(brez naslova)

V for Vendetta

Še ena legendarna zgodba, kultni junak in v zadnjem obdobju simbol uporništva, odporništva proti vsemu ustaljenemu, novodobni Che Guevara. Ampak V je bil pred to ikonizacijo in uspešno filmsko upodobitvijo stripovski lik …

Alan Moore in David Lloyd veljata za enega najboljših ustvarjalnih duetov v svetu stripov. Moorea sem že predstavil kot avtorja (on je namreč tisti, ki piše) odličnega Batmana The Killing Joke, ustvaril je tudi serijo Watchmen, risar David Lloyd pa ima za pasom ravno tako nekaj odmevnih izdaj (npr. Doctor Who, Wasteland, Hellblazer), tisto najbolj presenetljivo pri V for Vendetta pa je zagotovo čas, v katerem je nastal in sama vsebina oz. zgodba. Sam sem prebiral izdajo, ki je izšla ob trideseti obletnici in v kateri je seveda vseh deset zgodb in če boste imeli priložnost, vam predlagam, da si najprej preberete ozadje nastajanja stripa in same zgodbe.

Strip je namreč začel izhajati leta 1982 (!!!), zgodba pa se odvija leta 1997, v Veliki Britaniji, v času po 3. svetovni (atomski) vojni. Na oblasti so fašisti pod imenom Norsefire, ki so državo temeljito očistili – tako ameriškega orožja kot tudi vseh tujcev, priseljencev in drugačnih. Skratka, fašizem, kot ga poznamo iz Italije in ki je razcvet doživel v času druge svetovne vojne. Imajo vrhovnega vodjo, imajo Ušesa, Usta, Nos in Oči, vsi skupaj tvorijo Glavo in tu so še učinkoviti Prsti, ki se pogosto sklenejo v pest, ki udari močno in brez vprašanj. Nadzor, malodane policijska ura, ikonografija, strogo nadzorovani mediji ter za nameček celo koncentracijsko taborišče, blizu Larkhilla, kjer so izvajali (tudi) »mengelejevske« eksperimente, sicer pa skrbeli za prevzgojo drugačnih.

Vsa ta stroga ureditev, militarizem, izrazito moško urejena družba me je spomnila na Deklino zgodbo Margaret Atwood, ki jo je avtorica ustvarila le nekaj let kasneje. Prva polovica osemdesetih in čudno ozračje tako v Veliki Britaniji kot svetu na splošno so očitno navdihovali za tisti čas neobičajna videnja prihodnosti, ki pa se še danes zdijo nadvse aktualna.

In glede na čas, v katerem smo in glede na dogajanje, ne preseneča, da je V-jeva maska postala zaščitni znak anarhistov (in pogosto levičarjev), za svojo jo je vzela tudi skupina Anonymus. In kdo je V? Nihče ne ve, le da se rodil iz ognja taborišča Larkhill, kjer so na njem izvajali različne eksperimente in da je na poti maščevanja proti svojim mučiteljem. S prepoznavno masko z večnim nasmehom in pod plaščem, pod katerim se ne skrivata kri in meso, ampak ideja, z ostrimi noži in kot britev ostrimi misli. Mučitelji? Lewis Prothero, danes prvi in edini pravi glas, tedaj pa glavni komandant taborišča, ki je obseden s svojo zbirko lutk. Pa škof Anthony Lilliman, še en v vrsti pedofilskih duhovnikov, nekoč in sedaj. In dr. Delia Surridge, ki je bila glavna raziskovalka v taborišču in ki se je zavedala, da bo dan pokore nekoč prišel, saj je bila prav ona priča, da je ujetnik iz sobe V preživel eksplozijo in požar. A tisto najhujše, kar je V-ja pravzaprav pognalo na pot – to, da so zlorabili in ubili ljubezen njegovega življenja – Pravico. Pesem … And justice for all Metallice bi bila imenitna glasbena podlaga. Ob citiranjih Shakespeara, Svetega pisma in številnih filozofskih misli pa si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Laibach in njihove številne prerokbe o razpadu sveta …

Eric Finch je tisti detektiv, ki želi terorističnim dejanjem (tudi ta oznaka nam je še kako domača, kajne?) V-ja priti do dna in zanka se res vse bolj zateguje, a tu pomembno vlogo odigra V-jevo predvidevanje in skrbno načrtovanje ter seveda Evey Hammond, ki jo uvodoma reši pred gotovo smrtjo, nato z njo spretno manipulira in jo osvobodi okov tistega, kar si sama predstavlja kot srečo in svobodo.

Presenetil me je del, ki nosi naslov The Land of Do-As-You-Please in kjer V vmes pojasni, da je država trenutno v stanju Land of Take-What-You-Want in razloži, da temu kaotičnemu stanju ni mogoče reči anarhija. Anarhija je brez voditeljev, ne glede na tolmačenja pa v je njej red. Red in pravila. In V je pač odločen, da ta svet uniči in da bodo skupaj zgradili novega, vse pa je seveda v rokah ljudstva, ki ni znalo reči ne, ki je dovolilo, da jim vzamejo vse in jih vklenejo v okove ter nadzirajo na čisto vsakem koraku in določajo potek njihovih življenj. Dovolj je! Pravzaprav je potreben nekdo, ki zaneti iskro in ogenj, ki bo dovolj močan in viden, da bo pritegnil še druge, ki imajo dovolj fašističnega hlada in brezobzirnosti vladajoče peščice, ki (odlično) skrbi zgolj zase. Tako kot pri vsakem takem delu (naj bo to Deklina zgodba ali pa seveda Orwellov 1984) bi lahko zapisali, da je vsaka podobnost z resničnim in trenutnim zgolj naključna.

Priznam, da je strip na trenutke težko brati, saj je zgodb, ki se prepletajo in dopolnjujejo res veliko. Glavni junaki se spominjajo in spreminjajo, avtor je določene dialoge pisal v narečju in jih je že brati težko, razumeti pa še težje in seveda so tu včasih kar zapleteni citati, s katerimi streže V. Njegovo bivališče The Shadow Gallery je žila oz. bi lahko rekli kar nekakšen portal, preko katerega dostopa in nadzira dogajanje v mestu, ne škodi poznavanje Londona, vse skupaj pa je še kako povezano z Guyem Fawkesom in 5. novembrom 1605, kar pa terja še nekaj poznavanja britanske zgodovine. Celotna zgodba in sama ideja je seveda fantastična in le želim si lahko, da bi imeli tako delo prevedeno tudi v slovenščino, vsekakor pa sledi ogled filma (Natalie Portman kot Evey zagotovo blesti).

