Kraljestvo

Kraljestvo

Jo Nesbo je eden tistih avtorjev, pri katerem ob izidu ne razmišljaš, ne zanimajo te poskusna branja, saj preprosto veš, da te bo prepričal. In med čakanjem na morebitno novo delo s Harryjem Holejem, je norveški avtor postregel z novim romanom – Kraljestvo.

Priznam, da sem The Kingdom kupil takoj, ko je prišel na naše police, a se ga nekako nisem spravil brati. Nekaj knjig je bilo pred njim v čakalni vrsti, poleg tega sem nekaj njegovih del prebral v angleščini in priznam, da ni najbolj preprosto. Oziroma – branje mi vzame preveč časa. In ker je naša največja založba, Mladinska knjiga, napovedala prevod, sem se odločil počakati. Vredno čakanja? Vsekakor. Nesbo tudi tokrat ni razočaral, pa čeprav je zgodba Kraljestva precej drugačna od njegovih siceršnjih – bolj napet triler kot klasična kriminalka.

Nesbo je sicer Holeja pošiljal po svetu in v drugih delih (Headhunters, Blood on Snow, Midnight Sun, The Son in celo predelavi Macbetha) potrdil, da se odlično znajde tudi v samostojnih delih. Od njegovega zvestega bralca sicer to zahteva določen preskok oz. odmik, obenem pa potrjuje, da gre za kakovostnega avtorja, ki zna odlično ustvariti zanimive like, splesti neverjetne zgodbe in postreči s čim nepričakovanim. Kraljestvo se dogaja na Norveškem, v odročni gorski vasici Os, majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega in nobena skrivnost ne ostane skrita prav dolgo. Oziroma se vsaj tako zdi …

Glavni junak je Roy Opgard, osamljeni in odtujeni lastnik bencinskega servisa ter kmetije, ki sta jo z bratom Carlom podedovala po tragični avtomobilski nesreči staršev. Carl je kmalu po nesreči odšel v ZDA, doštudiral in postal uspešen poslovnež, a po petnajstih letih se vrne na rodno (krvavo) grudo, za nameček z ženo Shannon, barbadoškega rodu in velikopoteznimi načrti – zgraditi želi ogromne hotel in poskrbeti za blaginjo vasice.

Tu bi skoraj lahko nehal, saj lahko karkoli več pokvari bralni užitek in suspenz. Trupla so, umori ravno tako. Sumničenja, nenavadne usode, še preveč tesne vezi, spolne zlorabe, prešuštva, nezakonski otroci, pijančevanja, uspehi in polomi, trde in okrutne norveške zime, plazovi in jezera, požari, pretepi … vse, kar človek lahko pričakuje od Nesboja. A ne na tak način! Bralca nekajkrat zavede in ga z razkritjem šokira.

Najprej je tu smrt Royjevih in Carlovih staršev. Presenečenje. Potem spolne zlorabe v otroštvu, kjer je žrtev Carl. Šok! Sledi nenavadna smrt policijskega komandirja Sigmunda Olsena, ki še dobro desetletje kasneje ne da miru njegovemu nasledniku Kurtu, tako po krvi kot položaju. Vse kaže, da se krivec (ali krivca?) vsem na očeh nahaja na Opgardovi kmetiji. Številni skoki čez plot in razlogi zanje. Temna Royjeva preteklost, polna krvavih madežev in tobaka za žvečenje. Umre danski izterjevalec. Na pomoč pridejo bolj izkušeni kriminalisti. Hukenski prepad je poln avtomobilov, ki jim ne uspe zvoziti nevarnega zadnjega ovinka Geitesvingen in tudi trupel. Roy napreduje in zapusti domači kraj, a se seveda ves čas vrača nazaj v kraljestvo. Tudi zato, ker je brat Carl vsem težavam navkljub odločen, da bo veličastni hotel, ki ga je arhitekturno zasnovala Shannon, zgradil. Ne glede na ceno. Dodajte v kombinacijo Kajna in Abla, zanimive ornitološke podatke in nekaj bliskovitih dialogov ter kopico zanimivih stranskih likov. Učinkovito čistilo Fritz. Hotel pogori. V nepojasnjenih okoliščinah umre preprodajalec avtomobilov in tisti, pri katerem se je Carl zadolžil za skoraj neverjetno vsoto. Na dan pridejo Carlovi grehi iz Toronta in za nameček Shannon zanosi. Česar ne izve od nje, ampak od enega in edinega vaškega zdravnika. Carl ve, da otrok ni njegov. Še zadnji (skoraj) popolni načrt, da bi kralj vendarle zavladal kraljestvu, ki se izjalovi. Ker, Opgardi ne barantajo.   Kdo stoji za vsem tem? Ena oseba ali več njih? Družina ali nepričakovano zavezništvo? Napaka za napako, greh za grehom, slabo zakrite sledi in očitni motivi. Trdna bratska vez se počasi krha in tali, še hitreje kot zaledenelo Budalsko jezero in plaz grehov, ki bo pogoltnil družino, vse bolj grozi. Knjiga, ki se vsaj na videz začne in odvija zelo počasi, a je pripovedno neverjetno polna in v kateri se bo ne najbolj zbran bralec kaj hitro izgubil. Knjiga, ki jo boste pred zadnjo stranjo težko odložili.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

The Call of Cthulhu

The Call of Cthulhu

Cthulhu je zagotovo eden najbolj vznemirljivih in razburljivih literarnih likov in skoraj neverjetno je, koliko domišljije je vzbudila ta, pravzaprav kratka, zgodba H. P.-ja Lovecrafta. Zgodbo in lik so prelivali v različne računalniške igre, navdihovala je mnoge druge ustvarjalce (vsi krakeni tega sveta) in eden od dokazov je ta ilustrirana različica Lovecraftove zgodbe, ki jo je ustvaril Francois Baranger.

Skok vstran – zakaj je mene tako zelo pritegnil Cthulhu? Nisem pretiran ljubitelj fantazijskega žanra, ne igram računalniških iger in lahko bi rekel, da ne verjamem v neka oprijemljiva božanstva, ne glede na vero in izvor. Verjamem v neko višjo silo in tu se zgodba konča. Seveda pa me pritegne dobra zgodba, če je napisana slikovito, toliko bolj. Skrivnostna, temačna, mistična, nemogoča … naj udari z vsemi topovi in me prepriča! Ampak preden me je prepričal Lovecraftov Chtulhu, so bili tu Metallica in njihov The Call of Ktulu s plošče Ride the Lightning, v največji meri zaslugi njihovega žal pokojnega, genialnega basista Cliffa Burtona. Kot velik oboževalec Lovecrafta si je zamislil to neverjetno instrumentalno glasbeno popotovanje, ki se začne mirno in spokojno, počasi valovi in se stopnjuje do pošastnega nevihtno-orkanskega vrhunca ter se nato polagoma znova umiri … ni bilo potrebno veliko raziskovanja, zato pa nekaj več truda, da sem prišel do Lovecrafta in Cthulhuja.

