(brez naslova)

Mongolske pege

Zoran Predin je odličen pripovedovalec zgodb, kar seveda vedo vsi ljubitelji njegove glasbe in še bolj obiskovalci koncertov. Lahko rečem, da me novica o pisanju romana ni presenetila, ampak sem se predvsem vprašal, zakaj je čakal tako dolgo?

Mongolske pege so roman, ki bralca preseneti – tako z zapletom, liki, njihovo usodo, res imenitnim prepletom, pa vsemi podtoni in predvsem tempom. Poplava likov, prizorišč, humorni dialogi vas bodo prikovali h knjigi in branju, saj vas bo seveda zanimalo, katerega od junakov boste spremljali v naslednjem poglavju in še bolj – kakšna bo njegova usoda. Obenem je knjiga zelo »predinovska« – zaplet, pogosto poln naključij, nenavaden preobrat, za katerega se zdi, da ga je spisala usoda in polno dovtipov, prebliskov, filozofskih iskric in poetičnosti.

Glavnega junaka Mongolske pege nimajo. Zelo dolgo boste čakali tudi, da boste prišli do naslovnih mongolskih peg in njihovega pomena. Lahko bi rekli, da je glavni junak družina Dimec, ki jo začnemo spremljati v času turških vdorov sredi 16. stoletja in jo spremljamo skozi desetletja in stoletja burne slovenske zgodovine vse do leta 2018. Morda bi lahko rekli, da je glavni junak vodnjak, pri katerem se vse skupaj začne in okoli katerega se vse skupaj vrti. Še boljše bi bilo, če bi rekli, da je glavni junak zlat prstan s smaragdom … ali pa zelene oči, ki jih ima le 2 % prebivalcev na svetu in kar 20 % Turkov.

Priznam, da sem si sprva zelo težko predstavljal, kako bo Predin speljal in združil zgodbo. Začne se, kot rečeno, sredi 16. stoletja med turškimi vdori na slovensko ozemlje in že v naslednjem poglavju smo v času po drugi svetovni vojni. Sprva se mi je zdelo, da kakšno zgodbo predolgo snuje in jo prehitro oz. nenadno zaključi. Potem sem ugotovil, da bi v nasprotnem roman lahko imel trikratni obseg in bi ga ob bok postavili aktualni Follettovi trilogiji, roman pa zato neke posebne dodane vrednosti ne bi imel. Kjer je potrebno, gre v podrobnosti, drugje še tako razburljivo šahovsko partijo lahko v dveh potezah konča s šah matom.

Roman bo vsekakor zanimivo branje za vse, ki so kakorkoli (ekstremno) opredeljeni, saj se bodo po prebranem vseeno malo zamislili, kdo so in od kod prihajajo. Še tako zaveden in veren »novokomponirani domobranec«, član stranke Slovenijo Slovencem (in mislim, da oznaka SS ni naključna!), ki prezira vse neslovensko, je lahko potomec Turkov, njegova žena, sicer kočevska Nemka, pa vnukinja partizanskega generala, ki jih on tako zelo prezira in črti. Brezbožneža je lahko spočel sam škof, indijanski poglavar postane zapit in propadel kavboj, kulisa popolne družine skriva razvaline in ruševine prevar in zlorab, pogumen turški vojak, strah in trepet cele Evrope, pa je lahko prikrit gej. Zgodovina Slovenije na dobrih 170 straneh, pa naj bo napisano komu všeč ali ne. Črno, bele in rdeče ter vsi odtenki vmes, pa seveda ogromno zelene.

Vse te preobrazbe, razkritja, obračanje proti vetru, oportunizem in iskanje svojega prostora v nekem času, nam je seveda vsem še kako znano. Tudi Zoranu Predinu. V romanu je zagotovo tudi nekaj avtobiografskega. Odraščanje v povojnem Mariboru, »indijanci«, upiranje in koketiranje s političnimi opcijami, iskanje in odkrivanje samega sebe. Hrepenenje in ljubezen, skrita, prikrita ali iskrena. V celem romanu pravzaprav ni junaka, ki bi bil brez madeža. Vi poznate kakšnega?

Ne morem mimo zanimivih uvodov v poglavja, ki nam vsaj malo namignejo, v katerem obdobju bomo in kaj se bo dogajalo. Zanimiva dejstva, statistika, zgodovina, običaji, … Predin seveda ni mogel mimo glasbe in literature – tu poklon Arsenu Dediću, tam navajanje Bulgakove klasike Mojster in Margareta, pa Lidija, ki piše pismo v vojsko in izrazi, ki si jih zlahka predstavljam kot naslove njegovih pesmi, npr. Vitez zlomljene karnise ali pa Poglavar električnega kabla.

Predin je z Mongolskimi pegami letvico postavil precej visoko. Kaj drugega od njega sicer ne bi niti pričakoval, saj ni eden tistih ustvarjalcev, ki bi bil zadovoljen s povprečnim, ampak hoče vedno najboljše. Lahko rečem, da mu je (tudi) v tem primeru uspelo.

Založba Litera, 2020

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti.

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Reformatorji v stripu

Ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je podnaslov novega zanimivega knjižnega izdelka, pod katerega moramo kar enakovredno podpisati tri ustvarjalce – glavnega pisca Boštjana Gorenca – Pižamo, ilustratorja Jako Vukotiča in Kozmo Ahačiča.