DC Comics, 2018

Harleen

Harleen Quinzel. Psihiatrinja. Harley Quinn. Jokerjeva velika ljubezen, njegov harlekin. Psihopatinja in morilka. Sprva zgolj stranski lik v stripu o Batmanu, ki je postal zelo samosvoj in priljubljen, doživel nekaj preobrazb in prebujenj, vrhunec slave pa v zadnjih letih tudi po zaslugi Margot Robbie in filma Suicide Squad.

Dr. Harleen Quinzel bi bilo še najbolj pravilno, saj gre za lik psihiatrinje iz Arkham Asyluma, kjer je še ena od mnogih, ki začne »zdraviti« Jokerja. In še ena tistih, pri kateri kmalu ne vemo, kdo je zdravnik in kdo pacient. Kdo sprašuje in kdo odgovarja, kdo »zaslišuje« in kdo analizira? In ko tista tanka črta kmalu postane nevidna in jo dr. Quinzel brez večjih težav prestopi, postane Harley Quinn. In od tu naprej gredo stvari le še navzdol …

Stjepan Šejić je hrvaški ustvarjalec stripov, ki mu je uspel veliki met in sodeluje s stripovskim gigantom DC, ustvarja pa priljubljene stripovske naslove, kot so Witchblade (narisal je kar 34 delov, kar je rekord), The Darkness, Aquaman, Justice League, Suicide Squad in mnogi drugi. Postavljen je bil tudi pred izziv Harleen Quinzel in sodeč po tej zbirki treh delov, mu je uspelo odlično. Stjepan je v tem primeru risal in pisal, kar je dandanes bolj izjema kot pravilo in imel seveda tako v rokah škarje in platno, kako bo na »novo« ustvaril ta izredno zapleten lik. V tej luči je zelo zanimivo pogledati dodatek na zadnjih straneh, kjer je razložen in prikazan njegov proces ustvarjanja.

Harleen je sestavljena iz treh delov, kjer spremljamo preobrazbo dr. Harleen Quinzel, obetavne psihiatrinje, ki ji sam Bruce Wayne začne financirat projekt zdravljenja najtežjih pacientov v Arkham Asylumu, njenega odlašanja do dela z Jokerjem in naposled njunega intenzivnega razmerja. In seveda, kako Harleen Quinzel postane Harley Quinn.

Začne se naključno, kako drugače pa? Harleen Quinzel želi na predavanju z dolgoveznim strokovnim predavanjem prepričati vlagatelje, da bi finančno podprli njeno raziskavo, s pomočjo katere bi našla »zdravilo« za najtežje kriminalne ume, ki so zaprti bodisi v Arkham Asylumu ali Blackgateu. Potencialni vlagatelji gledajo na uro, zehajo, vstajajo in odhajajo. Neuspeh. Po večernem popivanju se odpravi domov in je priča, kako Joker s svojimi pomočniki pride do nove zaloge orožja in se znajde iz v oči z njim. In njegovo naperjeno pištolo! Joker jo pusti živo, a za mlado psihiatrinjo to pomeni vrtinec nočnih mor, alkohola in obujanja bolečih spominov. Njeno dolgovezenje pa je nekoga le prepričalo in njen raziskovalni projekt podpre Bruce Wayne, ki ji odpre tudi vrata v Arkham Asylum …

Tu so zbrani mnogi … od Poison Ivy in Croc Mana, Mr. Freeza vse do njega, do Jokerja. Poseben pacient s posebnim tretmajem. In Harleen se mu dolgo izogiba, se ukvarja in pogovarja ter analizira vse drugo, (skoraj) spoprijatelji s Poison Ivy, vzpostavi zaupanje z vodjo varnostne službe, ne pa z vodjo Arkham Asyluma, dr. Hugom Strangem, ki je prepričan, da je le še ena v nizu utopično mislečih psihiatrov, ki želi s pogovorom pozdraviti najhujše zločinske ume Gotham Cityja. Alkohol, uspavalne tablete, pogosto kar skupaj, nemoč, samoizpraševanje … In Harleen Quinzel (v stripu je kar nekaj zabavnih izpeljank njenega priimka) počasi ugotavlja, da se bo morala soočiti tudi s svojim največjim strahom, z Jokerjem.

In ko se, se seveda zgodi nepričakovano. Nočne more postanejo sanje druge vrste, ko se Harleen ne prebuja več premočena, ampak vlažna. Krhka in nesamozavestna psihiatrinja po hodnikih nenadoma hodi z visoko dvignjeno glavo in zapeljivim nasmeškom, drzni si izklopiti kamero v zasliševalni sobi in Jokerja osvoboditi prisilnega jopiča in okov. Osvobaja pa tudi sebe – telesno in duševno. Pride do točke, ko ve, da je ona tista in da je ona edina, ki lahko pomaga Jokerju. In on njej.

Vzporedno spremljamo tragičen propad tožilca Harveyja Denta, ki se odloči vzeti pravico v svoje roke in okoli sebe zbere vojsko razočaranih policistov, ki jim je dovolj nesposobnosti sodišč in začnejo izvrševati kazni. Smrtne, brez izjeme. »The judge, the jury and the executioner.« Drugi glas v glavi mu svetuje, naj osvobodi vse ujetnike Arkham Asyluma in kot pravijo »all the Hell broke loose«. Harvey Dent, Harleen Quinzel in Joker v epskem finalu. Iz katerega odideta živa, a še enkrat več spremenjena Joker, in Harley Quinn.

Pripoved je odlična, dialogi na mestu, čeprav Jokerja tokrat ne spoznavamo kot duhoviteža in šaljivca, ampak bolj kot res dodelan zločinski um, katerega psihološki profil je res zapleten, spremenljiv in nedorečen. Preobrazba glavne junakinje je tista, ki je tukaj v ospredju in ta vas bo navdušila – podobe se prelivajo, občutja skozi nešteto izrazov … drznost pri ustvarjanju situacij, pa vseeno ohranjen visok nivo nepredvidljivosti in nestrpnega pričakovanja, v katero smer se bo zgodba obrnila. Obstaja kar nekaj stripov o tem, kdo je Harley Quinn in kaj je prignalo Harleen Quinzel do točke zloma, ampak Šejićev vsekakor sodi med tiste najboljše. In zgolj čakam lahko nadaljevanje zgodbe …

DC Black Label, 2020

Črna luknja

Stripi ali risoromani se lahko bralca dotaknejo na različne načine. Nekateri so za zabavo, sprostitev, odklop, mnogi so resno branja, ki od bralca zahteva veliko zbranosti in ga že vmes ter seveda na koncu prisilijo k razmišljanju. Črna luknja Charlesa Burnsa sodi med slednje.

