(brez naslova)

Zgodbe iz Nemčije

Pestra in raznolika zbirka kratkih zgodb, ki so jih ustvarili nemški avtorji različnih generacij in ki se dogajajo marsikje po svetu, ena celo v Ljubljani. Vsekakor zbirka, ki je primerna za ljubitelje krajših in ne tako zelo zahtevnih besedil, a se vseeno ne zadovoljijo z dolgočasnim, predvidljivim in celo dolgočasnim.

Slavo Šerc, poznavalec in opazovalec nemškega literarnega ustvarjanja, je poskrbel za zanimiv izbor kratkih zgodb, ki se kar precej razlikuje od njegovega antološkega pregleda nemških kratkih zgodb pred leti, saj je van vključil predvsem avtorje mlajših generacij oz. z novejšimi deli (vsa predstavljena so nastala po letu 2000). Odličen prerez razvoja nemških kratkih zgodb je Šerc pripravil že v predgovoru, avtorje pa boste nekoliko podrobneje spoznali v zaključku knjige.

Zgodbe iz Nemčije prinašajo 16 zgodb 14 avtorjev (Maxim Biller je zastopan s tremi), ki so stilsko in vsebinsko zelo različne.

Nobelovka Herta Muller je predstavljena prva z zgodbo Muha se prebije skozi pol gozda, pretresljivo vojno zgodbo, ki se naslanja na usode ljudi v vojnih taboriščih in njihovo življenje potem. Judith Hermann z Lascio opisuje nenavadno zgodbo prijateljev, ki potujeta po Siciliji in se znajdeta v krempljih nenavadnega romunskega vodiča Francesca in za katero se dolgo ne ve, kako se bo končala.

Maxim Biller je zastopan s tremi zgodbami – Veliki zeleni valujoči listi je zgodba drugačnega para, kjer si dinamiko lahko vsak razlaga po svoje, a je daleč od idealne, 80 centimetrov slabe volje se odvija v Ljubljani in je polna zatajenega hrepenenja, V hladni in temni noči pa je domiselno naslikana zgodba osvajalca, ki večer za večerom poskuša z istim, sicer prepričljivim trikom, ženske spraviti v posteljo. Ali oziroma kako mu uspeva, boste presodili sami.

Sibirija Jenny Erpenbeck je polna ponavljajočih se in izstopajočih motivov (npr. kako je mati svojo tekmico zvlekla za lase in vrgla po stopnicah), a meni osebno ena najljubših. Neobičajna ljubezenska zgodba o starših, kjer je mama preživela taborišče v Sibiriji in ob povratku domov ugotovila, da je njeno mesto ob možu zasedla ena druga. S čimer se ona seveda ne strinja, a zgoraj opisani motiv pripovedovalko spremlja ves čas, enako tudi dojemanje obeh staršev in njunega odnosa.

David Wagner je predstavljen z zgodbo Modra prosojna vodna pištola, še eno ljubezensko zgodbo, iz katere bi Hollywood najbrž naredil pocukrano TV-uspešnico – naključna nesreča, mati samohranilka in osamljen bančni uslužbenec, nekaj nerodnosti in veliko dvomov ter vprašanj. Meni nič, tebi nič Julie Franck bi lahko bila zgodba o prijateljstvu (med Emily in pripovedovalko) ali o ljubezni (med Paulom in Emily), a je v bistvu zgodba o prevari, pretvarjanju in neiskrenosti (med pripovedovalko in Paulom). Saj vam je najbrž trikotnik bolj ali manj jasen?

Strange Little Girl Ralfa Rothmanna je vsaj zame še ena tistih izstopajočih, kjer spoznamo pripovedovalko Constanze in Ellie, njeno nevsakdanjo in malce odtrgano prijateljico, ki vsakič znova poskrbi za vznemirjenje v njenem življenju. Tu so zabave, brezskrbnost, spolnost, tu sta Olaf in Jens, nadležna stanodajalka in neka prikrita želja, kako lepo bi bilo živeti svobodno, brez nekih okov neizbežnega vsakdana in obveznosti. Mesec je spodaj in ti si zgoraj je delo Angelike Klussendorf je morda kar najdaljša zgodba, v kateri se pisatelj zaljubi v dekle iz mesnice, ta mu življenje postavi na glavo in v vsakdanu pokaže marsikaj, za kar sploh ni vedel, da obstaja.

Rush Hour je napisala Christiane Neudecker je simpatična zgodba o gospodu Herbertu Goblingerju, ki je v fazi žalovanja za ženo Mathilde, ki je pač neko noč zaspala za vekomaj, on pa se je zavedel svoje starosti. Živi svoje bolj ali manj dolgočasno in predvidljivo življenje, ki ga prekine nenavadna prošnja in ostarelemu upokojencu življenje popolnoma spremeni. Testenine s šunko Bova Bjerga si boste vsekakor zapomnili tako, kot si jih je pripovedovalec. Mogoče z malce grenkim priokusom, pa čeprav s samo zgodbo ni čisto nič narobe. Clemens Meyer je napisal Pozen prihod, zgodbo o skoraj prijateljstvu med Christo in Birgitt, čistilko in frizerko, ki bi lahko bili mnogo več, a se zdita kot dve mimobežnici, ki ju nekaj nezadržno privlači, a hkrati tudi odbija. Ljubezen velikanov Mirka Bonneja govori o pomembnosti sostanovalcev, Larry Zsuzse Bank je še tretja z vrha seznama meni najljubših in govori o nenavadnem Larryju in trikotniku, ki ga je tvoril s pripovedovalko in Ione, tu je še Tim, tu so droge in glasbe, to je Amerika … In za zaključek še Lizbonska noč Uweja Timma, ki bo vsekakor zanimiva vsem tistim, ki so Lizbono že obiskali ali si tega želijo. Zgodba, ki mestu sicer ne naredi dobre reklame, ga pa pokaže v zelo privlačni in skrivnostni, tudi temačni luči, ki nekatere morda še bolj privlači.

Pester nabor kratkih zgodb, ki nudi imeniten vpogled v nemško kratkoprozno ustvarjanje 21. stoletja in ki prikaže zelo različne sloge in vsebine, ki so zanimive bralcem dobesedno kjerkoli. Usode junakov so ravno dovolj vsakdanje in prepoznavne, hkrati vsebujejo ščepe drugačnosti, da presežejo tisto skoraj nevidno mejo med resničnim in fiktivnim. Zanimiva in pregledna zbirka, ki jo boste z veseljem prebrali več kot enkrat.

