(brez naslova)

Dan D – Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Dan D so nenavadni (ali kot bi najbrž rekli sami: ekstravagantni) glasbeni ptiči, ki so šli v minulih desetletjih skozi nemalo kadrovskih sprememb, predvsem v zadnjih letih pa vse bolj eksperimentirajo tudi z zvokom in se oddaljujejo od prepoznavnih rock vzorcev.

Stalnica te »dolenjske« zasedbe sta pevec Tomislav Jovanovič – Tokac in bobnar Dušan Obradinovič – Obra, zadnjih nekaj let (plošč) pa preostanek skupine tvorijo še kitarist Marko Turk – Tučo, klaviaturist Boštjan Grubar in basist Nikola Sekulovič. Predvsem slednji s svojimi bogatimi izkušnjami in zelo širokim dojemanjem glasbe je tisti, ki skrbi za glasbeni razvoj in številne eksperimentalne podvige v zadnjih letih. Najprej je bil tu akustični podvig Tiho, sledila je plošča DNA, razdeljena v dva dela, kjer je drugi, črni, že nakazal številne zvočne spremembe in potem Milo za drago oz. Knjiga pohval in pritožb.

Plošča, ki je res drugačna. Ne le drugačna za Dan D, ampak drugačna v smislu nastajanja, promoviranja, nadgrajevanja in predstavljanja. Ploščo so tekom nastajanja »testirali« v svojem prostoru za vaje, kamor so redno vabili najbolj zveste (ali pa tudi ne) poslušalce in jim servirali porajajoče, nastajajoče ali končane skladbe. »Ploščo« (morda bi bil boljši izraz nabor pesmi) Milo za drago ste lahko najprej kupili kot lično zapakiran kos mila in ko ste si dovolj pridno umivali roke (kot bi Dan D že pred dvema letoma slutili prihod korona virusa in obsesijo z umivanjem in razkuževanjem rok?!), ste prišli do USB ključka, na katerem vas je čakalo 10 skladb. No, nekaj mesecev kasneje je sledila še Knjiga pohval in pritožb, na katerem najdete še dodatno bero pesmi. In pa seveda dejansko knjižico, v katere lahko tudi ob besedila zapisujete pohvale in pritožbe (ali pa opombe) na račun slišanega.

Sam se spomnim koncerta, na katerem so Dan D v svojem novomeškem placu za vaje predstavili Milo za drago in priznam, bil sem šokiran. Tako zelo temačno, laibachovsko, elektronsko, da če ne bi bil za mikrofonom Tokac, ne bi bil povsem prepričan, koga poslušam. Zares ogromno eksperimentiranja z zvokom, v katerem se je Tučo s kitaro povsem izgubil in celo Obra na elektronskih bobnih kot da ne bi vedel, kaj dela. Glavni je bil Boštjan za klaviaturami in laptopom, pa Nikola s posameznimi bravuroznimi basovskimi vložki in linijami ter seveda glas, ki pa se je ravno tako občasno popačeno izgubil. Izredno naporna koncertna izkušnja, kjer je bilo toliko zvokov, ki jim je treba slediti, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Nadaljevanje črnega dela DNA D … plošča, ki jo bodisi vzljubiš (čeprav nikakor na prvo poslušanje) ali pa je nočeš več nikoli poslušat. V nobenem primeru pa vas ne bo pustila hladnih ali zadržanih.

Sama plošča je sicer nekoliko mehkejša, prijaznejša, produkcijsko dodelana. Kar pa še vedno ne pomeni, da vas na plošči čakajo instant hiti, ki bodo šli nemudoma v ušesa. Dan D tega ne potrebujejo, menim, da tudi nočejo. Iz skupine, ki je igrala na skoraj vsakem študentskem žuru (pretiravam, ja!) postajajo resni glasbeniki, ki bodo s tem zvočnim bogastvom sodili le še na najbolj akustična koncertna prizorišča, kamor jih bodo prišli ljudje poslušat, ne pa popivat in žurat. Alternativni rock in elektronika sta si podala roko, besedila, kjer je Tokac storil očiten korak naprej, pridejo še toliko bolj do izraza in se še lepše zlijejo z glasbo, celoten band pa deluje kot kompaktna celota, ki v prvi vrsti uživa v ustvarjanju in igranju. Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice? Dan D so sicer svoj glasbeni prehod zastavili mnogo bolj postopoma kot recimo Big Foot Mama (spomnite se Tretje dimenzije in še posebej potem Dobe norih) ali pa Siddharta (drugačne in domala preslišane Petrolea in Saga), a sprememba je in to zares očitna. Za vse tiste, ki so rasli in se glasbeno razvijali skupaj s skupino, ne bo težav ali dvomov – Dan D so in ostajajo ena najbolj dovršenih slovenskih glasbenih skupin. Vsi tisti, ki bodo med naključnim raziskovanjem naleteli na njihove starejše uspešnice, pa bodo vsaj zmedeni. Dvomim, da bodo v današnjem času s to ploščo uspelo prepričati oz. pridobiti kakšnega novega oboževalca. Mogoče pa je tudi to eden od ciljev, da se loči prave od naključnih oboževalcev in v tem primeru jim je vsekakor uspelo. Oziroma, če malce parafraziram eno njihovih najodmevnejših skladb, boli jih k.

