(brez naslova)

Prismojeni profesorji bluesa – Prismojeni?

Nova, tretja studijska plošča in prva v slovenskem jeziku prvovrstne slovenske zasedbe bo za mnoge presenečenje, za mnoge celo šok. Če se v naslovu sprašujejo po prismojenosti, se bo večina po poslušanju vprašala o bluesu.

Po izrednem prvencu Family, s katerim so nase opozorili še vse tiste, ki jih niso imeli priložnosti slišati v živo, pa potem malce zmedenem (prismojenem?) dvojnem koncertnem albumu Live Križanke, so izdali do tega trenutka najbolj zrelo in dovršeno studijsko ploščo Wacky Blues Professors, kjer so tu pa tam že pokukali izza varne (in predvidljive) blues-rock ograje. Zgodil se je covid-19, ampak v sami zasedbi je prišlo do še večjega pretresa, saj je skupino zaradi različnih pogledov na delovanje zapustil Miha Erič, ki je z ustno harmoniko močno zaznamoval njihov zvok. Ali jih je (menda začasno) zapustil, ker se ni strinjal z novo, drugačno in širšo glasbeno usmeritvijo, lahko samo domnevamo. No, glasovne akrobacije ostajajo v domeni bobnarja Zlatka Đogića, bas še vedno čvrsto drži Miha Ribarič, za nekoliko manj izrazite, a še vedno mojstrske kitarske vložke skrbi Julijan Erič. In če je na prvi plošči sodeloval sam Borut Činč, je na koncertih z zvokom orgel in klaviatur kasneje pomagal Aleš Uhan, ki je sedaj novi polnopravni član. Ustne harmonike ni več, harmonij pa toliko več. Prav Uhan je – tudi po besedah ostalih članov, tisti, ki je v skupino prinesel poplavo novih zvokov, želeno širino in svežino. In če samo pomislim, kako na koncertih naših blues težkokategornikov Hamo & Tribute 2 Love zveni, ko se »udarita« odličen kitarist in ravno tako prekaljen klaviaturist … zna biti, da bodo po novem koncerti Prismojencev še daljši in da bodo ponujali še več poslušalskih užitkov. No, in če kdo – je bil prav Hamo tisti, ki me je na njihovi drugi plošči prepričal, da blues lahko nadvse imenitno zveni tudi v slovenščini.

Zgodba zase je tudi ovitek. (Včasih se zamislim, kako neverjetno to zveni, ko gledam otroke, ki samo še drsajo po telefonih med neštetimi mp3 datotekami in sploh ne vedo več, kaj je to ovitek) Vsaka od devetih skladb ima pravzaprav svojo naslovnico, tematsko, v duhu skladbe ali glasbe, razigrano in prismojeno. Zasnova spomni na ovitke »singlic«, torej poklon predvsem šestdesetim in sedemdesetim, domačim in tujim glasbenikom, ki so vsak po svoje vplivali na zvok Prismojencev.

Prismojeni? ni le naslov plošče, ampak tudi prva skladba, ki vam bo že dala vedeti, da vas čaka nekaj res močno drugačnega. Razigran, zabaven, plesno in poletno navdahnjen funk, kakršnega se ne bi sramoval niti James Brown. Srce sloni na zvoku orgel, malce psihadelična in vsekakor spomni na kakšne September (tako zaradi Tihomirja Popa Asanovića kot tudi Janeza Bončine Benča) ali pač Srce, tako da recimo kar en tak nadvse poslušljiv in razigran hommage eni naboljših slovenskih skupin nekih skoraj pozabljenih časov. Skladbo El Paradiso že poznamo in če bi moral na koga pomisliti, bi bili to vsekakor The Roots – organski, malce zasanjan hip-hop, s hudomušnim besedilom ter fantastičnim kitarskim vložkom. Hilda je stara znanka Prismojencev, ki smo jo spoznali že v skladbi Run Hilda, tokrat pa so zgodbo o (ja, točno tisti) Hildi prevedli v slovenščino, konkretno spremenili instrumentalno spremljavo (tisto prej omenjeno dopolnjevanje klaviatur in kitare) in v pozivu, naj zbeži, še toliko bolj do izraza pride tisti malce renčeči in grozeči Đogićev glas. Groovy in funky je vse tisto, kar pove naslov – razigrana groovy in funky stvaritev, kjer se bodo nekateri strinjali, drugi pa ne, kaj je groovy in funky. Skladba je vsekakor oboje, tokrat z izstopajočim klaviaturskim vložkom, ki vas bo popeljal v sedemdeseta. Slej al prej v instrumentalnem uvodu in prehodih spomni na legendarne Indexe in kot že mnoge druge skladbe, v katerih so se poklonili mnogim velikanom bivše skupne države, zgolj potrjujejo dejstvo, da smo imeli v sedemdesetih letih v Sloveniji in bivši Jugoslaviji zares izredne skupine, ki še dandanes navdihujejo. Plitvoumna me je spomnila na Raperja Slona in Sadeža, saj zelo humorno združuje različne pojme in pripoveduje (v raperskem slogu) zelo samosvojo zgodbo, ki je podložena z glasbo, za katero nikoli ne veš, v katero smer bo krenila. Nepredvidljivo in poslušljivo. Red Beans & Rice je predelava še enih velikanov – Booker T & The MG’s, instrumentalna skladba, v kateri bi lahko rekli, da je zajeto vse tisto, kar so Prismojenci bili in so. Torej, instrumentalno dovršeni, pripravljeni na nove podvige in izzive, ki jim jih prinaša raznolika glasbena paleta. Zaključna (Ne) Morm it stran zaključi in morda odpre nov star začetek … čisto in polnokrvni blues v slogu Since I’ve Been Loving You Led Zeppelin ali pa Neštetič, ki so ga zakrivili Hiša. Ne morejo ali v duhu naslova morajo iti stran od bluesa? Vsekakor bi bila velika škoda, če bi šli in ta skladba to zgolj potrdi.

No, morda pa so z naslovom želeli povedati vse to – so prismojeni profesorji bluesa, ki so svoj blues zvok konkretno razširili, da ne rečem prismodili ali so pač zgolj prismojeni, ker so izstopili iz nekega varnega (blues) okolja? Iz vidika glasbenikov je povsem logično, da širijo svoja obzorja, pa tudi iz poslušalskega vidika je sprememba dobrodošla, ki bo najbrž do še večjega izraza prišla na koncertih. Ko bodo … Vsem nam je jasno, da večina glasbe izvira iz bluesa, pa potem iz rocka in če kdaj, so na tej plošči pokazali, koliko raznolike glasbe je to. Vesolje. Prismojeno ali ne, nudi slabih štirideset minut glasbenih užitkov.

Nika Records, 2020

Kaj se zgodi na noč čarovnic?

“Tako, pa je končana!,” je veselo vzkliknila Ronja in si pogledala svoj končni izdelek. Na njihovem kuhinjskem koledarju je bil 31. oktober obkrožen z debelim črnim pisalom, da Ronja in Lars ne bi pozabila izdelati vsak svoje buče. Zdelo se je skoraj nemogoče, da bi pozabila, saj je bila to že od njunih malih nog njihova družinska tradicija – oče in mama sta pri okoliških kmetih iskala in vedno tudi našla kar se da velike buče, ki so jih potem 31. oktobra dolbli in se trudili ustvariti kar se da strašljive obraze. Zvečer so jih potem postavili na okensko polico in v bučah prižgali še svečo …

Ronja je bila letos še posebej ponosna na svojo bučo, saj jo je prvi svojih sedmih letih prvič izdolbla čisto sama. Zelo previdno je izrezala vrhnji del in nato iz buče odstranila vsa semena, meso in nitke, nato pa se je lotila dolbenja oči, ust in nosu. Oči so bile petkotne, nad očmi je ustvarila celo majhno, a ravno prav prosojno zarezo za obrvi in seveda med očmi še trikoten nos. Najbolj se je potrudila z usti – ena polovica je bila privihana navzgor v nasmešek, druga pa navzdol in tako je nastal strašljiv nasmešek, za nameček pa se je odločila, da bo iz ust polzelo nekaj semen in bučnega mesa, da bo izgledalo, kot da njena buča bruha.