KUD Sodobnost, 2021

140 decibelov tišine

Ukrajinski Oliver Twist sploh ni napačna oznaka za glavnega junaka romana 140 decibelov tišine, nadarjenega dečka Sergija, ki se po usodni avtomobilski nesreči znajde na drugi strani ugodja. Zgolj trenutek je dovolj in vsega je konec oziroma vse postane drugače.

Sploh ne vem več, kaj me je prepričalo k nakupu te knjige. Morda že sam naslov, morda taka retro naslovnica s kupom avdio kaset, ob katerih sem tudi sam odraščal. O glasnosti glasbe Metallice, Sepulture, Motorheadov, Ramonesov, pa Hendrixa, Zeppelinov in drugih (težko) kitarskih izvajalcev, ki je grmela iz nekvalitetnih slušalk, raje ne bi. Motorhead so bili svojčas skupina, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najglasnejša skupina na svetu. Hrup v prvi vrsti na njihovih koncertih, je presegal hrup motorjev Boeinga. Uganite, koliko je to … okrog 130, 140 decibelov. Tista točka, ko počijo bobniči in človek ogluši. In če človek to piše s hudim vnetjem ušesa, se lahko le bridko nasmehne. Občutek je podoben, saj na levo uho takorekoč ne slišim nič.

Nazaj h knjigi ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega in nesrečnemu Sergiju. Sergij ima takorekoč vse – dom, oba starša, malce tečno mlajšo sestrico, prijatelje v šoli in izjemen talent – popoln posluh in po starših podedovan talent za igranje glasbe, natančneje klavirja. Nesrečna poškodba mu prepreči odhod na prvo resnejše tekmovanje, zato se oče odloči, da bodo odšli na morje. Neučakanost, veliko smole in ko se Serij prebudi iz nočne more, spozna, da se je mora šele začela. Nič ne sliši, ne more več govoriti in za nameček spozna, da je postal sirota.

Za Sergija se začne mučno, novo obdobje v njegovem mladem življenju. Oditi mora v poseben zavod za gluhe, kjer se mora naučiti znakovnega sporazumevanja, predvsem pa se zdi, da mora najti voljo do življenja, kar je (razumljivo) težko. Lahko rečem, da je presenetljivo in na srečo obdan s poštenimi in razumevajočimi vzgojitelji in vodstvom šole, ki želijo nesrečnim otrokom po kar najboljših močeh pomagati, a določena hierarhija vlada med otroki. Življenje v zavodu ima za Sergija svetlo in temno plat – po spominu začne znova igrati na klavir in navduši tiste, ki slišijo (mnogi pa glasbo čutijo) glasbo in obenem spozna novo »sestro«, dekle Jarino, obenem pa postane tarča vrstniške tolpe, ki ustrahuje celoten zavod, krade denar, pretepa druge in jim nihče nič ne more.

Potem pa nekega dne Jarina izgine in ko Sergij izve, da jo bodo vrnili pijanskemu očetu, ki je ubil njeno mamo, še sam zbeži. Njej na pomoč, a kaj ko beži v napačno smer. Znajde se v tolpi Saše Gluhega, ki s svojo tolpo mladoletnih pomočnikov in plačancev preži za denarnicami neprevidnih potnikov na postajah in v parkih in tako Sergij s svojimi dolgimi in tankimi prsti pianista postane njegov glavni varovanec. Fanta ves čas razjedajo dvomi in se tolaži, da vse to počne le zato, da bo šel lahko pomagat Jarini, ko bo zbral dovolj denarja, a vse bolj zdi, da se je na neki točki predal malodušju.

Sledi preobrat, velika mera poguma ter še večja sreče in zgodba kljub vsemu zavije v srečno smer. Dobri ljudje, ki prepoznajo talent in predvsem, ki prepoznajo stisko in če je moč pomagati samo enemu otroku, si že pomagal rešiti svet. Tudi glasba (ali kakšna druga umetnosti) je lahko rešilna bilka, morda pride celo do čudeža in ozdravitve.

Knjiga opozarja na številne težave, predvsem na slab odnos oblasti do zavodov za gluhe in tudi siceršnje težave gluhih, nemih, tudi slepih in slabovidnih ter invalidnih oseb. Zavodi nimajo dovolj sredstev, zaposleni pogosto niso dovolj strokovno podkovani, ljudje s takšnimi težavami so lahka tarča, kasneje težko zaposljivi in imajo tudi ob morebitnem uspešnem zaključku šolanja celo vrsto težav. 140 decibelov tišine je knjiga, ki da misliti in nam odstira težave in zelo hrupen svet (večne) tišine, v kateri se znajdejo gluhi. Otroci si ta svet izredno težko predstavljajo in tudi odraslim je lahko nedoumljiv, neznan. V vsakem primeru pa strašljiv.

Malinc, 2020

The Boys: Omnibus volume 5

The Boys saga se bliža zaključku in zdi se, da smo v preteklih štirih izdajah dobili (skoraj) vse odgovore. No, že četrta zbirka dokaže, da temu ni tako in da je klobčič tesno prepleten, razplet pa … tisto glavno vprašanje, ki sem si ga zastavil je, ali so res The Seven in Homelander tisti, s katerimi želi Butcher poravnati račune?

V tej izdaji velja izpostaviti že predgovor, saj Garth Ennis zapiše, kje je sploh dobil idejo za nastanek zgodbe in morda se boste tisti, ki ste prebirali skrivne dnevnike Jadrana Krta spomnili Falklandske vojne, nenavadne in precej nesmiselne vojne med Veliko Britanijo in Argentino na začetku osemdesetih. In tu, v tem vojnem nesmislu takšnih in drugačnih odločitev in junakov je Ennis našel glavni navdih in nato snoval like.

Peti del je sicer sestavljen iz štirih delov – Proper preparation and planning, Barbary Coast, The Big Ride ter tisti težko pričakovani deli – Butcher, Baker, Candlestickmaker, v katerem končno izvemo Butcherjevo življenjsko zgodbo. Prvi del kaže na težave znotraj Seven, predvsem velikanski vpliv, ki ga ima Black Noir, The Boys dobijo novega nadrejenega (Monkeyja, ki si v nadaljevanju dovoli res nedopusten spolni prestopek in je zanj tudi ustrezno kaznovan), vse bolj pa do izraza prihaja tudi Homelanderjev drugi jaz, ki ga seveda skrbno skriva, a postaja vse dominantnejši. Izvemo tudi, kaj se je zgodilo z Lamplighterjem, ki ga je nato nadomestila Hughiejeva Annie oz. Starlight. Butcher so sooči z Raynerjevo in prvi del se zaključi z rezultati animacije, ali bi zmagali Seven ali Boys …

Barbary Coast začne odstirati tančice Butcherjeve preteklosti, ko Hughie izve, da je njegov sogovornik in poslušalec z domače škotske obale nihče drug kot Mallory, ki je Boys vodil pred Butcherjem. Hughie, ki je vse bolj razpet, na eni strani skuša urediti razmerje z Annie in skozi Malloryjevo pripoved izve, kdo in kaj je bil Butcher. Tu v pripoved začnejo vstopati superjunaki, Vought-American, Legend, Vogelbaum, Compound V in številne preizkušnje, skozi katere je moral Butcher, da je Malloryju dokazal, da je vreden mesta v Boys. A seveda se pojavi vprašanje – je zgodba, ki jo je Mallory povedal Hughieju res v celoti resnična?

