(brez naslova)

Dekle pred njo

Psihološki triler J. P. Delaney (gre za psevdonim britansko-ugandskega pisca marketinških besedil in pisatelja Tonyja Stronga) prepleta zgodbi dveh žensk, ki sta si mestoma tako zelo podobni, da se nepozoren bralec v pripovedi hitro izgubi.

Emma, Jane in Edward Monkford – nenavaden ljubezenski trikotnik, ki to pravzaprav ni. Emma je tista, ki s partnerjem išče novo stanovanje, saj ima za seboj grozljivo izkušnjo vloma. A v Londonu cenovno ugodnega stanovanja, ki bi zadostil njenim željam – v prvi vrsti po varnosti; ni lahko najti. Vse dokler jima agentka ne predlaga One Folgate Streeta – minimalistično arhitekturno mojstrovino, polno zapisanih pravil. Pravila in sam prostor so namenjeni temu, da prebivalce predrugačijo, jih naučijo ceniti ter predrugačiti sebe in svoje življenje – stran od potrošniške navlake, nepotrebnih besed in dejanj. Že vprašalnik, ki ga mora rešiti vsak potencialni prebivalec hiše, je nadvse vznemirjujoče izhodišče: “Prosim, naredite seznam vsega svojega imetja, ki se vam zdi nujno za življenje.”

In potem je tu Jane, ki se počasi pobira po osebni tragediji, saj je pri porodu izgubila otroka. Tudi njo na One Folgate Streetu, kot se stavba imenuje; nekaj pritegne. Nekaj in nekdo – čudaški in zapeljivi stvarnik arhitekturne uganke Edward Monkford. Jane kmalu po vselitvi izve, da je ena od prejšnjih najemnic v hiši umrla tragične smrti. A ne samo to – najemnica je bila podobnih let in videza kot ona, obe pa sta bili nenavadno podobni pokojni Monkfordovi ženi, ki je skupaj z njunim sinom v tragičnih okoliščinah umrla na gradbišču hiše.

Klobčič zgodbe se seveda na eni strani razpleta, a se hkrati zgodbi obeh junakinj vse bolj zapletata. Njuni izhodišči, odločitve, vzorci, ljudje in dejanja, so si preveč podobni. Napaka, za katero se kaže, da utegne biti usodna za obe, je, da se zapleteta v nadvse intenzivno intimno razmerje z Monkfordom. Jane se prelevi v raziskovalko in detektivko, saj ji Emmina smrt ne da miru. In tako eno “resnico” odkriva Jane, drugačno skozi Emmino pripoved odkriva bralec, a vse do zadnjih strani ostaja uganka, kdo je kriv za kaj. Kakšno vlogo ima v resnici genialni Monkford, tu je še stranski lik v podobi Emminega bivšega fanta Simona in pisana paleta likov od psihiatrinje, policistov, sodelavcev, vlomilcev, bivših in sedanjih Monkfordovih partnerjev in sodelavcev, ob katerih ima vsak kak motiv za maščevanje, umor ali pa drugo priložnost.

Avtor spretno prepleta zgodb obeh žensk, hkrati pa njuno življenjsko pot in odločitve povezuje z vprašanji in možnimi odgovori zloglasnega vprašalnika, ki veliko večino kandidatov odvrne. Ni odvrnil Emme in Jane, pa čeprav obe ves čas dvomita v pravilnost in smiselnost odločitve. Dvoličnost in prevare so sestavni del izvrstnega romana, katerega pripovedni lok utegne marsikoga spomniti na uspešnico Dekle na vlaku, mogoče bodo nekateri pomislili na Ni je več in zaradi intenzivne posesivnosti, sploh na čustvenem področju, celo na trilogijo 50 odtenkov, ampak …

Dekle pred njo nudi več bralnih užitkov, še posebej po zaslugi nepredvidljivosti in številnih dramatičnih preobratov in razkritij, mnogo bolj izrazit psihološki element, hkrati pa samo izhodišče minimalističnega življenja bralca prisili v razmislek o lastnem življenju.

Učila International, 2017

Steve Jobs

Ko je izšla biografija o Stevu Jobsu, sem imel v lasti zgolj nekaj let star iPod (ki še vedno dela), sedaj imam v žepu vedno zanesljiv iPhone, s katerimi so opremljeni tudi drugi člani družine, priznam pa, da se že dlje časa spogledujem tudi z iPadom. Dolgo sem potreboval, da sem prišel do ugotovitve, da so res najbolj zanesljivi, še vedno pa ne razumem obsesije, ki toliko mojih znancev žene, da gredo manično kupit vsak nov jabolčni izdelek. Košček vsega tega sem vseeno zaznal v biografiji največjega računalniškega vizionarja – Steve Jobs, ki jo je napisal Walter Isaacson.

Biografijo, ki je že pred izidom podirala rekorde po številu naročil, smo v slovenskem prevodu dobili relativno hitro, za kar so bili zaslužni kar trije prevajalci, ki so se v času izida izvirnika lotili dela. Žal se v samem branju in dinamiki čuti različen pristop prevajalcev, saj se v določenih delih ritem pripovedovanja povsem izgubi, tista slaba plat biografije kot take, pa je tudi mestoma zelo suhoparno pisanje in nizanje podatkov. Z naslovnice zre prodorni, na straneh pogosto omenjani hipnotični in strašljiv Jobsov pogled, knjiga pa se na skoraj 600 straneh natančno spopade z življenjem in delom Stevea Jobsa, od otroštva in vse do smrti, ki – zanimivo; ni jasno omenjena. Brez teorij zarote, a kot bi Isaacson želel povedati, da bo Jobs živel večno.

