Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe je podnaslov simpatične in berljive knjige Mina HB, ki sta jo ustvarili italijanski ustvarjalki – pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petruccioli.
Vsekakor to ni ena tistih knjig, ki bi jo priporočal odraslim bralcem, ampak kot starš, čigar otroci veliko berejo, rad tudi sam preverim, kakšno knjigo jim ponudim v branje. Zabavni ali ne, priznam, da mi gredo Grozni Gašperji, Umazani Bertiji in podobni junaki malo na živce. Eno je nagajivost in hudomušnost, tudi nekaj otroške nesramnosti (če sem politično korekten, bi moral najbrž napisati iskrenosti?), ampak so knjige, za katere si želim, da jih moji otroci ne bi odkrili, še manj brali. Pa je najbrž pri knjigah tako kot pri prijateljih – vsak ima svoje razloge, zakaj mu je nekdo/nekaj všeč, vsak zakaj ima svoj zato in vsaka stvar se zgodi z razlogom.
No, Mina HB je vsekakor ena tistih knjig, ki jo bom otrokom priporočil in za katero si želim, da bi jo prebrali. Preprosta, duhovita, otroško iskrena (včasih malce nesramna) in neposredna, napisana razumljivo in opremljena z domiselnimi ilustracijami, ki lepo dopolnijo zgodbo.
Mina HB je navihana devetletnica, ki ne hodi najrajši v šolo, tam pa svoj čas najrajši preživlja z najboljši prijateljico Nežo. Učiteljica Valentina ji ni preveč pri srcu, še manj Jasna Črnilka, zato pa ji je toliko bolj všeč Jakob Ternar. Ima mlajšega bratca Leva, ki v omari rad prepeva operne arije, obožuje pa stripe o Čudomački britanske avtorice Clarisse Queen, ki jo na koncu celo obišče na njenem domu v Londonu.
Vmes se zvrsti res veliko zabavnih zgodbic, s kozi katere Mina HB razloži matematiko, zgodovino, slovnična pravila in opozori tudi na ne najbolj ustrezne Googlove prevode. Vmesne domišljijske zgodbe malce spomnijo na Calvina in Hobbsa, posebej prikupne pa so otroške zmote in seveda razmišljanja, ki jih zapisuje v pisma sebi čez toliko in toliko let. Dekle, ki ima želje in sanje, hkrati je dovolj odločena, da jih bo (najbrž) uresničila.
Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB. Toplo priporočam.
Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.
Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.
Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.
Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.
In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?
Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.
Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.
Naslov knjige morda res ne obeta, ampak če poznate avtorja Roka Bohinca, potem vam je bolj ali manj jasno, da boste v roke dobili nekaj drugačnega, nepredvidljivega in predvsem zabavnega. Pa čeprav gre uradno za mladinsko kriminalko …
Rok Bohinc je šel v izdajo svojega knjižnega prvenca zelo pogumno, velikopotezno in ker si je upal, mu je tudi uspelo. In vesel sem zanj. Spoznal sem ga pred ne vem točno koliko leti in hitro smo se ujeli. Ekipa, zbrana z zelo različnih vetrov, kjer je vsak prispeval svoj košček norosti, on pa je bil naš »glas razuma«. Ta njegova razumskost, ki jo odlično spaja s humorjem in neverjetnim občutkom, mu je kasneje v teku tega projekta, zelo nepričakovano prišla še kako prav in čeprav kasneje z Rokom prav aktivno nisva več sodelovala, sem seveda z veseljem podprl njegov projekt Smrdljivc. In ni mi žal. Obenem komaj čakam, da knjigo v roke potisnem mojim trem otrokom, saj sem prepričan, da se bodo še kako zabavali.
Zgodba je preprosta – na stranišču osnovne šole nekdo vrže smrdljivca, potrebna je evakuacija šole in seveda odkriti, kdo je krivec. Osumljencev je pet – najboljša učenka med devetošolkami Izabela, molčeči 12-letni orjak in zdrav kmečki fant Tomaž, nova učenka Uma ter dva, vsak na svoj način, problematična devetošolca – Vid, ki si tudi po zaslugi očetovega odvetniškega statusa lahko privošči vse in Luka, ki ponavlja deveti razred in se ga pravzaprav bojijo prav vsi. Preiskavo vodita ravnatelj šole ter najbolj prijazna in super svetovalna delavka Lidija.
Vid, ki je razočaran, ker nihče ne opazi njegovih »donkic« in toliko bolj osupel, ker je Uma razkrinkala vse njegove čarovniške trike. Uma ima težave z matematiko, pa ravno ta dan so imeli napovedan test iz matematike. Luki je vseeno – mama je odšla, oče se utaplja v alkoholu in mu je za sina vseeno. Tomaž je sedmi od osmih otrok in ve, da ga delo na domači kmetiji ne bo čakalo. Iza pa ne mara svoje mačehe Mirande in se želi o svoji prihodnosti odločati sama. Vsak od njih je vsekakor potencialen krivec. Ravnatelj je pod stalnim pritiskom učiteljskega zbora in župana, svetovalka Lidija pa je vsekakor tista zelo posebna oseba, ki kot lepilo zgodbo odlično drži skupaj.
