(brez naslova)

Naredte revolucijo, (za) Kuzle (gre)

Ta teden bo malo bolj punk obarvan – po antologiji slovenske punk poezije Zamenite mi glavo, tokrat še zanimiva zbirka skladb idrijske zasedbe Kuzle v izvedbi drugih izvajalcev. Zasedbi so se poklonili raznoliki izvajalci – od jazz-pop Okustičnih, do mednarodnih Dubioza Kolektiv, punk sodobnikov in mnogih drugih, žanrsko nepredvidljivih izvajalcev.

Kuzle so bile vsaj pri meni dolgo časa tisti punk band, v katerem je nekoč deloval Dare Kaurič, človek z najbolj nadležnim in popačenim glasom, ki je krasil vsako pesem meni nikoli posebej ljubih Kingston. No, tam je svoj pečat pustil tudi Iztok Turk, ki se je kasneje proslavil tako kot član podobno kultnih, a mnogo bolj priljubljenih Videosex in seveda nato kot izvrsten producent. Poslušal sem o Vahidu, pa se mi iskreno povedano niti sanjalo ni, kdo je ta Vahid in zakaj je nek »Bosan’c« lahko tako pomemben. Dejstvo je tudi, da sem najstniško punk fazo bolj intenzivno doživljal skozi gangsterski rap Ice-T-ja in drugih podobnih izvajalcev. Seveda, so bili Niet, pa Pankrti, ampak tu se je moje poslušanje (slovenskega, pa tudi sicer) punka takorekoč nehalo. Punk val me je ujel kasneje, ko sem začel malo bolj raziskovat in kopat po glasbeni zgodovini, ko so me pritegnile majice Dead Kennedys in Clash, pa seveda Ramones, Sex Pistols, Jella Biafre, Anti Nowhere League in drugih. In ko sem ugotovil, da je v slovenskem punk seveda še veliko več – Otroci socializma, Indust Bag, Šund, Lublanski psi, Čao pičke, Berlinski zid, Via Ofenziva, kasneje Carina, O!Kult, da ne gre spregledati hrvaških Termitov in seveda tudi ne Kuzel.

Idrija je bila in ostaja posebno mesto. Rudnik živega srebra, zaprtost doline in obenem odrezanost od Ljubljane, pa srednje šole, ki so bile zelo »dekliške« in če dobro pomislim, je bilo vse skupaj na nek način podobno Trbovljam, kjer se je ravno tako rojevala in odvijala prav posebna avantgarda. In čeprav so Kuzle delovali res kratek čas, so tudi posredno pustili pečat in vplivali na naslednje rodove glasbenikov v Sloveniji. Tudi iz te kompilacije je razvidno, na koga vse, saj imamo opravka z res pestrim naborom sodelujočih.

Ploščo bi lahko razdelil kar na klasično A in B stran, kjer je A stran vsekakor tista, ki bo šla bolj v ušesa, saj so skladbe in izvajalci bolj znani in bolj v duhu Kuzel. Noctiferia surovo in brutalno obdelajo Smej se, Alo!Stari klasično punkersko, čeprav z nekoliko osveženim besedilom, Poljubi me, Pigs Parlaiment so zelo jezni v Na cesti, podobno kot v drugi polovici Banditi z Reka-Postojna-Ljubljana, EightBomb so samosvoji v Naredte revolucijo. Presenetita Grega Skočir in Zoran Čalić v akustični Igor Silni in še toliko bolj Okustični z Moja mama (ki smo jo v tej bolj pop različici že slišali tudi s strani Videosex), ki je najbrž najbolj znana pesem Kuzel, ki jim je ne bi nikoli pripisali. K svojim glasbenim koreninam so se vrnili tudi Zmelkoow (Skrivnosti mladih src), Koala Voice (Ostan idiot) me osebno le redko prepričajo in tudi tokrat ni nič drugače, enako velja za Jureta Lesarja (Superlim), ki pa poskrbel za instrumentalen presežek. Tu je potem nekaj nenavadnih izletov – Nick Kay v zelo elektronski Prazni generaciji, razigrani solo ustvarjalec Shaun Banks (Ti si zvezda) je zelo rock’n’rollerski, Haris Pilton (Vse je u redu) funkyjaško navdahnjen, Clockwork Psycho (Vse je isto) pa so druga, ženska, psihobilly plat izraza, kot ga pokažejo EightBomb.

Zmagovalci so vsekakor Dubioza Kolektiv s, sedaj lahko rečemo, nesmrtnim Vahidom. Zgodbe o tem nesrečnem Vahidu pač ne pojejo Idrčani, ampak Bosanci. O Bosancu. Bridko, resnično, doživeto, pa še vedno s tistim kančkom zdravega bosanskega cinizma in seveda v prepoznavnih Dubioza ritmih. Oni so tisti, ki lahko pesem (in Kuzle) ponesejo v svet, ko bodo enkrat spet lahko potovali in nastopali. In upam si trditi, da bodo mnogi mislili, da je pesem njihova, saj sporočilo tudi po štiridesetih letih ostaja enako močno.

Odličen poklon glasbeni skupini, ki ji za čas delovanja ni uspelo zasloveti, so pa več kot očitno pustili trajen pečat na slovenski glasbeni sceni. In veste kaj, manjka nam takšnih. Časi pa kar kličejo …

ZKP RTV Slovenija, 2020

Zamenite mi glavo

Esad Babačić se je po lanski zbirki esejev Veš, mašina, svoj dolg vrnil h koreninam. Resnici na ljubo korenin ni nikoli skrival – vedno je bil proleter, vedno je bil punker, za vedno je bil in bo pesnik. In kakorkoli nenavadno zveni ta kombinacija punk in pesništva, je prav Babačić vsekakor eden tistih, ki je tudi tu že od nekdaj podiral meje.

Zamenite mi glavo je antologija slovenske punk poezije, ki jo je Esad izbral in uredil, obenem je to naslov dokumentarnega filma o skupini Otroci socializma, ki ga je režiral Brane Bitenc in seveda tudi naslov pesmi. »Zamenite mi glavo, zameni temi oči, da bom lahko pozitiven kot ste vi.« Nasmehnil sem ob teh verzih v teh koronačasih … ko sva se z Esadom dobila, se (preventivno) niti rokovala nisva in ves čas je nosil masko. Sedel je na mestu, kjer je pred desetletji sedel in stal ničkolikokrat. Na mestu, kjer je nekoč stal kultni FV, danes pa imajo na tistem področju svoje zavetje mormoni. Svetišče punk in alternative je postalo malikovališče.

