Joker je nazaj! Tako so oglaševali serijo stripov Death of the Family, v kateri spremljamo Jokerjev neizprosen boj s člani Batmanove družine in seveda samim Batmanom. Batman je šibek in to prav zaradi svoje Družine, ki jo vedno ščiti in ker si Joker želi tistega najbolj nevarnega Batmana, se jih odloči odstraniti, enega za drugim.
Batman in Joker sta bržčas največja sovražnika, kar smo jih imeli priložnost spremljati, v stripih ali kasneje na ekranih. Vsak s svojo zgodbo, temno preteklostjo, grehi … tako zelo različna in tako zelo podobna. Na eni strani temni vitez in pravičnik, ki »čisti« ulice Gotham Cityja, a je vsakič znova jasno, kako nevarno zavetje za njegove misli je tema. In na drugi strani norec, ki nima več kaj izgubiti. Ko je postal Joker, je bil Batman pač tam »po dolžnosti« in seveda bi se lahko preprosto predal, a potem ne bi imeli te izjemne stripovske serije. Torej, Batman je kriv, da Joker obstaja. In Batman je kriv, da je Jokerjev um ves čas na tisti tanki liniji med genijem in norcem. No, večkrat je na tej drugi strani …
Ampak Batman je postal popustljiv in se mora več časa ukvarjati z reševanjem življenj in skrivnih identitet svojih pomočnikov, svoje Družine, kot pa s preganjanjem zločincev v Gothamu in seveda največjega med največjimi – Jokerja. Slednjega kar leto dni od pobega ni bilo nikjer, sedaj pa se vrača še bolj zloben, okruten in seveda s še bolj dodelanim načrtom za pogubo Gothama in Batmana. Za nameček ima še skrivno sestavino …
Scott Snyder in Greg Capullo sta pri tem ustvarjanju zabredla res globoko. Ustvarila sta še bolj strašnega Jokerja, ki ga sedaj »krasi« njegov razpadajoči obraz, postregla z nekaj odličnimi zapleti, npr. uvodnim v bolnišnici, kjer se razkrije Merrymaker, neverjetnimi preobrati (recimo, ko Harley Quinn zbeži iz tesnih Jokerjevih okov), prevarami (od Jokerjeve črne knjižice z zapisanimi resničnimi identitetami celotne Batmanove družine do res odlično zasnovane zadnje večerje v Batmanovi jami) in seveda fantastičnimi dialogi, norimi (bolnimi) šalami in seveda kot vedno presenetljivimi razkritji.
Nekaj, kar sem se naučil pri trenutnem kupovanju stripov je tudi to, da je včasih dobro malo bolj pobrskati in kupiti celotno zbirko, ne le posameznih zvezkov. V tej izdaji (dobijo se namreč tudi posamezni »zvezki«, ki so naslovljeni po junakih) so namreč zbrane vse zgodbe, pa seveda še sklep, epilog in še kakšen bonus. Batman, Batgirl, Robin, Catwoman, Nightwing, Red Hood, Teen Titans, Harley Quinn, Alfred Pennyworth, Jim Gordon in še kdo – vsi so tu, vsi na kupu. In mnogi tudi pod vplivom Jokerjeve skrivne sestavine, strupa, katerega glavna kemična spojina nosi oznako … Ha.
Sama zgodba, ilustracije, zasnova … vse ima tisti »faktor X«, ki bi moral navdušiti vsakega bralca stripov. Tukaj je zbrano prav vse, kar mora kvaliteten in zanimiv strip imeti. In z vsakim novim branjem, z vsako drugo, vzporedno zgodbo, boste tu potem videli (in hoteli) še več. Ha!
Srce teme je kultni roman ukrajinskega avtorja Josepha Conrada, ki je izšel daljnega leta 1899 in ki ga je navdihnilo nekajmesečno potovanje s parnikom po reki preko Konga leta 1890. Roman, ki je opozoril na vse bolj perečo tematiko rasne diskriminacije, belgijsko vlogo pri kolonizaciji Afrike in ki je nenazadnje, navdihnil filmsko mojstrovino Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj.
Srce teme je eden tistih stripov, za katerega bi bilo skoraj nujno prebrati tudi knjigo. Peter Kuper, ki je nase opozoril z odličnimi stripovskimi predelavami Kafkinih del, je svoje delo sicer opravil odlično. Natančno in doživeto nam slika pripoved Marlowa, kako je kot mlad mornar odšel v Afriko. Prek odličnih tetinih vez dobi službo kapitana francoskega parnika, da z njim odpluje po kači podobni reki v središče zemlje. In ko pride do postojanke, kmalu dobi nalogo, da mora poiskati gospoda Kurtza, vodjo pomembne trgovske postojanke, ki priskrbi največje količine slonovine.
Pot je vse prej kot preprosta. Najprej morajo popraviti parnik, s katerim bodo odpluli in tu je Marlow odvisen od domorodcev oz. sužnjev. Sam do njih sicer nima zaničevalnega odnosa, kot ga ima do »divjakov« večina njegove posadke, nemalokrat pa čuti strah, saj je v družbi ljudožercev. Tudi sama plovba je polna težav in ko pridejo do domala blaznega Kurtza, njegova naloga še zdaleč ni končana. Najtežji del je pravzaprav šele pred njim.