“Mami, a veš, da sem zadnjič nekje slišala, da za noč čarovnic naše igrače oživijo, ampak …,” je dejala deklica, “Ampak mi tega menda ne smemo videti, ker bi nam to lahko priklicalo leto dni nesreče.”
“Ali pa obisk čisto prave čarovnice,” se je zasmejal njen brat dvojček Lars, “Take na metli, z grozno bradavico na nosu.”
“Daj nehaj, Lars!,” je vzkliknila sestra in mu že hotela v glavo vrečo nekaj bučnih semen, a jo je ustavil strog očetov pogled, “Sicer pa … tudi, če kakšna čarovnica pride, se tvoje buče ne bo ustrašila.”
“Pha, pa kaj še?!,” je dejal Lars, “No, seveda se ne bo ustrašila, ker v čarovnice ne verjamem, zagotovo pa se je bodo bali vsi ostali.”

Lars je bil pri izdelovanju nekoliko bolj spreten in drzen, vsako leto pa si je namerno privoščil tudi kakšno napako – tako je letos ustvaril bučo, ki je imela eno oko kvadratno in drugo trikotno, dodal pa še je tretje oko – šestkotno, ki je bilo nekje na sredini čela. Usta je naredil pošteno škrbasta in čisto ravna, kar je buči dajalo rogajoč videz.

“Otroka, preden bo prepir,” ju je prekinil oče, “Midva z mami misliva, da sta se oba zelo potrudila in da imata sedaj ravno prav časa, da pospravita vse potrebno, potem bomo dali pa buče na okno.”
“In medtem, ko se bo en umival, lahko drugi malo pospravi po sobi,” je še dodala mami, v odgovor pa dobila odlično usklajen vzdih obeh otrok.
Po hitri večerji, umivanju in ne ravno najbolj vestnem pospravljanju, je vsak član na okensko polico postavil svojo bučo, vanjo vstavil še svečo, oče pa jo je potem prižgal.
“Pa vidva sploh vesta, zakaj izrezujemo buče in vanje dajemo sveče?,” je oče vprašal svoja otroka, potem ko so nekaj minut opazovali migljanje plamenov v njihovih strašljivih bučah.
“No, za noč čarovnic, ker je to noč pred dnevom mrtvih,” je začel Lars, a ga je Ronja prekinila, “Reče se dan spomina na mrtve.”
“Oboje je pravilno,” je dejal oče, “Pusti brata, da konča.”
“No, to noč naj bi mrtvi še zadnjič prišli na svet in ker so se nekateri bali, da bi jih srečali, so se našemili, kot se drugod po svetu, pri nas pa tega ne počnemo,” je dejal Lars in nadaljeval, ”Ampak, mislim, ne vem, zakaj izrezujemo buče?! A so si jih dajali na glavo?”
Oče in mama sta se zasmejala.
“Pravzaprav ne,” je odkimal oče, “Tem, ki so še zadnjič prišli na svet, so ljudje na prag svojih domov nastavljali hrano – buče, krompir, peso … ampak, ker so se bali, da bi jih obiskali zli duhovi, so nekateri začeli te plodove izrezovati in vanje vstavljati sveče.”
“Slabe duhove oziroma tiste, ki so za čas življenja grešili, naj bi tako pregnali, k sebi pa bi privabili dobre duše,” je dodala mami.

“Mogoče je pa nocoj dobra priložnost, da vama povem legendo o kovaču Jacku, to je stara irska legenda …” je predlagal oče in otroka sta navdušeno prikimala, “No, nekoč je na Irskem živel kovač Jack, ki je bil zelo skopušen in domišljav. Bil pa je tudi zelo iznajdljiv in tako je Jack nekoč pretental samega vraga – v zameno za pijačo mu je Jack ponudil svojo dušo. Vrag se je spremenil v kovanec, s katerim bi kovač plačal pijačo, ampak … prebrisani Jack je ta vražji kovanec vtaknil v svoj žep, v katerem je imel križ in tako se vrag ni mogel spremeniti nazaj.”
Ronja in Lars sta s široko razprtimi očmi in usti poslušala očeta, ki je znal odlično in predvsem zelo doživeto pripovedovati legende.
“A vrag seveda ni dal miru in je želel nazaj na svet,” je nadaljeval oče, ”In tako je prosil, moledoval, pa tudi grozil, pa rotil Jacka, naj ga vendarle izvleče iz žepa in stran od križa. In Jack se je strinjal, a mu je moral vrag obljubiti, da 10 let ne bo izterjal njegove duše, ki mu jo je kovač sicer obljubil in tako si je še za deset let kupil mir. Ampak deset let je šlo kar hitro mimo in vrag je prišel izterjat Jackovo dušo. Zdaj je bil kovač tisti, ki je rotil vraga in ga na koncu prepričal, naj mu da za zadnji obrok jabolko, sveže jabolko iz stebla. Vrag se je spremenil v steblo z jabolkom, prebrisani Jack pa je na steblo hitro narisal križ in spet ujel vraga!”
“Kdo bi si mislil, da bo prav vrag tako usmiljen?!,” je glasno razmišljal Lars, “In, kaj se je zgodilo potem?”
“No, vrag se ni mogel spremeniti nazaj, Jack pa je kmalu zatem umrl. Ampak, ker je za čas življenja grešil, ni mogel v Raj, ampak je bil poslan v Pekel. Tam …”
“Pa ga je čakal hudič, no vrag!,” je veselo vzkliknila Ronja in plosknila z rokama.
“Točno tako!,” je prikimal oče, ”Tam ga je čakal vrag in ga poslal nazaj v mrak. A tudi tokrat se je vrag izkazal za usmiljenega in Jacku pomagal ter mu izročil žerjavico oglja, da bi v mraku imel vsaj malo svetlobe. Kovač Jack pa je imel v žepu repo – ne bučo!; ki jo je izdolbel in vanjo vstavil žerjavico. In od takrat naprej Jack, ki ni nikoli več našel poti domov, tava naokoli v mraku z izdolbeno repo. Irci ga kličejo Jack O’Lantern, kar bi lahko prevedli kot Jack Luč in postal je simbol preklete duše, ki tava med svetovi. Mi pa zato dolbemo buče, da bi pregnali zle duhove.”

“Zle, kot je bil ta Jack?,” je zanimalo Ronjo.
“Zle kot Jack in zle kot vrag, nobenega ne želiš v svoj dom,” je prikimal oče, “Tako, zdaj pa spat.”
“Ampak oči, mami mi prej ni odgovorila,” je še zanimalo Ronjo, “A potem igrače oživijo ali ne?”
“Jaz mislim, da ne, ampak če se želiš sama prepričati, moraš počakati polnoč,” je dejal oče zelo tiho in s pogledom begal sem ter tja, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal, “Ko cerkveni zvon odbije dvanajst udarcev, se lahko zgodi marsikaj.”

Ronja in Lars nista mogla zaspati. Pogovarjala sta se. Skušala en drugega malo prestrašiti. Vsakič, ko sta na hodniku zaslišala korake, sta hitro utihnila in se potuhnila pod odejo, da ju starša ne bi kregala. Opazovala sta migetanje sveč v bučah, poslušala zvoke iz okolice, če bosta morda zaslišala zvonjenje z ne tako oddaljenega cerkvenega zvonika in čakala. Strah je bilo oba, pa čeprav tega na glas ne bi nihče priznal.
“Ta Jack O’Lantern zagotovo ne bo prišel,” je skušal zveneti mirno Lars, “Pa vrag tudi ne! To so samo legende.”
“Ja, saj vem,” je tiho odgovorila Ronja, “Tudi igrače ne bodo oživele. Saj ne živimo v kakšni pravljici.”

BOM! se je tedaj zaslišalo.
“A bo že polnoč?,” je skoraj kriknila Ronja in si v istem trenutku pokrila usta.
BOM!
“Polnoč, ja,” je prikimal Lars in pogledal izpod odeje skozi okno – sveče v bučah so še gorele.
BOM!
“Ampak, Lars, kaj pa … kaj pa, če res kdo pride?,” je dejala Ronja in še četrtič je zazvonilo, “Če izdelaš bučo za noč čarovnic, pomeni, da v to verjameš. In če verjameš …”
Še peti BOM!
“Jaz bom zaprl oči in hitro zaspal,” je pogum zapustil tudi sicer vedno pogumnega Larsa.
BOM!
Zdelo se je, kot da zvon doni tik nad njunima glavama.
“Lahko noč!,” sta si rekla v en glas, zaprla oči in se pokrila z odejama čez glavo.
BOM! BOM! BOM!
Globoko sta dihala in nista si upala niti premakniti.
BOM!
“Deset ali enajst?,” je razmišljal Lars, medtem, ko se je Ronja spraševala, če zli duhovi vejo, kdaj zares spiš in kdaj se samo pretvarjaš?!
BOM!
In, še dvanajsti BOM!