S samo zasnovo in kot celota me je nazadnje tako močno kot Burnsova Črna luknja osupnila Bezimena Nine Bunjevac. Že dejstvo, da je nekdo mojster tako pisanja kot risanja, me navdušuje in da za nameček ustvari nekaj res izrednega in ne pač zgolj neko skrpucalo, je dosežek. In če to počne na neki konstantni ravni, je občudovanje in spoštovanje z moje strani toliko večje. Bezimena je bila vsekakor tista brca v rit, da sem risano-pisani svet začel znova odkrivat. Ob številnih klasikah, pa DC-jevih super antijunakih in kakšnemu presenečenju, se potem skoraj naključno zgodi tak »šok sistema«, kot mi ga je ponudila Črna luknja.

Naslovnica ni nekaj, kar bi prepričala, opis na zadnji strani pa še. Seattle, sredina sedemdesetih in skrivnostna bolezen, ki začne napadati najstnike. Na hitro prelistane strani (skoraj 400 jih je), nekaj grozljivih, pa grotesknih, srhljivih in pretresljivih, nekaj malega erotike, veliko resničnih in predvsem slog (risanje s tušem, ki mi je bilo od vsega od nekdaj najbolj všeč) so me prepričale, da gre za enega tistih nakupov, ki ga ne bom obžaloval.

Zapletena zgodba me je hitro posrkala vase, pa čeprav je vse skupaj zelo težko (pravilno) interpretirati. Tu je dekle Chris, priljubljena in uspešna srednješolka s popolnim življenjem. Vanjo je zaljubljen plahi Keith, ki si čustev ne upa priznati, pa tudi razlaga si jih zelo po svoje. Potem se v zgodbi pojavi Rob, njena edina prava in resnična ljubezen, ampak … z nenavadno rano v obliki ust na vratu. Chris se prestraši in še preden se dobro zave, je okužena tudi sama. In ni edina! Gozd, v katerega mladina hodi skrivaj popivat in se zadevat, je poln njim podobnih odpadnikov družbe, z razkrajajočimi in vse bolj grozljivimi ranami. Glavni med njimi je Dave, ne le zaljubljen, ampak kar obseden s Chris. Gozd je poln drugih nenavadnih artefaktov, kar slika idealen scenarij za kakšno grozljivko, kjer so najstniki ponavadi najbolj očitne žrtve.

Chris ne zmore več drugačnosti in odloči se za beg, Rob ji pri tem pomaga, a sam kaj kmalu postane žrtev Ricka Frika, morda najbolj strašljivega člana te nenavadne gozdne druščine. Chris je sama in osamljena, izgubljena in prestrašena v grozljivem gozdu, ko ji na pomoč priskoči Keith. Slednji se vmes pri prodajalcih trave in drugih opiatov zbliža z nenavadno Elize, ki ima rep. In odlično (ter preroško) slika … ali je njena oznaka Lizard Queen zgolj opazka na njen repek ali pač poklon Jimu Morissonu, »kralju kuščarjev«, ne vem. Med izstopajočimi glasbeniki je vsekakor večni kameleon, takrat takorekoč na vrhuncu kariere, David Bowie.

Zgodbe, ki jih pripovedujejo glavni akterji in kjer je treba biti res previden, kaj se dogaja zdaj in kaj se je zgodilo, kaj je posledica sanj ali zadetosti, ali smo zgodbo iz druge perspektive že spoznali iz ust koga drugega, se povežejo, postrežejo z nekaj presenetljivimi odkritji in razkritji in končajo zelo odprto … Chris gola plava v hladnem morju, malo prej je simbolično pokopala Roba in gleda v zvezdnato nebo … konec ali začetek nečesa novega?

O Charlesu Burnsu ne bom pisal, veliko zanimivega so o njem in njegovih delih preberete v odlični spremni besedi Gašperja Rusa. Sama Črna luknja je sicer sestavljena iz 12 posameznih nadaljevanj, ki so izhajala med leti 1995 in 2004, v tej zelo sveži zbirki je zbrana seveda celota. Kar težko si predstavljam, kako nestrpno in polno pričakovanja so bralci čakali na vsako novo nadaljevanje v tistem obdobju? Kot ugotavlja že Rus in kot sem med branjem spoznaval tudi sam, bo zgodbo interpretiral vsak sam … vsekakor gre za še en odličen prikaz realnosti pregovorne ameriške popolnosti. Težavno najstništvo, nasilje in zasmehovanje, iskanje utehe v drogah in alkoholu, bežanjem, stiske, krhke prijateljske vezi, odkrivanje spolnosti, posilstva, težave v šoli in s starši. In tu je potem virus, ki je tukaj seveda močno karikiran in bi lahko bil karkoli – spolna bolezen, napoved (strip se dogaja sredi sedemdesetih) AIDS-a ali pač splošno stanje duha. Raztrgano, popačeno, razčlovečeno … nekje med hipijevsko svobodo in uporništvom punka, psihadelija in iskanje popolne svobode. Vse skupaj si lahko seveda razlagamo tudi kot nastavljanje ogledala odraščanju samega avtorja, ki na to obdobje nima najlepših spominov. Vsekakor pa vas bodo navdušili res izpopolnjene risbe – naj je to človeško telo, obrazi v šolskem albumu, do zadnje podrobnosti ustvarjen gozd, puščava in neskončne ceste, reka in morje, rane ali pač vrtinci blodenj, sanj, mor in padanja v stanje opojnosti in zadetosti. Vse strašljivo v gozdu, ki je ponoči še toliko bolj grozen kot podnevi. Popolno.

Risoroman Črna luknja vas ne bo pustil ravnodušnih in le upam lahko, da bomo dobili v slovenščino prevedeno še kakšno Burnsovo delo, saj je vsaj mene osebno, prevzel in navdušil.

Forum, 2021

Bram Stoker’s Dracula starring Bela Lugosi

Dolg naslov, priznam. Ampak tako kot je pri Frankensteinu vedno zapisano, da gre za delo Mary Shelley, tudi pri Draculi velja, da je tisti en in edini tisti, ki ga je ustvaril Bram Stoker. Verjeli ali ne, roman je prvič izšel leta 1897! Kmalu po prvi svetovni vojni se je najprej zgodila gledališka uprizoritev, nato pa leta 1931 še kultni film, v katerem je zaigral takrat takorekoč neznani madžarski igralec Bela Lugosi.

No, Lugosi je sicer zaigral že v broadwayski različici in to v več kot 250 ponovitvah, kar je bil za tiste čase izjemen dosežek, film je bil vseeno druga zgodba in zelo zaprt Hollywood ravno tako. Lugosija je posebnega in izstopajočega vsekakor naredilo njegovo madžarsko poreklo, močan naglas in tudi zato je bil kot nalašč za glavno vlogo.