Nika Records, 2019

Dragi otrok

Veliko je bilo moč prebrati o nemški uspešnici Dragi otrok, ki jo je napisala Romy Hausmann, ki z možem in otrokom živi v koči v gozdu. Ali je iz te bivanjske izkušnje črpala tudi navdih za ta izredno berljiv (in srhljiv ter pretresljiv) roman, pa ne vemo. Prva asociacija je vsekakor Soba Emme Donoghue, le da je šla Hausmannova vsekakor korak dlje.

Štirinajst let je bila Lena, glavna junakinja, namreč ujetnica. Ujetnica v koči brez oken, sredi gozda, sredi ničesar. Kdo jo je ugrabil in zaprl, ne ve. Vsaj zdi se tako. Na trenutke se zazdi tudi, da ni bila zaprta, ampak je lahko z otrokom hodila na izlete. Rodila je dva otroka. Moškemu, ki jo je ugrabil. Hannah in Jonathana. A na izlete je, kot pripoveduje v številnih poglavjih, s seboj jemala le hči, sin je v koči omamljen spal. Mudilo se jima je, da se oče oz. mož ne bi prehitro vrnil in bi zamudili, saj bi sledila kazen. Kazen za Leno. In kazni je bilo od prvega dne dalje veliko, zlorab še več. Otroka pa vesta, da mamica dela neumne in nepotrebne napake in da se morata, kadar se starša prepirata, zakleniti.

Potem pa nekega dne Lena uide. Dobesedno vrže se pod avto na bližnji ceste, ki se vije skozi gozd in skupaj s hčerko ju odpeljejo v bolnišnico. Jonathan ostane doma, da bi počistil preprogo, ki jo je mami umazala, ko je očku na glavi razbila snežno kroglo. Njegovo snežno kroglo, ki ji jo je izročil, da bi jo potolažil.

In tukaj se zgodba pravzaprav šele dobro začne. Tudi konkretno zaplete. Zgodbo beremo skozi oči različnih oseb in v različnih časovnih obdobjih. Lena ni ena, ampak sta Leni dve. Oziroma je druga Lena pravzaprav Yasmine in je bila s svojo »družino« le nekaj mesecev. Bilo je dovolj, da je vseeno ostala dovolj prisebna in sposobna za beg, a hkrati podvržena tolikšnemu zlu in grozi, da njeno življenje ne bo nikoli več enako. Hannah po pobegu življenje, kot ga je poznala, podoživlja in prikazuje povsem drugače kot njen mlajši brat. Kdo je Sara? Zakaj je pravzaprav izginila Lena? In seveda, kdo jo je ugrabil? Osumljencev ni malo in skoraj vsak se na neki točki zdi verjeten, osebno se mi je zgodilo, da sem vmes pomislil tudi na shizofreno pripoved glavne junakinje …

Bralec se znajde pred vratolomnim vrtiljakom, ki se sprva zdi kot zmešnjava, a ko se slika uredi in se koščki začnejo postavljati na svoje mesto … takrat knjige pač ne moreš odložiti. Začneš se spraševati o tem, kako svoje starše vidijo otroci in kako popačeno lahko vidijo nekaj, kar je mnogo bolj grozno, kot se njim zdi. Avtorica ne posplošuje in mnogokrat ponudi nadvse pretresljiv vpogled v psiho ljudi, naj so odrasli ali otroci, ki so morali prestati tovrsten pekel. Ugrabitev, popolno osamitev, psihične, fizične in spolne zlorabe, trpinčenja in nenazadnje, v primeru uspešnega bega, medijski masaker. Žal vemo, da takšnih primerov ni malo.

Zgodba, ki je nihče ni želi doživeti ali jo slišati od koga, ki ga osebno pozna. Zgodba, ki jo je na trenutke težko brati, saj so posamezni prizori precej nazorni in okrutni. Ampak nenazadnje zgodba, ki govori o tem, kako močna in neuničljiva je lahko moč ljubezni do svojih otrok.

Učila International, 2020

Zimska zaročenca

Zimska zaročenca je prva knjiga tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos, ki bo zagotovo prepričala vse ljubitelje nekoliko drugačne fantazije in čarovnije. Svet, ki je (skoraj) podoben našemu, a tako zelo samosvoj, bolj ali manj povsem človeški junaki, ki pa imajo svoje značilnosti, posebnosti, skrivnosti in nenavadne moči ter seveda sama zgodba … preplet nečesa drugačnega in vsekakor nadvse berljivega.

Sama zgodba je pravzaprav preprosta – Zemlja se razbije in koščki oz. oboki krožijo okrog starega sveta. Na vsakem oboku živi zelo povezana družina, ki je pod zaščito nesmrtnega družinskega duha, vsaka družina pa ima kakšno posebnost, skrivnost in predvsem stroga pravila. Bralec pravzaprav največ časa porabi za to, da poveže zgodbo, a je pripoved jasna in tekoča, tako da se bo kmalu ujel v zanke pripovedi …

Glavna junakinja je Ofelija, samotarsko in malce čudaško dekle, v precej staromodnih oblačilih, s pravokotnimi očali, družbo pa ji največkrat dela ponošen govoreč šal. Vse skupaj niti ne preseneča, če vemo, da Ofelija skrbi za zgodovinske Arhive in bere večplastno zgodovino vseh mogočih predmetov, ki so zbrani tam. Ampak Ofelija ni običajna bralka, ampak je braljka, saj bere z rokami. Prvi od njenih nenavadnih darov, ki je obenem tudi njeno prekletstvo, saj mora ves čas, ko ne dela, nositi rokavice, saj je že dotik dovolj in vidi vse, kar se je z nekim predmetom dogajalo. Njen drug, ravno tako nenavaden in uporaben dar, pa je sposobnost prehajanja med ogledali. Ofelija se v njih ne ogleduje, ampak med njimi prehaja. Težava je, da se včasih v kakšnem prehodu zatakne.