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Tišina, ki ni nikomur všeč. Globoka in neizmerna, ko preprosto veš, da se bo NEKAJ zgodilo. Ampak kaj? Zahreščalo je, sprva na kratko, kot bi nekdo samo zakašljal. Tiho, čisto tiho, a dovolj glasno, da sta se Lars in Ronja zdrznila vsak pod svojo odejo. Potem je nenadoma zahreščalo veliko veliko veliko glasneje. Zvok kosilnice, ko v travi zadene nekaj kamnov, zmešan z zvokom mletja oreščkov.
“Ojoj, kot bi si nekdo polomil vse zobe,” si je tiho rekel Lars, Ronja na drugi strani pa si je zašepetala: “To je bilo pa slišati, kot bi nekdo s smučarskimi čevlji hodil po razbitem steklu.” Hreščanje je zamenjalo ritmično klopotanje, kot bi po njuni sobi kopitljal konj in to klopotanje je bilo vedno hitrejše. Lars se je opogumil, previdno dvignil odejo in ostrmel.

Pred njegovimi očmi je sredi njune sobe rasel velikanski LEGO mož! Vse kocke so se skrivnostno lepile ena na drugo – tam so bili veliki, težko, pisani čevlji iz LEGO plošč in knjig, nad njimi so se že dvigovale močne noge, tudi te polne kock, ki sta jih pozabila pospraviti, nenavadni stvor pa je nase že vlekel tudi oblačila, ki niso bila pospravljena.
“Lars, a je to Kamniti Velikan?,” je prestrašeno vprašala Ronja.
“Ne vem, upam, da ne,” ji je odgovoril brat, “Upam tudi, da naju ne sliši.”
“Saj nima glave!,” je rekla Ronja in ves čas nepremično strmela v gmoto kock, knjig, zvezkov, oblačil, barvic, žog in vseh drugih igrač, ki je pred njunimi očmi spreminjala v nenavadno, velikanu vse bolj podobno obliko.

Velikan je bil sedaj že tako velik, da so njegove rame segale do roba njunih postelj, oba otroka pa sta prestrašeno opazovala, kdaj bo nastala glava. In iz česa?! Ni trajalo dolgo, pa sta dobila odgovor. Velikan se je obrnil okrog svoje osi in odšel k oknu, ga odprl, da je v sobo vdrl hlad, s svojima močnima rokama zgrabil največjo bučo in si jo poveznil na glavo. Iz sobe se je zaslišal krik – pravzaprav dva!; in pošastni velikan se je obrnil in pogledal po sobi. Ronja in Lars sta se hitro skrila pod odejo, velikan pa se je le gromoglasno zasmejal in otrokoma se je zdelo, da se podira svet okrog njiju. Med smehom je razpadlo pol njegovega telesa, a so se kocke že naslednji hip vrnile na svoje mesto in nenavadni velikan je izgledal še večji. Potem je dvignil svojo levo nogo, pogledal proti Larsu in z vso silo stopil na avtomobile, ki so bili na tleh, da so se zdrobili v prah. Dvignil je še desno nogo, pogledal k Ronji in zmečkal nekaj odprtih škatel za ustvarjanje nakita, ki so ležale na tleh – tudi te so se zdrobile v pisan in bleščeč prah.

“Joj, to je res Kamniti Velikan, o katerem nama je pripovedoval Veliki škrat!,” je dejala Ronja, “Kaj, če pridejo še drugi?”
“Ampak na glavi ima bučo,” je odkimaval Lars, “In danes je noč čarovnic. Kaj pa, če se nama samo sanja?!”
Velikan je medtem še vedno topotal po razmetanih igračah, si z zanimanjem ogledoval njuna oblačila, odpiral zvezke in jih nosil v usta ter jih razmočene in umazane – pomešane z gosto sluzjo in bučnimi peškami, pljuval po tleh, lomil je barvice in potem se je znova zazrl k oknu.
“Če so sanje, naj se čim prej nehajo,” je prosila Ronja, njen brat pa je dodal, “Ampak midva mu pa sploh nisva zanimiva?! Pa si videla, da naju je pogledal!”
“Jaz mislim, da naju hoče samo kaznovat,” je pritrdila Ronja, “Če nič drugega, bova morala zjutraj vse tole pospravit.”
“Glej, kaj zdaj počne!,” je vzkliknil Lars in pokazal na velikana, ki je s police vzel preostale tri buče. Ogledoval si jih je s svojimi votlimi očmi, jih vrgel v zrak in potem začel žonglirati z njimi, da je pred Ronjo in Larsom potekal divji ognjeni ples.
“Kaj pa, kaj pa …” je osuplo opazoval Lars in jecljal, “Kaj pa, če …”

A ni znal končati stavka, saj je v ognjenih podobah znova videl mavrični tobogan, deželo igrač, majhne in velike škrate, police na dolgih hodnikih, videl je Velikega škrata na njegovem prestolu … tedaj pa je znova zazvonil zvon.
BOM!
Velikan se je prestrašil njemu neznanega zvoka, izgubil je občutek in goreče buče so ena za drugo popadale po tleh.
“Lars, kaj bova rekla mamici in očiju? Poglej to svinjarijo!”
Velikan se je začudeno ozrl naokrog in zaradi dima ugaslih buč začel znova kašljati – iz njegovih ust so letele kocke, kosi buče, manjši in večji koščki uničenih igrač in raztrganih oblačil, s smrkljem zlepljeni kosmi prahu, bučne peške in še več kock. Potem je ugasnila velika sveča v buči, ki jo je velikan nosil namesto glave. In v sobi je bila črna, črna tema.

In potem je zagrmelo, zadonelo, se raztrgalo, zahreščalo, se razbilo, polomilo, počilo in odmevalo – vse hkrati!
“L-L-Lars, a, a, b-boš t-t-ti p-p-pri-pri-prižgal l-l-luč?,” je prestrašeno zajecljala Ronja.
“Ne upam si,” je priznal Lars, “Kaj pa se je zgodilo?”
“Ne vem,” mu je s tresočim glasom odgovorila sestra, “Ampak, če ne prižgeš luči, bova videla šele zjutraj.”
“Ali pa bo najprej videla mami, ko naju bo prišla budit,” je rekel Lars.

Nenadoma so se prižgale sveče po sobi – vse štiri sveče, ki so prej gorele v bučah. Na sredini je stal Veliki škrat, pogledal po sobi in zmajal z glavo.
“Otroka, pozabila sta na obljube,” je rekel s svojim tihim, a razločnim glasom, “Pozabila sta na čisto vse, kar sta obljubila in pozabila sta vse, kar sta videla pri nas.”
Ronja in Lars sta molčala. Njuni glavi sta bili globoko sklonjeni, da sta z bradama čutila podivjan utrip srca v prsih.
“Pozabila sta tudi na Škrate Igračarje in na Kamnite Velikane,” je nadaljeval Veliki škrat, “A kot vidita, Kamniti Velikani niso pozabili na vaju. In kaj bomo sedaj?”
“Saj bova pridna in bova pospravljala,” je še vedno sklonjene glave dejal Lars, “Obljubim, obljubiva.”
“Bosta pospravila tudi ves ta nered?,” je zanimalo Velikega škrata, “Zgodil se je zaradi vaju.”
“Ampak nisva, nisva bila midva tista …,” je dejala Ronja in gledala nered po sobi, “To čudno bitje je krivo.”
“Vajina starša pospravljata za vama, pa čeprav se nista onadva igrala,” s strogim glasom odgovori Veliki škrat, “Bosta znala zjutraj pojasniti mamici in očetu, kaj se je zgodilo tukaj? Si predstavljata, kako bi bila soba videti, če bi oživele čisto vse igrače v vajini sobi?”
Odkimala sta.
“Prišla sta v naše kraljestvo in zaupali smo vama veliko skrivnost,” je resno spregovoril Veliki škrat in nadaljeval s svarečim glasom, “Izvedela sta, kdo smo Škrati Igračarji in kdo so Kamniti Velikani – kakšna je naša in kakšna njihova vloga. Verjemita, če Kamniti Velikani samo še enkrat pridejo na obisk …”

Vse sveče so v tistem trenutku ugasnile. Sobo je znova napolnila tema. Tišina. Dva otroka sta spala vsak v svoji postelji, na okenski polici pa je počasi pojenjala moč sveč v domiselno izrezljanih bučah. Noči čarovnic je bilo konec, škrati, velikani, duhovi in čarovnice pa so šli še za eno let spat.

