(brez naslova)

Tole bo bolelo

Nekdaj zdravnik, danes scenarist za humoristične serije. Zdi se, da se šale pišejo kar same. Sem pa tja tudi kakšna za vse ljubitelje črnega humorja. Adam Kay, avtor “skrivnega dnevnika mladega zdravnika”, je imel v času svojega zdravniškega vsakdana, več kot dovolj navdiha, da je vse skupaj zapisoval in izdal v tej zares smešni, pa čeprav bridko resnični knjigi o zdravstvu v Veliki Britaniji. Ja, vzporednice s Slovenijo boste zlahka povlekli (Marko Pokorn in Naša Mala Klinika), lahko pa se veselite tudi TV nadaljevanke, ki jo BBC že snema.

Adam Kay je začel pisati (skrivni) dnevnik kot pripravnik, prenehal pa ni niti, ko je napredoval na položaj zdravnika sekundarija in bil potem mladi ginekolog. Čeprav je bore malo časa preživel doma s svojim partnerjem, trpel za pomanjkanjem spanca in obenem pomagal nešteto bolnikom ter na svet spravil več kot tisoč otrok. Ob hektolitrih kave in kilogramih nezdrave hrane se je nekajkrat selil, se zadolževal in med vsem tem ugotavljal, da ima parkirni avtomat na bolnišničnem parkirišču višjo urno postavko od njega. No, lep čas je več od njega zaslužil celo običajen delavec v restavraciji s hitro prehrano.

Ne, zdravniški poklic ni lep in utopične sanje o čudoviti karieri v beli halji se kaj hitro razblinijo. Velik pritisk, nemogoči delavniki, izjemna odgovornost, slabo plačilo in misija nemogoče, da bi imel človek ob vsem tem neko normalno življenje. Vsaj prvih 10 ali 15 let ne. Zakaj potem? Zato, ker verjame v plemenitost poklica, vsem preprekam navkljub.

Kay je v svojih dnevniških zapisih včasih kratek in faktografski, spet drugič zelo podroben in tudi nazoren. V večini primerov zabaven in duhovit, nemalokrat se boste prijeli za glavo, saj se ne boste mogli načuditi človeški neumnosti. Tu pa tam boste nejeverno zazijali, ko boste prebrali, kako izgleda njihov delovnik in s čim vse se morajo spopasti ter kolikokrat presežejo meje človeškega. No, odgovor je približno tolikokrat, kot ljudje presežemo meje normalnega. Torej prevečkrat.

Treba pa je izpostaviti tisto najbolj pomembno in sicer zakaj se je Kay sploh odločil za objavo dnevniških zapiskov svojega oz. zdravniškega vsakdana? Leta 2015 je britansko Ministrstvo za zdravje mladim zdravnikom skušalo vsiliti novo kolektivno pogodbo, s katero bi jim še bolj zvezali roke in poslabšali delovne pogoje, nakar so se zdravniki (upravičeno) odločili za stavko, vladni propagandni stroj pa jih je obtožil pohlepa … Kay je imel mačehovskega ravnanja države dovolj, kot je razvidno iz dnevniških zapisov, pa se je moral – ne prvič!; spopasti tudi s smrtjo pacientke, ki je ni težko povezati tudi s kadrovsko podhranjenostjo in preobilico dela. Dnevnik se zaključi z odprtim pismom ministru za zdravje.

Bolelo vas bo – jokali boste predvsem od smeha, tu pa tam utegnete kakšno solzo potočiti tudi, če se boste prepoznali v kakšni zgodbi. Saj veste, da je tudi v uvodu omenjena Naša mala klinika nastala na podlagi mnogih resničnih prigod iz slovenskega zdravstva. Takrat seveda nihče ni želel biti Velepičeva, po drugi strani pa se nihče tudi ne želi videti kot Debevc, sestra Franja, doktor Muc ali pa Veso Lola Ribar. Prepričani smo, da boste na delo zdravstvenih delavcev (od sester do zdravnikov in kirurgov ter vseh drugih, ki jih srečujete na hodnikih zdravstvenih ustanov) odslej gledali drugače. Za začetek se jim večkrat nasmehnite in jim namenite besedo pohvale in zahvalo.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Berem, da se poberem

Knjiga Mihe Kovača z zanimivim naslovom ima podobno zanimiv podnaslov – 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. Torej, knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi, predvsem pa tisti, ki ne berejo radi in ki so prepričani, da je branje dolgočasno, zanj nimajo časa in od njega ne bodo imeli nič.

Miha Kovač ima ogromno izkušenj s knjigami – fizičnimi in digitalnimi. Ne le, da jih bere, ampak jih (očitno) tudi piše, takorekoč cela njegova družina je tako ali drugače vpeta v in med knjige, poleg tega je bil dolga leta tudi urednik na naši največji knjižni založbi. No, pa ne le to – zadnjih pet let je sodeloval v obširni mednarodni raziskavi Eread Cost v družbi kar 180 strokovnjakov s celega sveta, glavna tema pa je bila seveda vpliv digitalnega na klasično. Tisti, ki Miho poznate, veste, da je brez dlake na jezik, iskriv in duhovit in da stvari pove tako, kot pač so. In ta knjiga ni na noben način obračunavanje z družbenimi omrežji, e-knjigami in vsem tistim, kar nas vsakodnevno spremlja. Ne, avtor prizna, da je seveda tudi sam uporabnik vsega današnjega nujnega zla. Ob tem pa poudarja, izpostavlja in osvetljuje, zakaj klasične, torej tiskane knjige ne smejo in ne bodo kar tako izumrle in kaj branje prinaša s seboj.

Mimogrede, tudi sam uporabljam vse našteto nujno zlo. Nenazadnje – članek pišem na računalnik, objavil ga bom na spletni strani in ga med vas delil prek družabnih omrežij, elektronske pošte, mnogi pa ga boste prebrali kar na zaslonu svoje nepogrešljive mobilne naprave. Mobilne naprave, ki je, sploh v zadnjih letih, resnično postala najbrž največji in najpomembnejši izum in ga na nek način lahko postavimo ob bok kolesu, ognju (dobro, ni ravno izum), parnemu stroju, elektriki itn. Takorekoč vse, kar se dogaja, imamo lahko nemudoma ne le na dosegu roke, ampak tipke.

Še preden boste začeli knjigo brati, vas čaka 10 razlogov, zakaj NE beremo knjig v digitalnih časih:

nimamo časa,
knjige so predrage, v knjižnicah pa so knjige, ki nas zanimajo, pogosto izposojene,
raje gledamo serije,
knjige nas ne zanimajo,
na pametnem telefonu najdemo vse, kar nas zanima,
v prostem času raje hodimo po trgovinah in se družimo s prijatelji,
družbeni mediji so zakon,
v poplavi knjižne ponudbe se ne znajdemo,
knjige so iz nekih drugih časov in,
branje knjig je prenaporno.