Njeno življenje na Animi, njenem oz. njihovem domačem oboku bi bilo mirno in spokojno, skoraj dolgočasno, če se ne bi njeni starši, pa tete in še kdo (pač družinski starešine), nekega dne odločili, da jo zaročijo s Thornom in mogočnega klana Zmajev. Thorn je njeno popolno nasprotje – mogočen in strašljiv birokrat, ki slovi po natančnosti, osornosti in v katerem ni niti kančka ljubezni. Noben od zimskih zaročencev si ne želi poroke ali zaroke, a veliko besede nimata. Nenavadna vožnja ju odpelje na Oblakovo, lebdečo prestolnico Pola, kjer je bolj ali manj vedno zima in Ofelija, to preprosto, a še kako bistro dekle, kmalu spozna, da pravzaprav ne ve nič.

Prvo vprašanje je seveda, zakaj je tako mogočen klan, kot so Zmaji, Thornu za bodočo ženo izbral prav njo? In po drugi strani – zakaj mora biti v vlogi varuške z njo teta, obe pa morata skrivati svojo identiteto? Ofelija na neki točki tako postane del služinčadi na dvoru oz. na Oblakovem, spoznava zanimive ljudi, sklepa prijateljstva, tu so potem še nenavadni žetončki oz. peščenke, spopada se z mojstrskimi iluzijami in prevarami (pod skupnim in še kako primernim imenom slepila), v svoji pravi in zlagani luči se ji kažejo pripadniki drugih klanov oz. družin, počasi pa se ji riše tudi slika, kdo je kdo na Oblakovem in zakaj se mora ona zares skrivati.

Čudovit, čeprav nenavaden svet, ki ga bralec hitro vzljubi. Junaki in antijunaki ter vse bolj zapletena razmerja med njimi. Zgodba, ki se zapleta in razpleta in ki se nam v vsej razkošni veličini pokaže šele v drugem delu, Izginotja na Mesečini.

Založba Sanje, 2019

Sonce in dež

Ane Roš osebno ne poznam in nikoli nisem jedel v Hiši Franko ali Polonka. Nisem gledal Netflixove oddaje, ki jo je izstrelila v svetovno orbito. Do letos, ko se je zaradi dogajanja okrog Michelinovih zvezdic začelo na veliko pisati o njej, sem vedel le tisto malo, kar je bilo zapisanega v medijih ob drugih priznanjih, ki jih je osvojila.

Kdo je torej Ana Roš? Zakaj prav ona? Zakaj ni tako zelo uspelo vsem mogočim medijsko izpostavljenim in aktivnim kuharjem, ki jih Slovenija nima malo. Mogoče ravno zato, ker se ona drži stran od medijev in ustvarja. Presenetilo me je, ko sem videl, da se pripravlja monografija in to celo za tuje tržišče (Založba Phaidon). Zdelo se mi je, kot bi glasbenik po dveh izdanih ploščah izdal zbirko največjih uspešnic ali pa bi igralec po treh filmih že dobil oskarja za življenjsko delo. A ni premlada za monografijo? Komaj dobro na začetku? V redu, razumel bi kakšno kuharsko knjigo, ampak monografijo?

Radovednost. Kdo je res Ana Roš in zakaj ji je uspelo, kako in zakaj prav njej? Kaj je na Hiši Franko tako zelo posebnega, da so ljudje na mizo pripravljeni čakati tudi po tri leta (!) in za tisto res polno gastronomsko izkušnjo plačati tudi do 600 evrov (za dve osebi)? In koliko naj verjamem znancu, ki ima precej pod palcem, pa trdi »da je precenjena«? Po prebrani monografiji Sonce in dež mi je veliko bolj jasno, kot mi je bilo, še vedno pa dvomim, da bom obiskal Hišo Franko. Saj ne, da je ne bi, le da bi se potem moral odpovedati tedenskemu dopustu …

Sonce in dež v prvi vrsti prinaša zelo osebne zapise Ane Roš, v kateri pove in zaupa marsikaj. Od zgodovine svoje družine, ki ji je v genih očitno pustila veliko – predvsem kar se tiče upornosti, samosvojosti, odločnosti in tudi trme. No, in seveda tudi nekaj genialnega. Bila je poseben otrok in še bolj posebna najstnica. Odločena slediti svojim sanjam. In čeprav je imela takorekoč v roki odlično plačano diplomatsko službo, ji je ljubezen prekrižala načrte in jo popeljala na neko drugo pot. In ko se je odločila postati kuharica, je presenetila vse. Ana Roš je namreč kuharski samouk. In naj potem še kdo reče, da ti ne more uspeti, če si nečesa res močno želiš in si močneje prizadevaš, da bi znal vse in še več ter si se pripravljen vsak dan še kaj novega naučit.

Anina pot do uspeha je bila seveda trnova in če ste prebrali katerega od njenih zapisov ali intervjujev v zadnjih mesecih, veste, da je sedaj morda še težje. Vzdrževati ta zahteven sistem, ohranjati kvaliteto, zadovoljstvo zaposlenih in strank ter seveda lastnim (zelo visokim) standardom, pač ni mačji kašelj. V veliko pomoč ji je bil seveda Valter Kramar, s katerim sta dobesedno na glavo postavila gostilno njegovih staršev in ki je bila osnova Hiše Franko. Od opreme, do jedilnikov in seveda neverjetne ponudbe, ki je v prvi vrsti lokalne pridelave oz. vzgoje, k vsemu skupaj dodajte še Valterjevo ljubezen do vin, pa sira in ves čas prisotno začudenje in nejevero okolice nad tem, kar počneta.

