(brez naslova)

Božična zmešnjava

Zgodilo se je ne tako dolgo nazaj, nekje daleč, zelo daleč stran, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge. Tam stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.

In toliko, da veste – niso vsi palčki enaki. Vsak ima svoje delo, prav vsak ima svoje ime. Pismonoša, ki Božičku nosi pisma, glavni izdelovalec daril, odgovorni palček za zavijanje, oglednik (ki poroča o resnično pridnih in porednih otrocih), skrbnik jelenov, navigator (ta skrbi, da se jeleni in Božiček ne izgubijo) in še mnogi drugi, majhni in marljivi palčki. Božička pogosto le poslušajo, nič ne govorijo ali odgovarjajo …

Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Pisma mu pošiljajo ali puščajo seveda le tisti najbolj pridni otroci. Pridni so zato, ker vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo, sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in nikakor za računalnikom. Zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo in zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli in takoj? Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo?

Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazne do otrok in jih ne morejo poškodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo … vse, da bi bili otroci srečni in veseli. A le prvi dan – potem pa igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa se nanje stopi, vrže ob tla in uniči. Potem pa romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki, Aziji in drugih revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovat s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a tudi to se dogaja.

Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vanilijevimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen! Da, da, leta slastnih piškotov in mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka je vstajal iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati iz 7 na 15!!! Na saneh pa kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bi lahko začeli delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom le stežka spusti skozi dimnike in pusti darila pod smrečico. In če mu uspe, ga iz kuhinje nato vedno premamijo vonjave slastnih piškotov, medenjakov, rolad, kolačev, tort … tu pa tam se pregreši, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da ne sme več! Mamice in otroci bodo vendar žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – saj bodo mislili, da ni dobro?!

In zakaj sploh jelenja vprega, sani??? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju in naslednji dan je vedno prehlajen! Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali pa celo letalo? Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, nanj natisnili njegovo nasmejano podobo, da bi vsi vedeli, da prihaja. In danes vsi iščejo sponzorje, tudi on bi ga lahko imel, v zameno pa bi na tovornjake ali letala natisnil njihovo ime? Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom? Na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo, … Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor … vedno si je želel motor!

Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh??? In kako naj gre med ljudi – vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot je rdeče? Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali kot Božička. Zagotovo bi spoznal tudi kakšno prijetno dekle, žensko, s katero bi se poročil, imel otroke, naslednike. Saj ne bo živel večno! In kaj bo, ko umre? Kdo bo nosil darila?

Božiček postaja vse bolj razočaran in jezen, med prsti mečka pisma otrok in jih meče v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet.

Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno gledal v dimnik, kaj se bo zgodilo. Velikansko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.

Nadaljevanje in zaključek pravljice lahko najdete v knjigi Zvezdne pravljice, ki jo lahko kupite v prav posebni praznični akciji založbe Proksima.

Tesnoba do roba

Nova knjiga pripovedovalskega mojstra Fredrika Backmana je prišla ravno pravi čas. Po mesecih nenavadnih razmer, »prisilnega« zaprtja oziroma številnih omejitev, se vse več ljudi tako in drugače spopada s tesnobo. In pred vrati so prazniki, ki po eni strani slovijo tako po veselju, druženju in obdarovanju kot seveda tudi po tem, da druge preplavijo najtemnejše misli. Ognjemet čustev, ki se ne konča vedno sreča.

Tesnoba do roba je nenavadna knjiga. Bral sem jo dlje kot sicer berem takšne knjige ali kot berem Backmanove knjige. Obenem je knjiga tako polna filozofskih in povsem življenjskih misli, iskric in zamisli, ki ti dajo misliti in te med branjem prisilijo k razmisleku. Ustaviš se, pogledaš stran. Spremljaš partnerjevo brskanje po telefonu ali mirno spanje, poslušaš smeh ali prepir otrok, nekje iz daljave slišiš zavijanje siren, nočeš pogledati opozoril na telefonu in ne zanimajo te slabe, lažne ali dobre novice. Razmišljaš o viharju, ki divja v tebi.

Backman tokrat ponudi bogat in pester nabor junakov ter neusmiljeno preplete njihove zgodbe in usode. Ali se vse skupaj začne v stanovanju, ki si ga konec leta pridejo ogledat zainteresirani kupci ali se je vse skupaj začelo pred desetletjem na mostu, s katerega se je v globino pognal obupan moški, pravzaprav ni važno. Eno se brez drugega ne bi zgodilo. Tako imamo zbrano nepremičninsko agentko nepremičninske hiše Hišelovka, upokojen par, ki kupuje in prodaja stanovanja, lezbični (lahko sem politično korekten in zapišem homoseksualni par ali po Backmanovo, »dve iz Stockholma«) par, ki pričakuje otroka in išče stanovanje oz. družinsko gnezdece, osamljeno in uspešno direktorico banke, starko, ki čaka moža, saj slednji išče parkirišče in … potem se tu nenadoma pojavi oseba z masko na glavi in pištolo v roki. Potencialni kupci postanejo talci. Malo kasneje spoznamo še »motilca ogledov stanovanj«, ob strani bomo spoznali terapevtko in policista, očeta in sina. Sploh slednja sta sprva odgovorna za tisti izrazit humorni del, saj so prepisi njunih zaslišanj prič naravnost neverjetni in nesramno bi lahko zapisal, da zgolj potrjujejo tudi najslabše šale o policistih. Seveda ima tudi ona dva vsak svojo zgodbo, povezano s tesnobo. In kaj imajo z vsem skupaj žaba, opica in los. (ali morda žirafa?)

