(brez naslova)

Po poti spominov

Na “nultem” kilometru, ko je bilo skoraj vseh 33 km že za nami

Pot spominov in tovarištva ali krajše PST, nekdaj znan kot Ob žici ali Po poteh okupirane Ljubljane, je še eden od dogodkov, ki je v prvi polovici letošnjega leta odpadel. Priznam, če bi bilo vse normalno, bi pisal o odkrivanju kraljevega Madrida in spopadanju z 42-imi kilometri svojega prvega maratona …

Za prebivalce Ljubljane – za tiste najstarejše sicer boleč spomin ali opomin na grozote nekih davnih dni; zelo domač in ljub PST je bil letos poln simbolike. Ne le, da mineva 75 let od osvoboditve Ljubljane, ampak smo bili prebivalci Ljubljane dolge tedne “zaprti” v svoji občini. Na srečo ne z žico in kontrolnimi točkami z oboroženimi vojaki, je bilo pa otrokom nekoliko lažje razložit, kaj obkoljenost pomeni, saj tudi njim ni bilo všeč, da nismo smeli nikamor in da nismo mogli nikogar videt.

Osebno sem s PST-jem prvič opravil lansko leto, prej pač ni bilo prave možnosti – Taras je takorekoč vsako leto tekel na Teku trojk in ga je bilo potrebno spremljati, Vita in Adam pa se mi še nista zdela dovolj pripravljena, da bi opravila z vsemi 33-imi kilometri. Letos je bilo tudi zaradi tega neobičajnega stanja pač vse malo drugače. Tako, kot je odpadel organizirani Pohod, je seveda odpadel tudi Tek trojk in za spremembo od lanskega leta, Taras kasneje tudi ni imel nobenega košarkarskega turnirja. Viti so odpadle plavalne priprave v Novi Gorici, meni že omenjeni maraton v Madridu in poleg tega smo v teh tednih korona-izolacije veliko hodili. No, zaradi vseh mogočih omejitev nismo smeli hoditi v hribe in tako je otrokom prvič grozilo, da ne bodo opravili s priljubljenim Jakopičevim planincem.

Izzivov torej ni manjkalo – po dogovoru z odgovornim učiteljem bi z zbiranjem žigov na PST-ju otroci tako lahko nadomestili osvojene žige na vrhovih in takorekoč v enem dnevu opravili z Jakopičevim planincem in vsi trije bi prvič v celoti prehodili Pot spominov in tovarištva. Izziv zame pa bi seveda bil to razigrano in velikokrat podivjano tolpo krotiti, jo miriti, spodbujati, usmerjati in voditi ter animirati. Najmanj me je skrbelo za Vito – občasno nerga, ampak hodi in prehodi. Pri Tarasu človek ne more nikoli vedeti – če ima ustrezen motiv in vstane na pravo nogo, nekaj tega opravi brez večjih težav in pritožb, sicer pa bi utegnil pohod vsem petim zagreniti že na prvem kilometru. No, Adam, pa je seveda poglavje zase. Na začetku vsakega sprehoda nerga, se potem umiri, zažene in teka ter raziskuje, potem se utrudi in ne bi šel več nikamor ter se dobesedno vleče kot polž in tako ponavadi do doma. Če gre človek na sprehod za uro ali dve, to nekako pretrpiš, čeprav se ti z vsakim naslednjim sprehodom zdi bolj trapasto, pri skoraj celodnevnem pohodu in 33-ih kilometrih pa pač veš, da je dan lahko zelooooo dolg.

Ampak vedel sem, da ne bomo lovili ali podirali nobenega rekorda, da tudi pretirane gneče ne bo, ker smo šli na pohod v lastni režiji (čeprav z natisnjenimi zbirnimi kartončki) in da je glavno vodilo: prehoditi. V želji, da vsaj del poti mine brez hujših prepirov, sem naredil izjemo ter Viti in Tarasu dovolil, da s seboj vzameta telefone, da sta na poti poslušala glasbo. Pa smo malo čez osmo štartali pri sicer drugi kontrolni točki pri “domačem” Koseškem bajerju. Čez Šiško proti Bežigradu, kjer me je najbolj presenetilo to, da je Vita ta dan neverjetno lačna, Adama pa je seveda vsakih pet minut zanimalo, koliko kilometrov smo naredili. Na srečo nam je bil ta uvodni del poti znan, saj se po njem redno sprehajamo, a v otrokovih možganih vseeno deluje drugače, če ve, da jih mora prehoditi 33, pa je komaj 3 in ko enkrat zapusti varno udobje “doma”, začne na vse gledati nekoliko drugače. Ampak moram priznati, da smo lepo, počasi in celo z ne preveč prepira napredovali proti Žalam, pa ob obvoznici in edinkrat preko proti Polju, čez Fužine do tistega dela, ki sem se ga najbolj bal, Golovca. Pa ne gre za višino ali strme odseke – če lahko vsak dan opravimo s podobnim Rožnikom, nam tudi Golovec ne bo povzročal težav. Težava je (ne)označenost poti, na kateri je bilo sicer kar nekaj sprehajalcev, ampak ne pa tiste običajne pohodniško-pstjevske gneče. Ampak smo z izjemo enega malega ovinka tudi z Golovcem uspešno opravili, malo so že bolele noge, malo je bilo vroče in kakorkoli – pred nami je bila še polovica poti.