Zanimivo je tudi, da so se seksualnost in vse mogoče orgije umaknila v ozadje … prestopki in vsaj za večino neobičajne prakse so sicer omenjeni, nikakor pa niso več tako zelo izpostavljeni, vse več je psihološkega pritiska in predvsem nasilja.

Potem pa The Big Ride …Hughie se vrne k Boys in vse je pripravljeno na spopad s Seven. Vmes pa še nekaj norih odkritij – o Black Noiru, Queen Maeve, Legendu, a tisti, ki prestopi mejo, je Jupiter Jack. V mlaki krvi obleži … tisti, ki ne bi smel. Tisti, za katerega si tega ne bi predstavljali in točno tisti, ki v Butcherju sproži morilski nagon. In to nas pripelje do zaključka pete knjige – Butcher, Baker, Candlestickmaker ali zgodba o Billyju Butcherju. Butcher kot otrok, problematičen mulc od malih nog, ki je gledal, kako se oče znaša nad čudovito mamo, pa potem zanesljiv in učinkovit vojak in potem pride ona, Rebecca oziroma Becky. Rdečelasa lepotica, ki osmisli Butcherjevo življenje in ga sploh prvič postavi v normalne tirnice. Vse do potovanja na Florido, soočenja s superjunaki oz. Seven in potem … no, potem zgodba po Ennisovo pač nepričakovano ostro zavije in nič hudega slutečemu bralcu dobesedno zlomi vrat. Nepričakovan preobrat in lahko bi rekli kar resnica o Billyju Butcherju.

In ta resnica ne sovpada povsem s tisto Malloryjevo in po prebranem se lahko samo vprašamo, kakšno bo nadaljevanje oziroma – kakšen bo zaključek?

Dynamite, 2019

Avtoštop

Avtoštop je sicer zadnji del (najbrž kar precej biografske) trilogije Toneta Peršaka o odraščanju v času bivše skupne države. Branje prvih dveh delov – Usedline in Preobrazbe, sicer ni nujno, boste pa najbrž malo lažje razumeli karakter.

Jack Kerouac je vsekakor prvo ime in njegov roman Na cesti prvi naslov, na katera pomislim po prebrani knjigi Avtoštop. Avtor nam sicer vsebino predstavi kot spomine nekdanjega sošolca in soimenjaka, s katerim se srečata po ne le letih, ampak kar desetletjih. Tone Tonetu izroči tipkopis z jasno željo, da bi kdaj izšel v knjižni obliki. Tone kmalu zatem umre (zaradi covida-19) in Tone Peršak prav veliko izbire nima. Morda čuti neko moralno dolžnost, obenem se bralec težko znebi občutka, da je njuna preteklost zaznamovana z nečim grenkim. Po drugi strani pa tudi ne gre mimo dejstva, da je Tone želel v svojem pisanju zapisati vse tisto, za kar njegovi bivši kolegi niso vedeli in kar na nek način pojasni njegovo življenje. Seveda pa ni nemogoče, da sta Tone Peršak in Tone ena in ista oseba …

Dogajanje romana Avtoštop je postavljeno v drugo polovico šestdesetih, ko se je po Evropi in tudi v tedanji Jugoslaviji dogajalo marsikaj. Študentski upori in demonstracije, hipijevstvo, beatlemanija in trume mladih, ki so potovali sem ter tja po Evropi (z iztegnjenim palcem) in iskali … sebe, ljubezen, priložnost, prihodnost, drugačnost. In eden od njih je bil tudi Tone, ki je iz skoraj eksistencialne krize (kot študent poleti ni mogel bivati v študentskem domu, običajnega stalnega doma pa ni imel) odšel na pot in sicer z dvema jasnima ciljema – priti do Stockholma in tam poiskati slavnega režiserja Ingmarja Bergmana ter nato še do Avignona, neko obdobje začasno papeško domovanje in prizorišče vsakoletnega poletnega festivala umetnosti.

Tone je študent filozofije in primerjalne književnosti, torej razgledan, načitan in kozmopolitski mladenič, a z žalostnim otroštvom. Eden od mnogih nezakonskih otrok, očeta ni nikoli poznal, mamo ima v spominu kot dninarko, s katero sta se selila od hiše do hiše in bila pravzaprav vedno brez lastne strehe nad glavo, prepuščena dobroti drugih ljudi ali sorodnikov, s katerim se je mati hitro sprla. Omeni še polbrata, za katerega se zdi, da je bil dolgo časa njegov vzor, a tudi tu je kar nekaj nejasnosti in megle. Tone se, po kratkem izletu prejšnje leto v drage Benetke, tokrat odločiti priti vse do Skandinavije in nato prek Švice do Francije in nazaj domov. Seveda ne gre le za pot in cilj, ampak predvsem za iskanje, saj Tone ne ve čisto točno, kdo je in komu pripada, česa si želi …

In odide – prek Avstrije in Nemčije do Danske, na Švedsko in potem nazaj prek Švice do Francije in skozi Italijo »domov«. Vmes se mu zgodi marsikaj. Skoraj, ampak res skoraj spozna Bergmana. No, v bistvu si ogleda njegov zadnji film, ki do Slovenije še ni prišel. Vidi grad, ki je navdahnil Shakespearovega Hamleta. Foživi tudi Avignon in tako želeni festival.