Nekaj časa boste potrebovali, da boste povezali niti. Spregledali boste kakšen zelo očiten namig, na kakšen stranski lik pozabili in nekje na polovici knjige morda celo pomislili, da bi šli knjigo brat še enkrat od začetka. Glavni zaplet namreč ni, zakaj je prišlo do bančnega ropa (brezgotovinske banke!) in zajetja talcev, ki tekom večera postanejo prijatelji in se vezi med njimi tako in drugače okrepijo, ampak, kam je izginil bančni ropar. Po res lepem ognjemetu ropar namreč spusti talce, ki jih odpeljejo na policijsko postajo, kjer je tudi bančna uslužbenka, roparja pa ni v stanovanju. Vsi so slišali pok pištole, policisti so naleteli na kri na preprogi, v kaminu so našli ožgano masko, roparja pa nikjer. Kam in kako je pobegnil in kdo je roparju pomagal? Policista vesta, ampak pravzaprav ne. Če sem malce nesramen in še enkrat več navajam kar avtorja knjige, je to knjiga o idiotih. Za idiote?

Zaključna poglavja nam pravzaprav razgrnejo celotno zgodbo – preteklost, sedanjost in prihodnost. Včeraj je mimo, danes je treba uživati, če je le mogoče, če pa ne, pa – je tu že jutri. In na nek način smo vsi idioti, ki pogosto prezremo tisto najpomembnejše v življenju, kar imamo največkrat pred očmi (ali pa v srcu), mi pa se ves čas oziroma okrog in hočemo več. Pa sploh ne vemo, zakaj. Potem nas pa stiska, duši, grabi in ne spusti iz krempljev …

Knjiga je res prišla v najbolj primernem trenutku. V (pred)prazničnem času. Preberite knjigo ali jo podarite, komu kaj napišite, narišite ali ga/jo vsaj pokličite. Vse šteje, prav vse. Vsak trenutek! Ne zapravite ga, saj nima smisla obžalovati nečesa, kar ste naredili. Obžalujte tisto, česar niste rekli, naredili. Tesnoba do roba pravzaprav je ena tistih knjig, ki jo morate prebrati! Žal vam bo, če je ne boste.

Mladinska knjiga, 2020

Kolesar

Marko Radmilovič je širši javnosti znan predvsem kot avtor pronicljivih, ravno prav ostrih in (pre)drznih Zapisov iz močvirja, ki jih lahko poslušamo na Valu 202. Prepričan sem, da bodo mnogi poslušalci z veseljem prebrali njegov romaneskni prvenec in da bodo številni, ki ga bodo spoznali z roman, začeli tudi poslušati njegove Zapise …

Knjige Kolesar sem se veselil, saj sem o njej slišal veliko dobrega, pohvalnega. Obenem sem z branjem kar malo odlašal, saj je knjiga zajetna, dobrih 400 strani in nekako sem slutil, da ne gre ravno za kratkočasno branje, za zraven … In nisem se motil! Knjiga, v kateri kaj hitro spoznamo dva glavna junaka – profesorja Krepsa in policista Petka, ki sta si mnogo bolj podobna, kot si želita priznati, ima morda počasen začetek in bralec potrebuje nekaj časa, da vse skupaj poveže. In ravno v trenutku, ko se ti začne nekaj svitati, začneš sklepati in predvidevati, se zgodba obrne v drugo smer. Zgodi se nov prelomen dogodek, na sceno stopi nov lik. In seveda se vprašaš, kako pomemben je, je dober ali slab, gre zaupati njegovim besedam in verjeti dejanjem? In tu me je Radmilovič vsekakor presenetil, saj je zelo natančen zapisovalec, ki poskrbi, da bralec ničesar ne spregleda ali prezre, zadeve osvetli z različnih zornih kotov, prav zaradi vsega tega pa dobesedno do zadnjega v tebi tli zrno dvoma …

Zgodba je preprosta. Kreps, vsega naveličan srednješolski učitelj, ki za lažje odplačevanje kredita o zgodovini razlaga v domu upokojencev, nekega večera od enega od poslušalcev prejme ključ. Brez nekih posebnih pojasnila ali razlag. Težava nastopi, ker dotičnega gospoda Tomazzinija naslednje jutro najdejo mrtvega, z odrezano roko. Zadnji, ki ga je videl, je seveda Kreps, ki tako sicer na kratko postane glavni osumljenec umora. Novico mu sporoči policijski inšpektor Petek, podobno vsega naveličan osebek, ki so enako želi vznemirljivega dela kot kozarca alkoholne omame, a je do slednje veliko lažje priti. Motiv umora je neznan. Nihče ni nič videl, nič slišal. Sestre v domu ne vejo nič, varnostnik je spal. Kaj naj s ključem in kaj bo odklenil? Kot se kmalu izkaže, svojevrstno Pandorino skrinjico.