Za nekoga, ki knjige bere, jih piše in piše o njih (tokrat govorim o sebi, pa za Kovača velja podobno, le da je pri pisanju in objavljanju seveda uspešnejši), so našteti razlogi neumnost. In če kdaj, se je to pokazalo tako v prvi polovici leta in ko smo morali biti doma. Starši smo zgroženi ugotavljali, da naši otroci ne znajo pisati, ne razumejo najbolje prebranega besedila, nimajo sposobnosti obdržati fokusa za več kot 15 minut in se zdaj, pol leta kasneje, spopadamo s prekomerno težo otrok (vsaj tisti, ki se niso gibali in so priporočila o ostajanju doma vzeli čisto dobesedno) in spletno odvisnostjo (spet vsi tisti, ki so otrokom za ljubi mir pustili popolno svobodo nad uporabo mobilnih naprav). Ampak – imeli smo res veliko časa, ki ga nismo mogli preživljati niti s prijatelji in še manj v trgovinah, pravljati nenujnih nakupov, družbeni mediji so bili polni enih in istih lažnih ali pa zastrašujočih novic, serije smo si pogledali in … doma se knjižne police šibijo pod težo še neprebranih knjig. Govorim na splošno, čeprav priznam, da smo se tudi pri nas doma soočili in se še soočamo z marsikaterim od zgoraj naštetih problemov.

In kako nam knjige in branje pri vsem skupaj lahko sploh pomagajo? Avtor nam ponuja 10 (po mojem skromnem mnenju odličnih) razlogov za branje knjig v digitalnih časih, pa tudi sicer:

če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več,
če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več rečeh,
če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona,
če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina,
če bereš, lažje razumeš druge ljudi,
otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši,
med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci,
branje je napor, a je lahko tudi užitek,
branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov,
z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.

Kimam in se strinjam. Sam sem knjižni molj od malih nog in če se je skozi leta spreminjalo dobesedno vse, se dve stvari nista nikoli spremenili – obožujem knjige in glasbo. Lahko rečem, da si brez tega ne znam predstavljati življenje. Oboje mi je predstavljalo zatočišče, tudi beg, včasih celo pred samim seboj. In zato, ker sem prebral toliko (različnih) knjig, sem, kar sem. In menim, da sem dober človek. Razgledan, empatičen, dober sogovornik, poslušalec, razumem marsikaj in na različne načine, se znam prilagajat in obenem vztrajat. Knjige so resnično naše okno v svet – v preteklost, sedanjost in prihodnost. Knjige nam na marsikateri »zakaj« ponudijo »zato« in lahko celo več kot enega in tudi kadar smo prepričani v »svoj zato«, lahko v knjigah srečamo nov »zakaj« in tako odkrivamo, raziskujemo dalje. Včasih ne le s pomočjo knjig, ampak tudi s pomočjo pametnih naprav, spleta, prek »klepeta« z nekom na drugi strani sveta, ki ga najbrž ne bomo nikoli spoznali v živo, a nam je spet odprl povsem nov pogled na nek »zakaj« ali »zato«.

Mislim, da je bil George R. R. Martin tisti, ki je izjavil, da bralci živijo 100 življenj, nebralci pa le eno. In v bistvu je to. Kovačeva knjiga Berem, da se poberem je lahko odlično izhodišče, polno utemeljenih, celo znanstveno podprtih razlogov, zakaj brati. Včeraj, danes, jutri, za vedno. Za bralce in nebralce, starše, učitelje in še koga. Predvsem za tiste »pametnjakoviče«, ki mislijo, da so pojedli pamet celega sveta, pa včasih ne ločijo niti med »zakaj« in »zato«. Za tiste, ki ne znajo živet niti svojega življenja, kaj šele, da bi drugim pridigali o tem, kako živeti. Berite!

Založba Mladinska knjiga, 2020

Ljubljena

Knjiga Simona Orača je poskrbela za kar nekaj zmede – berem kriminalko, ljubezensko zgodbo, mehko erotično zadevo, skupke nabranih vtisov ali šund? Berem kot bralec ali urednik (kar seveda nisem)? Knjigo, ki naj bi bila roman, sem prebral hitro in še vedno pravzaprav ne vem, kaj sem bral.

Zgodba je razmeroma enostavna in tipična – na eni strani imamo Jana, ki se ukvarja z ne preveč zahtevnimi »kurirskimi« opravili za lokalnega mafijca Zarca (oziroma Žarka). Ima dekle Isabello, a ni povsem prepričan, kakšno je njuno razmerje in kam ju vodi. Tu je potem še Iza, fatalka v krempljih drugega mafijca Erika, ki ga obnori, a z izjemo »gratis polovičke« sta lahko le prijatelja. No, Jan se na Izin predlog na neki točki odloči, da bo oba mafijska šefa opeharil za nekaj deset tisoč evrov denarja in pobegnil. Z Isabello. Pot ju vodi v Romunijo, prek Moldavije in Ukrajine do Kazahstana in nato namesto na Novi Zelandiji pristaneta na Japonskem. Kjer Jan prepozna Shira, ki je bil pred mnogimi leti na študentski izmenjavi v Sloveniji in je bil eden od mnogih tipov (najbrž pa res edini Japonec), ki je redno spolno zadovoljeval njegovo mamo. Shiro jima pomaga, ampak jima v bistvu ne in da bi nekako preživela na Japonskem, se začneta ukvarjat s snemanjem pornografskih filmov. Ti postajajo vse bolj uspešni, a na neki točki ima Jan dovolj in Isabello dobesedno proda Japoncem in odide domov. Konca vam ne izdam, a vseeno upam, da ste ugotovili, za kako zmedeno in z vseh koncev nabrano pripoved gre.

Prvo vprašanje, ki si ga bo moral bralec zastaviti je, ali sta morda Iza in Isabella ena in ista oseba, saj avtor ustvarja nekaj zmede tako pri dialogih kot opisih in nekaj časa to dejansko ni jasno. Vsi vemo, da mafija ne oprošča, niti za nekaj sto, kaj šele za nekaj deset tisoč evrov, še manj pa, če sta vpletena kar dva mafijska šefa. Droge, ki so na voljo kar na vsakem koraku. Policija, ki te spusti, kljub temu, da vejo, da imaš ponarejene dokumente. Bežanje, ponarejeni dokumenti, skrivanje, umori, zaslišanja, … tu so potem stranski liki, ki so in niso pomembni. Mafijski šef Erik, ki je med drugim poskrbel za umor Janovega brata Klemna, bi moral biti nekako glavni negativec, ampak ne. V vlogo glavnega negativca bi morali pravzaprav označiti Jana, ampak tu sta Isabellina starša, pa Janova mama in še kdo. Pri dojemanju zgodbe tudi ne pomagajo stalna nihanja med Janom in Isabello oziroma Janom in Izo, saj se prvi trenutek neizmerno ljubijo in noro potrebujejo, že v naslednjem hipu pa so na robu pretepa, umora in pobega.

