(brez naslova)

13 1/2 življenj kapitana Sinjedlakca

Walter Moers je genij. Umetnik, ki ga velja občudovati tako s pisateljskega kot tudi z ilustratorskega področja. Ustvaril je fantastičen svet Zamonijo, ki smo ga lahko spoznavali in se mu čudili v knjigah Vreščji mojster, Mesto sanjajočih knjig in Rumo & Čudeži v temi, mimo teh mojstrovin pa je ustvaril še neverjetno Divji potep skozi noč.

Imamo medveda z dlako nenavadne (sinje) barve in imamo Zamonijo, čudežno deželo, ki je sama po sebi ena velika pustolovščina. Prvoosebna pripoved omenjenega medveda, kapitana Sinjedlakca, nas popelje skozi 13 ½ življenjskih obdobij in neverjetnih doživetij. Odisejovo potovanje je mačji kašelj proti temu in celo vse, kar je moral prestati Frodo Baggins, da se je znebil tistega prstana, deluje kot ogrevanje.

Dimenzijske luknje. Kulinarični otok. Gorska kremža. Velikan brez glave in glava brez velikana. Večni tornado. Profesor s sedmimi možgani. Gozdne čarovniške pajkulje. Misleči pesek. Tiranokitus rex. Voltigorkovski basotresi. Mandragore. Demoni rikšarji. Profesor s sedmimi možgani. In še lep čas bi lahko našteval, da bi naštel vse nenavadno. Dovolj bo že, če boste v roke vzeli knjigo in prebrali zadnjo stran. To je pač le majhen delček vsega, s čimer se kapitan Sinjedlakec sooči v svojih življenjih.

Si ne znate predstavljati? No, naj vas potolažim, da je avtor vse tudi zelo skrbno ilustriral. In če boste imeli še kar težave, vam bo v pomoč vsekakor tudi Leksikon razlage potrebnih čudes, življenjskih oblik in fenomenov Zamonije in okolice, ki jih je zapisal prof. dr. Črtomir Črnonočnik. Nadejate se lahko smrtnih nevarnosti na vsakem koraku, zagotovo pa tam, kjer jih najmanj pričakujete. Kapitan Sinjedlakec se zaljubi, vsakič za večno. In nemalokrat je pred gotovo smrtjo rešen v res čisto zadnji sekundi.

Branje, ob katerem vam ne bo dolgčas. Čudenje, ki vam bo odprla morda že davno in tesno zapahnjena vrata domišljije. Recimo, da je branje v prvi vrsti namenjeno otrokom (ne najmlajšim, saj je pojmov in dogajanja preprosto preveč), a boste ob njem uživali tudi odrasli. Tu in tam se vam bo v spomin seveda prikradla kakšna podobnost, morda poklon, a gre za res mojstrovino, ki si jo je vredno že zgolj ogledati, saj so ilustracije res vrhunske.

Enako pa lahko rečem tudi za prevod Darka Dolinarja, saj si ne predstavljam, kako težko delo mora imeti prevajalec pri prevajanju in dejansko ustvarjanju fantazijskega sveta v slovenskem jeziku. V pomoč so mu bili najbrž tudi prejšnji prevodi, ki so delo večkrat nagrajene Stane Anželj in ki je že ubesedila določene zamonijske pojme in pojave.

Lahko ste prepričani, da se boste z vznemirjenjem prebijali skozi skoraj 700 strani fantazijskega in fantastičnega romana in da se boste skoraj zagotovo potem lotili nadaljnjega raziskovanja Zamonije oz. drugih Moersovih del. Tako zelo odličen je!

Založba Sanje, 2018

Vlado Kreslin – Kaj naj ti prinesem, draga

Vlado Kreslin kljub skoraj abrahamovskemu staležu na slovenski glasbeni sceni ne pojenja. In čeprav nas v maniri največjih svetovnih zvezd vsake toliko razveseli s kakšno koncertno ploščo (ki pa so polne presenečenj in se nikakor ne ponavljajo) ali pa zbirko uspešnic (kjer zna ravno tako presenetiti), nas redno razveseljuje tudi z novimi studijskimi izdajami.