Vso to pot opravi »na avtoštop« in ni mu vedno lahko. Včasih ob cesti stoji le nekaj minut, drugič ure in ure, lačen, žejen, zaspan in utrujen, s polnim mehurjem in seveda kopico nenavadnih sopotnikov. Od filozofsko razpoloženih in zelo izobraženih šoferjev kamionov, za katere se sprva zdi, da ne znajo šteti več kot do tri. Pa potem do takšnih, ki se brez kančka sramu hvalijo s svojimi posteljnimi veščinami (z ženo ali ljubicami) in gredo pri tem v podrobnosti in vse do tistih, ki mlademu študentu odkrito namignejo, da si želijo z njim spolnih odnosov. Nekateri so bolj ali manj ves čas tiho in drugi tiho ne znajo biti. Eni govorijo o sebi in drugi sprašujejo ter hočejo vedeti vse o njem. So takšni, ki so ga pripravljeni voziti čez nekaj držav in tisti, ki ga peljejo le nekaj kilometrov oz. do naslednjega izvoza.

Branje je seveda zanimivo, saj ponuja vpogled v Jugoslavijo (in Slovenijo) nekega drugega časa, socialističnega oz. komunističnega. Časa za železno zaveso in Tone ima veliko dela, da svojim sopotnikom oz. voznikom razlaga vse mogoče – od tega, kako je v šolah in na fakultetah, kako stoji naše gospodarstvo in kam se splača iti na dopust ter vse do podrobnih vprašanj o politični ureditvi, omejitvah in človekovih pravicah.

Potovanje oz. iskanje Toneta pošteno utrudi in kratke ter nemirne noči z le malo spanca, sploh pa udobnega, začnejo terjati svoj davek. Iz Francije do Italije in nato domov odide z vlakom, saj mu je po zaslugi nekaj dobrih »štopov« uspelo tudi nekaj privarčevati. Pač, za vozovnico domov oz. v Slovenijo, saj doma še vedno nima. Kaj oz. koga najde? Sebe? Morda. Dom? Hja … Lepši in boljši jutri? Vrnili se boste, še enkrat prebrali uvodno poglavje in presodili sami. Berljiv roman, kakršnih pri nas ni veliko, bi se pa z njim zagotovo odlično poistovetili moji starši.

Litera, 2021

Lisičja luna

Zanimiva slikanica Maše Ogrizek bi bila zlahka tudi kakšna indijanska legenda. Otroci izginejo, se znajdejo v čarobnem gozdu in začnejo počasi prevzemati podobo različnih živali. Iščejo svoje pleme in svoj prostor pod soncem, iščejo sebe … se bodo našli in, ali bodo našli pot nazaj domov?

Priznam, da me je kot zaljubljenca v vse, kar je povezano z indijansko (kako zoprn je še vedno ta izraz, a ga še vedno uporabljam?!) tematiko, že sam naslov Lisičja luna takoj pritegnil. No, in pa čudovita naslovnica, ki jo je – tako kot res odlične ilustracije v notranjosti, ustvarila Tina Dobrajc. Knjiga je namenjena starejšim od 9. leta in jo bodo mlajši težko razumeli, saj so liki precej večplastni, zgodba zahtevna in tudi konec je daleč od enoznačnega.

Zaplet je preprost – Zojina mama mora v nočno dežurstvo, deklica pa spleza skozi okno, saj se ustraši za njunega mačka Brez imena (ker sta mačka dobili skupaj s hišo, mu nista mogli dati novega imena), med vejami visokega hrasta pa zagleda dvoje žarečih oči in omahne v globino. Mimogrede – ta visoki hrast raste skozi njuno hišo! Njen padec prestreže velik črn ptič z rogovjem, ki jo odnese globoko v gozd. Na prostrani gozdni jasi Zoja zagleda enigmatično starko, ne more pa niti mimo dveh sprememb na svojem telesu – majhnih ušesk na glavi in košatega repa. Gre za sanje ali je nadaljevanje zgodbe resnično?

Rogata čarovnica Injami je modra starka, ki je dala otroke pripeljati v gozd. Glavni so Zoja, deklica-lisica, Medeja, deklica-medvedka, Benjamin, deček-zajec, Artur, deček-dihur in Sofija, deklica-sova. Ujetniki kroga, Zimzelenega gozda znotraj Reke časa. S štirimi čuvaji – rogatim ptičem, ognjenim metuljem, hodečo ribo in krilato košuto. Vsak je tu z razlogom, svojo zgodbo. (Res Nullius so peli »Vsak od nas ima svojo zgodbo, v katero je ujet«). Drugačnost, obžalovanje, nesprejetost, osamljenost, odtujenost … avtorica zelo subtilno naslika številne razloge, s katerimi se dandanes spopadajo otroci, predvsem najstniki.

Otroci imajo le mesec dni časa, da iz gozda oziroma kroga pobegnejo, potem se bodo spremenili v živali. In rogata čarovnica ne pravi, da ne smejo oditi, le morejo ne. Prisotna je navezava na lunine mene (krog, ki izginja in je trdno sklenjen oziroma pušča prostor), ščepec čarovnije in predvsem pomembnost sprejemanja drugačnosti in sodelovanja ter potem dokaj nenavaden konec.

Vsaj na prvi pogled preprosta otroška slikanica, ki pa je izredno večplastna in bo dala misliti tudi starejšim bralcem in staršem. Imate svoje pleme in svoj prostor pod soncem?

Miš, 2021

Molitve za ugrabljene

Pretresljiva pripoved, kjer je ugrabljenih, izginulih in pobeglih veliko, neposrednih molitev pa bolj malo. Dogajanje je postavljeno v Mehiko, ki jo tako ali drugače obvladujejo narkokarteli, s katerimi ni šale. To so pač ljudje, ki najprej streljajo in šele potem sprašujejo, če sploh.

Jennifer Clement je borka za človekove pravice in svobodo govora, ki je z romanom Molitve za ugrabljene dregnila v osir. Seveda ne na dokumentarni način, kot je to z Gomoro storil Saviano, a dovolj podrobno in pretresljivo, da zapisano marsikomu ne bo všeč. Obenem tako zelo pristno in doživeto, da je privlačnost prepoznal eden od gigantov in o tem posnel igrano-dokumentarni film.

Glavna junakinja je Ladydi Garcia Martinez. Ob njenem rojstvu si njena mama – tako kot mame vseh drugih deklic, želi, da bi se rodil fantek. Zato oznani, da se je rodil fantek. Kličejo jo Pob, strižejo jo na kratko, kasneje mora biti karseda umazana, razcapana in fantovska. Lepa dekleta pač ugrabijo – zdaj si, v naslednjem trenutku nič več. Ko se v vas pripeljejo črna vozila znamke escalades, je dvom samo en – ali bo kdo ubit ali pa odpeljan. In odpeljana so dekleta, lepa in mlada dekleta. Ubite tiste, ki jih branijo, mame, babice, tete in sestre. Kakšen hišni ljubljenček. Moških v vasi in celotni zvezni državi Guerrero takorekoč ni – vsi so odšli, v večja mesta ali ZDA, od koder sprva še pošiljajo denar, včasih celo pridejo na obisk, potem pa nič več. Da, tudi oče Ladydi je eden takšnih.