Liki so zelo površinski in z izjemo posameznih iztočnic, si ne moremo ustvariti jasne slike, kdo so in kaj so. Jan je nekaj časa prikazan kot neustrašen in samozavesten moški, ki se je uprl mafiji in ki ima vajeti popolnoma v svojih rokah, po drugi strani pa se prevečkrat zdi, da bi ga odpihnila že prva sapica resnega nasilja. Dvojnost. Podobno velja za Isabello, ki ga en trenutek noro ljubi in bi zanj storila (in dejansko stori) vse, že v naslednjem hipu je ona tista, ki vodi igro in postavlja pogoje. Njena končna preobrazba je sploh neverjetna. Avtor pogosto prevečkrat napove, kaj se bo zgodilo in v bralcu sicer vzbudi pričakovanje, ampak potem včasih na vse skupaj kar nekako pozabi, poleg tega je vse skupaj tudi terminsko zelo nedosledno. V enem stavku potrdi, da sta prvih nekaj dni počela zgolj to in to, a že v naslednjem stavku opisuje prvo noč in potem naslednji dan. Paranoja, ki je zaobjeta v enem stavku in nam ne pove nič. Kje je strah? Pravzaprav se nisem mogel znebiti občutka, da je avtor še najmočnejši pri opisovanju erotičnih trenutkov, ki jih v knjigi ne manjka (poklon seriji 50 odtenkov?) in zna res dobro pričarata vse trenutke naslade in orgazmov, ampak po drugi strani – koliko knjig s podobno vsebino in brez prave vsebine je na tržišču? Ogromno.

Vse skupaj se dogaja zelo hitro, brez nekih pravih povezav in zaključkov. Okostje brez mesa.

Simon Orač, s.p., 2020

Živi pesek

Psihološka (mladinska) kriminalka Živi pesek bi bila zlahka povsem resnična zgodba, saj pripoveduje o množičnem streljanju na srednji šoli v najprestižnejši stockholmski četrti. Nekaj, kar se je včasih zdelo tako zelo daleč in neverjetno, pa vsi dobro vemo, da se svet spreminja. A še bolj kot o streljanju, knjiga pripoveduje o sodnem postopku, najstništvu in stanju v družbi.

Avtorica Malin Persson Giolito se je pred pisateljsko kariero posvečala odvetniškemu poklicu. No, med nosečnostjo in prav na predbožični večer pa so jo iz odvetniške pisarne nepričakovano odpustili in odločila se je napisati svojo prvo knjigo. Roman o odvetnici, ki jo med nosečnostjo odpustijo, je bil uspešen in kmalu je ugotovila, da lahko od pisanja dobro živi in obenem dela tisto, kar jo zelo veseli.

Knjiga Živi pesek ima sicer zelo brezkompromisen začetek, saj smo nemudoma vrženi v pokol množičnega streljanja na stockholmski srednji šoli, kjer – kot je največkrat v praksi; nimamo pojma, kaj se dogaja. Kdo in zakaj? Potem pa, kot bi avtorica potegnila ročno zavoro in vse se nenadoma ustavi … spoznamo sedemnajstletno Majo, ki v varovanem ženskem zaporu čaka na začetek sojenja. Maja je tista, ki je obtožena brutalnega pokola, ki ga je sicer začel njen fant Sebastian, ampak – ona je bila tista, ki je ustrelila njega. In svojo najboljšo prijateljico Amando. A vendar še sama ne ve, zakaj in kako je do streljanja sploh prišlo, kdo je streljal in na koga? Veliko vprašanj, najpomembnejše pa je – ali je Maja žrtev ali pač zločinka oz. morilka? Morda pa zgolj kolateralna škoda nesrečnih naključij?

Maja se začne med urami premišljevanja v zaporniški celici spominjati – kako se je začelo njuno prijateljstvo z Amando, kako je njeno življenje na glavo postavil Sebastian, kakšni so bili odnosi v razredu, na šoli in tudi doma. Vzporedno spoznavamo razvpito odvetniško ekipo, ki brani Majo in slovi po tem, da se ukvarja z nemogočimi primeri, a ni še nobenega dobila. Njihov cilj je seveda prikazati Majo kot žrtev, ki se je znašla na nepravem kraju ob nepravem času, z neprimernimi ljudmi. Prepletanje trenutnega dogajanja in spominov skrbi za to, da ste ves čas branja v napetosti in pričakovanju ter da začnete počasi povezovati niti. Nenavadno odraščanje Sebastiana, ki je imel po zaslugi očeta milijarderja od nekdaj vse, kar si je želel. No, skoraj vse – želel si je ljubečo družino, starša, a je to nadomeščal z dragimi potovanji, alkoholom, drogami in ne ravno zglednim slovesom. Maja vse bolj podrobno razlaga o tem vrtincu živega peska, v katerega se je ujela in iz katerega ni bilo več preprostega izhoda. Ali je bil izhod pokol? Načrtovano streljanje v njenem razredu, ki je bil tik pred maturo? Ali je bila ona morilka, sostorilka, žrtev, opazovalka?

Bralec se bo težko odločil. Jaz sem težko odločil. Pa ne, ali mi je knjiga všeč ali ne, ampak ko si postavljen v položaj razsodnika. To pa ni ena tistih knjig, ki se opredeli in strogo zagovarja svoj prav, katerikoli prav. Glavna junakinja je hkrati tudi antijunakinja in njena dejanja so vse prej kot hvalevredna. Lahko zapišem, da starši, ki bodo knjigo prebrali, ne bodo želeli, da bi jo prebrali njihovi najstniki. Lahko je razumljena povsem narobe. Starši pa seveda želimo otrokom najboljše in sem sodi tudi izločanje vse slabe vplive iz njihovih življenj. Želimo jih nadzorovati, ves čas vedeti, kje so in s kom, kaj počnejo. In tudi to nikakor ni dobro.

Knjiga Živi pesek je po eni strani krut prikaz realnega stanja in po drugi strani malenkost pretirava v soočanju z najstniškimi težavami. Vsekakor se boste med prebiranjem vprašali, kam se pogreza današnja mladina in kam družba? In če se boste sprva še spraševali, kdaj se bo v knjigi kaj zgodilo, se bo vam v glavi veliko dogajalo še po prebrani zadnji strani. Preberite, razmislite in se pogovarjajte!

Založba Mladinska knjiga, 2019

Guinness World Records 2021

Guinnessovi rekordi so me vedno privlačili. Spomnim se TV-oddaj in posnetkov. Dah jemajočih in neverjetnih rekordov. Ali pač tistih bizarnih in nemogočih, npr. najdaljši nohti. Rekord je rekord, prevečkrat pač »pet minut slave«.