Stran za stranjo in plast za plastjo bralcu postaja jasno, zakaj. Zakaj avtohtone drežniške koze, zakaj takšna vina in tak način staranja vina, koliko pelatov in na kakšen način pridelana omaka, kaj se dogaja s siri na tolminsko-kobariškem, kakšen je namen Hiše Polonka, spotoma boste spoznali še ducat (ali več) rastlin in začimb, ki jih Ana uporablja v svoji kuhinji, začeli drugače gledati tako na Sočo kot tudi na vse tiste na videz neprehodne grape okrog Kobarida. Vzponi in spusti, tako in drugače. Prebrali boste, za koga vse je že kuhala in kaj, kako in zakaj potuje ter zakaj je zelo pomemben en sam gram sladkorja v caipirinhi. Spoznali boste Ano Roš in njen način razmišljanje – njeno trmo in sproščenost, njeno trdoglavost in žensko milino, koncept in smisel njenega dela, evolucijo nje same, njene osebnosti in seveda kuhanja, lahko pa rečem kar življenja.

Pomemben del monografije Sonce in dež so zapisi Kaje Sajovic, ki je z Ano in njeno ekipo preživela veliko skupnih trenutkov, lepih, tistih malo manj lepih, zelo stresni in napornih ter najbrž tudi tistih, ko se lahko vprašaš, kako vse skupaj funkcionira. Odgovor je s predanostjo, seveda in neizmernim spoštovanjem. A njen pogled je vseeno drugačen, seveda ne tako zelo prvooseben in intimen, a pristno doživet in iskren. Zeblo vas bo in potem vam bo vreče, odkrivali boste skrite dele naše dežele in se potikali po gozdovih ter pri delu opazovali mojstre svojega poklice. Še pomembnejše so seveda izjemne fotografije Suzan Gabrijan, ki je ovekovečila tako okolico in olje, ki je tako zelo pomembno za Ano in Hišo Franko, ljudi, ki so ji pomembne in potem je tu hrana … vsa ta hrana, kajti Ana Roš je za monografijo prispevala kar 75 receptov in prav vsak recept ima tudi fotografijo končne jedi. Da boste vedeli, kako naj bi izgledal končen izdelek. Z eno besedo: čudovito. (Z nekaj več besedami: če boste gledali samo fotografije, v večini primerov ne boste imeli pojma, kaj gledate).

Fotografije iz knjige Sonce in dež (foto: Suzan Gabrijan)

Na koncu vam bo seveda vse jasno. Zasluženo, boste rekli. Nekateri bodo po slovensko še naprej nevoščljivi. Ampak Ana si je, tako kot kdo drug, vse to prigarala, z veliko odrekanja in seveda truda. Chefinja, najboljša kuharica sveta, dve Michelinovi zvezdici, med top 50 restavracij in še kaj. Ana Roš si v prvi vrsti zasluži spoštovanje.

Založba Beletrina, 2020

Rob

V slovenščino imamo prevedeni dve stripovski biografiji, ki ju je ustvaril Richard Kleist in sicer življenjsko Johnnyja Casha ter temačno o Nicku Cavea iz obdobja, ko je preživljal čas v Berlinu in se boril s številnimi demoni. Morda se je Martin Ramoveš zgledoval tudi po teh dveh delih, ko je pripravil stripovsko biografijo Ivana Roba, v vsakem primeru pa lahko že sedaj zapišem, da je ustvaril nekaj zares izjemnega.

In recimo, da je Martin Ramoveš tistim bolj širokega glasbenega duha še znano ime, je tam zunaj najbrž mnogo manj tistih, ki poznajo lik in delo Ivana Roba. Martin je sicer morda še bolj kot glasbenik znan kot stripar, čeprav se v njegovem življenju in delu ti dve področji tesno prepletata in ima tako za seboj dva glasbena albuma v stripu (Nesojeni kavboji in Astronomi), številne objave v časopisih in revijah (kjer je treba izpostaviti Stripburger), ne gre pa spregledati njegovega animacijskega doprinosa pri dokumentarcu o plošči Pljuni istini u oči kultne skupine Buldožer.

In ko smo pri tem unikumu v slovenskem glasbenem prostoru, pomislimo na Marka Breclja in osebno bom ob njegovem imenu začel omenjati tudi Ivana Roba. Ivan Rob je bil boem, šaljivec, pesnik, glasbenik, improvizator, lokostrelec in pronicljiv kritik časa in prostora, v katerem je deloval. Njegova zvezda je najsvetleje zasijala s sodobno predelavo Desetega brata, čeprav Jurčič ni bil edini slovenski klasik, ki ga je Rob rad predelal na svoj način. Rob je s svojo radovedno naravo odlično opazoval in posledično spajal klasična dela in jih postavil v aktualni prostor, a jih hkrati še vedno naredil brezčasne. Mimogrede – Robova izdaja Desetega brata je iskano delo v slovenskih antikvariatih in na neki točki bomo tudi o njej zagotovo govorili kot o klasiki.