Kaj naj ti prinesem, draga je še vedno aktualna plošča, ki ponuja vse tisto, kar Vlada krasi zadnjih trideset let, ko je izpod okrilja (in okvirjev) skupine Martin Krpan stopil na samostojno pot. Nemogoče je ločevati med tistim, kar počne z Malimi bogovi in kaj z Beltinško bando, saj je imenitno zapakiral tako svojo »divjo« rock plat kot etno poreklo v homogeno celoto. Z eno nogo v včeraj in drugo v jutri, z glavo in srcem pa v danes.

Kaj naj ti prinesem, draga je razgibana plošča, s katere bo v spominu najbrž najbolj ostala prav naslovna pesem, ki v marsičem spomni na Če bi midva se kdaj srečala s prejšnje plošče, ni pa seveda to edina pesem, ki si zasluži pozornost. Zagotovo pa na najboljši način prikaže Vladovo mojstrsko obvladovanje jezika, občutek za pripovedovanje, vse skupaj združeno z dovršeno glasbo. Preprosta in filozofska Vse se da je stara znanka v naših ušesih, tudi v Life is today in S tobom je izi je Vlado vsakdanje filozofski in da poslušalcu vedeti, da v življenju (najbrž) preveč kompliciramo.

Še vedno je Prekmurec, kar potrjuje tudi ponoven motiv reke oz. Mure, ki se na trenutke živahno, po potrebi pa umirjeno in celo leno vije skozi naša življenja. Na njegovih ploščah smo vajeni tudi zanimivih sodelovanj – tokrat je tu Buda iz zasedbe Elvis Jackson, ki zabeli Moje življenje je to, pa izvrstni kitarist Saša Olenjuk v pesmi Oj, žena, žena, piko na i pa postavijo Simfonični orkester RTV Slovenija in MPZ Srečko Kosovel v skladbi Tista zakartana ura.

Vlado Kreslin je v tem obdobju izgubil svojega dolgoletnega sodelavca Mira Tomassinija, kar se na sami plošči ne sliši, vprašanje pa je, kdo bo prevzel njegovo vlogo. Morda Gal Gjurin, Iztok Cergol ali celo mladi Žan Serčič, ki je skrito presenečenje te plošče. Kakorkoli, za Vlada se ne gre bati – njegov glasbeni in življenjski spekter je tako širok, da mu zanimivih zgodb preprosto ne bo zmanjkalo. Na neki točki gre lahko podobni poti kot Balašević ali pa Springsteen, ob spremljavi kitare pripoveduje zgodbe, ki so navdahnile posamezno pesem in jo potem odpoje. Ampak od njega ne pričakujem, da bo ponavljal za drugimi, saj je v njem še vedno preveč izvirnega, samosvojega in iskrivega.

Priporočam vam tudi, da obiščete njegov YouTube kanal in prisluhnete 50 (!!!) pesmim v dobrih dveh urah, ki jih je v času epidemije igral kar na svojem balkonu. Naslov je temu primeren – Pesmi iz Karantene. Slišali boste tako njegove avtorske pesmi, med katerimi so mnoge že kar ponarodele, kot številne zanimive predelave klasik iz zgodovine glasbe, ki so ga spremljale in izoblikovale na njegovi glasbeni poti.

Založba Kreslin, 2019

Vsa ta nevidna svetloba

Ameriški pisatelj Anthony Doerr je za svoj drugi roman, pričujočo mojstrovino Vsa ta nevidna svetloba, leta 2015 prejel Pulitzerjevo nagrado. Vsi vemo, da znajo biti nagrade zelo subjektivne, mora so posamezni avtorji z njimi ovenčani prezgodaj, ampak v tem primeru lahko rečem le – zasluženo.

Čas pred drugo svetovno vojno, ko se v Evropi že vzpostavlja nek nov red, nova pravila. Otrokom red ponavadi ni preveč pomemben – tako je danes in tako je bilo (najbrž) nekdaj. Njihovo življenje igra, pogosto celo takrat, ko nad njimi lahko hrumijo vojaška letala in mimo njih hodijo do zob oboroženi vojaki. Pomislite na še eno mojstrovino, ki opisuje grozote druge svetovne vojne – Benignijev film Življenje je lepo.