Potem sem z leti ugotovil, da so ti rekordi oz. priznanje lahko zelo dragi. Vsa birokracija, odobritve, sodniki, vpisi in priznanja … Kaj ni dovolj, da človek naredi nekaj res izjemnega, včasih celo edinstvenega in neponovljivega? Mora poleg vsega odrekanja in truda še plačati? Ja, mora. Ampak to niti ni tema tega zapisa. Tema je sveža slovenska izdaja Guinness World Records 2021 knjige, ki me je navdušila z naslovnico. Barvit, raznolik in razgiban kolaž v stilu posterjev, na katerem imate grafično prikazane npr. glasbene skupine, ki jih morate potem pravilno poimenovat. Tukaj je kup elementov in podrobnosti, ki seveda zelo površno namignejo, kaj vse nas čaka v knjigi. Zanjo je odgovoren Rod Hunt, ki mu je uspelo na naslovnico stlačiti kar 200 rekorderjev!

Vodilo pri izboru rekordov je tema Odkrij svoj svet in poleg tega, da so šli ustvarjalci oz. organizatorji res v temeljito odkrivanje vsega (ne)mogočega na svetu, so ob koncu vsakega poglavja dodali rekorderje v dvorani slavnih, večina je seveda zelo zanimivih osebnosti ter piko na i postavili res na konec. Pozivajo vas namreč, da tudi vi v posebnih izzivih postanete nekaj posebnega, torej rekorderji. Sicer pa so za objavo v tej izdaji obravnavali skoraj 33.000 prijav z vsega sveta, kar pomeni približno 90 rekordov na dan. Lahko rečemo, da je korona res ustavila svet, ne pa tudi poskusov podiranj rekordov.

Treba se je zavedati, da tu niso le človeški rekordi, ampak je morda tista najbolj prepričljiva rekorderka mati Narava, pa čeprav se bo kdo spet spotaknil ob dejstvo, da so v knjigi s pač zelo edinstvenimi rekordi planeti našega osončja, posamezne geološke značilnosti planeta Zemlja, nenavadni ali ekstremni vremenski pojavi, ampak hej – v času, ko govorimo in se zavedamo globalnega segrevanja, so vsekakor tudi ti rekordi pomembni in jih je treba prepoznat ter se zavedat vsega, kar prinašajo s seboj.

Ste recimo vedeli, da povprečno velik oblak kumulonimbus tehta toliko kot potniško letalo airbus A380? Ali pa, da imajo žirafe zgolj sedem vratnih vretenc – torej enako kot ljudje? Rekordno ali pač (naravno oz. evolucijsko) neverjetno? Meja je tanka, dojemanje pa odvisno od opazovalca. In če pomislimo, da se je cela zgodba začeli pisati tako, da je nekaj posameznikov zanimalo, katera lovna ptica v Evropi je najhitrejša in od leta 1955 do danes se je v glavah porodilo še mnogo takšnih in drugačnih vprašanj ter obenem tudi domislic.

No, slovenska izdaja je seveda pomembna ali pač zanimiva tudi zaradi slovenskih rekordov – v aktualni izdaji je vpisanih 18, pet novih, preostali so starejšega datuma, a še vedno držijo. S čim novim se torej lahko ponašamo Slovenci? Jadranka Smiljić in Anita Kac sta v Slovenj Gradcu recimo postavili rekord v kvačkanju, saj sta brez prestanka kvačkali kar 28 ur in 5 minut. Igor in Gal Okić sta prvi oče in sin, ki sta na isti tekmi v ragbiju zaigrala za reprezentanco in sicer lani na tekmi proti Slovaški, ki so je Slovenija prepričljivo dobila. Potem imamo tu še najhitreje pretečeni Londonski maraton s hula hop obročem, kar je sicer leta 2012 uspelo Sashi Kenney in sicer v času 5:05:57, bili pa smo tudi del (ženske) ekshibicijske nogometne tekme, na kateri je bilo zbranih največ narodov in sicer 53. Slovenijo sta zastopali sodnica Tjaša Misja in pomočnica sodnice Sara Mask. Tisti medijsko najbolj odmeven pa je zagotovo rekord Alenke Artnik in sicer najgloblji prosti potop s stalno obtežitvijo z dvojno plavutjo in sicer kar 92 metrov.

In ker se na tej strani največ ukvarjam s knjigami, nekaj malega pa tudi z glasbo, sem pobrskal za morda najbolj zanimivimi rekordi na teh dveh področjih:

največ zaporednih knjig, prepoznanih po prvem stavku in sicer je 15-letni britanski šolar Montgomery-Everard Floyd decembra 2019 pravilno prepoznal kar 129 knjig po njihovem prvem stavku, februarja letos pa vse skupaj nadgradil še z rekordom za najhitrejši čas prepoznave 10 knjig po njihovem glavnem liku – 11,15 sekunde,
Taylor Swift ima recimo rekord za največji letni zaslužek – 185 milijonov USD, še vedno drži rekord (sicer iz leta 2018) za turnejo z največjim izkupičkom v zgodovini ZDA in sicer 266, 1 milijona USD, poleg tega je imetnica rekorda za največje skupno število osvojenih Ameriških glasbenih nagrad – ima jih 29,
do časa zaključevanja knjige sta Shawn Mendes in Camilla Cabello držala rekord za največkrat pretočno predvajano skladbo (Senorita) na spotifyju in sicer so do 26. februarja 2020 (približno osem mesecev po izidu) zabeležili več kot milijardo predvajanj, v skupnem merilu pa je rekord v lasti Eda Sheerana, saj je bila njegova skladba Shape of You pretočena skoraj 2,5 milijardokrat, za rekord v največjem številu pretočno predvajanih skladb v zgolj 24-ih urah (skoraj 11 milijonov), pa rekord med moškimi spet drži Ed Sheeran, s pomočjo Justina Bieberja in skladbe I Don’t Care, medtem ko je na ženskem delu zmagovalka Mariah Carey s skoraj 12 milijoni zlajnane All I Want For Christmas
ima pa Ed Sheeran še en kar neverjeten rekord in sicer je njegova Divide turneja v dobrih dveh letih zaobjela kar šest celin, 255 nastopov si je ogledalo skoraj 9 milijonov obiskovalcev (najštevilčnejše občinstvo na glasbeni turneji – najbrž do takrat, ko bo Bob Dylan zaključil s svojo Never Ending turnejo, ki traja (najbrž rekordnih) 32 let), v blagajno pa je prinesla 776.2 milijona USD
in mogoče še kotiček za tiste z ostrejšimi ušesi – skladba Fear Inoculum skupine Tool je z 10 minutami in 21 sekundami najdaljša pesem, ki se je uvrstila na Billboard Hot 100 (na 93. mesto), video Bohemian Rhapsody je najstarejši glasbeni video z milijardo ogledov na youtubeu – posnet v samo štirih urah novembra 1975, je milijardo ogledov dosegel julija 2019 oziroma v starosti 43 let in 254 dni in še ena – sloviti Abbey Road se je po 49 letih in 252 dneh vrnil na vrh uradne britanske lestvice albumov – 31. januarja 1970 se je z vrha poslovil po kar 17 tednih kraljevanja, na vrh pa se je znova zavihtel 10. oktobra 2019.