Ampak knjiga je knjiga, gledališče nekaj povsem drugega in film tretjega. Kakorkoli mojstrski je bil Lugosi v svoji vlogi (seveda velja na tem mestu izpostaviti še podobno odličnega Christopherja Leeja in Garyja Oldmana v meni zelo ljudi različici, ki jo je zakrivil Francis Ford Coppola), se je film v marsičem odmaknil od Stokerjeve različice. In potem so upravljavci zapuščine obeh glavnih akterjev, torej Stokerja in Lugosija, prišli na idejo, ki skoraj kot edina omogoča, da se Bela Lugosi pojavi kot Dracula v kar se da avtentični predelavi originalnega Stokerjeva romana – stripu.

Zgodba je bila napisana, za stripovsko priredbo je poskrbel Robert Napton, levji delež dela pa je opravil El Garing, ki je moral Belo Lugosija »preliti« v temačno vzdušje tako Transilvanije kot potem Londona, recimo temu umetniški nadzor ali režijo pa je vodil Kerry Gammill. In kako jim je uspelo? Neverjetno! V celoti črno-belo, kar se seveda sklada z Lugosijevo filmsko različico in seveda zvesto sledeče Stokerjevi izvirni predlogi – torej brez združevanja likov, umetniškega pretiravanja in samovolje. Čuti se duh Londona konec 19. stoletja, temačnost tistih časov in seveda povsem drugačno razmišljanje ljudi, naj so bili verni ali ne.

Jonathan Harker v imenu svojega delodajalca obišče grofa Draculo na njegovem gradu in že sama pot je seveda nenavadna, še posebej, ko tamkajšnji prebivalci izvedo, kam oz. h komu je namenjen. Vse nenavadno, hlad, mrakobnost, volkovi, osamljenost in transilvanijska divjina Harkerja še toliko bolj obremenjujejo in tudi na videz prijazni Dracula, ki je sicer zelo zadovoljen z izbiro prebivališča v Londonu, v mladem Harkerju ne zbuja ravno dobre volje ali optimizma. Prekrši pravila, spozna Draculove neveste in dobi nalogo, da mora domov, svoji zaročenki Mini Murray, poslati tri pisma, v katerih ji bo sporočil, da je vse v najlepšem redu in da bo kmalu prišel domov. Harker medtem počasi odkriva Draculove skrivnosti in opažanja vestno beleži v dnevnik, ki ga ves čas skriva in nato njegov gostitelj neke noči izgine. Kako so s tem povezani leseni zaboji in ciganska spremljava, lahko mladenič le ugiba.

Zanimivost – ime Mina Harker je kot umetniški psevdonim uporabila slovenska pevka Mina Špiler (Melodrom), ko je skupaj z Laibach ustvarila predelavo skladbe Ohne Dich zasedbe Rammstein.

V Londonu se kmalu začnejo dogajati čudne stvari – v mesto Whitby na nenavaden način pripluje še bolj nenavadna ladja, s katere je izginila vsa posadka, kapitan pa je privezan na krmilo. Lucy Westenra, najboljša prijateljica Harkerjeve zaročenke, vse pogosteje hodi v spanju, poleg tega je njen vrat zaznamovan z nenavadno vbodno rano, ki kar ne izgine, poleg tega se zelo spremeni tudi njeno obnašanje. Mina se medtem sprašuje, kaj se dogaja z njenim zaročencem, saj je njegovo pisanje zelo zadržano in hladno, za nameček je s hudim vnetjem obležal v budimpeštanski bolnišnici. Na pomoč pride Abraham Van Helsing, ki sprva zgolj dvomi v resničen razlog Lucyjine bolezni, a dekle vseeno zaščiti s česnom, ki ga njena mati odstrani, saj ne bo prenašala tega smrada. Napaka!

Lucy kmalu zatem umre in nenadoma začnejo v Londonu in okolici izginjati otroci, ki naj bi jih ugrabljala čudovita ženska in Van Helsingovi sumi se potrdijo. Lucy je postala vampir, zato ji morajo prebosti srce, odrezati glavo in usta napolniti s česnom. In to je pravzaprav šele začetek, saj Dracula pač nima dovolj in ker ima Jonathan Harker v svojih dnevnikih zapisanih veliko zanimivih informacij, je njegova naslednja tarča Mina.

Sledi zares divji potek zgodbe, ko druščina borcev proti vampirjem (Van Helsing, Jonathan in Mina Harker, Arthur Holmwood, Quincey Morris in John Seward) najprej po Londonu odkriva in uničuje zaboje (krste), v katerih se pred dnevno svetlobo skriva Dracula, ves čas se borijo z vse močnejšimi vampirskimi nagoni, ki divjajo v Mini in seveda jih pot za zadnji spopad vodi nazaj v Romunijo, na grad. Zaključek vam je znan, podrobnosti si preberite …

Stokerjev vpliv je skoraj brez meja in tu je treba pravzaprav iskati tisto največjo vrednost njegovega dela. V vampirje vam ni treba verjeti, čeprav je ta zgodba še kako verjetna, je pa zanimivo, kako slabo so jo sprva sprejeli v Londonu, saj je izšla le nekaj let po tistem, ko je London ustrahoval slavni Jack Razparač. Navdahnil je Doylea, Kiplinga, Stevensona in Wellsa, vsekakor so se po njem zgledovali tako Tolkien kot Rowlingova in potem Meyerjeva ter številni (tudi stripovski) ustvarjalci vmes, če tistih neštetih vampirskih izpeljank niti ne naštevam. In seveda, tako kot je na generacije vplival (in še vedno vpliva) Stoker, enako velja za Lugosija in njegovo resnično nesmrtno upodobitev Dracule. Tudi zato je res odlično, da so ustvarjalci tega stripa spojili oba v težko pričakovano celoto.

Legendary Comics, 2020

Joker: Death of the Family

Joker je nazaj! Tako so oglaševali serijo stripov Death of the Family, v kateri spremljamo Jokerjev neizprosen boj s člani Batmanove družine in seveda samim Batmanom. Batman je šibek in to prav zaradi svoje Družine, ki jo vedno ščiti in ker si Joker želi tistega najbolj nevarnega Batmana, se jih odloči odstraniti, enega za drugim.

