(brez naslova)

Pustinje

Obstajajo knjige, ki te navdušijo in takšne, ki te pustijo hladnega. V roke ti pridejo knjige, ki te pustijo ravnodušnega ali pa nimaš pojma, kaj naj si o njih misliš. Kaj si prebral, izluščil, si o knjigi še dolgo razmišljal in kaj sploh? Pustinje je ena takšnih knjig.

Pustinje Geralda Murnana so me bolj kot marsikatera druga knjiga zadnje čase (in ni jih bilo malo) prisilila k razmišljanju. O tem, kaj naj o knjigi zapišem. Kaj si o knjigi mislim. Ali mi je bila knjiga všeč? Pravzaprav ne. Ali ima knjiga vsaj neko zanimivo zgodbo? Ja in ne. Ali ima knjiga karkoli tistega, da lahko rečeš, da jo je vredno prebrat? Hm, recimo, da ja. Ljubitelji neskončnih filozofskih razpredanj boste v njej uživali. Tisti, ki si želi prebrati zanimiv potopis o Avstraliji ali roman o nenavadnem življenju v avstralski puščavi, pa ne.

Pripovedovalec zgodbe, mlad filmar (za katerega se sicer zdi, da v življenju ni še nič naredil oz. posnel) z obljudene avstralske obale pride v notranjost Avstralije, v žgočo in neskončno puščavo, ki ponuja imenitno kuliso za marsikaj. Pustinje se izkažejo za marsikaj, predvsem za razmišljujočega človeka. Izhodišče za neskončne debate, prepire, merjenje moči, dokazovanje in izkoriščanje položaja in še bi lahko našteval. Vsekakor tudi kot kulisa za izreden film o Pustinjah (fiktivna dežela, ki pod imenom seveda ne obstaja in jo lahko v Avstraliji lahko umestimo skoraj kamorkoli), ki ga z opazovanjem in poslušanjem snuje mladi filmar. Ampak od njega nikoli ne pride. Ostanejo nam zapiski, ti zapiski o marsičem, kar je videl, doživel, spoznal.

Kratka, pa je treba priznati, da kar težko berljiva knjiga, je razdeljena na tri dele oziroma sklope. V prvem sklopu pripovedovalec Pustinje predstavi skozi zgodovinsko in simbolično prizmo, kjer spoznamo različna videnja, ideja, doživetje in razlage, kaj Pustinje so, komu pripadajo in zakaj so pomembne. Vsekakor je treba priznati, da vse to deljenje na nas in vas spominja tudi na kakšen drug del sveta, nepomembni prepiri, med vrsticami pa sem nemalokrat zaznal tudi kritiko oblasti, kako so delale in še delajo z Aboridžini.

Sledi sklop o dojemanju časa v Pustinjah, ki teče povsem drugače kot drugje, sledi pa še malce nepričakovano del o fotografiji. Kako zanesljiva je, kako jo dojemamo, kaj v resnici kaže in kaj vse izkrivi. Vsekakor lahko spet pridemo do Aboridžinov (ali drugih staroselskih plemen kjerkoli na svetu), ki jim fotografije kradejo duše oziroma do izhodišča da je fotografija lahko imenitno promocijsko (in spominsko) orodje, ki pa nam svet kaže skozi oko (lečo) fotografa. Pripovedovalec, ki si je našel bogatega mecena in za katerega se sprva zdi, da se je malo zagledal v mecenovo hči, nato pa spogledoval kar z njegovo ženo, pravzaprav pod pretvezo priprave filma živi lagodno življenje. Morda kritika odnosa mnogih umetnikov? Morda. Opazuje, piše, razmišlja, bolj malo govori in predvsem gleda ter še malo razmišlja.

Knjiga, ki vam bo dala misliti. Knjiga, zaradi katere boste na stvari gledali drugače. Knjiga, ki vam zna pobrati kar nekaj časa. Dolgi in zapleteni stavki, ki jih boste morali prebrati večkrat. Razpravljanje o vsem in ničemer. Vsekakor bolj filozofsko kot romaneskno delo. Stvar okusa, ampak jaz lahko priznam, da je to vsekakor ena tistih knjig, ki sem jo prebral prvič in (najbrž) zadnjič.

Litera, 2020

10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Knjiga, za katero se sprva zdi, da gre za kriminalko. Umorjena prostitutka, najdena med smetnjaki na eni od istanbulskih uličic. Kdo je to storil in zakaj? Kaj kmalu ugotoviš, da to sploh ni pomembno, saj je bralcu dana izjemna priložnost – stopiti v um umorjene. Za 10 minut in 38 sekund.

Elif Shafak ni neznano ime, tudi v slovenščini sta bila njena romana Tri Evine hčere in Štirideset pravil ljubezni odlično sprejeta. No, 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu ji je prinesel nominacijo za bookerjevo nagrado leta 2019 in čeprav nisem eden tistih, ki bi kvaliteto knjig sodil po nominacijah ali nagradah … tule gre za mojstrovino.

Znanstveno je dokazano, da so človeški možgani še nekaj minut po človekovi smrt aktivni, nihče pa ne ve točno, kaj se takrat pravzaprav dogaja v človekovem umu. Avtorica se je odločila in zgodbo zasnovala iz tega izhodišča – um umorjene prostitutke Leile je aktiven še 10 minut in 38 sekund po smrti in v tem času nas popelje v čustven vrtinec spomin in doživljanja. Vse od nenavadnega rojstva in očetovih napovedi ter imamovih prerokb, do težkega otroštva, ki je bilo zaznamovano s spolno zlorabo, nerazumevanjem družine in okolice, do bega v Istanbul in življenja na robu, ko je njeno življenje v bordelu le za kratek čas prekinila enkratna ljubezen. A tako hitro in nenadno, kot je prišla, je tudi odšla. Leila pa se je znašla nazaj na ulici oz. v uradni javni hiši in tam ostala do bridkega in nepričakovanega konca.