Ne želim secirati ali analizirati – to rade volje prepustim bralcem, ki jih tudi pri nas zagotovo ne manjka. Jobs je bil “zaznamovan” že ob rojstvu, ko sta ga njegova biološka starša oddala v posvojitev, kar je nanj pozneje močno vplivalo, saj z izjemo svojih produktov in svojega fanatičnega pristopa ni bil sposoben splesti pristne vezi s komerkoli. Ne prijateljske, ne intimne in kasneje niti ne družinske. Celo ponovil je napako in svojo prvo hči Liso Brennan in njeno mati Chrisann zapustil brez slabe volje, med redkimi razmerji pa je bil dlje časa v vezi recimo z Joan Baez in pullitzerjevo nagrajenko Jennifer Egan. Njegov intenziven način dela je prej ali slej ohromil tudi njegove vezi z najtesnejšimi sodelavci, kot je bil v prvi vrsti Stephen Wozniak.

Vsekakor je Jobs tisti, ki je obsedeno skrbel za popoln videz in delovanje vsega, kar je Apple ponudil, pri čemer ga je močno navdihovala skupina Bauhaus, on je poskrbel, da so Applovi izdelki tako zelo zaprti in takorekoč nezdružljivi z drugo strojno ali programsko opremo. Vse to ima za posledico tudi tisto, kar običajne ljudi odvrne od Appla – visoka cena. Ne le visoka, ampak na trenutke kar astronomska cena, ki bi še bila opravičljiva, če ne bi Apple v isti sapi zatrjeval, kako večni in napredni so njihovi izdelki ter hkrati vsako leto ponujal nove, izboljšane in naprednejše izdelke, ki jih preprosto moraš imeti.

Njegov odnos do ljudi, tudi pomembnih poslovnih partnerjev, njegov odnos do podjetja, ki ga je postavil na noge in pravzaprav vsega, kar je bilo v nasprotju z njegovim razmišljanjem in prepričanjem, je bilo katastrofalno. Steve Jobs je bil grozen človek. Samodržec, ki je po eni strani živel zelo asketsko (kar je bila sicer bolj posledica večnega nezadovoljstva ali iskanja popolnosti) in mu ni bil mar za materialno, a se je po drugi strani ves čas boril za delnice in nadstandardne ugodnosti, ki si jih je – roko na srce, zaslužil, a vseeno … njegova trma in prepričanje v sadno-veganske očiščevalne diete sta vsaj deloma botrovala tudi k pojavu raka in z vsakim letom bolj neuspešnim bojem, ki je privedlo do – zagotovo; prezgodnjega konca sicer izredno polnega življenja. Zdaj, vsa leta po njegovi smrti in toliko (ne)uspešnih produktov in inovacij kasneje, se upravičeno sprašujemo, ali je s Steveom Jobsom odšla tudi pregovorna Applova popolnost in nedotakljivost.

Nobenega dvoma ni, da je bil Jobs – podobno kot njegov veliki rival, kolega in vrstnik Bill Gates, eden največjih revolucionarjev sodobne, tehnološke dobe. Vsak na svojem področju sta orala ledino, nizala uspehe in poraze, nam odkrivala nove svetove in predvsem – skrbela, da so do nas prihajali vedno novi vznemirljivi izdelki. Jobs je bil tukaj zagotovo v prednosti, a mu brez manične podpore njegove ekipe to ne bi uspelo. On je bil pravzaprav tisti, ki je “zgolj” videl nekaj več in videl način, kako bo ta “več” na ustrezen način predstavil, da bo videti še večji, še boljši in takorekoč popoln. Osebni računalniki in prenosni računalniki, revolucionarne designerske poteze, glasbena revolucija z iPodom in iTunes ter znotraj tega sodelovanje U2, Boba Dylana in The Beatles, drugačna, osebna in predana prodaja v natančno in filigransko izoblikovanih iStoreih, pa mobilna telefonija z iPhonom in seveda svet tabličnih računalnikov z iPadom ter računalništo v oblaku prek iClouda. In seveda ne smemo pozabiti, da je Jobs med prvim in drugim Applovim življenjem skozi Pixar oživil tudi omrtvičeni svet risanih filmov – Svet igrač, Reševanje malega Nema, Neverjetni in mnoge druge risane mojstrovine so bile prav to zaradi Jobsovega vpliva.

Vse zgoraj našteto, svetle in temne strani, so opisane v knjigi in to je tista resnična vrednost biografije, ki nam pokaže vzpone in padce računalniške industrije in zabavne industrije na splošno. Isaacson je z Jobsom opravil ogromno intervjujev, pogovarjal pa se je tudi s sodelavci in Jobsu bližnjimi ter odtujenimi, ki so brez dlake na jeziku spregovorili o njem. Steve Jobs je bil eden tistih, ki jih hkrati ljubiš in sovražiš, saj je neverjetno, kako te spravi na rob norosti, a obenem veš, da te prav bližina te norosti pripravi do tega, da ustvariš nekaj tako popolno oblikovanega in delujočega kot so Applovi izdelki.