Tisti, ki vas je navdušil Cankar v stripu, zagotovo ne boste ostali hladni ob Reformatorjih v stripu. Reformacija in reformatorji sodita med tiste pojme, ki so jih vsaj moji generaciji vbijali v glavo z besedami »To morate znati kot poštevanko, tudi če vas kdo prebudi ob treh ponoči«, torej Primož Trubar Abecednik in Katekizem, 1550, Adam Bohorič, prva slovenska slovnica Zimske urice, 1584 in istega leta še Jurij Dalmatin in njegov, a bolj pomembno, slovenski prevod Svetega pisma. Še znam. O reformatorjih me je spraševala tudi moja petošolka (ki sem ji v roke potisnil omenjeni strip), medtem, ko je devetošolec nanje že pozabil (žal zelo trendovsko pozablja tudi na bogastvo in lepoto slovenskega jezika, za katerega so se zgoraj omenjeni možje borili pred skoraj petsto leti).

Stripovski del je tako v prvi vrsti namenjen mlajšim bralcem, saj je v Pižaminem slogu napisan precej poljubno, dovolj informativno in poučno ter seveda zabavno, tu pa tam tudi zabeljeno s kakšno zabavno domislico ali nenavadnim dodatkom (recimo Yodo). Primož Trubar v stripu sicer nastopa bolj kot stranski lik in ima – ena od teh zabavnih domislic, tudi svojega »dvojčka«, Jakoba Heerbranda, sicer Dalmatinovega mentorja, glavna sta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Njuni življenje, šolanje in potem delo ter seveda zelo prepleteno ustvarjanje in sodelovanje, saj je Bohoričeva slovnica pravzaprav nastala kot ena od posledic Dalmatinovega prevajanja Svetega pisma. Osebno mi je zelo všeč, da je v samem stripu kar nekaj zapisov v takratni slovenščini, ki je seveda še močno drugačna od današnje in ki je mestoma težko berljiva. Prepleta se predvsem z latinščino in nemščino, a je seveda vse bolj izrazita naša. Danes si je kar težko predstavljati pred kako težkim opravilom so se znašli tedanji učenjaki in misleci, ko so pripravljali prevode, zapisovali pravila in čeprav so imeli seveda oporo obstoječih drugih prevodov in jezikovnih pravil, so opravili pionirsko delo, ki se je desetletja in stoletja kasneje popravljalo, dopolnjevalo in nadgrajevalo. Proces, ki pravzaprav traja še danes. Nekaj, nad čemer skrbno bdi tudi Kozma Ahačič in kar odlično v svojih delih prepleta prav Boštjan Gorenc.

Mimogrede – ste vedeli, da je celoten naslov Bohoričeve slovnice pravzaprav Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici in da je napisana v latinščini? In če ne veste, Kozma Ahačič je s pomočjo Boštjana Narata (Katalena) ob 100-letnici napisal himno Poljanske gimnazije, skupina Sfiltrom pa je odlično uglasbila njegovo Balado o grobarju.

No, za vse tiste, ki v samem stripu ne bodo našli zadostne globine ali pač širine (ker je strip pač preprost in namenjen mlajšim), sledi odlična spremna beseda omenjenega Ahačiča, ki na nekaj straneh zelo jasno razloži pravzaprav vse tisto, kar vsaj meni v šoli niso. Pa sem imel odlično profesorico slovenskega jezika in zgodovine. V kakšnih pogojih so delovali in ustvarjali, kakšen vpliv na prevajanje in izdajanje omenjenih reformatorskih in za Slovenijo pomembnih del, je imela takrat slovenska Cerkev in kakšno avstrijska, torej nemška oblast. In zato je še toliko bolj pomembno, da se teh zgodb zavedamo in jih poznamo. Bili smo 14. država z natisnjenim celotnim Svetim pismom v lastnem jeziku in celo na 9. mestu med narodi z lastno slovnico oz. sodobnim slovničnim opisom. Reformacija je bila za naš jezik renesansa in brez nje tudi kasnejše romantike ne bi bilo, dandanes pa seveda ne tega zapisa, niti kakšnega drugega, veliko pomembnejšega.

Lahko v bistvu rečemo, da je delo Reformatorji v stripu za razumevanje razvoja slovenskega jezika podobno pomembno kot delo samih reformatorjev (Trubar, Bohorič, Dalmatin in drugi) in da se predvsem pomembnosti slednjih vse manj zavedamo odrasli, otroci pa sploh ne. In prav zato je ta strip tako zelo pomemben in ga res toplo priporočam.

Škrateljc, 2020

Tek na robu živčnega zloma

Knjiga Lucijana Zalokarja je nekaj posebnega – lahko bi jo postavili ob bok Ruglju, McDougallu in celo Murakamiju. Že iz naslova je seveda jasno, da ne gre za knjigo »samo« o teku, ampak tudi o življenju, preizkušnjah in načinih, kako se s tem spopasti. Nam je pri vsem skupaj tek lahko v pomoč in obratno – ali nas naš način življenja lahko požene v tek, morda celo v beg?