Vsa ta nevidna svetloba se začne dogajati leta 1934, ko avtor začne spremljati ločeni zgodbi o šestletni Francozinji Marie-Laure in osemletnem Nemcu Wernerju, ki bi si bili težko bolj različni, a hkrati podobni. Marie-Laure oslepi in je najprej odvisna od očeta, na prvi pogled nepomembnega ključarja v pariškem naravoslovnem muzeju in kasneje od strica, njeno življenje je velika maketa, polna malenkosti, štetja korakov in sanjarjenja o živalskem in rastlinskem kraljestvu. Pred vojno vihro pobegneta iz Pariza v obmorsko mestece Saint-Melo, kjer mora seveda znova »spoznati« mestne uličice, prilagoditi čute na spremenjeno okolje in brzdati radovednost. Werner otroška leta s sestro preživlja v sirotišnici in kmalu pokaže svoj genialni um na področju tehnologije, zaradi katerega kmalu obleče tudi uniformo vsemogočne nemške vojske. Od grdega račka do laboda, od zasmehovanega in ponižanega do iskanega in kovanega v zvezde.

Oba, še vedno otroka, si želita lepšega, boljšega življenja, ki ga še dodatno zaznamuje vojna morija in da odraščajočima otrokoma vedeti, da nič več ni, kot je bilo in da nikoli več niti ne bo. Ona sanja o čudovitem svetu, ki ga je nekoč videla, on spoznava, da je popolni svet zlagan in poln laži. Njuna svetova in zgodbi se prepleteta zares zelo na kratko, ko čakata konec sveta. Bosta slišala veličastno simfonijo ali gluh odmev vojne groze in smrtne tišine? Trenutek, ki zaznamuje njuni življenje in tako ali drugače vpliva na njuni življenji.

Knjiga na vsaki strani preseneti in očara, polna je podrobnosti in skrivnosti, ki se počasi odkrivajo in vam dajo misliti. Knjiga, ki se vrti okoli enega največjih zločinov v zgodovini, a je pravzaprav hvalnica življenju.

Založba Mladinska knjiga, 2016

Bordo – Izštekani

Bordo je posebna glasbena zgodba, ki je sprva delovala zgolj kot utrinek, zasijala kot zvezda in lahko rečem, da je v tem času postala zelo zanimiv glasbeni planet, ki ga je vredno odkrivati. Lahko začnete s prvencem Medzvezdje ali pa njihovim akustičnim izletom v kultni radijski oddaji Izštekani Jureta Longyke.

Tomaž Štular je tisti, ki stoji za projektom Bordo. Avtor, glasbenik, karizmatična odrska figura in vsekakor izvrsten interpret je prej dolga leta gnal izjemno skupino The Tide, ki so bili s svojim glasbenim izrazom ves čas umetniška alternativa rock mainstreamu, a jim ni nikoli zares uspelo, pa bi lahko rekli, da so imeli prav vse. Za Bordo bi lahko rekli, da so še bolj umetniški in še bolj alternativni, vse skupaj pa je Tomažu uspelo dvigniti še stopničko (ali dve) višje. Tu ni več le rock, ampak je odkrito spogledovanje z drugimi, sodobnejšimi žanri, pri čemer nikoli ne zaide v vode, kjer se ne bi počutil udobno ali kjer sam presoja, da ni več kaj raziskat in ponudit. Vse to in še več, lahko bi rekli kar nekakšna galaksija Bordo se najde na albumu Medzvezdje, ki je ponudil tako »hite« Zvezde v mlaju, Lai Lai svet in Odplešiva, kot zelo osebne in izpovedne Predaleč za nas, Osamljen in bos ter Obljubim. Plošča, v kateri boste vsekakor uživali.

In potem so se najprej decembra 2018 zgodili Izštekanih 25, kjer so bili Bordo eni od nastopajočih in aprila 2019 so se zgodili Izštekani, kamor je Jure Longyka Bordo povabil kot zvezde večera. Tomažu so se v studiu pridružili glasbeni prijatelji in rezultat je bil še en v nizu nepozabnih Izštekanih nastopov, posledično pa tudi ta plošča.