Vsak od osumljencev pove svojo zgodbo oz. svojo plat dogodka in počasi se nam razkriva celotna slika. Saj poznate smrdljivce, majhne hroščke, ki se jih zlepa ne znebite in če jih pohodite, pač dokažejo, od kod jim ime. No, nenavadni raziskovalno-zasliševalski duet mora odkriti, kakšna nora verzija smrdljivca je tako zelo kontaminirala njihovo šolo. Odraslemu bralcu se bo vse skupaj seveda hitro postavilo na svoje mesto, določene stvari so sila predvidljive, kar pa branju čisto nič ne vzame (sploh, ker je knjiga v prvi vrsti namenjena mlajšim bralcem).
Dialogi, ki spretno krmarijo med pogovorno slovenščino in (gorenjskim) slengom so tisto, kar knjigo dela res zabavno. In tu Rok pač obvlada! Nasmejali se boste ob monologih svetovalke Lidije, se zabavali ob najstniških izmenjavah in zbadanjih ter se krohotali, ko boste prebirali pogovore med Lidijo in ravnateljem. In hvala Roku, da se je izognil stereotipom in nimamo opravka s kakšno čistilko »od dol«, senilnim hišnikom ali kakšno pretirano debelo kuharico. Ne, šola, kot jo starši poznamo in kot so jo otroci v času korone najbrž pozabili, zelo tipični primerki z zelo očitnimi težavami.
In res sem vesel, da bom svojim otrokom, ki res radi berejo, lahko ponudil napeto IN zabavno branje slovenskega avtorja in še toliko bolj sem vesel, da lahko to knjigo priporočim tistim staršem, katerih otroci morda ne berejo najrajši. Super bi bilo, da bi Smrdljivc postala ena tistih knjig, o katerih se bo čez poletje še tiho šepetalo, jeseni pa na veliko in glasno govorilo o njej. Pa ne samo to – Rok obljublja nadaljevanje!
Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …
Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.
Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.
A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.
Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.
Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je.
Knjiga Slepi rov je bila nominirana za najboljši švedski kriminalni roman 2019 in ker vemo, kakšna je na Švedskem konkurenca v tem žanru, je že to lepa spodbuda za branje. Tove Alsterdal piše drugače, gre za zelo raziskovalno delo, polno zgodovine in z nekaj manj očitnimi zločini, kar zna koga kar razočarati.
Slepi rov sem v roke vzel poln pričakovanj. Težko rečem, da me je knjiga razočarala (ker me ni), dolgočasila (niti pod razno), ni me pa niti navdušila. Čeprav se knjiga dogaja v tem času, je velik del knjige posvečen ali pa povezan z dogajanjem pred, med in po drugi svetovni vojni na področju Sudetov ter razmerjem med Čehi, Nemci, sudetskimi Čehi itn. In ko v to zgodbo »padeta« dva Šveda, sta podobno izgubljena kot bralec. To so poglavja, ki jih pač ne poznamo. Kot tujci ne poznajo dogajanja iz istega obdobja na območju Slovenije ali pa kasneje na področju celotne Jugoslavije. Težko je razumeti to zapleteno in krhko ravnovesje ter obenem slediti zgodbi.
Zgodba se zdi sprva precej enostavna – Sonja in Daniel v srednjih letih zapustita vse, kar sta imela na Švedskem in odideta na Češko, kjer sta za smešno majhen denar kupila propadajočo hišo z vinogradom. Jasno se zdi, da v njunem razmerju škripa in da je bil beg tudi (zadnji in obupan?) poskus reševanja skupne prihodnosti in bralec bo sprva sklepal, da se bo zgodba začela lomiti v tej smeri. Ampak ne. Med raziskovanjem in obnavljanjem hiše ter raziskovanjem bližnjega mesteca oz. vasi, v katerem so odnosi podobno napeti, najprej najdeta hodnike, zazidane rove, vinsko klet (z neokusnim vinom) in nato truplo. Staro ne nekaj ur, dni ali mesecev, ampak desetletja. Truplo dečka.
Vse bolj jasno je, da v vasi nekaj vejo o dogajanju, a gre za očitno skelečo rano, v katero ne želi nihče drezati. Zato rajši molčijo. Sonji kaj namigne gostilničar Libor, malo bolj se razgovori knjigarnarka Marta, ki skriva zanimive zgodovinske knjige ostareli vrtnar Jan Kahuda, ki se ves čas zelo domače smuka, molči in zdi se, da je ključ do skrivnosti Anna Jones. Kaj nenavadna Angležinja nemškega rodu počne v mestu, nihče ne ve točno. Ali pa noče povedat. Niti ona sama ne. Za nekaj dodatne zmede poskrbijo še zapisi nočnih opazovanj, za katere se šele kasneje razkrije, čigavi so in o čem pravzaprav govorijo.