Pa je šla tudi druga polovica poti in če bi želel opisati, o čem vse smo se na poti pogovarjali, razglabljali, se konstruktivno sprli, včasih filozofirali, obujali spomine in delali načrte za prihodnost, pa samo poslušali en drugega in bili v zares redkih trenutkih tudi zgolj in samo tiho; no, potem bi potreboval še vsaj eno stran. Svojega otroka v osmih urah hoje vsekakor vidiš in dojameš drugače, on pa tebe. Tisto, kar sem sicer najbolj pogrešal, je bila tišina. Trenutek, ko se umakneš sam vase, zliješ z naravo, prepustiš ritmu in pač hodiš. Otroci tega ne zmorejo, niti ne razumejo, da je tudi to včasih potrebno in da tišina ne boli.

Tisti najbolj črn trenutek dneva je pravzaprav prišel na koncu in to dobesedno nekaj sto metrov pred ciljem. Oni so imeli po eni strani vsega že dovolj in so postali hkrati nestrpni in sitni, po drugi strani jih je razganjalo od veselja, da jim je uspelo in so se preveč sprostili. Jaz, kot se mi to žal prevečkrat zgodi, sem bil v podobnem stanju kot oni, v nekem trenutku se povsem napačno odreagiral in smo preprosto trčili ter povzročili eksplozijo, ki je povzročila nemalo slabe volje. Trapasto, pravzaprav.

Tako si ponosen, da bi se kar razpočil od veselja in potem vse to pokažeš na napačen način in se napačno tudi razpočiš. Ubiješ trenutek, vse dobro in zmagoslavno. Na srečo otroci pozabljajo hitreje. Vita bi šla drugo leto spet, Adam tudi. Med bi in bom je sicer nekaj razlike, ampak vsekakor upam, da bomo vsako leto dodali kakšen dragocen spomin in krepili našo družinsko tovarištvo.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2020.

Zbirka Pasji mož

Dav Pilkey je za otroke 21. stoletja takorekoč literarna superzvezda, saj se jim oči zasvetijo že ob sami omembi Kapitana Gatnika in ko jim omenite še Pasjega moža, se jim usta razlezejo v širok nasmeh. Želja avtorja je bila od nekdaj, da bi otroke navdušil nad branjem. Ne le, da branje dojemajo kot nekaj koristnega, izobraževalnega, ampak tudi in predvsem zabavnega.

Pilkeyju je vse našteto uspelo že s Kapitanom Gatnikom. Zajetne knjige zaradi igrivih ilustracij otrokom niso predebele, mnogim pomagajo pri učenju branja (in razumevanje zgradbe stripov) in jim seveda ponujajo ničkoliko izhodišč za dojemanje in razumevanje sveta okoli njih.

Pasji mož torej – del človeške policijske ekipe, sicer pa superpolicaj, ki najraje preganja zločinske mačke (še posebej Petrčka), se odlično znajde v nenavadnem humorju (kjer bodo nekateri starši morda občasno privzdignili kakšno obrv), a je še vedno pes. Čeprav policijski pes, zna biti še vedno nepredvidljiv, neubogljiv in zelo samosvoj. Vsaka podrobnost z otroci je seveda zgolj in samo naključna. V prevajalski izziv (ni preprosto, sploh ne!) je zagrizel Boštjan Gorenc – Pižama in imenitno ujel duha izvirnika in igriv besednjak, v katerem se otroci brez težav odlično znajdejo in ga tudi povzemajo.

V slovenščino imamo tako prevedenih šest delov – Pasji mož, Snet s ketne, Povest o dveh muckih, Mačji mulc, Gospodar bolh in najbolj sveža, Ravs divjine. V izvirniku je sicer izdanih 8 od načrtovanih 10, seveda pa ne boste spregledali niti naslovov, ki seveda močno spominjajo na druga literarna dela. Že v prvi knjigi Pilkey oziroma Grega in Klemen namesto novega Kapitana Gatnika začneta ustvarjati pozabljen strip o Pasjem možu, ki ga najdeta zaprašenega v drevesni hišici.

In kako se je vse skupaj sploh začelo – tako, da sta policist Vitez in njegov zvesti policijski pes Gregor med akcijo hudo poškodovana. Poškoduje ju eksplozija bomba, ki jo je sestavil Petrček. In ker pasje telo ni več funkcionalno, enako pa velja za policistovo glavo, kirurgi združijo tisto, kar deluje – pasjo glavo povežejo s človeškim telesom. In tukaj je Pasji mož! Preprosto, kajne? Prva knjiga je sicer sestavljena iz štirih krajših zgodb, ki bodo seveda vaše mlade bralce »prisilili« k temu, da bodo komaj čakali, da jim v roke pride nadaljevanje.

Snet s ketne ponudi naravnost neverjeten zaplet, ko riba poje možganske kroglice in postane ne le zelo pametna, ampak kar zločinski veleum in Pasji mož nima ravno najlažjega dela. Povest o dveh muckih Pasjega moža znova pripelje na sled Petrčku oziroma njegovemu klonu/sinu Malemu Petrčku in … no, vmes so tudi zmečkane kosti, ki jih nadomestijo bionični nadomestki, nenavadni spreji in še kaj. Mačji mulc je poklon Batmanu, Pasjemu možu pa se kot njegova desna superherojska roka pridruži prav Mali Petrček, ki ga je Pasji mož posvojil. Še posebej v tem delu na plano pride Gorenčeva sposobnost prilagajanja prevoda domačemu okolju. Morda eno najboljših del v celi seriji! V Gospodarju bolh bomo spoznali, s kakšno superekipo pomočnikov se je obdal Pasji mož in kakšne težave mu povzročajo ali kot pravijo – kdo sploh rabi sovražnike, če imaš take prijatelje?!