Kako drugačna je ta plošča od tiste studijske? Je. Producent Peter Penko tu ni imel veliko dela, zato pa so toliko bolj do izraza prišle veščine vsakega glasbenika, živa izvedba pa je nekatere skladbe resnično dvignila v nebo. Brezčasna Predaleč za nas, divja Zakaj, osebna, da je težko bolj Obljubim (sicer predelava skladbe I Promise Radiohead), improvizirano pripovedna zmešnjava Kozlam (predelava Dan D), pa novi Boyhood in Polnočni beg. Poleg Štularja, ki blesti v vsakem verzu in čuti vsako odpeto noto, iz te sicer intime glasbene spremljave, najbolj štrlita Drejc Pogačnik (klavir oz. klaviature) in v posameznih pesmih Štefan Starc na saksofonu, pa je treba v isti sapi dodati, da vse skupaj zares funkcionira kot čvrsta celota.

Tisto, kar je seveda treba pri Bordo izpostavit in se je spremenilo glede na The Tide, je jezik. Angleščino je skoraj v celoti nadomestila slovenščina in prav je tako, pa čeprav je bil Štular eden tistih slovenskih glasbenikov, ki mu glede angleščine ni bilo kaj očitati – besedila so bila smiselna in na mestu, izgovarjava pa razločna in spevna. A materni jezik je pač en sam, v tem primeru je to slovenščina in pri takem interpretu pride pač še toliko bolj do izraza. Odličen dokaz je prav predelava Radioheadov, za katero sem prepričan, da bi tudi v angleščini zvenela odlično, a ji je Tomaž s slovenščino dodal še kanček več – sebe.

Avtor sam pa najboljše ve, kdaj in kako kakšna pesem pride do tistega pravega izraza. Tudi zato je sveža skladba Bordo Ghosts (najbrž) spet v angleščini. Zanimiva skladba, ki napoveduje nekaj novega, česar se lahko veselimo.

Založba RTV Slovenija, 2019

Pokvarjeno kraljestvo

Griševsko vsemirje je fantastičen svet, ki ga je ustvarila ameriška pisateljica Leigh Bardugo in ki bo kmalu zaživel tudi v ekranizirani različici. Pokvarjeno kraljestvo se nadaljuje tam, kjer se je Vranja šesterica zaključila – torej pri izigranem in potolčenem Kazu Brekkerju, ki je za nameček ostal brez svoje Prikazni. A ne želi stati križem rok in čakati …

Kazova vranja šesterica je komaj preživela in če se sprva zdi, da se je Kaz sprijaznil s tem, da sta jih tako Van Eck kot Pekka Rollins izigrala, predvsem noče sprejeti tega, da je neznano kam izginila Inej. Brez Inej ne more, tako kot se vedno bolj zdi, da Nina in Mathias ne moreta brez drugega, Ketterdam pa kaj kmalu ne bo mogel brez jurde parema, te skrivnostne in neverjetno močne droge. Kaz Brekker ima nov načrt, a se vse bolj zdi, da mu nič več ne gre po načrtih.

Pokvarjeno kraljestvo kot sklepni del duologije prinaša kopico zgodb, ki se seveda prepletajo. Strniti je treba vrste, oskrbeti rane, premisliti, kakšno je stanje na šahovnici in kakšna bi morala biti naslednja poteza. Brekker igro obvlada, a šah je ponavadi igra, ki jo igrata dva, tokrat opa je vse bolj jasno, da je na drugi strani plošče več močnih nasprotnikov – nekateri sledijo, drugi zavajajo in tu so še tisti, za katere se zdi, da so ves čas vsaj eno potezo v prednosti.

Kazova prioriteta je rešiti Inej, kar je seveda vse prej kot preprosto, a s pretkanim načrtom uspe. Predvsem pa Brekker dokaže, da se ne ne glede na položaj in bogastvo ne boji Jana Van Ecka, saj ugrabi njegovo nosečo ženo in mu za nameček še temeljito preišče pisarno in dobi veliko (preveč) informacij. Po precej napeti izmenjavi sledi nova misija – uničenje Van Eckovega imperija. V igro se s svojimi plačanci vključi Pekka Rollins in boji postajajo vse bolj nepredvidljivi, enako pa velja tudi za vezi med Kazovo šesterico, saj nihče več ne ve, komu res lahko zaupa.