Vesoljčki

Igriva naslovnica kar takoj pove, da Vesoljčki niso kakšna ZF mojstrovina, ampak knjiga za otroke. Napisal jo je Andrej Predin, zanimive ilustracije pa ustvaril Rok Predin. In ja, sinova tistega ta tretjega Predina, kar pa niti nima veze.

Brata Predin sta, če se ne motim, tokrat prvič sodelovala. Andrej je že kar uveljavljen ustvarjalec predvsem pravljic, zagotovo poznate vsaj njegovo zanimivo in razigrano serijo Mica pri babici, zadnje leto pa je nekoliko bolj aktiven tudi kot glasbenik in sicer v zasedbi Andropavza. Roka po drugi strani najbolj poznamo predvsem po animiranem videu The Doom & Gloom, ki ga je ustvaril za same The Rolling Stones, pa tudi sicer je v tujini poskrbel za kar nekaj vznemirjenja in pozornosti s svojim nenavadnim in samosvojim načinom ilustriranja in animiranja, ki je daleč od kričeče svetlečih Pixarjevih stvaritev. Moramo tretjega Predina, torej Zorana omenjati? V bistvu ne. Dejstvo je, da sta oba sinova stopila iz njegove sence, da nikoli nista kazala posebnih teženj, da bi stopila v njegove (velike) čevlje in bi jima glede na kvaliteto uspelo tudi tako.

Vesoljčki torej. Očka Blaš, mama Blažka. Sinko Blač in robotek Blip. Živijo pa na planetu Blabla. Privoščijo si idiličen teden počitnic v zvezdnem kopališču, kjer se očka masira pri hobotnicah, mamica uživa v svetlobni savni, sinko igra žogomet, robotek pa se namaka v vroči oljni kopeli. Najraje pa se skupaj kopajo v breztežnostnem bazenu. Na poti domov pa se njihova vesoljska ladja pokvari – starša sta seveda zaskrbljena in se trudita odpravita težavo ter čim manj obremenjevati sinka. Ta sluti, da nekaj ni v redu, sploh ker ga sicer ljubeča starša ves čas naganjata stran, saj ju moti. In niti robotek Blip mu ni v posebno tolažbo, razvedrilo ali dobro družbo. Kot da ga sploh ni … ampak saj veste, da ponavadi so prav otroci s svojo neposrednostjo in svojim enostavnim dojemanjem sveta ključ do rešitve.

Na nek način tipične družinske počitnice, na katerih se prevozno sredstvo pokvari na poti tja ali nazaj domov. Oče in mama si razbijata glavo, otroci so vedno bolj nemirni in ne vejo, kaj bi. Seveda bi pomagali, a kako? Nekako se mi zdi, da bi znala ta vesoljska družina dobiti še kakšno nadaljevanje – izgubljena denarnica, neobstoječa rezervacija, slabo vreme, vesoljček druge barve, ki ga nihče ne mara in še kaj. Kar pomislite, koliko vsega se nam je dogajalo na dopustu. Seveda je treba nekaj več pozornosti posvetiti ilustracijam. Prvo, na kar sem pomislil sam, ko sem zagledal ilustracijo njihovega vesoljskega plovila, je bila slavna rumena podmornica liverpoolske četverke. Hipijevsko-psihadelično-futuristično-vesoljska. Seveda. Retro. Živahne barve, ki utegnejo koga spomniti tudi na risanke, ki smo jih gledali v osemdesetih in ki so nastajale v studiih širom bivše Jugoslavije ter v drugih vzhodnih in slovanskih državah. Prikupne in igrive, preproste in domiselne in zagotovo jih bodo tudi otroci hitro vzeli za svoje.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Rac – biografski roman

Radko Polič – Rac je velikan slovenske igre in tu nima smisla razpravljat. Kdo je Rac, kako in zakaj je tak človek in igralec, kot je, pa boste vsekakor izvedeli v tem odličnem biografskem romanu Petre Pogorevc.

Rac ni klasična biografija, ampak lahko rečemo mnogo bolj berljiva oblika biografskega romana in če si obenem predstavljate, da vam jo s svojim prepoznavnim, vreščeče-cvilečim ali pa gromkim glasom pripoveduje kar sam Rac, toliko boljše. Presenečen sem, ker sem zasledil nekaj kritik prav na račun napisanega stila, kako ne gre za roman, ampak bolj za intervju in da so odgovori iztrgani od vprašanj in postavljeni v neko biografsko formo, pa se s tem ne morem strinjat. Radko Polič je moral konkretno brskat po svojem spominu, v katerem je zagotovo še za ocean anekdot in prigod, ki jih ni povedal. Kot izvemo, je pred desetletjem sam pripravil »žmohtno« (avto)biografijo, ki jo je želel celo multimedijsko nadgradit, a je vse skupaj odnesla poplava v njegovem majhnem stanovanju. In ob poplavi spominov in zgodb tudi zapisovalka ni imela lahkega dela vsega skupaj uredit in zapisat. Pa še opozorilo – tisti, ki pričakujete obrekovanje, žaljenje in druge »rumene« vsebine, jih boste v tej knjigi iskali zaman. Rac slovi kor (brutalno) iskren človek in kar je povedano ter zapisano, je bilo tudi izrečeno. Brez skrivalnic. Zagotovo smo deležni bolj njegovega pogleda in njegove resnice, včasih morda malce zamegljeni z alkoholnimi meglicami ali pa minulimi leti, a to je to.

Raca tako spremljamo od otroških let. Njegova starša, na katera je bil zelo navezan, pa stare starše, pri katerih je v Beli krajini preživljal poletja in seveda oba brata, Vasilija (Vaska) in Svetozarja (Cverota). Z njim potujemo od Slovenije do Beograda, pa v Berlin, nazaj v Beograd in spet v Slovenijo. Otroštvo in mladost nista bila lahka, ali preprosta. Oče je bil »vojno lice«, razpet med Slovenijo in Srbijo, kar se nam samo morda zdi, da včasih ni bilo tako pomembno, a je bil nacionalizem prisoten tudi tedaj, v petdesetih in šestdesetih. Rac je bil svojeglav, nemiren in viharen otrok, ki ga je vse zanimalo bolj kot šola.

In tako kot je bil povezan in navezan na družino, je hitro stkal tesne in iskrene vezi s posameznimi ljudmi, ki so postali in ostali njegovi prijatelji, v dobrem in slabem. In izguba vsakega od njih je bila globoka rana, ki je pustila svoje sledi in mu hkrati vlila moči. Trikrat je bil poročen, a resnično je ljubil zgolj enkrat, četrtič. Takrat, ko je bila ljubezen na nekem višjem, duhovnem nivoju. Vsekakor je najbolj znana ljubezenska zgodbo z igralko Mileno Zupančič, v katero se je »vpletel« kolega, režiser Dušan Jovanović in ki smo jo nekoliko prilagojeno pred leti lahko gledali tudi na gledaliških deskah (in kjer je vlogo Jovanovića zasedel Boris Cavazza, sicer Raceva poročna priča) in dokumentarnem filmu. No, ob bolj znanih zgodbah Rac postreže tudi s svojim seksualno bolj divjim obdobjem …

Igralke in igralci, režiserji, kostumografi, gledališča in njihova vodstva … Rac je brez dlake na jeziku. Pa ne le to – razloži, kako in zakaj mu je bila kakšna vloga pomembnejša ali pač bolj pisana na kožo, razloži ozadje kakšnega projekta, ki je bilo v javnosti morda napačno razumljeno ali interpretirano, posledično tudi sprejeto. Mnogo ljudi dvigne v višave in tudi razloži, zakaj si tam zaslužijo biti ter obenem ostane diplomatski in se ne ukvarja s tistimi, ki si tega ne zaslužijo.