Z današnje perspektive je težko ocenjevati vsebino Conradovega dela, ki mu je Kuper pač sledil. Ali so bili domorodci v Kongu res ljudožerci ali je bilo pač takrat takšno splošno prepričanje o »nevednežih in njihovih strašnih navadah«, kot jih označi Marlowova teta? Kurtz je bil druga plat tega kovanca – on se je z domorodci povezal, jih čutil, z njimi sobival, takorekoč postal eden izmed njih. Ali je prav zaradi tega zblaznel, ker je videl v samo srce teme?
Kaj sploh je srce teme in kako ga razumeti? Je srce teme Kongo kot nekakšno središče Afrike, »črne celine«? Ali je srce teme vsa ta dobro skrita zloba in pohlep v mnogih osvajalcih, predvsem francoskih in belgijskih, ki so na račun naravnih dobrin izkoriščali zemljo in ljudi?! Ali je srce teme Afrika kot taka, ki jo drugi, sploh pa belci, težko razumemo oz. je sploh ne? Številna vprašanja in pravzaprav prosta pot za odgovore in razumevanje. Že Conradovo knjigo so mnogi označili za globoko rasistično delo, kar samo dokazuje, kako težko jo je (pravilno) razumeti.
»Videl sem demone nasilja in demone pohlepa. Zaslutil sem, da se bom seznanil z mehkužnimi, hinavskimi, slepimi hudiči nenasitne blaznosti,« zapiše med opazovanjem afriških sužnjev, ki vpeti v okove prenašajo težko breme in zaključi z »Mirna vodna pot, ki je vodila do skrajnih koncev sveta, je bila mrakotna pod oblačnim nebom. In bilo je, ko da vodi … v samo srce, velikanske in silne teme.«Kuper me je navdušil v uprizarjanju podrobnosti. Sama reka, dogajanje ob reki in na reki, bogat živalski svet, izžeti obrazi domorodcev, zavaljeni in brezskrbni romarji oziroma kolonizatorji, pa seveda potem Kurtz in spomin na nesmrtnega Marlona Branda s tisoč in enim brezupnim, zblaznelim, pa hkrati tako odločnim izrazom na obrazu. Priznam, da bi mi bilo zagotovo lažje razumeti globino pripovedi, če bi prebral tudi Conradovo knjigo, tako mi je vse bolj jasno, da jo bom šel tudi sedaj brati, ker me je tudi stripovska priredba ne toliko navdušila, kot mi predvsem odprla vrata in me brcnila v rit, da bom šel raziskovat dalje.
Risoroman, ki je avtorju Artu Spiegelmanu prinesel celo pulitzerjevo nagarado. Roman, ki skozi podobo miši slika grozoto druge svetovne vojne in se obenem sooča tudi s psihičnimi posledicami in povojno depresijo. Strip, ki (presenetljivo) stereotipno prikazuje Jude, kar pa seveda ne zmanjšuje in še manj opravičuje genocida, ki se je izvajal nad njimi.
Maus sta pravzaprav dve pripovedi – ena, ki jo pripoveduje avtor, torej Art Spiegelman in ki se osredotoča predvsem na boleč in mučen odnos z očetom Vladkom in druga, ko slednji pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, tako o uspešnem in razkošnem življenju pred drugo svetovno vojno kot seveda o sami drugi svetovni vojni.
Risoroman Maus ima zgovoren naslov Zgodba o preživetju in če je le mogoče, poiščite skupno izdajo obeh delov. Prvi nosi naslov Krvava zgodovina mojega očeta, dogaja se v obdobju od sredine tridesetih do zime 1944 in ga tvori šest poglavij. Vse od začetka, ko spoznamo Vladeka Spiegelmana, njegovo družino in seveda srčno izbranko Anjo Zylberberg ter njeno premožno družino. Kaj kmalu postane jasno, da je Vlade zelo iznajdljiv in tudi deloven Jud, z jasnimi moralnimi vrednotami, ki ga ni sram poprijeti za nobeno delo. Tu so že nakazane tudi velike psihične težave, ki jih je imela Anja in ki jih je bilo vsaj začasno konec z rojstvom njunega prvega sina Richieuja. Ampak Medeni tedni (kot je naslov drugega poglavja) se kaj kmalu končajo in Vladek se lahko zgolj zahvali tako precejšnjemu premoženju kot iznajdljivosti (in kančku sreče), da je z družino kar dolgo vztrajal na Poljskem, v mestu Sosnowiec. Vojni ujetnik, Zanka se zateguje, Mišje luknje in Mišelovka nam res imenitno pričarajo tesnobno in temačno vzdušje za Judje na Poljskem – od groženj, skrivanja in bežanja, nasilja, pa selitev iz geta v geto in v geto znotraj geto ter seveda do koncentracijskega taborišča. Vladek in Anja sta pristala v Auschwitzu.