Batman in Joker sta bržčas največja sovražnika, kar smo jih imeli priložnost spremljati, v stripih ali kasneje na ekranih. Vsak s svojo zgodbo, temno preteklostjo, grehi … tako zelo različna in tako zelo podobna. Na eni strani temni vitez in pravičnik, ki »čisti« ulice Gotham Cityja, a je vsakič znova jasno, kako nevarno zavetje za njegove misli je tema. In na drugi strani norec, ki nima več kaj izgubiti. Ko je postal Joker, je bil Batman pač tam »po dolžnosti« in seveda bi se lahko preprosto predal, a potem ne bi imeli te izjemne stripovske serije. Torej, Batman je kriv, da Joker obstaja. In Batman je kriv, da je Jokerjev um ves čas na tisti tanki liniji med genijem in norcem. No, večkrat je na tej drugi strani …

Ampak Batman je postal popustljiv in se mora več časa ukvarjati z reševanjem življenj in skrivnih identitet svojih pomočnikov, svoje Družine, kot pa s preganjanjem zločincev v Gothamu in seveda največjega med največjimi – Jokerja. Slednjega kar leto dni od pobega ni bilo nikjer, sedaj pa se vrača še bolj zloben, okruten in seveda s še bolj dodelanim načrtom za pogubo Gothama in Batmana. Za nameček ima še skrivno sestavino …

Scott Snyder in Greg Capullo sta pri tem ustvarjanju zabredla res globoko. Ustvarila sta še bolj strašnega Jokerja, ki ga sedaj »krasi« njegov razpadajoči obraz, postregla z nekaj odličnimi zapleti, npr. uvodnim v bolnišnici, kjer se razkrije Merrymaker, neverjetnimi preobrati (recimo, ko Harley Quinn zbeži iz tesnih Jokerjevih okov), prevarami (od Jokerjeve črne knjižice z zapisanimi resničnimi identitetami celotne Batmanove družine do res odlično zasnovane zadnje večerje v Batmanovi jami) in seveda fantastičnimi dialogi, norimi (bolnimi) šalami in seveda kot vedno presenetljivimi razkritji.

Nekaj, kar sem se naučil pri trenutnem kupovanju stripov je tudi to, da je včasih dobro malo bolj pobrskati in kupiti celotno zbirko, ne le posameznih zvezkov. V tej izdaji (dobijo se namreč tudi posamezni »zvezki«, ki so naslovljeni po junakih) so namreč zbrane vse zgodbe, pa seveda še sklep, epilog in še kakšen bonus. Batman, Batgirl, Robin, Catwoman, Nightwing, Red Hood, Teen Titans, Harley Quinn, Alfred Pennyworth, Jim Gordon in še kdo – vsi so tu, vsi na kupu. In mnogi tudi pod vplivom Jokerjeve skrivne sestavine, strupa, katerega glavna kemična spojina nosi oznako … Ha.

Sama zgodba, ilustracije, zasnova … vse ima tisti »faktor X«, ki bi moral navdušiti vsakega bralca stripov. Tukaj je zbrano prav vse, kar mora kvaliteten in zanimiv strip imeti. In z vsakim novim branjem, z vsako drugo, vzporedno zgodbo, boste tu potem videli (in hoteli) še več. Ha!

DC Comics, 2013

Srce teme

Srce teme je kultni roman ukrajinskega avtorja Josepha Conrada, ki je izšel daljnega leta 1899 in ki ga je navdihnilo nekajmesečno potovanje s parnikom po reki preko Konga leta 1890. Roman, ki je opozoril na vse bolj perečo tematiko rasne diskriminacije, belgijsko vlogo pri kolonizaciji Afrike in ki je nenazadnje, navdihnil filmsko mojstrovino Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj.

Srce teme je eden tistih stripov, za katerega bi bilo skoraj nujno prebrati tudi knjigo. Peter Kuper, ki je nase opozoril z odličnimi stripovskimi predelavami Kafkinih del, je svoje delo sicer opravil odlično. Natančno in doživeto nam slika pripoved Marlowa, kako je kot mlad mornar odšel v Afriko. Prek odličnih tetinih vez dobi službo kapitana francoskega parnika, da z njim odpluje po kači podobni reki v središče zemlje. In ko pride do postojanke, kmalu dobi nalogo, da mora poiskati gospoda Kurtza, vodjo pomembne trgovske postojanke, ki priskrbi največje količine slonovine.

Pot je vse prej kot preprosta. Najprej morajo popraviti parnik, s katerim bodo odpluli in tu je Marlow odvisen od domorodcev oz. sužnjev. Sam do njih sicer nima zaničevalnega odnosa, kot ga ima do »divjakov« večina njegove posadke, nemalokrat pa čuti strah, saj je v družbi ljudožercev. Tudi sama plovba je polna težav in ko pridejo do domala blaznega Kurtza, njegova naloga še zdaleč ni končana. Najtežji del je pravzaprav šele pred njim.

Z današnje perspektive je težko ocenjevati vsebino Conradovega dela, ki mu je Kuper pač sledil. Ali so bili domorodci v Kongu res ljudožerci ali je bilo pač takrat takšno splošno prepričanje o »nevednežih in njihovih strašnih navadah«, kot jih označi Marlowova teta? Kurtz je bil druga plat tega kovanca – on se je z domorodci povezal, jih čutil, z njimi sobival, takorekoč postal eden izmed njih. Ali je prav zaradi tega zblaznel, ker je videl v samo srce teme?

Kaj sploh je srce teme in kako ga razumeti? Je srce teme Kongo kot nekakšno središče Afrike, »črne celine«? Ali je srce teme vsa ta dobro skrita zloba in pohlep v mnogih osvajalcih, predvsem francoskih in belgijskih, ki so na račun naravnih dobrin izkoriščali zemljo in ljudi?! Ali je srce teme Afrika kot taka, ki jo drugi, sploh pa belci, težko razumemo oz. je sploh ne? Številna vprašanja in pravzaprav prosta pot za odgovore in razumevanje. Že Conradovo knjigo so mnogi označili za globoko rasistično delo, kar samo dokazuje, kako težko jo je (pravilno) razumeti.

»Videl sem demone nasilja in demone pohlepa. Zaslutil sem, da se bom seznanil z mehkužnimi, hinavskimi, slepimi hudiči nenasitne blaznosti,« zapiše med opazovanjem afriških sužnjev, ki vpeti v okove prenašajo težko breme in zaključi z »Mirna vodna pot, ki je vodila do skrajnih koncev sveta, je bila mrakotna pod oblačnim nebom. In bilo je, ko da vodi … v samo srce, velikanske in silne teme.«Kuper me je navdušil v uprizarjanju podrobnosti. Sama reka, dogajanje ob reki in na reki, bogat živalski svet, izžeti obrazi domorodcev, zavaljeni in brezskrbni romarji oziroma kolonizatorji, pa seveda potem Kurtz in spomin na nesmrtnega Marlona Branda s tisoč in enim brezupnim, zblaznelim, pa hkrati tako odločnim izrazom na obrazu. Priznam, da bi mi bilo zagotovo lažje razumeti globino pripovedi, če bi prebral tudi Conradovo knjigo, tako mi je vse bolj jasno, da jo bom šel tudi sedaj brati, ker me je tudi stripovska priredba ne toliko navdušila, kot mi predvsem odprla vrata in me brcnila v rit, da bom šel raziskovat dalje.