Kratka zgodba je bila prvič izdana leta 1928 (ja, Tolkien, Martin in mnogi drugi mojstri fantazije in groze SO SE zgledovali po njem), dogaja pa se leta 1926 v Bostonu. Francis Thurston se bolj ali manj naveličano prebija skozi dokumente, ki jih je dobil po smrti dedkovega brata, Georgea Angella. Slednji je bil priznan profesor, umrl pa je v precej nenavadnih okoliščinah, kar Thurstonu ne da miru. Tu niso le papirji, ampak tudi skrinja z nenavadno vsebino in raziskava o Cthulhu kultu – skrivnostni umori, blodnje in vročice, krvni obredi in druge neobičajne prakse v močvirjih Lousiane, vse pa vodi k odkritju nečesa strašnega, usodnega in uničujočega. Pravzaprav za vse tiste, ki se približajo resnici oz. jo želijo razkriti.

Thurston gre raziskovat, kar v 30. letih prejšnjega stoletja seveda ni bilo tako preprosto, ko ni bilo ne svetovnega spleta in niti letal ne. Od ZDA do Velike Britanije in vse do Avstralije. Zapisi in zblojena pričevanja tistih, ki so prišli blizu ali se celo soočili z njim. Vsako odkritje razkrije več in Thurston se vse bolj zaveda, da je (njegov) konec blizu. Kdo je to božanstvo Cthulhu, kako dejansko izgleda in kaj ter seveda kje je izgubljeno kraljestvo R’lyeh, kjer »spi« in čaka? Kdo so njegovi častilci, od kod izvira in kakšna je njegova moč? Ga je kdo videl in preživel srečanje z njim? Kakšen je pravzaprav njegov namen? Uničenje in zavladanje svetu? Kako ga prebuditi in pravzaprav zakaj, saj postaja vse bolj jasno, da Cthulhu ne izbira …Vprašanja, raziskovanja in odgovori. Strah. Sprijaznjenost z usodo.

»Ph’nglui mglw’nafh Cthulhu
R’lyeh wgah’nagl fhtagn.«

Tisti, ki poznate zgodbo, seveda bolj ali manj veste oz. si predstavljate, kako naj bi Cthulhu izgledal. Poznate zgodbo in razplet. (ki to pravzaprav ni). Vsem drugim ne želim kvariti zgodbe in užitkov ob tem res hipnotičnem branju, ki bo – to vam zagotavljam!; razvnelo tudi vašo domišljijo. Berite, raziskujte in razmišljajte. Kaj pa, če je vse res?     

Rating: 5 out of 5.

Free League, 2019

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama so tam nekje od sredine devetdesetih ena mojih najljubših glasbenih skupin in tako kot sem se njihovega »izštekanega« nastopa razveselil konec devetdesetih, takrat še z Miho Guštinom – Guštijem, nisem bil nič manj navdušen lani. Njihova zadnja studijska plošča Plameni v raju ponuja zdravo dozo rock’n’rolla in radoveden sem bil, kako bodo vse skupaj prenesli v akustično formo.

Nimam podatkov, a prepričan sem, da je bil prenos njihovega nastopa v radijski oddaji Izštekani pri Juretu Longyki ena bolj poslušanih zadev in tudi večkrat ponovljenih. Če so se dvajset let nazaj izštekali zgolj pogojno in skladbe predvsem predrugačili in žanrsko postavili na glavo, je bilo tokrat že iz napovedi očitno, da bodo šli »all in«, torej 100% akustično. Glavni krivec in »navijač« za ta podvig je bil Zoran Čalić, odličen kitarist, ki je s svojim pristopom in širino vsekakor oživil skupino in jo potegnil iz nekega sivega povprečja, v katerega bi sicer utonili. Že 5ing (2004) je dokazal, da so potrebovali prav takega kitarista in čeprav so potem z Važno, da zadane (2007) predvsem lirično malo klecnili, sta zadnji dve plošči – Izhod (2012) in omenjena Plameni v raju (2018), predvsem pa vse boljši koncerti, potrdili, koliko je priljubljeni Zoki doprinesel k skupini.

Tudi na albumu Akustika je to jasno – on je tisti, ki je spretno krmaril med vsemi kitarskimi izvedbami in izpeljankami in najbrž tudi v procesu nastajanja skladb oz. novega aranžiranja prispeval svoje. Ni lahko skladb železnega repertoarja zadnjih dvajsetih let, kot so Mala nimfomanka, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Nisem več s tabo, ohraniti v tisti prepoznavni obliki in jim dati nekaj drugega, novega, drugačnega, zanimivega. In vsi vemo, da je pri akustiki veliko manj goljufanja, saj ojačevalci pač ne grejo na 11 in čez, ampak se sliši vsako napako, zgrešeno noto, neuigranost in neusklajenost.

In všeč mi je, da recimo v studiu niso šli popravljat napake, ki se je pripetila pevcu Gregi Skočirju, da je drugo pesem Črn tulipan kljub povsem drugačni glasbi začel z verzi Male nimfomanke (uvodna pesem) in se na koncu na ta račun še pošalil. To so tiste male napake, ki so sestavni del rock’n’roll koncertov in samo dokazujejo, da glasbo še vedno najboljše igrajo ljudje in ne roboti ali računalniki.

In glede na to, da so igrali v praznem studiu, je seveda tudi pohvale vredno, da se recimo v Črn tulipan ali pa Rola se niso šli poneumljat s praznino, kjer bi moralo biti občinstvo. Občinstva ni. Bo pa kup zadovoljnih poslušalcev in seveda bo tudi prihajajoča oz. že aktivna akustična turneja paša za ušesa. V Slab spomin tako preseneti zanimiv vložek na tolkalih (Blaž Sotošek), odlična sta uvod in številni bluesovski prijemi v Vrn se k men, medtem ko ima Rola se malo bolj funky uvod in zelo igrivo petje. Melodika, ki jo slišimo v uvodu ene boljših balad v repertoarju skupine, Sanja se ti ne, me je presenetila že ob tistem »živem« poslušanju koncerta, odigra jo Grega Skočir in res imenitno popelje poslušalca v to ganljivo izpoved. 

Nekaj je na njej bo s tistim retro hreščečim uvodom zagotovo fantastično slišati na vinilni plošči, tako na studijski plošči in koncertih pa gre nedvomno za eno najbolj razigranih skladb, da ne rečem celo, da je to tista »za ples«. Z akustično preobleko ni izgubila niti kančka energije! Garbage je po ničkoliko evolucijah dočakala tudi akustično, kjer se na trenutke vprašam, kako bi zvenela, če bi jo Skočir izvedel brez kakršnekoli glasbe? Najbrž res surovo, dramsko in nepozabno. Tako jo seveda kitare spet odpeljejo nekam v višave užitka (in ne, Užitek na replay še sledi).

Morda se bo kdo spomnil mojega komentarja plošče S & M 2 Metallice, kjer je James Hetfield The Unforgiven III zapel zgolj ob spremljali simfonikov in ko boste slišali akustično izvedbo Led s severa … Zgolj Grega Skočir in Tomaž O. Rous (Siddharta) s klavirjem. (Dobro, tudi nekaj malega akustične kitare je) Ni kaj pisat, samo poslušajte. 