Zalokar, izredno uspešen atlet (tekač) v mladinskih selekcijah, sedaj pa razmišljujoč novinar in pisec, pravzaprav piše o vsem tem. Eksistenci, prepletu življenja in teka. Knjigo je pisal v času prvega koronskega vala v prvi polovici leta 2020, sam sem jo prebral nekje blizu vrhu drugega vala jeseni 2020, ko sem se pripravljal, da odtečem svojo prvo maratonsko razdaljo. Vem, kaj mi je tek v minulih šestih letih, odkar bolj aktivno (rekreativno, seveda) tečem, dal. Ali je tek užitek? Je, tam nekje do desetega kilometra. Ali je tek mučenje? Je, tam nekje od 15. kilometra dalje. Sem pretekel maratonsko razdaljo? Nisem, še. Sem se pa iz tega svojega prvega poskusa veliko naučil. Recimo, da je lahko glava na pravem mestu, ampak tečeš z nogami in če noge v življenju še niso pretekle več kot 25 kilometrov v kosu, jih bodo naenkrat tudi 42 precej težko. Če si za nameček zadnji mesec treniral manj, kot bi si želel, pa sploh.

Tek je zdravilo. Osama in omama. Zame osebno čas, ko sem lahko sam s svojimi mislimi. Čas, ko se pogovorim s sabo, se sprem, pomirim in pridem do mnogih zaključkov. Med teki dobivam odlične ideje, ki jih potem v naslednjih kilometrih razdelam in jih ob prihodu domov zapišem. Med teki marsikaj sklenem in se trudim tega držat. Naj gre za partnerski odnos, družinska vprašanja, vzgojo otrok, službene zadeve, odnose s prijatelji, kaj si želim početi, lahko premlevam o knjigi, ki sem jo prebral, filmu ali seriji, ki sem si jo ogledal ali plošči, ki sem jo poslušal. Včasih me preplavijo spomini in doživljam nenavadne »flashbacke«, kje in s kom sem bil ter kaj vse sem doživel. Tek je pač nek svoj svet, moj svet, v katerem se najboljše počutim, ko sem sam.

Ampak, kakšno vezo ima to z Zalokarjevo knjigo? Mogoče nobene, mogoče vse. Zalokar namreč opisuje, kako je v času prvega vala zdravo pamet ohranil s kombinacijo teka oz. rekreacije, dela in pisanja magistrske naloge. Mnogi smo bili v podobni vlogi in če greste na tek ali sprehod, boste videli ali ogromno ljudi, ki se rekreira in približno enako število tistih, ki jim je v tem času postalo še bolj vseeno in najbrž s težavo prisopihajo v 1. nadstropje. Izgubljali smo službe in se spopadali z novimi izzivi, oživili kakšen star hobi ali se odločili izpolniti že skoraj pozabljeno obljubo.

Lucijan Zalokar, uspešen srednjeprogaš, večkratni prvak in rekorder, udeleženec mladinskih, članskih in enega članskega evropskega prvenstva, začne počasi. Knjigo razdeli na 8 poglavij, 8 tekaških stez, kjer nam oriše na srečo dopuščeno rekreacijo v času prvega vala, nas popelje v zgodovino in postane nekoliko bolj strokoven, ko nam na sicer zelo poljudno razloženih primerih razloži, kako so trenirali najboljši. Kakšne so razlike, kakšni rezultati in zakaj je pravzaprav nemogoče različnim atletom predpisati enak način treninga, saj je vsak atlet drugačen, poseben in edinstven. Nekje so noge, drugje glava, morda pljuča ali srce, regeneracija ali še kaj drugega. Tek se je skozi desetletja razvijal in tako izvemo, da so celo rivali v nekem obdobju, ki so drug drugega gnali v doseganje novih rekordov, trenirali na povsem različne načine. Vstran od teka ali pač z njim povezano, se poda tudi na polje filozofije, saj je tek tudi bolečina. Trpljenje. Sartre, Nietzsche, sodobni nevrologi in vsi, ki so bolečino spoznali na vse (ne)mogoče načine. In potem spet nekoliko boljše razumeš dogajanje v lastni glavi. V drugem delu nas Zalokar popelje na lastno pot, ki je vključevala zahteven supermaratonski tek in pa udeležbo na državnem prvenstvu v atletiki na 800 in 1500 metrih, njegovih nekdaj paradnih disciplinah. Tri ključna poglavja nosijo naslove Noga, Um in telo ter Kako stokam, ko stokam med tekom.

Vzdih. Izdih. Zavzdih. Preden sem se tisto soboto podal na 42.195 metrov dolgo progo po Ljubljani, sem imel za prebrat morda še deset strani. Zjutraj sem se prebudil z idejo »Hočem. Zmorem. Bom.«. Prepričan v uspeh. Pa tudi z bolečino v nartu leve noge – prav ta noga je bila leto dni nazaj z nategnjenimi ligamenti v gležnju za dolgih šest tednov ujeta v longeto in če bi še decembra poslušal zdravnika, sploh ne bi več tekel. Stokal sem, zadnjih sedem kilometrov vse glasneje in vse bolj obupano. Um me je še vedno prepričeval, da zmorem in da bom. Spomnil sem se na prebrano, naj v trenutku, ko bo hudo, malo pojačam tempo in si zadam cilj še dvajset minut teka. Tako blizu, pa tako daleč. Nogi se z glavo nista strinjali. Preprosto ni šlo. In kot avtor lepo zapiše – tu ni naključij. Veliko je odvisno od dnevnega počutja, kaj si jedel in kako spal, kakšne so temperature …

In čeprav sem, za razliko od Zalokarja in mnogih (predvsem srednjeprogaških) tekaških velikanov, ki so predstavljeni v knjigi, zgolj povprečen rekreativec, sem se naučil, da vsakemu padcu sledi dvig. Odvisno od posameznika, seveda. Lahko se predaš, dvigneš roko in pozabiš na vse skupaj. Vsak poraz je super in dragocena izkušnja za naprej, ki jo lahko preneseš na katerokoli polje življenja. In če je Zalokar citiral EKV in del njihove pesmi Zemlja, si bom jaz za to priložnost sposodil citat Metallice iz pesmi Broken, Beat & Scarred »You rise, you fall, youre down then you rise again, what don’t kill you will make you more strong.« To je tek, to je življenje.