Vzporedno spremljamo tudi zapleten odnos med očetom in sinom, ki se odvija v New Yorku in kjer sin (avtor Art) vse bolj obupuje nad svojim očetom. Iznajdljiv, a pregovorno varčen, prepirljiv, nezaupljiv in boječ – preživel je grozo druge svetovne vojne in kot znajo povedati mnogi drugi preživeli, so to grozote, ki jih ne pozabiš. Vesel vsake malenkosti, (pretirano) se obremenjuje z vsakim izdatkom in trikrat (ali desetkrat) uporabi vsako stvar, ki jo je shranil in za katero se zdi, da bi lahko bila uporabna. Slabo leto, ki ga je preživel v taborišču, ga je naučilo vsega.
Drug del ima naslov In tu so se začele moje težave(iz Mauschwitza do Catskilla in naprej), kjer najprej glavno besedo zoper prevzame Art. Artu uspe izdati in vzbuditi precej pozornosti s prvim delom Mausa in nenadoma ga vsi sprašujejo o odnosu do druge svetovne vojne, genocida, koncerntracijskih taborišč, judovskega vprašanja itn., sam pa si želi zgolj mamo. Mama Anja je zaradi vse hujših psihičnih težav, ki so bile vsekakor povezane z doživetji in preživetjem vojnih grozot, leta 1968 naredila samomor, oče se je kasneje znova poročil z Malo, do katere pa je imel precej odbijajoč odnos, kot je zgovorno prikazano. Mauschwitz bi lahko označili kot taborišče misli in res slab prostor, v katerem se je znašel Art, tako po uspehu stripa kot očetovi smrti, a vseeno pride do spoznanja, da mora očetovo zgodbo oz. zgodbo staršev povedati do konca. Žal mu je, da je oče zažgal vse mamine dnevnike, ki jih je skrbno pisala in v njih zabeležila vse, prav vse. Vladek trdi, da se je tega po mamini smrti preprosto moral znebiti, pa čeprav je imel več kot očitne težave vreči stran karkoli uporabnega. Auschwitz (čas beži), … in tu so se začele moje težave …, pa Rešeni in Drugi medeni tedni znova slikovito orisujejo sklepna dejanja druge svetovne vojne, od nacistične panike, občutka svobode za številne jetnike ter znova in znova porajajoče groze vlakovnih kompozicij, bolezni, strahu, strojnic, lakote, smrti, negotovega jutri in še naprej prisotnega sovraštva do Judov.
Še sam Art v stripu nekajkrat zares osebno izkaže svoj dvom v pravilnost očetovih odločitev, navezanosti na družino in stereotipno judovsko varčnost, hrepenenje in hlepenje po bogastvu in kopičenju. Presenetilo me je, kako odkrito je Art prikazal Vladkov odnos do temnopoltih, na katere gleda zelo podobno kot so in še vedno mnogi gledajo na Jude – zgolj in samo slabo, zaničevalno. Arta boli tudi, ker imata z očetom tako slab odnos in sam ve, da je bil za očeta veliko razočaranje, saj ni sledil očetovim sanjam, ampak je postal umetnik. Spopadanje z materino boleznijo, čustveno razsulo, v katero ga je pahnila njena smrt in lasten odnos s Francoise, ki je ves čas v senci in pod pritiskom na koncu pošteno dementnega očeta Vladka. Zdi se, da se jasno spomni le še vojnih grozodejstev …
Risoroman Maus vas bo pretresel. Neverjetno je, da takšnim knjigam in izpovedim navkljub še vedno obstajajo takšni, ki v obstoj in delovanje koncentracijskih taborišč dvomijo oz. jih celo zanikajo. Vsak od nas, ki je imel kakšnega sorodnika (ali pač pozna koga), ki je vse to doživel in preživel ter je slišal zgodbe, se lahko zgolj zgrozi in si še enkrat več reče, da se kaj takšnega ne sme ponoviti. Pa vsi vemo, da se je in da se še vedno dogaja. In kot sem vzporedno z branjem Mausa prebral zanimivo misel (in pozabil čigava je): »Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.« Govorite in pogovarjajte se o tem in ni važno, kdo je bil naš in kdo vaš, pomembno je, kdo je bil dober in kdo slab. Na srečo so dobri to vojno, sicer le eno od mnogih bitk v zgodovini človeštva, dobili, ampak na končni poti do zmage je umrlo veliko preveč dobrih. In nedolžnih.