Avtor? Brane Bitenc. Izvajalci? Otroci socializma. Zveni nenavadno, ampak včasih se mi zdi, da bi bil Brane Bitenc tisti slovenski tragični lik, če bi umrl prej. Prehitel ga je Tomaž Hostnik na začetku osemdesetih in seveda potem še Primož Habič v začetku devetdesetih. Trpeč umetniški lik, poet in upornik, ki je publiki najrajši kazal hrbet in ki je bil prej recitator kot pesnik. Avtor nesmrtne Pejd ga pogledat, Brane, pa podobno odličnih izpovedi, pričevanj in obupanih krikov – Vse je v moji glavi, Možgani na asfaltu, 700 usnjenih torbic, Vojak, Lublana, Moj svet in še mnogih drugih. Tretjina knjige je namenjena prav njemu in tisti, ki Branetovih del ne poznate ali jih v punk hrupu niste slišali ali razumeli, boste imeli sedaj dovolj časa za temeljit razmislek.

Esad se tu seveda ni ustavil in beremo lahko izbrana dela Mihe Štamcarja, Janija Severja, Tožibab in drugih punk ustvarjalcev. Pankrti, ki slovijo kot pionirji punka pri nas, so na koncu. V družbi Laibach (ki jih mnogi nimajo za punk), Petra Mlakarja in seveda Niet. Ne manjka niti Vahid, pa glasnih 100 db, filozofski zapisi Braneta Zormana in jagodni izbor urednika antologije, Esada Babačića – od Časopisa in Proleterja do nesmrtne Lili Marlen za vsakega pravega delavca ter okruškov spomina z Mrtvimi igralci in Jugoslavijo.

Besedila boste brali enkrat, dvakrat, desetkrat, prepevali ob posnetkih in – sploh pa, če ste iz generacije, ki je punk poznih sedemdesetih in osemdesetih res doživela; čutili sleherni verz. Vse je tu – oceani bolečine, vesolje nerazumevanja vseh, spopadanje z eksistenco in nešteto vprašanj. Bili so drugi časi, ko je bila drugačnost še bolj drugačna kot danes in ko so bili umetniki, ki so razmišljali z lastno glavo še bolj preganjani in zasmehovani kot danes. »Mrtvi igralci na polju revolucije, žvečmo kruh prostitucije.« je zapisal Esad.

In tako kot Esad v uvodu razloži, kaj ga je gnalo, da je sploh lotil urejanja antologije in zakaj je pomembna za razumevanje punka pri nas, v zaključku Ali Žerdin odlično zapiše, kaj je tisto generacijo in nekaj posameznikov gnalo, da so vztrajali. Ne glede na vse – brutalnost in represijo policije, obvezno služenje vojaščine, zaslišanja različnih komisij, depresije, alkohol in mamila, le redki uspeh in premnogi pozabo. Morda kulten status, ampak od teh statusov je dandanes težko živeti, ko kultura umira. Morda bo pa ta zbirka besedila tista iskrica, ki bo podžgala mlado generacijo, da je čas za novo vstajo, nov upor, nove punk pesmi o svobodi in boljšem jutri.

V osnovni šoli sem imel precej obupno učiteljico za slovenščino in čeprav je bil njen brat pesnik, nas je veliko raje »morila« s slovničnimi pravili kot s književnostjo. V srednji šoli se je zgodba spremenila in smo res veliko časa posvetili književnosti. Malo se sprašujem, kako bi profesorica odreagirala, če bi npr. Bitenca (ali katerega koli drugega punk poeta) postavil ob bok Prešernu? Pa niti ne ob bok, ampak da bi jih našteval v isti sapi. Bogokletno? Bila je odprte narave in ob kvalitetni debati bi se najbrž strinjala. Če smo pošteni, bi šla najbrž tudi Kosovelova poezija Prešernu pošteno v nos, sam pa sem med njegovimi kriki pogosto videl vzporednice s punk poeti.

Hiša imen, 2020

Nepozabne

Knjiga, ki je zaradi nepričakovanega posega v naslovnico kar nekaj prahu dvignila tik pred izidom. »Kolesarske« afere niti ne želim pogrevati, mi je pa zanimivo in obenem paradoksalno, da so ob tako vsebinsko polni in pomembni knjigi, največ pozornosti posvečali platnici. Saj poznate tisto, da knjige ne gre soditi po platnici.

Knjiga Nepozabne ima zelo poveden naslov – Ženske, ki so premikale meje našega sveta. Lahko bi bile tudi naše ženske, saj je v knjigi predstavljenih 50 izjemnih žensk, 50 Slovenk, ki so ne toliko nasprotovale moškim, ampak se jim postavile ob bok oziroma so se postavile na svoje noge. Nekatere poznamo, za druge smo slišali, o mnogih pa nimamo pojma. Pomislimo samo, o koliko ženskah je bila pri nas izdana kakšna biografija (od teh, omenjenih v knjigi, se spomnim le Alme Karlin), posnet film oz. serija (spomnim se filma Maje Weiss Skriti spomin Angele Vode), po kateri od njih je poimenovana kakšna nagrada, priznanje? Ivano Kobilca smo imeli na bankovcu. Vem, da je po Angeli Piskernik poimenovan park, po Mariji Vera osnovna šola v Kamniku, Franja Bojc Bidovec ima celo »svojo« bolnico, Kristina Brenkova je ena naših najpomembnejših prevajalk in pisateljic.

V tej knjigi ni velikih igralk, ki so blestele na odrskih deskah, pisateljic, slikark in kipark, pevk in modnih oblikovalk recimo današnjega časa, tudi modernih vplivnic (na srečo) ni. Manjka celo v skoraj vsaki križanki »prva slovenska hollywoodska igralka« Ita Rina. Ampak nobene od teh sodobnih ne bi bilo, kjer so, brez dela, naporov in odrekanj ter žrtvovanj žensk, ki so predstavljene v tej knjigi. Lahko jim rečemo pionirke, meni je tu ljub angleški izraz »trailblazer«.

Evgenija Šumi je bila ena prvih slovenskih podjetnic in brez njene pokončnosti danes vsekakor ne bi poznali sladkih izdelkov tovarne Šumi. Z možem je ustanovila tudi podjetje Pletenina in ob vodenju dveh podjetij rodila 13 otrok! Uslužbenkam, ki so rodile, je podarila opremo za otroka. Vsako leto je z volnenimi nogavicami oskrbela eno moško in eno žensko sirotišnico, svojim zaposlenim je plačevala zdravstveno zavarovanje in še bi lahko naštevali. To je le ena kratka in zgoščena zgodba iz knjige. Še 49 jih je in ob vsaki je še kakšen zanimiv spomin, celo anekdota, pa seveda ne smemo spregledati niti ilustracij različnih slovenskih likovnic.