Ugrabljena dekleta postanejo spolne sužnje ali pa prostitutke, mogoče »mule«, včasih darilo in potem prve dame sinov kartelnih šefov. Redkokatera se vrne in tista, ki se, si ni več podobna. In niso le ugrabitve tisto, kar je v Mehiki nevarno – tu so še prosojni škorpijoni, ki ubijajo, nevarni pajki in strupene mravlje, pa kače strupenjače, nevarna in hitra cesta ter letala, ki s pesticidi neumorno škropijo makova polja. Le da gre večina pesticidov na naselja in tako učinkovito zastrupljajo prebivalce.

Pa to ni zgodba le o Ladydi in njeni mami ter pobeglem očetu. To je tudi zgodba o njenih prijateljicah – lepotici Pauli, ki je po lepoti prekašala celo Jennifer Lopez, takorekoč edini ugrabljeni, ki se vrne, pa jo mora mama pri petnajstih hraniti po steklenički, Marii, ki jo je Bog kaznoval z zajčjo ustnico in Estefani, katere mama zboli za rakom. To je zgodba tudi o Mariinem bratu Miguelu oziroma Mikeu, ki ravno tako postane pomemben del narkokartelskega dogajanja in v vse skupaj vplete celo Ladydi. In to je že druga zgodba, tako kot tista o silnem prijateljstvu, še močnejši ljubezni, nepričakovanih razodetjih in grozljivih zločinih. Tudi resnica o tem, zakaj je dobila ime po princesi Diani …

Tisto najbolj presunljivo pa je, kako razmeroma hladno in vsakdanje avtorica oz. Ladydi pripoveduje svojo zgodbo. Seveda ve, da vsa nemoč in brezup nista dobra in da je lahko življenje drugačno, lepše. Ni normalno, da je zvezna država podobna velikanski zajčji luknji, v kateri se skrivajo mlada dekleta. Seveda države ne bi smeli obvladovati pohlepni narkokarteli in mesta ne bi smela kar tako izumirati, očetje odhajati in mame utapljati svoje žalosti v poceni pivu ter se naslednji dan iskat poslednjo trohico ponosa v luži bruhanja.

In kaj ostane drugega kot molitev? Borba.

Sodobnost, 2021

Gospa Greta in vonj po čokoladi

Nenavadna pravljica, v kateri bodo uživali mlajši in starejši otroci, saj je napisana v dovolj preprostem in razumljivem jeziku, a hkrati zelo večplastna, ima kar nekaj izrazitih fantazijskih elementov in bogate ilustracije. Kdo je torej gospa Greta?

Gospa Greta je pravzaprav Margareta Strle. Njena črna trgovina menda požira otroke. Vsi se je bojijo, še odrasli. Ampak to je pravzaprav pravljica o Leni in Lenartu, ki stik z očetom vzdržujeta prek svetovnega sprejemnika, njuna mama pa je hudo preobremenjena. Sploh se zdi, da so vse družine bolj ali manj enostarševske in so otroci kar pogosto prepuščeni sami sebi. No, vse dokler Lena in Lenart ne dobita varuške, ampak to ne katerekoli. Seveda ste uganili, da bo njuna varuška postala prav Margareta Strle oziroma gospa Greta.

Najbrž naključje, da sem z otroci nekaj dni predtem gledal film o varuški McPhee in takoj pomislil nanj. Silhueta, nek čarovniški pridih, sprehajalna palica, spreminjajoča se barva oči, načelnost in odločnost (nekateri bodo rekli starokopitnost) in še kaj … Predvsem spreminjajoča se barva oči je tisto, kar najprej opazi Lena, še bolj pa je presenečena in osupla nad tem, koliko skrivnosti pozna gospa Greta?! In to skrivnosti, ki jih je ona delila samo z očkom ali pa celo to ne – o nekaterih je samo razmišljala.

Potem pa neke noči Lena in Lenart prestopita prag vrat, za katere bi bilo najbrž boljše, da bi ostala zaprta. Črna vrata, ki vodijo v Onkrajino. Dežela, ki je seveda izmišljena, saj jima je o njej pripovedoval oče in on si je znal stvari res imenitno izmišljevat in še bolje pripovedovat. Ampak Onkrajina obstaja in Ostrozobarčki tudi. Ostrozobarčki so, v nasprotju s svojim imenom, troli, ki otroke radi silijo k sladkanju s čokolado in zahtevajo, da se z njimi pogovarjaš v rimah. In to še ni vse – spoznata tudi lisjaka Srebrne solze, Lenart v velikanskem skladišču najde svojo dolgo izgubljeno žirafo Filibalda in … izvedela bosta tudi resnico o gospe Greti ter njeni črni prodajalni.

Osebno sem pogrešal oz. pričakoval razjasnitev, kaj se je pravzaprav zgodilo z njunim očetom – ali jih je zapustil in odšel živet daleč stran, otroka pa njegov glas poslušata prek radijskega sprejemnika in oddaj, ali je ta mali tranzistor zgolj spomin (očetovo darilo) nanj in je morda umrl … veliko vprašanj in tudi možnih odgovorov. Tudi ta povezanost z gospo Greto in dogajanje v Onkrajini odraslim (ali vsaj starejšim) bralcem ponuja mnogo širšo sliko.

Presenetljiva in nepredvidljiva pravljica, ki utegne presenetiti celo odrasle bralce, ki bodo sklepali po svoje in zgodbo najverjetneje vodili v povsem drugo smer. Sam sem ves čas slutil tesno povezanost med gospo Greto in otrokovim očetom, pa se na koncu izkaže, da ni čisto tako. Pravljica, ki ima v sebi nekaj dahlovskega, pa tudi gaimanovskega, prikimal bi ji najbrž tudi Pratchett. Pomembno pa je seveda to, da bodo otroci razmišljali – o sprejemanju drugačnega, svetu domišljije in tem, kako včasih niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled.

Sodobnost, 2021

Preacher: Book 5

Priznam, da sem bil po malce nenavadni četrti knjigi v nekakšnem čudnem pričakovanju branja pete knjige o Preacherju Jesseju Custerju in njegovem lovu na Boga. Toliko vsega se je odprlo in potem peta knjiga – bum! Strela z jasnega, upam, da vse skupaj vodi v podobno katarzičen zaključek.

