(brez naslova)

Meter in pol pomladi

Meter in pol, dva metra, medosebna razdalja, mehurček, maske, epidemija, … so besede, ki nas zdaj že dobro leto »strašijo« in nas bodo še. Ne preseneča, da smo začeli dobivati prve knjižne zapise o dogajanju in doživljanju teh nenavadnih časov. Meter in pol pomladi Petje Rijavec je vsekakor eden takšnih, s katerim se nas bo veliko lahko poistovetilo.

Tako kot mnogi med vami se seveda spominjam lanskega prvega vala, pa jesenskega drugega, ki se je raztegnil v pomladanskega tretjega in sedaj čakamo četrtega. Delali smo od doma, ostali brez služb, iskali in našli drugo, pa spet delali do doma, razkuževali roke, nosili maske, z Google Mapsi preverjali občinske in regijske meje, lastnim otrokom smo bili vse bolj učitelji in vse manj starši in prav vsi smo komaj čakali, da bo vsega skupaj konec. Odpovedovali smo potovanja in počitnice, pogrešali brezskrbna druženja, po nepotrebnem kopičili zaloge živil in potrebščin, naučili smo se kuhati ter z vse večjo nejevero spremljali dnevno se spreminjajoče odloke in pravila. Nekateri so zapadli v nezdrave razvade, drugi so povsem spremenili življenjski slog, v razmerjih so se pokazale številne razpoke in odprle so se rane. In kakorkoli je krivično trenutno stanje primerjati z grozotami in katastrofami vojne, je za vse tiste, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, torej za veliko večino prebivalstva, to res prva takšna zelo drugačna življenjska preizkušnja, s katero se je bilo pač treba spopasti.

O vsem tem v romanu Meter in pol pomladi piše Petja Rijavec. Zgodbe, ki jih poznamo in smo jih doživljali, je zgnetla in preoblikovala v nekaj dokaj tipičnih, predvsem pa znanih likov. Ljubljana, blokovsko naselje. Štiričlanska družina – oče uspešen privatni zobozdravnik, mama učiteljica angleščine ter najstniška otroka. Upokojenski par. Mama samohranilka s slabo plačano službo in še slabšo vestjo, ker premalo časa preživi s sinom. Avtomehanik, ki skrbi za svojo psičko in se je prisiljen spopasti še z mamino demenco, hkrati pa je eden tistih, ki sovraži vse, kar je drugačno in ni slovensko.

Njihova življenja so bila daleč od popolnega, a so se razpoke v običajnem in norem ritmu vsakdana pač skrile. Uspešna zobozdravniška praksa, prestižen nemški avtomobil, igranje golfa, razuzdane zabave in pijančevanja ter droge. Za nameček še stalna ljubica, ki živi nevarno blizu. A epidemija iz Žaka potegne najslabše – do žene je vse bolj grob, nasilen in žaljiv, otrok pravzaprav niti ne opazi, črtice pa so vse debelejše in pogostejše. In ko mu še ljubica pokaže vrata, saj ima dovolj njegovega spolnega izkoriščanja …

Tanja se s poučevanjem na daljavo spopada s težavami, kot vsi drugi. Ve, da je najstnike težko krotiti in nadzirati že v živo, na daljavo še toliko težje, poleg tega se v proces poučevanja še bolj aktivno vključujejo starši. Ni časa za kuho, čiščenje, prost čas in sprostitev, poleg tega s strahom opazuje najstniška otroka Nejca in Lino, ki se ravno tako s težavami spopadata s situacijo, še kako dobro pa čutita napetost med vse bolj odtujenima staršema. Lina je zaljubljena v natakarja in težko čakam na svoj prvič, ki se zaradi epidemije kar ne more zgodit, Nejc, tik pred maturo, z glavnim vzornikom Kurtom Cobainom ugotavlja, da je gej … in nima pojma, kako naj to pove okolici, sploh staršem.

Martin in Anita sta upokojenski par, pri čemer je ona zelo tipično obsedena s čistočo, njega pa povsem pogoltnejo sodobne tehnologije. Sin je z družino odšel v Avstralijo in ima s staršema bore malo stikov in tako za »svojega« vzameta Jasmininega sina Filipa, ki ga zaradi njene službe pogosto čuvata. Jasmina poleg tega, da dela v lokalni trgovini, še čisti po blokih in stanovanjih ter je Žakova ljubica. In da bodo karte res konkretno premešane, se vanjo zagleda navzven grobi avtomehanik Božo, domoljub in nacionalist, ki skrbno in s solzami v očeh skrbi za svojo dementno mamo.

Zgodbe in usode se prepletajo, stereotipi se sesuvajo in padajo kot hišica iz kart, spremljamo preobrazbo vseh omenjenih junakov in če pogledamo realno – epidemija covid-19 nas je vse v nekaj mesecih drastično spremenila. Roman je še toliko bolj berljiv, ker je realen in aktualen in ker vsak od nas pač pozna kakšno podobno zgodbo ali jo je celo sam doživel. Občasni skoki v preteklost nam kakšno zgodbo odstrejo ali dodatno pojasnijo, se je pa avtorica odlično spopadla s številnimi težavami in tudi posledicami epidemije, ki še kar traja … Ali je konec (knjige) srečen, boste presodili sami.