V igri se je znašel po naključju, ko je na avdicijo spremljal prijatelja in nato pristal na AGRFT-ju. Tam sta ga med drugimi učila Pino Mlakar in Stane Sever, ki ju izredno ceni, kar pa ne velja za vse profesorje. In čeprav po naključju, je s predanostjo, strastjo in iskrenostjo postal eden največjih. Tudi zato je veljal za zoprnega in arogantnega, a je to pogosto cena predanosti in profesionalnosti, ki jo plačujejo tisti, ki štrlijo iz povprečja. Nima smisla naštevati, s kom vse je v karieri sodeloval in kje vse je nastopal, kakšne vloge je sprva dobival in kasneje izbiral ter zanje pobiral nagrade. Vam bo pa iz prebranega zagotovo postalo jasno, zakaj je Radko Polič – Rac v slovenskem igralskem prostoru nekaj tako zelo posebnega …

Življenje je pač prekratko, da bi se v njem ukvarjali z ljudmi ali stvarmi, ki niso pomembne. V tem duhu se knjiga tudi zaključi – po vseh vlogah in angažmajih, selitvah in ločitvah, razumnih in nerazumnih potezah, iskanju in odkritju svojega raja na Unijah, pa nesrečnih smrtih obeh staršev (obe smrti sta povezani s strelo!), nešteto nagradah in priznanjih ter zasluženi upokojitvi … je sledil kolaps! Dobesedno. V zadnjih nekaj letih se zdi, da Rac večino časa preživi v UKC-ju in zato ne preseneča, da se je čisto na koncu zahvalil medicinskemu osebju, ki nesebično in predano skrbi zanj, ko jih po sili razmer obišče. Polno življenje zahteva svoj davek. Edino, kar sem sam pogrešal v knjigi, je morda kakšen spomin več na njegove številne filmske vloge, saj se tu z redkimi izjemami res posveča predvsem gledališču. V knjigi boste našli vrsto imenitnih iztočnic, misli, tipično Racevih vzklikov »džizus krajst«, zabeljenih s prepoznavnim smehom, ampak naj vse skupaj sklenem s tole njegovo mislijo, ki jo je zapisal ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo: »Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si!«

Beletrina, 2020

Ko sem bil hodža

Presunljiv avtobiografski roman Damirja Ovčine pripoveduje o bratomorni vojni, ki smo jo iz neke »varne« oddaljenosti spremljali sredi devetdesetih. Pripoveduje predvsem o Sarajevu, o soseski Grbavica in o ljudeh, ki so tam preživljali nekaj let vojnih grozot in muk.

Sarajevo je nekaj posebnega in to ve vsak, ki ga je kdaj obiskal. Sam sem imel smolo, da sem ga videl (in še to po službeni dolžnosti in zelo na kratko) šele nekaj let po končani vojni, ko so bile brazgotine in rane še dobro vidne in odprte. In čeprav sem se v mesto zaljubil zaradi številnih pesmi, ki so ga opevale in mnogih anekdot, ki smo jih slišal iz ust glasbenikov, igralcev in drugih umetnikov, še vedno težko rečem, kaj je na njem tako posebnega. Nekaj ima, kar Ljubljana zame nima. Nek čar, privlačnost. In srečo sem imel, da sem ga lahko obiskal in spoznal še enkrat pred nekaj leti – Sarajevo se je že spreminjal v neko hočemo-biti-Evropa prestolnico z modernimi stavbami in urbanostjo, ni pa še podlegel arabskemu pritisku, o kakršnem mi govorijo znanci, ki so tam pogosteje. Bašćaršija, lokali, uličice, Miljacka in vse v Sarajevu ima neko pristno dušo, da se v mestu počutiš domače, pa čeprav si tam prvič. Nimam pojma, kako ga danes doživljajo tisti, ki so ga recimo videli v sedemdesetih, osemdesetih in seveda kako so doživljali razkroj tega posebnega mesta v času vojne.

Zagotovo se bodo slednji lahko še bolj poistovetili s pisanjem Damirja Ovčine v njegovem čislanem in večkrat nagrajenem romanu Ko sem bil hodža, v katerem spremljamo zgodbo 19-letnika, ki ga ljubezen v nepravem trenutku popelje na napačno stran mesta in kjer obtiči. Brez dokumentov in možnosti za pobeg. Član delovnega voda, ki je skrbel predvsem za odnašanje in skromen pokop trupel muslimanov ter »praznjenje« njihovih stanovanj. In čeprav ni bil nikoli opredeljen kot musliman, je znal povedati ravno prav verzov iz Korana, da je pokojne dostojno pospremil ter si prislužil vzdevek Hodža. Daleč od idile, a obenem tudi od smrti. Vse dokler ni dobil drugega, manj prijaznega in človeškega delovodje in Hodža je bil kmalu postavljen pred preizkušnjo. Nekaj nečloveškega mu je dalo moč in pogum, da je opravil s srbskimi vojaki in zbežal v zatočišče, kjer je z veliko mero strahu in ljubezni nekaj let (!) skrivaje čakal na konec vojne. Morije.

Slog pisanja je nenavaden. Sprva zelo faktografski, kot bi brali telegrame. Kratki stavki, z le nekaj besedami. Naštevanje, kaj, kdaj in kje. Brez konkretnih imen, bolj ali manj z vzdevki. Večkrat je jasno poimenovan le Bolgarija, strah in trepet Grbavice, črnogorski Srb s pravim imenom Veselin Vlahović. S Hodžo se sprehajamo po ulicah, doživljamo opustošenje sosesk in mesta, ropanje, ugrabitve, umore in še kaj. A ne iščite podrobnosti. Tudi po ulici Franceta Prešerna se sprehodimo in v drugem delu izvemo za koncert slovenske glasbene skupine z nemškim imenom. Ovčina ostane pri preprostih zapisih. Nočem si niti predstavljati knjige, v kateri bi bila do zadnje podrobnosti opisana vsa posilstva, vse rane, izmaličena telesa. Dovolj je opis strahu, jok, solze, strah … dovolj je prebrati vse to, kar je čutil on v vseh teh letih.

Šele v drugi polovici knjigi, tisti, kjer je dogajanje časovno mnogo bolj zgoščeno in kjer je bil glavni junak obsojen na skrivanje in čakanje, ali ga bodo odkrili, začnemo spoznavati še drugo plat. Ljubezen do mlade srbske vrstnice, ki je skrbela za bolno babico, njune redne seksualne igrice, ki spet nikoli ne prestopijo meja osnovnih opisov (ali dobrega okusa), kar pri bralcu – kot vse ostalo, še toliko bolj prebudi radovednost, kaj se jima je pletlo po glavah in kaj se je dogajalo, zgodilo. Ona je tista, ki skrbi, da je čist in sit, da mu je toplo, če je to le mogoče (sarajevske zime so nekaj, kar je treba doživet, da bi človek vedel, kako mrzlo je lahko tam), ki zavaja srbske vojake, ki ga na koncu niti iščejo ne več in ona je tudi tista, ki mu iz knjižnice nosi različne knjige, ki jih on željno prebira, se iz njih uči in raste. Ruščina, cirilica, angleščina, izgovarjava in pisava, proza in poezija, razvijanje lastnega sloga, vse skupaj pa zaznamovano še s stalno telesno vadbo, ki jo skozi leta stopnjuje in človek nenadoma začne razdalje med soseskami v Sarajevu spoznavati prek števila sklic, trebušnjakov in počepov. Koliko in toliko vsega, da je ohranil zdravo pamet v povsem norih časih in predvsem dočakal konec vojne.

Razgaljeno Sarajevo, raztrgano in razcefrano. Izmaličeno, a nikoli uničeno. Ker Sarajevo je več kot le mesto. (Z Valterjem ali brez). In prav knjiga Ko sem bil hodža to še kako dobro pokaže in dokaže. Osupljivo in presunljivo branje.

Založba Sanje, 2020

Reči, ki jih ne razumem

Knjiga, ki jo boste razumeli. Knjiga o otrocih, ki jo morajo prebrati starši. Knjiga o starših, ki jo morajo prebrati tudi otroci. Ena tistih knjig, o vsebini katere bi se morali otroci in starši pogovoriti. Ali je kazen slaba? Ali je edina prava oziroma učinkovita kazen nasilje? Ali je beg rešitev?