Knjigo lahko postavim ob bok mnogim domačim in tujim tekaškim knjigam, ki so več kot le to, torej zapis o nekem teku, ampak se v njej prepleta pravzaprav celo življenje. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo želel napisati vsak razmišljujoči in pišoči tekač in seveda obvezno čtivo z vse prej opisane tekače.

UMco, 2020

Sveta noč, zgaran na moč

Adam Kay je nazaj! Avtor uspešnice Tole bo bolelo, ki je bralce sicer razdelila na dva pola, se vrača z novo zbirko dnevniških zapisov, ki so nastali v času njegovih božičnih (in silvestrskih) dežurstev. In kot izvemo ob koncu, je v pripravi tudi že Kayjeva anatomija, po prvencu pa BBC snema TV-serijo.

Tole bo bolelo, dnevniški zapisi mladega, nadobudnega, utopičnega in z leti vse bolj prizemljenega zdravnika Adama Kayja, ki je naposled opustil zdravniški poklic, so razkrili marsikatero napako v britanskem zdravstvu. No, kot sem že takrat zapisal, tudi našo serijo Naša mala klinika je Marko Pokorn pisal na podlagi številnih lastnih izkušenj v beli halji, pa se nam je zdelo nemogoče. Sam sodim v tisto skupino, ki ga je knjiga zabavala. Saj ne, da sem se nemalokrat prijel za glavo in nejeverno buljil ob res nemogočem zapletu, ampak njegov humorni slog, opombe in komentarji so knjigo pač naredile zabavno. Mnogim drugim se je vse skupaj zdelo pretirano, za lase privlečeno in nemogoče.

Kay seveda vseh nabojev ni porabil že pri prvem streljanju in čeprav je krenil na uspešno pot komika in pisca scenarijev, bo slabo desetletje njegove zdravniške kariere očitno tista kura, ki bo nosila zlata jajca. Piko na i v prvi knjigi je vsekakor postavil z objavo zapisa in pozivom o tem, kako žalostno je stanje v britanskem zdravstvu in če pomislimo na vse, kar se v zdravstvu dogaja v trenutnem »korona času«, nam je seveda jasno, da so težave povsod, manjše ali večje. Tudi sam imam nekaj sorodnikov in znancev, ki so zaposleni v zdravstvu in zgodbe, ki jih poslušam … no, niso za v knjigo, nikakor pa niso za pozabit. Sploh, ker se bodo nekateri, ko bo vsega tega konec, spet trkali po prsih in si pripisovali zasluge, ljudje pa dobesedno srečujejo sami sebe. Žalostno.

Božič je prav poseben praznik. Za mnoge največji, za druge pač le praznik. Za tiste, ki ne delajo v zdravstvu, dela prost dan, ki ga namenijo druženju, predvsem z družino in obdarovanju. Žal je za tiste, ki so sami, pogosto tudi boleč opomin in vse, kar se dogaja okoli njih, dodaten sprožilec, da morda storijo usoden korak. Za vse tiste, ki delajo v zdravstvu (in ne le v zdravstvu, da ne bo pomote!), pa pogosto pač le še en delovni dan. Morda ga bodo kako začinili, a zdravniški poklic od večine terja profesionalnost in zbranost.

Adam Kay je eden tistih »srečnežev«, ki je bil dežuren šest zaporednih božičev, med leti 2004 in 2009 je lahko pozabil na slasten božičen obrok, odpiranje daril, druženje z družino (ali zgolj s partnerjem) in vse drugo, kar božiču pripada. Resnici na ljubo, ga niti ni toliko motilo, da tega dne ni mogel preživeti z družino, bi bil pa z veseljem prost in s partnerjem. Tako je v različnih bolnišnicah, v različnih funkcijah, doživljal marsikaj. Kot je lepo zapisano – bolelo je tudi za božič! Tista največja sreča, da je na svet pomagal kar nekaj otrokom, je seveda nepopisna. Zgodilo se mu je tudi to, da je bilo treba kakšno nosečnost prekiniti. Pa kakšna ni šla, kot so si želeli – npr. možnost rojstva dvojčkov v različnih letih. Med branjem boste izvedeli tudi, v kakšne težave vas lahko spravi kaki, zakaj ovitki čokolad niso ustrezna zaščita pri spolnih odnosih, kako ne uporabljati izolirnega traku, kakšne izgovore vse uporabljajo mladostniki, odrasli, partnerji in še kdo.

Boli – včasih trebuh od smeha, spet drugič pa sama misel, ko si kakšno prigodo predstavljate preveč živo. K vsemu skupaj dodajte nezdravo hrano, nore ideje vodstva (npr. rdeče uniforme), res obupen modni dodatek (pojoča kravata z jelenčkom Rudolfom), pomanjkanje spanca, vse bolj očitajoče poglede lastne družine in partnerja ter seveda lastno izpraševanje, ali je to res to, kar si želiš početi v življenju? Zaključek knjige je tako skoraj katarzičen.