»Mrtvi nosijo žive. Žive nosijo mrtvi.«
In potem se zgodi … Sonja odide v Prago, nakupovat v Ikeo, a ji je veliko pomembnejši zmenek s Paulom, njenim stalno občasnim ljubimcem, saj ob njem začuti strast in poželenje, ki ga ob možu že dolgo ne. Jutro po strastni noči zvoni telefon, a ga ne sliši. Daniel. Na povratni klic se ne oglaša. Odhiti domov in tam šok – pod čudovito lipo na njunem posestvu leži truplo, prizorišče zločina je zaščitila policija. Daniel? Ne, Anna Jones. Umorjena. Osumljenec? Daniel, seveda. Njen alibi pa je povezan z nečim, za kar si Sonja seveda ne želi, da bi mož izvedel.
Tu se v zgodbo vplete še tolmač Anton Adamek, ki Sonjo sicer neustavljivo privlači, a se nihče (ne Sonja in še manj bralec) ne more znebiti občutka, da v tej zgodbi nekaj ni prav. Kako zelo in kaj vse je narobe, se začne – spet obema, Sonji in bralcu, razkrivati v sklepnem delu knjige. Dokaj pričakovano, ampak bi težko rekel, da realno, se Sonja odpravi raziskovat, navezovat stike, odkrivat in razkrivat, zgodba pa se še vedno noče sestaviti v celoto. Ves čas se zdi, da nekaj manjka. Sonjino raziskovanje je polno izpraševanja – kaj in zakaj čuti, česa si resnično želi, ali je to življenje, kot si ga želi in s komer si ga želi ter ali se vse, kar odkriva, ne dogaja z nekim višjim razlogom?!
Seveda veste, da vam tudi tokrat razpleta in konca ne bom izdal, moram pa priznati, da je knjiga napisana res vrhunsko, ves čas te »drži za vrat« in ti ne pusti dihati. Pa je v njej bolj malo kriminala, glavna junakinja Sonja se pravzaprav (skoraj) nikoli ne znajde v življenjski nevarnosti in kot rečeno – neprijetne zgodovine je za nepoznavalce več kot preveč. Vsa ta zgodovina je v resnici tista, ki je nevarna – kje so meje, kako zlahka prekršimo načela, kaj pomeni družina, prijateljstvo, ljubezen? Spoštovanje do drugačnosti … res bi v marsičem lahko vlekli vzporednice med številnimi srbsko-hrvaškimi prijateljstvi in celo sorodstvenimi vezmi na področju Bosne in Hercegovine v času državljanske vojne. In nato se vse to prelije in preslika v sedanjost, v povsem drugačno življenje in k čisto drugačnim ljudem. Mojstrsko zasnovana zgodba in vrhunsko napisana, ki jo boste hitro prebrali in o njej (ter predvsem o sebi in svojih odločitvah) še lep čas razmišljali.
Roman italijanske avtorice Viole Ardone razgrinja zgodbo skoraj 80 tisoč italijanskih otrok, ki so jih starši v upanju, da jim bodo omogočili boljše življenje, po drugi svetovni vojni iz revnega juga poslali na bogati sever.
Glavni junak romana je sedemletni Amerigo in čeprav se njegova zgodba zdi povsem verjetna, gre skozi celoten roman bolj za preplet številnih zgodb tisočev otrok in željo, da bi se kolikor je le mogoče, te zgodbe prikazalo na realen, iskren in pretresljiv način. Konec koncev je branje še toliko bolj pretresljivo in opozarjajoče, ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil cel svet v veliki krizi in grajenju boljše prihodnosti, vsi pa poznamo in poslušamo zgodbe, koliko otrok samo v Sloveniji dandanes živi pod pragom revščine ali celo v revščini.
Amerigo Speranza ima sedem let in živi sam z mamo. Njegov brat je umrl, oče je odšel v Ameriko, kjer bo obogatel in prišel nazaj. Veliko časa preživi pri sosedi Ropotavki, jezi drugi sosedo Mirljivko, za maminega ljubimca (z mamo se zapreta v sobo, kjer trdo delata) Trdo bučo po ulicah zbira cape, ki jih on potem preprodaja in ima najboljšega prijatelja Tomassina, s katerim med drugim pobarvane podgane prodajata kot hrčke … V prostem času rad opazuje ljudi, predvsem njihove čevlje in si izmišlja različne kratkočasne igrice, ki mu bodo kasneje prišle še kako prav. Tu je še dekle Carolina, ki jo Amerigo sramežljivo spremlja na njene ure violine, včasih pa se prikradeta v kakšno kulturno dvorano in na skrivaj poslušata koncert klasične glasbe. Vsekakor nekaj, kar bo Ameriga kasneje zaznamovalo.
In potem se zgodi – očitno močno komunistično in socialistično povojno gibanje v Italiji išče rešitve za številne družine na revnem jugu, ki so izgubili očete v vojni, katerih domovi so porušeni in ki stežka preživijo. Nekatere družine imajo preveč otrok, drugi še za tistega enega težko poskrbijo in jih tako pošljejo v rejo, zgolj v uk, tretji si premislijo in seveda se vsi v »tujem« okolju ne znajdejo najboljše. Tisti, ki ste recimo spremljali serijo Genialna prijateljica, ste zagotovo opazili, kako težko razumljiv in drugačen od splošne italijanščine, je neapeljski dialekt, tudi s sicilijanskim ali kalabrijskim ni nič drugače in ti ljudje imajo na severu Italije dejansko velike težave pri komuniciranju.