Mogoče je bilo v prvih dveh knjigah toliko dogajanja kot ga je sedaj v peti. Mogoče. Sam potek zgodbe je tak, da knjige preprosto ne moreš odložit. Fokus je res predvsem na Jesseju in tudi stranske zgodbe, ki jih spremljamo, so zanj in za njegovo pot še kako pomembne in nobena ne pušča preveč vprašanj ali dvomov.

Jesse, osupel zaradi poljuba in izdaje med Cassidyjem in Tulip, odide in pride v majhno teksaško mestece pomenljivega imena Salvation. Seveda ne traja dolgo, da se zaplete v težave z lokalnimi prebivalci, zaradi svojega poguma, neustrašnosti in občutka za pravičnost pa nenadoma postane šerif. In kaj hitro spozna, s kom bo imel največ dela in težav – mogočnim tovarnarjem Odinom Quincannonom (ki sam o sebi vedno govori v tretji osebi, vizualno pa malce spominja na Legenda iz Boysov), ki v svoji tovarni mesa zaposluje ogromno ljudi in ima zelo nenavaden, mesnati seksualni objekt ter njegovo brezkompromisno odvetnico miss Oatlash, ki časti Hitlerja in se ravno tako zelo rada predaja neobičajnim spolnim praksam. Quincannon je pač vajen težave reševati z nasiljem in denarjem (ne nujno v tem vrstnem redu) in mu je pravičniški Custer še toliko bolj oster trn v peti …

Jesse med prvimi v mestu spozna Lorie, sestro svojega najboljšega prijatelja iz otroških let, nesrečnega Billyja Boba, ona pa mu predstavi Jodie, ostro žensko z grdo brazgotino ob strani glavi ter brez ene roke. Zaradi imena, pa tudi videza sam priznam, da sem ves čas pričakoval, da se bo pokazala kakšna krvna povezanost z Jessejevim okrutnim polbratom Jodyjem, sledilo pa je neverjetno presenečenje. Ne, ne bom vam ga izdal.

Zaupanja vrednega sogovornika Jesse sicer najde v ostarelem Nemcu Guntherju – tudi ta zgodba ima presenetljiv preobrat in pa temnopolti policistki Cindy Dagget. Med njimi se sicer ves čas iskri, a se ne zgodi (skoraj) nič. Ennis je Custerja tukaj predstavil tudi kot lik, ki ljudi ne loči po barvi polti, ampak po tem, ali so dobri ali slabi. Nasploh se mi zdi, da je v tej knjigi izpostavljenih in iz zelo različnih zornih kotov predstavljenih veliko tipičnih težav Amerike in ameriškega juga (čeprav imamo Texas težko za tipičen jug) – rasizem seveda izstopa, tudi s kasnejšim vstopom Ku Klux Klana v zgodbo, pa s tem povezano Oatlashino občudovanje nacizma, spolne in krvne delikte ter prestopke in stereotipen način razmišljanja, za katerega vemo, da je lahko še kako resničen.

Zgodba nas vmes trikrat popelje v zgodovino – ko izvemo, kdo je Jodie in njeno zgodbo, Jesse znova obuje očetovega vojnega tovariša Spacemana, ki mu razkrije neverjetno zgodbo o pogumu, prijateljstvu in preživetju v vietnamski džungli in pa še Tulip … Tulip ob Cassidyju tone in tone, dnevi in noči se vrtijo okrog alkohola, tablet in seksa in na neki točki zajadra …

Njen oče si je želel fanta, a bil nato dvakrat šokiran – dobil je deklico in ob porodu izgubil ženo. Kljub prvim dvomom se z vso močjo in iskreno očetovsko ljubeznijo loti vzgoje Tulip, vsekakor malo bolj fantovsko in robato, a Tulip odrašča in odraste v pravično in čudovito dekle. Zgodbo zmoti nesrečna očetova smrt, sledi prijateljstvo z Amy in nato ljubezen z Jessejem. No, pa tu in tam vsekakor še kakšen dogodek, ki je dekle zaznamoval, obujanje spominov pa je odlična klofuta, da Tulip spozna, da jo življenje s Cassidyjem počasi ubija, da je tega dovolj in zato odide. Tu se pokaže Cassidyjeva temna plat, a Tulip je neomajna in odide k Amy …

Na drugi strani pa tudi Jesse potem, ko opravi z Odinom in njegovimi, odide na »potovanje«. S pomočjo pejotla in opazili boste eno od številnih zanimivih in zabavnih glasbenih referenc (Johnny Cash, Willie Nelson) v tej knjigi, ko si zaželi, da vse skupaj ne bo tako bedno kot v »tistem filmu o Doorsih« (film Oliverja Stonea s sicer odličnim Valom Kilmerjem, kjer pa je bilo marsikaj konkretno izkrivljeno). Jesseja namreč zanima, kaj se je dogajalo z njim po padcu iz letala in zakaj je izgubil oko. Poleg številnih drugih prividov vidi tudi, kako se je po padcu iz letala vendarle soočil z Bogom, kar pa mu seveda ni dovolj. Z njim želi enkrat za vselej poravnati račune.

Še prej ga čaka pot prek ZDA, saj se pelje k Amy, da bi skupaj našla Tulip, na poti pobira štoparje (ne, ne poje si Riders on the Storm), ki se mu en za drugim izpovedujejo, med potniki sta tudi dva stara znanca, ki pa ga ne prepoznata. In potem se zgodi snidenje s Tulip, poleg obilice seksa seveda iskrena in ganljiva izpoved, ki odlično sovpada tudi s pogovorom o pomembnosti ljubezni, ki ga ima v bližnjem baru Amy z nenavadnim natakarjem. In pa še ena glasbena referenca – »Freedom is just another word for nothing left to lose«.

Na koncu sem se začel resno spraševati, ali je to zgodba o bitki med dobrim in zlim oziroma med Preacherjem Jessejem Custerjem in Bogom ali pač ena res lepa ljubezenska zgodba? In seveda ne vem, kaj naj pričakujem pred branjem zadnjega, šestega dela … na neki točki se bo zagotovo vrnil Starr, zagotovo tudi Cassidy, kljub videnju mislim, da tudi Saint of Killers še ni izstrelil zadnjega naboja. Pustimo se presenetit.

Vertigo, 2011

Pustolovec zmote

Miha Šalehar ima mnogo vzdevkov in tudi kar nekaj »vlog«, najbolj znan je seveda po svojem pronicljivem in brez-dlake-na-jeziku radijskemu delu na Valu 202, nekateri se ga seveda spomnijo kot kritičnega voditelja TV-oddaje Videospotnic, še kdo starejši celo kot člana zasedbe Babewatch. No, upam, da ste prebrali njegovo prvo knjigo Duh česa, ker je nedavno izšla že druga, Pustolovec zmote.