Marija Wessner ni bila najbolj zadovoljna s tem, da bi dekleta zgolj vzgajali v marljive žene, matere in gospodinje, ampak je zagovarjala njihovo pravico do izobraževanja. Fanny Haussmann je bila pesnica, ki je med drugim v nemščino prevajala Prešernove pesmi in se tako učila slovenščine, njena vse boljša dela pa so poskrbela, da velja za prvo slovensko pesnico. In da se posujem s pepelom – pred štirimi leti smo dobili tudi literarno (pesniško) nagrado, poimenovano po njej, ki jo podeljuje občina Žalec. Malo me je zmedlo branje o Ljubi Prenner, saj se o ženski pogosto piše z moškimi oblikami zaimkov in glagolov, a le zato, ker gre za osebo, ki je bila tako moški kot ženska. Avtorica prve slovenske kriminalke Neznani storilec, odvetnik, borka za Slovence v času italijanske okupacije in velik upornik. Elda Piščanec se je slikanja učila pri Rihardu Jakopiču, študij nadaljevala v Firencah, se izpopolnjevala v Parizu in se ves čas upirala vladajočim idealom ženskosti in prestopala pravila spodobnosti.

Koga še spoznamo v knjigi Nepozabne? Marijo Vera – učiteljico, gledališko igralko in režiserko ter kasneje profesorico igre. Nada Souvan je bila ena prvih uspešnih slovenskih plavalk (v časih, ko je bilo plavanje za žensko domala prepovedano), kasneje pa modna oblikovalka in priznana kostumografka tako za gledališče kot film, leta 1968 pa je oblikovala oblačila za jugoslovanske tekmovalce na olimpijskih igrah. Zalla Zarana (s pravim imenom Rozalija Sršen) je bila – pozor, pozor! – prva slovenska filmska igralka v Hollywoodu. Med snemanjem filma Ogenj Jukona, kjer je imela epizodno vlogo, jo je opazil režiser in ji ponudil vlogo v filmu Dekle iz nižine in vse to že leta 1918. Sledil je kratek povratek domov, saj je hudo zbolela, a se je v ZDA vrnila, do leta 1928 posnela še trinajst filmov in med drugim prijateljevala celo s Stanom Laurelom in Oliverjem Hardyjem. Valerija Heybal je bila preveč živahna, da bi zdržala v nunski osnovni šoli, zato je šla denar služit z glasbo, leta 1937 pa je bila še pred dopolnjenim dvajsetim letom, že na opernem odru, kasneje je službovala v Ljubljani in Beogradu, gostovala po svetu, v pol ure opravila avdicijo v milanski Scali in mnogi jo upravičeno primerjajo z Mario Callas. Danica Melihar Lovrečič je bila prva slovenska (in celo jugoslovanska) miličnica in tako naprej do konca. Več deset izjemnih posameznic, resničnih vplivnic, ki so (pogosto tudi dobesedno) pokazale, da lahko tudi ženske nosijo hlače in da jih lahko nosijo ne le enakovredno z moškimi, ampak pogosto celo boljše. Ne pozabimo, da so bile mnoge med njimi še vedno tudi žene, matere in da so, po domače povedano, »pokonci držale tri vogale v hiši«.

Knjiga je namenjena (in tudi posvečena) ženskam, dekletom, deklicam in zagotovo tudi pripadnikom moškega spola. Dobro je vedeti, kako pomembne so bile ženske na številnih področjih in seveda je še danes tako. Žal še vedno velja tudi, da se moškim hitreje piše slavo, ženskim pa očita vsako napako. Kar seveda ni prav in tudi zato je ta knjiga pomembna. Kako pomembna? Zelo. Tudi in predvsem zato, ker bo poskrbela, da številne nepozabne ženske ne bodo nepomembne.

Mladinska knjiga, 2020

Ne dam se vam

Roman Ne dam se vam nizozemske avtorice Martine Glaser je pretresljiv. Prebral ga je 14-letni sin in prebrano ga je prevzelo, nato ga je brala še 11-letna hči in bila pogosto objokana. Nazadnje sem ga šel brat še sam in bil na neprestanem čustvenem vrtiljaku. Zakaj?

Ne dam se vam je napet in berljiv roman, ki mlade (in njihove starše) opozarja na nevarnost kajenja. Pa tu ne gre le za žuganje s prstom »kajenje je slabo«, »ne kadit«, »to je škodljivo za tvoja pljuča« in tako v nedogled. Otroci oz. mladi vse to vedo. Tisto, kar bodo v tej knjigi izvedeli, je, kako domišljeno, subtilno in načrtovano (lahko pa rečemo tudi podlo in pritlehno) deluje tobačna industrija. Slednja je ob orožarski in farmacevtski med najmočnejšimi na svetu pod njeno neverjetno močjo kapitala se upogne še tako čvrsta hrbtenica. Tudi milijonske kazni so zanemarljive. Dobički se še vedno štejejo v milijardah! In tudi števec smrti je ob tem nepomemben.

Koga v tej prepleteni zgodbi označiti za glavnega in koga za stranskega? Thomas je vajen življenja na veliki nogi, saj je njegov oče direktor nizozemske podružnice tobačnega giganta BT, sam pa si želi ustvarjati igre. Pronicljivi in bistri najstnik se spoprijatelji z očetovo tajnico Josje in se še tesneje poveže z njenim očetom, ki počasi hira, saj mu zaradi desetletja kajenja pljuča počasi odpovedujejo. Dneve odšteva tudi Floorina mama, ki jo je v nekaj mesecih povsem požrl rak. Razlog? Cigarete. Floor in Thomas sta sicer skupaj na šoli in imata nekaj skupnega – njegov najboljši prijatelj Roy je brat njene najboljše prijateljice Pip. Njun oče pa policijski inšpektor, ki se mora začeti ukvarjati z nenavadnim dogajanjem v njihovem mestu – grafiti, ki promovirajo kajenje, mladeniči, ki v razkošnih avtomobilih pred šolami delijo cigarete itn.

Zgodbe se povežejo in prepletejo in četverica ima dovolj. Odločijo se upreti, saj vidijo, kako se njihov svet dobesedno razkraja. Floor in Thomas sta sprva kot pes in mačka, saj ga Floor zaradi njegovega očeta posredno dojema kot krivca za mamino umiranje. Krivi seveda tudi sebe, se ničkolikokrat izgubi in utopi v kot črnilu temnem in gostem jezeru, nikakor se ne more povezati s starima staršema, ki prideta pomagat in še manj z očetom, ki ju je z mamo zaradi kariere pred leti zapustil. Thomas svoje krivde (povsem upravičeno) sicer ne priznava, a se zaveda, da je njegovo razkošno življenja posledica očetove uspešnosti vodenja podjetja, ki skrbi za počasno, a učinkovito zastrupljanje in razkrajanje. V skladu z duhom časa se četverica odloči upreti z YouTube kanalom Ne dam se vam, na katerem objavljajo številne videe in izpovedi ter gverilskimi akcijami, s katerimi želijo razkriti novo strategijo BT-ja – starejše (umirajoče) kadilce želijo nadomestiti s substituti, novimi in mlajšimi uporabniki tobaka in tobačnih izdelkov.