Zdi se, da ima Kaz vse pod nadzorom. Preganjajo ga sicer mnogi demoni preteklosti in počasi se razkriva tudi zgodba, kako in zakaj je Kaz postal, kar je. Vrana. Vse več težav ima Nina, ki je po uspešni ozdravitvi od jurde parema pridobila precej nenavadne – a odločilne, sposobnosti. Njena nesojena ljubezen, druskelle Matthias, umre, kar vsa njena prepričanja znova postavi na glavo. Izgubljena med neomajno zvestobo Kazu in željo po svobodi ter maščevanju svoje družine, je tudi Inej. Svoje račune ima seveda tudi Wylan Van Eck, ki se ga je oče posmehljivo odrekel, pa Kuwei Yul-Bo, ki si še vedno želi svobodnega življenja, hkrati pa se vse bolj zaveda, kakšno grožnjo predstavlja očetov izum, zloglasna jurda parem. Grožnjo ne le zanje in za Ketterdam, ampak za celotno griševsko vsemirje. In tu so seveda še vsi tisti, ki skrbijo za red in mir v Ketterdamu ter vsi tisti, ki v ozadju vlečejo niti in jim je še najbolj mar za bogastvo, ki se steka v njihove skrinje. Bogastvo, ki pa še kako mika Kaza …

Zaključek je veličasten. Nepredvidljiv. Maske padejo, padejo glave. Po spretno odigrani in do zadnje poteze nepredvidljivi partiji je jasno, da bo v Ketterdamu odslej vladal nov red. in če se je prva knjiga sprva nekoliko vlekla, se ta druga odvija zares hitro, celo bliskovito in na koncu je bralcu žal, da je že konec. Bardugova res zapre vsa pomembna poglavja, a se vseeno zdi, da je ostalo nepovedanih še kar nekaj zgodb. Katere, pa presodite sami …

Založba Mladinska knjiga, 2019

Nož

Jo Nesbo. Zgolj dve besedi (oziroma ime in priimek), pa veste, da imate opravka z nečim nadpovprečnim. Pritrdili bodo otroci, ki so brali katero od del o nenavadnem doktorju Proktorju, strinjali pa se bodo tudi tisti, ki berejo Nesbojeve kriminalke – naj je to serija o Harryju Holeju, samostojna dela ali celo moderna priredba Shakespearjevega Macbetha.

Nož je dvanajsta in trenutno zadnja knjiga iz serije o detektivu Harryju Holeju. Mislim, da že tam nekje od Fantoma dalje napovedujem skorajšnji konec serije, možnost novih likov, ki bodo zasedli Holejevo mesto, a vendar samo Nesbo ve, kolikokrat se Harry še lahko znajde v (na videz) brezizhodnem položaju. V letošnjem letu sicer lahko pričakujemo njegovo novo, samostojno delo – The Kingdom.

Žeja je Holeja – kot že nekajkrat; pokazala v najboljši in najslabši luči. Trezen, pomirjen in ljubljen, z manj stresno službo in življenjem, kot bi ga glavnim junakom privoščili. A idile je seveda kmalu konec in Harry se je komaj izvlekel iz norega vrtinca, kar je seveda pri bralcih sprožilo več vprašanj, tisto glavno je bilo zagotovo – kako dolgo še? Nesbo je pred kratkim v enem od intervjujev dejal, da ima dokaj jasno začrtano Holejevo pot in da ne bo pustil prav nobenega dvoma, ko bo enkrat konec. No, recimo, da Nož še ni konec, ni pa ta več daleč.

Harry Hole je (spet) na dnu. Rakel ga je zapustila, karierno je znova na dnu, vse večkrat pa znova vidi predvsem dno steklenice. Nekje zunaj preži (in po Harryjevem prepričanju tudi mori) zloglasni Svein Finne, serijski posiljevalec in morilec, ki bi ga Harry želel enkrat za vselej spraviti nazaj za zapahe, seveda pa ima tudi Finne z njim neporavnane račune. In zdi se, da bo Harry tokrat plačal izredno visok račun.