Miš, 2021

Tramp

Jernej Dirnbek je najbolj znan kot avtor, pevec in še kaj številnih uspešnic zasedbe Mi2, tokrat pa sem ga spoznal tudi kot avtorja kratkočasnega romana Tramp, v katerem s pričakovano in vseprisotno humorno noto opisuje nerodno ugrabitev brezdomca …

Glasbena skupina Mi2 so v slovenskem glasbenem prostoru nekaj posebnega. Saj se spomnite njihove zloglasne in ušesa parajoče Črtice, ki jo v tisti izvirni izvedbi lahko označim kot nekaj zares slabega in neposlušljivega. Skupina se je skozi leta in desetletja razvijala, nadgrajevali so svoje znanje in predvsem so z leti postali vse boljši pripovedovalci zgodb. Črtica je na tej poti razvoja postala pravi rock hit! Njihove zadnje plošče lahko označimo kot uspešnice, koncerte, ki so odlično sprejeti po celi Sloveniji, pa kot nekaj obveznega za doživet. Iz projekta za pozabit so postali rock skupina, ki jo z veseljem poslušam. Kritične zgodbe, socialna nota, raziskovanje medčloveških odnosov, kakšna zabavno vpletena anekdota in prijaznost ušesom.

Tudi zato sem bil res radoveden, kakšno zgodbo je napisal njihov »kolovodja« Jernej in če se je vse skupaj sprva zdelo preveč preprosto, na trenutke pa tudi za ušesa privlečeno, sem knjigo le stežka odložil. Glavna junaka sta Metod Tkalec, ki je zapravil pravzaprav vse (in to ne malo), kar je na ne ravno transparenten način zaslužil (morda je bil stranski lik v Jagrovem Cajhnu?) in pa Zmago Potrč, lokalni varnostnik, oba naveličana pustega življenja in brez prave želje, da bi denar za življenje zaslužila s trdim in poštenim delom.

Beseda da besedo in družno prideta na idejo, da lahko koga ugrabita in za to osebo zahtevata odkupnino. Ampak, ker se teh stvar oba lotevata prvič, ne bi bilo slabo narediti enega treninga in morda najprej ugrabiti koga manj pomembnega. Idejo sicer odlično razdelata in pod pretvezo, da Metod piše novo knjigo in potrebuje mir, najameta lovski dom ob poti na Kum. Potem neke noči v Ljubljani izvedeta ugrabitev in ugrabita dobesedno prvo osebo, ki jo srečata – vidno okajenega brezdomca Trampa.

In tu se zabava začne! Že ob dialogih med Metodom in Zmagom se boste občasno držali za glavo, bolj verjetno pa za trebuh od smejanja in ko se nenavadnemu ugrabiteljskemu paru pridruži še ljubljanski brezdomec … slednjemu seveda ni hudega, saj je pod streho, na voljo ima celo sanitarije, ves čas dovolj hrane in predvsem pijače. Metod začne z intimnimi obiski lovčeve žene Samante, Zmago pa je vse bolj zmeden. Ne ve več, kdo je glavni (pobudo je naenkrat prevzel Tramp), na ugrabitev pravzaprav nihče ne reagira (res nenavadno, da brezdomci ne zbirajo denarja za svojega kolega) in vse bolj se mu zdi, da po njegovem zelo bistremu Metodu vajeti uhajajo iz rok.

No, iz rok jim vajeti dejansko uidejo, ko lovec Ivan posumi, da ga žena vara in ona s prstom pokaže na krivca – pisatelj Metod jo je želel posiliti! Tega pa lovec ne bo dopustil in krene na lov. Pravočasno opozorjen »plen« pa v beg! Nadaljevanje lahko opišemo kot komedijo zmešnjav, v katero se vpletejo kriminalisti (med njimi celo Taras Birsa!), Trampova odtujena sestra Dorotea, tihi vodja brezdomcev Brada in celotna Lovska zveza Slovenije.

Zabavnih vložkov, humornih zapletov in odličnih dialogov ne manjka in Dirnbeku je vsekakor uspelo obdržati zgodbo v mejah normale, čeprav se na trenutke zazdi, da mu vse skupaj razpada. Knjigo bi težko opisali kot kriminalko (čeprav v osnovi to je), vsekakor pa med vrsticami lahko zasledimo kar nekaj ostro naperjenih puščic proti stanju duha v naši državi in kako je poskrbljeno za ljudi z dna. Slabo. In slab ter brezizhoden položaj jih nemalokrat prisili v obupne poskuse reševanja lastnih življenj. V knjigi je vse preveč resničnega, da bi prebrano knjigo zgolj odložili in pozabili nanjo.