Rekordov, takšnih in drugačnih ne manjka. Žal jih vsaj o knjigah med hitrim pregledom veliko več nisem našel, pa čeprav seveda tudi tu obstajajo najdebelejše, najmanjše, najstarejše, največkrat prevedene in najbolj prodajane ter z vsemi temi uspehi povezani rekorderji med avtorji, liki ipd.

Guinness World Records je zanimivo in kratkočasno branje, izhodišče za kakšen zabaven domač kviz in seveda morda spodbuda, da se tudi sami lotite kakšnega zanimivega rekorda. Osebno bi si želel – glede na to, da gre za slovensko izdajo, ampak je izdajatelj najbrž omejen s pravili lastnika licence; da bi bili slovenski rekorderji zbrani na enem kupu in da bi kakšnega bolj zanimivega morda tudi predstavili malo bolj na široko.

Učila International, 2020

Veš, mašina, svoj dolg

Esad Babačić je drugačen, poseben. Zanimiv. Starejši se ga boste spomnili iz punk novovalovskih časov in skupine Via Ofenziva, tisti malce manj starejši po stranskem liku desetnika v kultnem Outsiderju, mnogi ga poznate kot pesnika, pisca, razmišljujočega človeka, ki je imel svoj čas celo svojo radijsko oddajo, ki jo še vedno vsi poslušajo, pa čeprav je že dolgo ni več na sporedu. Z Esadom bova šla zdaj enkrat na tisto kavo, za katero se dogovarjava »še sto let«, preden se komu od naju kaj zgodi …

Esada sem, če dam na stran vse to in izpostavim tisto, česar še nisem omenil, spoznal, ko smo bili v eni od mojih prejšnjih služb medijski sponzorji akcije Verjemi v svoj koš. Takrat mi je dal priložnost, da sem obnovljeno košarkarsko igrišče v Fari na Dolenjskem za nekaj minut delil z Goranom Dragićem, enim naših najboljših košarkarjev vseh časov. Občasno se srečava, poklepetava o tem in onem in greva vsak na svoj konec.

V poletnih mesecih, ko sem mu čestital za rojstni dan in sva se že ne vem katerič začela dogovarjat za kavo, na katero še vedno nisva šla, je izšla tudi njegova zbirka esejev Veš, mašina, svoj dolg. Prebral sem jo in še večkrat jo bom. Niti ne vem, kaj naj vam rečem. Tisti, ki poznate Esada, njegov način pripovedovanja in razmišljanja, knjigo najbrž že imate in jo z veseljem prebirate. Vsi drugi pa … morda se odpravite na kakšno punk turo z njim, zavrtite si Proleterja, Mrtve igralce ali pa poglejte dokumentarec Vsak otrok je lep, ko se rodi. Prepričan sem, da boste prej ali slej v roke vzeli tudi tole zbirko esejev.

Eseji o takorekoč vsem. Vsem tistem, kar prevečkrat spregledamo, preslišimo, o čemer sploh ne ali pa nočemo razmišljati. Prerez mnogih desetletij. O raznašalcih časopisov, kot je bil njegov oče in ki te je z dostavljenim časopisom »ubil do naslednjega jutra«. Tako kot zapisuje že davno zbledele, prebeljene ali pa izginule grafite, s tako lahko pripoveduje o junakih in dogodkih, ki so bili vedno odrinjeni nekam na stran. O večnih talentih, ki niso nikoli zares zasloveli. Vsaj ne v vsem svojem sijaju. O Roku Petroviću in Draženu Petroviću, dveh športnih velikanih, ki sta imela svet na dosegu roke, pa jim je kruta usoda to preprečila. O Branetu Bitencu, pesniku in pevcu skupin Berlinski zid in Otroci socializma, ki ga, tako kot verz iz pesmi Možgani na asfaltu »Možgani bi res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, ljudje bi hodili mimo in se naslajali. Kreten bi rekli in se naslajali, kreten bi rekli in se naslajali!«, pogosto omenja. Z razlogom.

Seveda ne gre mimo punka in novega vala, »prekletih« članov Ekaterine Velike, Dunaja, Berlina in Splita, mehkega ć-ja v svojem priimku, mimo dobljenih in izgubljenih tekem, nikakor ne more brez domačega Vodmata, blokov, ulic, klopic in igrišč. Košarke. Akcije Verjemi v svoj koš. Verjemi. Verjemi v svoj koš, Luka je neverjeten esej, ki se vam bo vtisnil v spomin in čez dvajset let boste brskali po knjižnici, kdo je že zapisal nekaj res modrega o novem košarkarskem Mozartu?! Esad je bil. Tako kot je napisal čudovit esej o Kobeju Bryantu Črna mamba je rekla: Grem in kot je se je v drugih esejih ničkolikokrat poklonil nesmrtnemu Draženu. Žoge so okrogle, različnih barv in oblik, a za Esada se vidi, da je ena in edina prava tista za košarko. Ker verjame. Je verjel, pogosto naivno, romantično. Pesnik, pač.

Med nizanjem spominov je lahko zelo preprost, človeški, vsakdanji, proletarski (ali pač delavski) in spet drugič neverjetno filozofski, umetniški. Poezijo prelije v prozo, lahkotno, brez naprezanja. In tako kot uživamo ob košarkarskih čarovnijah Luke in Gogija, tako lahko uživamo ob prebiranju teh besedil. Okruški nekega časa in duha, včasih pozabljenega in drugič izpostavljenega, dandanes v očeh mnogih tedanjih akterjev predrugačenega, zlorabljenega. Vsi tisti, ki so bili na barikadah za boljše jutri, da bi se jutri lahko pet minut sončili v slavi, danes pa se prostituirajo.

Ampak ne Esad. On ima hrbtenico. Konec koncev je prav on napisal Zavčevo biografijo Trdobojec. Trd je boj, kdo je zmagovalec in kdo poraženec, se pogosto ne ve. Strah nas je. Strah poraza, zmage. Strah, da bi kdo na nas kazal na prstom ali kot lepo zapiše »pošten človek se v časopisu znajde samo enkrat«. Česa vse nas je strah in zakaj? Strah je tako ali tako v nas samih. Esej o trenutku – naravnost nepozabno branje. In kaj so trenutki proti večnosti? Ali pač – koliko je vredna večnost, če v njej ni niti enega, življenja vrednega trenutka?