Spoznamo peterico njenih prijateljev – enako nenavadnih in za družbo pogosto nezaželenih kot ona sama. Sinana Sabotažo, Nalan Nostalgijo, Humeyro Hollywood, Zajteb122 in Jameelah. Prijatelje vse do konca in še naprej. Ljudi, ki dokazujejo, da niso pomembni položaj v družbi, barva polti, veroizpoved, spolna usmerjenost, poklic ali karkoli, ampak to, kakšen človek si. Dober ali slab? To je roman o Istanbulu, stiku Evrope in Azije, sladke vode in morja, tradicionalnega in modernega, tudi krščanstva in islama. Družbeni in zgodovinski pregled, z vzponi in padci, upanjem na letošnji jutri, ki se z le nekaj streli spremeni v najhujšo nočno moro. Čisto običajen večer prostitutke, ki bi se moral končati z lahko zasluženim denarjem, a se konča v smetnjakih. Konča se življenje. Pa se res?

Prijatelji pač ne bodo dovolili, da bo Leila ostala na Pokopališču pozabljenih, kot ne bi nikdar obstajala. Kot je prenehala obstajati za lastno družino, kot jo bodo pozabile številne stranke in kot bo za policiste ter zaposlene v mrtvašnici le še ena številka. Številka, ki jo nerodno nakracaš in jo že prvi dež spere. Prijatelji so tisti, ki ji bodo pomagali, da bo znova in končno svobodna. Prijateljstvo in ljubezen pogosto hodita z roko v roki – in če je bil Sinan prepozen ali preveč boječ, da bi prijateljici to kadarkoli priznal, D/Ali pač ni bil tak. In prav zaradi njega je imela Leila, ki bi lahko bila »le še ena prostitutka«, priložnost spoznati, kaj je to prava, iskrena in resnična, brezpogojna ljubezen. Dobivaš in vračaš.

Srečen konec, saj je konec pravzaprav nov začetek. Rojstvo. Ena tistih knjig, ki ji bo vsak bral, razumel in jo razlagal po svoje. Mislim pa, da ji bo le redkokdo lahko očital, da je povprečna ali celo slaba. Ogledalo Istanbula in družbe, razklanosti in razslojenosti sveta. Pogled skozi iskrene oči tistih, ki so praviloma potisnjeni na rob, pa v sebi nosijo največje bogastvo.

Sanje, 2020

Pasji mož z dvema novima stripoma

Stripovska serija Pasji mož, ki navdušuje mlade bralce po vsem svetu, se bliža koncu. V slovenščini smo v zadnjem obdobju, seveda v mojstrskem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame, dobili še sedmi in osmi del – H komu se kotali? in 22 kaveljcev.

Dav Pilkey je tudi naše bralce navdušil s Kapitanom Gatnikom in jih nato okužil še s Pasjim možem. O nenavadnem policistu, ki je mešanica psa in človeka, njegovih številnih prijateljih in nasprotnikih, sem že pisal. Starši, če niste povsem prepričani, zakaj so ti stripi tako priljubljeni med otroci, si vzemite čas in enega preberite povsem neobremenjeno – nenavadni, a zelo zabavni liki, nepredvidljivi zapleti, humorni dialogi in največkrat srečni konci. K vsemu temu dodajte še kakšno pristno modrost ali pa nauk, ki je lepo vtkan v vsebino. Zmagovalno!

H komu se kotali? (naslov opomni na mojstrovino Komu zvoni) vpelje nekaj novih likov (Bolhe, na čelu katerih je Pujso, ob strani pa ima krokodila Pamža in gorilo Zmeneta; pojavi se in izgine pretkani Petrčkov oče) in obudi enega starega – dr. Izmečka, ki se želi maščevati Pasjemu možu. Slednji ima težave s pozornostjo, ki se spremeni v strah, kar se odloči izkoristiti dr. Izmeček in ravbarske rakovice spremeni v kradljive žogice. In potem se zakotali … zakotalijo se kradljive žogice, ki kradejo vse od diamantov in denarja do lizik in bombonov in seveda se zakotali tudi zgodba. Dinamična stripovska akcija, v katero posežeta Kapitan Kolaček, zelo tečnolačna Podganosenica, Brdavsorobot 2000 in za nameček še supervešča. Biti pošten, biti dober, imeti prijatelje in družino, pa lahko dosežeš vse!

22 kaveljcev (referenca na Kavelj-22) obudi nekaj likov, glavna negativka je tokrat Vila Razsojenica, godrnjava starka s TV-zaslonov, ki si s pomočjo možganskih kroglic podredi 22 psihokinetičnih paglavcev in mega-negativca – Drevka Vejevška, godzillasto drevo, ki uničuje vse pred seboj. Pasji mož in mucek Mali Petrček kreneta v boj, ki je zaznamovan z izdajstvi (Petrčkov oče), presenetljivimi pomočniki (riba Čofka, paglavka Milena, Kapitan Kolaček) in kjer se celo v Petrčku tu pa tam predrami moralni kompas.

Kaj nas čaka? Avtor spretno prepleta zgodbe in junake in v zadnjih dveh delih – Grime and Punishment ter Mothering Heights (v izvirniku je izšla konec marca letos) lahko pričakujemo epska razkritja, nore slikogibe in nemalo presenečenj. Sodeč po namigih pa ne bi bil presenečen, če ne bomo spoznali tudi kakšnega novega (super)junaka in s tem napoved nove serije.