Ramoveš v tej stripovski biografiji Robovega žal kratkega življenja (leta 1943, star 35 let, umre kot talec pod italijanskimi streli) odlično povzame njegovo radovednost, saj je rdeča nit pripovedi »kaj je življenje«, ki je Roba spremljala na vsakem koraku. Beg pred prvo svetovno vojno, raznolika izobraževanja skozi mladost, razvijanje umetnostnih veščin ter neverjetna sposobnost preživetja, kratki trenutki slave, prijateljevanja s številnimi slovenskimi umetniki in nato priključitev partizanskemu gibanju – bil je sodelavec prvega partizanskega gledališča Agitteater, ter njegov prerani konec.

Odlične ilustracije, imenitna vpeljava besedil njegovih pesmi v samo zgodbo in za piko na i – Ramoveš je s svojo glasbeno zasedbo uglasbil deset Robovih pesmi, jih postavil v ostre in udarne rock okvirje, ki jasno in glasno pripovedujejo zgodbe o nekem času, ki ga še ni konec. Pa čeprav se je končal skoraj sto let nazaj. Z nakupom stripa dobite tudi kodo za brezplačen pretok vseh desetih pesmi.

Tako odličen je bil Ivan Rob, da ga preprosto morate spoznati in na tako imeniten, lahko rečem celo enkraten način, mu je novo življenje vdihnil Martin Ramoveš.

Forum Ljubljana in Celinka, 2019

Zgodbe iz karantene: 1. val

Ne želim več niti razmišljat o tem, kaj vse nam je korona preprečila in onemogočila. Dejstvo je, da smo v izobilju slabega in groznega ter vsega, kar želimo čimprej pozabiti, dobili tudi veliko dobrega. Čas, recimo. Čas, da smo se ukvarjali sami s seboj, družino, spoznali resnične prijatelje in nenazadnje ugotovili, kaj nam je v življenju pomembno.

Za mnoge je bila karantena čas za ustvarjanje in tako je slovenski glasbenik Gašper Kržmanc iz sprva povsem spontanega komentiranja vladnih potez (Vlada dela dobro … je začetek vsakega novega zapisa), ki jih je nadgradil z deljenjem osebnega spomina (To me ful spomni na cajt … je začetek Gašperjevega spomina, anekdote ali česa podobnega), napisal knjigo. Podobno kot je Vlado Kreslin iz povsem spontanega prepevanja na domačem balkonu ustvaril za dobri dve uri Pesmi iz karantene.

No, priljubljenost in odziv teh zgodb je Gašperja »prisilila« k izdaji knjige, ki pa v bistvu ni čisto nič drugega kot brezplačna reklama za njegovo matično zasedbo Šlajn, pa drugo zasedbo, v kateri se udinja – Nula Kelvina in pa še za eno, ki ji ravno tako ne kaže najboljše – GK & The Zookeepers. Ampak Gašper dela dobro. Ne dobro, odlično. Pripravil je fantastično – čeprav sila preprosto; promocijsko kampanjo ob izidu knjige, za dodaten sunek navdušenja poskrbel z duhovitimi zapisi »lektorice na dopustu« in se najbrž znašel v nenavadni situaciji, ko bodo ljudje o njem začeli pisati kot o pisatelju, ne pa kot o glasbeniku.

Ne moremo reči, da je Gašper Kržmanc pisatelj. Vsekakor pa lahko potrdim, da je odličen zapisovalec duhovitih zgodb, (ne)smislov in komentarjev vsakodnevnega dogajanja, za nameček pa je tudi odličen pripovedovalec. 57 dni karantene, 57 dni in 57 zgodbic. Od otroških spominov, kako je kakšno ušpičil in bil ustrezno kaznovan, do mladostniških dni in raziskovanja sveta ter vse do poskusa zagona uspešne glasbene kariere. Vse je smiselno združeno z določenimi potezami vlade ali aktualnim dogajanjem v času karantene. Med prebiranjem se vam utegne zgoditi, da boste sami razmišljali, kaj ste pa vi počeli tisti dan in morda iz kakšne zaprašene skrinje še sami izbrskali kakšen spomin.

Ampak ni vam treba napisati knjige. Gašperjeva je dovolj. Ne le zato, ker je prva, ampak predvsem zato, ker je neverjetno iskrena, iskriva, berljiva. In tudi ne zato, ker je Gašperjeva ne le dobra, ampak zelo dobra in skoraj odlična, kar pomeni, da bodo vse druge res le še dobre. Zgodbe iz karantene: 1 val je ena tistih knjig, ki jo boste sicer zlahka kadarkoli odložili in z branjem nadaljevali čez nekaj dni. Zelo verjetno je tudi, da jo boste odložili in hitro vzeli nazaj v roke, ker vam bo dolgčas ali pa boste vedeli, da boste kaj hitro prišlo do zapisa, ki vas bo pošteno nasmejal. Ena tistih knjig, ki jo je vredno imeti in ki je odličen odsev časa, v katerem smo bili letos.

Založba Uho & Oko, 2020

Moški, ki ni poklical

Romantičnim zgodbam se praviloma izogibam. Podobno kot pop glasbi – avtorji hitro zdrknejo v cenenost in predvidljivost in težko je reči, kaj me je prepričalo k branju romana Moški, ki ni poklical. Morda je odločil zadnji del promocijskega zapisa: “Razlog je resnica. Resnica o vas.” In čeprav ima roman eno samo res slabo točko, o kateri kasneje; mi sploh ni žal, da sem ga prebral.