Pa še zaključek z že omenjeno Užitek na replay, Nisem več s tabo in v osnovi akustično Pot do sonca. Prva zveni tako zelo preprosto, a v sebi skriva ogromno podrobnosti. Druga je še ena tistih klasik, kjer si človek misli, da je težko ponuditi še kaj več, pa vseeno – zelo razgibana, na trenutke plaha in sramežljiva, pa že v naslednjem malce bolj jezna in odločna. Lahko zapišem, da gre za pesem z najbolj ženskim karakterjem? Najbrž. Pot do sonca pa ima v sebi tisto pristno kemijo, tovarištvo, ki se pač ne zgodi čez noč, ampak se razvija in raste, da lahko skupina tudi po dvajsetih (s Čalićem) oz. tridesetih letih delovanja zveni tako prepričljivo in sveže.    

Seveda je treba omeniti tudi ostale člane – bobnarja in skupinin metronom Jožeta Habulo, pa Alena Steržaja, ki je moral kot morajo običajno basisti, izstopiti iz cone udobja in zaigrati recimo na ukulele bas in še kako slišen električni kontrabas, pa vse bolj ritem kitarista Danijela Gregoriča, brez katerega pa bi bil zvok preprosto prazen, ob že omenjenih gostih pa ne gre pozabiti na Žigo Jana Kreseta, ki je prispeval spremljevalne vokale.

V isti sapi z Akustiko lahko omenim akustične nastope in tudi izdaje Siddharte, Dan D, Mi2, za nekaj dni bolj svežih Hamo & Tribute 2 Love in zagotovo sem koga izpustil, ampak če ostanemo med našimi rock in blues velikani, je to zagotovo smetana. In ta plošča ni nič slabša od drugih, pa tudi ne pretirano boljša. Prekaljene glasbene zasedbe z desetletji delovanja pač znajo in če naredijo napako, jo znajo popraviti in je ta zgolj odraz spontanosti v igranju, kar je le še točka več. Dolgo smo čakali (in dočakali) in veste kaj – vsekakor je bilo vredno. In komaj čakam, da bomo na koncertih slišali vse to in še kaj več …

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

John Lennon

John Lennon

Knjiga o Johnu Lennonu utegne nekatere razočarati, zaradi drugačnega vpogleda nekatere zagotovo navdušiti, prav vse pa presenetiti. Lesley-Ann Jones, ki je »kriva« za odlično biografijo o Freddieju Mercuryju, se je tokrat lotila enega najbolj nenavadnih likov v zgodovini rock glasbe.

John Lennon je tisti problematični in drugačni Beatle, zaradi svojih očal (babičinih, mimogrede) tudi najbolj prepoznaven, k prepoznavnosti pa je seveda pripomogla tudi njegova nenavadna solistična kariera, zakon z Yoko Ono in seveda smrt. Umor, seveda. Do takrat pač ni bilo veliko rock glasbenikov, ki bi umrli pod streli oboževalca. Umirali so v letalskih ali prometnih nesrečah, zaradi predoziranja (kar je bilo vedno v zelo sumljivih okoliščinah), ne pa pod streli. Mark Chapman je bil tisti, ki je 8. decembra 1980 pred newyorškim poslopjem Dakota v karizmatičnega Britanca izstrelil štiri usodne naboje. In če je zloglasni festival v Altamontu končal obdobje zlatih (hipijevskih) šestdesetih, je Lennonova smrt zaključilo leto, v katerem so umrli štirje pomembni in vplivni glasbeniki – Bon Scott (prvi pevec AC/DC), John Bonham (bobnar zasedbe Led Zeppelin) ter Ian Curtis, za zvrhano mero pa lahko dodamo še Stevea McQueena, Alfreda Hitchcocka, Petra Sellersa, Mae West, Sartreja in Henryja Millerja.

John Lennon zaradi smrti oz. načina, kako je umrl, seveda ni nič pomembnejši, kot bi sicer bil. Ampak za začetek glede biografije, ki nosi podnaslov Življenje, ljubezen in smrt največjega rockovskega zvezdnika in zakaj utegne mnoge razočarati. To pač ni tista klasična biografija o liverpoolskem dečku, ki je ure in ure garal, (skoraj) čudežno uspel in postal član najslavnejše glasbene četverice. Tu ni zakulisja, kako so potekala snemanja in kako sta se kalila McCartney in Lennon, kaj se je dogajala na letalih, avtobusih, v hotelskih sobah in zaodrju številnih koncertov. (Skoraj) Nobenih novih pikantnosti.

Njegovo življenje je bilo vse prej kot idealno – že od otroštva dalje. Zaznamovano z odhodi, smrtmi, zapuščanjem in iskanjem, z močnimi oz. pomembnimi ženskimi liki, naj je bila to mama, teta, babica ali katera od ljubezni. Vsaj meni se je Lennon predstavil v povsem drugačni luči – zmeden, razrvan, »poškodovan«, a obenem genialen in osredotočen. Ljubezni mu je v življenju manjkalo in pogosto je iskal hitro uteho, njegov spolni nagon je bil skoraj nenasiten. A takorekoč vse ljubezenske zveze se zdi, da so bile nadomestilo tiste resnične in iskrene starševske ljubezni, ki je ni bil nikoli deležen. In z vsemi vzorci iz otroštva in mladosti ne preseneča, da je bil slab mož in še slabši oče. Tako Cynthii kot Julianu in kasneje Yoko in Seanu. Ne preseneča, da je bila Cynthia pravzaprav nadomestek za Brigite Bardot in da si je kasneje našel nadomestek tudi za (prestaro) Yoko Ono, v podobi mlade May Pang. Morda preseneča, da ni bil odklonilen do homoseksualnih izkušenj – prva takšna je bila z managerjem Beatlov Brianom Epsteinom in druga, tista bolj odmevna, z Davidom Bowiejem. Ampak saj vemo, da za tiste čase nič od tega ni bilo presenetljivo, za Lennona pa sploh ni.

Pravzaprav boste ključno sporočilo o knjigi prebrali že v avtoričinem uvodu, ki je dolg, a vsebinsko poln in zelo pomemben. John Lennon ni umrl le tistega decembrskega večera – umiral je znova in znova in se na novo rojeval. Umrl je, ko sta ga zapustila starša in ko so ga v šoli želeli zapreti v neke klišeje. Umrl je, ko je izvedel, da bo postal oče in ko se je prvič poročil. Umrl je, ko je ugotovil, da z Beatli ne morejo več nastopati v živo in ko je spoznal, kako težko je breme slave, ko imaš vse, pa nimaš nič. Umrl je, ko je zapustil Veliko Britanijo in odšel v ZDA, postal ena od tarč Nixonovega lova na čarovnice. Pa se je znova in znova rodil. Neuspele ali nerazumljene aktivistične akcije, ki so bile – resnici na ljubo; včasih res same sebi namen. Zapustil je Yoko – umrl, se vrnil in postal gospodinjec in oče – umrl, pa šel ustvarjat še zadnji kos glasbe – Double Fantasy, ki je izšla tri tedne pred smrtjo. Umrl še zadnjič, tokrat dokončno. Pa še vedno živi in vedno bo živel. Njegova zapuščina je preprosto preveč bogata, raznolika in pomembna, da bi jo zgodovina lahko kadarkoli spregledala.