Tisti, ki ste prebrali Tole bo bolelo, boste vsekakor posegli tudi po Sveta noč, zgaran na moč in se ob prebiranju zabavali. Tudi zato, ker so dnevniške prigode nove, še neobjavljene. Kayju (pogosto bizarnega) smisla za humor pač še ni zmanjkalo. In seveda vsi veste tudi, da je v njegovem primeru zabavno celo branje opomb.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Bezimena

Risoroman srbske ustvarjalke Nine Bunjevac, ki živi in ustvarja v kanadskem Torontu, je nekaj posebnega. Po prvem branju ga boste šli brat še enkrat, in še enkrat, pa še kdaj. Vsakič znova boste v njem videli kaj novega, drugačnega. Zagotovo pa vas bo vsakič znova pretresel!

Priznam, da sem moral kar pošteno zbirati misli in vtise po kar nekaj branjih. Gledal sem, bral in raziskoval. Mit o boginji Artemidi in dečku Siproitu, saj naj bi bil Bezimena pravzaprav moderna različica njune zgodbe. A jo bodo mnogi doživeli drugače. Za lažje razumevanje, sploh posameznih delov, je ključen avtoričin zapis na koncu knjige. S čim se je ona osebno soočila v svojih najstniških letih v Aleksincu, kako se je s tem spopadala še leta kasneje in kaj vse je še izvedela. Omara je bila kar premajhna za vse okostnjake.

Risoroman Bezimena se začne v duhu klasičnih pripovedk ali legend. Svečenica se zateče k bezimeni, a se ta na njene prošnje in jadikovanje sprva ne odzove, nato pa njeno glavo potopi v vodo. Svečenica preneha obstajati in se ponovni rodi kot deček Benny. Benny ima vse, a najbolj izstopa njegova silna spolna sla, ki je že kot deček ne zna kontrolirat in ki ga večkrat pripelje v težave, staršem pa nakoplje sramoto. Piko na i postavi lepa bela Becky, v katero se Benny zaljubi na prvi pogled in ki je glavnih navdih njegovih sanjarjenj. Fantazij in kmalu obsesij. Zgodba se nato na neki točki prelomi, ko že odrasli Benny naključno opazi Becky, najde njeno skicirko z nenavadnimi slikami in … lahko bi rekel, da mu pade tema na oči. Njegovo videnje sveta in tisto, kar se resnično dogaja in zgodi, je seveda povsem drugače, vendar se bralec tega do (bridkega ali pač srečnega?) konca sploh ne zaveda. Sluti, da je nekaj narobe … Bralcem seveda nočem kvariti samostojne izkušnje in odkrivanja zgodbe, zatorej naj na tej točki končam.

Posebno pozornost je treba seveda nameniti ilustracijam oziroma risbam. Črno-bele, z mnogimi povsem črnimi stranmi in hkrati zapletenimi in hipnotičnimi vrtinci, ki nas posrkajo v nek drug svet, drugo glavo, drugo in drugačno videnje in doživljanje. Avtorica natančno izriše vsako podrobnost, pritegnili vas bodo zagotovo obrazi, ki pri obeh spolih še dodatno poudarijo izredno močan erotičen naboj. Oči govorijo svoje zgodbe, enako velja za usta oziroma izraze na obrazu, telesa so včasih osvobojena in prepuščena, drugič v grobem in silovitem krču, vseskozi pa zelo realna in doživeta. Tisti, ki sta vas – sicer v povsem drugem žanru, prepričala recimo Selznick ali pa Moers, boste ob videnem zagotovo ne le navdušeni, ampak osupli.

Želim si, da bi lahko zapisal, da je to v bistvu zgodba o ljubezni in hrepenenju, pa ni. To je pač knjiga, ki je posvečena vsem brezimnim žrtvam spolnega nasilja. Ne bom rekel, da jih ni malo, saj je vsaka preprosto preveč. Nina Bunjevac je ustvarila mojstrovino, ob kateri bodo mnogi obstali s cmokom v grlu, a je prav, da zanjo izve čim več ljudi.

VigeVageKnjige, 2020

Greta in velikani

Greta Thunberg je fenomen. Zgled ne le za otroke, ampak tudi za starše. Nominiranka za Nobelovo nagrado za mir, ki se je pri petnajstih letih odločila spremeniti svet. Nič čudnega, da je navdihnila mnoge ustvarjalce, med njimi tudi pisateljico Zoe Tucker in ilustratorko Zoe Persico, ki sta ustvarili tole imenitno slikanico.

O Greti se je veliko govorilo in vsaj pri nas vem, da so njena dejanja zanimala tudi otroke. Zakaj je šla mala deklica počet nekaj takšnega, ko je jasno, da že odrasli težko karkoli spremenimo? Zato, ker ji ni bilo prav in ker je čutila, da je tako prav. Morda tudi zato, ker so otroci bolj iskreni in jim tudi odrasli lažje verjamemo, kot odrasli, ki jih prevečkrat ženejo še neki dodatni vzgibi. Seveda smo tudi pri Greti poslušali in slišali marsikaj, a dejstvo je, da nas je 15-letno dekle prisililo k razmišljanju.