H komu se kotali?

22 kaveljcev

Mladinska knjiga, 2020

Moj mačkon Jugoslavija

Pajtim Statovci je finski pisatelj z albanskimi koreninami. In čeprav sem med prebiranjem njegovega prvenca velikokrat pomislil, da gre za avtobiografsko pripoved, temu ni tako. Statovci takorekoč celo življenje živi na Finskem, a mu je sodeč po prebranem, več kot jasno, kako težko je bilo življenje na Kosovem in kako se družba dandanes obnaša do tujcev.

Kaj sploh pomeni biti tujec? Najbrž ni hujšega, da si obravnavan kot tujec v državi, v kateri odraščaš, hodiš v šolo, govoriš tamkajšnji jezik in si del skupnosti. Pa čeprav nikoli nisi čisto zares del te skupnosti. Za nameček te tudi tista druga država, iz katere so recimo prišli (pobegnili) tvoji starši, ravno tako obravnava kot tujca, ker si si se navzel nekih drugih navad in kulture. Zlatan Ibrahimović lahko sicer trdi, da je on šel iz Malmoja, Malmo pa nikoli iz njega, a je bolj jasno, da iz njega ne more njegova balkanska nrav. Tudi sam se po 15 letih življenja v Ljubljani (kjer sem si ustvaril dom in družino, tu imam službo) še vedno počutim kot »tujec«, pa sem prišel v prestolnico iz 25 kilometrov oddaljenega Kamnika. Sosedje in sošolci iz mojega rojstnega mesta me imajo za Ljubljančana, »žabarja« … vsi smo del te zgodbe »biti / počutiti se kot tujec«.

Med branjem romana Moj mačkon Jugoslavija sem bil zmeden. Več kot enkrat. Veliko sem razmišljal. Knjiga ima dva pripovedovalca – Emino, ki opisuje svoje življenje od leta 1980, ko se je zagledala in zelo na hitro poročila (prav na dan Titove smrti) v navidez sanjskega moškega. Stereotipnega, kot se izkaže kasneje. Takšnega, ki mu je malo mar za družino in dom, saj je jasno, da mora za oboje vestno skrbeti žena, ki njemu bolj ali manj služi za predmet potešitve spolnih potreb ter občasno za klofuto ali dve. Otroci ne spremenijo veliko, se pa zato toliko več spremeni s prihodom Miloševića na oblast, srbskimi težnjami in razpadom oz. razkrojem države. Na začetku devetdesetih jim tako ostane le še beg. In ker ZDA in Avstralija zahtevata preveč birokracije, se odpravijo na Finsko. Prek Bolgarije, a tudi ob prihodu v obljubljeno deželo, se hitro prepričajo, da jim ne bo z rožicami postlano. Leto dni v sprejemnem centru za begunce, kjer so nagneteni z mnogimi drugimi družinami iz Evrope, Afrike in Bližnjega Vzhoda, obup njenega moža Bajrama, ki univerzitetni izobrazbi navkljub ustrezne službe ne dobi. Tujci. Tujci, ki jih okolica sprejema, dokler v njihovi rodni deželi vladata vojna in teror, potem pa tudi oni postanejo nebodigatreba, ki naj se čim prej vrnejo domov. In kaj je dom, kje je sploh njihov dom?

Drugi pripovedovalec je Eminin sin Bekim, ki ga najprej spoznamo kot zdaj že odraslega homoseksualca. Za hišnega ljubljenčka si omisli udava, pa čeprav ga je bilo kot otroka strašno strah kač in nato še mačkona. Tudi mačk nima posebej rad oz. jih je v otroštvu zapisal na seznam živali, ki ga strašijo in se jih boji. Mačkon, ki je prispodoba za posesivnega ljubimca, ki živi na njegov račun in kasneje dejanskega ljubljenčka, povsod vmes pa simbol. Nepredvidljivosti, spremenljivosti, želje po bližini, ljubkovanju, navezanosti in posesivnosti. Malega Bekima so dolgo časa tlačile strašne nočne more s kačami v glavnih vlogah, ki jim zlepa niso prišlo do dna – ni pomagala niti terapevtka niti eksorcistične metode imama, ki sicer ostanejo nedorečene. Celo čudovit ljubimec Sami, ki ga spozna v zaključku, kmalu postane breme, nočna mora. Enkrat mačkon napade Bekima in reši ga udav, drugič udav napade Bekima in rešiti se mora sam. Vmes se nenavadno vplete še pripoved o Bekimovem obisku domačega kraja, kjer najprej reši potepuško mačko in se potem skupaj soočita z nevarnim modrasom. In to prav na skali, s katere je njegova mama tako rada opazovala okolico in pred desetletji prvič opazila tudi bodočega moča, očeta njenih otrok … svojega mačkona in udava v eni osebi.

Kdo je kdo oziroma kaj? Večino časa človek, enkrat z značajem mačkona, drugič udava. Na kateri točki je Bekim postal podoben svoji mami, da je skoraj brezpogojno ljubil, skrbel za dom, kuhal, pral in čistil, se odrekel vsemu, celo samemu sebi in svojim prepričanjem? In kdaj je Emina ugotovila, da se mora sprijazniti tako z odhodom otrok kot moža, odtujenostjo od lastne države? Kdaj sta oba postala tujca vsem, še sama sebi?