Omenil sem že, da je Joker vsekakor moj najljubši negativec in nasploh eden najljubših stripovskih likov. Zelo sem se razveselil, ko sem na polici moje najljubše knjigarne opazil relativno svež strip o Jokerju – Killer smile. Malce drugačna grafika in obetajoča zgodba …
Ne preveč bleščeča in kičasta naslovnica in na prvi strani vprašanje – »You sure it’s me who’s out of place here, doc?«. Povsem jokerjevsko, seveda. Piše Jeff Lemire, riše Andrea Sorrentino in priznam – nisem poznavalec, le ljubitelj. Nekaj prvih kritik, ki sem jih opazil, stripu niso bile naklonjene – še ena zgodba o psihiatru, ki želi pomagati Jokerju, pa na koncu znori sam. Najbolj slavna tovrstna zgodba je zagotovo tista s Harleen Quinzel. In ja, ta Joker je seveda drugačen od tistega izvirnega, ki so ga ustvarili Bill Finger, Bob Kane in Jerry Robinson, pa tudi od meni zelo všečne različice Alana Moora in Briana Bollanda ali tiste Scotta Snyderja in Grega Capulla. Vsebuje temačnost, prežečo nevarnost, obešenjaštvo in kot vedno – neustavljivo privlačnost.
Psihiater je tokrat Ben Arnell, prizorišče seveda še enkrat več sloviti Arkham Asylum. Psihiater, ki je prepričan, da ima pod nadzorom sebe in Jokerja in da bo našel način, kako ga ozdraviti, mu pomagati. Replike med glavnima akterjema so odlične in vsakič znova sem presenečen nad tem, kako uspešno pisci nadgrajujejo Jokerjeve domislice, kako bistroumni so njegovi nesmisli, polni življenja in filozofije. (Ne, ni mi zlezel pod kožo, vsaj ne na stripovski način).
Ben Arnell ima popolno življenje, razkošen dom, čudovito ženo Anno in pridnega sina Simona. Srečo. Veselje. Predvsem veselje in smeh. Resnično najlepše od vsega. Vas spominja na koga? Potem se začne pisati neka druga zgodba – o Happyvillu in Mr. Smilesu … in od tu naprej gre za Bena Arnella le še navzdol. Svetov med seboj ne loči več – kaj je res in kaj plod njegove oz. Jokerjeve domišljije, njegovega izprijenega sveta, začenjajo se prividi, neskončne nočne more in tudi življenje kmalu postane nočna mora. Jokerjev zdravnik še enkrat več postane njegov pacient, nato vdani sluga. Število žrtev se seveda povečuje.
Preplet zgodb je še enkrat več zelo tesen in na trenutek težko sledljiv. Igrive barve Happyvilla, sivina in črnina Arkhama, krvavo rdeče obarvane misli, sanje in spomini glavnih akterjev, vijolično-zelena … pretresljiv konec, seveda. Z vsaj enim usodnim preobratom še pred tem. Pa še dodatek tej posebni izdaji (zbrani so namreč vsi trije stripi Joker: Killer smile) in sicer Batman: The Smile Killer, kjer spremljamo malega Brucea, ki po televiziji spremlja priljubljeni popoldanski otroški program – Mr. Smiles playhouse. Tu je Mr. Pouts, pa seveda Bruce Wayne in tudi Ben Arnell, Jim Gordon in drugi znani karakterji. Bruce / Batman pa ve, da ga Gotham potrebuje, pa čeprav mu nihče ne verjame, kdo je …
Presenečen sem bil, ko sem spoznal, kako zelo je Joker vplival na odmevno zgodbo v wrestling svetu. Seveda me je groteskni in domala neuničljivi The Fiend ves čas (še posebej pred trenutno reinkarnacijo) spominjal na Jokerja, nikoli pa nisem povezal Firefly Fun House segmentov s Happyvillom in Mr. Smilesom. Celo njegova trenutna sopotnica v ringu Alexa Bliss je bila v nekem obdobju močno navdahnjena s Harley Quinn in se znova vrača v tisto obdobje. Tako vpliven je Joker in vse zgodbe, ki so jih številni pisci in risarji ustvarili in jih še bodo.
Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.
Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.
Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.
V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.
Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.
Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.
In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.
Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!
Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.
Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.
Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.
Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?
Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapletenovečnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.
In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.
Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.
Mesec junij bo posvečen stripom in prav je, da ga začnem z mojim najljubšim stripovskim junakom in prvim stripom, ki sem ga kupil po dolgem času. Iz serije o Batmanu, a moj najljubši stripovski junak je Joker. Nasploh eden najljubših negativcev, ki je zablestel tudi v številnih filmskih različicah – od zame prve z genialnim Jackom Nicholsonom, pa potem odličnih treh s Heathom Ledgerjem in tiste »zadnje« s Joaquinom Phoenixom. Ne, Jared Leto me ni navdušil. Sicer pa – strip The Killing Joke je bil pravzaprav izhodišče za zadnjega filmskega Jokerja …
Od kod stripi? Vsekakor iz otroštva, saj sem se s stripi naučil brati. Sredi osemdesetih je bil to Mikijev zabavnik, potem zbirka Mikija Musterja, kasneje bratova zbirka Dr. No, Komandant Mark, Kapetan Miki, Blek, Zagor in občasno kakšen Alan Ford, ki sem jih zares rad začel kupovati (in razumeti) kasneje. Vmes je bilo obdobje, ko sem strastno prebiral Asterixa, zabavala me je tudi Garfield, potem sem na stripe malo pozabil. Ampak ugotavljam, da je s stripi podobno kot z LEGO kockami – strast se lahko umiri, ugasne pa ne. In pogosto je tako, da kar si oboževal kot otrok, na neki točki v življenju znova odkriješ. Pa daleč od tega, da bi bil poznavalec, ne poznam ustvarjalcev (piscev, risarjev oz. ilustratorjev, tistih, ki barvajo itn.) in jih ločim na tiste, ki so mi všeč in na tiste, ki mi niso. Ali mi zgodba ni prepričljiva, ali me morda niso prepričale slike, ki so pri stripu seveda še kako pomembne, morda pa cela zadeva ne funkcionira.