LUD Literatura, 2020

Maus

Risoroman, ki je avtorju Artu Spiegelmanu prinesel celo pulitzerjevo nagarado. Roman, ki skozi podobo miši slika grozoto druge svetovne vojne in se obenem sooča tudi s psihičnimi posledicami in povojno depresijo. Strip, ki (presenetljivo) stereotipno prikazuje Jude, kar pa seveda ne zmanjšuje in še manj opravičuje genocida, ki se je izvajal nad njimi.

Maus sta pravzaprav dve pripovedi – ena, ki jo pripoveduje avtor, torej Art Spiegelman in ki se osredotoča predvsem na boleč in mučen odnos z očetom Vladkom in druga, ko slednji pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, tako o uspešnem in razkošnem življenju pred drugo svetovno vojno kot seveda o sami drugi svetovni vojni.

Risoroman Maus ima zgovoren naslov Zgodba o preživetju in če je le mogoče, poiščite skupno izdajo obeh delov. Prvi nosi naslov Krvava zgodovina mojega očeta, dogaja se v obdobju od sredine tridesetih do zime 1944 in ga tvori šest poglavij. Vse od začetka, ko spoznamo Vladeka Spiegelmana, njegovo družino in seveda srčno izbranko Anjo Zylberberg ter njeno premožno družino. Kaj kmalu postane jasno, da je Vlade zelo iznajdljiv in tudi deloven Jud, z jasnimi moralnimi vrednotami, ki ga ni sram poprijeti za nobeno delo. Tu so že nakazane tudi velike psihične težave, ki jih je imela Anja in ki jih je bilo vsaj začasno konec z rojstvom njunega prvega sina Richieuja. Ampak Medeni tedni (kot je naslov drugega poglavja) se kaj kmalu končajo in Vladek se lahko zgolj zahvali tako precejšnjemu premoženju kot iznajdljivosti (in kančku sreče), da je z družino kar dolgo vztrajal na Poljskem, v mestu Sosnowiec. Vojni ujetnik, Zanka se zateguje, Mišje luknje in Mišelovka nam res imenitno pričarajo tesnobno in temačno vzdušje za Judje na Poljskem – od groženj, skrivanja in bežanja, nasilja, pa selitev iz geta v geto in v geto znotraj geto ter seveda do koncentracijskega taborišča. Vladek in Anja sta pristala v Auschwitzu.

Vzporedno spremljamo tudi zapleten odnos med očetom in sinom, ki se odvija v New Yorku in kjer sin (avtor Art) vse bolj obupuje nad svojim očetom. Iznajdljiv, a pregovorno varčen, prepirljiv, nezaupljiv in boječ – preživel je grozo druge svetovne vojne in kot znajo povedati mnogi drugi preživeli, so to grozote, ki jih ne pozabiš. Vesel vsake malenkosti, (pretirano) se obremenjuje z vsakim izdatkom in trikrat (ali desetkrat) uporabi vsako stvar, ki jo je shranil in za katero se zdi, da bi lahko bila uporabna. Slabo leto, ki ga je preživel v taborišču, ga je naučilo vsega.

Drug del ima naslov In tu so se začele moje težave (iz Mauschwitza do Catskilla in naprej), kjer najprej glavno besedo zoper prevzame Art. Artu uspe izdati in vzbuditi precej pozornosti s prvim delom Mausa in nenadoma ga vsi sprašujejo o odnosu do druge svetovne vojne, genocida, koncerntracijskih taborišč, judovskega vprašanja itn., sam pa si želi zgolj mamo. Mama Anja je zaradi vse hujših psihičnih težav, ki so bile vsekakor povezane z doživetji in preživetjem vojnih grozot, leta 1968 naredila samomor, oče se je kasneje znova poročil z Malo, do katere pa je imel precej odbijajoč odnos, kot je zgovorno prikazano. Mauschwitz bi lahko označili kot taborišče misli in res slab prostor, v katerem se je znašel Art, tako po uspehu stripa kot očetovi smrti, a vseeno pride do spoznanja, da mora očetovo zgodbo oz. zgodbo staršev povedati do konca. Žal mu je, da je oče zažgal vse mamine dnevnike, ki jih je skrbno pisala in v njih zabeležila vse, prav vse. Vladek trdi, da se je tega po mamini smrti preprosto moral znebiti, pa čeprav je imel več kot očitne težave vreči stran karkoli uporabnega. Auschwitz (čas beži), … in tu so se začele moje težave …, pa Rešeni in Drugi medeni tedni znova slikovito orisujejo sklepna dejanja druge svetovne vojne, od nacistične panike, občutka svobode za številne jetnike ter znova in znova porajajoče groze vlakovnih kompozicij, bolezni, strahu, strojnic, lakote, smrti, negotovega jutri in še naprej prisotnega sovraštva do Judov.

Še sam Art v stripu nekajkrat zares osebno izkaže svoj dvom v pravilnost očetovih odločitev, navezanosti na družino in stereotipno judovsko varčnost, hrepenenje in hlepenje po bogastvu in kopičenju. Presenetilo me je, kako odkrito je Art prikazal Vladkov odnos do temnopoltih, na katere gleda zelo podobno kot so in še vedno mnogi gledajo na Jude – zgolj in samo slabo, zaničevalno. Arta boli tudi, ker imata z očetom tako slab odnos in sam ve, da je bil za očeta veliko razočaranje, saj ni sledil očetovim sanjam, ampak je postal umetnik. Spopadanje z materino boleznijo, čustveno razsulo, v katero ga je pahnila njena smrt in lasten odnos s Francoise, ki je ves čas v senci in pod pritiskom na koncu pošteno dementnega očeta Vladka. Zdi se, da se jasno spomni le še vojnih grozodejstev …

Risoroman Maus vas bo pretresel. Neverjetno je, da takšnim knjigam in izpovedim navkljub še vedno obstajajo takšni, ki v obstoj in delovanje koncentracijskih taborišč dvomijo oz. jih celo zanikajo. Vsak od nas, ki je imel kakšnega sorodnika (ali pač pozna koga), ki je vse to doživel in preživel ter je slišal zgodbe, se lahko zgolj zgrozi in si še enkrat več reče, da se kaj takšnega ne sme ponoviti. Pa vsi vemo, da se je in da se še vedno dogaja. In kot sem vzporedno z branjem Mausa prebral zanimivo misel (in pozabil čigava je): »Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.« Govorite in pogovarjajte se o tem in ni važno, kdo je bil naš in kdo vaš, pomembno je, kdo je bil dober in kdo slab. Na srečo so dobri to vojno, sicer le eno od mnogih bitk v zgodovini človeštva, dobili, ampak na končni poti do zmage je umrlo veliko preveč dobrih. In nedolžnih.