Lahko bi rekli, da je izhodišče relativno preprosto – (popoln) moški obljubi, da bo poklical, a ne. Nekaj, kar smo doživeli (najbrž) vsi, preboleli in šli naprej. Avtorica knjige Rosie Walsh je v Stroudu v resnici srečala moškega, gospoda Popolnega in nato dva tedna čakala, da bi jo poklical. Ni je. Sarah pa ni takšna – prepričana je, da se je v nepričakovano čudovitih in nepozabnih sedmih dneh med njo in Eddiejem zgodilo nekaj več. In da jo mora poklicati. In da jo bo poklical. Razen, če se mu ni kaj zgodilo. Zakaj neki bi ji obljubil, da jo bo poklical, pa je ni? In Sarah gre raziskovat …

Spominja se vseh podrobnosti tistega tedna, ki sta ga z Eddiejem preživela skupaj, slehernega trenutka, dotika, besede, … spominja se svojega življenja, obuja spomine s prijatelji, se vrača na kraje in prizorišča nesrečnega otroštva, v katerem je izgubila sestro in zbežala v ZDA živet drugačno življenje, preboleva spodletel zakon in konec uspešne kariere. Tu pa tam se ji zazdi, da vidi Eddieja, sprejema nenavadne klice z neznanih številk, nekaj groženj in opozoril, njegovega klica pa še vedno ne.

In potem se zgodi. Razkritje. Zgodi se Eddie. Zgodi se resnica, ki niti približno ni osvobajajoča in ki obrne zgodbo na glavo. Bralca vmes zavede nekaj “kriptičnih” zapisov in izbrisanih sporočil, nekaj nenavadnih pisem, za katera se zdi, da jih piše Sarah. Ampak ne – vse, v kar ste verjeli do tistega trenutka, se razblini kot milni mehurček. Tako, kot se je razblinila Sarina vera v veliko ljubezen z Eddiejem. Ni je, ne obstaja. Kakšna je resnica o Sari? Resnica boli – najprej zaboli Eddieja in potem še njo, bralca pa prikuje h knjigi, da je ne želi kar tako odložiti, dokler se ne prepriča, kakšen bo konec.

Avtorica Rosie Walsh, ki je pred uradnim prvencem že izdala štiri zabavne ljubezenske romane pod psevdonimom Lucy Robinson; se je odločila za nenavaden pristop. Temno skrivnost, zaplet in razplet v maniri kriminalnih trilerjev, ko bralec skupaj z glavnim junakom brklja, raziskuje in odkriva ter je vse bolj osupel; je združila s čudovito in na videz popolno ljubezensko zgodbo dveh sorodnih duš, za katere pač upa in verjame, da bosta znova prišli skupaj. In ne, seveda ne gre za Gillan Flynn, še manj pa za E. L. James.

Konec bo nekatere navdušil, da bodo lahko mirno zaspali in druge razočaral, saj je potek zgodbe obetal več, obetal nekaj drugačnega. Zdi se, da se vse zgodi prehitro in ne dovolj premišljeno, dodelano. A to prepuščam vam …

Založba Mladinska knjiga, 2018

Unadva

Nenavaden naslov, nenavadna knjiga. Hrvaška slikarka in ilustratorka Tisja Kljaković Braić je tudi po zaslugi priljubljenosti njenih preprostih ilustracij in besedil prišla do omenjene knjige. Unadva je pravzaprav zbirka devetdesetih risb in sočno prevedenih dialogov, ki prikazujejo razmeroma običajno, skoraj stereotipno dinamiko para.

Par – ženska in moški, ona in on, brez otrok (ideja za nadaljevanje?), se spopada z značilnimi težavami, pa naj bo to v Dalmaciji (avtorica prihaja iz Splita), kjerkoli drugje na Hrvaškem, v Sloveniji, Nemčiji, Italiji (tam bi zagotovo k paru sodila tudi njegova mama) ali pa v ZDA. Ona je (večno) nezadovoljna z lastno podobo, za kar seveda krivi vse mogoče – v prvi vrsti seveda moža, dogajanjem in prispevkom v gospodinjstvu, duhovito pa se avtorica loteva tudi intime. Tudi on je daleč od popolnega, čeprav se na tej točki seveda lahko vprašamo, kaj je (za koga) popolno? Televizor, navijanje ob spremljanju tekme najljubšega kluba (ali reprezentance), hrana in kar tipično iskanje izgovorov, zakaj ne bi nič naredil.

Morda kot namig pred začetkom branja – preberite si odlično napisano spremno besedo Frana Dulibića (za prevod celotne knjige je sicer poskrbela Đurđa Strsoglavec), kjer se vam bodo določeni stereotipi morda prikazali v nekoliko drugačni luči in vam omogočili vpogled z druge perspektive.

Ilustracije so zelo preproste, le redko, a še to na skrbno izbranem mestu obogatene s kakšnim nežnim barvnim odtenkom in tudi njuni dialogi oz. komentarji prehajajo od enostavčnih do na videz nikoli končanih naštevanj. A ravno prav šaljivi, na trenutke zbadljivi, cinični in sarkastični in predvsem – resnični. Zagotovo se boste našli v več kot eni situaciji in svoji izbrani polovici med krohotanjem (ali zgražanjem) pokazali izbrano stran z besedami: »Glej naju.«

Unadva je zabavno ustvarjeno ogledalo stereotipom, kjer ima vsak od nas kakšen kilogram preveč na napačnem delu telesa, ko vsi vemo, da je za tisti ekstra kilogram kriva popoldan pomalicana melona, ko ni za prepir krivo prav nič in je hkrati krivo vse, ko obsesivno čiščenje največkrat napoveduje obiske in ko bi zvečer želel v miru pogledati nogometni derbi, pa je na sporedu ravno ZARES pomemben del (od tristo oseminpetdesetih) telenovele.