Kreps, bolj v želji, da se mu v življenju zgodi kaj res zanimivega in vznemirljivega kot je ploha tik pred tem, ko po tednih odlašanja vendarle sede na kolo, gre raziskovat. To pa ga seveda pripelje do številnih neverjetnih odkritij, kopanja in raziskovanja družinske zgodovine, nevarnosti, potovanj, izogibanja policiji in še bi lahko našteval. Po drugi strani inšpektorju Petku po tavanju v megli naročijo, naj Tomazzinijev primer opusti, pa mu vseeno nekaj ne da miru. In tako gre tudi on raziskovat in kopat, velikokrat na lastno pest in mimo policijskih pooblastil, kar seveda tudi njega pripelje do številnih težav. Ves čas se sicer zdi, da je korak za Krepsom, tu pa tam pa s kakšnim prebliskom nakaže kakšen nepredvidljiv zasuk.

Več kot toliko vam pravzaprav ne želim povedati, da vam ne prikrajšam bralskih užitkov. Odkritja so namreč presenetljiva. Razkritja pogosto šokantna. Sploh, ko se v zaključku niti zgodbe povežejo in boste prišli do motiva za umor. Vmes boste izvedeli marsikaj (skoraj neverjetnega) iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, saj se roman kot tak delno naslanja na zgodbo slovenskega interniranca Janeza Godca. Zahtevno in zanimivo branje, ki ga vsaj v slovenskem prostoru težko postavimo ob bok komurkoli.

Beletrina, 2020

Mongolske pege

Zoran Predin je odličen pripovedovalec zgodb, kar seveda vedo vsi ljubitelji njegove glasbe in še bolj obiskovalci koncertov. Lahko rečem, da me novica o pisanju romana ni presenetila, ampak sem se predvsem vprašal, zakaj je čakal tako dolgo?

Mongolske pege so roman, ki bralca preseneti – tako z zapletom, liki, njihovo usodo, res imenitnim prepletom, pa vsemi podtoni in predvsem tempom. Poplava likov, prizorišč, humorni dialogi vas bodo prikovali h knjigi in branju, saj vas bo seveda zanimalo, katerega od junakov boste spremljali v naslednjem poglavju in še bolj – kakšna bo njegova usoda. Obenem je knjiga zelo »predinovska« – zaplet, pogosto poln naključij, nenavaden preobrat, za katerega se zdi, da ga je spisala usoda in polno dovtipov, prebliskov, filozofskih iskric in poetičnosti.

Glavnega junaka Mongolske pege nimajo. Zelo dolgo boste čakali tudi, da boste prišli do naslovnih mongolskih peg in njihovega pomena. Lahko bi rekli, da je glavni junak družina Dimec, ki jo začnemo spremljati v času turških vdorov sredi 16. stoletja in jo spremljamo skozi desetletja in stoletja burne slovenske zgodovine vse do leta 2018. Morda bi lahko rekli, da je glavni junak vodnjak, pri katerem se vse skupaj začne in okoli katerega se vse skupaj vrti. Še boljše bi bilo, če bi rekli, da je glavni junak zlat prstan s smaragdom … ali pa zelene oči, ki jih ima le 2 % prebivalcev na svetu in kar 20 % Turkov.

Priznam, da sem si sprva zelo težko predstavljal, kako bo Predin speljal in združil zgodbo. Začne se, kot rečeno, sredi 16. stoletja med turškimi vdori na slovensko ozemlje in že v naslednjem poglavju smo v času po drugi svetovni vojni. Sprva se mi je zdelo, da kakšno zgodbo predolgo snuje in jo prehitro oz. nenadno zaključi. Potem sem ugotovil, da bi v nasprotnem roman lahko imel trikratni obseg in bi ga ob bok postavili aktualni Follettovi trilogiji, roman pa zato neke posebne dodane vrednosti ne bi imel. Kjer je potrebno, gre v podrobnosti, drugje še tako razburljivo šahovsko partijo lahko v dveh potezah konča s šah matom.

Roman bo vsekakor zanimivo branje za vse, ki so kakorkoli (ekstremno) opredeljeni, saj se bodo po prebranem vseeno malo zamislili, kdo so in od kod prihajajo. Še tako zaveden in veren »novokomponirani domobranec«, član stranke Slovenijo Slovencem (in mislim, da oznaka SS ni naključna!), ki prezira vse neslovensko, je lahko potomec Turkov, njegova žena, sicer kočevska Nemka, pa vnukinja partizanskega generala, ki jih on tako zelo prezira in črti. Brezbožneža je lahko spočel sam škof, indijanski poglavar postane zapit in propadel kavboj, kulisa popolne družine skriva razvaline in ruševine prevar in zlorab, pogumen turški vojak, strah in trepet cele Evrope, pa je lahko prikrit gej. Zgodovina Slovenije na dobrih 170 straneh, pa naj bo napisano komu všeč ali ne. Črno, bele in rdeče ter vsi odtenki vmes, pa seveda ogromno zelene.