Cankarjeva založba, 2020

Siddharta – Id20

20 let je minilo lansko leto od izdaje zagotovo enega najboljših prvencev v zgodovini slovenske glasbe, s katerim so nase opozorili znanilci nove dobe in zvoka rock glasbe – Siddharta. Dvajset let, nekaj ključnih kadrovskih menjav in mejnikov kasneje so prvenec ne le ponovno izdali, ampak tudi posneli. Rezultat?

Leta 1999 Siddharta niso bili več novo ime na sceni, saj so imeli za seboj že lepo število koncertov in tako, kot so se takrat otepali primerjav s Heroes del Silencio, so se jih kasneje z Rammstein in Laibach, a vseeno so takrat začrtali neko smer in v naš prostor vnesli svežino. Seveda me bodo nekateri potegnili za ušesa, češ o kakšnih znanilcih nove dobe govorim, saj so imeli recimo Big Foot Mama takrat zunaj že tretjo ploščo. Big Foot Mama so izšli iz zapuščine Sokolov, torej zelo bazičnega rock’n’roll zvoka, medtem ko so Siddharta krenili v neko povsem drugo smer. Saksofon takrat ni bil ravno običajen inštrument v rock glasbi, svoje pa so seveda naredila tudi besedila, recimo, da so bila takrat še ljudsko filozofska, a vseeno drugačna.

Poleg še danes prisotne četverice Tomi Meglič, Boštjan Meglič, Primož Benko in Tomaž Okroglič Rous (v času snemanja prvenca je imel status gostujočega glasbenika), sta bila tedaj v skupini še basist Primož Majerič in saksofonist Cene Resnik. Plošča je najprej izšla pri založbi McMillan, a so fantje po sporu z založnikom odšli na založbo Multimedia ter ploščo izdali še enkrat, z dodatno pesmijo Stipe.

Dvajset let kasneje imajo Siddharta za seboj enega najveličastnejših dogodkov – razprodan bežigrajski stadion, devet studijskih albumov (z vštetim Silikon Delta, a brez »izštekanih«, koncertnih itn.), ničkoliko koncertov, nagrad in priznanj, pa tudi kakšen neuspeh (naskok na tujino, ne najbolj uspešen poskus zavzetja stoženskega stadiona). Že med snemanjem albuma Nord, ki po mojem mnenju ostaja njihov najboljši in najbolj dodelan album, se je skupini pridružil izkušeni basist Jani Hace, leta 2008 pa odide še saksofonist Cene Resnik. Menjali so se producenti, management, založbe, ampak tisto čvrsto jedro ostaja. In če priznam, da me nista navdušili niti Ultra ali Infra, razmeroma hladen pa sem ostal tudi pri zadnji studijski plošči Nomadi, sem bil res radoveden, kaj lahko storijo s ploščo Id. Predvsem sem se bal, da je ne bodo »pokvarili«, saj kot rečeno – plošča je odlična.

Ploščo so šli tudi tokrat snemat s producentom Dejanom Radičevićem, ki je sodeloval že na snemanju prvenca, tisto ključno pa je – plošča je posneta v živo! In glasba gre v žilo. Kitare hrumijo, bas je gromski, saksofona ob kombinaciji subtilnih in izrazitih klaviatur ne boste pogrešali, Tomijev glas pa je seveda zrelejši in odločnejši. Zvok je, blago rečeno – brutalen. Plošča, ki je ne moreš in ne želiš poslušati drugače kot na glas, zelo na glas!

Bistvena razlika? Bas kitara oziroma Jani Hace. Pomislite na Cream in Jacka Brucea, ki je znal kitaro predstaviti kot solo inštrument. In to ob njegovem veličastvu Ericu Claptonu. Zavrtite si Weather Report z Jacom Pastoriusom, kakšno ploščo Stanleyja Clarka ali Marcusa Millerja, prisluhnite Hawkwind z Lemmyjem ali brez. Pomislite na razliko v zvoku na ploščah Metallice, glede na to, kdo je igral bas kitaro. Na eni strani imate dva tehnična mojstra, Cliffa Burtona in Roberta Trujilla ter na drugi strani sicer izjemnega Jasona Newsteda, ki ni slab basist in resnici na ljubo tudi priložnosti za dokazovanje ni dobil, a vseeno. Lahko bi še nekaj prostora namenil zapisovanju ključnih basistov v zgodovini rock glasbe, kamor vsekakor sodi tudi Jani Hace. Basist, ki dela razliko. (V Sloveniji jih je ob Janiju še nekaj, da ne bom komu delal krivice, čeprav na njegovi ravni po mojem mnenju ne.)

Prisluhnite posameznim delčkom, majhnim zvočnim draguljem v Pot v X in Siddharta, ki je prerojena mojstrovina sama po sebi, pa vrhunskemu solo vložku v Le Mavrica, ki ga lahko postavite ob bok največjim, neverjetni dimenziji zvoka v skladbi Farmer, pa »Steve Harris podpori« v Črnobelo, malenkostnim čarovnijam v Lunanai (brez Vlada Kreslina, seveda) in …, funky razigranim linijam v Nespodobno Opravilo ter še poplavi drugega, kar bo kdo z ostrejšimi ušesi in tehničnim znanjem glasbe seveda kirurško seciral in analiziral.

Takorekoč ni skladbe, kjer ne bi slišali ali vsaj začutili drugačnega bas zvoka. Koliko enih skritih zvokov je to, ki se jih sploh ne zavedate, a če jih vzamete stran, dobite nekaj osiromašenega. Večplastnost, skrbni poudarki, kakšen solo izpad, ne le »sobivanje« z bobni, ampak enakovreden inštrument in zlitje v to zares veličastno celoto.

Id20 je plošča in je zvok, iz katerega bi morali Siddharta izhajati v prihodnje. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič slišal tako razigrano in iskreno ploščo, za katero imaš občutek, da so jo posneli mulci pri dvajsetih, v katerih vre ogenj rock’n’rolla in ki se jim, domače rečeno, j**e za vse, želijo pa s to ploščo spremeniti svet. Vse velike skupine, po katerih se radi zgledujejo v načinu razmišljanja in delovanja, so se na neki točki začeli vračati h koreninam – na svež način, a vseeno h koreninam. To je tisto, kar je prepričalo na prvo poslušanje in dejstvo je, da so tu pesmi, ki bodo ostale in se jih bomo spominjali še dolga leta. Id je odlična plošča, ki pravzaprav ne potrebuje sprememb, a je vseeno zares vznemirljivo slišat to osveženo in obogateno različico, tj. Id20. Koncerti Siddharte me niso nikoli navduševali, a če se v bližnji prihodnosti odločijo tole ploščo odigrat v celoti, jih grem z veseljem poslušat.