Menim in upam, da bosta Unadva dobila še kakšno nadaljevanje.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Knjiga meseca

Knjižni trg je, podobno kot še mnogi drugi umetniški drugi, tudi zavoljo covid-19, v krizi. Knjige sicer zdaj spet izhajajo, ljudje so se vrnili v knjižnice, a ena težava še vedno ostaja – ljudje knjige vedno manj kupujejo. To seveda podobno kot pri glasbi, ni problem letošnjega leta, ampak takorekoč desetletja. Kaj je krivo temu, na tem mestu ne želim razpravljati, jasno pa je, da založniki in tudi avtorji iščejo nove načine, kako priti do kupcev oz. bralcev.

Knjiga meseca, ki jo je poleti splavila založba Učila International, seveda ni nekaj novega, ampak projekt, kakršnih je v tujini kar nekaj in ki bi utegnil stvari premakniti na boljše. Po mojih izkušnjah ljudje knjig ne kupujejo zato, ker so predrage. Žepne knjige še nekako gredo skozi, a imajo največkrat mehke platnice, ki jih pravi knjigoljubi nimajo preveč v čislih. Knjiga s trdimi platnicami pa se v večini primerov začne pri 20 € in gre seveda lahko tudi do 50 €. Otroške slikanice so še dražje. Zakaj knjiga toliko stane – poskusite izdati knjigo, pa boste videli, kakšen strošek boste imeli s tem, pa vam bo bolj jasno. Na zaslužek bolj ali manj kar pozabite!

Nazaj h Knjigi meseca. Kot ljubitelj knjig sem seveda takoj trznil, ko se je začela promocija. Šel sem raziskovat in hitro naletel na komentarje v stilu »Svet knjige 21. stoletja, tega pa res ne potrebujemo!«. Koncept Sveta knjige je, kakršen je in mislim, da ni tako slab – v otroštvu sem prav prek ugodnejše ponudbe v Svetu knjige, dobil kar nekaj knjig, ki jih zdaj berejo moji otroci. To, da imajo ljudje težavo z izpisom iz tega knjižnega kluba, je pač druga težava, čeprav vam lahko osebno zatrdim, da sem sam to uredil z enim telefonskim klicem in obiskom poslovalnice, pa je bila zadeva zaključena. Obstajajo hujše stvari …

Knjiga meseca pač ni Svet knjige! Knjigo meseca ali želeno knjižno škatlo lahko kupite v vsaki Felix prodajalni (le da boste na aktualno škatlo tistega meseca čakali do nekje druge polovice meseca), potem pa imate na voljo različne naročnine – mesečno, trimesečno ali šestmesečno. Pri čemer lahko med eno in drugo knjižno škatlo zamenjate zvrst (z nakupom namreč v škatli dobite tudi letak, v katerem je zapisano, kakšna bo vsebina škatel prihodnji mesec) in naročnino kadarkoli prekinete. In ja, knjižne škatle boste plačali vnaprej, zato vam denarja ne bodo vrnili, knjige boste seveda dobili.

Zvrsti je zaenkrat šest: Spomini in biografije, Kriminalke, Romance, Aktualne teme, Berem s starši (za otroke do 6 let) in Berem sam (za otroke od 7 do 12 let), pri čemer se mi zdi, da slednjih dveh zvrsti še ni na voljo. V knjižni škatli boste vsak mesec dobili vsaj dve knjigi – novo izdano knjigo ter knjigo izbranega žanra z nekoliko starejšim datumom. Za nameček pa še kaj – kavo, dišečo svečo, čokolado, igralne karte, vrečko za knjige in podobne malenkosti.

In če pogledamo, da za Knjigo meseca ob enkratnem nakupu plačate cent manj kot 30 €, ste z obema knjigama ta znesek ponavadi že presegli oz. lahko rečemo, da Knjige meseca ne boste preplačali. Vrednost ostalih daril v škatli je po moji grobi oceni med 5 in 10 €, torej … se splača!

V žanru kriminalk so tako ponudili J. P. Delaney (pri nas smo najprej brali odlično Dekle pred njo), pa Sebastiana Fitzeka in Camillo Lackberg, ob dodanih bombončkih žanra, seveda. Na področju biografij so ponudili Eltona Johna in Frido Kahlo, kot lahko vidite v priloženem videu, je bila v škatli z Eltonom Johnom dopolnjena izdaja imenitne Isaacsonove biografije o Steveu Jobsu. Romance so pač romance in znajo ugajat bolj ženskam, na področju aktualnih tem pa se lotevajo tako družinskih, ekoloških in poslovnih tem.

Jaz sem jim dal priložnost in priznam, da mi ni žal.

Pogovor: Boštjan Videmšek

»Smo, tako ali drugače, fosilna država.«

Boštjan Videmšek je za svoje odlično novinarsko delo dobil kar nekaj domačih in mednarodnih novinarskih nagrad, med drugim je bil leta 2015 izbran tudi za »mladega voditelja Evrope«. Njegove pronicljive zapise lahko berete v številnih domačih in tujih časopisih. Izdal je tri odlične, družbeno angažirane knjige – Vojna terorja, Upor, Na begu ter Dispatches from the Frontlines of Humanity, je pa tudi soavtor tekaško izpovedne knjige Ultrablues. Boštjan je tiste vrste človek, ki te že s svojo predanostjo in žarom prepriča. Hkrati je tudi odličen govorec, ki zna tudi poslušati in z njim bi lahko sedel ure in ure ter se pogovarjal … spodnji pogovor je nastal na daljavo, elektronsko. Glavna tema – njegova nova knjiga Plan B in nekaj vprašanj, ki so se mi porodila med prebiranjem knjige.