Pustolovec zmote, ki je v naslovu malo sposojena od Jurija Hudolina in ki jo je znova skoraj karikaturistično ilustrirala Neja Engelsberger, sicer Šaleharjeva življenjska sopotnica, nosi podnaslov Patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca. Šalehar je na dobri polovici življenja (šteje jih 46) na samosvoj način spoznal, da se je znašel v ne ravno krizi srednjih let, ampak nekem nenavadnem obdobju, ko se je začel spraševati, kaj ga čaka v drugi polovici in ali se ima sploh česa veselit? 40 samoanaliz, mnogo več vprašanj in niti ne prav veliko jasnih odgovorov.

Spomnim se, da sem se moral med prebiranjem Duh česa ves čas truditi in si predstavljati Miho in njegov glas. Tisti, ki poznate Nebuloze, pa Toplovod in še kaj, seveda veste, da je nabrušen retorik in kot sam nekajkrat prizna – če kaj, ga je v življenju reševal gobec. No, če jih Miha šteje 46, jih sam 40 in drobiž (sem skoraj po žensko začel lagat, še dobro, da nimam teh težav pri kilogramih) in sem se v številnih zapisih še kako našel. Ja, kriza srednjih let in veliko izpraševanja me čaka …

Naslovi zapisov so, najbrž lahko zapišem, tipični »šaleharjevski« – Predjamer …, Anemični Kosovel postane barbar, Zbogom, hlače za vse ribe, Življenje je tok med dvema potencialoma napak, Notranji pir, Politični trol, Froci generacije Jesperja Juula, Fot’r, ti si šupak!, Tegobe polrazsvetljenega otresača gobca, Napol digitalizirani stari prdec, Ferdinand: seme zla in recimo Jelenjad na črpalki.

Zapisi so vsebinsko pričakovano raznoliki – od recimo ji krize srednjih let, do ločitve in ideje o ponovni ločitvi, kar nekaj jih je posvečenih odraščajočemu sinu, življenjskim prelomnicam in spremembam, pa življenjski sopotnici, nemalokrat sta omenjena tako oče kot brat (tudi njega najbrž poznate, tisti Hamo iz Hamo & Tribute 2 Love), pa delo na radiu in še kakšno postransko, ki pa ne nudi vedno pravega veselja, zadoščenja ali radosti, ne more niti mimo politike in večnega moškega »lulčkanja«. No, tudi mimo piva pač ne moremo, zdravljenja in prestajanja mačka, motorjev in gorskih koles ter tudi malo dovršenega kosa »pleha«.

Iskreno, cinično, sarkastično, zajebantsko, dregajoče, karajoče, izzivajoče, spotakljivo, neustrašno in še kup pridevnikov bi lahko naštel. Lahko priznam tudi, da me je Šalehar tokrat velikokrat nasmejal, približno enakokrat pa sem kar malo zmrznil od same groze, kaj me še čaka. Človek, moški pri 40+ pa sploh, se bo v zapisanem pač našel. Morda celo prepoznal? Najbolj všeč mi je bil vsekakor ta iskren pristop, s katerim bo sicer sam avtor kar pošteno sesul mit, ki so ga najbrž sicer bolj gradili drugi – ne, ni tako brezbrižen, hladen kot špricer in z do zadnje pičice urejenim življenjem ter izpolnjenimi sanjami, kot se komu morda zdi. Morda bo kakšen psihoanalitičen strokovnjak v vsem skupaj prepoznal hudo notranjo stisko, slišal klic na pomoč ali napovedal skorajšnjo izgorelost.

Pravzaprav je prav vse zapisano mogoče ali pa tudi ne. Zagotovo sem knjigo doživel in dojel povsem drugače kot jo bo najbrž kakšna moja vrstnica ali pa kdo starejši in kdo mlajši, tisti, ki nimajo otrok ali pa ki imajo svoje življenje res urejeno. Jaz pač padem v vse manj predalčkov oz. iz vse večjega števila padam ven, štrlim tu in tam, tako da … alfa samec zagotovo nisem bil nikoli, patetični večkrat in na nek način bodo tisti, ki bodo prebrali Šaleharjevo knjigo (oz. priročnik), zagotovo lažje razumeli tudi mene. In tega ne razumet na način, da je to knjiga, ki bi si jo želel napisat jaz sem – nikakor. Te lucidnosti in takšnega »žmohta« pač ne premorem, tudi moje misli ubirajo pogosto drugačne strune, ampak – Pustolovec zmote je vsekakor knjiga, ki jo je vredno prebrat!

Mladinska knjiga, 2021

Eleven rings

Phil Jackson sodi med najboljše košarkarske trenerje vseh časov – dve ekipi je popeljal do skupno enajstih naslovov prvaka in poskrbel za preobrazbo dveh košarkarjev, ki vsekakor sodita med pet najboljših vseh časov – Michaela Jordana in Kobeja Bryanta.

Vsi tisti, ki ste NBA košarko spremljali v devetdesetih, seveda veste, kdo je Phil Jackson in kdo Chicago Bullsi z Michaelom Jordanom na čelu. Mnogi se še danes sprašujejo, ali bi imeli tisti Bullsi še dva naslova več, če se Michael Jordan ne bi odločil za kratkotrajen oddih v igranju baseballa? No, pa je jasno, da so že t. i. »three-peati« (tj. ko ena ekipa osvoji tri naslove prvakov zapored) v sodobnem času nekaj posebnega – ni uspelo Miami Heatom LeBrona Jamesa in Dwaynea Wadea, niti Wariorrsom Stepha Curryja, Klaya Thompsona in Kevina Duranta, niti še prej odličnim Spursom (Robinson, Duncan, Parker, Ginobili, …) ali Rocketsom (Olajuwon in druščina). V celi zgodovini lige NBA je »three-peat« uspel le trem ekipam – dvakrat Lakersom (prvič še kot Minneapolis Lakers med leti 1952 in 1954), dvakrat Bullsom in nedosegljivim Boston Celticsom – ti so med leti 1959 in 1966 osvojili kar osem zaporednih naslovov! Ni uspelo Magicovim in Jabbarjevim Lakersem, niti Birdovim Celticsom ali Thomasovim Pistonsom. Konec koncev ni uspel niti drugi »three-peat« Kobejevem Lakersom.