A seveda, ker je v igri veliko denarja in ugled, BT ne stoji križem rok in vrne udarec. Močneje, bolj grobo in neposredno kot so to počeli mladi Nizozemci, ki so kmalu dobili oponašalce tudi v sosednjih državah. Ob vseh srce parajočih izjavah in razmišljanjih, ob katerih se vam bodo zagotovo orosile oči, pa neuresničljivih željah in sanjah mladih in malo manj mladih, se zgodba počasi razpleta … in vam da seveda misliti. Kako svet dojemajo in vidijo mladi, kakšna so njihova občutenja in pričakovanja ter kako se s tem pogosto neuspešno spopadajo starši, ki imajo v večnem pomanjkanju časa včasih težavo že ustaviti se in prisluhniti. In dokler ne izgubiš tistega, ki ga imaš rad, se ne zaveš, kako malo časa si preživel z njim in kako dolgo bo življenje brez ljubljene osebe. Liki so sicer ustvarjeni prepričljivo, a najstniško preprosto, sama izhodišča in razmišljanja pa so mnogo bolj kompleksna in vsekakor odpirajo dovolj tem za pogovor.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Okusimo Grčijo

Priznam, da o grški kulinariki nisem imel pojma, dokler nisem prvič obiskal Grčije. In ker to ni bil maturantski izlet, ki bi ga preživel v znamenju alkoholnih pijač, ampak neke vrste predporočno potovanje, povrh vsega pa na Kefaloniji …

Kako posebna je bila Kefalonija sem se prepričal sicer šele naslednje leto na otoku Samos, kjer je bilo od slastne grške kulinarike komaj kaj. Mogoče sva imela samo srečo, ne vem, ampak tisto, kar sva zjutraj še opazovala zoreti na vrtu za hotelom, je bilo zvečer v skladi oziroma na krožniku. Okus tistih paradižnikov, paprik, jajčevcev, kumar, oliv in druge zelenjave, mesa, prilog, poplaknjeno s šilcem (ali dvema) ouza ter njihovim vinom ali pivom … božanski zajtrki in nepozabne večerje, ko se je strežno osebje vsak večer znova čudilo, kako lahko dva Slovenca toliko pojesta. Z užitkom.

In res sem se razveselil, ko je izšla knjiga Okusimo Grčijo, ki jo je za nameček napisala Slovenka. Marjana Fras je poročena z Grkom in je kar 28 let živela v Grčiji in kot lepo zapiše uvodoma, je tudi sama grško kulinariko (ter običaje) začela spoznavati šele tedaj. In bila hitro prevzeta, saj je njihova res slastna. Avtorica v knjigi ni ostala le pri receptih, ampak je opisala tudi nekaj najbolj značilnih grških tradicij – kolednice in grško novo leto, pustni ponedeljek (oziroma apokria), veliko noč, krvne spore, kaj se dogaja ob krstih in kaj ob porokah, seveda pa ni mogla niti mimo grškega izvoznega artikla številka 1 – olivnega olja (ne spreglejte namiga za izdelavo naravnega mila!). In da pri vsem skupaj ne gre le za prepisovanje receptov, so ob receptih številna opažanja, namigi in tudi kakšna mala skrivnost, da so jedi še boljše.

Sama kuharica je razdeljena tipično (grško) – predjedi, juhe (ki za Grčijo niso ravno značilne in jih uživajo predvsem pozimi, da se z njimi pogrejejo), pa solate (ki jo tam dobite že na začetku in ne, kot pri nas, ob glavni jedi), nato pa zelenjavne jedi, pite, mesne jedi, pa seveda ribe in morske sedeže ter za piko na i, sladice. In ja, od grške kulinarike sem očitno prej poznal musako, čigava je baklava, si pa rajši ne upam spraševat.

Našli boste recepte za klasike, kot so humus s čičeriko in različne namaze (iz rumene leče, jajčevcev, …), različne »prigrizke« iz testa, raznolike in povečini zelenjavne juhe, seveda grško solato in tzatziki, slastne recepte za nadevano zelenjavo (paradižnike, bučke in bučkine cvetove, paprike), pa z rižem nadevane vinske liste (dolmadakie), njihove fantastične pite (sirove, špinačne, mesne, ribje, porove, …) in mesne jedi, kjer radi uporabljajo predvsem svinjino in jagnjetino, občasno tudi ovčetino in kjer ne gre mimo meni spet ljubega pasticia in musake, girosa in mesnih kroglic. Pri sladicah vas bo prepričala baklava, najbrž tudi halva ter razni zvitki.

Presenetijo namaz iz ribjih iker, simpatična predjed sove (ali kukuvagia), sufle s sirom (kjer znate imate težave z grškimi siri, ampak je tudi tu avtorica namignila, katere naše sire lahko uporabite), osebno so me kot »novost« prepričale bučkine polpeto s feto in pita z mlečno kremo. Zmesti vas znajo merske enote, saj so marsikje uporabljene skodelice in najbrž veste, da je skodelica po teži lahko zelo različna, avtorica pa uporablja kar običajne čajne skodelice. Tudi pri listnatem in vlečenem testu bodite previdni, če kupujete že pripravljeno, saj končen rezultat morda (najbrž) ne bo enak tistemu v knjigi.

Odlični recepti, prepričljive fotografije in če se boste malo potrudili z izborom zelišč (če imate kakšen domač zeliščni kotiček, toliko boljše) ter seveda samo pripravo, si boste doma brez težav pričarali kulinarično vzdušje Grčije. Brbončice se že veselijo …

Mladinska knjiga, 2020

Volkulja Bela in čarobni gozd

Ivana Mitrevskega poznamo predvsem kot ilustratorja in striparja, ki ima samosvoj in prepoznaven slog. Tokrat se je podal na področje, ki so ga pred njim obiskali že mnogi – ekologija. In ne, to ni nič slabega, sploh, ker je v njegovem stripu kar preveč resničnega in s tem tudi žalostnega.

Volkulja Bela in čarobni gozd se dogaja na obronkih Kamniško-Savinjskih Alp, v opisu in vseh bleščečih eko-nazivih pa bi lahko prepoznali tudi Kamniško Bistrico in Veliko planino. Ivan živi v Kamniku in ne preseneča, da se je odločil otroke opozoriti z zgodbo, ki se je (oz. bi se lahko) odvila v teh čudovitih krajih (malo sem lokalpatriota, saj sem tudi sam rojen Kamničan).

Volkulja Bela je (bila) resnična volkulja. Volkovi so krvoločni in strašni, jejo živali in seveda majhne otroke. Kdo je glavni negativec v večini pravljici? Seveda volk. Mnogi temu krvoločnemu značaju volkov že dolgo oporekajo, Mitrevski v stripu zelo lepo razloži, zakaj so volkovi pomembni za uravnotežen ekosistem in seveda, kaj ekosistem sploh je in zakaj je pomembna uravnoteženost. In ko se je volkulja Bela pojavila na področju Kamniško-Savinjskih Alp je seveda nastal preplah. Med ljudmi in seveda lahko rečemo, da tudi med živalmi. Preprosto zato, ker volkov v tistih koncih že dolgo ni bilo in tako kot volkovi niso vajeni novega okolja, tudi okolje ni bilo vajeno zveri.