Litera, 2021

Evidenca

Knjigo Evidenca, drug del sicer nepovezane trilogije Rim – Ljubljana – Bruselj sem v roke vzel s kar nekaj strahu in dvomi. Prva knjiga Pogodba, čeprav dobro napisana in z zanimivo zgodbo, me preprosto ni pritegnila – vse skupaj je bilo preveč zapleteno, zahtevala je poznavanje situacije v Italiji in čez zgodbo sem se prebijal z obilo težavami.

Takoj na začetku lahko priznam, da je Evidenca nekaj povsem drugačnega. Morda tudi zato, ker je glavnina dogajanja Ljubljana oz. Slovenija, kjer nam je situacija seveda dobro znana, čeprav je potrebnega kar nekaj poznavanja zgodovine in dogajanj v bivši skupni državi. Ampak, vrtinec zgodbe in tok pripovedovanja te kaj hitro potegneta …

Izhodišče zgodbe je razmeroma preprosto in je pravzaprav »dolg« avtorice, ko je na začetku svoje novinarske poti pisala o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic, ob tihem in skritem odobravanju politike seveda. Mojca Širok, danes ena najbolj slišanih in pronicljivih dopisnic iz Bruslja (kar obeta zanimiv, čeprav morda spet preveč interno obarvan zaključek trilogije), je svoje raziskovanje razvila v napeto zgodbo, skozi katero spoznavamo mnogo tistega, kar je v našem okolju narobe.

Začne se – klasično in predvidljivo, s truplom. Tuj avto, ki onemogoča dostop do garaže upokojene profesorice Alme Zevnik, v njeni zaklenjeni garaži pa truplo. Nenavadno je, da na kraj zločina niso prišli policisti, ampak kriminalistična enota. Še bolj nenavadno je, da je truplo Enzo Berardi, upokojeni italijanski poslovnež, ki je v preteklosti vlekel številne niti. Avto, parkiran pred garažo, pa je last prodorne, naporne in ne najbolj priljubljene novinarke Mine Kralj, ki slovi po svoji brezkompromisnosti.

Potem imamo tri neustrašne novinarje novičarskega spletnega portala, ki z nekaj sreče in veliko raziskovanja odkrijejo čudne posle z zemljiščem ob največjem letališču. Posli so čudni zato, ker je vanje vpleten pomemben poslanec Stane Luznik, ki je tesno povezan z Borutom Lesarjem, ministrom za promet in infrastrukturo ter kandidatom za Evropski parlament. Tega istega ministra Mina Kralj obtoži, da je bil sodelavec jugoslovanske službe državne varnosti oziroma UDBE.

In potem pridemo do naslednjega dela, ki pa znova ponudi kar nekaj vprašanj. Načelni vodja kriminalistične skupine David Valenti ve nekaj, še nekaj več sluti, a se zgodba noče povezati v celoto. V ozadju sta namreč dve močni osebnosti, ki vlečeta niti – tihi upokojenec (a naj vas ta opis ne zavede!) Štefan Gorenc in poslovnež Bruno Devetak, ki posle počasi predaja sinu Robertu.

Razvozlavanje tega zapletenega klobčiča bralca odpelje v čase pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je dogajalo marsikaj. Pletle so se tesne vezi, skrivali ali uničevali so se dokumenti, ki bi lahko zapečatili marsičigavo usodo, opravljali so se posli, za katere je vedela politika in ki so mnogim pomagali ne le obogateti, ampak tudi pridobiti ugled in položaj, ki ga pač zlepa ne bodo prepustili. Usluga da uslugo, roka umije roko, a vendarle je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. In, kaj je sploh evidenca?

Zgodba se pravzaprav odvije v vsega skupaj treh dneh, s kar nekaj (neprijetnimi) presenečenji in tudi dokaj odprtim zaključkom. Daleč od srečnega ali predvidljivega. Nimam pojma, kaj nam bo prinesel zaključek trilogije, čeprav sklepam, da se utegneta obe zgodbi nekako združiti in da bomo vplivno mrežo mafije in gospodarstva spoznali še na evropskem parketu. Pa seveda njihov vpliv tako na gospodarstvo kot medije in nenazadnje na usode čisto vseh.

In če sem zadnjič navdušeno pisal o Rdeči kapici Irene Svetek, ki pa je žanrsko in vsebinsko povsem drugačna, hladen nisem ostal niti ob Evidenci Mojce Širok. Zgovoren in nazoren prikaz moči kakršnekoli hobotnice že, ki ima svoje lovke tudi v Sloveniji in ko zgrabi, plena lepa ne spusti, saj ji omogoča ne le preživetje in življenje, ampak predvsem brezskrbno uživanje. Vsekakor branje, ki ga ne gre spregledati in ki ga boste težko odložili. (morda naši avtorji niso tako mednarodno prepoznavni ali slavni, ampak ko zadnje čase govorimo o uspešnih športnikih – srečo imamo, da imamo kar nekaj avtorjev, ki jih zlahka postavimo ob bok tujim uspešnežem).