Ameriga je podobno kot ostale otroke strah. Sever si nekateri predstavljajo kot Rusijo oz. kar Sibirijo. Če ne bodo ubogali, jim bodo odrezali roke. Če bodo jezikali, jim bodo odrezali jezike. Le kdo bi si hotel iti tja? Pa pravijo, da je tam lepše in boljše. Že na vlaku, ki jih bo odpeljal v Modeno, dobijo nove čevlje, oblačila, plašče (ki jih v nenavadni simbolični gesti pomečejo skozi okna) in hrano. In še več slastne hrane jih čaka ob prihodu. Za Ameriga pa prvi šok – zdi se, da ga nihče noče. Čaka in čaka in že vidi, kako se bo z vlakom vrnil domov in le potrdil mamine besede, da ni za nobeno rabo.
No, po spletu naključij ga k sebi potem vzame samska Derna, Amerigo pa ogromno časa preživlja pri njeni sestrični Rosi, ki ima z možem Alcidejem tri otroke – Riva, Luzia in Neria. Amerigu je sprva zelo težko, tudi okolica ga ne sprejme ravno navdušeno in z odprtimi rokami, a kaj kmalu začne spoznavati razlike med jugom in severom. Na tramovih v hiši so obešene salame (s prsti vrta v mortadelo), v šoli jih ne tepejo, ampak učijo, otroci so nagrajeni in spodbujeni, ima svojo sobo, oblačila, praznujejo rojstne dni, po drugi strani otroci od malih nog pomagajo doma in delajo. Celo v šoli postane uspešen in ne samo to – Alcide ga uči popravljati glasbene inštrumente in mu za rojstni dan izdela violino. Za Ameriga je to pravzaprav prvo darilo, ki ga prejme za rojstni dan!
Prvi del zgodbe, ki se dogaja v letu 1946, se nato razmeroma hitro zaključi. Ob spremljanju Amerigovega razcveta, pa številnih bolj in manj srečnih zgodb in usod, se usede nazaj na vlak in odide nazaj domov k mami, kjer pa se mu življenje hitro (spet) postavi na glavo. Zanj ni po nekaj mesecih na severu nič več, kot je nekdaj bilo. Tudi on ni več, kakršen je bil. In vse bolj postaja jasno, da tja, domov, ne sodi več. Da to ni njegov dom. Zato pobegne in se »domov« vrne šele leta 1994, na mamin pogreb. Uspešen violinist se mora spopasti s številnimi vprašanji o svoji družini, dojemanju doma in izve ter skozi srečanja z nekdanjimi sosedi in prijatelji ter pohajanjem po skoraj nespremenjenih ulicah rojstnega mesta, spozna marsikaj. Tudi to, zakaj te »včasih bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.«
Pri romanu Otroci z vlaka je zanimivo predvsem to, da spremljamo stiske, dome in občutenja z vidika otrok, ne pa staršev. Nikakor ne trdim, da je otrokom lažje, vsekakor se je tudi avtorici težje postaviti v vlogo otroka in pisati iskreno doživeto, kar je Ardonejevi uspelo. A po drugi strani so starši tisti, ki morajo sprejeti to težko odločitev in gledati svojega otroka, kako odhaja, morda za vedno. Vsi starši dobro vemo, kako mučno je opazovati, ko gre otrok z vrtcem ali šolo na nekajdnevni tabor, pa dobro vemo, da bodo uživali in da se bodo v nekaj dneh vrnili. In ne želim si, da bi kdo od nas moral doživljati to, kar zelo slikovito opisuje ta roman.
Laibach so ena najpomembnejših slovenskih, evropskih in lahko rečemo kar svetovnih glasbenih skupin. Stroge okvirje dojemanja glasbe so prestopili že v osemdesetih in najbolj preprosto je napisati, da je treba Laibach doživeti, izkusiti … ni nujno, da bo izkušnja vedno prijetna, bo pa zagotovo nepozabna.
Štirideset let že traja njihova zgodba in pravzaprav je nemogoče predvideti, kako dolgo bo še trajala. V teh štiridesetih letih so tudi oni – kot glasbeniki, izvajalci, umetniki, ljudje, … doživeli takorekoč vse. Tragedije, javni linč, zasmehovanje, obtoževanje, zanikanje, izgon in zahtevo po izbrisu, številne kadrovske menjave, sodelovanja z vsemi mogočimi umetniki, opazovali so smrti in rojstva držav, vzpone in padce politikov, bili oboževani in sovraženi. Ampak – vedno svoji. Za Laibach bi bilo pač krivično reči, da so se prilagajali. Ker se niso. Stvari so vedno delali po svoje, tudi takrat, ko so vedeli, da utegne imeti to zanje dolgoročne in seveda neprijetne posledice. Vztrajali so, se borili, se morda občasno sklonili, nikoli pa uklonili ali počepnili.