Ravs divjine je še čisto sveža izdaja, kjer je tesno, kot je le lahko, ob Pasjem možu znova Mali Petrček in kjer je prijateljstvo večkrat postavljeno pred hude preizkušnje. Dobro ali slabo, svetlo ali temno, poštenje ali zloba? Na srečo je tu znova priročni Ade-hade, Mali Petrček je vse pogumnejši in s svojo srčnostjo pogosto jeziček na tehtnici, da je spoprijemanje ne le s starimi, ampak vedno novimi in še bolj zlobnimi zločinci, uspešno.

Napisati več kot toliko, nima prav nobenega smisla. Verjemite, da gre za knjigo, ki jo mora otrok vzeti v roke in prebrati. In iz lastne izkušnje vam lahko povem, da je resnično veselje gledati nadobudnega drugošolca, ko dobesedno požira knjigo za knjigo, se ob tem krohota, na glas prebira šale in med kakšnim daljšim sprehodom na dolgo in široko razglablja o Pasjem možu in Petrčku ter drugih junakih.

Založba Mladinska knjiga, 2017 – 2020

Ekoton in drugi grehi mladosti

Zbirka kratkih zgodb o mladostnih grehih Ljubljančana Jerneja Jurena je kratkočasno, zabavno, duhovito in razmišljujoče branje. Avtor se ves čas giba v sladko-grenkih okusih prijateljstva, ljubezni, eno- ali več-nočnih afer in spogledovanj, lahko filozofira ali fantazira, uživa v življenju ali trpi ter išče sebe in svoj smisel.

Ekoton in drugi grehi mladosti so polni življenja, predvsem tistega nočnega. Bralec ne bo izvedel, kdo je v resnici glavni junak (avtor sam?) in s čim se ukvarja (umetnik na stroških države?), a za sam potek zgodbe to sploh ni važno. Lahko bi rekli, da gre za vpogled v neko hipstersko subkulturo, ki ima svoje odštekano nočno zavetje na Metelkovi, se zna brezskrbno zabavati ob Ljubljanici ali se 100% predati košarkarski tekmi na ljubljanskih igriščih. Tu ni Tinderja in pretirane uporabe drugih socialnih omrežij. Tu so naključja – prijatelja se srečata in gresta na pijačo. Seveda včasih vse skupaj terja tudi več priprav in usklajevanj, kakšen skoraj stereotipen prepir in veliko razumevanja ter tolerance. Če sta si dva všeč, bosta najverjetneje končala v postelji. Zjutraj vse skupaj ali obžalovala ali pa se ne bosta ničesar spominjala. Erotika? Približno toliko kot ljubezni. Bore malo. Strta srca, nenavadna prijateljstva in še nenavadnejše zgodbe – tega je v izobilju.

Težko rečem, da gre za branje, h kateremu bi se človek znova in znova vračal, je pa kot nalašč za kratkočasno počitniško čtivo. Ob koncu se ne boš počutil, da si z branjem zapravljal čas, ampak da si se ob branju zabaval, morda pa se bo v vrsticah ali med njimi kdo celo prepoznal.

Mimogrede – Juren je sicer »kriv« za številne prevode Michaela Viewegha, z ilustratorjem Izarjem Lunačkom pa sta ustvarila tudi nenavaden strip Kosmati krimič, ki sta ga sprva kot Animal Noir izdala celo pri ameriški založbi. Res klasičen noir, le da so v glavnih vlogah živali (kot zasebni detektiv Manny nastopa žirafa), tako da pričakujte nekoliko drugačen zaplet (izginotje plenilskih filmov), še bolj drugačno živalsko podzemlje (ki mu vladajo povodni konji), še vedno usodno glavno junakinjo in seveda napeto dogodivščino.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Osvobojena

»Freedom is just another word for nothing left to lose«, je pela Janis Joplin, a se Tara Westover z njo najbrž ne bi strinjala. Svoboda je pravzaprav vse, le da se tega ne zavedaš, dokler lahko v svobodi uživaš.

Avtobiografija, ob kateri boste ostali odprtih ust. V letu, ko smo bili soočeni z domala vsem (ne)mogočim, nam je veliko stvari še vedno tujih in nenavadnih, preveč drugačnih. Tu so predsodki, lažne informacije, pomanjkljivo znanje in še kaj bi lahko našteli. In potem boste prebrali v izredno berljiv roman zapisano avtobiografsko izpoved Tare Westover in se vprašali, ali je res mogoče, da se nekaj takšnega lahko dogaja tukaj in zdaj, za nameček pa v »zibelki demokracije«, ZDA?

Tara Westover ima 33 let, kar vam ob osnovnem poznavanju matematike pove, da je bila rojena konec osemdesetih. No, pravzaprav ne ve točno, kdaj je bila rojena. Odraščala je namreč v strogi mormonski družini v Idahu, rodila se je – kot njenih šest bratov in sester, doma in dolgo časa sploh ni imela rojstnega lista. Težko govorim o nekem idiličnem odraščanju, pa čeprav avtorica okolico njihove hribovske kmetije, sploh goro z imenom Indijanska princesa, pogosto slika zelo idealno in jo celo življenje kot neviden magnet vleče nazaj. Morda celo bolj kot dom in družina.