Še vedno ne razumem mnogih, ki trumoma hitijo po vsak nov Applov izdelek, čeprav so že lastniki vsaj enega neverjetno popolnega. Morda se bo zdelo trapasto, a vse skupaj je podobno testom vložkov, plenic in čistil – nova in najnovejša je dokazano mnogo boljša od tiste ne več tako nove (nikakor pa stare), ki so jo pred nekaj meseci oglaševali kot oh in sploh najboljšo. Težave z Appli so in njihova zaprtost povzroči kompleksne (beri: dražje) rešitve. Ima “popolnost” upravičeno tako visoko ceno? iThinkNo (jaz mislim ne).

Učila International, 2013

Plan B

Boštjan Videmšek je novinar, z veliko začetnico. Pa ni le novinar z veliko začetnico, ampak tudi človek z veliko začetnico. In če nas je v preteklosti osupljal in navduševal s prvoosebnim poročanjem in zapisovanjem usod beguncev, ki so iskali boljši jutri, v novi knjigi piše o boljšem jutri za vse nas. Ali bomo ta boljši jutri dočakali mi, naslednje generacije ali pa je pač prepozno, pa je odvisno od marsičesa.

O knjigi in njenem pomenu veliko pove stavek, ki ga je knjigi na pot izrekla Lučka Kajfež Bogataj, priznana slovenska klimatologinja in pionirka na področju raziskovanja vpliva podnebnih sprememb ter Nobelova nagrajenka, in sicer: »Planeta B nimamo. Na Zemlji smo bili rojeni in tu bomo tudi umrli. Lahko pa imamo Plan B.« In točno ta plan B predstavlja knjiga, ki sta jo z raziskovanjem, dokumentiranjem in številnimi pogovori zadnjih nekaj let pripravljala Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic.

Obiskala sta Grčijo, Škotsko, Islandijo, Avstrijo, Norveško in Švico in predstavila dobre prakse v boju s podnebno krizo. V Grčiji sta obiskala Tilos, prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju, ki je odličen primer, kako se lahko nekaj tako slabega, kot je bila zadnja gospodarska recesija izkoristi za nov, boljši začetek. Škotska in Islandija sta obe začeli s pridom izkoriščati naravne danosti, predvsem na področju energetske oskrbe – prvi s smelim izkoriščanjem plime, valov in vetra, drugi z uporabo naravnih geotermalnih danosti. Norvežani in Švicarji počnejo stvari, ki se še vedno zdijo znanstvena fantastika – prvi na inovativen način zajemajo in shranjujejo ogljikov dioksid, drugi iz ogljikov dioksid lovijo neposredno iz ozračja in ga nato uporabljajo naprej. Zeleno menja črno, ogljični odtis je vse manjši, življenje lepše. Avstrijci so podobno kot Grki začeli z majhnim, z modelno skupnostjo Gussing, ki izrablja biomaso za energetsko samooskrbo in ki podobno kot Tilos za Sredozemlje vsekakor predstavlja skoraj idiličen primer za manjša in večja evropska področja oz. mesta.

Nič od tega se ni zgodilo čez noč. Povsod je bilo potrebno veliko časa, potrpljenja in največkrat tudi finančnih sredstev. Slednja so v času begunske krize in splošne recesije, ki že trka na vrata, seveda problem, a tudi Evropa in njeni voditelji se zavedajo, da mora biti prihodnost zelena in da je eden od ključev uspešnega boja samooskrba. Samooskrba na vseh področjih, od nečesa navidez tako preprostega kot je hrana do tistih tehnološko dovršenih sistemov za proizvodnjo energije. Pomena se morajo zavedati tako lokalni prebivalci, kot lokalna podjetja, politika, vse skupaj pa se mora seveda prenesti tudi na najvišje sfere odločanja.

Seveda nista končala, kajti tam zunaj je še ena sestavina, ki se zdi pomembna ali, kot jo je opisal Boštjan, »nafta 21. stoletja«. Litij. Bila sta v Boliviji, seveda nista mogla mimo velesil ZDA in Kitajske, knjiga pa se zaključi na Norveškem. Litij, za katerega vemo, da je sestavni in nepogrešljiv del skoraj vsake baterije – naj so to male baterije ali tiste nastajajoče, ki bodo z energijo »krmile« tovornjake, samovozeča vozila, vlake in prej ali slej tudi letala. Kako pa se pride do litija, kakšne so zaloge in kakšne so oz. bodo potrebe, kdo bo tukaj v prednosti in kje se bo morda začela kakšna od naslednjih strateških vojn … po prebranem je več kot očitno, da bo litij v 21. stoletju res tisto glavno pogonsko sredstvo, brez katerega ne bo šlo. In kako lahko izgleda in se zgodi električna revolucija v prometu, avtor prikaže na primeru Norveške, ki je iz dneva v dan bolj električna in posledično tudi zelena.

Vsem nam je jasno, da podnebne spremembe in segrevanje ozračja nista »fake news«, ampak dejstvo. Nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj, naši generaciji. Ali je naša generacija tista, ki bo poskrbela, da sveta ne bomo dokončno uničili s pohlepom in zatiskanjem oči, žal ne vemo. Vsekakor pa je mimo čas, ko bi lahko rekli, da se nas to ne tiče. Nas in naslednjih generacij, torej naših otrok. In vsega, kar bomo na tem področju storili v naslednjih nekaj letih, ne delamo za danes in jutri, ampak za veliko več.