Vse te preobrazbe, razkritja, obračanje proti vetru, oportunizem in iskanje svojega prostora v nekem času, nam je seveda vsem še kako znano. Tudi Zoranu Predinu. V romanu je zagotovo tudi nekaj avtobiografskega. Odraščanje v povojnem Mariboru, »indijanci«, upiranje in koketiranje s političnimi opcijami, iskanje in odkrivanje samega sebe. Hrepenenje in ljubezen, skrita, prikrita ali iskrena. V celem romanu pravzaprav ni junaka, ki bi bil brez madeža. Vi poznate kakšnega?

Ne morem mimo zanimivih uvodov v poglavja, ki nam vsaj malo namignejo, v katerem obdobju bomo in kaj se bo dogajalo. Zanimiva dejstva, statistika, zgodovina, običaji, … Predin seveda ni mogel mimo glasbe in literature – tu poklon Arsenu Dediću, tam navajanje Bulgakove klasike Mojster in Margareta, pa Lidija, ki piše pismo v vojsko in izrazi, ki si jih zlahka predstavljam kot naslove njegovih pesmi, npr. Vitez zlomljene karnise ali pa Poglavar električnega kabla.

Predin je z Mongolskimi pegami letvico postavil precej visoko. Kaj drugega od njega sicer ne bi niti pričakoval, saj ni eden tistih ustvarjalcev, ki bi bil zadovoljen s povprečnim, ampak hoče vedno najboljše. Lahko rečem, da mu je (tudi) v tem primeru uspelo.

Založba Litera, 2020

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti.

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Reformatorji v stripu

Ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je podnaslov novega zanimivega knjižnega izdelka, pod katerega moramo kar enakovredno podpisati tri ustvarjalce – glavnega pisca Boštjana Gorenca – Pižamo, ilustratorja Jako Vukotiča in Kozmo Ahačiča.

Tisti, ki vas je navdušil Cankar v stripu, zagotovo ne boste ostali hladni ob Reformatorjih v stripu. Reformacija in reformatorji sodita med tiste pojme, ki so jih vsaj moji generaciji vbijali v glavo z besedami »To morate znati kot poštevanko, tudi če vas kdo prebudi ob treh ponoči«, torej Primož Trubar Abecednik in Katekizem, 1550, Adam Bohorič, prva slovenska slovnica Zimske urice, 1584 in istega leta še Jurij Dalmatin in njegov, a bolj pomembno, slovenski prevod Svetega pisma. Še znam. O reformatorjih me je spraševala tudi moja petošolka (ki sem ji v roke potisnil omenjeni strip), medtem, ko je devetošolec nanje že pozabil (žal zelo trendovsko pozablja tudi na bogastvo in lepoto slovenskega jezika, za katerega so se zgoraj omenjeni možje borili pred skoraj petsto leti).

Stripovski del je tako v prvi vrsti namenjen mlajšim bralcem, saj je v Pižaminem slogu napisan precej poljubno, dovolj informativno in poučno ter seveda zabavno, tu pa tam tudi zabeljeno s kakšno zabavno domislico ali nenavadnim dodatkom (recimo Yodo). Primož Trubar v stripu sicer nastopa bolj kot stranski lik in ima – ena od teh zabavnih domislic, tudi svojega »dvojčka«, Jakoba Heerbranda, sicer Dalmatinovega mentorja, glavna sta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Njuni življenje, šolanje in potem delo ter seveda zelo prepleteno ustvarjanje in sodelovanje, saj je Bohoričeva slovnica pravzaprav nastala kot ena od posledic Dalmatinovega prevajanja Svetega pisma. Osebno mi je zelo všeč, da je v samem stripu kar nekaj zapisov v takratni slovenščini, ki je seveda še močno drugačna od današnje in ki je mestoma težko berljiva. Prepleta se predvsem z latinščino in nemščino, a je seveda vse bolj izrazita naša. Danes si je kar težko predstavljati pred kako težkim opravilom so se znašli tedanji učenjaki in misleci, ko so pripravljali prevode, zapisovali pravila in čeprav so imeli seveda oporo obstoječih drugih prevodov in jezikovnih pravil, so opravili pionirsko delo, ki se je desetletja in stoletja kasneje popravljalo, dopolnjevalo in nadgrajevalo. Proces, ki pravzaprav traja še danes. Nekaj, nad čemer skrbno bdi tudi Kozma Ahačič in kar odlično v svojih delih prepleta prav Boštjan Gorenc.

Mimogrede – ste vedeli, da je celoten naslov Bohoričeve slovnice pravzaprav Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici in da je napisana v latinščini? In če ne veste, Kozma Ahačič je s pomočjo Boštjana Narata (Katalena) ob 100-letnici napisal himno Poljanske gimnazije, skupina Sfiltrom pa je odlično uglasbila njegovo Balado o grobarju.