Mladinska knjiga, 2021

Mina HB

Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe je podnaslov simpatične in berljive knjige Mina HB, ki sta jo ustvarili italijanski ustvarjalki – pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petruccioli.

Vsekakor to ni ena tistih knjig, ki bi jo priporočal odraslim bralcem, ampak kot starš, čigar otroci veliko berejo, rad tudi sam preverim, kakšno knjigo jim ponudim v branje. Zabavni ali ne, priznam, da mi gredo Grozni Gašperji, Umazani Bertiji in podobni junaki malo na živce. Eno je nagajivost in hudomušnost, tudi nekaj otroške nesramnosti (če sem politično korekten, bi moral najbrž napisati iskrenosti?), ampak so knjige, za katere si želim, da jih moji otroci ne bi odkrili, še manj brali. Pa je najbrž pri knjigah tako kot pri prijateljih – vsak ima svoje razloge, zakaj mu je nekdo/nekaj všeč, vsak zakaj ima svoj zato in vsaka stvar se zgodi z razlogom.

No, Mina HB je vsekakor ena tistih knjig, ki jo bom otrokom priporočil in za katero si želim, da bi jo prebrali. Preprosta, duhovita, otroško iskrena (včasih malce nesramna) in neposredna, napisana razumljivo in opremljena z domiselnimi ilustracijami, ki lepo dopolnijo zgodbo.

Mina HB je navihana devetletnica, ki ne hodi najrajši v šolo, tam pa svoj čas najrajši preživlja z najboljši prijateljico Nežo. Učiteljica Valentina ji ni preveč pri srcu, še manj Jasna Črnilka, zato pa ji je toliko bolj všeč Jakob Ternar. Ima mlajšega bratca Leva, ki v omari rad prepeva operne arije, obožuje pa stripe o Čudomački britanske avtorice Clarisse Queen, ki jo na koncu celo obišče na njenem domu v Londonu.

Vmes se zvrsti res veliko zabavnih zgodbic, s kozi katere Mina HB razloži matematiko, zgodovino, slovnična pravila in opozori tudi na ne najbolj ustrezne Googlove prevode. Vmesne domišljijske zgodbe malce spomnijo na Calvina in Hobbsa, posebej prikupne pa so otroške zmote in seveda razmišljanja, ki jih zapisuje v pisma sebi čez toliko in toliko let. Dekle, ki ima želje in sanje, hkrati je dovolj odločena, da jih bo (najbrž) uresničila.

Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB. Toplo priporočam.

KUD Sodobnost International, 2021

Ujemi zajca

Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.

Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.

Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.

Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.

In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?

Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.

Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.

Sanje, 2021

Smrdljivc

Naslov knjige morda res ne obeta, ampak če poznate avtorja Roka Bohinca, potem vam je bolj ali manj jasno, da boste v roke dobili nekaj drugačnega, nepredvidljivega in predvsem zabavnega. Pa čeprav gre uradno za mladinsko kriminalko …

Rok Bohinc je šel v izdajo svojega knjižnega prvenca zelo pogumno, velikopotezno in ker si je upal, mu je tudi uspelo. In vesel sem zanj. Spoznal sem ga pred ne vem točno koliko leti in hitro smo se ujeli. Ekipa, zbrana z zelo različnih vetrov, kjer je vsak prispeval svoj košček norosti, on pa je bil naš »glas razuma«. Ta njegova razumskost, ki jo odlično spaja s humorjem in neverjetnim občutkom, mu je kasneje v teku tega projekta, zelo nepričakovano prišla še kako prav in čeprav kasneje z Rokom prav aktivno nisva več sodelovala, sem seveda z veseljem podprl njegov projekt Smrdljivc. In ni mi žal. Obenem komaj čakam, da knjigo v roke potisnem mojim trem otrokom, saj sem prepričan, da se bodo še kako zabavali.

Zgodba je preprosta – na stranišču osnovne šole nekdo vrže smrdljivca, potrebna je evakuacija šole in seveda odkriti, kdo je krivec. Osumljencev je pet – najboljša učenka med devetošolkami Izabela, molčeči 12-letni orjak in zdrav kmečki fant Tomaž, nova učenka Uma ter dva, vsak na svoj način, problematična devetošolca – Vid, ki si tudi po zaslugi očetovega odvetniškega statusa lahko privošči vse in Luka, ki ponavlja deveti razred in se ga pravzaprav bojijo prav vsi. Preiskavo vodita ravnatelj šole ter najbolj prijazna in super svetovalna delavka Lidija.