Zakaj morate knjigo prebrati? V prvi vrsti zato, da se boste zavedli, da rešitve so in da so celo bolj dostopne in izvedljive, kot se sprva zdi. Zelena prihodnost ne sme biti več vprašanje, še manj problem, ampak dejstvo in rešitev. Boštjan je knjigo pripravil udarno, zanimivo, z izobiljem jasnih in razumljivih informacij, Matjaževe fotografije pa so tista pika na i vsemu skupaj. Preberite za boljši danes in še lepši jutri.

In še namig – v kratkem pričakujte kratek intervju z avtorjem knjige, Boštjanom Videmškom, ki bo odgovoril na nekaj vprašanj.

UMco, 2020

Življenje vilinov

Muriel Barberry, francoska pisateljica in profesorica filozofije, je ena tistih naključnih literarnih zvezd, ki se tolikšnega uspeha niso nadejali in ker jo najbolj od vsega veseli pisanje, se je pred slavo umaknila v spokojnost Japonske, kjer v miru ustvarja. Tisti, ki jo poznate le po knjigi Eleganca ježa, ste zagotovo že posegli tudi po Življenju vilinov, vsi drugi pa … kaj še čakate?

Dve siroti, Francozinja Maria in Italijanka Clara se rodita na isti dan, v hladni novembrski noči, a odraščata vsaka drugačno otroštvo. Maria živi na francoskem podeželju, obkrožena z vaškimi zdravilkami in vaščani, ki se bolj ali manj zavedajo, da je idila odvisna prav od mlade, skromne in zadržane deklice, ki se potrpežljivo uči in spoznava moči narave, ki so ji dane.

Clara, genialna pianistka in interpretinja glasbe, ki v glasbi ne le sliši, ampak tudi čuti veliko več in z njeno (po)močjo potuje v neznane svetove in nenavadna doživetja. Živi v s spletkami prežetem Rimu, obkrožena z nenavadnimi možmi – izstopa sluga Petrus, ki rad pogleda v kozarec, a ni pijanec!; in ženskami, ki se zavedajo prihajajoče grožnje velike vojne.

Vojna – za katero se vseeno zdi, da je ne moremo metati v koš s katerokoli od dejanskih vojn 20. stoletja, ni tisto, kar se sprva zdi. Prve bitke se že odvijajo, vse skupaj pa naj bi se v vsej apokaliptični grozoti razplamtelo v nadaljevanju (izvirni naslov je Un Etrange Pays), ki ga v slovenščini še čakamo, kar glede na kompleksnost jezika in posledično zahtevnost prevoda, niti ne preseneča.

Vojna vsekakor ni v prvem planu, ampak preteča grožnja. Spletke so prisotne, a tu vseeno ne gre za napet triler, ampak za poigravanje z domišljijo in lepoto ter mnogimi skrivnostmi sveta okrog nas. Tu so skrivnostna in veličastna glasba, (pra)stare zdravilke, čudežna moč zelišč in začimb, fantastične živali, torej s fantazijo prežet nek povsem običajen in vsakdanji svet. No, in seveda ne gre pozabiti obeh zelo nevsakdanjih deklic, katerih zgodba se prepleta in zapleta. Kdo so pravzaprav vilini in kaj znajo, kako priti v vzporedne svetove in kaj se tam dogaja, kdo je kdo in kdo so tisti, ki na veliki šahovnici premikajo figure in seveda – kakšna je Mariina in kakšna Clarina vloga? Si bosta stali nasproti ali se bosta v vojni borili z ramo ob rami?

Seveda je povsem mogoče vleči vzporednice z realnim svetom, a naj grožnja ostane v fantazijskem svetu, mi pa se začnimo tukaj in zdaj zavedati vsega lepega in čudežnega, ki nas obkroža, česar zaslepljeni z materializmom in (turbo)potrošništvom sploh ne opazimo. Poetično, nežno in otožno, polno vznemirjenja in pričakovanj …

Založba Mladinska knjiga, 2016

13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca

Walter Moers je genij. Umetnik, ki ga velja občudovati tako s pisateljskega kot tudi z ilustratorskega področja. Ustvaril je fantastičen svet Zamonijo, ki smo ga lahko spoznavali in se mu čudili v knjigah Vreščji mojster, Mesto sanjajočih knjig in Rumo & Čudeži v temi, mimo teh mojstrovin pa je ustvaril še neverjetno Divji potep skozi noč.

Imamo medveda z dlako nenavadne (sinje) barve in imamo Zamonijo, čudežno deželo, ki je sama po sebi ena velika pustolovščina. Prvoosebna pripoved omenjenega medveda, kapitana Sinjedlakca, nas popelje skozi 13 ½ življenjskih obdobij in neverjetnih doživetij. Odisejovo potovanje je mačji kašelj proti temu in celo vse, kar je moral prestati Frodo Baggins, da se je znebil tistega prstana, deluje kot ogrevanje.

Dimenzijske luknje. Kulinarični otok. Gorska kremža. Velikan brez glave in glava brez velikana. Večni tornado. Profesor s sedmimi možgani. Gozdne čarovniške pajkulje. Misleči pesek. Tiranokitus rex. Voltigorkovski basotresi. Mandragore. Demoni rikšarji. Profesor s sedmimi možgani. In še lep čas bi lahko našteval, da bi naštel vse nenavadno. Dovolj bo že, če boste v roke vzeli knjigo in prebrali zadnjo stran. To je pač le majhen delček vsega, s čimer se kapitan Sinjedlakec sooči v svojih življenjih.