No, za vse tiste, ki v samem stripu ne bodo našli zadostne globine ali pač širine (ker je strip pač preprost in namenjen mlajšim), sledi odlična spremna beseda omenjenega Ahačiča, ki na nekaj straneh zelo jasno razloži pravzaprav vse tisto, kar vsaj meni v šoli niso. Pa sem imel odlično profesorico slovenskega jezika in zgodovine. V kakšnih pogojih so delovali in ustvarjali, kakšen vpliv na prevajanje in izdajanje omenjenih reformatorskih in za Slovenijo pomembnih del, je imela takrat slovenska Cerkev in kakšno avstrijska, torej nemška oblast. In zato je še toliko bolj pomembno, da se teh zgodb zavedamo in jih poznamo. Bili smo 14. država z natisnjenim celotnim Svetim pismom v lastnem jeziku in celo na 9. mestu med narodi z lastno slovnico oz. sodobnim slovničnim opisom. Reformacija je bila za naš jezik renesansa in brez nje tudi kasnejše romantike ne bi bilo, dandanes pa seveda ne tega zapisa, niti kakšnega drugega, veliko pomembnejšega.

Lahko v bistvu rečemo, da je delo Reformatorji v stripu za razumevanje razvoja slovenskega jezika podobno pomembno kot delo samih reformatorjev (Trubar, Bohorič, Dalmatin in drugi) in da se predvsem pomembnosti slednjih vse manj zavedamo odrasli, otroci pa sploh ne. In prav zato je ta strip tako zelo pomemben in ga res toplo priporočam.

Škrateljc, 2020

Tek na robu živčnega zloma

Knjiga Lucijana Zalokarja je nekaj posebnega – lahko bi jo postavili ob bok Ruglju, McDougallu in celo Murakamiju. Že iz naslova je seveda jasno, da ne gre za knjigo »samo« o teku, ampak tudi o življenju, preizkušnjah in načinih, kako se s tem spopasti. Nam je pri vsem skupaj tek lahko v pomoč in obratno – ali nas naš način življenja lahko požene v tek, morda celo v beg?

Zalokar, izredno uspešen atlet (tekač) v mladinskih selekcijah, sedaj pa razmišljujoč novinar in pisec, pravzaprav piše o vsem tem. Eksistenci, prepletu življenja in teka. Knjigo je pisal v času prvega koronskega vala v prvi polovici leta 2020, sam sem jo prebral nekje blizu vrhu drugega vala jeseni 2020, ko sem se pripravljal, da odtečem svojo prvo maratonsko razdaljo. Vem, kaj mi je tek v minulih šestih letih, odkar bolj aktivno (rekreativno, seveda) tečem, dal. Ali je tek užitek? Je, tam nekje do desetega kilometra. Ali je tek mučenje? Je, tam nekje od 15. kilometra dalje. Sem pretekel maratonsko razdaljo? Nisem, še. Sem se pa iz tega svojega prvega poskusa veliko naučil. Recimo, da je lahko glava na pravem mestu, ampak tečeš z nogami in če noge v življenju še niso pretekle več kot 25 kilometrov v kosu, jih bodo naenkrat tudi 42 precej težko. Če si za nameček zadnji mesec treniral manj, kot bi si želel, pa sploh.

Tek je zdravilo. Osama in omama. Zame osebno čas, ko sem lahko sam s svojimi mislimi. Čas, ko se pogovorim s sabo, se sprem, pomirim in pridem do mnogih zaključkov. Med teki dobivam odlične ideje, ki jih potem v naslednjih kilometrih razdelam in jih ob prihodu domov zapišem. Med teki marsikaj sklenem in se trudim tega držat. Naj gre za partnerski odnos, družinska vprašanja, vzgojo otrok, službene zadeve, odnose s prijatelji, kaj si želim početi, lahko premlevam o knjigi, ki sem jo prebral, filmu ali seriji, ki sem si jo ogledal ali plošči, ki sem jo poslušal. Včasih me preplavijo spomini in doživljam nenavadne »flashbacke«, kje in s kom sem bil ter kaj vse sem doživel. Tek je pač nek svoj svet, moj svet, v katerem se najboljše počutim, ko sem sam.

Ampak, kakšno vezo ima to z Zalokarjevo knjigo? Mogoče nobene, mogoče vse. Zalokar namreč opisuje, kako je v času prvega vala zdravo pamet ohranil s kombinacijo teka oz. rekreacije, dela in pisanja magistrske naloge. Mnogi smo bili v podobni vlogi in če greste na tek ali sprehod, boste videli ali ogromno ljudi, ki se rekreira in približno enako število tistih, ki jim je v tem času postalo še bolj vseeno in najbrž s težavo prisopihajo v 1. nadstropje. Izgubljali smo službe in se spopadali z novimi izzivi, oživili kakšen star hobi ali se odločili izpolniti že skoraj pozabljeno obljubo.