Knjiga, ki imenitno in pristno opisuje številne albanske in kosovarske običaje ter razlike med njimi in potem sodobnimi, evropskimi, finskimi … že ta sprejetost mačk, ki so recimo v Albaniji obravnavane kot potepuške in jih pač nihče ne bi imel za ljubljenčke kot recimo na Finskem. Jesti hrano s priborom ali rokami, osebna higiena, skrb za otroke in dom, razmerja … Eno je edino – tujci niso nikjer posebej zaželeni ali priljubljeni. Ali kot Bajram svetuje sinu – nikomur ne povej svojega pravega imena, od kod prihajaš in kdo so tvoji starši, bratje in sestre. Samo tako te bodo sprejeli. Morda bi lahko rekli tudi, da lahko postaneš mačkon in se nekje prijetno rediš na tuj račun, lahko pa si tudi vedno prežeči udav, nekomu na prsih in srcu.

To nikakor ni knjiga, ki bi obsojala. Knjiga, ki veliko razloži in pove z različnih plati. Knjiga, ki kar kliče po razumevanju in strpnosti. Sprejemanju. Takšne knjige je pogosto težko brati in včasih še težje razumeti. V času, ko se nenehno delimo na te in one še toliko bolj in ko je družba vse bolj razčlovečena in si postajamo vse bolj tuji, pa skoraj nujna. Preberite, ne bo vam žal.

Goga, 2020

Očetnjava

Nina Bunjevac me je osupnila s fantastičnim risoromanom Bezimena in ko mi je prijatelj priporočil njeno Očetnjavo, nisem dolgo okleval. Trajalo je sicer, da sem do vse redkejših izvodov prišel in nato še enkrat več ostal brez besed.

Bezimena je vrhunski prikaz nerazumevanja, izrojenosti in odlično prikaže spolne plenilce in njihove žrtve, ki nemalokrat ostanejo nevidne, skrite, neme. In kakorkoli je za žensko, ki je šla tudi skozi to izkušnjo, vse skupaj zelo težko, je najbrž še toliko težje upodobiti svojega očeta, terorista. Ali je lažje, ker očeta, Petra Bunjevca, ni nikoli pravzaprav poznala? Najbrž ne, saj je bil še vedno njen oče in ona nosi njegov priimek.

Očetnjava je tako pravzaprav biografski risoroman, sestavljen iz dveh delov. Prvi del – Plan B, v katerem je opisano, kako Nina s svojo mamo Sally obuja spomin na kratko obdobje življenja v Kanadi in nato odhod v Jugoslavijo ter drugi del – Izgnanstvo, kjer opisuje predvsem zgodbo svojega očeta. Prvi del je razmeroma preprost, pa čeprav se čuti napetost med materjo in hčerko, ko slednje dregne v vedno bolečo točko – oče. Kdo, zakaj? Nina je imela namreč dve leti, ko je z mamo in starejšo sestro Saro odšla iz Kanade v Jugoslavijo in štiri, ko je oče umrl. Najstarejši brat Petey je ostal z očetom, saj ga slednji ni pustil iz Kanade in je kasneje priznal, da bi rajši umrl, kot pa prišel nazaj v Jugoslavijo. Spominja se bore malo, se pa spominja, kako je mama zvečer zagrinjala zavese in pred okna potiskala težke omare, če bi jim hotel kdo v hišo vreči bombo. Jasno je, zakaj je mama še vedno tako občutljiva na samo omembo njegovega imena in jo še vedno preganjajo demoni paranoje.

Nadaljevanje postreže z razlago. Žalostna zgodba Petra Bunjevca se je začela pisati že pred njegovim rojstvom. Lahko bi rekli, da je bil že njegov oče zaznamovan z nesrečo in se je to obdržalo. Druga svetovna vojna, vse pred tem in tudipovojno dogajanje je bilo kompleksno, zapleteno in nikoli povsem razrešeno. Avtorica zakoplje globoko v zgodovino, v nacionalne spore in razlike, dregne v kakšen ne pretirano priljubljen zgodovinski čas, a se kljub vsemu zdi, da zgodovino piše, kot se je zgodilo. Brez olepševanja, moraliziranja ali postavljanja na katerokoli stran. Ljudje so delali napake, voditelji so delali še večje in mnogi še vedno plačujejo grehe. Petar Bunjevac je imel svoje razloge, da je bolj verjel Petru II. In Draži Mihajloviću in se pridružil Očetnjavi, srbski teroristični organizaciji, ki je izvedla serijo terorističnih napadov in ki so bili odgovorni za atentate tako na Josipa Broza Tita kot na njegove sodelavce. Oko za oko, zob za zob bi lahko rekli, saj druga stran seveda ni ostala dolžna. Kaj je bilo pravzaprav krivo za eksplozijo domače bombe, ni povsem znano. Jasno je le, da sta 28. avgusta 1977 poleg Petra Bunjevca umrla še dva človeka, člana njegove enote, pred tem pa je bilo na njihovih rokah veliko krvi.

In kot se Goran Vojnović dobro sprašuje v spremni besedi – kako težko je upodobiti očeta terorista? kako ga upodobiti? Risoroman je žanr, kjer zgodbo govorijo predvsem risbe in manj dialogi in naša percepcija, kako izgleda terorist, kaj počne in kako, se seveda spreminja. Saj vsi poznamo tisto, da si ponekod lahko borec za svobodo, drugje terorist ali pa za nekoga osvoboditelj, za druge pa terorist. Enako bi lahko rekli za Bunjevca. Nina ga je upodobila in orisala kot se ga je spominjala, kot je lahko razbrala iz fotografij ter pripovedi sorodnikov, časopisnih člankov. O njem in Očetnjavi se je pisalo in snemalo dokumentarne filme in moram priznati, da me je najbolj od vsega presenetilo prav to, kako ji je uspelo ohraniti neko zdravo distanco, pa je še vedno ostra in neposredna. Oče jih je prizadel, pravzaprav je prizadel prav vse, ki jih je imel kakorkoli rad in še mnogo tistih, ki jih niti poznal ni. To pa zgolj zato, ker je ostal zvest nekim idealom, ki jim (najbrž) ni brezpogojno verjel. Soočiti se z vsem tem in to izraziti na tako mojstrski način …

Modrijan, 2015

Poblazneli morilski pragozdni maček

Nikoli ne bom pozabil mojega prvega stika s Calvinom in Hobbsom – ob prvi v slovenščino prevedeni zbirki njunih stripov Nekaj pod posteljo se slini, sem se smejal, krohotal, držal za trebuh, brisal solze in se naslednji dan pritoževal nad bolečim grlom.