Nika Records, 2020

Evforija

Evforija Petre Vladimirov je posebna knjiga in o tem, kako in zakaj, pove že njen podnaslov. 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja. Mogoče zato, ker to ni le še ena knjiga o teku, pa tudi zgodba o premagovanju fizičnih in psihičnih meja, ampak knjiga o življenju. Življenje pomeni iti naprej, ne glede na vse padce in prepreke. Življenje pomeni pobrati se, dvigniti glavo in iti naprej.

Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, je sicer zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja. In tako Evforija ni le knjiga o spopadu z eo najtežjih tekaških preizkušenj, ampak vzporedno tudi pripoved o tem, kako iz Kranja na morje, natančneje v Piran, ženeš skupino problematičnih najstnikov, peš. Približno 170 kilometrov, kjer vidiš skoraj vse lepega in posebnega, kar nudi Slovenija. S kakšnimi preprekami in težavami se soočiš tam, kako jih rešuješ in kako ti dajejo moč za siceršnji vsakdan, ki je vse prej kot preprost.

V prostem času teče, turno smuča in vesla. Potuje. Tek je očiščenje in način življenja in ko je na »običajnih« tekih izpopolnila svoje življenje, si je vedno znova zadajala nove in večje izzive. Med njimi tudi Evforija (izvirno Euforia dels cims oz. Evforija vrhov), 233-kilometrska preizkušnja v Pirenejih, v žepni državici Andori. Že sam zemljevid na prvih straneh vas osupne, kako lahko ena država na takem majhnem področju ponudi toliko neverjetnih vzponov in resnično zahtevno preizkušnjo. Eno najzahtevnejših, ne le v Andori. Tudi ne v Evropi, ampak kar na celem svetu. Pot ni označena in tekači so odvisni od GPS-sledi. 20 tisoč višinskih metrov navzgor (in seveda tudi navzdol) so posledica kar petih vzponov na 2900 metrov (torej nad višino Triglava) in kar 32-krat (!) nad 2500 metrov, kar preseže vse slovenske dvatisočake. Strmi odseki, prepadne poti, ferate, veter, mraz, dež.

Leta 2017 se je Petra tja odpravila prvič in zaradi zloma noge (od treh kamnov ji je en zlomil mečnico, druga dva pa sta ji poletela mimo glave, ko se je na srečo sklonila, da bi pogledala, kaj je z nogo!) kaj hitro tudi zaključila. In če bi komu drugemu ne ravno preprost zlom noge ne le vzel, ampak kar ubil voljo in željo že do teka, kaj šele do tako ekstremnih preizkušenj, Petra ni te vrste človek. Leta 2018 se je – tudi tokrat s partnerko in sotekačico Žano Andreevo, vrnila. Poravnat račune, končat zgodbo.

233 kilometrov, v petih dneh. Zdi se nemogoče.

Avtorica pot opisuje brez olepšav. Sami začutimo žulje na podplatih, odrgnine na stegnih, iščemo grmovje, kjer bi se lahko olajšali, uživamo v čudovitih razgledih, se zbegano orientiramo po brezpotjih in upamo, da nam na nogo (ali glavo) ne prileti kakšna skala. Zlahka (ker papir pač prenese vse, človek veliko manj) postanemo del te ekstremne karavane, se hahljamo ob zabavnih dialogih in dovtipih, obujamo spomine na takrat grozno težke, zdaj pa smešno lahke treninge, si predstavljamo imenitne obroke, o katerih lahko le sanjamo in smo na koncu veseli, srečni, ponosni, pač – evforični, ko pridemo v cilj. Pa čeprav je cilj, kot v duhu Nejca Zaplotnika, pravi avtorica »… le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot.«

99 ur, 37 minut in 22 sekund. Nepredstavljivo.

Po drugi strani, ko pomisliš, da je to storil nekdo, ki ima za seboj pretečen Velebit, maraton po zamrznjenem Bajkalskem jezeru pri -12 stopinjah Celzija, 260-kilometrski tek v 76 urah po morskem dnu Bele puščave v osrčju Sahare, se ne boji Himalaje, kot tudi ne divjih poti po gorah Rusije, Kirgizije in Tadžikistana, pa še bi lahko našteval. In s tem seveda ne zmanjšujem niti zahtevnosti Evforije in še manj veličine dosežka, ampak predvsem opozarjam, da to pač ni nekaj, kar se odločiš z danes na jutri.

Evforija pač ni le tek. Plezanje in plazenje, tudi po vseh štirih, tek in hoja, ješ bolj malo, spiš še manj. Oziroma nič. Hitro se izgubiš in težje spet najdeš. Vsaka napaka je lahko usodna – trenutek nepozornosti, napačen korak. Govoriš, preklinjaš, se prepiraš, duhovičiš, se tolažiš in spodbujaš. Včasih potrebuješ čas zase in spet drugič nujno potrebuješ nekoga blizu. Še kako pomembno je v takih trenutkih poleg mirne glave ohraniti tudi smisel za humor. Sodeč po prebranem, ga avtorici ne manjka.

Evforija je preizkušnja, zelo podobna življenju. Preizkušnja za telo in duha.

Založba UMco, 2019

Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Jakob J. Kenda je zanimiv človek in če bi pred nekaj leti zanj rekli, da je v prvi vrsti prevajalec in pohodnik, nikoli pa pisatelj, se je v zadnjih letih vse to prepletlo. Tik pred izidom je namreč njegova nova knjiga o ponovnem odkrivanju slovenske (planinske) transverzale, ta čas pa lahko njegov izbrušen način pisanja in razmišljanja spoznate v tej imenitni knjigi, v kateri je zelo osebno popisal svoje popotovanje po 3500 kilometrih dolgi Apalaški poti.

Slovita Apalaška pot ne nosi zaman naziva »mati vseh poti«, saj je tako zaradi dolžine kot tradicije in zahtevnosti vsekakor na vrhu seznama izzivov vseh tistih, ki radi hodijo. 3500 kilometrov prek 14 ameriških zveznih držav na vzhodni obali, seveda so v ospredju sloviti Apalači in za kar 142 kilometrov vzponov (kar je enako 16 vzponom na Everest z nivoja morske gladine). Pešpot je vse prej kot prijazna do še tako izkušenega popotnika, urejenih naselbin ni na nekaj kilometrov, ampak bolj na nekaj dni in v divjini lahko srečaš marsikoga in marsikaj.

Zakaj bi se torej družinski človek, ki ima urejeno življenje in vse pod nadzorom, odpravil na takšno pot? Resnici na ljubo se na tovrstne poti in romanja ljudje odpravljajo v iskanju nekega višjega smisla oz. samih sebe. Podobno, kot sem pisal v opisu knjige Evforija – tudi to pač ni nekaj, za kar se odločiš z danes na jutri, v nahrbtnik zmečeš tisto najbolj nujno, kupiš letalsko vozovnico in greš. Avtorju nabiranje kilometrov seveda ni neznanka in po prebranem je možno sklepati, da si je pač v življenju postavil zares velik izziv, večji od česarkoli doslej.