Njihova zadnja plošča We Forge the Future – Live at Reina Sofia je nekaj posebnega. Zapis kratkega nastopa v madridskem muzeju Reina Sofia, kjer je bila med junijem 2017 in januarjem 2018 na ogled postavljena razstava NSK from Kapital to Capital. Zakaj tako posebnega? V prvi vrsti zato, ker gre za »ponovitev« njihovega prelomnega, spornega in ničkolikokrat izpostavljenega nastopa 23. aprila 1983 v Zagrebu na XII. glasbenem bienalu v dvorani Moše Pijade. Nastopiti na bienalu je bil tisti čas prestiž in posebno priznanje, Laibach kot Laibach pa so seveda želeli pustiti trajen vtis. In so ga!
Vsi, ki ste bili kdaj na kakšnem njihovem koncertu, dobro veste, da tu ni le glasba, uniformiranost in stoična drža glasbenikov, zvočni napad, ampak da velik del izkušnje ustvarijo video projekcije. In leta 1983 so Laibach prvič pripravili tisto, kar je dandanes na (njihovih) koncertih pričakovano in takorekoč vsakdanje – ob njihovem eksperimentalnem filmu Morte ai s’ciavi (Smrt Slovanom) in propagandnem filmu Milana Ljubića Revolucija još traje, ki je poveličevanje uspehov in dosežkov socialistične (Titove) Jugoslavije, so predvsem med Titove govore spretno vpletli zelo nazorne pornografske prizore. Laibach, oblečeni v uniforme JLA, tudi ob posredovanju policije in izklopu elektrike niso želeli zapustiti odra. Tito je bil res že tri leta mrtev, a spomin nanj in na zlate čase je bil še kako živ, zato je bilo takšno početje takrat nevarno. Izbruhnil je škandal! Ne prvi, nikakor zadnji, vsekakor med večjimi in odmevnejšimi, ki je sovpadel tudi z že znanim intervjujem na TV Slovenija in ki je poskrbel, da je bila skupina na področju tedanje Jugoslavije prepovedana do leta 1987.
Takorekoč 35 let kasneje Laibach koncert We Forge the Future odigrajo v Madridu. Drugi časi, drugi glasbeniki, drugačno razmišljanje, a še vedno Laibach. Rdeči molk + Siemens, Tovarna C19, Sveti Urh, Zmagoslavje volje, Smrt za smrt, Boji ter zaključna (in naslovna) Mi kujemo bodočnost zvenijo morda še bolj silovito, zob časa jih ni načel, ampak kvečjem okrepil, črni Malevičev križ kot srce utripa pred očmi v skoraj ponoreli podlagi industrialne elektronike in značilnega noise zvoka, ki še danes navdihuje, osuplja in deluje hkrati kot katarza in opoj. Divje, ponorelo, nepozabno. Tako silovito, da boste po poslušanju utrujeni, morda celo na robu (zvočnega) glavobola, ampak pozabili ga ne boste.
Časi so drugačni in tovrstni nastopi dandanes niso več taka redkost ali posebnost, saj vemo, da se na odrih (in ne le na platnih) dogaja kaj podobno eksplicitnega ali moralno spornega, vsekakor pa tista edinstvena kombinacija vojaških uniform, političnih govorov in pornografskih prizorov še dandanes poskrbi za kakšno privzdignjeno obrv. Predstavljajte si, da bi kaj takšnega storila npr. kakšna ameriška zasedba v času Donalda Trumpa.
Pa še to – običajni različici plošče je priložena knjižica s fotografijami in tistimi najbolj spornimi prizori, da boste lahko ujeli duha koncertov. Ob prvi priložnosti pa obiščite njihov koncert in se napojite z vso to surovostjo in hipnotičnostjo, ki jo Laibach ustvarjajo dobrih štirideset let. Na prihodnost!
Jo Nesbo je eden tistih avtorjev, pri katerem ob izidu ne razmišljaš, ne zanimajo te poskusna branja, saj preprosto veš, da te bo prepričal. In med čakanjem na morebitno novo delo s Harryjem Holejem, je norveški avtor postregel z novim romanom – Kraljestvo.
Priznam, da sem The Kingdom kupil takoj, ko je prišel na naše police, a se ga nekako nisem spravil brati. Nekaj knjig je bilo pred njim v čakalni vrsti, poleg tega sem nekaj njegovih del prebral v angleščini in priznam, da ni najbolj preprosto. Oziroma – branje mi vzame preveč časa. In ker je naša največja založba, Mladinska knjiga, napovedala prevod, sem se odločil počakati. Vredno čakanja? Vsekakor. Nesbo tudi tokrat ni razočaral, pa čeprav je zgodba Kraljestva precej drugačna od njegovih siceršnjih – bolj napet triler kot klasična kriminalka.