Seveda imam na polici vseh deset do sedaj prevedenih zbirk v slovenščini, od tistih povsem črno-belih do barvnih in kombiniranih, z veseljem prebiram njune dnevne šale na družbenih omrežjih in seveda navdušeno čakam vsako novo knjigo. Zadnja je – Poblazneli morilski pragozdni maček.

Ali se je kaj spremenilo? Calvin je še vedno edini, ki meni, da je njegov plišasti tiger Hobbes živ in da ga takorekoč vsak dan čaka v zasedi za vhodnimi vrati. No, Hobbes je seveda njegov najboljši prijatelj in z njim v dobrem in slabem, pa čeprav se znata tudi spreti in si pošteno skočiti v lase. Zmagovalec ni vedno znan, je pa to presenetljivo velikokrat plišasta zver. Calvina še vedno rado odnese v svet domišljije, kjer se mora znajti med dinozavri (učiteljica Lubadar, mama ali seveda Suzi) ali pa galaksijo varuje kot pogumni galaktični bojevnik As.

V dialogih je še vedno neverjetno filozofski, moder, pa še vedno pristno otročji. (jasno vam bo, ko boste prišli do stripa o delovanju bankomata). Prav neverjeten je tokrat v dialogih s staršema, še posebej z mamo in tudi učiteljici Lubadar servira nekaj nepozabnih replik. Seveda največjo globino doseže v dialogih s Hobbsom oziroma samim seboj. Nemalokrat sem ostal brez besed.

S Suzi imata še vedno ljubi-sovraži odnos, z Bertijem se samo sovražita, pogrešal pa sem Calvinovo varuško Roz, njene telefonske klice in neposrečene zmenke. Vsakič znova me osupnejo snežene skulpture, s katerimi izraža marsikaj ter hladnokrvnost, ko je treba staršem zabrusiti kaj neverjetno odraslega in zrelega.

Stripi bodo navduševali (in najbrž tudi navdihovali) otroke, ravnodušni pa ne bodo ostali niti starši. Celo tisti, ki stripov in tovrstnega (na trenutke obešenjaškega) humorja ne marajo, se bodo morali sprijazniti, da so stripi Billa Wattersona o Calvinu in Hobbsu pač zelooo smešni. In če tega dvojca še ne poznate, sploh ne vem, kaj še čakate?!

Didakta, 2020

Vrteče se srce

Irci so žilavi, uporni, delavni in neupogljivi. Zdi se, da ne glede na to, kdo, kako i kolikokrat jih podre po tleh, vedno uspejo nekako najti moč, se pobrati in iti s ponosno dvignjeno glavo naprej. Knjiga Donala Ryana nam ponudi imeniten vpogled v način življenja in razmišljanja povsem preprostega, vsakdanjega Irca.

Irska niso le zeleni griči, temno pivo in odlična glasba. Irska je zelen dragulj, ki se lesketa ob modrem Atlantiku in kjer se ljudje borijo za preživetje. Svetla in temna plat. In če vse bolj in pogosteje beremo knjige o spopadanju z epidemijo covid-19 in bomo najbrž v naslednjih letih brali takšne o spopadanju s psihološkimi in zdravstvenimi posledicami, so še vedno aktualne tudi knjige o življenju v času zadnje velike gospodarske recesije leta 2008. Seveda se spominjamo, kako je bilo pri nas, ko so eno za drugo propadala podjetja, kako se je pred zavodom za zaposlovanje vila dolga vrsta, ljudje pa niso vedeli, ali bodo lahko plačevali kredite, položnice in ali bodo imeli kaj za pod zob. Vrteče se srce je knjiga o tem, kaj se je v tem obdobju dogajalo na Irskem, v majhnem mestecu na zahodu države, kjer takorekoč vsak pozna vsakogar.

Vrteče se srce je sicer tesno prepletena zbirka zgodb 21 posameznikov, moških in žensk, mladih in starih, ki se vsak na svoj način spopadajo s posledicami recesije. Glavni lik je, ne glede na razpršenost in razdrobljenost zgodb, Bobby Mahon. Posameznik, ki ga zaradi odnosa, delavnosti in poštenosti spoštujejo in občudujejo takorekoč vsi. No, skoraj vsi. Do dna duše ga prezira njegov oče Frank, ki je v petih letih zapil vse, kar je imel in ki vsak trenutek življenja, ki mu je še ostal, nameni temu, da ponižuje, zaničuje in omalovažuje – ne le Bobbyja, ampak tudi druge. Pred njegovo razsuto in propadajočo hišo stoji vrteče se srce, kot žalosten opomnik … Bobby vsak dan obiskuje očeta in je vsak dan znova razočaran, ker oče še ni umrl. Mogoče je to njegova najslabša in najtemnejša plat, pa čeprav se v nadaljevanju knjige (Bobbyjeva zgodba je namreč prva) izvemo, zakaj je njegov odnos z očetom tak, kakršen je.