Si ne znate predstavljati? No, naj vas potolažim, da je avtor vse tudi zelo skrbno ilustriral. In če boste imeli še kar težave, vam bo v pomoč vsekakor tudi Leksikon razlage potrebnih čudes, življenjskih oblik in fenomenov Zamonije in okolice, ki jih je zapisal prof. dr. Črtomir Črnonočnik. Nadejate se lahko smrtnih nevarnosti na vsakem koraku, zagotovo pa tam, kjer jih najmanj pričakujete. Kapitan Sinjedlakec se zaljubi, vsakič za večno. In nemalokrat je pred gotovo smrtjo rešen v res čisto zadnji sekundi.

Branje, ob katerem vam ne bo dolgčas. Čudenje, ki vam bo odprla morda že davno in tesno zapahnjena vrata domišljije. Recimo, da je branje v prvi vrsti namenjeno otrokom (ne najmlajšim, saj je pojmov in dogajanja preprosto preveč), a boste ob njem uživali tudi odrasli. Tu in tam se vam bo v spomin seveda prikradla kakšna podobnost, morda poklon, a gre za res mojstrovino, ki si jo je vredno že zgolj ogledati, saj so ilustracije res vrhunske.

Enako pa lahko rečem tudi za prevod Darka Dolinarja, saj si ne predstavljam, kako težko delo mora imeti prevajalec pri prevajanju in dejansko ustvarjanju fantazijskega sveta v slovenskem jeziku. V pomoč so mu bili najbrž tudi prejšnji prevodi, ki so delo večkrat nagrajene Stane Anželj in ki je že ubesedila določene zamonijske pojme in pojave.

Lahko ste prepričani, da se boste z vznemirjenjem prebijali skozi skoraj 700 strani fantazijskega in fantastičnega romana in da se boste skoraj zagotovo potem lotili nadaljnjega raziskovanja Zamonije oz. drugih Moersovih del. Tako zelo odličen je!

Založba Sanje, 2018

Vlado Kreslin – Kaj naj ti prinesem, draga

Vlado Kreslin kljub skoraj abrahamovskemu staležu na slovenski glasbeni sceni ne pojenja. In čeprav nas v maniri največjih svetovnih zvezd vsake toliko razveseli s kakšno koncertno ploščo (ki pa so polne presenečenj in se nikakor ne ponavljajo) ali pa zbirko uspešnic (kjer zna ravno tako presenetiti), nas redno razveseljuje tudi z novimi studijskimi izdajami.

Kaj naj ti prinesem, draga je še vedno aktualna plošča, ki ponuja vse tisto, kar Vlada krasi zadnjih trideset let, ko je izpod okrilja (in okvirjev) skupine Martin Krpan stopil na samostojno pot. Nemogoče je ločevati med tistim, kar počne z Malimi bogovi in kaj z Beltinško bando, saj je imenitno zapakiral tako svojo »divjo« rock plat kot etno poreklo v homogeno celoto. Z eno nogo v včeraj in drugo v jutri, z glavo in srcem pa v danes.

Kaj naj ti prinesem, draga je razgibana plošča, s katere bo v spominu najbrž najbolj ostala prav naslovna pesem, ki v marsičem spomni na Če bi midva se kdaj srečala s prejšnje plošče, ni pa seveda to edina pesem, ki si zasluži pozornost. Zagotovo pa na najboljši način prikaže Vladovo mojstrsko obvladovanje jezika, občutek za pripovedovanje, vse skupaj združeno z dovršeno glasbo. Preprosta in filozofska Vse se da je stara znanka v naših ušesih, tudi v Life is today in S tobom je izi je Vlado vsakdanje filozofski in da poslušalcu vedeti, da v življenju (najbrž) preveč kompliciramo.

Še vedno je Prekmurec, kar potrjuje tudi ponoven motiv reke oz. Mure, ki se na trenutke živahno, po potrebi pa umirjeno in celo leno vije skozi naša življenja. Na njegovih ploščah smo vajeni tudi zanimivih sodelovanj – tokrat je tu Buda iz zasedbe Elvis Jackson, ki zabeli Moje življenje je to, pa izvrstni kitarist Saša Olenjuk v pesmi Oj, žena, žena, piko na i pa postavijo Simfonični orkester RTV Slovenija in MPZ Srečko Kosovel v skladbi Tista zakartana ura.

Vlado Kreslin je v tem obdobju izgubil svojega dolgoletnega sodelavca Mira Tomassinija, kar se na sami plošči ne sliši, vprašanje pa je, kdo bo prevzel njegovo vlogo. Morda Gal Gjurin, Iztok Cergol ali celo mladi Žan Serčič, ki je skrito presenečenje te plošče. Kakorkoli, za Vlada se ne gre bati – njegov glasbeni in življenjski spekter je tako širok, da mu zanimivih zgodb preprosto ne bo zmanjkalo. Na neki točki gre lahko podobni poti kot Balašević ali pa Springsteen, ob spremljavi kitare pripoveduje zgodbe, ki so navdahnile posamezno pesem in jo potem odpoje. Ampak od njega ne pričakujem, da bo ponavljal za drugimi, saj je v njem še vedno preveč izvirnega, samosvojega in iskrivega.