Joker? Jack Nicholson v tistem zame prvem filmskem Batmanu iz leta 1989 ob Michaelu Keatonu v glavni vlogi, je vsekakor postavil visok standard. Odlična maska, njegov vedno rahlo vreščeči glas, pa sicer zadržani in družinam prijazno manično obnašanje, ki se je kasneje seveda stopnjevalo. Ampak kot lik, kot negativec, mi je bil mnogo bolj prepričljiv od netopirja. Potem je po nekaj bolj ali manj neuspešnih Batman poskusih na sceno stopil režiser Christopher Nolan in ustvaril res odlično, temačno in mojstrsko izpeljano trilogijo, kjer smo v The Dark Knight v takorekoč zadnji vlogi spremljali Heatha Ledgerja kot tistega pravega Jokerja. Norega, obsedenega z Batmanom, preračunljivega zločinca in morilca brez kančka slabe vesti. Vmes se je zgodil še Suicide Squad s čudovito Harley Quinn in meni obupnim Jokerjem (Jared Leto) ter nato še ena mojstrska predstava Joaquina Phoenixa – dobro leto nazaj je prišel Joker. Film, ki je bil bolj psihološki triler kot akcija in ponudi res fantastičen, doživet in resničen vpogled v vse bolj moten in izkrivljen svet obetavnega komika Arthurja Flecka.
The Killing Joke je bil prvič izdan davnega leta 1988 in še danes velja za temeljno in eno najboljših del o Jokerju. Alan Moore in Brian Bolland sta tu letvico postavila zares visoko – tako vsebinsko kot grafično. Zgodba, ki se dogaja v danes, pokaže, kako se Batman odloči obiskati Jokerja v Arkham Asylumu, kjer pa svojega smrtnega sovražnika seveda ne najde. Joker je še enkrat več pobegnil, presenetil Barbaro Gordon (Batgirl) in ugrabil njenega očeta, Batmanovega policijskega zaupnika Jima Gordona. Batmana čaka – kje drugje?!, v svoji različici zabaviščnega parka. Prepričan sem, da boste zadnjo šalo zagotovo kdaj povedali v družbi, a najbrž ne bo zvenela tako noro kot iz Jokerjevih ust.
No, vzporedno pa se nam razkrije tudi, kako je Joker postal Joker. Oziroma kako se je Arthur Fleck, inženir v gothamski kemični tovarni odločil pustiti svojo službo in postati stand-up komik. A mu ne gre najboljše. Doma ga čaka ljubeča in noseča žena in zaveda se, da mora poskrbeti za družino. Nerad se odloči pomagati dvema kriminalcema in ju popeljati skozi kemično tovarno, da bi lahko oropala sosednjo tovarno igralnih kart. Fleck, ki za zaščito dobi nenavadno masko (Red Hood) se želi v zadnjem hipu izvleči, a mu ne uspe in celoten načrt propade, ko jih zaloti varnostnik, na kraj zločina pa prihaja tudi Batman. Fleck se obupan vrže v odpadne vode kemijske tovarne in … rodi se Joker.
Tako zelo preprosto, kompleksno in navdihujoče.
Strip ima vse tisto, kar od dobrega stripa, sploh o Jokerju pričakuješ. Številna šokantna razkritja, Jokerjev (bolan) humor, fantastični monologi in neprekosljivi dialogi, Jokerjeva pretkanost in njegova zmožnost okrutnosti s širokim nasmehom na obrazu. Pa seveda vse bolj očitno in naraščajoče sovraštvo med njim in Batmanom, s katerim sta si pravzaprav zelo podobna. In še – kup stranskih zgodb, ki so služile kot nastavek številnim novim in novim zgodbam. Res sem vesel, da je bil prav ta strip prvi, ki sem ga kupil po dolgem času.