Volkulja Bela je pametna volkulja, kar nas pri volku ne bi smelo presenetiti. In kaj hitro ugotovi, da nekaj ni prav. Vse lepo in prav, da se je živali bojijo in tudi s tem, da od nje bežijo ljudje, ni nič narobe. Ampak kaj v naravi počnejo vse zgradbe, kam izginjajo drevesa in rastline, kam bežijo živali, zakaj je voda daleč od neoporečne in od kod toliko vozil in ljudi? Bela opazi vse to in seveda kaj hitro pride do razloga – Extreme Eko letovišča. A to je le vrh ledene gore, ko se živali združijo, opogumijo in skupaj s pomočjo nekaj človeških posameznikov začnejo raziskovati, pridejo do naravnost grozljivih odkritij.

Gospod župan ima svojo računico in razloge, zakaj se zelo spretno obrača z vetrom. Poslovnež Jani Prekuc je tisti, ki skrbi za veter in je seveda namazan z vsemi potrebnimi žavbami, da je prepričljiv. Zabavna je vloga podgane, ki je tukaj označena kot raznašalka nevarnih informacij in bolezni, pa »sivo« ljudstvo, ki predstavlja veliko in po potrebi glasno množico, a vedno nekje na sredini, skrito, skoraj nevidno. V liku Kresnice bodo mnogi Kamničani prepoznali prepoznavnega fotografa in pronicljivega kritika lokalnega dogajanja. No, glavne so živali. Predvsem volkulja Bela, ki aktivira in dvigne okolico na noge.

Mitrevski je duhovit, zabaven, oster, iskren in neposreden. Spretno prikaže, kako se politika in gospodarstvo povezujeta z mediji in si pridobijo njihovo podporo. Seveda vse to počne na sproščen, igriv in otrokom jasen način. Obenem dregne tudi tja, kamor se skoraj ne sme – v eko in bio svet. Kako in zakaj, izveste v stripu.

Stripovska ekokriminalka na temo ekologije, varovanja okolja in razbijanja tabujev glede (krvoločnih) živali in razbijana iluzij glede poštenih (ekoloških) poslovnežev in ljudstvu prijaznih politikov, bi lahko bila obupna. Neberljiva, dolgočasna in morda celo preveč osebna, zamerljiva. No, ta ni takšna! Dialogi so res zabavni, posamezne domislice in iskrice se vam bodo vtisnile v spomin, sama vsebina pa je prepričljiva, da bodo otroci vsekakor začeli drugače razmišljati o vsak dan bolj perečih ekoloških temah. In ravno toliko, kot je Mitrevski kritičen, je obenem tudi objektiven, saj se zaveda, da je (eko) turizem še kako pomembna panoga, a je treba na vse skupaj gledati mnogo širše, kot pa le skozi prizmo (hitrega in čim večjega) zaslužka.

Namig za starše: strip najprej preberite vi, potem ga dajte v branje še otrokom in se potem z njimi pogovarjajte. Kako so razumeli položaj in vlogo živali, zakaj je pomembno ravnovesje v naravi in tako naprej. Tudi sam avtor je poleg stripa pripravil še nekaj poučnih vsebin in izhodišč, tako da vam tem za zanimiv pogovor ne bi smelo zmanjkati.

Ivan Mitrevski v samozaložbi, 2020

Prijatelj, državnik, človek

Dandanes je pisati knjigo o Milanu Kučanu nevarno početje. Še posebej, če se jo odločite izdati ob njegovem 80. rojstnem dnevu, v njej pa zbrati pričevanja, zapise, misli in spomine nanj. Spomnite se samo biografije Boža Repeta, ki so jo sežigali, kar seveda močno spomni na neke druge čase …

Prepričan sem, da ima na Milana Kučana vsak od nas kakšen svoj spomin. Večina bo najbrž pomislila na tisti njegov znameniti govor, ki ga je zaključil z besedami »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, morda na njegov ličen podpis ob letakih, ko je kandidiral za predsednika države … seveda se ga spominjamo iz neštetih športnih dogodkov in kot gostitelja številnih pomembnih državnikov, ki so v času njegovega predsednikovanja obiskali našo malo deželico. Sam se ga spomnim z ljubljanske tržnice, kjer sem v času študija eno obdobje opravljal študentsko delo. Kot je razvidno iz knjige, je gospod Kučan reden obiskovalec glavne tržnice in lahko potrdim, da se je mimo sprehodil vsaj enkrat tedensko. Okoli njega ni bilo nikoli videti nikogar, morda je s kakšnim znancem klepetal in človek v nobenem trenutku ni pomislil, da gleda na samega predsednika. Dvomim, da če bi bili takrat na voljo pametni telefoni, da bi cel dan delal »selfieje«, ker pač ni tak človek. Stopil je k sosednji stojnici, kjer je moja babica prodajala marcipan, prijazno pozdravil, naročil, plačal in še malo poklepetal. Prekmurec z Belokranjko. Jaz sem v strahu, kakšno traparijo zna povedat moja vedno iskrena babi, spremljal ta sproščen pogovor, ki bi ga pripisal dvema starima znancema, saj sem takrat nekaj pa že vedel o gospodu predsedniku. Lahko bi napisal tudi gospodu Človeku. V prvi vrsti sem ga spoštoval. Po tistem še toliko bolj. Najine poti so se potem še nekajkrat posredno »prekrižale«, ko je prišel na kakšnega od dogodkov in vedno znova – brez pompa, postavljanja, ampak z neko naravno človečnostjo, sproščenostjo, eleganco.

In potem mi v roke pride ta knjiga. Njen namen ni bil napisati hvalnico, ki bi poveličevala lik in delo Milana Kučana. Nikakor. Lahko rečemo, da je knjiga poklon – prijatelju, državniku, človeku. In kaj hitro sem se spomnil še enega Prekmurca, še enega človeka z veliko začetnico – Vlada Kreslina. Ta ista ljudskost, preprostost, dobrota, pa hkrati tako polno modrosti, znanja, izkušenj in vsega dobrega.