Vid, ki je razočaran, ker nihče ne opazi njegovih »donkic« in toliko bolj osupel, ker je Uma razkrinkala vse njegove čarovniške trike. Uma ima težave z matematiko, pa ravno ta dan so imeli napovedan test iz matematike. Luki je vseeno – mama je odšla, oče se utaplja v alkoholu in mu je za sina vseeno. Tomaž je sedmi od osmih otrok in ve, da ga delo na domači kmetiji ne bo čakalo. Iza pa ne mara svoje mačehe Mirande in se želi o svoji prihodnosti odločati sama. Vsak od njih je vsekakor potencialen krivec. Ravnatelj je pod stalnim pritiskom učiteljskega zbora in župana, svetovalka Lidija pa je vsekakor tista zelo posebna oseba, ki kot lepilo zgodbo odlično drži skupaj.

Vsak od osumljencev pove svojo zgodbo oz. svojo plat dogodka in počasi se nam razkriva celotna slika. Saj poznate smrdljivce, majhne hroščke, ki se jih zlepa ne znebite in če jih pohodite, pač dokažejo, od kod jim ime. No, nenavadni raziskovalno-zasliševalski duet mora odkriti, kakšna nora verzija smrdljivca je tako zelo kontaminirala njihovo šolo. Odraslemu bralcu se bo vse skupaj seveda hitro postavilo na svoje mesto, določene stvari so sila predvidljive, kar pa branju čisto nič ne vzame (sploh, ker je knjiga v prvi vrsti namenjena mlajšim bralcem).

Dialogi, ki spretno krmarijo med pogovorno slovenščino in (gorenjskim) slengom so tisto, kar knjigo dela res zabavno. In tu Rok pač obvlada! Nasmejali se boste ob monologih svetovalke Lidije, se zabavali ob najstniških izmenjavah in zbadanjih ter se krohotali, ko boste prebirali pogovore med Lidijo in ravnateljem. In hvala Roku, da se je izognil stereotipom in nimamo opravka s kakšno čistilko »od dol«, senilnim hišnikom ali kakšno pretirano debelo kuharico. Ne, šola, kot jo starši poznamo in kot so jo otroci v času korone najbrž pozabili, zelo tipični primerki z zelo očitnimi težavami.

In res sem vesel, da bom svojim otrokom, ki res radi berejo, lahko ponudil napeto IN zabavno branje slovenskega avtorja in še toliko bolj sem vesel, da lahko to knjigo priporočim tistim staršem, katerih otroci morda ne berejo najrajši. Super bi bilo, da bi Smrdljivc postala ena tistih knjig, o katerih se bo čez poletje še tiho šepetalo, jeseni pa na veliko in glasno govorilo o njej. Pa ne samo to – Rok obljublja nadaljevanje!

Rok Bohinc samozaložba, 2021

Čigav si

Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …

Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.

Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.

A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.

Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.

Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je.

Mladinska knjiga, 2021

Slepi rov

Knjiga Slepi rov je bila nominirana za najboljši švedski kriminalni roman 2019 in ker vemo, kakšna je na Švedskem konkurenca v tem žanru, je že to lepa spodbuda za branje. Tove Alsterdal piše drugače, gre za zelo raziskovalno delo, polno zgodovine in z nekaj manj očitnimi zločini, kar zna koga kar razočarati.

Slepi rov sem v roke vzel poln pričakovanj. Težko rečem, da me je knjiga razočarala (ker me ni), dolgočasila (niti pod razno), ni me pa niti navdušila. Čeprav se knjiga dogaja v tem času, je velik del knjige posvečen ali pa povezan z dogajanjem pred, med in po drugi svetovni vojni na področju Sudetov ter razmerjem med Čehi, Nemci, sudetskimi Čehi itn. In ko v to zgodbo »padeta« dva Šveda, sta podobno izgubljena kot bralec. To so poglavja, ki jih pač ne poznamo. Kot tujci ne poznajo dogajanja iz istega obdobja na območju Slovenije ali pa kasneje na področju celotne Jugoslavije. Težko je razumeti to zapleteno in krhko ravnovesje ter obenem slediti zgodbi.

Zgodba se zdi sprva precej enostavna – Sonja in Daniel v srednjih letih zapustita vse, kar sta imela na Švedskem in odideta na Češko, kjer sta za smešno majhen denar kupila propadajočo hišo z vinogradom. Jasno se zdi, da v njunem razmerju škripa in da je bil beg tudi (zadnji in obupan?) poskus reševanja skupne prihodnosti in bralec bo sprva sklepal, da se bo zgodba začela lomiti v tej smeri. Ampak ne. Med raziskovanjem in obnavljanjem hiše ter raziskovanjem bližnjega mesteca oz. vasi, v katerem so odnosi podobno napeti, najprej najdeta hodnike, zazidane rove, vinsko klet (z neokusnim vinom) in nato truplo. Staro ne nekaj ur, dni ali mesecev, ampak desetletja. Truplo dečka.