Bobby Mahon je kot mnogi drugi v njihovi vasi delal za Štokija Burkea, nesposobnega gradbinca, ki je posel prevzel od očeta, ta pa se ne more načuditi, kako nesposoben je njegov sin, ki je prevaral celo vas in jo pahnil v obup. In ta obup je iz strani v stran bolj očiten in ne glede na to, skozi čigave oči ga doživljamo. Tistih, ki so delali za Štokija, njihove starše, partnerje ali otroke ali tistih, ki so na koncu izgubili zaupanje celo v Bobbyja. Prav vsem se zdi nemogoče, da bi Bobby varal svojo ženo in nato še umoril umirajočega očeta. Ali je pač vse skupaj tako zelo izpridilo celo njega?

Hipnotični vrtinec zgodb majhnih in ponižanih, marljivih in neuklonljivih, ki jih življenje tako ali drugače tepe. Popivanja, pretepi, nesporazumi, nezakonski otroci, umor in ugrabitev, nesrečna naključja, upanje in brezup, napačna sklepanja in zmotne obsodbe. Vse to v pogosto skrajnem poskusu rešiti si življenje in zaživeti neko normalno, dostojno, da ne rečemo človeka vredno življenje.

Pretresljivo, surovo, kruto in človeško. Vsebino knjige težko opišem z lepimi besedami, sama knjiga pa je več kot odlična. Tudi prevajalka se je prilagodila specifiki posameznih karakterjev in tako si še lažje predstavljamo pretresljivo izpoved izgubljene bančne uslužbenke, bes in jezo malce omejenega fanta ali pa popolnoma zmedeno in nočni mori podobno izpoved shizofrenika. Vrteče se srce se bere hitro in bralca zadene, točno v srce.

Sanje, 2021

Moja temna Vanessa

Knjiga, ki jo je težko brati in še težje razumeti. Bralec težko razsodi, kaj in kako, saj se avtorica Kate Elizabeth Russell ukvarja s težkimi in bolečimi ter zelo aktualnimi temami, kot so (spolno) nadlegovanje, pedofilija, tanka in včasih težko določljiva meja med dovoljenim in nedopustnim …

Kako razumeti zgodbo, v kateri spremljamo zgodbo 15-letne Vanesse, ki se zaplete v precej nenavaden, čeprav se zdi sporazumen odnos s svojim profesorjem, 42-letnim Jacobom Straneom? Težko doumljivo in vsekakor sporno, čeprav seveda ne nemogoče, razmerje razumemo še nekoliko težje, ko se o njem sedemnajst let kasneje začne izpraševati tudi Vanessa. Skoraj desetletje kasneje se Strane namreč (znova) znajde na zatožni klopi, saj ga spolnega nadlegovanja obtoži še ena dijakinja, Taylor Birch. Spolno nadlegovanje in posilstvo so seveda težke besede in če jih zoper odraslo osebo uporabi najstnica, so še toliko bolj odmevne. Pa čeprav jo je »samo pobožal po kolenu«. In če moramo na to gledati kot na posilstvo, kako potem dojemati vse, kar je počel z Vanesso? Hočeš nočeš se bralec ob opisovanju njunega prvega spolnega odnosa pač vpraša, ali se je ona res strinjala? Kolikokrat ji je bilo neprijetno, zoprno, kako zelo se ji je vse skupaj upiralo?

In po drugi strani si je vsega tega želela, znova in znova, še leta po tem, ko je morala zapustiti srednjo šolo. Uživala je v dotikih, sanjarila je o njih, ni mogla živeti brez. Na trenutke se zdi, da je ona tista, ki je kasneje zalezovala njega in se mu ponujala, ki je na kolidžu iskala njegovo zamenjavo v drugem profesorju, Henryju Ploughu in kako si je znova in znova predstavljala vse tisto, kar je nekoč že počela. Lahko rečemo, da je bila Vanessa zlorabljena in posiljena? Presoditi boste morali sami. Lahko pa ste prepričani, da boste imeli po prebranem še več vprašanj in dvomov kot odgovorov in dejstev.

Zgodba na kratko – 15-letna Vanessa Wye pride na srednjo šolo Bromwick in se nastani v tamkajšnjem internatu. Ravno dovolj bistra in zaradi svojih rdečih las tudi opazna najstnica hitro pade v oko profesorju angleščine, ne ravno privlačnemu, a ravno dovolj karizmatičnemu Jacobu Straneu. Začne se nenavadna igre mačke in miši, lovca in plena, kjer je težko ločiti, kdo je kdo. Bežno spogledovanje in dotiki se sprevržejo v čustveno naporno razmerje, polno manipulacij in seveda skrivanja. Ona je kriva in ona je močna, a je jasno, da je enako kriv in še močnejši on in tako spremljamo precej mučne dialoge, kjer oba glavna akterja nihata iz ene v drugo skrajnost, iz svetlobe v popolno temo. Navajanje Nabokova in njegove Lolite je seveda neizbežno.