In vse to je pravzaprav ta biografija – seznam Lennonovih »smrti« in rojstev. Razlogov in uvidov, zakaj je bilo temu tako. Včasih res intimnih in drugič zelo psiho-analitičnih razmišljanj o njegovem delu, liku in pomembnosti. John Lennon je bil marsikaj – velik umetnik in ustvarjalec, težaven in nerazumljen posameznik, ki je nosil veliko različnih mask in ki bi ga kot takega lahko ob bok postavili vsem velikanom. Nekateri so mu bili vzor, z drugimi je sobival in soustvarjal ali se z njimi vsaj družil in številne je navdihoval in še vedno jih. Skratka, zelo celovit vpogled v vse tisto, kar pravi naslov biografije – življenje, ljubezen in smrt ter seveda glasba in aktivizem vsekakor enega največjih rock zvezdnikov vseh časov.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2021

Noctiferia – Reforma

Noctiferia – Reforma

Včasih človek kakšno stvar sluti … med poslušanjem akustičnega nastopa Noctiferie, ki ga najdete zabeleženega na plošči Transnatura, sem nekje nekako slišal Laibach. Preteči in grozeči Giannijev glas se je zdel kot nalašč za Laibach, enako velja za apokaliptična in kritična sporočila …

In glej ga zlomka, kmalu izvem, da Noctiferia dejansko pripravljajo ploščo, na kateri se bodo poklonili morda največji (zagotovo pa najvplivnejši) slovenski zasedbi Laibach. Bilo je nekaj nastopov, zgodil se je covid-19 in v tem času tudi odličen koncert v Kino Šiška, kjer mi je v spominu ostala predvsem odlična postavitev oz. osvetlitev odra, ki je bila sicer v znamenju slovitega križa, a so fantje dodali podrobnost ali dve.

In sedaj je tu plošča. Reforma, z le osmimi skladbami. Zakaj le? Zato, ker bi si človek želel več, ker imajo Laibach za pasom še veliko skladb, ki bi res fantastično zvenele v tovrstnih predelavah. Ali kot sem zapisal – skladbe Laibach so same po sebi odlične in hipnotične, Noctiferia so iz njih potegnili vso surovo energijo in moč, udarnost in dodatno hipnotičnost. Plošča, ki se je ne naveličaš poslušat in se ti vsakič znova zdi prekratka.

Vsaka skladba je pravzaprav zgodba zase. Kratka Barbarians are coming, ki od uvoda dalje zveni kot vojna napoved oz. prihod glasne in strašne vojske. Komaj zaznavno se prelije v Now you will pay, kjer za mikrofonom stoji David Vincent (znan tudi kot Evil D, sicer bivši član Morbid Angel) in skladba prav lepo nadgradi uvodno. Poglejte si video, prepričan pa sem, da si boste zlahka predstavljali koncertno izvedbo, kjer (deset) tisoči pojejo v en glas in delujejo kot nepremagljiva vojska, pa četudi ji nasproti stojijo milijoni tistih, ki pač ne razumejo. Vprašajte se le, koga se je treba bati oz. kdo so ti barbari, ki grozijo?

Melodičen, skoraj ironmaidenovski uvod nas popelje v No History, še eno zelo črnogledo vizijo prihodnosti, ki so jo Laibach izdali na plošči Spectre (2015) in ki bi lahko nosila tudi naslov No Future. Rdeča nit je ostala, a zgolj to … iz skoraj pretirano agresivne zvočne podobe skozi ušesa valujejo razigrane kitare in bombastični bobni. Tanz mit Laibach iz leta 2003 (plošča WAT) je bil takrat ponoven odmik od pričakovanega in je poskrbela za veliko zgražanja, ko so se v uniformah sprehajali po ljubljanskem nakupovalnem centru. Noctiferii se je tokrat pridružil Attila Csihar (znan tudi kot Void), sicer madžarski pevec, ki je znan po svojem delu z Norvežani Mayhem. Fantastičen vmesen vložek, ki se zdi kot popačen politični nagovor norca, ki je tik pred tem, da popolnoma zblazni. Vas bo pesem pognala v ples ali v beg? Stvar perspektive. 

Tudi izvirno verzijo pesmi Eurovision najdete na plošči Spectre, vsekakor pa z njo ne bi zmagali na Evroviziji. Pripovedništvo, minimalistično, a tako prepričljivo besedilo in kaj reči drugega, kot da verz »Europe is falling apart« najbrž še nikoli ni zvenel tako sodobno in mogoče. Noctiferia so tu uporabili nekaj več klaviatur, ki glasbi zgolj dodajo nekaj širine kot da bi motile. Smrt za smrt je vsekakor ena tistih skladb, ki na vsakem koncertu poskrbijo za val navdušenja in spadajo v železni (pa čeprav spreminjajoč se) repertoar Laibach in kdo bi si mislil, da gre za skoraj 40 let staro pesem. Besedilo, ki bi ga lahko pripisali kakšnemu Kosovelu in izvedba, v kateri Gianni Poposki zgolj potrdi, kako fantastičen interpret je.  

In še zaključni – Das Spiel is Aus in Nova Akropola. Das Spiel ist Aus je ravno tako z albuma WAT in je bila takrat zaznamovana s produkcijsko taktirko Iztoka Turka, sodeloval je tudi Uroš Umek, zelo elektronska in za tisti čas drugačna. Noctiferia so ji – kot že vsem poprej, vtisnili svoj pečat. Uvodoma poklon izvirni različici, nato pa krene po svoje, se ne ozira in ne gleda nikamor – drvi in neustavljivo drvi … Nova akropola z druge, istoimenske plošče Laibacha, kjer so uveljavili svoj temačen industrialni zvok, je kot ustvarjenja za Noctiferio. Piko na i postavi gromoglasen saksofon Jorgena Munkebyja.

Škoda, da niso predelali še kaj s plošč NATO in Jesus Christ Superstar (God is God bi z Giannijem zagotovo zvenela nepozabno!), prepričan sem, da bi tudi starejše Brat moj in Krvava gruda – plodna zemlja zvenele odlično.

 Plošča, ki bi lahko bila polno in čistokrvna Noctiferia plošča. Zvočno udarna, skoraj pridigarsko podajanje besedil, ki marsikaj povejo tudi med vrsticami. Skladbam so ohranili tistega izvornega duha, a jim vdahnili novo življenje, novo zvočno podobo in z njimi odprli nov svet raziskovanja glasbenih razsežnosti. Prepričan sem, da bodo številne pritegnili k raziskovanju bogate in raznolike diskografije Laibach. Ne glede na vse, pa gre za enkraten in zelo poseben poklon delu kultne trboveljske zasedbe.

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

Rdeča kapica

Rdeča kapica

Kriminalni triler izpod peresa meni neznane slovenske avtorice mi je bil sprva izziv (čeprav Beletrina ne izdaja slabih knjig), potem totalno presenečenje in na koncu navdušenje. Rdeče kapico Irene Svetek tako ne postavljam le ob bok priznanima Golobu in Demšarju, ampak je avtorica oba težkokategornika v mojih očih krepko presegla.