Vse bolj jasno je, da v vasi nekaj vejo o dogajanju, a gre za očitno skelečo rano, v katero ne želi nihče drezati. Zato rajši molčijo. Sonji kaj namigne gostilničar Libor, malo bolj se razgovori knjigarnarka Marta, ki skriva zanimive zgodovinske knjige ostareli vrtnar Jan Kahuda, ki se ves čas zelo domače smuka, molči in zdi se, da je ključ do skrivnosti Anna Jones. Kaj nenavadna Angležinja nemškega rodu počne v mestu, nihče ne ve točno. Ali pa noče povedat. Niti ona sama ne. Za nekaj dodatne zmede poskrbijo še zapisi nočnih opazovanj, za katere se šele kasneje razkrije, čigavi so in o čem pravzaprav govorijo.

»Mrtvi nosijo žive. Žive nosijo mrtvi.«

In potem se zgodi … Sonja odide v Prago, nakupovat v Ikeo, a ji je veliko pomembnejši zmenek s Paulom, njenim stalno občasnim ljubimcem, saj ob njem začuti strast in poželenje, ki ga ob možu že dolgo ne. Jutro po strastni noči zvoni telefon, a ga ne sliši. Daniel. Na povratni klic se ne oglaša. Odhiti domov in tam šok – pod čudovito lipo na njunem posestvu leži truplo, prizorišče zločina je zaščitila policija. Daniel? Ne, Anna Jones. Umorjena. Osumljenec? Daniel, seveda. Njen alibi pa je povezan z nečim, za kar si Sonja seveda ne želi, da bi mož izvedel.

Tu se v zgodbo vplete še tolmač Anton Adamek, ki Sonjo sicer neustavljivo privlači, a se nihče (ne Sonja in še manj bralec) ne more znebiti občutka, da v tej zgodbi nekaj ni prav. Kako zelo in kaj vse je narobe, se začne – spet obema, Sonji in bralcu, razkrivati v sklepnem delu knjige. Dokaj pričakovano, ampak bi težko rekel, da realno, se Sonja odpravi raziskovat, navezovat stike, odkrivat in razkrivat, zgodba pa se še vedno noče sestaviti v celoto. Ves čas se zdi, da nekaj manjka. Sonjino raziskovanje je polno izpraševanja – kaj in zakaj čuti, česa si resnično želi, ali je to življenje, kot si ga želi in s komer si ga želi ter ali se vse, kar odkriva, ne dogaja z nekim višjim razlogom?!

Seveda veste, da vam tudi tokrat razpleta in konca ne bom izdal, moram pa priznati, da je knjiga napisana res vrhunsko, ves čas te »drži za vrat« in ti ne pusti dihati. Pa je v njej bolj malo kriminala, glavna junakinja Sonja se pravzaprav (skoraj) nikoli ne znajde v življenjski nevarnosti in kot rečeno – neprijetne zgodovine je za nepoznavalce več kot preveč. Vsa ta zgodovina je v resnici tista, ki je nevarna – kje so meje, kako zlahka prekršimo načela, kaj pomeni družina, prijateljstvo, ljubezen? Spoštovanje do drugačnosti … res bi v marsičem lahko vlekli vzporednice med številnimi srbsko-hrvaškimi prijateljstvi in celo sorodstvenimi vezmi na področju Bosne in Hercegovine v času državljanske vojne. In nato se vse to prelije in preslika v sedanjost, v povsem drugačno življenje in k čisto drugačnim ljudem. Mojstrsko zasnovana zgodba in vrhunsko napisana, ki jo boste hitro prebrali in o njej (ter predvsem o sebi in svojih odločitvah) še lep čas razmišljali.

Sanje, 2021

Otroci z vlaka

Roman italijanske avtorice Viole Ardone razgrinja zgodbo skoraj 80 tisoč italijanskih otrok, ki so jih starši v upanju, da jim bodo omogočili boljše življenje, po drugi svetovni vojni iz revnega juga poslali na bogati sever.

Glavni junak romana je sedemletni Amerigo in čeprav se njegova zgodba zdi povsem verjetna, gre skozi celoten roman bolj za preplet številnih zgodb tisočev otrok in željo, da bi se kolikor je le mogoče, te zgodbe prikazalo na realen, iskren in pretresljiv način. Konec koncev je branje še toliko bolj pretresljivo in opozarjajoče, ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil cel svet v veliki krizi in grajenju boljše prihodnosti, vsi pa poznamo in poslušamo zgodbe, koliko otrok samo v Sloveniji dandanes živi pod pragom revščine ali celo v revščini.

Amerigo Speranza ima sedem let in živi sam z mamo. Njegov brat je umrl, oče je odšel v Ameriko, kjer bo obogatel in prišel nazaj. Veliko časa preživi pri sosedi Ropotavki, jezi drugi sosedo Mirljivko, za maminega ljubimca (z mamo se zapreta v sobo, kjer trdo delata) Trdo bučo po ulicah zbira cape, ki jih on potem preprodaja in ima najboljšega prijatelja Tomassina, s katerim med drugim pobarvane podgane prodajata kot hrčke … V prostem času rad opazuje ljudi, predvsem njihove čevlje in si izmišlja različne kratkočasne igrice, ki mu bodo kasneje prišle še kako prav. Tu je še dekle Carolina, ki jo Amerigo sramežljivo spremlja na njene ure violine, včasih pa se prikradeta v kakšno kulturno dvorano in na skrivaj poslušata koncert klasične glasbe. Vsekakor nekaj, kar bo Ameriga kasneje zaznamovalo.