Nimam pojma, ali je Goran Vojnović, ko je zaključil s pisanjem zdaj skoraj kultne knjige Čefurji raus!, razmišljal o tem, da bo napisal nadaljevanje. Priznam pa, da knjige (še) nisem prebral, sem si pa večkrat ogledal res odličen film. In nadaljevanje? Ne moremo reči, da se zgodba nadaljuje, kjer se je prva končala, saj je vmes minilo deset let …
Spomnim se navdušenja, ko je knjiga Čefurji raus! prišla med ljudi. Česa tako pristnega, iskrenega in oči odpirajočega ter hkrati sodobnega in tukaj-in-zdaj še nismo imeli. Najbrž res! Sam sem v drugi polovici devetdesetih štiri leta preživljal na Fužinah, saj sem hodil na tamkajšnjo srednjo šolo in čeprav moram priznati, da sem se od fužinskega dogajanja držal kolikor se je le dalo daleč stran, me je kaj vseeno oplazilo. Tudi v Kamniku, kjer sem živel, v blokovskem naselju in kjer bi lahko nastal zelo podoben roman, smo se takrat že spopadali s podobnim. V naših časih, mojem otroštvu in tudi še najstništvu, sicer še ni bilo čefurjev. Bili so »bosanci« – vsi, ki so bili na -ić in ki so bili »od dol«, so bili pač »bosanci«. In to niti ni bilo nič posebnega, pač oznaka, kot so bili tisti iz Podgorja »podgorci« in tisti iz Tuhinjske doline »thinjci«, pa si je vsak za vsakega omislil kakšno etiketo. V šolo smo hodili skupaj, po šoli smo se družili na igriščih, pohajali naokrog … vse se je začelo, ko je Jugoslavija razpadla in je nastalo teh pet šest malih državic in potem »bosanc« pač ni bil več nekdo »od dol«, ampak že tistemu, ki je bil dejansko iz Bosne in Hercegovine, nisi mogel reči »bosanc«, ampak so bili to Bošnjaki. Pa seveda nihče ni bil, ampak so bili bodisi Hrvati, Srbi ali pa Makedonci. Črnogorcev takrat še ni bilo. Svoje je potem naredil še Magnifico in »bosanci« so bili naenkrat »čefurji«. Pri čemer je veljalo enako pravilo kot pri temnopoltih – tako kot je samo »črnuh« lahko rekel »črnuh«, je tudi samo »čefur« lahko rekel »čefur«. In začele so se težave! Ti si bil nenadoma žaljiv in vse, kar ti je ostalo, je bilo oziranje čez ramo, kdaj in od kje te bo doletelo. Ampak največ težav so povzročali tisti, ki so bili še nedolgo tega Slovenci, pa jim to ni bilo več všeč, ni bilo moderno, bilo je preveč drugačno – ti so postali »čapci«. In ni bilo hujših! Nekoč mešane ekipe so zdaj postale ekipo po narodnostih, oblikovale so se skupine, kjer se je točno vedelo, kdo je kdo in kaj kdo počne. In vsega tega teženja, najedanja, izzivanja, prikritih groženj v stilu »Kaj nam pa morete?!« sem imel dovolj. Ni se mi dalo podoživljati vsega tega še v knjigi. In kar sem videl v filmu, so bile točno tiste Fužine in točno tisti težki karakterji, ki jih še danes srečaš na kakšnem bencinskem servisu, baru, trgovini, na ulici ali na parkirišču – mislijo, da je vse njihovo, saj so oni napisali pravila.
Vsi smo odrasli, tudi Marko Đorđić je. Recimo, da je. Po hitrem prisilnem odhodu v Bosno, se sedaj vrača. Sprva se zdi, da se vrača zaradi tumorja, ki so odkrili pri očetu Radovanu in da bi bil v oporo vse bolj obupani mami Ranki. Kmalu ugotovimo, da ni samo to. Najprej je moral oditi z Visokega, saj tam kot Srb ni bil zaželen in prišel v Bijeljino. Tam ni bil Srb, pa tudi Bošnjak ne, tam je bil »Janez« oziroma še huje, tam je bil čefur. Nesrečna ljubezen z Almo, ki odide, on pa lahko le objokuje (čeprav takšni, kot je Đorđić seveda ne jokajo!) zamujeno priložnost in nato še seks za eno noč z napačno osebo. In tako je imel Marko za vratom kmalu spet vse mogoče in tako se je vrnil na kraj zločina. Domov. Kjer je spet čefur. Vpet med stalne prepire med staršema, očetovim tumorjem in skorajšnjo operacijo ter maminimi skrbmi, zaradi katerih postaja živčna razvalina, Marko pravzaprav ne ve, kam sodi. Kdo je in kaj naj počne. Čefur.
In tu so potem njegovi stari prijatelji. Aco, Adi in Dejan.Adi je bolj odvisen od drog. Brat Sanel, zaprisežen musliman, ga želi pekla drog rešiti na nenavaden način, s tihotapljenjem različnih stvari. Dejan je odšel v Slovenske Konjice in tam postal Janez. Z redno službo, pisarno, printerjem in skenerjem. Aco je v zaporu, čeprav nihče ne ve točno, zakaj. Dovolj je le en konec tedna, ko pride ven zaradi zdravniškega pregleda, pa gre vse spet po zlu. Pravzaprav se Markovo življenje – ne glede na to kdaj in kje, zdi podobno sodu smodnika in samo vprašanje je, kdo bo prižgal vrvico in kako močan bo pok ter kakšne bodo posledice. Naj bo to tihotapljenje mesa, obisk Slovenskih Konjic, poslovilna noč z Acom, nenavaden odnos z Dejanovo »hudo sestro« Natašo, ljubimkanje z Almo ali priležnico šefa lokalne hobotnice, obisk onkologije z očetom ali pač ogled tekme Eurobasketa 2017, kjer blesti Slovenija. Seveda zato, ker zanjo igrajo čefurji in še vodi jih čefur. (Kot razmišlja Đorđić ima Kokoškov najbrž sibirske korenine, saj je za čefurja nemogoče, da bi bil tako miren) Košarka je pravzaprav le še spomin za Marka, spomin in opomin, da bi lahko v življenju posegel v zvezdah, če bi hotel. Če bi imel tudi v glavi, kot imata Dragić in Dončić, bi igral skupaj z njima …
In ko Marku mama Ranka pove, da ga je iskala policija, Marko nima pojma zakaj. V tako kratkem času spet toliko grehov in prekrškov, da ne ve. Ve le, da se z njimi ne more soočiti. Ve, da mora (spet) zbežati. Kam, h komu? Za kako dolgo? Morda nam bo avtor postregel še s tretjim delom … morda, če se slovenski košarkarji uvrstijo na olimpijske igre in še tam posežejo po zvezdah?