Priznam, da marsičesa o Milanu Kučanu nisem vedel. Vem, da ima zelo rad košarko, nisem pa vedel, da je v košarkarski ekipi igral centra. (Ne, ni šala). Morda je prav zaradi ravnine, v kateri je bil rojen in kjer je odraščal, tako zaljubljen v gore. In želim si zapisati, da človek, ki ima rad gore, ne more biti slab človek, pa nekdo drug to mojo misel močno zanika. Dandanes je v poplavi informacij včasih težko vedeti, kdo je res kaj naredil in rekel, zato so zapisi iz prve roke toliko bolj dragoceni. Vseh tistih, ki ga poznajo od malih nog in pravijo, da se kaj veliko ni spremenil. Mnogi tisti, ki so ga tako ali drugače spremljali – v pisarnah, gorah, na različnih konferencah in sprejemih, državniških obiskih, … Ljudje, ki so bili poleg – na sestankih različnih skupščin in predsedstev, na številnih kriznih sestankih in posvetih, ki so trajali dolgo v noč. Pa tudi ljudi, ki so bili z njim na nasprotnih bregovih in ki še danes priznajo, da se z njim v marsičem ne strinjajo. Ja, v knjigi najdemo tudi kakšno povsem konstruktivno kritiko, zelo razmišljujoč zapis ali pomislek. Ampak tudi ti ljudje Milana Kučana spoštujejo. Zato, ker on spoštuje njih. Pripravljen jim je bil prisluhnit, jih vprašat za mnenje, njihova mnenja je znal upoštevat, trudil se je biti pošten, pravičen in kredibilen. Politik velikega kova, enkraten državnik, imeniten predsednik, zanesljiv sopotnik, pronicljiv in duhovit sogovornik, preudaren mislec, človek, ki mu je bilo v prvi vrsti mar za druge.

No, ne želim, da bi sedaj ta moj zapis izpadel kot hvalnica Milanu Kučanu. Hvalnica knjigi že. Res mi je odprla oči. Potrdila, kako poseben in imeniten človek je. Politiki, gospodarstveniki, pripadniki manjšin, športniki, glasbeniki oziroma umetniki, tuji diplomati in politiki, njegovi sodelavci oz. zares dolga in razgibana vrsta ljudi, ki so bili z njim tako ali drugače povezani v 80. letih njegovega življenja. Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, kako spretno je preobražal slovensko politiko v sedemdesetih in osemdesetih, s kakšno nemirno mirnostjo je speljal slavni odhod slovenske delegacije s tistega usodnega 14. kongresa ZKJ leta 1990 v Beogradu ter seveda potem sam proces osamosvojitve, vključno z Brionskim sporazumom in marsičim, kar je sledilo. In prav nikoli ni sebe postavljal na prvo mesto, ampak je bil vedno del ekipe, ki je poskrbela za uspehe. Tu bi lahko stal kakšen neroden zapis o tem, kako je majhen človek lahko velik, ampak pri Milanu Kučanu lahko mirno zapišem, da je res velik človek. Ni jih malo, ki ga še vedno naslavljajo z gospod predsednik.

Žal je vedno več tudi tistih, ki ga ne spoštujejo in bi ga najraje utopili v žlici vode. Njihovih zapisov in pričevanj v tej knjigi ne boste našli, so pa omenjeni. Navedeni so tudi razlogi, zakaj je, kot je. Zakulisne politične igrice, še posebej tiste v času osamosvojitve, trgovina z orožjem, želja po prelivanju krvi in resni vojni, tisoč in ena laž pod pretvezo iskanja neke višje resnice in še bi lahko našteval. Kdo je stal za besedami in dejanji in kdo je lomil obljubo za obljubo, podtikal polena in po potrebi zarival nože v hrbet. Milan Kučan je stal in ostal, pokončno. Zato lahko pogleda v oči takorekoč vsakemu. Na neki točki vsak od nas poravna dolgove.

S političnega vidika je name največji vtis zagotovo naredil zapis Spomenke Hribar, ki kot ima v navadi, stvari zapiše brez olepševanja. In veliko pove ne le o Milanu Kučanu, ampak tudi o številnih drugih akterjih in njihovem načinu razmišljanja in delovanja. Pa Ivan Novak, glavno gibalo Laibacha, za katere vemo, da so bili predvsem v osemdesetih oster trn v peti oblasti v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, pa Kučan označi za petega člana Laibacha. Seveda zgodovinar Božo Repe, pa po drugi strani gorski reševalec Janez Brojan, ki je bil eden tistih, ki so na Aljaževem stolpu izobesili slovensko zastavo, ali pa njegova »tajnica« Marina Dolničar, ki je z njim začela delati leta 1968 in vse do upokojitve. Svoja pričevanja so med mnogimi prispevali avstrijski zvezni predsednik Heinz Fischer, pa vplivni Sacha Goldman, ki je bil skupaj s Kučanom med ustanovitelji Mednarodnega kolegija, Christiane Hessel, vdova legendarnega borca za človekove pravice Stephana, poljski predsednik Aleksander Kwasniewski, hrvaški predsedniški kolega Stipe Mesić in še in še in še. Pa domači pomembni in vplivni možje – od Mira Cerarja, Iztoka Čopa, Toneta Vogrinca, Rudija Zavrla in Iva Danuea prek Petra Čeferina, Zorana Jankovića, Dragana Živadinova, Uroša Lipuščka, karikaturista Franca Jurija in Matjaža Kmecla do Cirila Ribičiča, Jožeta Mencingerja in njegovega soimenjaka Mermala, Vlada Miheljaka, fotografa Joca Žnidaršiča, Sandija Češka in Mitje Rotovnika, številnih drugih gospodarstvenikov, predstavnikov narodnostnih manjšin in tudi čisto vsakdanjih ljudi, ki so omenjeni kje mimogrede, saj je gospod Milan Kučan nanje naredil res velik vtis.

Niso edini.

Veste, kaj bi res imenitno zaokrožilo to knjigo? Zapis Milana Kučana v stilu »kaj bi danes sporočil npr. 16-letnemu sebi«. Prepričan sem, da kaj veliko sicer ne bi spremenil, razen tistega, kar je v knjigi že omenjeno, bi bila pa to vsekakor pika na i. Če želite izvedeti, kdo je v resnici Milan Kučan, kako razmišlja in zakaj je sprejemal določene odločitve in na kakšen način – potem je to knjiga za vas. In če ga po tej knjigi ne boste spoštovali, potem ga ne boste nikoli. In mu s tem napravili krivico.

Didakta, 2021

Znamenitni

Kaj dobite, če združite 30 imenitnih zgodb in znamenite osebnosti? Znamenitne! In če veste, da je zgodbe zapisal Žiga X. Gombač, ste lahko prepričani, da bodo ne le zanimive, ampak tudi duhovite. Vse skupaj je v igrive podobe prelil Jaka Vukotič in v rokah se znajde imeniten strip.

V zadnjem obdobju smo v Sloveniji dobili kar nekaj zanimivih knjig v takšni in drugačni obliki, ki nas opozarjajo na številne bolj ali manj pomembne in znamenite Slovenke in Slovence, ki pa jih morda ne poznamo najboljše. Tudi na teh straneh boste lahko kmalu prebrali mnenje o knjigi Nepozabne, ki se je osredotočila na pomembne Slovenke, predstavil sem že stripovsko upodobitev Reformatorjev, pa Zgodovino Slovenije v stripu in zdaj še tole.