In potem se zgodi – očitno močno komunistično in socialistično povojno gibanje v Italiji išče rešitve za številne družine na revnem jugu, ki so izgubili očete v vojni, katerih domovi so porušeni in ki stežka preživijo. Nekatere družine imajo preveč otrok, drugi še za tistega enega težko poskrbijo in jih tako pošljejo v rejo, zgolj v uk, tretji si premislijo in seveda se vsi v »tujem« okolju ne znajdejo najboljše. Tisti, ki ste recimo spremljali serijo Genialna prijateljica, ste zagotovo opazili, kako težko razumljiv in drugačen od splošne italijanščine, je neapeljski dialekt, tudi s sicilijanskim ali kalabrijskim ni nič drugače in ti ljudje imajo na severu Italije dejansko velike težave pri komuniciranju.

Ameriga je podobno kot ostale otroke strah. Sever si nekateri predstavljajo kot Rusijo oz. kar Sibirijo. Če ne bodo ubogali, jim bodo odrezali roke. Če bodo jezikali, jim bodo odrezali jezike. Le kdo bi si hotel iti tja? Pa pravijo, da je tam lepše in boljše. Že na vlaku, ki jih bo odpeljal v Modeno, dobijo nove čevlje, oblačila, plašče (ki jih v nenavadni simbolični gesti pomečejo skozi okna) in hrano. In še več slastne hrane jih čaka ob prihodu. Za Ameriga pa prvi šok – zdi se, da ga nihče noče. Čaka in čaka in že vidi, kako se bo z vlakom vrnil domov in le potrdil mamine besede, da ni za nobeno rabo.

No, po spletu naključij ga k sebi potem vzame samska Derna, Amerigo pa ogromno časa preživlja pri njeni sestrični Rosi, ki ima z možem Alcidejem tri otroke – Riva, Luzia in Neria. Amerigu je sprva zelo težko, tudi okolica ga ne sprejme ravno navdušeno in z odprtimi rokami, a kaj kmalu začne spoznavati razlike med jugom in severom. Na tramovih v hiši so obešene salame (s prsti vrta v mortadelo), v šoli jih ne tepejo, ampak učijo, otroci so nagrajeni in spodbujeni, ima svojo sobo, oblačila, praznujejo rojstne dni, po drugi strani otroci od malih nog pomagajo doma in delajo. Celo v šoli postane uspešen in ne samo to – Alcide ga uči popravljati glasbene inštrumente in mu za rojstni dan izdela violino. Za Ameriga je to pravzaprav prvo darilo, ki ga prejme za rojstni dan!

Prvi del zgodbe, ki se dogaja v letu 1946, se nato razmeroma hitro zaključi. Ob spremljanju Amerigovega razcveta, pa številnih bolj in manj srečnih zgodb in usod, se usede nazaj na vlak in odide nazaj domov k mami, kjer pa se mu življenje hitro (spet) postavi na glavo. Zanj ni po nekaj mesecih na severu nič več, kot je nekdaj bilo. Tudi on ni več, kakršen je bil. In vse bolj postaja jasno, da tja, domov, ne sodi več. Da to ni njegov dom. Zato pobegne in se »domov« vrne šele leta 1994, na mamin pogreb. Uspešen violinist se mora spopasti s številnimi vprašanji o svoji družini, dojemanju doma in izve ter skozi srečanja z nekdanjimi sosedi in prijatelji ter pohajanjem po skoraj nespremenjenih ulicah rojstnega mesta, spozna marsikaj. Tudi to, zakaj te »včasih bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.«

Pri romanu Otroci z vlaka je zanimivo predvsem to, da spremljamo stiske, dome in občutenja z vidika otrok, ne pa staršev. Nikakor ne trdim, da je otrokom lažje, vsekakor se je tudi avtorici težje postaviti v vlogo otroka in pisati iskreno doživeto, kar je Ardonejevi uspelo. A po drugi strani so starši tisti, ki morajo sprejeti to težko odločitev in gledati svojega otroka, kako odhaja, morda za vedno. Vsi starši dobro vemo, kako mučno je opazovati, ko gre otrok z vrtcem ali šolo na nekajdnevni tabor, pa dobro vemo, da bodo uživali in da se bodo v nekaj dneh vrnili. In ne želim si, da bi kdo od nas moral doživljati to, kar zelo slikovito opisuje ta roman.

Mladinska knjiga, 2020

Laibach – We Forge the Future

Laibach so ena najpomembnejših slovenskih, evropskih in lahko rečemo kar svetovnih glasbenih skupin. Stroge okvirje dojemanja glasbe so prestopili že v osemdesetih in najbolj preprosto je napisati, da je treba Laibach doživeti, izkusiti … ni nujno, da bo izkušnja vedno prijetna, bo pa zagotovo nepozabna.