Priporočam vam tudi, da obiščete njegov YouTube kanal in prisluhnete 50 (!!!) pesmim v dobrih dveh urah, ki jih je v času epidemije igral kar na svojem balkonu. Naslov je temu primeren – Pesmi iz Karantene. Slišali boste tako njegove avtorske pesmi, med katerimi so mnoge že kar ponarodele, kot številne zanimive predelave klasik iz zgodovine glasbe, ki so ga spremljale in izoblikovale na njegovi glasbeni poti.

Založba Kreslin, 2019

Vsa ta nevidna svetloba

Ameriški pisatelj Anthony Doerr je za svoj drugi roman, pričujočo mojstrovino Vsa ta nevidna svetloba, leta 2015 prejel Pulitzerjevo nagrado. Vsi vemo, da znajo biti nagrade zelo subjektivne, mora so posamezni avtorji z njimi ovenčani prezgodaj, ampak v tem primeru lahko rečem le – zasluženo.

Čas pred drugo svetovno vojno, ko se v Evropi že vzpostavlja nek nov red, nova pravila. Otrokom red ponavadi ni preveč pomemben – tako je danes in tako je bilo (najbrž) nekdaj. Njihovo življenje igra, pogosto celo takrat, ko nad njimi lahko hrumijo vojaška letala in mimo njih hodijo do zob oboroženi vojaki. Pomislite na še eno mojstrovino, ki opisuje grozote druge svetovne vojne – Benignijev film Življenje je lepo.

Vsa ta nevidna svetloba se začne dogajati leta 1934, ko avtor začne spremljati ločeni zgodbi o šestletni Francozinji Marie-Laure in osemletnem Nemcu Wernerju, ki bi si bili težko bolj različni, a hkrati podobni. Marie-Laure oslepi in je najprej odvisna od očeta, na prvi pogled nepomembnega ključarja v pariškem naravoslovnem muzeju in kasneje od strica, njeno življenje je velika maketa, polna malenkosti, štetja korakov in sanjarjenja o živalskem in rastlinskem kraljestvu. Pred vojno vihro pobegneta iz Pariza v obmorsko mestece Saint-Melo, kjer mora seveda znova »spoznati« mestne uličice, prilagoditi čute na spremenjeno okolje in brzdati radovednost. Werner otroška leta s sestro preživlja v sirotišnici in kmalu pokaže svoj genialni um na področju tehnologije, zaradi katerega kmalu obleče tudi uniformo vsemogočne nemške vojske. Od grdega račka do laboda, od zasmehovanega in ponižanega do iskanega in kovanega v zvezde.

Oba, še vedno otroka, si želita lepšega, boljšega življenja, ki ga še dodatno zaznamuje vojna morija in da odraščajočima otrokoma vedeti, da nič več ni, kot je bilo in da nikoli več niti ne bo. Ona sanja o čudovitem svetu, ki ga je nekoč videla, on spoznava, da je popolni svet zlagan in poln laži. Njuna svetova in zgodbi se prepleteta zares zelo na kratko, ko čakata konec sveta. Bosta slišala veličastno simfonijo ali gluh odmev vojne groze in smrtne tišine? Trenutek, ki zaznamuje njuni življenje in tako ali drugače vpliva na njuni življenji.

Knjiga na vsaki strani preseneti in očara, polna je podrobnosti in skrivnosti, ki se počasi odkrivajo in vam dajo misliti. Knjiga, ki se vrti okoli enega največjih zločinov v zgodovini, a je pravzaprav hvalnica življenju.

Založba Mladinska knjiga, 2016

Bordo – Izštekani

Bordo je posebna glasbena zgodba, ki je sprva delovala zgolj kot utrinek, zasijala kot zvezda in lahko rečem, da je v tem času postala zelo zanimiv glasbeni planet, ki ga je vredno odkrivati. Lahko začnete s prvencem Medzvezdje ali pa njihovim akustičnim izletom v kultni radijski oddaji Izštekani Jureta Longyke.

Tomaž Štular je tisti, ki stoji za projektom Bordo. Avtor, glasbenik, karizmatična odrska figura in vsekakor izvrsten interpret je prej dolga leta gnal izjemno skupino The Tide, ki so bili s svojim glasbenim izrazom ves čas umetniška alternativa rock mainstreamu, a jim ni nikoli zares uspelo, pa bi lahko rekli, da so imeli prav vse. Za Bordo bi lahko rekli, da so še bolj umetniški in še bolj alternativni, vse skupaj pa je Tomažu uspelo dvigniti še stopničko (ali dve) višje. Tu ni več le rock, ampak je odkrito spogledovanje z drugimi, sodobnejšimi žanri, pri čemer nikoli ne zaide v vode, kjer se ne bi počutil udobno ali kjer sam presoja, da ni več kaj raziskat in ponudit. Vse to in še več, lahko bi rekli kar nekakšna galaksija Bordo se najde na albumu Medzvezdje, ki je ponudil tako »hite« Zvezde v mlaju, Lai Lai svet in Odplešiva, kot zelo osebne in izpovedne Predaleč za nas, Osamljen in bos ter Obljubim. Plošča, v kateri boste vsekakor uživali.

In potem so se najprej decembra 2018 zgodili Izštekanih 25, kjer so bili Bordo eni od nastopajočih in aprila 2019 so se zgodili Izštekani, kamor je Jure Longyka Bordo povabil kot zvezde večera. Tomažu so se v studiu pridružili glasbeni prijatelji in rezultat je bil še en v nizu nepozabnih Izštekanih nastopov, posledično pa tudi ta plošča.