Cvetka Sokolov je odlična pisateljica, saj ji uspe tudi v povsem običajne zgodbe za otroke zelo pretanjeno vplesti močan nauk, ki bo dal misliti tako otrokom kot odraslim oz. staršem. In pisati take knjige ni lahko. Napisati knjigo kot je Reči, ki jih ne razumem, je še posebej zahtevno. Priznam, da sem se kot starš treh otrok nekajkrat zgrozil. Prebledel in se vprašal »Ali to res kdo počne svojemu otroku?«. Pa sam vem, da imam slabe trenutke, ko povzdignem glas, zagrozim s kakšno zaušnico in otroke za kazen pošljem se ohlajat v kot ali pa pospravljat njihovo razmetano sobo.

Zgodba je preprosta. 10-letni Oto beži pred Aleksom in se zateče v stanovanje 7-letne Aline. Otroka, ki sta takorekoč soseda, pa se ne poznata, a si od prvega trenutka dalje zaupata. Alina v Otu vidi nekoga, ki jo razume in ji pomaga ter je predvsem, ne bo kaznoval. Oto v prvi vrsti pri Alini dobi zavetje med begom. A se kaj kmalu izkaže, da je to zavetje podobno tistemu, ko sta Janko in Metka med iskanjem poti domov prišla do hiše stare čarovnice. Alina je namreč prestrašena, saj je za vsako stvar, ki jo naredi narobe ali slabo oziroma je ne naredi, kaznovana. Kaznuje svoje igrače, ki so izmaličene in kaznuje sama sebe. Seveda vse do trenutka, ko pride domov njena mama in jo kaznuje (še) ona. Ker kazen mora biti! Oto beži in se skriva, pred mamo in Aleksom, ki je njegov pravi oče, čeprav ni njegov biološki oče. In da bi jima dal vedeti, da mu ni prav, ker se razhajata in to celo tako, da ju njegova čustva sploh ne zanimajo, se odloči pobegniti.

In da bi pomagal Alini, ker mu je seveda jasno, da se otrok ne sme kaznovat na način, kot to počne njena mami, se odloči s seboj vzeti še deklico. Kar se zdi sprva zelo preprosta naloga, ki se hitro zaplete, pa spet postane nekoliko bolj izvedljiva, a na srečo njun bega in skrivanje ne trajata prav dolgo. Cela zgodba se pravzaprav odvije v dveh dneh in eni noči. Kako se razplete, boste presodili sami. Koga in kaj boste prepoznali, je ravno tako vaša stvar. Dejstvo pa je, da otrok ne gre podcenjevat, ne glede na starost, saj vse, tudi naše stiske in težave, ponavadi doživljajo še bolj intenzivno kot mi. In mi kot starši ali odrasli, jih moramo pri tem v prvi vrsti poslušat in razumet.

Poseben pečat knjigi vtisnejo tudi ilustracije Milanke Fabjančič. Tu so sicer povsem prikupni in simpatični otroci, ampak tisto, kar prikaže drugo plat oz. morda pogled, kot je domač otrokom, pa so ilustracije staršev. Visoki, grozeči, strašljivi, dahlovsko-pinkfloydovski liki, včasih zgolj kot preteče sence in spet drugič prikazni nočnih mor. V nobenem primeru pa ne starši, kot si jih otroci zaslužijo, torej varen pristan in zatočišče.

Založba Miš, 2020

Zapisi o živčnem planetu

Kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč je podnaslov in če ga spojimo z naslovnico, na kateri svet ali pa malce zmeden obraz (emoji) obkrožajo ikone vsega digitalnega nujnega zla, vam bo najbrž kar hitro jasno, o čem bo govorila knjiga.

Matt Haig je avtor uspešne knjige Zakaj je vredno živeti, v kateri je opisal svoj boj z depresijo, takorekoč najbolj pogosto duševno boleznijo tega časa, opisal pa je tudi sesutje sveta in življenja. Zapisi o živčnem planetu so na nek način nadaljevanje, po drugi strani pa nadgradnja. Avtor se še vedno spopada s številnimi demoni, a je v boju veliko uspešnejši, saj ve, s čim se bori in kako se boriti. V knjigi natrosi tako cel kup zanimivih citatov, znanstvenih dokazov, rezultatov raziskav in seveda kopico lastnih opažanj in duhovitih opazk.

Pa vseeno se boste ob prebiranju spraševali »kaj«, »kako«, »zakaj«, vzklikali »aha, saj sem vedel« in »to je pa nemogoče«, prijeli se boste za glavo, kdaj pa kdaj na debelo požrli, zmajevali in odkimavali, na koncu pa boste morali priznati, da ima avtor prav. Planet je postal živčna razvalina in mi z njim. Mi smo ga naredili takšni, in sebe tudi. Obsedeni smo z lastno podob in tem, kako nas vidijo in doživljajo drugi. Pravzaprav nam je postalo bolj vseeno, kaj si sami mislimo o sebi in svojih vrednotah, ciljih, željah kot kaj si o vsem naštetem mislijo drugi. Seveda zato, ker vse to ves čas vestno komuniciramo – preko družbenih omrežij, blogov in vlogov, takšnih in drugačnih sporočil in vsak prost trenutek izkoristimo, da preverjamo odziv.

Pa je naše življenje zaradi tega lepše, boljše? Po prvem všečku si želimo drugega, petega, desetega, stotega in po prvem komentarju enako, pa čeprav se hitro lahko zapletemo v trolovske vojne in tako v nedogled. Ne znamo se prebudit in ne znamo zaspat brez misli, kje je naš mobilni telefon in na njem vse naše življenje. Pa s tem ni mišljeno podatki o naših bančnih karticah, vsa mogoča gesla in še kaj, ampak naš dostop do svetovnega spleta in družabnih omrežij. Tam je življenje, tisto je življenje. In če se temu življenju za trenutek kolcne, če je objava spregledana ali skritizirana, če je všečkov in srčkov manj od želenega (pričakovanega, zahtevanega) ali – ojoj!, da se slučajno sesuje kakšen server … ALARM!!! Konec sveta se bliža!

In potem se čudimo, zakaj hodimo v službo kot živčne razvaline, naši otroci pa zvesto sledijo, ker starši so seveda njihov zgled. Oziroma – otroci so naše ogledalo. Naslednjič, ko jih boste kritizirali, negodovali, jih kaznovali, le pomislite, po kom se zgledujejo in ali mar ne počnete tudi sami isto? Avtor dejansko dokaže, kako mobilne naprave in družbena omrežja vplivajo na nas, na naše telo in psiho. Slabo, to nam je seveda jasno. Pa to niti ne bi bilo nujno, če bi se jih naučili uporabljati omejeno in jih obvladati, ne da one obvladujejo nas in naša življenja. Seveda svetuje, kako se zoperstaviti vsemu temu. Ne narediti konec, ampak omejiti. In izboljšati kakovost življenja.

Ker na koncu smo pomembni mi ali kot piše avtor – pomislimo na stvari, ki nas resnično osrečujejo in brez katerih si ne znamo predstavljati življenja. Priznam, da je to dvorezen meč, saj si dandanes večina ne zna predstavljati življenja brez pametnega mobilnega telefona. Ampak, recimo, da jih še deset let nazaj nismo imeli, vsaj ne tako pametnih in vsemogočnih. In kaj nam je manjkalo? Nič. Danes imamo vse in nimamo nič. Nimamo več miru in nimamo časa. Zato, ker čas, ki ga imamo, zapravljamo za stvari, ki jih nimamo in ljudi, ki jih ne poznamo. Ki jim ne pomenimo kaj več kot številko, podob na zaslonu. Mar ne bi tega dragocenega časa, ki ga imamo, ker je to edini čas, ki ga imamo na tem svetu, porabili za tisto in tiste, ki nam nekaj pomenijo.

Ljudje smo danes bolj odvisni od elektronskih impulzov, kot pa od bitja lastnega srca, vdiha in izdiha, objemov in poljubov. Tipkamo in ne govorimo. Kdaj ste zadnjič začutili tisti prvotni ritem vašega koraka, med hojo ali tekom? Kdaj ste se zadnjič zazrli v nebo in iskali oblike v oblakih ali pa ponoči preštevali zvezde? Se spomnite, kdaj ste zadnjič hodili po dežju brez dežnika in v lužo skočili brez slabe vesti? Poslušali veter, bučanje valov, žvrgolenje ptic? Si ogledali film in se ob njem iskreno zjokali ali pa od srca nasmejali? Seveda pa vseh vaših xy prijateljev in sledilcev ve, da ste si nek film ogledali in kakšno oceno ste mu prisodili, kaj ste zraven jedli in pili ter kje ste kupili vaš zadnji televizor. Evolucija? Včasih se je res treba vprašati, v katero smer se razvijamo … morda smo zlezli z dreves, se zravnali, ampak vse bolj smo podobni ovcam, ki jih vodi pretkan pastir. Ker, ne, ne vodi nas v varno stajo, ampak v prepad.