Lucijan Zalokar, uspešen srednjeprogaš, večkratni prvak in rekorder, udeleženec mladinskih, članskih in enega članskega evropskega prvenstva, začne počasi. Knjigo razdeli na 8 poglavij, 8 tekaških stez, kjer nam oriše na srečo dopuščeno rekreacijo v času prvega vala, nas popelje v zgodovino in postane nekoliko bolj strokoven, ko nam na sicer zelo poljudno razloženih primerih razloži, kako so trenirali najboljši. Kakšne so razlike, kakšni rezultati in zakaj je pravzaprav nemogoče različnim atletom predpisati enak način treninga, saj je vsak atlet drugačen, poseben in edinstven. Nekje so noge, drugje glava, morda pljuča ali srce, regeneracija ali še kaj drugega. Tek se je skozi desetletja razvijal in tako izvemo, da so celo rivali v nekem obdobju, ki so drug drugega gnali v doseganje novih rekordov, trenirali na povsem različne načine. Vstran od teka ali pač z njim povezano, se poda tudi na polje filozofije, saj je tek tudi bolečina. Trpljenje. Sartre, Nietzsche, sodobni nevrologi in vsi, ki so bolečino spoznali na vse (ne)mogoče načine. In potem spet nekoliko boljše razumeš dogajanje v lastni glavi. V drugem delu nas Zalokar popelje na lastno pot, ki je vključevala zahteven supermaratonski tek in pa udeležbo na državnem prvenstvu v atletiki na 800 in 1500 metrih, njegovih nekdaj paradnih disciplinah. Tri ključna poglavja nosijo naslove Noga, Um in telo ter Kako stokam, ko stokam med tekom.

Vzdih. Izdih. Zavzdih. Preden sem se tisto soboto podal na 42.195 metrov dolgo progo po Ljubljani, sem imel za prebrat morda še deset strani. Zjutraj sem se prebudil z idejo »Hočem. Zmorem. Bom.«. Prepričan v uspeh. Pa tudi z bolečino v nartu leve noge – prav ta noga je bila leto dni nazaj z nategnjenimi ligamenti v gležnju za dolgih šest tednov ujeta v longeto in če bi še decembra poslušal zdravnika, sploh ne bi več tekel. Stokal sem, zadnjih sedem kilometrov vse glasneje in vse bolj obupano. Um me je še vedno prepričeval, da zmorem in da bom. Spomnil sem se na prebrano, naj v trenutku, ko bo hudo, malo pojačam tempo in si zadam cilj še dvajset minut teka. Tako blizu, pa tako daleč. Nogi se z glavo nista strinjali. Preprosto ni šlo. In kot avtor lepo zapiše – tu ni naključij. Veliko je odvisno od dnevnega počutja, kaj si jedel in kako spal, kakšne so temperature …

In čeprav sem, za razliko od Zalokarja in mnogih (predvsem srednjeprogaških) tekaških velikanov, ki so predstavljeni v knjigi, zgolj povprečen rekreativec, sem se naučil, da vsakemu padcu sledi dvig. Odvisno od posameznika, seveda. Lahko se predaš, dvigneš roko in pozabiš na vse skupaj. Vsak poraz je super in dragocena izkušnja za naprej, ki jo lahko preneseš na katerokoli polje življenja. In če je Zalokar citiral EKV in del njihove pesmi Zemlja, si bom jaz za to priložnost sposodil citat Metallice iz pesmi Broken, Beat & Scarred »You rise, you fall, youre down then you rise again, what don’t kill you will make you more strong.« To je tek, to je življenje.

Knjigo lahko postavim ob bok mnogim domačim in tujim tekaškim knjigam, ki so več kot le to, torej zapis o nekem teku, ampak se v njej prepleta pravzaprav celo življenje. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo želel napisati vsak razmišljujoči in pišoči tekač in seveda obvezno čtivo z vse prej opisane tekače.

UMco, 2020

Sveta noč, zgaran na moč

Adam Kay je nazaj! Avtor uspešnice Tole bo bolelo, ki je bralce sicer razdelila na dva pola, se vrača z novo zbirko dnevniških zapisov, ki so nastali v času njegovih božičnih (in silvestrskih) dežurstev. In kot izvemo ob koncu, je v pripravi tudi že Kayjeva anatomija, po prvencu pa BBC snema TV-serijo.

Tole bo bolelo, dnevniški zapisi mladega, nadobudnega, utopičnega in z leti vse bolj prizemljenega zdravnika Adama Kayja, ki je naposled opustil zdravniški poklic, so razkrili marsikatero napako v britanskem zdravstvu. No, kot sem že takrat zapisal, tudi našo serijo Naša mala klinika je Marko Pokorn pisal na podlagi številnih lastnih izkušenj v beli halji, pa se nam je zdelo nemogoče. Sam sodim v tisto skupino, ki ga je knjiga zabavala. Saj ne, da sem se nemalokrat prijel za glavo in nejeverno buljil ob res nemogočem zapletu, ampak njegov humorni slog, opombe in komentarji so knjigo pač naredile zabavno. Mnogim drugim se je vse skupaj zdelo pretirano, za lase privlečeno in nemogoče.

Kay seveda vseh nabojev ni porabil že pri prvem streljanju in čeprav je krenil na uspešno pot komika in pisca scenarijev, bo slabo desetletje njegove zdravniške kariere očitno tista kura, ki bo nosila zlata jajca. Piko na i v prvi knjigi je vsekakor postavil z objavo zapisa in pozivom o tem, kako žalostno je stanje v britanskem zdravstvu in če pomislimo na vse, kar se v zdravstvu dogaja v trenutnem »korona času«, nam je seveda jasno, da so težave povsod, manjše ali večje. Tudi sam imam nekaj sorodnikov in znancev, ki so zaposleni v zdravstvu in zgodbe, ki jih poslušam … no, niso za v knjigo, nikakor pa niso za pozabit. Sploh, ker se bodo nekateri, ko bo vsega tega konec, spet trkali po prsih in si pripisovali zasluge, ljudje pa dobesedno srečujejo sami sebe. Žalostno.