Žiga X. Gombač se je tudi tokrat v izhodišču poslužil dveh zanimivih likov, ki (predvsem mlade) bralce vodita skozi knjigo – tokrat sta to radovedni Brin (s pravim imenom Nabriti Brin) in nagajiva (beri: lumpasta) Ra Dirkka (s celim imenom Ra Dirkka Endivja Druga Gumijasta Rdečemodra Naglojezna). In če je Brin tisti, ki nam zgodbe predstavlja, je Ra Dirkka tista, ki želi zgodovino izbrisati. Žal imamo takih »radirk« zadnje čase kar precej, ki želijo zgodovino pisati po svoje in kot izvemo iz knjige, je bilo tako že v preteklosti, zato boste za nekatere v knjigi slišali prvič in bili navdušeni nad njihovimi dosežki in pomembnostjo. No, avtor je ta pristop uporabil že v knjigi Zgodovina Slovenije v stripu, kjer sta si nasproti stala deklica Živa, ki nas je vodila skozi zgodovina in se trudila, da Razpoka ne bi krojil zgodovine po svoje in ob tem še obogatel.

Kot omenjeno v uvodu, je v knjigi predstavljenih 30 znamenitnih in pomembnih Slovenk in Slovencev, ki so svoj pečat pustili tudi onkraj naših meja in ki dajo vedeti, da je vredno in pomembno vztrajati. In kot v spremni besedi lepo zapiše Kozma Ahačič, tu ne gre za instant zvezdništvo, po katerem danes vsi hrepenijo. Vztrajnost in pogum sta tisti vrlini, ki vam pomagata spreminjati svet. Tisto, kar te zgodbe loči od drugih, podrobno popisanih, je njihova preprostost – dve stripovski strani je pravzaprav povsem dovolj, da bo radovedneže zamikalo izvedeti še več in raziskovati dalje.

Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovo Slavo vojvodine Kranjske poznamo vsi, pa ste vedeli, da gre za skupek kar 15 knjig in da je moral Valvasor za izdajo prodati grad Bogenšperk? Tudi o Mengšanu Hallersteinu je bila izdana vsaj ena odlična knjiga, pa ste vedeli, kako pomemben je bil ta Slovenec za astronomijo in da je celo izračunal število Kitajcev – vse to že v 18. stoletju. Osebno se mi niti sanjalo ni, da je bil prav naš misijonar Friderik Baraga tisti, ki je prvi zapisal legendo o lepi ameriški staroselki Pocahontas ali pa da je bil Lovrenc Košir pravzaprav izumitelj znamke, a je po spletu naključij (in morda tudi tega, da je bil Slovenec, ki je živel po avstrijsko oblastjo) ostal brez zaslug. Janez Puhar je izumil fotografijo na steklo, Janez Puh pa ne le kolo, ampak tudi čisto pravi avtomobil. Albin Belar je bil eden najvidnejših seizmologov na svetu, poleg tega je izumil žepni radijski sprejemnik oz. tranzistor, Friderik Pregl pa je za svoje znanstveno delo na področju kemije kot edini Slovenec prejel Nobelovo nagrado (res jo je prejela tudi Lučka Kajfež Bogataj, ampak ne samostojno).

Milana Klemenčiča poznate? Ne. On je pionir sodobnega lutkarstva, poleg tega je kot prvi pri nas delal barvne fotografije. In če poznate generala Rudolfa Maistra, borca za slovensko severno mejo, morate poznati tudi Marijo Maister, njegovo soprogo, veliko humanitarko in borko za pravice žensk. Angelo Piskernik sam poznam kot osebo, po kateri je poimenovan predel v bližini meni domačega Koseškega bajerja, bila pa je to pomembna naravovarstvenica, ki je zaslužna, da so se zaščitila števila pomembna naravna območja – od Triglavskega narodnega parka, prek Rakovega Škocjana do Krakovskega gozda. Priznam, sam sem v knjigi prvič slišal za Julo Molnar, blejsko podjetnico, ki je ustanovila in vodila enega najimenitnejših hotelov, ki je bil v marsičem prvi. Prva in sicer doktorica znanosti je bila Ana Mayer Kansky, ki je očetovemu nasprotovanju navkljub sama zbrala denar in odšla študirat v tujino, kar je bilo v tistih časih prej izjema kot pravilo. In če danes vsi poznamo plezalko Janjo Garnbret, o kateri se bodo ravno tako pisale knjige, smo imeli Pavlo Jesih, ki je bila odlična alpinistka (s soplezalcem Jožo Čopom sta kot prva preplezala sloviti Osrednji steber v Triglavski steber) in lastnica kar štirih kinodvoran. Spregledati ne gre še ene Slovenke, ki je bila prva – Kristina Gorišek Novakovič je bila prva pilotka na Balkanu in tudi prejemnica medalje za hrabrost. Tudi Branislava Sušnik sodi med pionirke – bila je antopologinja, ki je odšla raziskovat staroselska plemena v južni Ameriki in bila za to odlikovana z najvišjim paragvajskim redom republike. France Rode ima soimenjaka, ki je zaslužen za marsikaj, a v knjigi Znamenitni predstavljeni možak je izumil kalkulator!

Tu so recimo tudi čebelarski pionir Anton Janša, narodno zavedni pesnik France Prešeren, mecen Žiga Zois, uporniška Josipina Urbančič Turnograjska, sloviti znanstvenik Jožef Štefan, seveda Ivana Kobilca, pa naš veliki arhitekt Jože Plečnik, letalski pionir Edvard Rusjan, vsestranska svetovljanka Alma M. Karlin, pionir raketne in vesoljske tehnologije Herman Potočnik, ki je vplival tako na Američane kot Sovjete pri osvajanju vesolja in na samega Stanleyja Kubricka med ustvarjanjem filma 2001: Odiseja v vesolju, olimpionik Leon Štukelj, skoraj prva hollywoodska zvezda Ita Rina, pa Franja Bojc Bidovec (namig, če ste v zagati – Bolnica Franja) in najbrž sem naštel prav vseh trideset.

Sem naštel vse znane, pomembne in imenitne Slovenke in Slovence? Seveda ne. Že v knjigi je skozi marsikateri hudomušen namig omenjen še kdo, ki bi si zagotovo zaslužil svoji dve strani in upam, da bodo Znamenitni dobili nadaljevanje. Ogromno različnih umetnikov, športnikov, raziskovalcev ter takšnih in drugačnih strokovnjakov imamo, ki so orali ledino in ki si zaslužijo svojo omembo. Če takole na prvo žogo koga pogrešam, je to najbrž Peter Florjančič, ampak je imel avtor najbrž razloge, koga in zakaj je izbiral. Vsi dobro vemo, da so mnenja, kdo in zakaj je pomembnejši, deljena. Všeč mi je, da so predstavljeni mnogi takšni, ki jih v bistvu ne poznamo, še manj pa se zavedamo, kako pomembni so bili – njihova dela, odkritja, raziskovanja in dosežki, ki so bili pred časom. In da ima tako majhen narod toliko zares pomembnih ljudi, je vsekakor neverjetno.