Nekega dne se Harry zbudi, v morda začetek najhujše more. Pa ne nočne! S hudim mačkom oz. brez kakršnegakoli otipljivega spomina, s potolčenimi členki in veliko krvi. Čigava je kri in kaj se je zgodilo prejšnjo noč? Nesbo kot vedno mojstrsko odpelje bralca na razburljivo vožnjo, ki v marsičem spominja na tisto v Policiji … Hole ne ve več, komu naj zaupa in nekajkrat so njegovi dvomi na mestu. Vse bolj pa postaja jasno, da nihče več ne zaupa njemu in bolj kot kdajkoli prej – tudi bralec mu vse težje. Še več – celo Harry vse bolj dvomi vase oz. je tudi njemu jasno, da je on glavni osumljenec za smrt. In kaj, če je tokrat res kriv?

Stranski liki, ki jih že poznamo ali pa so vpeljani na novo, imajo svojo zgodbo, svoje razloge in namen. Kogarkoli spregledati ali prehitro odpisati, ne gre. Zbrani dokazi govorijo eno zgodbo, počasi se vračajoč spomin in Harryjeva vračajoča se mojstrska intuicija, pa nekaj povsem drugega. Naključna odkritja, (pre)hitro sklepanje, mnoge oteževalne okoliščine in nezaupanje vseh okoli njega ne pomagajo pri razkrivanju grozne more in zarote. Ne glede na to, kako bo Nesbo nadaljeval in ali bo napisal eno ali še deset knjig s Holejem v glavni vlogi, nič več ne bo, kot je bilo.

Nesbo ima svoj slog, pa me zna za razliko od številnih drugi piscev še vedno presenetiti, osupniti, navdati z grozo in nejevero. Sanjalo se mi ni, v katero smer po nadvse razburkanem morju pluje tokrat in tako, kot me je sama plovba nemirno premetavala sem ter tja, me je tudi zaključno izkrcanje v pristanišču vseeno pripeljalo na povsem drugo lokacijo. Od pričakovane, ne od želene. Vedno se pustim presenetiti in tokrat je bilo presenečenj več kot dovolj. Hkrati se mi res zdi, da je lik že izčrpan in iz nekega življenjskega vidika menim, da prav veliko ne more več prenesti. Kakorkoli Nesbo vsakič znova poskrbi za kakšen žarek upanja, je bremen vse preveč. Konec je blizu …

Založba Mladinska knjiga, 2019

Trio Golaznikus

Odlična slovenska zbirka za mladino, s katero se Andrej E. Skubic še enkrat več dokazuje kot avtor z izrednim posluhom za mlade, njihove težave in drugačen pogled na svet. V zbirki Trio Golaznikus o treh prijateljih, ki so vsakič znova postavljeni pred zanimiv zaplet ali preizkušnjo, je doslej izšlo pet knjig, za drugo je bil avtor nagrajen z večernico 2019, poleg izpiljenega jezika in odličnih zgodb pa piko na i dodajo še domišljene ilustracije Tanje Komadina.

Vsak avtor še kako dobro ve, da je najtežje pisati zanimive in berljive zgodbe za (naj)mlajše bralce, ki so najbolj iskreni in tudi neprizanesljivi kritiki. Pravljice za otroke, ki jim še berejo starši, morajo biti preproste in hkrati s kakšnim naukom. Tiste za najmlajše samostojne bralce morajo biti dovolj preproste, da otroci ne le preberejo, ampak tudi sledijo toku zgodbe. In potem so tu še tisti vedno starejši, ki so seveda že pod različnimi vplivi in jih je sila težko prepričati, naj vzamejo v roke knjigo, kaj šele knjigo slovenskega avtorja. Izjem imamo v našem prostoru kar nekaj (Karlovšek, Gombač za starejše, Gorenc za tiste nekje vmes in poplava avtorjev za najmlajše) in mednje vsekakor sodi tudi Andrej E. Skubic.