Enajst prstanov Phila Jacksona. Enajst trenerskih, saj je dva osvojil že kot igralec z New York Knicksi na začetku sedemdesetih in čeprav se ta knjiga osredotoča predvsem na teh enajst, bralcu hitro postane jasno, da Jackson trener ne bi bil, kar je bil, brez igralskih izkušenj in dela pod nekaterimi odličnimi trenerji. Jacksonova igralska pot je bila negotova, viharna in zaznamovana s poškodbami. Njegova življenjska pot je bila polna iskanja, izpraševanja, nenehnega učenja in prenašanja znanja na ljudi okoli sebe. Spomnim se, kako so mediji pisali o njegovih nenavadnih psiholoških prijemih – plemenski povezanosti, šamanskih obredih in zenovski miselnosti. Phil Jackson, Zen master, Gospodar prstanov. In tako kot eni trdijo, da v njegovem trenerskem stilu in pristopu ni nič posebnega, ker – kako težko pa je osvajati prstane, če imaš v ekipi Michaela Jordana ali pa Kobeja Bryanta?!; je vsakemu, ki je kdaj igral košarko, zelo jasno, da stvari niso tako preproste. Michaela Jordana so trenirali prej in kasneje, enako velja za Kobeja Bryanta, ampak naslove sta oba dosegala le pod vodstvom Phila Jacksona. Zakaj?

Preprostega odgovora ni, vsekakor pa jih boste veliko našli v tej knjigi. Jackson res odlično prepleta zgodbe, anekdote, dejstva, lastna opažanja, dnevniške zapise in številne izjave ter novinarske zapise v posamezna poglavja, kjer piše o določenih korakih in stopnjah, ki so jih morali on, člani njegove strokovne ekipe in seveda igralci, narediti in doseči, da so šli korak bližje uspehu. Jackson se veliko naslanja tako na budizem kot zenovsko miselnost in črpa iz bogate zakladnice avtohtonih ameriških ljudstev. Povezanost, ki jo je sam doživljal in čutil kot igralec pri Knicksih, je bila zanj ključ do uspeha. Imeti vodjo na igrišču in biti vodja ob igrišču – obe vlogi sta pomembni in v njej morata nastopati zanesljiva ekipna igralca. Individualni rekordi ne prinesejo naslovov. Vse skupaj se zdi zelo preprosto in pravzaprav tudi je. Še bolj zanimivo je, da lahko veliko od prebranega prenesete v življenje – ugotovite, komu in čemu je vredno namenjati čas, najdete fokus in se začnete zavedate, kje ste in kaj ste, kaj je tisto, kar vas žene naprej v življenju.

Številni so bili mnenja, da je bistvo uspeha (tako Bullsov kot Lakersov) sloviti »trikotni napad« Texa Winterja in niso daleč od resnice. Ampak za razumevanje trikotnika in predvsem uspešno izvajanje je potrebnega veliko več. Vsaka ekipa je morala iti iz točke poražencev in zavedanja »boljši so od nas« preko točke »jaz sem boljši« do točke »mi smo boljši« in nenazadnje do vrhunca – »življenje je odlično«. Ali povedano drugače – tudi, ko nismo najboljši, uživamo v tem, kar počnemo in takrat nam ne more nihče nič. Zmagovalna miselnost, ki je hkrati še vedno prežeta s skromnostjo in zavedanjem okolice. Skozi strani se človek začne znova zavedati lepote in preprostosti košarke ter podoživljati številne nepozabne trenutke in mojstrske poteze …

Michael Jordan je po mnenju mnogih (tudi mojem) najboljši košarkar vseh časov. Pustimo ob strani debate, ali bi bil tako dober, če njegov trener ne bi bil Phil Jackson in če ob sebi ne bi imel vedno Scottieja Pippna in mnogih drugih. Sam vedno trdim, da igralci, kot je Jordan, lahko pridejo kamorkoli in bodo odlični in v večini primerov bodo še tako povprečno ekipo naredili (zelo) dobro. Kobe Bryant je bil tak igralec. Ne bosta pa vedno prvaka, kar se je tudi potrdilo. Vloga vodje, poglavarja plemena, je pripadla Philu Jacskonu. Ni bil vedno uspešen in vsak neuspeh je poskrbel za to, da je razmišljal in iskal načine, kaj in kako spremeniti. Dogajanje na igrišču je bilo odvisno od obeh vodij, njuna igra pa od stanja duha in misli in tu se pokaže neverjeten Jacksonov vpliv. Povezovanje egov (Kobe – Shaq), umirjanje nezadovoljnih igralcev (Pippen), krotenje problematičnih fantov (Rodman, Artest), poiskati vlogo nadarjenim, a na videz zapostavljenim (Kukoč) in tako naprej. In seveda, dva individualna mojstra, ki sta lahko večer za večerom dosegala 40 in več točk na tekmo, spraviti na nivo zavedanja, da je ekipa (naj)pomembnejša. Enajst prstanov, trije »three-peati«, pogost občutek nepremagljivosti oz. »življenje je odlično«.

In treba je pogledati na vpliv, ki ga je imel Jackson na mlajše trenerje. Vsaj v NBA, kjer je pač »najprej posel« in kjer ima vsaka ekipa vsaj enega (super)zvezdnika, ki si sicer želi prstan, a ga mnogo bolj zanima znesek na pogodbi. In taki superzvezdniki ob sebi potrebujejo ne le zanesljivo ekipo, ki bo sledila, ampak tudi zanesljivega in načeloma mirnega vodjo ob igrišču. Dnevi balkanskega temperamenta so mimo – dandanes Obradović, pokojni Ivković, Maljković, Novosel in drugi ne bi bili več sposobni ekip pripeljati do stanja »življenje je odlično«. Mislim, da tu tiči tudi razlog, zakaj Spursom pod vodstvom sicer odličnega Gregga Popovicha ne gre več tako dobro, kot nekoč. Pomislite na Igorja Kokoškova in kaj je naredil s slovensko reprezentanco pred štirimi leti. Tudi naš trenutni selektor Aleksander Sekulić premore to mirnost, ki jo prenaša na igralce. Steve Kerr, ki je kot trener vodil Warriorse do treh naslovov prvaka (in še dveh final) je bil del druge dinastije Bullsov, Derek Fisher je bil Jacksonova podaljšana roka v Lakersih, Luke Walton, Brad Stevens in še bi lahko naštevali.

Jacksonov zen je poskrbel za drastično spremembo v razmišljanju in odnosu trenerjev in igralcev. Rast, razvoj, povezanost. Zavedanje. Gre za moč duha in telesa in kdo ve, koliko več bi dosegel LeBron James, če bi sodeloval z Jacksonom …

Penguin, 2014