Knjiga se kljub mešanici slovenščine, »srbo-hrvaščine« (še ena stvar, ki je postala zgolj pojem in spomin) in »čefurščine« odlično bere. Sploh jezik, kakorkoli drugačen in težaven (za branje ali morda razumevanje), navdušuje. Razmišljanja, prispodobe, dovtipi, domislice, primerjave, vsa »prcanja«, duhovitosti in celo žalitve … vse nosi res pristen in spontan duh in prav neverjetno je, kako so junaki deset let starejši, na nek način pa še vedno tisti nikoli odrasli in problematični najstniki, ki ne najdejo svojega prostora pod soncem. Ali med fužinskimi bloki, saj je vseeno. Knjiga o čefurjih, kot jo lahko napiše le čefur in knjiga, kakršne o Slovencih ne more napisati niti Slovenec. Mi pač nimamo tega »žmohta«, te nesramne duhovitosti, teh jajc. Junaki romana imajo vse – za nameček pa še jajca, možgane, dušo, srce in spet tisto balkansko bolečino, ki je pač povsem drugačna od tako tipičnega slovenskega patosa! Vse našteto pa ima tudi Goran Vojnović in prepričan sem, da se bo o tej knjigi govorilo v še večjih presežkih kot o Čefurji raus!.
Pravijo, da se bližamo koncu tretjega (in upam, da ne začetku četrtega) vala, ko je Gašper Kržmanc po dobro sprejetem 1. valu (knjigi, ne epidemiji) izdal Zgodbe iz karantene: 2. val. Tisti, ki ste ga tako kot jaz, spoznali skozi številne zabavne zgode in nezgode, anekdote in še kaj, ste zagotovo nestrpno pričakovali nadaljevanje …
Osebno me je prvi del zabaval. Morda sem takrat pričakoval (pre)več, nisem najbolj razumel Gašperjevega humorja (še zdaj ga včasih ne) ali pa sem bil preveč obremenjen z vsem krog in okrog epidemije. Ampak bolj ko sem razmišljal, bolj sem ugotavljal, da je bila to ena bolj zabavnih knjig tega koronskega časa. Tako kot sem se neizmerno zabaval ob Burićevempripovedovanju zgodb iz vojnega Sarajeva, sem se zabaval tudi ob Gašperjevih zgodbah iz karantene. Bile so zabavne, pa smo na smeh takrat kar pozabili. Preveč resno smo jo vzeli, najbrž.
No, ampak korone in epidemije ter vsega povezanega očitno nismo jemali dovolj resno. Prišel je drugi, pa tretji in … ne, ne, naj bo dovolj teh valov. Naj bo tretji zadnji. Gašper mi je zadnjič zaupal, da se zgodbe tretjega vala menda pišejo kar same, torej ustvarjalne blokade nima. Upajmo samo, da se jih ne bo odločil uglasbiti! (Šala, Gašper je dejansko odličen kitarist)
Zgodbe iz karantene: 2. val so drugačne. Seveda, saj je bil tudi drugi val povsem drugačen boste rekli. Gašper še vedno trdi, da vlada dela dobro in skoraj v vsakem dnevu epidemije omeni (in obogati njegov spisek znanj in veščin) samooklicanega epidemiologa in strokovnjaka za vse mogoče, ki je »ušel« v eno od severnih držav. In stanje epidemije ga seveda še vedno na kaj spomni, le da tokrat spomini niso tako razpršeni kot v prvem delu, ampak se osredotočajo predvsem na počitniški čas, ki ga je Gašper z družino preživel na Visu. Ja, na Hrvaškem!!! Nezaslišano. No, morda je zanj olajševalna okoliščina ta, da njegova žena prihaja s tega lepega hrvaškega otoka. Morda.