Nesbo je sicer Holeja pošiljal po svetu in v drugih delih (Headhunters, Blood on Snow, Midnight Sun, The Son in celo predelavi Macbetha) potrdil, da se odlično znajde tudi v samostojnih delih. Od njegovega zvestega bralca sicer to zahteva določen preskok oz. odmik, obenem pa potrjuje, da gre za kakovostnega avtorja, ki zna odlično ustvariti zanimive like, splesti neverjetne zgodbe in postreči s čim nepričakovanim. Kraljestvo se dogaja na Norveškem, v odročni gorski vasici Os, majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega in nobena skrivnost ne ostane skrita prav dolgo. Oziroma se vsaj tako zdi …
Glavni junak je Roy Opgard, osamljeni in odtujeni lastnik bencinskega servisa ter kmetije, ki sta jo z bratom Carlom podedovala po tragični avtomobilski nesreči staršev. Carl je kmalu po nesreči odšel v ZDA, doštudiral in postal uspešen poslovnež, a po petnajstih letih se vrne na rodno (krvavo) grudo, za nameček z ženo Shannon, barbadoškega rodu in velikopoteznimi načrti – zgraditi želi ogromne hotel in poskrbeti za blaginjo vasice.
Tu bi skoraj lahko nehal, saj lahko karkoli več pokvari bralni užitek in suspenz. Trupla so, umori ravno tako. Sumničenja, nenavadne usode, še preveč tesne vezi, spolne zlorabe, prešuštva, nezakonski otroci, pijančevanja, uspehi in polomi, trde in okrutne norveške zime, plazovi in jezera, požari, pretepi … vse, kar človek lahko pričakuje od Nesboja. A ne na tak način! Bralca nekajkrat zavede in ga z razkritjem šokira.
Najprej je tu smrt Royjevih in Carlovih staršev. Presenečenje. Potem spolne zlorabe v otroštvu, kjer je žrtev Carl. Šok! Sledi nenavadna smrt policijskega komandirja Sigmunda Olsena, ki še dobro desetletje kasneje ne da miru njegovemu nasledniku Kurtu, tako po krvi kot položaju. Vse kaže, da se krivec (ali krivca?) vsem na očeh nahaja na Opgardovi kmetiji. Številni skoki čez plot in razlogi zanje. Temna Royjeva preteklost, polna krvavih madežev in tobaka za žvečenje. Umre danski izterjevalec. Na pomoč pridejo bolj izkušeni kriminalisti. Hukenski prepad je poln avtomobilov, ki jim ne uspe zvoziti nevarnega zadnjega ovinka Geitesvingen in tudi trupel. Roy napreduje in zapusti domači kraj, a se seveda ves čas vrača nazaj v kraljestvo. Tudi zato, ker je brat Carl vsem težavam navkljub odločen, da bo veličastni hotel, ki ga je arhitekturno zasnovala Shannon, zgradil. Ne glede na ceno. Dodajte v kombinacijo Kajna in Abla, zanimive ornitološke podatke in nekaj bliskovitih dialogov ter kopico zanimivih stranskih likov. Učinkovito čistilo Fritz. Hotel pogori. V nepojasnjenih okoliščinah umre preprodajalec avtomobilov in tisti, pri katerem se je Carl zadolžil za skoraj neverjetno vsoto. Na dan pridejo Carlovi grehi iz Toronta in za nameček Shannon zanosi. Česar ne izve od nje, ampak od enega in edinega vaškega zdravnika. Carl ve, da otrok ni njegov. Še zadnji (skoraj) popolni načrt, da bi kralj vendarle zavladal kraljestvu, ki se izjalovi. Ker, Opgardi ne barantajo. Kdo stoji za vsem tem? Ena oseba ali več njih? Družina ali nepričakovano zavezništvo? Napaka za napako, greh za grehom, slabo zakrite sledi in očitni motivi. Trdna bratska vez se počasi krha in tali, še hitreje kot zaledenelo Budalsko jezero in plaz grehov, ki bo pogoltnil družino, vse bolj grozi. Knjiga, ki se vsaj na videz začne in odvija zelo počasi, a je pripovedno neverjetno polna in v kateri se bo ne najbolj zbran bralec kaj hitro izgubil. Knjiga, ki jo boste pred zadnjo stranjo težko odložili.
Cthulhu je zagotovo eden najbolj vznemirljivih in razburljivih literarnih likov in skoraj neverjetno je, koliko domišljije je vzbudila ta, pravzaprav kratka, zgodba H. P.-ja Lovecrafta. Zgodbo in lik so prelivali v različne računalniške igre, navdihovala je mnoge druge ustvarjalce (vsi krakeni tega sveta) in eden od dokazov je ta ilustrirana različica Lovecraftove zgodbe, ki jo je ustvaril Francois Baranger.