Pravljica je pravzaprav enostavna. Greta živi v osrčju čudovitega gozda, nekega jutra pa jo živali poprosijo za pomoč. Velikani, ki v gozdu kar naprej nekaj počnejo, delajo predvsem škodo in uničujejo življenjski prostor. Ne le živali, ampak vseh nas. Le da se tega ne zavedajo, saj so tako zaslepljeni s svojim početjem. Oni niso videli škode, ki so jo povzročali, tisti, ki so jo, pa so se velikanov preveč bali.

Greta pa se jih ni bala. Postavila se je na sredo gozda z napisom NEHAJTE!. Male deklice v prepoznavnem rumenem plašču ni opazil nihče. Potem se je Greti pridružil še fant z napisom POSLUŠAJTE!. In kmalu nista bila več sama, saj nista bila edina, ki sta menila, da morajo velikani nehati in začeti poslušati. Krog ljudi (in živali) je bil vsak dan večji, napisov vse več, glasovi vse glasnejši in ker je množica postala tako velika, so jo velikani naposled opazili. Se ustavili in prisluhnili. Ustavili tempo življenja, svoje dirjanje in uničevanja vsega, kar jim je stalo na poti. Sveta niso le izkoriščali, ampak so ga začeli opazovat in živet v sožitju z njim. Gozd (svet) je postal lepši, kot so si kadarkoli predstavljali.

Tako zelo preprosto. Pravljični konci so ponavadi pač takšni, srečni. Tiste najpomembnejše razlage, pomen in vpliv Gretinega dela ter nasveti, kako lahko ukrepamo mi (in naši otroci) so na koncu knjige, katere izdajo je podprl tudi Greenpeace. V knjigi so se velikani poboljšali in začeli izboljševati svet, a v resničnem življenju žal ni tako. Velikani ne želijo niti poslušati, še naprej delajo škodo, predvsem pa ne želijo ukrepati in spremeniti sveta na boljše. In kot pravi Greta Thunberg: »Nihče ni tako majhen, da ne bi mogel kaj prispevati.«

Stopimo skupaj in spremenimo svet. In mimogrede – če ima vaš otrok v vrtcu ali šolo možnost opravljanja eko bralne značke, je ta knjiga (mimogrede, natisnjena je na recikliranem papirju) kot nalašč. Tudi s tem, da širite dober glas, pomagate.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni avtizem? Sam ponavadi na ljudi, ki so videti malce drugače in jih pogosto meni neznana malenkost lahko popolnoma vrže iz tira, a se v njih pogosto skriva kaj genialnega. Spomnim se, ko sem enkrat obiskal enega od ljubljanskih VDC-jev in tam spoznal kar nekaj posameznikov, ki so bili avtisti ali imeli – kot sem se naučil v knjigi; kakšno drugo motnjo avtističnega spektra. Zanimivi posamezniki, s katerimi se je težko pogovarjat, jih težko razumet, priznam pa, da jih je lepo opazovat. Njihovo spopadanje z vsakdanjim življenjem ti da misliti, njihova osredotočenost pri opravljanju kakšnega opravila še bolj. Po mogoče dveh urah sem bil popolnoma izčrpan, izpraznjen. Kako je preživeti dan, noč, teden, mesec, življenje? Težko.

In sedaj pomislite, da rodite dvojčka in kaj hitro je jasno, da se deklica razvije hitreje in bolj normalno od fanta. Za slednjega vam pri njegovih treh letih postavijo diagnozo »nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo«. Partner vam da kmalu vedeti, da si »debila ne želi za otroka« in da z njim ne more živeti. Gre, ker se mama odloči, da fanta ne bo dala v zavod, čeprav se najbrž tudi sama zaveda, da bi bilo življenje tako veliko lažje.

Jeremiah je torej poseben fant. Barve določajo dan v tednu, kar v praksi pomeni, da morajo biti osebe v njegovi bližini oblečene v oblačilo točno določene barve. Sicer sledijo težave. Hrana mora biti okrogla – kruh, salama, krompir, sir, riž, zrezki, … sicer sledijo težave. Za zajtrk okrogel skutin kolač, z rozinami. Slednje izbeza ven in jih postavi v vrsto. Če rozin ni … Prosti čas rad preživlja tako, da v luknjico gumba postavi svinčnik in po listih riše kroge. Predstavljajte si, da želite fantu narediti uslugo in mu podarite gumb, ki luknjic nima, kot to stori njegova babi. Pomirja ga zvok zadrg, ki jih odpenja in zapenja, največkrat kar pod kuhinjsko mizo. Kot terapija mu služi tudi izplakovanje straniščne školjke, kamor lahko, kadar pride do težav, tudi kaj vrže. Kaj je lahko karkoli – telefon, očala, igrače, skodelice, …

Želite z njim na sprehod? S seboj bo vzel veliko pokrovko, brez katere ne gre nikamor. Skrbno bo prevohal vse smetnjake, morda po njih tudi pobrskal, na srečo ga je minilo uživanje pasjih kakcev. Pa največja težava? Poleg psov? To, da avti niso parkirani vedno na enakem mestu. Ubogega Jeremiaha to povsem vrže iz tira in takrat pogosto ne zadostuje bombon, da ga pomiri …