Mnenja so seveda različna, kar sem kaj kmalu spoznal. Zabavno se mi zdi, da se zna izoblikovat tretji tabor – do sedaj smo imeli na eni strani tiste, ki so prisegali na Goloba in Birso ter na drugi strani tiste, ki so bili za Demšarja in Vrenka. In zdaj – kar je sploh prijetno presenečenje, ženska in za nameček z glavnim junakom, ki ni policist, ampak okrožni državni tožilec. In Rdeča kapica je menda le prva v seriji …

Mio Aurelli je glavni junak, državni okrožni tožilec z zanimivim družinskim ozadjem – sin romske matere in italijanskega očeta, ki je v prometni nesreči izgubil dve sestri, s tretjo pa se je nedolgo zatem za dolga desetletja sprl. Po tragični izgubi sina in ločitvi od žene Viole Matjašec, sicer uspešne arhitekte, se vse bolj vdaja alkoholu, razmerjem za eno noč in stari navadi – igram na srečo. Več kot očitno težaven primerek glavnega junaka, na katerega vsi grehi še kako vplivajo, a pogosto pokaže trenutke genialnosti in se na trenutke zdi veliko več kot »le« okrožni tožilec. Prepričan sem, da mu bodo številni grehi v nadaljevanju pogosto prekrižali pot …

No, sama zgodba se sprva zdi ne ravno klasičen, ampak okruten umor, ki namigne celo na to, da bi lahko imeli opravka s serijskim morilcem. V parku Kodeljevo sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene deklice, oblečen v rdeč plašček. V najditelju, Marjanu Hinksu, to sproži uničujoč val spominov, ampak – ali je on tudi morilec? Umorjena (in posiljena) deklica Maja Ogrin je imela v sebi precejšnjo količino kokaina in sledi sprva vodijo k zabavi, kjer je bila z najboljšo prijateljico Lano Kolarič. (Uspešnih) staršev ni bilo doma in seveda zanikata, da bi se na zabavi dogajalo karkoli nenavadnega ali spornega, saj svoji hčerki popolnoma zaupata in jo branita z vsemi mogočimi sredstvi. Njena učiteljica slovenščine jima želi predstaviti drugo plat, a (tako zelo tipično) starša nemudoma zagrozita z odvetnikom zaradi klevetanja. Potem je tu Ivo Bulić, partner Majine mame, ki je Majo odpeljal na zabavo in bi jo moral pripeljati domov … tudi on ima očitno svoje grehe, ki jih počasi spoznamo, eden od teh je tudi preprodaja droge.

Policija in tožilstvo sicer sumita, a se zdi, da gre za popoln umor. Skoraj. Tu je potem še nenavadna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se zaplete Aurelli in pri njej odkrije zanimivo knjigo Temen gozd: psihoanaliza in Rdeča kapica, kjer ga marsikaj spomni na umor in seveda tista pomembna stranska zgodba, ki jo prebiramo v obliki dnevniških zapisov vse od sredine sedemdesetih. Štiriletni Lale (Lazar) je v mali srbski vasici najprej priča, kako stric umori njegovo mamo, mu po dveh dneh zbeži in je nato posvojen ter odpeljan v Slovenijo. Življenje se začne sestavljati v neko normalno obliko, dokler mama ne zanosi in Lale dobi precej bolehno sestrico, okoli katere se začne vrteti družinsko življenje. Lale svoja pestra doživljanja zapisuje v dnevnik in ga odnese pravoslavnemu popu, ki mu je rešil življenje in koščki se počasi začnejo sestavljati. V maniri najboljših Nesbojevih del boste ob razpletu presenečeni, predvsem pa boste knjigo zelo težko odložili iz rok. Kdo v zgodbi je pravzaprav zver in kdo nedolžna, nič hudega sluteča žrtev?

Ob glavni zgodbi se odvija (in prepleta) precej stranskih zgodb, ki od bralca zahtevajo polno pozornost. In tudi, če se kakšna sprva zdi samo stranska in nepomembna, temu ni tako. Prav vsaka je pomembna in vsaka informacija je pravzaprav košček sestavljanke pri razreševanju umora. Avtorica se je v knjigi sicer spopadla s kar nekaj vse bolj problematičnimi in tudi občutljivimi tematikami (spolne zlorabe otrok, pretirana uporaba drog med mladimi in lahka dostopnost, delovanje in povezanost tožilstva in policije, vplivni starši, nezaupanje, skrivanje za lažnimi imeni in psevdonimi, res temne plati ljudi in še kaj), skozi katere spretno, a brez olepševanja krmari zgodbo.

Zakaj me je torej Rdeča kapica prepričala bolj kot knjige (prevečkrat) omenjenih avtorjev? Golob je predvidljiv in se preveč rad zateka v pretirano strokovno pojasnjevanje, kjer se bralec kaj hitro izgubi. Demšar je po drugi strani slogovno sicer povsem drugačen in je lik Vrenka lepo razdelal, a ker gre za tisti klasični Agatha Christie pristop razreševanja umorov, ki mi ravno tako ni pri srcu, me pač vedno znova pusti hladnega. (res pa je, da me Cerkev, ki je menda najboljša, še čaka). Pri Rdeči kapici vsakega junaka spoznamo ravno dovolj, da si lahko izoblikujemo mnenje in nas potem preseneča, seveda pa me zanima, kako se bodo razvijali v nadaljevanju, še posebej Aurelli, ki v marsičem sicer spomni na Nesbojevega Holeja. Zgodba se bere hitro, tok spretno razbijajo dnevniški zapisi in res težko je najti točko, kjer si človek reče, da bo odložil knjigo in šel spat. Ne gre! In to je zame tisto, kar sploh kriminalne romane, dela boljše od drugih.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021

Cajhn

Cajhn

Cajhn je znamenje, nekakšna prerokba. Cajhn je naslov romana Vasje Jagra, ki ga boste težko spustili iz rok. Glavni lik romana, Marijan Šket, je slovenski podjetnik, ki mu je uspelo iz nič zgraditi cel imperij, a je bilo breme pretežko. Njegovo življenjsko zgodbo spoznamo v literarnem in pogosto razmišljujočem prepisu intervjuja ene dolge, pijanske noči.

Toliko o romanu Cajhn na kratko. Vasja Jager je najbrž popoln avtor za roman s takšno vsebino, saj ga poznamo kot pronicljivega (raziskovalnega) novinarja, ki redno objavlja zelo zanimive intervjuje z zelo različnimi ljudmi, v katerih ga ni strah zastaviti tudi nekoliko bolj zoprnih vprašanj. Lik novinarja, za katerega bi težko rekli, da je spraševalec, ampak bolj poslušalec, mu ni preveč podoben. Petnajst let po smrt Marijana Šketa, ko je sam na nek način prost tihih dogovorov za mizo, se odloči obuditi še vedno odprto poglavje – biografijo Marijana Šketa. Slednji je novinarja povabil, naj pride k njemu na pogovor, da se spoznata in začutita, a mu skozi skoraj deset ur trajajoč pogovor oz. monolog zaupa svojo življenjsko zgodbo. Novinar slišano povezuje s prebranim in videnim ter se med predvajanjem posnetkov in zapisovanjem veliko sprašuje.