Družina? Avtoritativni in versko blazni oče, ki otroke kaj kmalu navadi na delo na domačem odpadu, kjer počnejo vse tisto, kar bi prej povezali z nerazvitimi državami na revnem vzhodu ali v Afriki, kjer otroci od malih nog delajo izredno nevarna dela za smešno majhen denar. Očetova verska blaznost poskrbi za nemalo težav – zavračanje uradne medicine, šolstva, obsedenost z zarotami in prepričanje, da jih bodo vladni agenti prej ali slej obkolili in pobili. Nekajkrat letno pa se je treba seveda pripravit na konec sveta – ta trenutek je vsekakor najbolj doživeto opisan ob prehodu iz leta 1999 v 2000, kar pomeni, da so imeli okoli hiše ničkoliko rezervoarjev z gorivom, zaloge hrane, skladovnice orožja, … pa se vprašajmo, kaj bi se zgodilo, če v ZDA veliko ljudi razmišlja na podoben način?

Sestre in bratje so, podobno kot mama, sprijaznjeni z usodo, ki jim jo je določil oče. Mama pomaga pri porodih in kasneje postane babica, ves čas pa ogromno pozornosti posveča zeliščnim in homeopatskim pripravkom in prav različna eterična olja, domači zvarki in pripravki v kasnejših letih družini pravzaprav omogočijo finančno neodvisnost in celo bogastvo. Ženskam v družini je položaj določen, moškim enako. Kdor se s tem ne strinja, ima opravka z očetom. Tara tudi z zelo nasilnim bratom Shawnom, ki jo pogosto telesno trpinči, a dekle dolgo molči in vse jemlje kot nekaj običajnega.

Vseeno pa Tari kmalu postane jasno, da obstaja svet izven njihovega domačega Buck’s Peaka. Svet, v katerem se lahko družiš in zabavaš s prijatelji (pa zato še nisi vlačuga), se izobražuješ (pa zato nisi nič manj veren) in živiš življenje (pa zato nisi nič manj svoboden). In tako se – po mnogih osebnih bitkah, prepirih doma in z veliko pomočjo brata Tylerja, pri sedemnajstih brez kakršnekoli formalne izobrazbe s pomočjo sprejemnih izpitov vpiše na Univerzo Brighama Younga. Gre pravzaprav za mormonsko univerzo in tudi edino, ki omogoča tovrsten vpis, hkrati pa omogoča kvalitetno izobrazbo, kar Tara kmalu spozna in seveda s pridom izkoristi.

Tara ima zavoljo pomanjkljive oz. nikakršne izobrazbe sprva ogromno težav. Nima pojma, kaj je to holokavst, ne pozna drugih verstev, mejnikov v ameriški ali svetovni zgodovini in počasi spoznava, kako grobo in kruto jih je oče omejil in okužil z lastnimi prepričanji in pomanjkljivim znanjem. Tara napreduje, si pridobi zaupanje mnogih profesorjev, prejme štipendijo za King’s College, napreduje na Cambridge, hkrati pa vse bolj izprašuje odnos do lastne družine – sploh do očeta in nasilnega brata Shawna in odnos do vsega, kar je pravzaprav nekoč bila.

Kmalu sledi popoln zlom. V vseh teh letih študija se je Tara sicer vračala domov in vse bolj spoznavala, da to pač ni dom, kar so pritiski družine le še potrjevali, Brat ji grozi s smrtjo, mama zanika kakršnokoli nasilje ali težave, oče je prepričan, da je izgubila stik z resničnim Odrešenikom in jo je obsedel sam Hudič. Ona je nenadoma tista, ki je kriva za vse, zlo v družini in bodisi se bo odrekla vsemu, kar je dosegla ali pa se je bo družina odrekla. Po vrnitvi v Veliko Britanijo Tara doživi živčni zlom in potrebuje kar dolgo časa, da pride k sebi, se v prvi vrsti pomiri sama s seboj in se konec koncev sprijazni tudi s tem, kaj ji je dala in še bolj, kaj ji je vzela, njena lastna družina.

Tara Westover je danes doktorica zgodovine in predavateljica na številnih univerzah in morda bo knjiga Osvobojena njena edina knjiga. Svetovna uspešnica ter strašljiv vpogled v svet, ki je tako blizu in obenem tako daleč. Svobodo še vedno jemljemo kot nekaj zelo samoumevnega. Zdravstvene storitve in možnost kvalitetne izobrazbe ravno tako. Izražanje lastnega mnenja, svobodno gibanje, druženje, … ni tako daleč, ko nam je bilo marsikaj od tega onemogočeno, omejeno, celo prepovedano. Si sploh predstavljate, kako bi bilo tako preživeti lep del življenja? In da, cena, ki jo mora človek plačati, da se osvobodi, je lahko zelo visoka, a hkrati je treba priznati, da svoboda nima cene.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Članek je bil prvič in v nekoliko razširjeni obliki objavljen na blogu Neja bere.

Androidi čutijo v barvah

Jaka Tomc ni več neznano ime na slovenski literarni sceni, saj je tokrat govora že o njegovi deveti izdaji, lahko pa rečemo, da je širši javnosti postal boljše poznan z odličnim romanom 720 utripov srca, ki je bil preveden tudi v angleščino in za katerega je prejel nekaj nagrad.

Jaka je pisal o sebi in svojih težavah, se spogledoval z erotiko, bil že izredno suveren v kriminalnem žanru, tokrat pa se je podal še na polje znanstvene fantastike. Treba je priznati, da je skozi pisanje razvil nek svoj prepoznaven slog – pojasnjevanje in razlaganje, kratki in udarni stavki, prikrite filozofske misli, zanimivi dialogi, vse bolj dodelana gradnja suspenza in največkrat zaključek, ki to pravzaprav ni.

