Big Foot Mama so tam nekje od sredine devetdesetih ena mojih najljubših glasbenih skupin in tako kot sem se njihovega »izštekanega« nastopa razveselil konec devetdesetih, takrat še z Miho Guštinom – Guštijem, nisem bil nič manj navdušen lani. Njihova zadnja studijska plošča Plameni v raju ponuja zdravo dozo rock’n’rolla in radoveden sem bil, kako bodo vse skupaj prenesli v akustično formo.

Nimam podatkov, a prepričan sem, da je bil prenos njihovega nastopa v radijski oddaji Izštekani pri Juretu Longyki ena bolj poslušanih zadev in tudi večkrat ponovljenih. Če so se dvajset let nazaj izštekali zgolj pogojno in skladbe predvsem predrugačili in žanrsko postavili na glavo, je bilo tokrat že iz napovedi očitno, da bodo šli »all in«, torej 100% akustično. Glavni krivec in »navijač« za ta podvig je bil Zoran Čalić, odličen kitarist, ki je s svojim pristopom in širino vsekakor oživil skupino in jo potegnil iz nekega sivega povprečja, v katerega bi sicer utonili. Že 5ing (2004) je dokazal, da so potrebovali prav takega kitarista in čeprav so potem z Važno, da zadane (2007) predvsem lirično malo klecnili, sta zadnji dve plošči – Izhod (2012) in omenjena Plameni v raju (2018), predvsem pa vse boljši koncerti, potrdili, koliko je priljubljeni Zoki doprinesel k skupini.

Tudi na albumu Akustika je to jasno – on je tisti, ki je spretno krmaril med vsemi kitarskimi izvedbami in izpeljankami in najbrž tudi v procesu nastajanja skladb oz. novega aranžiranja prispeval svoje. Ni lahko skladb železnega repertoarja zadnjih dvajsetih let, kot so Mala nimfomanka, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Nisem več s tabo, ohraniti v tisti prepoznavni obliki in jim dati nekaj drugega, novega, drugačnega, zanimivega. In vsi vemo, da je pri akustiki veliko manj goljufanja, saj ojačevalci pač ne grejo na 11 in čez, ampak se sliši vsako napako, zgrešeno noto, neuigranost in neusklajenost.

In všeč mi je, da recimo v studiu niso šli popravljat napake, ki se je pripetila pevcu Gregi Skočirju, da je drugo pesem Črn tulipan kljub povsem drugačni glasbi začel z verzi Male nimfomanke (uvodna pesem) in se na koncu na ta račun še pošalil. To so tiste male napake, ki so sestavni del rock’n’roll koncertov in samo dokazujejo, da glasbo še vedno najboljše igrajo ljudje in ne roboti ali računalniki.

In glede na to, da so igrali v praznem studiu, je seveda tudi pohvale vredno, da se recimo v Črn tulipan ali pa Rola se niso šli poneumljat s praznino, kjer bi moralo biti občinstvo. Občinstva ni. Bo pa kup zadovoljnih poslušalcev in seveda bo tudi prihajajoča oz. že aktivna akustična turneja paša za ušesa. V Slab spomin tako preseneti zanimiv vložek na tolkalih (Blaž Sotošek), odlična sta uvod in številni bluesovski prijemi v Vrn se k men, medtem ko ima Rola se malo bolj funky uvod in zelo igrivo petje. Melodika, ki jo slišimo v uvodu ene boljših balad v repertoarju skupine, Sanja se ti ne, me je presenetila že ob tistem »živem« poslušanju koncerta, odigra jo Grega Skočir in res imenitno popelje poslušalca v to ganljivo izpoved. 

Nekaj je na njej bo s tistim retro hreščečim uvodom zagotovo fantastično slišati na vinilni plošči, tako na studijski plošči in koncertih pa gre nedvomno za eno najbolj razigranih skladb, da ne rečem celo, da je to tista »za ples«. Z akustično preobleko ni izgubila niti kančka energije! Garbage je po ničkoliko evolucijah dočakala tudi akustično, kjer se na trenutke vprašam, kako bi zvenela, če bi jo Skočir izvedel brez kakršnekoli glasbe? Najbrž res surovo, dramsko in nepozabno. Tako jo seveda kitare spet odpeljejo nekam v višave užitka (in ne, Užitek na replay še sledi).

Morda se bo kdo spomnil mojega komentarja plošče S & M 2 Metallice, kjer je James Hetfield The Unforgiven III zapel zgolj ob spremljali simfonikov in ko boste slišali akustično izvedbo Led s severa … Zgolj Grega Skočir in Tomaž O. Rous (Siddharta) s klavirjem. (Dobro, tudi nekaj malega akustične kitare je) Ni kaj pisat, samo poslušajte. 

Pa še zaključek z že omenjeno Užitek na replay, Nisem več s tabo in v osnovi akustično Pot do sonca. Prva zveni tako zelo preprosto, a v sebi skriva ogromno podrobnosti. Druga je še ena tistih klasik, kjer si človek misli, da je težko ponuditi še kaj več, pa vseeno – zelo razgibana, na trenutke plaha in sramežljiva, pa že v naslednjem malce bolj jezna in odločna. Lahko zapišem, da gre za pesem z najbolj ženskim karakterjem? Najbrž. Pot do sonca pa ima v sebi tisto pristno kemijo, tovarištvo, ki se pač ne zgodi čez noč, ampak se razvija in raste, da lahko skupina tudi po dvajsetih (s Čalićem) oz. tridesetih letih delovanja zveni tako prepričljivo in sveže.    

Seveda je treba omeniti tudi ostale člane – bobnarja in skupinin metronom Jožeta Habulo, pa Alena Steržaja, ki je moral kot morajo običajno basisti, izstopiti iz cone udobja in zaigrati recimo na ukulele bas in še kako slišen električni kontrabas, pa vse bolj ritem kitarista Danijela Gregoriča, brez katerega pa bi bil zvok preprosto prazen, ob že omenjenih gostih pa ne gre pozabiti na Žigo Jana Kreseta, ki je prispeval spremljevalne vokale.

V isti sapi z Akustiko lahko omenim akustične nastope in tudi izdaje Siddharte, Dan D, Mi2, za nekaj dni bolj svežih Hamo & Tribute 2 Love in zagotovo sem koga izpustil, ampak če ostanemo med našimi rock in blues velikani, je to zagotovo smetana. In ta plošča ni nič slabša od drugih, pa tudi ne pretirano boljša. Prekaljene glasbene zasedbe z desetletji delovanja pač znajo in če naredijo napako, jo znajo popraviti in je ta zgolj odraz spontanosti v igranju, kar je le še točka več. Dolgo smo čakali (in dočakali) in veste kaj – vsekakor je bilo vredno. In komaj čakam, da bomo na koncertih slišali vse to in še kaj več …

Nika Records, 2021