Kako drugačna je ta plošča od tiste studijske? Je. Producent Peter Penko tu ni imel veliko dela, zato pa so toliko bolj do izraza prišle veščine vsakega glasbenika, živa izvedba pa je nekatere skladbe resnično dvignila v nebo. Brezčasna Predaleč za nas, divja Zakaj, osebna, da je težko bolj Obljubim (sicer predelava skladbe I Promise Radiohead), improvizirano pripovedna zmešnjava Kozlam (predelava Dan D), pa novi Boyhood in Polnočni beg. Poleg Štularja, ki blesti v vsakem verzu in čuti vsako odpeto noto, iz te sicer intime glasbene spremljave, najbolj štrlita Drejc Pogačnik (klavir oz. klaviature) in v posameznih pesmih Štefan Starc na saksofonu, pa je treba v isti sapi dodati, da vse skupaj zares funkcionira kot čvrsta celota.

Tisto, kar je seveda treba pri Bordo izpostavit in se je spremenilo glede na The Tide, je jezik. Angleščino je skoraj v celoti nadomestila slovenščina in prav je tako, pa čeprav je bil Štular eden tistih slovenskih glasbenikov, ki mu glede angleščine ni bilo kaj očitati – besedila so bila smiselna in na mestu, izgovarjava pa razločna in spevna. A materni jezik je pač en sam, v tem primeru je to slovenščina in pri takem interpretu pride pač še toliko bolj do izraza. Odličen dokaz je prav predelava Radioheadov, za katero sem prepričan, da bi tudi v angleščini zvenela odlično, a ji je Tomaž s slovenščino dodal še kanček več – sebe.

Avtor sam pa najboljše ve, kdaj in kako kakšna pesem pride do tistega pravega izraza. Tudi zato je sveža skladba Bordo Ghosts (najbrž) spet v angleščini. Zanimiva skladba, ki napoveduje nekaj novega, česar se lahko veselimo.

Založba RTV Slovenija, 2019

Pokvarjeno kraljestvo

Griševsko vsemirje je fantastičen svet, ki ga je ustvarila ameriška pisateljica Leigh Bardugo in ki bo kmalu zaživel tudi v ekranizirani različici. Pokvarjeno kraljestvo se nadaljuje tam, kjer se je Vranja šesterica zaključila – torej pri izigranem in potolčenem Kazu Brekkerju, ki je za nameček ostal brez svoje Prikazni. A ne želi stati križem rok in čakati …

Kazova vranja šesterica je komaj preživela in če se sprva zdi, da se je Kaz sprijaznil s tem, da sta jih tako Van Eck kot Pekka Rollins izigrala, predvsem noče sprejeti tega, da je neznano kam izginila Inej. Brez Inej ne more, tako kot se vedno bolj zdi, da Nina in Mathias ne moreta brez drugega, Ketterdam pa kaj kmalu ne bo mogel brez jurde parema, te skrivnostne in neverjetno močne droge. Kaz Brekker ima nov načrt, a se vse bolj zdi, da mu nič več ne gre po načrtih.

Pokvarjeno kraljestvo kot sklepni del duologije prinaša kopico zgodb, ki se seveda prepletajo. Strniti je treba vrste, oskrbeti rane, premisliti, kakšno je stanje na šahovnici in kakšna bi morala biti naslednja poteza. Brekker igro obvlada, a šah je ponavadi igra, ki jo igrata dva, tokrat opa je vse bolj jasno, da je na drugi strani plošče več močnih nasprotnikov – nekateri sledijo, drugi zavajajo in tu so še tisti, za katere se zdi, da so ves čas vsaj eno potezo v prednosti.

Kazova prioriteta je rešiti Inej, kar je seveda vse prej kot preprosto, a s pretkanim načrtom uspe. Predvsem pa Brekker dokaže, da se ne ne glede na položaj in bogastvo ne boji Jana Van Ecka, saj ugrabi njegovo nosečo ženo in mu za nameček še temeljito preišče pisarno in dobi veliko (preveč) informacij. Po precej napeti izmenjavi sledi nova misija – uničenje Van Eckovega imperija. V igro se s svojimi plačanci vključi Pekka Rollins in boji postajajo vse bolj nepredvidljivi, enako pa velja tudi za vezi med Kazovo šesterico, saj nihče več ne ve, komu res lahko zaupa.

Zdi se, da ima Kaz vse pod nadzorom. Preganjajo ga sicer mnogi demoni preteklosti in počasi se razkriva tudi zgodba, kako in zakaj je Kaz postal, kar je. Vrana. Vse več težav ima Nina, ki je po uspešni ozdravitvi od jurde parema pridobila precej nenavadne – a odločilne, sposobnosti. Njena nesojena ljubezen, druskelle Matthias, umre, kar vsa njena prepričanja znova postavi na glavo. Izgubljena med neomajno zvestobo Kazu in željo po svobodi ter maščevanju svoje družine, je tudi Inej. Svoje račune ima seveda tudi Wylan Van Eck, ki se ga je oče posmehljivo odrekel, pa Kuwei Yul-Bo, ki si še vedno želi svobodnega življenja, hkrati pa se vse bolj zaveda, kakšno grožnjo predstavlja očetov izum, zloglasna jurda parem. Grožnjo ne le zanje in za Ketterdam, ampak za celotno griševsko vsemirje. In tu so seveda še vsi tisti, ki skrbijo za red in mir v Ketterdamu ter vsi tisti, ki v ozadju vlečejo niti in jim je še najbolj mar za bogastvo, ki se steka v njihove skrinje. Bogastvo, ki pa še kako mika Kaza …