Naredite konec temu, dokler je še čas. Preden bo prepozno.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Gremo mi v tri krasne

Naslov knjige utegne koga spomniti na popularne slovenske taborniške filme Gremo mi po svoje in res je, da imamo v obeh primerih opravka s precej svojeglavimi in samosvojimi najstniki, ki bi bili najbrž rajši kje drugje (ali vsaj s kom drugim) kot pa na taboru »sredi ničesar«. Dobro, taborniki si želijo biti točno tam, saj je to vrhunec njihovega leta, naši junaki pa ne.

Gremo mi v tri krasne nekaj pove že z grafiko v naslovu – črka o je namreč oblikovana kot znak za prepoved, v njem pa se skriva mobilni telefon. In te »tri krasne«, kamor se pisana druščina najstnikov odpravi, je pravzaprav tabor za zdravljenje različnih sodobnih odvisnosti. Taki tabori resnično obstajajo kot obstaja tudi ustanova, ki se s tovrstnimi odvisnostmi ukvarja – Logout. V knjigi je v nekem delu, v katerem sem – iskreno povedano, žal prepoznal tudi lastnega sina; opisano kaj naj bi se zgodilo ustanovitelju tega društva oz. ustanove in skozi kakšne težave je šla njegova družina.

V zapisanem bo marsikateri starš prepoznal lastnega otroka. Starši najstnikov se dandanes soočamo z marsičim in v veliki meri z odvisnostmi oz. težavami, kot si jih recimo naši starši niso znali niti predstavljati. Internet, igranje računalniških iger, pretirana uporaba mobilnega telefona, zasvojenost z družbenimi omrežji, prenajedanje ali po drugi strani hujšanje in obsedenost z lastno podobo, ki je ukrojena po podobi trenutnih zvezdnic družbenih omreži itn. Vsak otrok ima svojo zgodbe, svoje razloge zakaj, svoje stiske in zato je težko reči, da se vsako težavo rešuje na enak način. Ne gre, ker si tudi starši v vzgoji nismo enaki, bo pa bralcu hitro postalo jasno, da se te težave lažje rešujejo in razumejo, če se z njimi spopada nekdo, ki je dal ta »pekel sodobnih odvisnosti« tudi sam skozi.

Nataša Konc Lorenzutti v ospredje postavi Valentino in Uroša, ki so ju bralci že lahko spoznali v knjigi Avtobus ob treh, kjer se je avtorica spopadla z drugo tematiko (bolezen in smrt, nov partner oz. starš, …), vrne tudi lik Tineta, Uroševega prijatelja in druščino »odvisnežev« pošlje v hribe. Seveda brez mobilnih telefonov ali kakršnekoli druge sodobne »navlake«, ki kroji njihov vsakdan.

Uroš ima težave s pretirano uporabo mobilnega telefona in nenehnim igranjem iger na računalniku, kar s seboj prinese obilo težav – učnih in vedenjskih, k vsemu skupaj pa prispeva tudi dejstvo, da se Uroš še ni povsem sprijaznil s smrtjo očeta in maminim novim partnerjem Milošem. Valentina po drugi strani se spopada z motnjami hranjenja, zaradi katerih je nekaj tednov preživela v bolnišnici, bila takorekoč na robu smrti, tudi njo pa pestijo družinske težave – očetovi izbruhi, jeza, izginotja (enemu smo priča tudi v knjigi), vse skupaj pa je povezano z njegovim lastnim otroštvom in odnosom, ki ga je imel z očetom.

Kaj kmalu spoznamo še ostale like, ki nosijo s seboj vsak svojo zgodbo, težavo, odvisnost. Uroš se po sili razmer, a z izrednimi nihanji v doživljanju »prijateljskega razmerja« poveže z Blažem, strastnim violinistom, ki doživlja napade panike, Valentina pa s Pavlo, ki ima še bolj izrazite motnje hranjenja kot ona sama, ki so povezane še s samopoškodovanjem. Blaž se zagleda v Valentino, kar Uroša malce postavi na stranski tir, a naša glavna junaka vse bolj ugotavljata, da z njima v bistvu niti ni tako hudo kot z mnogimi drugimi sotrpini. Uroš spozna celo, da ga je mama navadila marsičesa, kar ti v življenju prav in zaradi česar je tvoje življenje lepše. Valentino sicer obremenjuje notranji glas, drugi jaz, hudiček, ki ji ne da miru in iz nje izvabi vse najslabše, a spet do nekega trenutka, ko premaga vse to in postane večja, boljša in močnejša.

Ves čas tako spremljamo boj najstnikov – s seboj, svojo odvisnostjo oz. odtegnitvijo, z avtoritetami v podobi treh vodij tabora, kjer prednjači predvsem vodja Peter, tu je potem še njihova svetovalka, ki se izkaže kot glas razuma in seveda dinamika skupine. Fantje in punca, najstniki – tu so simpatije, komunikacijske težave, nerazumevanje težav (ali resnosti le-teh) drugega in že preprosto dejstvo, da morajo biti nekje, čeprav je z njimi vse v najlepšem redu. Vsi od prvega do zadnjega so prepričani, da nimajo težav in da se jim godi krivica, da imajo težave zgolj njihovi starši, ker so stari, zateženi in nimajo pojma.

Knjiga je namenjena najstnikom, učencem zadnje triade in morda tudi srednješolcem, saj je opisanih odvisnosti med njimi morda celo največ. Vsekakor jo v branje priporočam tudi staršem – vsem tistim, ki si mečejo pesek v oči in se prepričujejo, da je vse v najlepšem redu. Najbrž ni in najbrž ne delate panike za prazen nič. Če je vaš otrok šestnajst ur na dan buden in od tega 12 ur preživi s telefonom v roki ali pa zjutraj ne more vstati, ker je od zgodnjega večera do srede noči na računalniku/konzoli igral igre, ni v redu. In če se vaša hči pred vašimi oči suši, ker nič več ne je in je obsedena s tem, kaj nosi in kako se liči, obenem pa zatrjuje dani lepa in da je debela, tudi ni ok. In seveda vsi tisti starši, ki vedo, da se z njihovim otrokom nekaj dogaja, pa morda ne prepoznajo znakov in opozoril (našteti so v prejšnjih stavkih, dodajte pa še neprespanost, slabši učni uspeh, agresivne izpade, nezmožnost ločevanja realnega od virtualnega, ekstremna nihanja razpoloženja ipd.).

Ukrepajte, preden bo prepozno. V knjigi boste našli kar nekaj primerov, kako zelo narobe je lahko vse skupaj.

Založba Miš, 2020

Laži

Prvenec Britanca T. M. Logana je v žanr kriminalnih romanov vnesel nek nov, svež veter in tako niti ni presenetljivo, da je bil pred dvema letoma največja uspešnica svojega žanra, kar je sploh za debitantski roman v preverjeni družbi piscev, izjemen dosežek.

In kaj je tisto, kar Laži dela tako zelo posebne in drugačne? Prvo, kar je očitno, da je v vlogi žrtve moški. Pa tu ne govorimo o moškem, ki postane žrtev, ker so ga ubili in potem spremljamo pripoved, kaj je do nesrečnega dogodka privedlo. Tudi ne govorimo o moškem, ki bi odkril truplo svoje žene ali otroka in se odločil vzeti pravico v svoje roke. In tudi ne o prevaranem moškem, ki odide na pot samoodkrivanja, da bi izvedel, zakaj je prav on prevaran in kako naj svoje na videz popolno življenje spet vrne v prave tirnice.