Njegova sestra Pamela, ki je mami v veliko pomoč, je po drugi strani dokaj običajna najstnica. No, pravzaprav ne tako zelo tipična, saj se še kako dobro zaveda odgovornosti, ki jo bratova motnja predstavlja tudi zanjo. Seveda v šolo pogosto prihaja utrujena, popoldan nima časa za pohajanje, nakupovanje, obiskovanja kina, kajenje marihuane v parku … na srečo spozna Šarino, ki je tudi Jeremiahova motnja ne prestraši ali odvrne, ampak jo pač sprejme in razume. Tu je še Patrik, nenavadni fant, ki je neverjetno inteligenten, a se po drugi strani zanj zdi, da nekaterih povsem preprostih in (nam) logičnih stvari ne razume. Pameli vsako jutro pošlje vremensko napoved in zdi se, da se med najstnikoma iskri, a ljubezen pravzaprav nima možnosti, da bi se razvila. Pamela se mora prevečkrat ukvarjat s posledicami bratove motnje (obisk socialne delavke, policistov, anonimna pisma sosedov, celonočne bitke polne kričanja in joka, zastrupitev z gobami), za Patrika pa se izkaže, da ima Aspergerjev sindrom. Torej ima ravno tako motnjo avtističnega spektra, le da je na drugi strani tega spektra kot Jeremiah.

Lahko bi rekel, da v knjigi Vpij potiho, brat pravzaprav spoznamo vse plati življenja in dojemanja avtizma. Morda še najmanj s tistega strokovnega ali pa z vidika vzgojiteljev, učiteljev, pa čeprav je v knjigi tudi nekaj namigov v to smer. Prikaže dvome, stiske in številna vprašanja, ki se zastavljajo vsem vpletenim. Predvsem pa res odlično pokaže vsakdan in vsakodnevne tegobe, s katerimi se je treba soočati in spopadati. In ne, vsekakor ni preprosto, kar vam bo iz prebranega jasno. Za dodatno dimenzijo dojemanja poskrbijo zanimive ilustracije Tomaša Kučerovskyja, posamezna poglavja pa so ločena po barvah.

Morda ena tistih knjig, ki je (pre)obremenjeni starši ne bi smeli brati, saj hitro spoznaš, kako majhne in skoraj zanemarljive so naše skrbi in breme, ki ga nosimo. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo morali prebrati vsi, da bi začeli na življenje gledati drugače. Na življenje in na drugačnost.

Knjigi ob stran, v sklopu prihajajočega e-knjižnega sejma bo potekal spletni dogodek oz. pogovor o knjigi Vpij potiho, brat na temo avtizma v literaturi. Sodelovali bodo prevajalka Diana Pungeršič, ki je odlično ujela duha nekega drugega, češkega prostora, avtorica spremne besede Nina Prešern in Patricija Lovišček, ustanoviteljica zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma v Kopru. Dogodek bo predvajan v torek, 24. novembra 2020, ob 17. uri na YouTube kanalu, spletni strani in FB profilu založbe Miš, ki je knjigo izdala. Vabljeni.

Založba Miš, 2020

Spomin Babilona

Ofelija je (končno) nazaj! 3. del tetralogije Zrcalka Spomin Babilona je po vseh mogočih zapletih vendarle med nami. Tisti, ki vas je navdušil prvi del Zimska zaročenca in vas je nadaljevanje Izginotja na Mesečini prikoval na vaš najljubši kotiček za branje … veselite se! No, nikar prezgodaj, saj se zgodba samo še bolj zapleta in kot veste, bomo morali na končni razplet v knjigi Vihar odmevov počakati do prve polovice prihodnjega leta.

Spomina na dogajanje v prvih dveh knjigah ne bomo preveč obujali, saj si tako recenzijo prvega kot drugega dela lahko preberete na mojem blogu. Slepila Pola in Mesečine so terjala svoj davek – Thorn izgine, Berenilde s hčerko Zmagoslavo ostane, Ofelijo pa pošljejo nazaj na domačo Animo, kjer se zdi še bolj izgubljena kot je bila kadarkoli. Nekaj manjka oziroma natančneje – nekdo. Ta nekdo je seveda Thorn, ki je vsemu navkljub pošteno razgrel njeno srce. Takoj na začetku je Ofelija postavljena pred odločitev, ki je povezana tudi s spomini, ki jih je pridobila z branjem Farukove Knjige. Na kateri obok oditi? Kakšna je vloga Boga in kakšna Drugega? Kar dvajset obokov in ravno toliko duhov oziroma duš se ponuja Ofeliji, ki se v naglici spominskega uvida odloči za Babilon, obok dvojčkov, duha Poluksa in duše Helene, gospodarjev čutov. (No, pravzaprav je tam nekje še enaindvajseti obok, Podmilonebje, obok duha Janusa, gospodarja prostora in hkrati rojstni obok Matere Hildegarde, za katerega pa nihče ne ve, kje je. Še.)

Že po prvih straneh se tako poslovimo od starih znancev – Arhibalda, ki bo sicer vztrajno mešal štrene, tete Rozalije, ki bo ostala ob Berenilde in njeni (ter Farukovi) hčerki Zmagoslavi ter Galle in Lisjaka, ki pomagajo Ofeliji prek rože vetrov priti na Babilon. Ofeliji je sedaj že jasno, da tako kot Pol ni bil Anima, bo Babilon spet nekaj čisto posebnega in res je tako – nov obok, nova pravila, nove duše in duhovi, novi zapleti. Tisto, kar njo najbolj skrbi, je seveda, ali bo na Babilonu našla Thorna?