Zaključek je veličasten. Nepredvidljiv. Maske padejo, padejo glave. Po spretno odigrani in do zadnje poteze nepredvidljivi partiji je jasno, da bo v Ketterdamu odslej vladal nov red. in če se je prva knjiga sprva nekoliko vlekla, se ta druga odvija zares hitro, celo bliskovito in na koncu je bralcu žal, da je že konec. Bardugova res zapre vsa pomembna poglavja, a se vseeno zdi, da je ostalo nepovedanih še kar nekaj zgodb. Katere, pa presodite sami …

Založba Mladinska knjiga, 2019

Nož

Jo Nesbo. Zgolj dve besedi (oziroma ime in priimek), pa veste, da imate opravka z nečim nadpovprečnim. Pritrdili bodo otroci, ki so brali katero od del o nenavadnem doktorju Proktorju, strinjali pa se bodo tudi tisti, ki berejo Nesbojeve kriminalke – naj je to serija o Harryju Holeju, samostojna dela ali celo moderna priredba Shakespearjevega Macbetha.

Nož je dvanajsta in trenutno zadnja knjiga iz serije o detektivu Harryju Holeju. Mislim, da že tam nekje od Fantoma dalje napovedujem skorajšnji konec serije, možnost novih likov, ki bodo zasedli Holejevo mesto, a vendar samo Nesbo ve, kolikokrat se Harry še lahko znajde v (na videz) brezizhodnem položaju. V letošnjem letu sicer lahko pričakujemo njegovo novo, samostojno delo – The Kingdom.

Žeja je Holeja – kot že nekajkrat; pokazala v najboljši in najslabši luči. Trezen, pomirjen in ljubljen, z manj stresno službo in življenjem, kot bi ga glavnim junakom privoščili. A idile je seveda kmalu konec in Harry se je komaj izvlekel iz norega vrtinca, kar je seveda pri bralcih sprožilo več vprašanj, tisto glavno je bilo zagotovo – kako dolgo še? Nesbo je pred kratkim v enem od intervjujev dejal, da ima dokaj jasno začrtano Holejevo pot in da ne bo pustil prav nobenega dvoma, ko bo enkrat konec. No, recimo, da Nož še ni konec, ni pa ta več daleč.

Harry Hole je (spet) na dnu. Rakel ga je zapustila, karierno je znova na dnu, vse večkrat pa znova vidi predvsem dno steklenice. Nekje zunaj preži (in po Harryjevem prepričanju tudi mori) zloglasni Svein Finne, serijski posiljevalec in morilec, ki bi ga Harry želel enkrat za vselej spraviti nazaj za zapahe, seveda pa ima tudi Finne z njim neporavnane račune. In zdi se, da bo Harry tokrat plačal izredno visok račun.

Nekega dne se Harry zbudi, v morda začetek najhujše more. Pa ne nočne! S hudim mačkom oz. brez kakršnegakoli otipljivega spomina, s potolčenimi členki in veliko krvi. Čigava je kri in kaj se je zgodilo prejšnjo noč? Nesbo kot vedno mojstrsko odpelje bralca na razburljivo vožnjo, ki v marsičem spominja na tisto v Policiji … Hole ne ve več, komu naj zaupa in nekajkrat so njegovi dvomi na mestu. Vse bolj pa postaja jasno, da nihče več ne zaupa njemu in bolj kot kdajkoli prej – tudi bralec mu vse težje. Še več – celo Harry vse bolj dvomi vase oz. je tudi njemu jasno, da je on glavni osumljenec za smrt. In kaj, če je tokrat res kriv?

Stranski liki, ki jih že poznamo ali pa so vpeljani na novo, imajo svojo zgodbo, svoje razloge in namen. Kogarkoli spregledati ali prehitro odpisati, ne gre. Zbrani dokazi govorijo eno zgodbo, počasi se vračajoč spomin in Harryjeva vračajoča se mojstrska intuicija, pa nekaj povsem drugega. Naključna odkritja, (pre)hitro sklepanje, mnoge oteževalne okoliščine in nezaupanje vseh okoli njega ne pomagajo pri razkrivanju grozne more in zarote. Ne glede na to, kako bo Nesbo nadaljeval in ali bo napisal eno ali še deset knjig s Holejem v glavni vlogi, nič več ne bo, kot je bilo.

Nesbo ima svoj slog, pa me zna za razliko od številnih drugi piscev še vedno presenetiti, osupniti, navdati z grozo in nejevero. Sanjalo se mi ni, v katero smer po nadvse razburkanem morju pluje tokrat in tako, kot me je sama plovba nemirno premetavala sem ter tja, me je tudi zaključno izkrcanje v pristanišču vseeno pripeljalo na povsem drugo lokacijo. Od pričakovane, ne od želene. Vedno se pustim presenetiti in tokrat je bilo presenečenj več kot dovolj. Hkrati se mi res zdi, da je lik že izčrpan in iz nekega življenjskega vidika menim, da prav veliko ne more več prenesti. Kakorkoli Nesbo vsakič znova poskrbi za kakšen žarek upanja, je bremen vse preveč. Konec je blizu …

Založba Mladinska knjiga, 2019