Založba ZRC, 2019

Joker: Killer Smile

Omenil sem že, da je Joker vsekakor moj najljubši negativec in nasploh eden najljubših stripovskih likov. Zelo sem se razveselil, ko sem na polici moje najljubše knjigarne opazil relativno svež strip o Jokerju – Killer smile. Malce drugačna grafika in obetajoča zgodba …

Ne preveč bleščeča in kičasta naslovnica in na prvi strani vprašanje – »You sure it’s me who’s out of place here, doc?«. Povsem jokerjevsko, seveda. Piše Jeff Lemire, riše Andrea Sorrentino in priznam – nisem poznavalec, le ljubitelj. Nekaj prvih kritik, ki sem jih opazil, stripu niso bile naklonjene – še ena zgodba o psihiatru, ki želi pomagati Jokerju, pa na koncu znori sam. Najbolj slavna tovrstna zgodba je zagotovo tista s Harleen Quinzel. In ja, ta Joker je seveda drugačen od tistega izvirnega, ki so ga ustvarili Bill Finger, Bob Kane in Jerry Robinson, pa tudi od meni zelo všečne različice Alana Moora in Briana Bollanda ali tiste Scotta Snyderja in Grega Capulla. Vsebuje temačnost, prežečo nevarnost, obešenjaštvo in kot vedno – neustavljivo privlačnost.

Psihiater je tokrat Ben Arnell, prizorišče seveda še enkrat več sloviti Arkham Asylum. Psihiater, ki je prepričan, da ima pod nadzorom sebe in Jokerja in da bo našel način, kako ga ozdraviti, mu pomagati. Replike med glavnima akterjema so odlične in vsakič znova sem presenečen nad tem, kako uspešno pisci nadgrajujejo Jokerjeve domislice, kako bistroumni so njegovi nesmisli, polni življenja in filozofije. (Ne, ni mi zlezel pod kožo, vsaj ne na stripovski način).

Ben Arnell ima popolno življenje, razkošen dom, čudovito ženo Anno in pridnega sina Simona. Srečo. Veselje. Predvsem veselje in smeh. Resnično najlepše od vsega. Vas spominja na koga? Potem se začne pisati neka druga zgodba – o Happyvillu in Mr. Smilesu … in od tu naprej gre za Bena Arnella le še navzdol. Svetov med seboj ne loči več – kaj je res in kaj plod njegove oz. Jokerjeve domišljije, njegovega izprijenega sveta, začenjajo se prividi, neskončne nočne more in tudi življenje kmalu postane nočna mora. Jokerjev zdravnik še enkrat več postane njegov pacient, nato vdani sluga. Število žrtev se seveda povečuje.

Preplet zgodb je še enkrat več zelo tesen in na trenutek težko sledljiv. Igrive barve Happyvilla, sivina in črnina Arkhama, krvavo rdeče obarvane misli, sanje in spomini glavnih akterjev, vijolično-zelena … pretresljiv konec, seveda. Z vsaj enim usodnim preobratom še pred tem. Pa še dodatek tej posebni izdaji (zbrani so namreč vsi trije stripi Joker: Killer smile) in sicer Batman: The Smile Killer, kjer spremljamo malega Brucea, ki po televiziji spremlja priljubljeni popoldanski otroški program – Mr. Smiles playhouse. Tu je Mr. Pouts, pa seveda Bruce Wayne in tudi Ben Arnell, Jim Gordon in drugi znani karakterji. Bruce / Batman pa ve, da ga Gotham potrebuje, pa čeprav mu nihče ne verjame, kdo je …

Presenečen sem bil, ko sem spoznal, kako zelo je Joker vplival na odmevno zgodbo v wrestling svetu. Seveda me je groteskni in domala neuničljivi The Fiend ves čas (še posebej pred trenutno reinkarnacijo) spominjal na Jokerja, nikoli pa nisem povezal Firefly Fun House segmentov s Happyvillom in Mr. Smilesom. Celo njegova trenutna sopotnica v ringu Alexa Bliss je bila v nekem obdobju močno navdahnjena s Harley Quinn in se znova vrača v tisto obdobje. Tako vpliven je Joker in vse zgodbe, ki so jih številni pisci in risarji ustvarili in jih še bodo.

DC Black Label, 2020

Rdeči alarm

Strip Rdeči alarm je bil dolgo časa na mojem seznamu branja, saj se ga je držal nek kult, sploh če si se v mladosti spogledoval s punk glasbo. In jaz sem se, nikoli posebej na polno, a sem kot mnogi drugi v njem prepoznal glas in držo jeznih in razočaranih mladih.

Rdeči alarm je delo Tomaža Lavriča, ki bi tako po priljubljenosti kot prepoznavnosti lahko označili za novega Mikija Mustra. Začelo se je z Rdečim alarmom, nadaljevalo z Ekstremnimi športi, še vedno traja z Diarejo, spregledani pa niso bili niti Sokol in golobica, Slovenski klasiki v stripu in Ratman, če naštejem le nekatere. Tomaž je seveda dolgoletni sodelavec Mladine, kjer mnogi njegovi stripi doživijo tudi premiero.

Rdeči alarm je ne le strip, ampak tudi naslov njegove pesmi, ki so jo desetletje po nastanku posneli in objavili Racija, neo-punk band, ki se ga lahko spomnimo tudi po zaslugi pesmi Stara, kitaro pa je vihtel Jure Engelsberger – Engels, danes odličen ilustrator.

V stripu spremljamo Jureta oziroma Krta, svoj čas bobnarja in tekstopisca zasedbe Rdeči alarm, enega od mnogih ljubljanskih punk bandov, ki so konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih na valu Pankrtov in Nietov jezno in glasno opozarjali na krivice. Ukvarjali so se z medsebojnimi spori, policijsko represijo, odhodi v vojsko, eksperimentiranjem s prepovedanimi substancami, z drugače mislečimi in z odraščanjem.

Rdeči alarm je tako sestavljen iz štirih delov – Rdeči alarm, White Riot, Črni dnevi in P.S.. Glavnega junaka Krta spremljamo v različnih fazah življenja – odrasli Jure, mož in oče, se po zaslugi naključnih srečanj z bivšimi punk soborci, spominja mladosti, divjih dni punka in ekscesov. Seveda ga ne razumejo starši, je trn v peti šolnikom in oblastem, stran od njega se obračajo mnogi vrstniki in nemalokrat se o smislu početja sprašuje tudi sam. Odrasli Jure ima podobne težave – izgubljen v začaranem krogu obveznosti, manjših in nepomembnejših prepirov z ženo ter občasno preplavljen s spomini.