Njun odnos seveda ne ostane skrit dovolj dobro in sledi neizbežno, čeprav nepričakovano – ona je sedaj tista, ki ima v rokah škarje in platno in ker si življenja brez njega ne zna predstavljati, se zlaže in vso odgovornost prevzame nase. Sledi odhod domov, nazaj k staršem in pogrezanje v obup. Ampak – s Straneom ostaneta v stikih, razmerje nadaljujeta in tako je tudi kasneje, ko Vanessa odide na kolidž. In ko se znova najde v precepu, saj se tudi tam pojavi šarmanten, mlajši in priljudnejši profesor Henry Plough, ki v njej vidi velik (literarni) potencial. Zdi se, da se bo zgodba ponovila, a zajadra v drugo smer …

Vse skupaj spremljamo kot spomin zdaj 32-letne Vanesse, ki je pristala v obupni službi, nezmožna normalnega razmerja, kjer ji vsakdan pomenijo alkohol in droge ter občasen rekreativni seks, dokler je ne kontaktira novinarka, ki jo želi vključiti v veliko zgodbo o groznem profesorju, ki je zlorabljal najstnice. Ne, ni bila edina, pa čeprav ji je Strane ves čas govoril točno to – da je edina, ki jo je ljubil. A je to govoril vsem, le da vsem ni počel vsega, kar je počel njej. In kaj sedaj? Vsekakor ji skozi premnoga vprašanja in dvome pomaga krmariti terapevtka Ruby, ki deluje kot tisti glas razuma, vse do usodnega telefonskega klica …

Knjiga, ki zelo dobro povzema gibanje #MeToo oz. #JazTudi, kjer se stranski opazovalci seveda pogosto vprašamo, zakaj je trajalo tako dolgo, da se je žrtev opogumila in oglasila? Strah? Vsekakor je prisoten. Izpostavljenost in morebiten medijski linč k temu seveda še dodata, ampak mar ni dobro in nujno potrebno družbe obvarovati pred takšnimi in drugačnimi pošastmi ter spregovoriti čim prej in kar se da na glas? Vanessa je ena tistih, ki tega sploh ni želela. In prepričan sem, da je tam zunaj veliko takšnih žrtev in »žrtev«, ki storijo enako. Pa ne zato, ker so edine.

Učila, 2020

Fejk

Norveška avtorica Mina Lystad zna odlično nagovarjati mlade, kar je dokazala že z romanom Luzerka, v katerem se je »spopadla« z družbenimi omrežji, všečki in vsem s tem povezanim, kar se zdi resnično, pa ni. V nadaljevanju, naslovljenem Fejk, se ob vzporedni najstniški ljubezenski zgodbi posveti danes vse bolj pereči in prisotni temi – lažnim novicam.

Marie je zdaj devetošolka, ki še vedno živi sama z mamo, ima nekje ob sebi vedno prijateljico Idil in je prebolela nesrečno ljubezen do Espna, zdaj najboljšega nogometaša na šoli. Soočena pa je z novo vlogo – kot ena od ustvarjalk nekoč zelo priljubljenega šolskega časopisa je odgovorna, da z odmevnimi novicami poskrbi za dvig branosti. Za urednico Maggo bi težko rekli, da je polna idej – njen recept za uspeh so namreč lažne novice (»fake news«, od tu tudi naslov), kar svojim mladim sodelavcem razloži na nekaj zelo zgovornih primerih.

Marie je tista, ki to prva spozna in tudi usvoji. Morda še toliko bolj, saj se bo kmalu odprlo mesto urednika časopisa, ki se ga sama sploh ne bi branila. Narediti mora intervju s simpatičnim, ampak zadržanim desetošolcem Tarjeijem, ki ni posebej zgovoren, zato Marie z Maggino pomočjo naslov in članek pošteno »zabeli«. Vse za več klikov in boljšo branost. A med plaho Marie in simpatičnim ter zaželenim Tarjeijem preskoči iskrica, ki jo Idil razplamti in prijateljico polni s samozavestjo. A pojavita se dve težavi – Tarjeijev prijatelj Jesper, ki mu gre Marie in njene lažne novice ter intervjuji na živce, poleg tega se zaveda, da ga bo izpodrinila iz prijateljevega življenja ter Mariejina nesojena ljubezen Espen, ki se nenadoma začne zanimati zanjo.

Dovolj je en intervju, en neroden trenutek in ena fotografija. In seveda udaren naslov! Magga v Mariejini ljubezenski neodločnosti vidi odlično priložnost za novico vseh novic, trač leta in še bi lahko kaj napisali. Za lažno novico vseh lažnih novic! Marie je obupana, Idil besna. In če se je Marie še pred dnevi prebujala iz sladkih sanj, v katere jo je zazibalo sporočilo Všeč si mi, se je zdaj znašla v nočni mori Se ne vidiva več. Zgodba se sicer potem relativno hitro odvije in razplete, a vam ne bom izdal, kako. (glede na to, da gre v prvi vrsti za mladinsko branje, si sicer lahko mislite)

Priznam sicer, da sem pričakoval več lažnih novic oz. spopadanja mladih z njimi in manj ljubezenske zgodbe. Hkrati pa vem, da mladi ne bi želeli brati priročnika o tem, kako ločevati resnične novice od lažnih, tako da je to bolj komentar odraslega bralca in starša, ki svoje otroke skuša ločiti med dobrim in slabim, lažnim in resničnim. Zato si je vredno prebrati spremno besedo, ki jo je zapisala dr. Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Tisti, ki Časorisa morda še ne poznate, mu naklonite nekaj pozornosti in z njim seznanite tudi svoje otroke. Tam lažnih novic ne boste našli, tudi suhoparnih in dolgočasnih poročanj ne, ampak novice, ki zanimajo otroke in tudi pisane na njim poznan način.

Enako pravzaprav velja tudi za knjigo Fejk – veliko kratic, vzklikov, slenga, prepisov SMS sporočil, osveževanja družbenih omrežij. Veliko je tudi samoizpraševanja v lastna dejanja in odločitve in lahko rečem, da je Mina Lystad odlično prikazala življenje mladih danes, njihovo vpetost v vse bolj »fejk« družbeno-virtualne svetove. Zato ne zamudite priložnosti, da avtorici prisluhnete in jo celo kaj vprašate – danes, 21. 4. ob 20. uri na YouTube kanalu založbe Miš, v spremstvu Boštjana Gorenca – Pižame.