In prav zato, ker je njegovo življenje urejeno in ima smisel, ta knjiga ni toliko odkrivanje samega sebe (čeprav tudi zelo osebnih misli in zapisov ne manjka, predvsem v tistem obdobju, ko sta ga obiskala otroka), ampak odkrivanje Amerike. Popolne države, v kateri se cedita med in mleko in ki je zibelka demokracije. Ne, tudi takšnih direktnih zapisov v knjigi ne pričakujte. Pričakujte realen zapis o Ameriki, ki je nekaj povsem drugačnega od turističnih vodičev, do zadnje podrobnosti izpiljenih promocijskih filmov ali scenaristično popolnih resničnostnih šovov. To je Amerika!

Pričakujte iskren prvoosebni zapis in pogled na Ameriko, kot jo lahko vidi in spozna le tisti, ki jo je videl, spoznal in doživel na tak način. Apalaška pot je bolj potopisni roman kot tipičen obračun s samim seboj in življenjem. Avtor je imel možnost spoznati in posledično razgaliti Ameriko na nesenzacionalističen način – stanje duha, običaje n navade (predvsem popotniške in življenjske) ter seveda ljudi, ki jih je na svoji poti srečeval. Zelo samostojna in drugačna popotnica Marnie, pa abrahamovec Bullet in Kevlar, če omenim le tiste, ki so tudi v knjigi pustili pečat in od katerih bi vsak od njih lahko dobil svojo knjigo. Težko bi našel bolj zanimive in predvsem pristne ljudi, ki so se kazali v dobrem in slabem, predvidljivem in nepričakovanem.

Tako, kot jo je dobil oziroma si jo napisal Jakob J. Kenda oziroma Šulo Zverina, kot si je svoje apalaško-popotniško-gorjansko ime prislužil s pomočjo otrok, obreda in sopotnikov ter seveda svojega karakterja. In ne glede na vse težave, s katerimi se je spopadel na večmesečni poti, je avtor (p)ostal zanimiv, kulturen, čuječ in prijeten bratsko-očetovski lik, s katerim bi šel človek prav z veseljem pohajat. Po Sloveniji, Evropi, Ameriki ali pa kar po svetu.

Veselim se že prihajajoče knjige o Transverzali …

ISPO, 2018

Ne sprašujte za pot (Blodnik po Istri)

Če v lanskem letu niste opazili vsaj kakšnega zapisa na temo knjige Ne sprašujte za pot, s podnaslovom Blodnik po Istri oziroma tistim družbeno sprejetim #blodnik, imate sedaj seveda odlično priložnost, da to popravite. Knjiga je imela odlično izpeljano promocijo in če česa, sem se bal, da se okoli knjige ustvarja prevelik halo in da bo knjiga en velik dolgčas.

Tri avtorice – Teja Kleč, Tamara Langus in Agata Tomažič, za nameček pa še ilustratorka Milanka Fabjančič, bi pravzaprav lahko potrdile vsaj tisti pregovor o babicah in kilavem detetu. Kakšen bolj zloben bralec pa bi bil lahko celo prepričan, da bo po branju knjige, ki so jo zakuhale štiri ženske, nad njim ves čas deževen oblak, ki ga bo spremljal na vsakem koraku. Pa ni tako, niti približno.

Teja Kleč je grafična oblikovalka, Tamara Langus komunikologinja in strokovnjakinja za družbena omrežja, Agata Tomažič pa novinarka in pisateljica. Obenem so prijateljice, ki rade potujejo, odkrivajo in se zabavajo. In ko so na neki točki v Červarju, ki ga imamo seveda vsi v spominu iz časov sindikalnih prikolic in dopustovanj, ugotovile, da Slovenci ob vsaki priložnosti res vzklikamo »Istra je naša!«, ampak v resnici Istre sploh ne poznamo. Z izjemo zloglasnih turističnih kampov, kakšnega nočnega kluba, kjer smo izpovedali prvo (počitniško) večno ljubezen in seveda obujanja spominov na čase, ko je bila Istra res še naša in so tja drle reke Slovencev.

Mnja, torej Istra je veliko več kot Umag, Poreč, Novigrad, Mareda, Červar, Plava laguna, Stella Marris in kar je še teh istrskih zvezd stalnic, ki jih zna našteti vsak, rojen nekje do leta 1990. Vsi vemo, da je morje toplo, ni pa čisto. Ravno tako vemo, kako je s higieno v kampih in pod katero drevo postaviti šotor. Nekomu nekje ždi celo spomin na kakšen fin obrok v ustrezno oglaševani restavraciji ob cesti in potem se neha. Ko boste prebrali #blodnik, boste pravzaprav spoznali, da je Istra vse drugo, samo to ne. Tisti prav duh Istre, tiste najbolj nore zgodbe se pravzaprav skrivajo v notranjosti polotoka.

In prav te neznane kraje so šle v roku leta dni obiskovat, spoznavat, odkrivat, o njih razmišljat in zapisovat Teja, Tamara in Agata. Vsaka v svojem slogu, s svojim videnjem in čutenjem. Izgubili boste občutek za čas in ne boste vedeli, ali ste v letu 2020 ali morda 1973, 1985 oziroma enkrat nekoč. Oprema se ne spreminja, ljudje tudi ne, ponekod z izjemo denarne valute niti jedilniki ne. Kar ni nujno slabo. Ni pa tudi vedno dobro. Ampak Istra je nek duh, nekaj drugačnega, kar boste morda doživeli še v kakšni ribiški vasici v Dalmaciji, pa vendar ne toliko vsega.

#blodnik je zabavno branje. Poučno. Izvedeli boste kaj o naravi, zgodovini in kulturi. Mimogrede vam bo postreženo s kakšno avtohtono jedjo ali pijačo, na stenah boste prepoznavali obraze (lokalnih) junakov. Včasih vas bo domišljija popeljala nekam daleč stran. Tudi avtorice so se izgubile – tako in drugače. V sanjarjenjih, alkoholni omami, nepričakovanem razvratu (malce pesniškega pretiravanja), razmišljanjih in nepričakovanih pustolovščinah. Včasih pa celo na poteh, ker jih na zemljevidu ali navigaciji pač ni. Čeprav so.

#blodnik je klasika. In če bi vam moral priporočiti eno knjigo za na dopustniško branje (ne nujno v Istri), bi bila to ta. In če bi med stanjem v nekajkilometrski koloni na istrskem križu ali pač tam nekje, želel kaj brati med prestavljanjem iz prostega teka v prvo predstavo ter premikanjem za tri metre, bi bila to prav ta knjiga. In potem bi najbrž poiskal prvi možni izvoz in šel iskat kakšnega od opisanih krajev.

Društvo za dolgovezenje, 2019