Ofelija postane Evlalija, spozna mnogotere avtomate in robote, pa hkrati bogastvo flore in favne na Babilonu, skoraj na vsakem koraku izpisano besedo LUX, vratolomna stopnišča, ki so se pogosto upirala gravitaciji in pravzaprav vsem fizikalnim zakonom, najti pa mora Pomnik, saj sluti, da bo tam našla številne odgovore. No, a še prej bo morala odgovoriti na mnoga vprašanja. Nabor že kar neverjetnih stranskih likov se razširi, knjiga pa se tudi tokrat mestoma bere kot najbolj napeta kriminalka. Nenavadna kombinacija dvojčkov Poluksa in Helene, ki bi si bila težko bolj različna, pa nenavadni Ambrož in njegov odtujeni oče Lazarus, nenavadna »študentska« združba Dobra družina z virtuozi vajenci in pripravniki, pa nezaupljivo zaupniška Elizabeta, stroga in nepopustljiva lady Septima, Mediana, miss Molči, profesor Wolf, Oktavijan, nerodni Blaž, cenzorji, upornik Neustrašni in skoraj brezvestni, potem so tu številni skoraj neopazni liki, ki pa iz poglavja v poglavje pridobivajo na moči, pomembnosti in teži, skrbno izbrane in ukrojene uniforme, dodatki (srebrna krilca in našitki), pravila in naloge, kazni (samica) in nagrade (prosti izhodi).

Christelle Dabos tudi tokrat ne skopari in še tretjič ustvari res izjemen fantazijski svet, ki je tako zelo samostojne in obenem odvisen od vsega drugega. Prav tako kot posamezni oboki, ki jih neka nezdružljiva sila drži na neki varni razdalji, a se proti koncu začnejo rušiti. No, še predtem bo Ofelija spoznala resnično identiteto skrivnostnega sira Henryja, zakaj so tako zelo pomembne knjige E. B.-ja, še posebej Doba čudežev in kdo sta v resnici Rodoslovca. Ugotovila in spoznala bo tudi, zakaj si je med vsemi izbrala prav ime Evlalija, nemočno bo iskala zrcala, celo svoj šal in seveda odgovore na nova in nova vprašanja. Izrekla bo usodne besede in niti sanjalo se ji ne bo, kaj se na Polu dogaja z Berenilde in Zmagoslavo, za katero se zdi, da utegne imeti v zadnjem delu zelo pomembno in vidno vlogo.

Zaključek tretje knjige nakaže na napet finale. Ofelija dobi namig, naj sledi odmevom, ki skrivajo več. Še vedno nima pojma, kdo je Bog ali kdo je Drugi. Jasno pa je, da se deli obokov začenjajo krušit, sesuvat in padat v prazno, v pozabo. Kdo je kriv za to? Kako globoko v spomin bo morala še Ofelija in kaj vse razkriti s svojimi braljskimi veščinami? In še bolj pomembno – bo nerodni Animčanki uspelo ustaviti propad sveta?

Založba Sanje, 2020

Zog

Nekoč sem Julio Donaldson in Axla Schefflerja označil za ustvarjalni duo, ki ga lahko postavimo ob bok Lennonu in McCartneyju. Ona piše, preprosto in razumljivo in on riše na tako prikupen in prepoznaven način, da je takorekoč ni živali, mrcine ali zverine, ki je otroci ne bi vzljubili.

Zmajčka Zoga smo v slovenščini sicer že lahko brali in to pred celim desetletjem, takrat v prevodu Bine Štampe Žmavc. Nova izdaja in nov prevod, za nameček pa še DVD, da otroci ne bodo le brali, ampak tudi gledali. Donaldsonovo in Schefflerja je moja družina najprej spoznala prek imenitne Bi se gnetli na tej metli? in šele potem smo prišli do Zverjasca, Zverjaščka, Palčiča in ostalih junakov. In če je jasno, da so izvirniki sami po sebi imenitni, je treba izpostaviti, da je pri nas rime v slovenščino dovršeno in pretanjeno sprva koval Milan Dekleva, zdaj pa to počne njegova vnukinja, Nina Dekleva. Nič manj imenitno in dovršeno.

Zog torej. Zog je zmaj. Šolar, ki si želi zaslužiti zvezdo, a mora zato seveda opraviti določene naloge in izzive. Leteti, rjoveti in bruhati ogenj. A Zog ni najbolj spreten zmaj in tako se mu, čeprav se na moč trudi in želi, vedno kaj pripeti. Na njegovo srečo je v njegovi bližini vedno prijazno dekle, ki mu pomaga. Dekle pač ni le dekle, ampak kraljična Zala, ki Zogu pomaga ne le pridobiti prvo zvezdico, ampak se odloči ostati s prijaznimi zmaji in se posveti zdravniškemu poklicu.

Pravljica kot pravljica, bodo rekli nekateri. A otrokom pokaže, da je morda še bolj kot rezultat pomemben vložen trud, kako pomembno je sodelovanje in seveda pomoč drugim. Ali kot proti koncu reče Zala, ko jo pride reševat vitez: »Dovolj! Prismodeža! Na svetu že preveč grozot je in gorja.« Svet lahko postane lepši, če se bodo vsi odločili za to, drug drugemu pomagali, si stali ob strani in sodelovali. Eno dobro delo vsakega od nas bo vzpodbudilo dobro delo vseh okoli nas. V pravljicah se pogosto skriva veliko več preprostih modrosti in iskrenosti kot v mnogih drugih knjigah in zato sploh ni narobe, da jih beremo tudi odrasli. Toliko lepše in boljše, če jih beremo otrokom …

Založba Mladinska knjiga, 2020