Miš, 2021

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Hilda

Nismo uporabniki Netflixa in celo televizijo gledamo bore malo. Radi pa beremo stripe in na srečo uporabljamo družabna omrežja in tam sem pravzaprav zasledil, da bomo tudi v slovenskem prevodu dobili stripe o novem fenomenu – deklici Hildi.

Kriv je prevajalec Boštjan Gorenc, ki je seveda odlična izbira, ko želiš dobiti zanimiv in »žmohten« slovenski prevod nečesa, kar je napisano v angleščini, a ima izvor v Skandinaviji. 33-letni Britanec Luke Pearson je prvi strip izdal že leta 2010, Netflix pa je s predvajanjem animirane serije začel leta 2018. V seriji z izvirnim naslovom Hildafolk je zaenkrat šest stripov, v slovenščino sta prevedena prva dva – Hilda in trol ter Hilda in polnočni velikan.

Zakaj Hildafolk? Gre za islandsko besedo Huldufolk, skovanko iz besed »huldu« (skrivnost, skrivati se) in »folk« (ljudje oz. islandski mitološki izraz za viline). No, Pearson je Hildo nastanil v neimenovani, a toliko bolj čarobni skandinavski dolini. V tej dolini boste poleg Hildine hiše, ki se nahaja v zavetju gorskih vršacev, našli še Hosto, Divjino, Širni gozd (kjer živi Lesko), pa Luknjo, Ruševine, Stari gozd, Gozd modrih borovcev, Skalni tolmun in Troljo skalo, jugovzhodno pa se nahaja mesto Trolberg.

Hilda živi z mamo in Štibeljcem, njenim hišnim ljubljenčkom, ki je bil sprva maček, potem postal lisica, ampak zaradi majhnih rogov bi lahko rekli, da gre za križanca med lisico in jelenom. V njuni hiši je povsem običajen, čeprav ga Hilda nima najrajši, gost tudi Lesko, ki ima sicer svojo razkošno hišo v Širnem gozdu in pogosto predstavlja nekakšen preblisk oz. glas razuma. Radovedna, nagajiva, pogumna in duhovita deklica, ki obožuje pustolovščine, prosti čas preživlja v naravi in slika ter ob vsem tem spoznava svet, poln čarovnije in nenavadnih bitij. Tu so duhovi, troli, velikani, vilini, drevesni ljudje in morskiduhovi, seveda prežeti z bogato skandinavsko oz. nordijsko mitologijo.

Hilda in trol je prva knjiga, v kateri spoznamo Hildo, svet, v katerem živi in malo modrolaso junakinjo spremljamo na prvi pustolovščini, ko med pohajkovanjem naleti na troljo skalo. S Štibeljcem nanjo obesita zvonček, da bi slišala, če bi se trolja skala ponoči slučajno prelevila v nevarnega trola. Seveda se zgodi tudi in v nadaljevanju spoznamo, zakaj sploh trolje skale in od kod izvira strah pred zvončki in dnevno svetlobo. V posebnem dodatku pa še strip o nenavadnem Lesku in za piko na i nekaj avtorjevih skic in zamisli.

Hilda in polnočni velikan je že mnogo bolj kompleksna in še bolj zanimiva ter dodelana. Hildi in njeni mami nevidna bitja zagrozijo, da jima bodo razbili hišo, če se ne preselita. Hilda se razjezi, a je njen boj jalov, poleg tega se ubada še z velikanom, ki se ponoči pojavlja pred njuno hišo, a ga vidi samo ona. No, Hildi na pomoč priskoči eden od majhnežev z imenom Alfur, ki jima z mamo grozijo in deklica spozna, kje je težava. Ne le, da spozna, ampak dobesedno spregleda, saj s pomočjo papirologije lahko vidi, da je njuna hiša postavljena sredi prostrane dežele majhnežev, ki jo onidve vsakodnevno (čeprav nezavedno) uničujeta. Sledi potovanje do župana in premierja, veliko opravičevanja in pojasnjevanja ter na koncu tudi spoznanje, zakaj okoli njune hiše postopa velikan. Na koncu knjige je svet velikanov tudi nekoliko bolj natančno pojasnjen. Vrsta simpatičnih dialogov, pa zanimivih bitij (npr. muške) in konec, ki da vedeti, da se bosta v naslednji knjigi Hilda in mama preselili v mesto Trolberg. Lahko rečem le, da nestrpno čakam …

Všeč mi je, da bodo otroci v Hildi dobili novo junakinjo. Brez super moči, ampak kdo pa pravi da junaki potrebujejo super moč?! Takšno, ki je rada v naravi, radovedno raziskuje in je ne sram priznati, da jo je včasih strah. Tudi napake prizna in sprejme posledice svojih dejanj. Človeška, prijetna, z razumevanjem za okolico in tradicijo. Same risbe so na prvi pogled preproste (govori nekdo, ki ne zna risati), a hkrati polne zanimivih podrobnosti, prežete s skandinavskim duhom, večplastne ter seveda pomembno prispevajo k samemu doživljanju zgodbe. Prevajalec se je še enkrat več izkazal in postregel z nekaj duhovitimi izrazi (npr. Štibeljc, Lesko, muške, majhneži, picajzljanje, …) in vse skupaj res imenitno poslovenil. V enem večeru mi je postalo jasno, zakaj je Hilda fenomen, zdaj pa je na meni, da jo predstavim še vsem tistim, ki je morda še ne poznate.

Didakta, 2020