojasni njegovo življenje. Seveda pa ni nemogoče, da sta Tone Peršak in Tone ena in ista oseba …
Dogajanje romana Avtoštop je postavljeno v drugo polovico šestdesetih, ko se je po Evropi in tudi v tedanji Jugoslaviji dogajalo marsikaj. Študentski upori in demonstracije, hipijevstvo, beatlemanija in trume mladih, ki so potovali sem ter tja po Evropi (z iztegnjenim palcem) in iskali … sebe, ljubezen, priložnost, prihodnost, drugačnost. In eden od njih je bil tudi Tone, ki je iz skoraj eksistencialne krize (kot študent poleti ni mogel bivati v študentskem domu, običajnega stalnega doma pa ni imel) odšel na pot in sicer z dvema jasnima ciljema – priti do Stockholma in tam poiskati slavnega režiserja Ingmarja Bergmana ter nato še do Avignona, neko obdobje začasno papeško domovanje in prizorišče vsakoletnega poletnega festivala umetnosti.
Tone je študent filozofije in primerjalne književnosti, torej razgledan, načitan in kozmopolitski mladenič, a z žalostnim otroštvom. Eden od mnogih nezakonskih otrok, očeta ni nikoli poznal, mamo ima v spominu kot dninarko, s katero sta se selila od hiše do hiše in bila pravzaprav vedno brez lastne strehe nad glavo, prepuščena dobroti drugih ljudi ali sorodnikov, s katerim se je mati hitro sprla. Omeni še polbrata, za katerega se zdi, da je bil dolgo časa njegov vzor, a tudi tu je kar nekaj nejasnosti in megle. Tone se, po kratkem izletu prejšnje leto v drage Benetke, tokrat odločiti priti vse do Skandinavije in nato prek Švice do Francije in nazaj domov. Seveda ne gre le za pot in cilj, ampak predvsem za iskanje, saj Tone ne ve čisto točno, kdo je in komu pripada, česa si želi …
In odide – prek Avstrije in Nemčije do Danske, na Švedsko in potem nazaj prek Švice do Francije in skozi Italijo »domov«. Vmes se mu zgodi marsikaj. Skoraj, ampak res skoraj spozna Bergmana. No, v bistvu si ogleda njegov zadnji film, ki do Slovenije še ni prišel. Vidi grad, ki je navdahnil Shakespearovega Hamleta. Foživi tudi Avignon in tako želeni festival.
Vso to pot opravi »na avtoštop« in ni mu vedno lahko. Včasih ob cesti stoji le nekaj minut, drugič ure in ure, lačen, žejen, zaspan in utrujen, s polnim mehurjem in seveda kopico nenavadnih sopotnikov. Od filozofsko razpoloženih in zelo izobraženih šoferjev kamionov, za katere se sprva zdi, da ne znajo šteti več kot do tri. Pa potem do takšnih, ki se brez kančka sramu hvalijo s svojimi posteljnimi veščinami (z ženo ali ljubicami) in gredo pri tem v podrobnosti in vse do tistih, ki mlademu študentu odkrito namignejo, da si želijo z njim spolnih odnosov. Nekateri so bolj ali manj ves čas tiho in drugi tiho ne znajo biti. Eni govorijo o sebi in drugi sprašujejo ter hočejo vedeti vse o njem. So takšni, ki so ga pripravljeni voziti čez nekaj držav in tisti, ki ga peljejo le nekaj kilometrov oz. do naslednjega izvoza.
Branje je seveda zanimivo, saj ponuja vpogled v Jugoslavijo (in Slovenijo) nekega drugega časa, socialističnega oz. komunističnega. Časa za železno zaveso in Tone ima veliko dela, da svojim sopotnikom oz. voznikom razlaga vse mogoče – od tega, kako je v šolah in na fakultetah, kako stoji naše gospodarstvo in kam se splača iti na dopust ter vse do podrobnih vprašanj o politični ureditvi, omejitvah in človekovih pravicah.
Potovanje oz. iskanje Toneta pošteno utrudi in kratke ter nemirne noči z le malo spanca, sploh pa udobnega, začnejo terjati svoj davek. Iz Francije do Italije in nato domov odide z vlakom, saj mu je po zaslugi nekaj dobrih »štopov« uspelo tudi nekaj privarčevati. Pač, za vozovnico domov oz. v Slovenijo, saj doma še vedno nima. Kaj oz. koga najde? Sebe? Morda. Dom? Hja … Lepši in boljši jutri? Vrnili se boste, še enkrat prebrali uvodno poglavje in presodili sami. Berljiv roman, kakršnih pri nas ni veliko, bi se pa z njim zagotovo odlično poistovetili moji starši.
Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?
Priznam, da me je kot zaljubljenca v vse, kar je povezano z indijansko (kako zoprn je še vedno ta izraz, a ga še vedno uporabljam?!) tematiko, že sam naslov Lisičja luna takoj pritegnil. No, in pa čudovita naslovnica, ki jo je – tako kot res odlične ilustracije v notranjosti, ustvarila Tina Dobrajc. Knjiga je namenjena starejšim od 9. leta in jo bodo mlajši težko razumeli, saj so liki precej večplastni, zgodba zahtevna in tudi konec je daleč od enoznačnega.
Zaplet je preprost – Zojina mama mora v nočno dežurstvo, deklica pa spleza skozi okno, saj se ustraši za njunega mačka Brez imena (ker sta mačka dobili skupaj s hišo, mu nista mogli dati novega imena), med vejami visokega hrasta pa zagleda dvoje žarečih oči in omahne v globino. Mimogrede – ta visoki hrast raste skozi njuno hišo! Njen padec prestreže velik črn ptič z rogovjem, ki jo odnese globoko v gozd. Na prostrani gozdni jasi Zoja zagleda enigmatično starko, ne more pa niti mimo dveh sprememb na svojem telesu – majhnih ušesk na glavi in košatega repa. Gre za sanje ali je nadaljevanje zgodbe resnično?
Rogata čarovnica Injami je modra starka, ki je dala otroke pripeljati v gozd. Glavni so Zoja, deklica-lisica, Medeja, deklica-medvedka, Benjamin, deček-zajec, Artur, deček-dihur in Sofija, deklica-sova. Ujetniki kroga, Zimzelenega gozda znotraj Reke časa. S štirimi čuvaji – rogatim ptičem, ognjenim metuljem, hodečo ribo in krilato košuto. Vsak je tu z razlogom, svojo zgodbo. (Res Nullius so peli »Vsak od nas ima svojo zgodbo, v katero je ujet«). Drugačnost, obžalovanje, nesprejetost, osamljenost, odtujenost … avtorica zelo subtilno naslika številne razloge, s katerimi se dandanes spopadajo otroci, predvsem najstniki.
Otroci imajo le mesec dni časa, da iz gozda oziroma kroga pobegnejo, potem se bodo spremenili v živali. In rogata čarovnica ne pravi, da ne smejo oditi, le morejo ne. Prisotna je navezava na lunine mene (krog, ki izginja in je trdno sklenjen oziroma pušča prostor), ščepec čarovnije in predvsem pomembnost sprejemanja drugačnosti in sodelovanja ter potem dokaj nenavaden konec.
Vsaj na prvi pogled preprosta otroška slikanica, ki pa je izredno večplastna in bo dala misliti tudi starejšim bralcem in staršem. Imate svoje pleme in svoj prostor pod soncem?
maticpise.com 