Kako dobra je zgodba, je seveda najlažje preveriti pri bralcih, ki jim je namenjena. In ko vidiš, da se ob prebiranju zabavajo in knjige ne želijo odložiti, dokler ne pridejo do zadnje strani … in ko pridejo, te takoj vprašajo, kje je drugi del, saj je jasno, da je to šele začetek.

Ne bi smel odpreti tistih vrat po naslovu sodeč zveni kot kakšna mladinska grozljivka, a gre v resnici za vrata šolskega stranišča, ki jih je odprl Tomaž, za njimi pa je bila hlipajoča Lija. No, še prej izvemo, da ima Tomaž najboljšega prijatelja Liama, ki ne vpliva najboljše nanj in da sta si fanta privoščila kar konkretno pobalinstvo in bila zanj ustrezno kaznovana. Zgodba se zaplete šele, ko Tomaž stri že omenjeno dejanje – torej odpre tista vrata. Tomaž in Lija se spoprijateljita – on riše, ona piše, a njuno prijateljevanje ni posebej všeč Liamu. Zgodba, ki jo redno doživljamo odrasli, še pogosteje odraščajoči in seveda v neki bolj osnovni luči tudi otroci. Čustven vrtiljak, polnih zanimivih (in povsem realnih) preobratov pripelje do ustanovitve Tria Golaznikus …

Babi nima več telefona je povsem zasluženo prejela nagrado, saj gre za eno tistih knjig, ki jo z veseljem preberejo otroci in za njimi še starši. Skubic je že v drugi knjigi otroške like imenitno dodelal in jih izpopolnil, vse bolj zanimiva postaja tudi dinamika med njimi. Za nameček pa ne le otrokom, ampak tudi staršem prikaže, s kakšnimi težavami se spopadajo otroci. Tudi otroški prepiri so vse prej kot nedolžni, le da otroci, če gre za občutljive stvari, ne pozabijo tako hitro, kot se nam odraslim morda zdi. Preprost zaplet, a odlično razdelana zgodba v ozadju.

Avtor preplet vsakodnevnih zgodb, ki jih dvigne na nek drug nivo, nadaljuje tudi v tretjem delu – Golazni iz omare. Tokrat je v glavni vlogi Lija, ki se prestraši lutke, ki jo je iz oblek ustvarila njena mami. Otroci kot otroci se odločijo za maščevanje, ampak otroci včasih ne vedo, kje je meja. Šala kmalu ni več smešna, strah in groza si podata roko, avtor pa za piko na i v zgodbo imenitno vplete še zastraševanje. Težave z angelčki aktivno vpelje dva nova lika in namigne, da bi trio lahko postal kvartet. V razred pride nov sošolec Jaka – prijeten, a sramežljiv. Njegova mama mu želi pomagati in za njegove nove sošolce priredi spoznavno« zabavo, kipa jo pokvari »angelček« David. Eden tistih otrok iz okolice, čigar starši si zatiskajo oči in na ves glas trdijo »Naš pa že ne!«. Jaka postane njegova glavna žrtev, nikakor pa edina in Trio Golaznikus se seveda odloči posredovati. Na način, kot ga zagovarja Skubic – brez nasilja, a z zvrhano mero premetenosti in sodelovanja. Najbolj sveža, peta knjiga iz zbirke, nosi naslov Roksi najde dom in znova obravnava enot istih vedno perečih tem v družinah – domače živali. Psička Roksija dobi Tomaž, čeprav bi bil oče bolj vesel mačke, mama pa ve, da bo po začetnem Tomaževem navdušenje skrb za Roksija skoraj zagotovo padla nanjo. Tomažu ni všeč, da je Roksi v dom poleg laježa prinesel še vedno več prepirov, poleg tega pa ga vse bolj skrbi, kako bo Roksi sprejel druga dva člana Tria Golaznikus?!

Skubic se je pametno odločil, da bo ostal zvest zasnovi in Tria Golaznikus ni širil, saj se vsak od glavnih treh junakov z vsako novo knjigo razvija in raste, kot se to dejansko dogaja otrokom. Avtor temu razvoju odlično sledi, poleg likov pa seveda razvija tudi odnose med njimi in njihov položaj v okolici. Otroci se bodo z liki (in njihovimi težavami) zlahka poistovetili, odrasli pa bodo ravno tako prepoznali sebe in lastno družinsko dinamiko, poleg tega bodo morda prepoznali tudi kakšno tegobo otrok, ki jim je ostala skrita oz. je niso znali prepoznati in ustrezno reagirati. Priporočam, vsem.