Božič je prav poseben praznik. Za mnoge največji, za druge pač le praznik. Za tiste, ki ne delajo v zdravstvu, dela prost dan, ki ga namenijo druženju, predvsem z družino in obdarovanju. Žal je za tiste, ki so sami, pogosto tudi boleč opomin in vse, kar se dogaja okoli njih, dodaten sprožilec, da morda storijo usoden korak. Za vse tiste, ki delajo v zdravstvu (in ne le v zdravstvu, da ne bo pomote!), pa pogosto pač le še en delovni dan. Morda ga bodo kako začinili, a zdravniški poklic od večine terja profesionalnost in zbranost.

Adam Kay je eden tistih »srečnežev«, ki je bil dežuren šest zaporednih božičev, med leti 2004 in 2009 je lahko pozabil na slasten božičen obrok, odpiranje daril, druženje z družino (ali zgolj s partnerjem) in vse drugo, kar božiču pripada. Resnici na ljubo, ga niti ni toliko motilo, da tega dne ni mogel preživeti z družino, bi bil pa z veseljem prost in s partnerjem. Tako je v različnih bolnišnicah, v različnih funkcijah, doživljal marsikaj. Kot je lepo zapisano – bolelo je tudi za božič! Tista največja sreča, da je na svet pomagal kar nekaj otrokom, je seveda nepopisna. Zgodilo se mu je tudi to, da je bilo treba kakšno nosečnost prekiniti. Pa kakšna ni šla, kot so si želeli – npr. možnost rojstva dvojčkov v različnih letih. Med branjem boste izvedeli tudi, v kakšne težave vas lahko spravi kaki, zakaj ovitki čokolad niso ustrezna zaščita pri spolnih odnosih, kako ne uporabljati izolirnega traku, kakšne izgovore vse uporabljajo mladostniki, odrasli, partnerji in še kdo.

Boli – včasih trebuh od smeha, spet drugič pa sama misel, ko si kakšno prigodo predstavljate preveč živo. K vsemu skupaj dodajte nezdravo hrano, nore ideje vodstva (npr. rdeče uniforme), res obupen modni dodatek (pojoča kravata z jelenčkom Rudolfom), pomanjkanje spanca, vse bolj očitajoče poglede lastne družine in partnerja ter seveda lastno izpraševanje, ali je to res to, kar si želiš početi v življenju? Zaključek knjige je tako skoraj katarzičen.

Tisti, ki ste prebrali Tole bo bolelo, boste vsekakor posegli tudi po Sveta noč, zgaran na moč in se ob prebiranju zabavali. Tudi zato, ker so dnevniške prigode nove, še neobjavljene. Kayju (pogosto bizarnega) smisla za humor pač še ni zmanjkalo. In seveda vsi veste tudi, da je v njegovem primeru zabavno celo branje opomb.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Bezimena

Risoroman srbske ustvarjalke Nine Bunjevac, ki živi in ustvarja v kanadskem Torontu, je nekaj posebnega. Po prvem branju ga boste šli brat še enkrat, in še enkrat, pa še kdaj. Vsakič znova boste v njem videli kaj novega, drugačnega. Zagotovo pa vas bo vsakič znova pretresel!

Priznam, da sem moral kar pošteno zbirati misli in vtise po kar nekaj branjih. Gledal sem, bral in raziskoval. Mit o boginji Artemidi in dečku Siproitu, saj naj bi bil Bezimena pravzaprav moderna različica njune zgodbe. A jo bodo mnogi doživeli drugače. Za lažje razumevanje, sploh posameznih delov, je ključen avtoričin zapis na koncu knjige. S čim se je ona osebno soočila v svojih najstniških letih v Aleksincu, kako se je s tem spopadala še leta kasneje in kaj vse je še izvedela. Omara je bila kar premajhna za vse okostnjake.

Risoroman Bezimena se začne v duhu klasičnih pripovedk ali legend. Svečenica se zateče k bezimeni, a se ta na njene prošnje in jadikovanje sprva ne odzove, nato pa njeno glavo potopi v vodo. Svečenica preneha obstajati in se ponovni rodi kot deček Benny. Benny ima vse, a najbolj izstopa njegova silna spolna sla, ki je že kot deček ne zna kontrolirat in ki ga večkrat pripelje v težave, staršem pa nakoplje sramoto. Piko na i postavi lepa bela Becky, v katero se Benny zaljubi na prvi pogled in ki je glavnih navdih njegovih sanjarjenj. Fantazij in kmalu obsesij. Zgodba se nato na neki točki prelomi, ko že odrasli Benny naključno opazi Becky, najde njeno skicirko z nenavadnimi slikami in … lahko bi rekel, da mu pade tema na oči. Njegovo videnje sveta in tisto, kar se resnično dogaja in zgodi, je seveda povsem drugače, vendar se bralec tega do (bridkega ali pač srečnega?) konca sploh ne zaveda. Sluti, da je nekaj narobe … Bralcem seveda nočem kvariti samostojne izkušnje in odkrivanja zgodbe, zatorej naj na tej točki končam.