Ampak, kdo je pravzaprav Marijan Šket? Podjetnik vseh podjetnikov? Z receptom za uspeh? Zaslepljen in pogubljen? Bralci, ki so vsaj površno spremljali slovensko tranzicijo iz obetavne jugoslovanske državice v »novo Švico«, bodo v opisanih poslovnih modelih in prijemih zagotovo spoznali zelo različen nabor slovenskih podjetnikov in voditeljev. Gradbinci, bančniki, takšni in drugačni trgovci, mafija, politika, PID-ovski baroni, preprodajalci orožja, prostitucija, pretkani podjetniki, davčne oaze, medijski tajkuni, zadruge, holdingi in še bi lahko našteval. Vsi in vse to je združeno v Marijanu Šketu in njegovi življenjski zgodbi. Skoraj polpismenem kmetu iz Kozjanskega, ki je sicer z veliko garanja in odrekanja ter pogosto s preprosto kmečko pametjo prišel do položaja, ko je vplival na dogajanje v državi. Seveda je trpela družina – žena in otroka, starša ter oba brata. Stkal je nekaj tesnih prijateljskih vezi, pa nekajkrat ugotovil tudi, da je na prsih gojil kačo.

Šket je predstavljen kot negativen lik, saj so njegovi prijemi in prakse pogosto moralno (da o pravnem sploh ne govorimo) sporne, pa se vseeno ne zgodi malokrat, da njegovim besedam prikimamo. Kmečka logika in pamet imata svojo težo. Ne čudi, da ko se ozremo na teh trideset let slovenske zgodovine, da nam postane jasno, da so mnogi prav na tak način resnično uspeli, obogateli in zasloveli. Pa tudi propadli. Tudi Šketov imperij je v času snemanja pogovora pred propadom, glavni akter pa pred velikim zaslišanjem in nato … umre. Kako in zakaj, ne izvemo. Cajhn? Mogoče. Skozi pripoved razkrije marsikaj, kar je bilo javnosti zamolčano – od nesrečnega otroštva, odraščanja in seveda tudi številnih osebnih bitk, ki jih je bojeval skozi leta. Bojeval in v večini primerov zmagoval, ker je preprosto lahko. A marsičesa tudi s skoraj bajnim bogastvom ni mogoče kupiti – ljubezni, sreče, zdravja. Tudi to je v mnogih črnih trenutkih spoznal Marijan Šket.

In kakorkoli neverjetno se vse skupaj bere, se obenem zdi, da beremo presek z najboljšimi (ali najslabšimi?) primeri vsega, kar se je v Sloveniji dogajalo in zgodilo v minulih desetletjih. Prebrano mnogim zagotovo ne bo všeč, saj se bodo v zapisanem našli, prepoznali in zagotovo jih bodo prepoznali tudi mnogi drugi. Pa seveda je treba napisati, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna in da tudi tiste resnične osebe, ki so jasno napisane z imenom in priimkom, v sami zgodbi zaradi časovne in prostorske umestitve dogajanja v tem fiktivnem romanu. Tako kot sta se Šket in zapisovalec biografije dogovorila, da bodo pred objavo vse pregledali odvetniki, da ne bo kaj narobe in bo kdorkoli v težavah, ima seveda tudi Jager dovolj izkušenj, da ve, kako in kaj pisati. No, a ker Šket in odvetniki tega niso pogledali, lahko rečemo, da beremo neavtorizirano in neuradno biografijo slovenske tranzicije, z dobrim in veliko slabega.

Nemogočega in neverjetnega, a žal resničnega.      

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021

Watchmen

Watchmen

Watchmen je ena najbolj dodelanih in najzahtevnejših stripovskih serij, kar sem jih prebral. Po eni strani sporoča, kako lahko vsak še tako običajen državljan postane superjunak, po drugi strani postavi kar nekaj izhodišč »kaj pa če«, človek pa ves čas sporoča, ali ne gre pravzaprav za karikaturo ne le človeške obsedenosti s superjunaki in višjimi silami, ampak kar superjunakov kot takšnih.

Watchmen je ameriški produkt, ki ga je ustvaril britanski trio – Alan Moore (piše), Dave Gibbons (riše) in John Higgins (on barva). 12 poglavij, vsak še s svojim dodatkom, ki dajo bralcu občutek, da bere biografijo oz. nekakšen dokumentaren strip. Preplet sedanjosti (dogajanje je postavljeno v sredo osemdesetih) in preteklosti (pravzaprav od druge svetovne vojne dalje), osebnih in junaških zgodb, vzporedne zgodbe v stripu, ki ga bere en od stranskih linkov, s kar precej futurizma, ki je bil za tisto obdobje ravno tako značilen in pa na trenutke tako zahtevno in strokovno angleščino, da človek potrebuje slovar.

Avtorji so ubrali nekoliko drugačen pristop, kot smo ga vajeni. Superjunaki so pravzaprav povsem običajni državljani, brez posebnih moči ali znanj (obstajajo izjeme, seveda), a jim je uspelo recimo da s prirojenim znanjem in veščinami uspelo marsikaj – oni so bili zaslužni za »hiter« konec 2. svetovne vojne, po njihovi zaslugi so ZDA zmagale v vietnamski vojni in ker se afera Watergate ni nikoli zgodila, je Richard Nixon takorekoč dosmrtni predsednik. Ampak ker je po obdobju, ko so superjunaki blesteli in skrbeli za red in mir (kot tega niso počeli drugi), prišlo do njihovega zatona, s tem pa so ZDA vstopile v mračno obdobje, napoved tretje (atomske) svetovne vojne s Sovjetsko zvezo – pozabite na Kubo in Prašičji zaliv, tu je seveda Afganistan. In zdi se, da bi John Rambo lahko bil eden od superjunakov …

Edini tisti klasični superjunak s supermočjo je Dr. Manhattan, ki je pravzaprav produkt neuspelega poizkusa oz. nesrečnega slučaja in dolgo časa se zdi, da je on pravzaprav tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega si Sovjeti ne drznejo začeti vojne. Ampak potem on izgine, pa ni edini.

Newyorška policija najde truplo Edwarda Blakea, a se hitro znajdejo v slepi ulici. Zato pa se eden od pozabljenih superjunakov Rorschach (seveda ima vezo s prepoznavnimi testi) odloči raziskati umor, saj sluti, da je zadaj nekaj več. Izkaže se, da je bil Edward Blake resnična identiteta njihovega superjunaškega kolega Comediana in po mnogih letih se druščina znova sreča na pogrebu. In od tu naprej gre le še navzdol … dr. Manhattan po neresničnih obtožbah odide na Mars, genialni Veidt in danes uspešni poslovnež (s superimenom Ozymandias, kar je drugo ime za egipčanskega faraona Ramzesa II.) komaj preživi poskus atentata, pa tudi Rorschach se znajde v zanki, ko ga obtožijo umora nekdanjega zločinca Molocha. Več kot očitno, da bodo morali tudi ostali superjunaki (Nite Owl in Laurie Juspeczyk oz. Silk Spectre, za oba bi lahko rekli, da sta druga generacija superjunakov) znova obleči kostume, iti v akcijo, kar pa pomeni kopico nevarnosti in zvrhan koš razkritih (tudi temačnih) skrivnosti.