In kaj avtor tokrat sporoča v najnovejši knjigi z nenavadnim naslovom – Androidi čutijo v barvah. Večina dogajanja se odvija v letu 2048, čeprav nekajkrat potujemo tudi v preteklost (leta 2031, ampak v marsičem bi lahko rekli kar našo sedanjost), ko Robbie – prvi in hkrati eden od že več deset tisoč androidov, čez noč izgubi svobodo. Nekdo od njih je ubil človeka, kar se ne bi smelo nikakor zgoditi, saj jim zakonik to onemogoča. A vseeno je nekako prišlo do napake v sistemu. Kako in zakaj? Aretacije, zasliševanja (v taboriščih), grožnje in nekje v ozadju višji cilji nekoga, ki se želi te napredne in nadvse koristne vrste znebiti. So res postali pametnejši od človeka in mu niso več le v korist, ampak predvsem v grožnjo?

Tu Jaka preide v »domač« žanr kriminalke – kaj želi doseči pretkani politik James in kakšna je vloga vojakinje Maie? Kdo so tisti, ki vlečejo niti in kdo vse je na te niti pripet ter od delovanja niti odvisen? Meja med ljudmi in androidi je vse bolj zabrisana, a tisti najodličnejši prikaz zgodbe je pravzaprav med znanstvenikom Kentom, ki je tako zelo »učlovečil« androide in jih naredil čuteča bitja ter Robbiejem, njegovim izumom oziroma bi lahko rekli kar njegovim otrokom. Dobri, slabi, pošteni, pokvarjeni … vsak od njih ima kakšen greh, vsak od nas se bo našel v vsakem od njih. Da, tudi v androidu. Ničkoliko moralnih dilem in bralcu se bo nemalokrat porodilo vprašanje »Kaj bi pa jaz storil v tem položaju?«.

Konec je. Nepričakovan, seveda. Kako ga bo kdo razumel in dojel, je odvisno od perspektive vsakega posameznega bralca.

Ali skozi roman spoznavamo svet in družbo v prihodnje? Ni nemogoče. Čeprav se glede na trenutno dogajanje v svetu vse bolj zdi, da bo vsega tega nekega dne konec in se bo svet začel graditi iz nič. Bomo (ali bodo) tako spet odkrivali ogenj in kolo ali bodo znanja ostala in nam bodo pri gradnji lepšega sveta pomagali androidi, čuteča umetna inteligenca, kot nam jo predstavlja Jaka. Vsekakor lahko rečem, da ne le, da bi morali vsi in ne le androidi, čutiti v barvah, ampak bi morali tudi videti tako.

Zase težko rečem, da sem poznavalec znanstvene fantastike ali ljubitelj. Zakonitosti žanra mi niso znane in me ne zanimajo. Na koncu šteje zgolj to, ali je knjiga vredna (večkratnega) branja. Androidi čutijo v barvah vsekakor sodi v to kategorijo.

Založba Proksima, 2020

Noctiferia – Transnatura

Noctiferia so v slovenskem prostoru nekaj posebnega, saj toliko trdoživih metal bandov, ki bi obenem skozi leta tako razvijali in širili svoj glasbeni izraz, nimamo. Moj prvi – precej oddaljen spomin, nanje je nastop na Rock Otočcu, ko so me seveda osupnili z odličnim odrskim nastopom in neizmerno silovitostjo.

Priznam pa, da me mešanica njihove tako temačne brutalnosti kot eksperimentiranja ni nikoli navdušila do te mere, da bi skupini podrobneje sledil. Vse do nastopa v oddaji Izštekani Jureta Longyke, ki je bila potem tudi povod za niz akustičnih koncertov in snemanje plošče Transnatura. Izraza akustično in heavy metal sama po sebi morda ne pomenita najboljše kombinacije, a le, če gredo to dvoje združevat glasbeniki, ki o enem ali drugem nimajo veliko pojma. In pri Noctiferii je treba poudariti, da ne gre za nek klasičen heavy metal, saj so se skozi leta sprehajali od death in black metala, preko različnih progresivnih in eksperimentalnih prijemov do nekega industrialnega izraza, ki bi ga v kombinaciji z glasom lahko skoraj pripisal tudi neki drugi slovenski skupini. A o tem malo kasneje.

Noctiferia vsekakor ne sodijo med tiste, ki ne znajo, ne zmorejo in ki bi se ustrašili zanimivega izziva. Pri snovanju Transnature pa so se očitno zavedali, da bi lahko zveneli enolično ali dolgočasno in zato so k sodelovanju privabili pisano paleto glasbenikov in tako je z njimi sodelovalo še 16 gostov – pihalci, trobilci, tolkalci in še izstopajoč ženski glas, kot protiutež prepoznavnemu »growlu« Giannija Poposkega.

In kaj to pomeni v praksi? Trobila vas bodo odpeljala v Mehiko, kitare v Makedonijo, godala v središče mogočnega orkestralnega viharja, vmes boste slišali tako gipsy kot ska, skoraj operne glasovne bravure, iz sleherne pore glasbe pa bruha neverjetna energija. Tu pač ne gre zgolj za to, da so skladbam dodali orkestralne aranžmaje, obdržali svoje inštrumente, vklopljene v elektriko z vsemi mogočimi efekti. Tu je akustika, tu so popolnoma novi aranžmaji, drug in drugačen način izražanja, tako instrumentalnega kot vokalnega.

Tisto, kar se tokrat sliši in dojame bolj kot kadarkoli, so seveda besedila. Noctiferie ne gre podcenjevati in njihova pogosto kritična besedila skrivajo ogromno filozofskih iskric in bodic, ki jih Gianni kot kakšen urbani pridigar pošilja v svet. Verzi so rafali, ki te zadenejo in prisilijo, da razmisliš o življenju in vrednotah.