Posebno pozornost je treba seveda nameniti ilustracijam oziroma risbam. Črno-bele, z mnogimi povsem črnimi stranmi in hkrati zapletenimi in hipnotičnimi vrtinci, ki nas posrkajo v nek drug svet, drugo glavo, drugo in drugačno videnje in doživljanje. Avtorica natančno izriše vsako podrobnost, pritegnili vas bodo zagotovo obrazi, ki pri obeh spolih še dodatno poudarijo izredno močan erotičen naboj. Oči govorijo svoje zgodbe, enako velja za usta oziroma izraze na obrazu, telesa so včasih osvobojena in prepuščena, drugič v grobem in silovitem krču, vseskozi pa zelo realna in doživeta. Tisti, ki sta vas – sicer v povsem drugem žanru, prepričala recimo Selznick ali pa Moers, boste ob videnem zagotovo ne le navdušeni, ampak osupli.

Želim si, da bi lahko zapisal, da je to v bistvu zgodba o ljubezni in hrepenenju, pa ni. To je pač knjiga, ki je posvečena vsem brezimnim žrtvam spolnega nasilja. Ne bom rekel, da jih ni malo, saj je vsaka preprosto preveč. Nina Bunjevac je ustvarila mojstrovino, ob kateri bodo mnogi obstali s cmokom v grlu, a je prav, da zanjo izve čim več ljudi.

VigeVageKnjige, 2020

Greta in velikani

Greta Thunberg je fenomen. Zgled ne le za otroke, ampak tudi za starše. Nominiranka za Nobelovo nagrado za mir, ki se je pri petnajstih letih odločila spremeniti svet. Nič čudnega, da je navdihnila mnoge ustvarjalce, med njimi tudi pisateljico Zoe Tucker in ilustratorko Zoe Persico, ki sta ustvarili tole imenitno slikanico.

O Greti se je veliko govorilo in vsaj pri nas vem, da so njena dejanja zanimala tudi otroke. Zakaj je šla mala deklica počet nekaj takšnega, ko je jasno, da že odrasli težko karkoli spremenimo? Zato, ker ji ni bilo prav in ker je čutila, da je tako prav. Morda tudi zato, ker so otroci bolj iskreni in jim tudi odrasli lažje verjamemo, kot odrasli, ki jih prevečkrat ženejo še neki dodatni vzgibi. Seveda smo tudi pri Greti poslušali in slišali marsikaj, a dejstvo je, da nas je 15-letno dekle prisililo k razmišljanju.

Pravljica je pravzaprav enostavna. Greta živi v osrčju čudovitega gozda, nekega jutra pa jo živali poprosijo za pomoč. Velikani, ki v gozdu kar naprej nekaj počnejo, delajo predvsem škodo in uničujejo življenjski prostor. Ne le živali, ampak vseh nas. Le da se tega ne zavedajo, saj so tako zaslepljeni s svojim početjem. Oni niso videli škode, ki so jo povzročali, tisti, ki so jo, pa so se velikanov preveč bali.

Greta pa se jih ni bala. Postavila se je na sredo gozda z napisom NEHAJTE!. Male deklice v prepoznavnem rumenem plašču ni opazil nihče. Potem se je Greti pridružil še fant z napisom POSLUŠAJTE!. In kmalu nista bila več sama, saj nista bila edina, ki sta menila, da morajo velikani nehati in začeti poslušati. Krog ljudi (in živali) je bil vsak dan večji, napisov vse več, glasovi vse glasnejši in ker je množica postala tako velika, so jo velikani naposled opazili. Se ustavili in prisluhnili. Ustavili tempo življenja, svoje dirjanje in uničevanja vsega, kar jim je stalo na poti. Sveta niso le izkoriščali, ampak so ga začeli opazovat in živet v sožitju z njim. Gozd (svet) je postal lepši, kot so si kadarkoli predstavljali.

Tako zelo preprosto. Pravljični konci so ponavadi pač takšni, srečni. Tiste najpomembnejše razlage, pomen in vpliv Gretinega dela ter nasveti, kako lahko ukrepamo mi (in naši otroci) so na koncu knjige, katere izdajo je podprl tudi Greenpeace. V knjigi so se velikani poboljšali in začeli izboljševati svet, a v resničnem življenju žal ni tako. Velikani ne želijo niti poslušati, še naprej delajo škodo, predvsem pa ne želijo ukrepati in spremeniti sveta na boljše. In kot pravi Greta Thunberg: »Nihče ni tako majhen, da ne bi mogel kaj prispevati.«

Stopimo skupaj in spremenimo svet. In mimogrede – če ima vaš otrok v vrtcu ali šolo možnost opravljanja eko bralne značke, je ta knjiga (mimogrede, natisnjena je na recikliranem papirju) kot nalašč. Tudi s tem, da širite dober glas, pomagate.

Založba Mladinska knjiga, 2020