Joe Lynch, glavni junak tega neodložljivega romana, je, kot bi rekli Američani “average Joe” – srečno poročen moški s solidno službo, brez pravih skrbi za prihodnost, obenem tudi brez ambicij in živi v popolnem in varnem mehurčku. Družina mu je na prvem mestu – je zgleden oče sinku Williamu in 100% zvest in predan svoji lepi ženi Mel, ki pa svojih profesionalnih ambicij ne skriva. V nasprotju z možem jih postavlja na prvo mesto …

In potem, potem se zgodi! Joe je nehote priča ostremu sporu svoje žene z družinskim prijateljem Benom, nakar se z njim spre še on in Ben obleži. Joe pade v vrtinec laži, prevar, sumničenj, spletk, prevar, preobratov in razkritij. Življenje ne bo nikoli več, kot je bilo. Joe je očitno prevaran, zato dvomi vase, sprašuje sebe in ženo, sprejema sklepe in kompromise, oprošča in daje vtis, da ima dovolj potrpljenja in ljubezni, da bo konec srečen. Predvsem se trudi razumeti obnašanje in dejanja svoje soproge. Zakaj? On ima družino na prvem mestu – predstavlja mu življenje, njej je vseeno. In kar je bilo nekoč idila, je postalo nočna mora.

Tisto, kar roman (tudi) dela drugačen, je odlična vključenost družbenih omrežij. Lažni profili, zloraba le-teh, potem so tu lokacije, fotografije, zapisi, ki so ali pa niso verodostojni, ampak tako, kot je preprosto marsikaj odkriti, je enako lahko veliko ponarediti in prikriti. Verjemite, ko boste knjigo prebrali – ali pa morda že vmes!; boste šli preverjat nastavitve svojega telefona in družbenih omrežij – komu je dovoljeno kaj videti, kakšna so vaša gesla, kje vas je moč slediti in še kaj. Ne, tudi za vas po tej knjigi ne bo nič več, kot je bilo.

Tisto, kar bo vsaj zahtevnejše bralce odvrnilo, je slabo razvit lik Mel, ki je vseeno najpomembnejši stranski lik in še ena v oči vpijoča siva cona – njun zakon. Pravzaprav skozi cel roman izvemo bolj ali manj to, kar sem opisal – kako se v zakonu počuti on in kako na zakon gleda ona, kaj več od tega pa ne izvemo. Vsekakor bi nekoliko globlje poznavanje njunega odnosa, dinamike osvetlilo dogajanje. Ali je avtor to storil nalašč ali gre pač začetniški pristop, ki ga bo Logan v prihodnje še izpilil, saj bodo pričakovanja po novem romanu zagotovo silna, bomo še videli. Poleg tega se na trenutke zdi, da se je avtor malce na silo trudil vzpostaviti neko napetost, a je teh delov morda preveč in dramaturški lok tako prepogosto niha …

Kljub naštetim pomanjkljivostim ali pač slabostim, je knjiga dovolj napeta, da jo boste res težko odložili, dokler ne pridete do konca. In konec …

Učila International, 2019

Velikih pet za življenje

Knjiga Velikih pet za življenje ni ena tistih knjig, ki bi jo sicer bral. Tudi kupil je ne bi. Knjig o »duhovni rasti«, »kako postati boljši jaz« pač ne berem, niti ne razumem ljudi, ki jih. Omenjeno knjigo sem dobil v paketu #knjigameseca in to ob biografijah Eltona Johna in Steva Jobsa. Dveh velikih vodij, samosvojih ustvarjalcev, posebnežev … zakaj je bila torej poleg še ta knjiga? S podnaslovom Spoznajte najboljšega vodja, kar recimo vsaj za Jobsa vemo, da ni bil.

In sem šel brat. Bolj iz radovednosti in priznam, tudi zato, ker sem imel v življenju vseeno opravka s kar nekaj odličnimi vodji, nekaj povprečnimi in tudi nadvse obupnimi. Vsaj moja zadnja izkušnja z zares obupnim vodenjem je celo taka, da je ta človek rad prebiral tovrstne knjige, jih citiral. Tako kot lahko jaz preberem še tako vrhunsko knjigo o tem, kako lahko sam zgradim hišo, pa imam težave že z dokaj preprosto menjavo WC-kotlička. Recimo, da moraš nečemu verjet in tako tudi živet, da lahko o tem učiš druge. Ali jih vodiš.

Zanimalo me je, ali jaz prav razumem vodenje, saj sem to področje tudi študiral, iz vodenja projektov celo diplomiral. Kdo je dober vodja in kakšen je? Enoznačnega odgovora (vsaj zame) ni, saj je to zelo odvisno od tega, kakšno ekipo ljudi mora voditi ta človek. Priznam, da sam nisem človek, ki bi ga bilo preprosto voditi, kar pa niti približno ne pomeni, da dobremu vodji ne zaupam in sledim. To vam bodo povedali mnogi moji sodelavci in pa tudi nadrejeni. Hej, celo v obdobju, ko sem bil samostojni podjetnik in na nek način sam svoj šef, sem imel probleme s svojim nadrejenim in podrejenim, torej s samim seboj.

In v knjigi Velikih pet za življenje sem se prepričal, da pomen »dobrega vodenja« in »vodenja« kot takega razumem mnogo bolje, kot mnogi vodje / nadrejeni, s katerimi sem se srečal v življenju. In ko sedaj pogledam na nekatera podjetja, kjer sem bil deležen slabega vodenja in so vodje ostali, jaz pa ne – ta podjetja v večini primerov životarijo ali pa jih ni več. Dobro, kakšno podjetje je ugasnilo tudi iz drugih, povsem objektivnih razlogov. In tudi ko se pogovarjam s prijatelji, znanci (ali neznanci), bo takih podjetij vse več. Pa to ne le zato, ker so vodje kot vodje nesposobni in ne znajo voditi, ampak ker ne verjamejo in posledično ne verjamejo njim.

Neka zelo preprosta filozofija je v tej knjigi, ki vam jo priporočam v branje, če ste morda na poklicnem ali pa celo osebnem razpotju. Bistvo vsega je, da ste srečni. Srečni pri delu, ki ga opravljate, zaradi dela, ki ga opravljate in na način, kot ga lahko opravljate. Enačba, ali je seštevek stroškov in truda večji ali manjši od rezultata, je sicer nenavadna, a ključnega pomena. Pot ali cilj? Od vas je seveda odvisno, s čim se bolj obremenjujete in kaj postavljate na prvo mesto. Postavljate na prvo mesto plačo, odnose ali delo oz. rezultate le tega? Seveda je pomembno, da je vse tako, kot si želite, kar je seveda v veliki meri odvisno od vas. In če menite, da za neko delo preprosto niste »rojeni«, iščite drugo rešitev. Seveda je lahko govoriti in verjemite, da tudi sam zelo dobro vem, kako je biti brez službe. Dvakrat sem ostal brez službe zaradi groznih odnosov in predvsem obupnega vodenja. Počutil sem se nekoristno, nesposobno in bil na dnu. In če danes pogledam nazaj na obe izkušnji, eno celo zelo nedavno, se je vse zgodilo z razlogom. In bi se prej ali slej.

Dober vodja je tisti, ki bo poskrbel za kulturo v podjetju in ki bo glavni zgled. Dober vodja zaupa svojim podrejenim, da bodo svoje delo opravili v predpisanem roku, na dogovorjen način in pač kot je treba. Sicer ni nobenega smisla, da je taka oseba sploh v podjetju, saj naredi več škode kot koristi. Ampak lastnost dobrega vodje je tudi to, da prepozna potencial v podrejenem, ne pa, da ga avtoritarno nadzira na vsakem koraku in mu diha za vrat.

Življenjska krivulja je sestavljena iz vzponov in padcev, pri večini ljudi pa poteka v ravni liniji. Predstavljajte si, da bi se ta življenjska krivulja ves čas vzpenjala, kar bi dejansko pomenilo, da ste se nekaj naučili iz vzponov in padcev in da boste prej ali slej tudi po padcu na višji točki, kot ste bili nekoč na vrhuncu. Slab vodja pa poskrbi, da vaša življenjska (ali pač profesionalna) krivulja ne gre naravnost, ampak celo pada. In že zaradi tega je ta knjiga vredna branja, da boste prepoznali slabe vodje in tudi svoj potencial oziroma možnosti.

Aha, še to – knjigo je napisal John. P. Strelecky, ki je svetovalec v številnih uspešnih podjetjih, osebe in podjetja, dogodki v knjigi pa so povsem izmišljeni. Razen očitnih. Oprah Winfrey obstaja, recimo. Thomas Derale pa v resnici ne obstaja. Tudi Joe Pogrete ne. Boste pa zagotovo v knjigi prepoznali sebe. V čigavi podobi, pa veste ali boste izvedeli sami. In nikakor vam ne želim prodajati nobene filozofije, gre zgolj za vpogled in način razmišljanja. Na koncu se seveda odloči vsak sam.

Učila International, 2019