Rokus Klett, 2020

Fant, krt, lisica in konj

Knjiga, ki sem se jo izogibal. Dandanes »fenomen« nima nekega bleščečega pomena, ampak vsaj zame predznak, da gre za neko umetno napihnjeno zadevo brez prave vrednosti. Knjiga, ki sem jo prebral na dušek. Knjiga, ki jo lahko vsak dan odprem na poljubni strani, preberem zgolj eno stran in je dan takoj lepši.

Fant, krt, lisica in konj je knjiga, ki je namenjena vsem. Vsi jo lahko berejo in vsi jo bodo razumeli, Vsak po svoje. Prepoznali se boste v fantu, se poistovetili s krtom, razumeli lisico in si želeli biti konj. Fant je radoveden in želi domov. Krt obožuje torte in je za krta nenavadno živahen, vsekakor pa ni slep. Vsaj za tisto pomembno okoli njega ne. Lisica je tiha, previdna, saj je v življenju doživela marsikaj hudega in resnično spregovori le takrat, ko je to res nujno potrebno. In konj? Konj je prijazen, zavetnik in zna celo leteti. Ampak noče, ker so bili drugi konji ljubosumni.

Že avtorjev uvod v knjigo vam bo odprl oči. Kako zanimivo, pestro in nepredvidljivo je življenje, kako ga nikakor ne gre jemati zlahka in bi ga morali zajemati skromno, pa hkrati z veliko žlico. Ker nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri.

Najprej par (fant in krt), nato trojica (ko se jima pridruži še lisica) in naposled četverec hodijo po svetu, s široko odprtimi očmi in še širše odprtim srcem. Sploh ni pomembno, kdo sprašuje in kdo odgovarja. Vsi štirje so polni malih modrosti, kakršne poznamo iz Milnejevega Puja ali pa seveda nesmrtnega Malega princa. Pomislil sem tudi na Tellegenovega Ježa in samotni občutek. Sam sem knjigo prebral v dneh, ko me je osupnila in za nekaj dni tudi »sesula« smrt Đorđeta Balaševića in v teh iskricah modrosti sem našel tolažbo, žarek upanja in seveda potegnil ničkoliko vzporednic.

Ilustracije iz knjige – vse so delo avtorja Charlieja Mackesyja

Ali je ljubezen pomembna? Seveda je. Pa prijateljstvo? Ravno tako. Biti spoštljiv, razumevajoč, prijazen, odprt? Vrednote, na katere svet kar pozablja. Ali je slabo (ali narobe) biti tih, drugačen, sladkosneden, radoveden? Ne, ni. Vse to so tiste stvari, ki nas delajo posebne, enkratne, imenitne. Pomembno je le, da smo obkroženi s tistimi, ki vse to razumejo in sprejemajo.

Fant, krt, lisica in konj je ena tistih knjig, ki jo boste želeli imeti vedno nekje blizu. Na svet boste začeli gledati z drugačnimi očmi. Knjiga, ki jo boste z veseljem podarili in se o njej, že o eni sami strani, lahko pogovarjali in pogovarjali. Knjiga, kot jih manjka.

Učila, 2020

Pesmi z drugega brega

Saša Tabaković je igralec, ki ga ljubitelji gledališča in igre poznajo po številnih, tudi nagrajenih vlogah. Nastopil je v nekaj filmih, v Pevčevem Pod njenim oknom ob sedaj soprogi Poloni Juh, eno obdobje je bil celo poslanec v Državnem zboru.

No, Saša Tabaković je tudi glasbenik, pevec, pripovedovalec. Plošča Pesmi z drugega brega je imenitna priložnost, da ga spoznate kot glasbenika, interpreta, da začutite njegovo poreklo in korenine. Tisti, ki ste pomislili »ah, še en čefur« lahko v tem trenutku prenehate brati. Ljudje se pač ne bi smeli deliti po narodnosti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Veste koliko klenih Slovencev je naravnost groznih? Preveč. In koliko je ljudi, o katerih pravzaprav ne vemo nič, a skozi pogovor, s pogovorom oči začutimo, da si ta človek zasluži biti del našega življenja. Glasba je seveda, vsaj zame, tista, ki premnogokrat premaga vse meje, nacionalno, politično ali versko ozkoglednost. Na ničkoliko koncertih sem opazoval valujočo, mirujočo, sedečo, plešočo in čutečo množico okoli sebe. Različno, drugačno, pa tako enako. Družina.

In če glasbe ne dojemate na tak način, kot univerzalni jezik, potem vam bo tudi ta plošča samo še ena v nizu. Pa čeprav Saša tako v uvodu kot zaključku razloži smisel in pomen vseh teh pesmi in seveda, ker skozi vse te pesmi pripoveduje zgodbe. Zgodbe bačke Vojvodine, kjer je njegov ded Rajko kupil hišo. Hišo, ki je bila majhna, a dovolj velika, da je v njem živela štiričlanska družina in katere vrata so bila vedno odprta. Prihajali so sosedje, prijatelji, klepetali, jedli, peli in pili. In ob večernih sladkih rakijah zapeli »pesmi z drugega brega«. Pesmi brez meja, kot v spremnem besedilu lepo zapiše Saša. V vasi Prigrevica v sožitju živi ogromno različnih narodnosti – Jugoslavija oz. Balkan v malem. Globoko pod vasjo pa menda leži srebrno jezero, v katerega se vsako polno luno z neba spusti be konj in se okopa v njem. Že takšne legende vam dajo vedeti, da je vas res posebna, da se vas bodo njihove zgodbe dotaknile in da vam bo ob slišani glasbi zaigralo srce. Pa tudi noge bodo nemirne …

Vojvodina in Madžarska oziroma Panonija, pa Srbija in Bolgarija, dodajmo še Slavonijo, Međimurje, vnesimo kanček našega Prekmurja, na moje presenečenje brez pretirane melanholičnosti, umirjenosti in ležernosti, ampak z zvrhano mero energije in živahnosti, z navihanostjo in neko prav posebno, ljudsko patino. Preprosta besedila, ki odmevajo po ravnicah, včasih razigrano veseljačenje, ki spričo novih norih časov kar tone v pozabo, tu pa tam kakšna modrost ali tista preprosta življenjska resnica, ki je niti največji filozofi ne bi mogli zapisati. Seveda sem tu pa tam pomislil na Balaševića, pa na TerraFolk, tudi Kreslin z Beltinško bando se je prikradel v ušesa in Predin s svojimi gipsy izleti. Toliko, da veste, kaj pričakovat. Smetano. Ljudska besedila odlično interpretira Saša, za »čardaško« vzdušje in instrumentalno skoraj jazzovsko razigranost pa poskrbijo odlični godci – Janez Dovč, Boštjan Gombač, Robert Pikl, Goran Krmac in Vasilij Centrih.

Vsaka pesem je zgodba zase, vse skupaj pa nadvse poslušljiva celota, ki vam bo priklicala nasmeh na obraz. In tudi to je tista enkratna lastnost glasbe kot jezika – ne rabiš je razumet, jo pa čutiš. In če čutiš dobro, ti bo lepo v srcu in duši.

Celinka, 2020