Skok vstran – zakaj je mene tako zelo pritegnil Cthulhu? Nisem pretiran ljubitelj fantazijskega žanra, ne igram računalniških iger in lahko bi rekel, da ne verjamem v neka oprijemljiva božanstva, ne glede na vero in izvor. Verjamem v neko višjo silo in tu se zgodba konča. Seveda pa me pritegne dobra zgodba, če je napisana slikovito, toliko bolj. Skrivnostna, temačna, mistična, nemogoča … naj udari z vsemi topovi in me prepriča! Ampak preden me je prepričal Lovecraftov Chtulhu, so bili tu Metallica in njihov The Call of Ktulu s plošče Ride the Lightning, v največji meri zaslugi njihovega žal pokojnega, genialnega basista Cliffa Burtona. Kot velik oboževalec Lovecrafta si je zamislil to neverjetno instrumentalno glasbeno popotovanje, ki se začne mirno in spokojno, počasi valovi in se stopnjuje do pošastnega nevihtno-orkanskega vrhunca ter se nato polagoma znova umiri … ni bilo potrebno veliko raziskovanja, zato pa nekaj več truda, da sem prišel do Lovecrafta in Cthulhuja.
Kratka zgodba je bila prvič izdana leta 1928 (ja, Tolkien, Martin in mnogi drugi mojstri fantazije in groze SO SE zgledovali po njem), dogaja pa se leta 1926 v Bostonu. Francis Thurston se bolj ali manj naveličano prebija skozi dokumente, ki jih je dobil po smrti dedkovega brata, Georgea Angella. Slednji je bil priznan profesor, umrl pa je v precej nenavadnih okoliščinah, kar Thurstonu ne da miru. Tu niso le papirji, ampak tudi skrinja z nenavadno vsebino in raziskava o Cthulhu kultu – skrivnostni umori, blodnje in vročice, krvni obredi in druge neobičajne prakse v močvirjih Lousiane, vse pa vodi k odkritju nečesa strašnega, usodnega in uničujočega. Pravzaprav za vse tiste, ki se približajo resnici oz. jo želijo razkriti.
Thurston gre raziskovat, kar v 30. letih prejšnjega stoletja seveda ni bilo tako preprosto, ko ni bilo ne svetovnega spleta in niti letal ne. Od ZDA do Velike Britanije in vse do Avstralije. Zapisi in zblojena pričevanja tistih, ki so prišli blizu ali se celo soočili z njim. Vsako odkritje razkrije več in Thurston se vse bolj zaveda, da je (njegov) konec blizu. Kdo je to božanstvo Cthulhu, kako dejansko izgleda in kaj ter seveda kje je izgubljeno kraljestvo R’lyeh, kjer »spi« in čaka? Kdo so njegovi častilci, od kod izvira in kakšna je njegova moč? Ga je kdo videl in preživel srečanje z njim? Kakšen je pravzaprav njegov namen? Uničenje in zavladanje svetu? Kako ga prebuditi in pravzaprav zakaj, saj postaja vse bolj jasno, da Cthulhu ne izbira …Vprašanja, raziskovanja in odgovori. Strah. Sprijaznjenost z usodo.
Tisti, ki poznate zgodbo, seveda bolj ali manj veste oz. si predstavljate, kako naj bi Cthulhu izgledal. Poznate zgodbo in razplet. (ki to pravzaprav ni). Vsem drugim ne želim kvariti zgodbe in užitkov ob tem res hipnotičnem branju, ki bo – to vam zagotavljam!; razvnelo tudi vašo domišljijo. Berite, raziskujte in razmišljajte. Kaj pa, če je vse res?
Big Foot Mama so tam nekje od sredine devetdesetih ena mojih najljubših glasbenih skupin in tako kot sem se njihovega »izštekanega« nastopa razveselil konec devetdesetih, takrat še z Miho Guštinom – Guštijem, nisem bil nič manj navdušen lani. Njihova zadnja studijska plošča Plameni v raju ponuja zdravo dozo rock’n’rolla in radoveden sem bil, kako bodo vse skupaj prenesli v akustično formo.
Nimam podatkov, a prepričan sem, da je bil prenos njihovega nastopa v radijski oddaji Izštekani pri Juretu Longyki ena bolj poslušanih zadev in tudi večkrat ponovljenih. Če so se dvajset let nazaj izštekali zgolj pogojno in skladbe predvsem predrugačili in žanrsko postavili na glavo, je bilo tokrat že iz napovedi očitno, da bodo šli »all in«, torej 100% akustično. Glavni krivec in »navijač« za ta podvig je bil Zoran Čalić, odličen kitarist, ki je s svojim pristopom in širino vsekakor oživil skupino in jo potegnil iz nekega sivega povprečja, v katerega bi sicer utonili. Že 5ing (2004) je dokazal, da so potrebovali prav takega kitarista in čeprav so potem z Važno, da zadane (2007) predvsem lirično malo klecnili, sta zadnji dve plošči – Izhod (2012) in omenjena Plameni v raju (2018), predvsem pa vse boljši koncerti, potrdili, koliko je priljubljeni Zoki doprinesel k skupini.