Različni namigi, sploh prebiranje stripa The Tales of Black Freighter, kup zanimivih zgodovinskih dejstev, pa potem razkritja in odkritja ter presenetljivi in šokantni preobrati. Košček Antarktike kot rajski tropski otok, popolno in docela nepredvideno uničenje New Yorka kot napoved nečesa večjega in hujšega in dejstvo, da ni nikoli konec. In tudi konec stripa da vedeti, da je konec te lahko zgolj začetek naslednje zgodbe.

Načrtno ne želim v podrobnosti, saj že vsak košček lahko uniči bralski užitek in napetost, kot vam jo bo težko ponudil katerikoli drugi strip oz. stripovska serija. Morda komu ne bo všeč, da sem glavne junake poimenoval superjunaki, pa čeprav so tudi sami tako označeni v stripu. Zanimivo pa je, da je izraz »watchmen« postal stalnica za neke splošne čuvaje, ki skrbijo, da se stvari odvijajo, kot bi si ljudje želeli. A seveda je to vse prej kot preprosto in če povežem to zgodbo in V for Vendetta (ki jo je ravno tako pisal Moore), lahko najdemo kar nekaj vzporednic – resnična moč je v skupnosti, njihovi povezanosti, ampak vsi potrebujemo nekoga, ki nas bo predramil, povezal in vodil. Watchmen tega niso imeli in zato so končali, kot so. Čeprav ni nikoli konec.

Rating: 5 out of 5.

DC Comics, 2014

Birds of Prey: Harley Quinn

Birds of Prey: Harley Quinn

Stripovsko junakinjo Harley Quinn oz. Harleen Quinzel sem že predstavil v fantastični upodobitvi Hrvata Stjepana Šejića, ki se je osredotočil predvsem na njeno preobrazbo iz perspektivne doktorice in raziskovalke v okrutno zločinko in morilko. No, tokrat o Harley Quinn malo drugače …

Šejić je vsekakor ustvaril osupljivo različico priljubljene antijunakinje, med stripovskimi zanesenjaki pa je na vrhu priljubljenosti različica, ki jo ustvarjajo Amanda Cooner in Jimmy Palmiotti kot pisca in Chad Hardin kot risar (pri nekaterih je bil v tej vlogi Stephane Roux). Harley vsekakor ni tako dodelana kot npr. pri Šujiću in se sploh izgubi v prizorih od daleč, pa tudi sicer se zdi, da njena podoba močno niha skozi zgodbe.

V teh zbirki je zgodb devet in sicer: Secret Origins, Hot in the City, Helter Shelter, Love stinks!, Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians, Better Nuthead than Red, Nocturnal Omission in Crappily Ever After.

Secret Origins nas popelje v otroštvo in mladost Harleen Quinzel, pa seveda v Arkham Asylum, kjer spozna (in se zaljubi) v Jokerja, ta pa jo spremeni v popolnoma drugo osebo, Harley Quinn.  Sledi Hot in the City, kjer Harley z vsem svojim imetjem odide v New York in kmalu spozna, da je nanjo razpisana tiralica z bogato nagrado in seveda hitro postane tarča takorekoč vseh morilcev v ameriškem velemestu, znanem po umorih. Zanjo skoraj ni boljšega mesta. Najde tudi popolno bivališče in prvega prijatelja, Big Tonyja. Ne, Beatlov v Helter Shelter ni, pride pa iz Gothama v New York njena bivša pacientka in prijateljica, Poison Ivy in lepotici se začneta proti številnim poskusom atentatov boriti skupaj.

Ne tej točki je vsekakor treba izpostaviti odnos med Harley Quinn in Poison Ivy, ki je vse prej kot prijateljski, s kar nekaj odkritimi ljubezenskimi  dejanji, avtorjem pa je treba priznati, da so obe junakinji naredili hudo privlačni in zapeljivi. Da, kljub temu, da je v uporabi vse mogoče orožje, da se trgajo udi, parajo trebuhi in lomijo hrbtenice.    

No, pomanjkanje ljubezen pri Harley najbolj izrazito pride na plano v naslednji zgodbi, Love stinks!, kjer zaužije nekaj jagod Poison Ivy in postane nezaustavljivo privlačna za takorekoč vse v svoji okolici. Kar pravzaprav pomeni le še več popolnoma norih in zblaznelih moških, ki si je želijo. Morda, ampak res samo morda tudi najbolj nasilna zgodba, kjer pa je nasilje odlično blaženo z vse bolj dodelanim smislom za (h)umor, kjer pa že lahko vlečemo tudi vzporednice med Harley in Jokerjem.    

Sledijo povezani deli in sicer Very Old Spice, The Hunt for Red Octogenarians in Better Nuthead than Red, kjer Harley dela v domu starejših občanov in se sooča s krivicami, ki jih (nespametno) rešuje, dokler ne pozna Syja Borgmana, skoraj povsem bioničnega starca, ki želi dokončno uničiti nekdaj močno vohunsko celico predvsem ruskih oz. vzhodnoevropskih tajnih agentov. In tako kreneta na pot – Harley Quinn in Syborg.  Njuni nasprotniki so sicer žilavi, a v večini primerov skoraj onemogli starci, ki so odvisni celo od aparatov, zato z eliminacijo nimata posebnih težav. No, morda imata nekaj več dela, ko se z večjo skupino srečata v živalskem vrtu, tisti glavni negativec, veleum in mojster prevar ter razlog, zakaj ga želi Syborg mrtvega, pa vas bo nasmejal. Nimata čudaškega smisla za humor le Joker in Harley Quinn, ampak več kot očitno tudi ustvarjalci njunih zgodb.

V predzadnjem delu, Nocturnal Omission, se morata Harley Quinn in Poison Ivy še enkrat več spoprijeti z zahtevnim izzivom, kdo je oseba, ki je na Harleyjino glavo razpisala tako bogato nagrado, jo poiskati in se je znebiti. Boste presenečeni? Seveda, boste. Navdušeni nad razpletom? Še bolj.  Sledi še zadnji del, ki malce štrli, saj gre za zgodbo iz druge serije, pa vseeno – v Crappily Ever After se Harley odpravi na Bahame, na zaslužen oddih. A seveda ne gre vse – oziroma skoraj nič, po načrtih, letalo strmoglavi in Harley se prebudi neznano kje. Za nameček je še enkrat umrl tudi Bernie, njen zvesti bober, ki jo je spominjal na njeno prvo ljubezen, čudaškega (bi bil lahko drugačen?) Bernieja. No, Harley kmalu naleti na skupino mišičastih mož (in žena), ki v njej vidijo boginjo in jo po gostiji in plemenskem obredu odpeljejo k bogu-kralju, ki se imenuje … Tha’Jo-Kaa. Vse jasno? Seveda je. Njuna eksplozivna kombinacija, želeno darovanje bogovom Mukake in vulkan … no, lahko si predstavljate. Zanimiv zaključek (Aquaman?) in kot je v takšnih izdajah običajno, nekaj odličnih neuporabljenih ilustracij.