Izhodišče je, da smo vsi v istem čolnu, pa čeprav nismo. Nekateri čakamo na rešilni pas, veliko je tistih, ki se prevažajo z gumenjaki, morda kdo SUP-a, izbranci pa epidemiji navkljub uživajo na razkošnih jahtah. No, ali pa bodo, ko bo vsega tega konec in bodo izstavili račune. Seveda je smiselno, da nas Gašper v zgodbah drugega vala popelje na morje. Poleg Gašperja tako spoznamo njegovo ženo (ne bom komentiral), hči (poznamo mi navite dvoletnice), nekaj sorodstva in kup Antejev z Visa. Gašper trdi, da je spoznal samega Magica Johnsona (česar mu res ne verjamem, ker je zgodba celo zanj preveč neverjetna), marsikatero modrost se je naučil iz otroških pravljic in če ne veste, kako pripravljati katero ribo … no, sedaj boste izvedeli. (jaz še vedno ne vem, katere so modre in katere bele) Nekaj nepričakovano voajerskih izkušenj, kakšno modrovanje in ves čas spremljajoča grožnja okužbe s korono.
Zgodb je manj, kar ne pomeni, da kvaliteta trpi. Daleč od tega. Več kot očitno je, da si je Gašper hitro nabral obilo (pisateljskih) izkušenj in da mu pero vse bolj teče, da so zgodbe bolj domišljene in dodelane, za nameček umeščene celo v koncept. Iskreno povedano – z Gašperjeve strani se tudi tretjega vala ne bi branil. In ker je vlada delala dobro, ga morda celo dočakamo.
Kulturni duhec in Domišljija na simfoničnem koncertu
Kratka, zanimiva in poučna zgodbica, polna prijaznih namigov, kjer v glavnih vlogah nastopata Kulturni duhec in Domišljija. No, in simfonični orkester.
Zgodbico je vešče napisala Damjana Kenda Hussu, ki jo poznamo po mnogih zanimivih otroških delih in pesmih, v katerih se vsa bogata sporočilnost pokaže šele po številnih ponovnih branjih ali poslušanjih. Za barvite ilustracije je poskrbel Adriano Janežič in še dodatno obogatil dojemanje resne glasbe.
Resna glasba v večini primerov ni nekaj, kar bi otroci želeli poslušati sami od sebe. No, pa saj v bistvu nobena glasba ni ravno njihova izbira, ampak jo zanje izbiramo mi in jim jo vrtimo, oni pa potem z doživljanjem določijo oz. izberejo, kaj jim je všeč. In tako se prej ali slej začnete vrteti v začaranem krogu ponavljanja enih in istih pesmi – doma, v avtu, s prepevanjem na sprehodih itn. In čeprav večina staršev otroke začne v glasbeni svet seznanjati z otroško glasbo, tudi sam poznam nekaj primerov, kjer so začeli s klasično oz. resno glasbo. In za otroke to seveda ni slabo! Mene zadnje čase preseneča 8-letnik, ki si najrajši izbere »glasbo za možgane« in več ur skupaj posluša Mozarta, Beethovna, Vivaldija in številne druge mojstre klasične glasbe. In veste kaj? Rajši to kot kup modernega in zanj nerazumljivega ter tudi neprimernega instant glasbenega smetja.
Izhajajoč iz zapisanega, bo takšnega otroka prej ali slej zamikalo obiskati kakšen koncert resne glasbe in tu vam bo omenjena knjigica prišla kot nalašč. Knjigo je izdal Cankarjev dom, ki je ne le slovenski hram kulture, ampak tudi eden največjih kulturnih centrov v Evropi, kjer se v običajnih okoliščinah zvrsti več kot tisoč prireditev na leto. In če si boste zaželeli ogledati koncert resne glasbe, je Cankarjev dom seveda kot nalašč.
No, naša junaka Kulturni duhec in Domišljija se odločita obiskati enega takšnih koncertov in strokovno bolje podkovani Kulturni duhec radovedni Domišljiji potrpežljivo odgovarja in razlaga. Mladi bralci bodo tako izvedeli, da se na tovrstne koncerte ne zamuja, da je treba biti primerno oblečen, kdaj se ploska in kaj so stoječe ovacije, pa tudi, kako vljudno priti do svojega sedeža, če je ta npr. na sredini vrste. ABC lepega obnašanja ne le na koncertu resne glasbe, ampak na kateremkoli koncertu, za katerega bi lahko rekel, da ni namenjen le otrokom, ampak tudi njihovim staršem oz. starejšim.
In ker zgodbica sama po sebi morda ne bo odgovorila na čisto vsa vprašanja – tako, kot se je to zgodilo Domišljiji, so v zaključku še odgovori vodje programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, Ingrid Gortan. Kulturni duhec in Domišljija sta namreč staršem olajšala delo in časom moderno napisala elektronsko pismo s številnimi vprašanji – zakaj je v orkestru toliko violin, kaj simbolizira rokovanje dirigenta in violinista v ospredju, kakšna je razlika med simfoničnim in filharmoničnim orkestrom, o orglah in še kaj. Tudi nekaj PR statistike o Cankarjevem domu na koncu ne uide, ampak naj se otroci zavejo, kako pomembna za vse nas je res ta ustanova. Veliko zgoščenega branja in ogromno zanimivih ter uporabnih informacij na malo prostora.
maticpise.com 