Za knjigo Plan B sta s fotografom obiskala tako rekoč cel svet in predstavila številne dobre prakse za reševanje oz. ohranjanje planeta. Kako je prišlo do tega preskoka, da si pokrival predvsem begunsko tematiko in prešel na okoljevarstvo?

Pokrivanje begunske tematike je bila vrsto let povezana s poročanjem iz vojn. Vedno so mi bile ključne človeške zgodbe. Tako sem že leta 2004 v Darfurju jasno zaznal, da so podnebne spremembe močno gonilo konfliktov in da bodo – še posebej boj za vodo – ključno gonilo vojn 21. stoletja. Na svojih poteh sem se, posledično, srečeval s številnimi podnebnimi begunci. Preskok na »novo temo« je zategadelj le navidezen: boj s podnebno krizo je namreč ključna fronta (ne le) človeštva. Vseh nas.

Na žalosten način se sicer zdi, da je oboje boj z mlini na veter?

Da. A ravno odločitev, da se s temi mlini spopadeš, da ne pristajaš na stopnjujoče se obstoječe (stanje), je od nekdaj gonilna sila mojega novinarskega dela. In včasih uspe. Preko osebnih zgodb, preko spremenjenih življenj in usod. Za to gre. Ostalo je le jebeni ego safari.

Od vseh predstavljenih primerov – kateri je najuspešnejši, morda tebi najljubši, je kateri v tem času morda propadel oz. zastal?

Preveč sem zaljubljen v Tilos, mali grški otok, prvi energetsko samopreskrbni otok v Sredozemlju, da bi to lahko skril. Najbolj blizu so mi zgodbe, ko male skupnosti stopijo skupaj in naredijo nekaj velikega – a ne na ravni »fah-idiotizma«; ne le na ravni tehnologije, ampak predvsem sociologije. Ne, noben projekt, ki je opisan v knjigi, ni propadel. Le avstrijska modelna skupnost, o kateri pišem, se je morala zaradi spremenjenega konteksta biomase in kitajske prevlade na trgu fotovoltaike, na novo izumiti. In to uspešno.

Pri vseh se zdi, da gre za kombinacijo naravnih danosti, razumevanje prebivalstva tistega področja, lokalnih oblasti ter državnih oblasti oz. nekih zasebnih investicij. Predvsem pa so investicije tiste, ki dajo misliti – bi denar za varstvo okolja nemara lahko porabili tudi na kakšen drugačen način?

Gre za mešanico naštetega, da. A čisto vsi predstavljeni projekti so otroci vizije posameznika ali skupnosti, ki je verjela, da je sprememba mogoča. Denarja za zeleno preobrazbo je v Evropo na voljo ogromno – le črpati ga je treba znati. Z evropskim zelenim dogovorom smo dobili veliko zgodovinsko priložnost …

Jasno je tudi, da ima zelena energija svojo pogosto črno ceno, kar je zelo očitno tako v južni Ameriki kot na Kitajskem?

Seveda. To poizkušam izpostaviti, a biti hkrati racionalen in tudi real-političen. Boja s podnebno krizo ni mogoče dobiti brez sodelovanja čisto vseh akterjev. Tudi največjih in, da, najbolj umazanih. To je vojna.

Litij kot nafta 21. stoletja, zakaj prav litij?

Ker je trenutno preko baterij gonilo električne mobilnosti in vseh naših elektronskih »gadgetov«. Kot zgodba pa zato, ker ima močno linijo: z Matjažem sva sledila gramu visoko v bolivijskih Andih izkopanega litijevega karbonata na poti do kitajskih tovarn električnih avtomobilov – s postanki v Nemčiji, ZDA, Norveški, …

Spomnim se, da je Tomo Križnar pred leti napovedal, da se naslednja vojna ne bo začela zaradi nafte, ampak vode. Voda je pri samooskrbi zelo pomembna, pitna, kot jo imamo v Sloveniji v skoraj vsakem gospodinjstvu, toliko bolj, a tega ne cenimo?

Tu lahko le pokimam.

Kje v tej zgodbi, v planu B so živali? Vemo, da številni posegi v okolje – naj bodo to rudniki ali vetrne turbine; vplivajo na živali. Bo življenja konec, ko bo umrla zadnja čebela?

Hvala za to vprašanje. Meso in ribe sem nehal jesti pred tridesetimi leti. Naš odnos do živali o človeštvu – o človečnosti – pove čisto, čisto vse. Ta knjiga je, v podtekstu, zato tudi knjiga o velikem šestem izumrtju vrst, ki v pospešenem posnetku poteka pred našimi očmi. Tukaj in zdaj. O tem ogromno – morda tudi v knjigi – piše moja žena Maja, veliko se pogovarjava o teh temah. Posegi v okolje vplivajo na vse nas. Nujno je najti ravnovesje. Tako pri gradnji vetrnic, kot pri gradnji hidroelektrarn. Tudi zato – v prvem delu knjige – opisujem le okoljsko, kolikor je le mogoče, najmanj sporne projekte.

Kaj pa Slovenija? Imamo neverjetne naravne danosti za vse mogoče oblike samooskrbe, žal malo manj razumevanja večine prebivalstva kot tudi oblasti. A vsem bi moralo biti jasno, da je prehod v zeleno resnična stvar prihodnosti.

Smo, tako ali drugače, fosilna država. Tu nimam kaj dodati.