Tudi na albumu Akustika je to jasno – on je tisti, ki je spretno krmaril med vsemi kitarskimi izvedbami in izpeljankami in najbrž tudi v procesu nastajanja skladb oz. novega aranžiranja prispeval svoje. Ni lahko skladb železnega repertoarja zadnjih dvajsetih let, kot so Mala nimfomanka, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Nisem več s tabo, ohraniti v tisti prepoznavni obliki in jim dati nekaj drugega, novega, drugačnega, zanimivega. In vsi vemo, da je pri akustiki veliko manj goljufanja, saj ojačevalci pač ne grejo na 11 in čez, ampak se sliši vsako napako, zgrešeno noto, neuigranost in neusklajenost.
In všeč mi je, da recimo v studiu niso šli popravljat napake, ki se je pripetila pevcu Gregi Skočirju, da je drugo pesem Črn tulipan kljub povsem drugačni glasbi začel z verzi Male nimfomanke (uvodna pesem) in se na koncu na ta račun še pošalil. To so tiste male napake, ki so sestavni del rock’n’roll koncertov in samo dokazujejo, da glasbo še vedno najboljše igrajo ljudje in ne roboti ali računalniki.
In glede na to, da so igrali v praznem studiu, je seveda tudi pohvale vredno, da se recimo v Črn tulipan ali pa Rola se niso šli poneumljat s praznino, kjer bi moralo biti občinstvo. Občinstva ni. Bo pa kup zadovoljnih poslušalcev in seveda bo tudi prihajajoča oz. že aktivna akustična turneja paša za ušesa. V Slab spomin tako preseneti zanimiv vložek na tolkalih (Blaž Sotošek), odlična sta uvod in številni bluesovski prijemi v Vrn se k men, medtem ko ima Rola se malo bolj funky uvod in zelo igrivo petje. Melodika, ki jo slišimo v uvodu ene boljših balad v repertoarju skupine, Sanja se ti ne, me je presenetila že ob tistem »živem« poslušanju koncerta, odigra jo Grega Skočir in res imenitno popelje poslušalca v to ganljivo izpoved.
Nekaj je na njej bo s tistim retro hreščečim uvodom zagotovo fantastično slišati na vinilni plošči, tako na studijski plošči in koncertih pa gre nedvomno za eno najbolj razigranih skladb, da ne rečem celo, da je to tista »za ples«. Z akustično preobleko ni izgubila niti kančka energije! Garbage je po ničkoliko evolucijah dočakala tudi akustično, kjer se na trenutke vprašam, kako bi zvenela, če bi jo Skočir izvedel brez kakršnekoli glasbe? Najbrž res surovo, dramsko in nepozabno. Tako jo seveda kitare spet odpeljejo nekam v višave užitka (in ne, Užitek na replay še sledi).
Morda se bo kdo spomnil mojega komentarja plošče S & M 2 Metallice, kjer je James Hetfield The Unforgiven III zapel zgolj ob spremljali simfonikov in ko boste slišali akustično izvedbo Led s severa … Zgolj Grega Skočir in Tomaž O. Rous (Siddharta) s klavirjem. (Dobro, tudi nekaj malega akustične kitare je) Ni kaj pisat, samo poslušajte.
Pa še zaključek z že omenjeno Užitek na replay, Nisem več s tabo in v osnovi akustično Pot do sonca. Prva zveni tako zelo preprosto, a v sebi skriva ogromno podrobnosti. Druga je še ena tistih klasik, kjer si človek misli, da je težko ponuditi še kaj več, pa vseeno – zelo razgibana, na trenutke plaha in sramežljiva, pa že v naslednjem malce bolj jezna in odločna. Lahko zapišem, da gre za pesem z najbolj ženskim karakterjem? Najbrž. Pot do sonca pa ima v sebi tisto pristno kemijo, tovarištvo, ki se pač ne zgodi čez noč, ampak se razvija in raste, da lahko skupina tudi po dvajsetih (s Čalićem) oz. tridesetih letih delovanja zveni tako prepričljivo in sveže.
Seveda je treba omeniti tudi ostale člane – bobnarja in skupinin metronom Jožeta Habulo, pa Alena Steržaja, ki je moral kot morajo običajno basisti, izstopiti iz cone udobja in zaigrati recimo na ukulele bas in še kako slišen električni kontrabas, pa vse bolj ritem kitarista Danijela Gregoriča, brez katerega pa bi bil zvok preprosto prazen, ob že omenjenih gostih pa ne gre pozabiti na Žigo Jana Kreseta, ki je prispeval spremljevalne vokale.
V isti sapi z Akustiko lahko omenim akustične nastope in tudi izdaje Siddharte, Dan D, Mi2, za nekaj dni bolj svežih Hamo & Tribute 2 Love in zagotovo sem koga izpustil, ampak če ostanemo med našimi rock in blues velikani, je to zagotovo smetana. In ta plošča ni nič slabša od drugih, pa tudi ne pretirano boljša. Prekaljene glasbene zasedbe z desetletji delovanja pač znajo in če naredijo napako, jo znajo popraviti in je ta zgolj odraz spontanosti v igranju, kar je le še točka več. Dolgo smo čakali (in dočakali) in veste kaj – vsekakor je bilo vredno. In komaj čakam, da bomo na koncertih slišali vse to in še kaj več …
maticpise.com 