Transnatura ima mestoma hipnotičen učinek, šamansko zdravilno moč, ki te preslika desetletja v preteklost, ko so se ljudje še družili v živo, ustvarjali glasbo na naraven način in si ob tem pripovedovali zgodbe.

Med poslušanjem sem se nemalokrat poslušal, koga pravzaprav poslušam? To je Noctiferia, ampak to ni Noctiferia. To bi lahko bili Laibach! Surova industrialna moč, ki so jo oklestili v nek mogočen, nikakor pa minimalističen koncept, ta pridigarski način petja … Morda sem takrat slutil, da se bodo Noctiferia kmalu zatem lotili projekta (ki je medtem končan in upam, da ga kmalu tudi dočakamo), s katerim bodo na svoj način obeležili Laibach in nosi naslov Reforma. Vsekakor še en »stranski« projekt, s katerim bo Noctiferia vsekakor postavila piko na i svojemu delu.

Založba Nika Records, 2016

35 kil upanja

Kratek mladinski roman z izredno močnim sporočilom. Ena tistih knjig, ki bi jih morali prebrati tako starši kot otroci. Tiste vrsta knjiga, s katero bi bilo potrebno počasi začeti osveževati osnovnošolske programe domačih branj …

Sem oče treh otrok, med drugim tudi enega najstnika in zato sem se s to knjigo morda poistovetil še toliko bolj. Moj trinajstletnik ima sicer veliko več kot 35 kil, a se spopada s podobnimi težavami kot glavni junak Gregoir v mladinskem romanu francoske avtorice Anne Gavalda. Gregoir namreč ne mara šole, niti najmanj. Ne, da je ne mara, ampak jo sovraži. In lahko bi rekli, da šola ne mara njega. V njej se ne počuti sprejetega, je tarča posmeha sošolcev in učiteljev, posledično je ves čas na piki vodstva šole, seveda pa vse to povzroča težave še doma. In Gregoir preprosto ne ve, kaj naj stori, podobno obupana in brez moči pa sta tudi starša, ki imata vse več težav v lastnem odnosu.

Gregoir je eden tistih današnjih (ali pač tipičnih) najstnikov, ki bi bil rajši kjerkoli, le v šolski klopi ne. Težko sledi pouku, ker je nezanimiv, ne razume, kako mu bodo vsa mogoča in nemogoča znanja prišla kdaj v življenju prav, ne zna delati domačih nalog in ne zna se učiti. Lahko bi rekli, da je malce počasen ali kot se je v posvetilu izrazila sama pisateljica, celo »topoglav«.

Ampak Gregoir ima v življenju tudi nekaj sreče in ta sreča je vsekakor njegov dedek. Dedek ima delavnico, polno orodja in takorekoč vedno odprta vrata za svojega vnuka, ki tam ustvarja, popravlja, izumlja in se počuti izpolnjenega. A mu žal še tako krasne ideje in pridne roke ne pomagajo kaj prida v šoli. Dolgo časa se zdi, da je dedek nasploh edini, ki je odraščajočemu in zmedenemu fantu sploh pripravljen prisluhniti, ga usmerjati, voditi, se z njim pogovarjati.

Eno bistvenih sporočil te knjige, ki mu bodo zagotovo prikimali tako psihologi, svetovalci kot seveda tudi starši, je komuniciranje. Dvosmerno. Otrok govori, starš posluša in obratno. In nikakor ni treba vedno vsemu prikimati in se z vsem strinjati. Učimo se en od drugega in z vzgojo otrok vzgajamo tudi sebe kot starše.

Pomislite, koliko nesrečnih otrok (ali pa odraslih) poznate, ker so jim starši narekovali, kaj naj počnejo v življenju. Otroka je pomembno usmerjati do točke, da sam ugotovi, kaj je tisto, kar ga veseli. In ga potem podpirati ter mu stati ob strani.

Gregoir napiše pismo, pismo težko »35 kil upanja«. Najde šolo, kjer učenje in vse tisto obvezno in nujno, ni tako zelo pomembno in na prvem mestu. In čeprav ima tudi tam nekaj težav, jih rešuje s povsem drugačno vnemo. Seveda sploh ni narobe, če ima človek nekje blizu še kakšnega angela varuha, ki poskrbi zanj, ampak pomembno je, da odkrije svoje sanje in začne verjeti v svoje sposobnosti.

Možgani najstnikov funkcionirajo povsem drugače kot možgani odraslih. Njihove in naše prioritete so različne. Njihove želje, potrebe, zahteve imajo povsem drugačno izhodišče. Pomembno pa je, da otrok ne odrinemo, ampak jih objamemo in jim prisluhnemo. Otrok se mora zavedati, da ima brezpogojno zavetje vedno v lastnem domu, pri svojih starših. In naj si želi početi karkoli, mu bo zagotovo uspelo. In če mu (morda) ne bo uspelo, bo vsaj užival pri tem, da je živel in uresničeval svoje sanje.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Freddie Mercury biografija

Veliko se je govorilo o filmu Bohemian Rhapsody, čeprav nihče ni bil povsem prepričan, ali gre za biografijo skupine Queen ali Freddieja Mercuryja. Veliko se je (upravičeno) o filmu govorilo zaradi odličnega Ramija Maleka, ki je blestel v glavni vlogi na podoben način kot Val Kilmer v vlogi Jima Morrisona. Seveda s to razliko, da si je Oliver Stone pri interpretaciji vzel veliko več svobode kot Bryan Singer. Razlog je vsekakor v tem, da so nad produkcijo bdeli tisti, ki še vedno skrbijo za ugled blagovne znamke Queen in pa tudi v tem, da je črpal iz odlične biografije Lesley-Ann Jones – Freddie Mercury biografija.