Štirideset let že traja njihova zgodba in pravzaprav je nemogoče predvideti, kako dolgo bo še trajala. V teh štiridesetih letih so tudi oni – kot glasbeniki, izvajalci, umetniki, ljudje, … doživeli takorekoč vse. Tragedije, javni linč, zasmehovanje, obtoževanje, zanikanje, izgon in zahtevo po izbrisu, številne kadrovske menjave, sodelovanja z vsemi mogočimi umetniki, opazovali so smrti in rojstva držav, vzpone in padce politikov, bili oboževani in sovraženi. Ampak – vedno svoji. Za Laibach bi bilo pač krivično reči, da so se prilagajali. Ker se niso. Stvari so vedno delali po svoje, tudi takrat, ko so vedeli, da utegne imeti to zanje dolgoročne in seveda neprijetne posledice. Vztrajali so, se borili, se morda občasno sklonili, nikoli pa uklonili ali počepnili.

Njihova zadnja plošča We Forge the Future – Live at Reina Sofia je nekaj posebnega. Zapis kratkega nastopa v madridskem muzeju Reina Sofia, kjer je bila med junijem 2017 in januarjem 2018 na ogled postavljena razstava NSK from Kapital to Capital. Zakaj tako posebnega? V prvi vrsti zato, ker gre za »ponovitev« njihovega prelomnega, spornega in ničkolikokrat izpostavljenega nastopa 23. aprila 1983 v Zagrebu na XII. glasbenem bienalu v dvorani Moše Pijade. Nastopiti na bienalu je bil tisti čas prestiž in posebno priznanje, Laibach kot Laibach pa so seveda želeli pustiti trajen vtis. In so ga!

Vsi, ki ste bili kdaj na kakšnem njihovem koncertu, dobro veste, da tu ni le glasba, uniformiranost in stoična drža glasbenikov, zvočni napad, ampak da velik del izkušnje ustvarijo video projekcije. In leta 1983 so Laibach prvič pripravili tisto, kar je dandanes na (njihovih) koncertih pričakovano in takorekoč vsakdanje – ob njihovem eksperimentalnem filmu Morte ai s’ciavi (Smrt Slovanom) in propagandnem filmu Milana Ljubića Revolucija još traje, ki je poveličevanje uspehov in dosežkov socialistične (Titove) Jugoslavije, so predvsem med Titove govore spretno vpletli zelo nazorne pornografske prizore. Laibach, oblečeni v uniforme JLA, tudi ob posredovanju policije in izklopu elektrike niso želeli zapustiti odra. Tito je bil res že tri leta mrtev, a spomin nanj in na zlate čase je bil še kako živ, zato je bilo takšno početje takrat nevarno. Izbruhnil je škandal! Ne prvi, nikakor zadnji, vsekakor med večjimi in odmevnejšimi, ki je sovpadel tudi z že znanim intervjujem na TV Slovenija in ki je poskrbel, da je bila skupina na področju tedanje Jugoslavije prepovedana do leta 1987.

Takorekoč 35 let kasneje Laibach koncert We Forge the Future odigrajo v Madridu. Drugi časi, drugi glasbeniki, drugačno razmišljanje, a še vedno Laibach. Rdeči molk + Siemens, Tovarna C19, Sveti Urh, Zmagoslavje volje, Smrt za smrt, Boji ter zaključna (in naslovna) Mi kujemo bodočnost zvenijo morda še bolj silovito, zob časa jih ni načel, ampak kvečjem okrepil, črni Malevičev križ kot srce utripa pred očmi v skoraj ponoreli podlagi industrialne elektronike in značilnega noise zvoka, ki še danes navdihuje, osuplja in deluje hkrati kot katarza in opoj. Divje, ponorelo, nepozabno. Tako silovito, da boste po poslušanju utrujeni, morda celo na robu (zvočnega) glavobola, ampak pozabili ga ne boste.

Časi so drugačni in tovrstni nastopi dandanes niso več taka redkost ali posebnost, saj vemo, da se na odrih (in ne le na platnih) dogaja kaj podobno eksplicitnega ali moralno spornega, vsekakor pa tista edinstvena kombinacija vojaških uniform, političnih govorov in pornografskih prizorov še dandanes poskrbi za kakšno privzdignjeno obrv. Predstavljajte si, da bi kaj takšnega storila npr. kakšna ameriška zasedba v času Donalda Trumpa.

Pa še to – običajni različici plošče je priložena knjižica s fotografijami in tistimi najbolj spornimi prizori, da boste lahko ujeli duha koncertov. Ob prvi priložnosti pa obiščite njihov koncert in se napojite z vso to surovostjo in hipnotičnostjo, ki jo Laibach ustvarjajo dobrih štirideset let. Na prihodnost!

GODRec, 2021