Harley Quinn za začetnike, za ljubitelje odličnih antijunakov, nenavadnega smisla za humor in ki ob stripovskem nasilju ne rabijo ravno mižat. Sicer, za spoznavanje te res kompleksne junakinje še vedno priporočam Harleen in potem nadaljevanje s to zbirko …

Rating: 4 out of 5.

DC Comics, 2019

V for Vendetta

V for Vendetta

Še ena legendarna zgodba, kultni junak in v zadnjem obdobju simbol uporništva, odporništva proti vsemu ustaljenemu, novodobni Che Guevara. Ampak V je bil pred to ikonizacijo in uspešno filmsko upodobitvijo stripovski lik …

Alan Moore in David Lloyd veljata za enega najboljših ustvarjalnih duetov v svetu stripov. Moorea sem že predstavil kot avtorja (on je namreč tisti, ki piše) odličnega Batmana The Killing Joke, ustvaril je tudi serijo Watchmen, risar David Lloyd pa ima za pasom ravno tako nekaj odmevnih izdaj (npr. Doctor Who, Wasteland, Hellblazer), tisto najbolj presenetljivo pri V for Vendetta pa je zagotovo čas, v katerem je nastal in sama vsebina oz. zgodba. Sam sem prebiral izdajo, ki je izšla ob trideseti obletnici in v kateri je seveda vseh deset zgodb in če boste imeli priložnost, vam predlagam, da si najprej preberete ozadje nastajanja stripa in same zgodbe.

Strip je namreč začel izhajati leta 1982 (!!!), zgodba pa se odvija leta 1997, v Veliki Britaniji, v času po 3. svetovni (atomski) vojni. Na oblasti so fašisti pod imenom Norsefire, ki so državo temeljito očistili – tako ameriškega orožja kot tudi vseh tujcev, priseljencev in drugačnih. Skratka, fašizem, kot ga poznamo iz Italije in ki je razcvet doživel v času druge svetovne vojne. Imajo vrhovnega vodjo, imajo Ušesa, Usta, Nos in Oči, vsi skupaj tvorijo Glavo in tu so še učinkoviti Prsti, ki se pogosto sklenejo v pest, ki udari močno in brez vprašanj. Nadzor, malodane policijska ura, ikonografija, strogo nadzorovani mediji ter za nameček celo koncentracijsko taborišče, blizu Larkhilla, kjer so izvajali (tudi) »mengelejevske« eksperimente, sicer pa skrbeli za prevzgojo drugačnih.

Vsa ta stroga ureditev, militarizem, izrazito moško urejena družba me je spomnila na Deklino zgodbo Margaret Atwood, ki jo je avtorica ustvarila le nekaj let kasneje. Prva polovica osemdesetih in čudno ozračje tako v Veliki Britaniji kot svetu na splošno so očitno navdihovali za tisti čas neobičajna videnja prihodnosti, ki pa se še danes zdijo nadvse aktualna.     

In glede na čas, v katerem smo in glede na dogajanje, ne preseneča, da je V-jeva maska postala zaščitni znak anarhistov (in pogosto levičarjev), za svojo jo je vzela tudi skupina Anonymus. In kdo je V? Nihče ne ve, le da se rodil iz ognja taborišča Larkhill, kjer so na njem izvajali različne eksperimente in da je na poti maščevanja proti svojim mučiteljem. S prepoznavno masko z večnim nasmehom in pod plaščem, pod katerim se ne skrivata kri in meso, ampak ideja, z ostrimi noži in kot britev ostrimi misli. Mučitelji? Lewis Prothero, danes prvi in edini pravi glas, tedaj pa glavni komandant taborišča, ki je obseden s svojo zbirko lutk. Pa škof Anthony Lilliman, še en v vrsti pedofilskih duhovnikov, nekoč in sedaj. In dr. Delia Surridge, ki je bila glavna raziskovalka v taborišču in ki se je zavedala, da bo dan pokore nekoč prišel, saj je bila prav ona priča, da je ujetnik iz sobe V preživel eksplozijo in požar. A tisto najhujše, kar je V-ja pravzaprav pognalo na pot – to, da so zlorabili in ubili ljubezen njegovega življenja – Pravico. Pesem … And justice for all Metallice bi bila imenitna glasbena podlaga. Ob citiranjih Shakespeara, Svetega pisma in številnih filozofskih misli pa si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Laibach in njihove številne prerokbe o razpadu sveta …

Eric Finch je tisti detektiv, ki želi terorističnim dejanjem (tudi ta oznaka nam je še kako domača, kajne?) V-ja priti do dna in zanka se res vse bolj zateguje, a tu pomembno vlogo odigra V-jevo predvidevanje in skrbno načrtovanje ter seveda Evey Hammond, ki jo uvodoma reši pred gotovo smrtjo, nato z njo spretno manipulira in jo osvobodi okov tistega, kar si sama predstavlja kot srečo in svobodo.   

Presenetil me je del, ki nosi naslov The Land of Do-As-You-Please in kjer V vmes pojasni, da je država trenutno v stanju Land of Take-What-You-Want in razloži, da temu kaotičnemu stanju ni mogoče reči anarhija. Anarhija je brez voditeljev, ne glede na tolmačenja pa v je njej red. Red in pravila. In V je pač odločen, da ta svet uniči in da bodo skupaj zgradili novega, vse pa je seveda v rokah ljudstva, ki ni znalo reči ne, ki je dovolilo, da jim vzamejo vse in jih vklenejo v okove ter nadzirajo na čisto vsakem koraku in določajo potek njihovih življenj. Dovolj je! Pravzaprav je potreben nekdo, ki zaneti iskro in ogenj, ki bo dovolj močan in viden, da bo pritegnil še druge, ki imajo dovolj fašističnega hlada in brezobzirnosti vladajoče peščice, ki (odlično) skrbi zgolj zase. Tako kot pri vsakem takem delu (naj bo to Deklina zgodba ali pa seveda Orwellov 1984) bi lahko zapisali, da je vsaka podobnost z resničnim in trenutnim zgolj naključna.

Priznam, da je strip na trenutke težko brati, saj je zgodb, ki se prepletajo in dopolnjujejo res veliko. Glavni junaki se spominjajo in spreminjajo, avtor je določene dialoge pisal v narečju in jih je že brati težko, razumeti pa še težje in seveda so tu včasih kar zapleteni citati, s katerimi streže V. Njegovo bivališče The Shadow Gallery je žila oz. bi lahko rekli kar nekakšen portal, preko katerega dostopa in nadzira dogajanje v mestu, ne škodi poznavanje Londona, vse skupaj pa je še kako povezano z Guyem Fawkesom in 5. novembrom 1605, kar pa terja še nekaj poznavanja britanske zgodovine. Celotna zgodba in sama ideja je seveda fantastična in le želim si lahko, da bi imeli tako delo prevedeno tudi v slovenščino, vsekakor pa sledi ogled filma (Natalie Portman kot Evey zagotovo blesti).  

Rating: 4 out of 5.

DC Comics, 2018