Vsi tisti, ki ste film gledali, si obvezno preberite tudi knjigo, saj boste v njej izvedeli še veliko več. Še posebej, če ste oboževalci skupine Queen, saj so bili prav ti pravoverni do filma in nekaterih prikrojenih ali pozabljenih dejstev, precej kritični. Tisti, ki si filma še niste ogledali, vsekakor najprej preberite knjigo – priporočam morda kar ob kronološki spremljavi glasbe Queen; saj je veliko bolj natančna in celovita kot film.

Kaj je tisto, kar to biografijo dela toliko boljšo od mnogih drugih? V prvi vrsti to, da je ni napisal nekdo, ki se je usedel za računalnik, brskal po spletu, si ogledal nekaj videospotov, poslušal plošče in si ogledal kakšen koncertni posnetek, morda bi mu uspelo bolj po naključju kot ne, celo priti do kakšnega pogovora s kakšnim obstranskim spremljevalcem dela skupine. Ker dandanes mnoge biografije nastajajo prav na tak način. Avtorica biografije, Lesley-Ann Jones, pa je dejansko spremljala skupino Queen. In če kaj, je treba pri tako prepričljivem frontmanu, kot je bil Freddie Mercury in v živo tako hipnotizirajoči skupini, kot so bili Queen, vse to videti, slišati, začutiti, … DOŽIVETI! In Jonesovi je to uspelo.

Knjiga se, podobno kot film, bolj ali manj vrti okrog Queenov in Mercuryja, v osemdesetih, ko je skupina takorekoč razpadala, ko se je Freddie boril s številnimi demoni (in tudi že AIDS-om) in ko se je zgodil Live Aid. Avtorica nas odpelje tako v Mercuryjev rodni Zanzibar kot potem v Indijo, odlično opisuje odnose znotraj družine, versko gorečnost in Freddiejevo drugačnost. Pa njegov umetniški čut, razvoj in potem samo snovanje skupine Queen in njihovo kariero. Ne izpusti spletk in zakulisnih igric, ki so v filmu morda prikazane bodisi površno ali pa izkrivljeno oz. napihnjeno, vse večjih težav znotraj skupine in seveda Freddiejevega zasebnega življenja. O njegovih spolnih nagnjenjih je bilo zapisanega dovolj, je pa v knjigi morda sploh prvič vse tudi razloženo in prikazano z drugega, njegovega zornega kota. Kakšna je bila kje po svetu kakšna scena, (ne)srečne ljubezni, preplet orgij in glasbe ter nove in nove težave, tako zasebne kot profesionalne, čeprav je bila meja pri Freddieju seveda zelo zabrisana.

Priznam, kot nekomu, ki ni oboževalec skupine Queen, še manj pa solističnih del Freddieja Mercuryja, je bila knjiga zanimivo branje. Sedaj drugače dojemam njihovo glasbeno prehajanje med žanri, pa čeprav mi je njihovo rockovsko obdobje zgodnjih sedemdesetih še vedno najljubše. Tu lahko potegnem vzporednico med njimi in Davidom Bowiejem, še enim glasbenim kameleonom in genijem. Jasno mi je tudi, zakaj je Freddie postal in bil, kar je bil. Vsekakor enkraten. In v tistih časih si za nekaj takšnega potreboval zares čvrsto hrbtenico.

Del, ki ga v filmu skoraj ni, je ta Freddiejeva krhkost, ko enkrat izve za AIDS in spozna, da so mu dnevi nepreklicno šteti. Manjka tudi sodelovanje z izjemno Montserrat Caballe, Freddiejeva spogledovanja z drugimi žanri in zadnji dnevi ter bogata zapuščina. No, tudi tistega fantastičnega koncerta njemu v čast in spomin ni. Ampak – ocenjujem knjigo in ne filma. Dejstvo – knjiga je veliko boljša! Avtorica je skrbno in razumno razgrinjala mnoge tančice in zagotovo odkrila tudi kaj nepoznanega, nikoli pa ni šla tako daleč, da bi uničila status Freddieja Mercuryja. Bil je in ostaja eden najboljših frontmanov vseh časov in bržčas eden najboljših pevcev – in to ne zato, ker bi bil popoln, ampak je imel in delal napake, ki so ga naredile posebnega.

Založba Učila International, 2019

O koncu žalosti

Dva brata in sestra. Nepričakovana smrt staršev v prometni nesreči. Življenje v sirotišnici in vse večja odtujenost. Iskanje samega sebe in iskanje sveta, v katerem bi se počutili svoji, sprejeti, enaki. Delanje napak in iskanje odgovorov o lastnem smislu. Knjiga o smrti, in življenju.

Nemško-švicarski avtor Benedict Wells je za svoj četrti roman prejel evropsko nagrado za književnost, pisal ga je kar sedem let in čeprav je zgodba povsem izmišljena, je avtor navdih črpal tudi v lastnem otroštvu. Eden od staršev je bil bolan, drugi na samostojni poti in v finančni stiski, on pa v internatu, pogosto izgubljen.