Punk soborci. Majk, tisti, ki je s polnimi žepi vedno druge prosil za denar, pijačo ali cigarete. Nekje vmes uspešen manager, pa potem pomemben del vladajoče klike. Bart, tisti, ki je znal igrati kitaro, a so ga vrgli iz skupine in je zdaj kreativec z na videz popolnim življenjem. Kviht, tisti zoprn tip, ki je najprej udaril in potem spraševal in ki je iz punkerja najprej postal skinhead, osamosvojitelj, zdaj pa uspešen podjetnik (avtomehanik), ki še vedno ve, do koga biti zoprn in komu je treba »lezti v rit«. Pa nekateri bolj in drugi manj znani obrazi z ljubljanske punk scene osemdesetih – nekateri so odrasli, se spremenili, spet drugi še vedno tako in drugače tičijo v prvi polovici osemdesetih. Tu je potem še problematična svakinja Ana, s katero imata nenavadno skupno zgodovino in ki še vedno svoje oprsje uporablja kot najmočnejše orožje, pa seveda življenjska sopotnica Maja in njun sin Jani.

In prav tu Rdeči alarm pokaže svojo pravo vrednost. Zadnji del, P.S., ki ga je Lavrič ustvaril posebej za reizdajo, petnajst let po izvirni izdaji, je lepa nadgradnja celotne zgodbe in recimo, da se dogaja tukaj in zdaj. Krt punk soborce srečuje na pogrebih, kjer obujajo spomine in obiskuje koncerte pozabljenih legend, kjer se – če na koncert dejansko pride – sprašuje, kaj tam počne. Jani je problematičen najstnik, s svojim načinom oblačenja, govorjenja oz. izražanja, z novimi izgovori, lastnim glasbenim okusom oziroma – sodoben najstnik. Ki ga njegov oče, ki tudi po zaslugi vse večjega trebuha vse težje nosi svoja leta, preprosto ne razume. Mularija danes je res čudna. Ali je le on pozabil, da je bil tudi sam nekoč najstnik in svojim staršem enako ali še bolj čuden? Vsekakor tisti del stripa, v katerem se znajdemo vsi očetje (in mame, seveda), ki smo predano sledili nekim glasbenim idealom, danes pa obupujemo nad samovoljo naših odraščajočih otrok.

Ampak, enkrat punker, vedno punker. Pa četudi nase ne moreš več zvleči tesno oprijetih hlač in ne nosiš več majic s svojimi najljubšimi skupinami. Drža in dejanja so tista, ki te delajo punkerja, pop-šminkerja, hipija, »bosanca« ali kaj drugega. Jure je še vedno Krt in Krt bo pač za vedno punker. Oi! Oi! Oi!

Forum, 2019

Črni plamen

Morda naključje, da sem šel strip Črni plamen brati po treh dneh, ko sem sinu pomagal pri pripravi predstavitve o Benitu Mussoliniju in razlaganju fašizma. Pa še na dan OF za nameček. Tako sem videl, koliko sem tudi sam pozabil iz žal še vedno aktualnih poglavij zgodovine in da so stvari, ki jih ne gre pozabiti.

Zorana Smiljanića ljubitelji slovenskega stripa poznajo po Hardfuckersih, še bolj pa skoraj kultnih Meksikajnerjih, zagotovo pa se bo v kolektivni spomin zapisal tudi s Črnim plamenom, ki ga je ustvaril skupaj s sinom Ivanom, sicer zgodovinarjem. Črni plamen s podnaslovom Požig Narodnega doma v Trstu je v javnost prišel ravno ob pravem času – ob 100. obletnici požiga in ko se je veliko govorilo o (simbolnem) vračanju Narodnega doma v slovenske roke. Strip je sicer kombinacija dejanskih zgodovinskih dejstev in pa izmišljenih oseb in tudi posameznih dogodkov, skozi katere pravzaprav spremljamo zgodbo. Pogosto suhoparni zgodovinski in morda celo težko razumljivi podatki so prikazani jasno, preprosto in dovolj celovito, da bi lahko strip priporočil učencem zadnje triade kot tudi tistim starejšim.

Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi sta dečka, prijatelja od malih nog, ki odraščata na področju Trsta pred in med prvo svetovno vojno. Navkljub narodnostni razliki (avtor ju je odlično prikazal kot svetlo in črnolasca) je njuna prijateljska vez tesna, pristna in iskrena. Avtor ju tekom zgodbo postavi ob bok Winnetouju in Oldu Shatterhandu, tako različna in tako podobna. Navihano otroštvo in razigrano najstništvo, v katerega pa že posegajo vse ostrejši spori, pritiski ene in druge družine ter okolja. Josipov oče dobi zaposlitev v Narodnem domu (vzdrževalec v Hotelu Balkan), ponosu močne slovensko-hrvaške skupnosti, ki je živela na področju Trsta v tistem času, kjer se ob očetovem odhodu na fronto prve svetovne vojne zaposli tudi Josip, saj mora skrbeti za družino.

Ste vedeli – na začetku 20. stoletja je bil Trst mesto, v katerem je bilo več Slovencev kot v Ljubljani?

Avtorja sta res odlično prikazala dogajanje tistega časa – tako s stripovsko zgodbo o Josipu in Giuseppeju kot tudi vzporedno, tisto bolj strogo zgodovinsko, kjer odlično prikažeta zapleteno večnarodnostno dogajanje in politično mešetarjenje na področju Trsta in tudi širše. Vse močnejše škvadre, imenitno prikazan vzpon fašizma, vse bolj očitno sovraštvo do manjšin v Trstu, ki so ga z uspešnimi retoričnimi praksami spodbujali in požigali različni politiki, pa različno poročanje o spornem dogodku v Splitu, le dan pred velikim požigom v Trstu. Črno-bela praksa, ki jo v medijih lahko spremljamo še danes.

In seveda 13. julij 1920, dan, ki bo v zgodovino Trsta in slovenske manjšine zapisan s črnimi črkami. Tu sta se avtorja naslonila tako na potrjena dejstva, pričevanja in se prepustila domišljiji, v katero sta postavila Josipa in Giuseppeja. Dogodek, ki se ga ni zaman oprijel vzdevek »kristalna noč italijanskega fašizma«. Podivjana italijanska množica, ki je želela in dosegla, da je v plamenih in ognju pozabe izginilo vse, kar je bilo slovenskega. Vojska in mestna oblast sta bili le nemi opazovalki. S prikritim nasmehom, najbrž. Nori ples plamenov. Ekstaza smrti. Kot v pesmi Srečka Kosovela, ki jo lahko preberete kot uvod v to res izredno zgodbo.

Strip se tu ne konča, kot se ni končalo sovraštvo do Slovencev (in drugih manjših) ne le na področju Trsta, ampak na tistem celotnem ogromnem področju danes spet Slovenije (in Hrvaške), ki smo ga izgubili z Rapalskim sporazumom. Sovraštvo, ki se je znova razplamtelo še v času druge svetovne vojne in mimo katerega ne moremo niti danes, ko smo še vedno priče uničevanju slovenskega. Strip, ki se žal tudi danes bere kot sveža in aktualna zgodba, pa čeprav bi moral biti predvsem opomin na vse slabo in vso norost.

Založba ZRC, 2021