Jules, najmlajši od treh otrok, je glavni pripovedovalec. Razgrne nam pogosto hladen odnos med staršema, nad katerim lebdi meglica skrivnostnega, otroci kot otroci v večini družini so navihani, igrivi, vsak s svojim pogledom in strastjo. A nepričakovana prometna nesreča staršev – Julesov zadnji spomin na očeta je grozen prepir in težke besede, ki mu jih je izrekel; otrok ne prisili ravno v prehitro odraščanje, temveč jih postavi v povsem neznan svet, v katerem se znova znajdejo vsak po svoje. Sestra Liz uživa v življenju in ta hedonistična plat v njej ne zamre niti kasneje, brat Marty se iz čudaškega samotarja prelevi v novodobnega tehnološkega milijonarja, ki hrepeni po lastni družini. In Jules? Jules ne ve. Fotograf, pisatelj, romantik, ki mu nenavadna Alva življenje obrne na glavo. Več kot enkrat!

Julesa ne glede na to, kaj počne v življenju in kako (ne)uspešen je pri tem, spremlja otroštvo, smrt staršev, spremljajo številni padci in rane se vedno znova odpirajo. V trenutku, ko se zdi, da je našel nek smisel, ga drug dogodek grobo prizemlji. Bralec si oddahne, a ga nek spomin osupne kot hladna prha sredi vročega poletnega dne. In nič, prav nič ni tako, kot bi si želeli. Njegove poti se z bratom in sestro ničkolikokrat tesno prepletejo, obujajo spomine in delajo načrte, živijo skupaj in so nemogoče daleč stran drug od drugega, pomagajo si in z zgolj stavkom ali dvema za seboj zaloputnejo vsa vrata. Jules pa se svojega življenja spominja med okrevanjem po lastni prometni nesreči, v kateri bi skoraj tudi sam izgubil svoje življenje in za katero sprva ne vemo – kdaj se je pripetila, zakaj, kje v življenju je Jules sploh bil.

In potem se bralcu koščki sestavljanke začnejo počasi postavljati na svoje mesto. Pa ne le v sami zgodi, temveč pri lastnem pogledu na svet. Težko otroštvo je res lahko nevidni sovražnik, ki bo udaril, ko boš to najmanj pričakoval in ljudje v sebi nosimo nekaj nepredvidljivega in neobvladljivega, kar je zelo težko spremenit. Pot, po kateri hodimo skozi življenje, se morda res pogosto zdi napačna, pa se na koncu vseeno izkaže za dobro. Vse je seveda odvisno od nas, našega pogleda na svet in življenje. Zasledovanje sanj je vedno težavno, a ne, dokler so to res naše sanje.

Knjiga O koncu žalosti vam bo nastavila ogledalo. Zazrite se vanj in razmislite, kaj ste v življenju obžalovali, kaj bi spremenili in kje ste, kaj ste, s kom ste? Ste zadovoljni? Ali boste celo življenje žalovali in divjali, krotili svoj notranji nemir in iskali varen pristan? Na neki točki boste morali reči dovolj je in se odločiti, kakšna je pot, po kateri hodite – prava ali napačna?! Solze in smeh, stiskanje v grlu in metuljčki v trebuhu – vse to in še kaj več lahko pričakujete od te knjige, ki vam bo vsekakor ostala v spominu.

Založba Mladinska knjiga, 2019

Hej, Velededi!

Slikanica Paula McCartneyja. Tistega Paula McCartneyja. Ste se ob poslušanju Magical Mistery Tour kdaj spraševali, kako bi izgledala avantura z Beatli? Ste med tistimi navdušenci, ki ste si kupili LEGO kocke Yellow Submarine in nahranili otroka v sebi?

No, če ste na katerega od zgornjih vprašanj odgovorili pritrdilno – pa tudi, če niste!; ali ste pač starš, ki svojemu otroku izbirčno izbira knjige, ki jih bo bral – s pravljico Hej, Velededi! ne morete zgrešiti. Preprosta in domišljijska zgodba, v kateri dedek (Velededi) s pomočjo čarobnega kompasa svoje štiri vnuke popelje na nenavadne pustolovščine širom sveta. Čarobni kompas in malce naveličani otroci, super zabaven dedek, razglednice in … pričakujte leteče ribe, snežne plazove, hitronoge krave, drveče bizone in spretno izpeljan zaključek.

McCartney v beatlovski maniri ni kompliciral. Vsekakor pa si bodo otroci pravljico zapomnili in po njej z veseljem posegali znova in znova. Vsako od potovanj je zaključeno v trenutku, ko bi ušlo okvirjem prijazne pravljice, a po drugi strani otrokom dopušča možnost, da izživijo lastno domišljijo. Prikupne ilustracije je prispevala Kathryn Durst, za odličen slovenski prevod pa je poskrbel Milan Dekleva, ki se je z domiselnimi prevodi izkazal že pri mnogih delih pravljičnega dua Donaldson-Scheffler, ki ju imajo mnogi za pravljični ekvivalent McCartneyju in Lennonu.

Izvirno dedkovo ime Grandude bo seveda oboževalce spomnilo na pesem Hey, Jude. Lucy, ki je ena od štirih otroških junakinj, na Lucy in the sky with diamonds in seveda samo potovanje na že omenjeni Magical Mistery Tour. Ali to pomeni, da je knjiga Hej, Velededi! v senci Beatlov? Nikakor. Omembo bi si zaradi zabavne zgodbe in čudovitega nauka zaslužila tudi, če bi jo napisal popolnoma neznan avtor. Bi pa v tem primeri veliko težje in počasneje prišla do mladih in starejših bralcev, tako pa služi tudi kot super pripomoček staršem, ki želijo otroke seznaniti z glasbo Beatlov.

Založba Morfem, 2019