Založba Mladinska knjiga, 2018 – 2020

Nikolikje

Neil Gaiman velja za enega najboljših in hkrati najbolj nepredvidljivih avtorjev, saj v svojih delih združuje in tesno prepleta vsakdanje, fantazijo, grozljivo in absurdno, do potankosti izdela vse like in jih s filmsko slikovitostjo predstavi bralcu. Mogoče ga ne boste razumeli, verjetno ga boste dojeli po svoje in skoraj zagotovo se boste po prebranem vprašali »Kaj pa je bilo sedaj to?«.

Nikolikje zna presenetiti in osupniti celo tiste bolj redne Gaimanove sledilce, saj bralcu ne pušča prav veliko prostora za razmišljanje. En trenutek smo del človeškega Londona z vsem, kar to velemesto ponuja – vrvež, hrup, smeti, smrad, gnečo, vse mogoče oblike javnega prevoza, preplet kultur in ras ter navad in razvad. Naslednji trenutek spremljamo nenavadno zasledovanje, mučenje in boj nekoga z nečim nekje in pravzaprav ne vemo, kje točno v zgodbi se nahajamo. In potem … no, potem se v telesu podgane znajdemo v temačnem delu Londona, v labirintih kanalizacije in v strašni in prežeči podobi zapuščenih postaj podzemne železnice.

Richard Mayhew je (nesrečni) glavni junak, londonski poslovnež, ki mu nič ne manjka, a si od življenja želi več. Nekega večera, ko gre s svojo zaročenko na morda najpomembnejšo večerjo svojega življenja, naleti na krvaveče dekle in se ji nesebično odloči pomagati. Življenje se mu seveda postavi na glavo, saj življenje, kot ga je poznal, od tistega trenutka dalje ne obstaja več. Brez službe, brez zaročenke, brez stanovanja, brez identitete, denarja, domala neviden … skratka, vsega znanega je konec.

Seveda pa se neko drugo in predvsem drugačno življenje tedaj šele začne. Življenje v Londonu senc in teme, kjer ne veš, kdo je v resnici tvoj prijatelj in kdo sovražnik, komu lahko zaupaš in kdo (ne) zaupa tebi, kako dolgo boš spal, kaj boš sanjal in kaj te čaka, ko odpreš oči. To je prostor duhov, pošasti, strahov, angelov in peklenščkov. Prostor, kjer moraš nekaj najti, pa sploh ne veš, kaj iščeš. Richard ne ve. Vse bolj obupan in žalosten, vse bolj osamljen in tako zelo željan povratka nazaj skozi razpoko časa v tisti dobro znani svet, v njegov London.

A seveda ni tako preprosto. Na svoji razburljivi poti mu iskanje in povratek domov prekriža toliko nenavadnih likov in bitij, vsak s svojo vlogo in pomen za zgodbo in zanj in če se zdi, da je bralec vse bolj izgubljen, se Richard zdi vedno bolj odločen. Odločen pomagati Door (nesrečno dekle, ki želi najti morilce svoje družine), premagati okrutna morilca Croupa in Vandemarja, razkriti, kdo je dejansko markiz de Carabas, razrešiti vrsto ugank in zagonetk ter se seveda živ in zdrav vrniti nazaj v običajno življenje.

Pa bo njegovo življenje sploh še kdaj običajno? Si bo običajnega želel? Po tej nori pustolovščini, ko bo London spoznal skozi povsem drugačne oči in v drugačni luči? Pustite se presenetiti. In ne glede na vse – nauk zgodbe ni, da ne pomagajte ljudem v težavah, ker se boste sami znašli še v večjih! Nauk zgodbe mora vsak bralec odkriti sam.

Založba Sanje, 2010

Gromska strela!

Arto Paasilinna je nedvomno eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih finskih avtorjev, saj mu s svojim (črno)humornim slikanjem Finske in Fincev, nenavadnimi zapleti in pronicljivimi dialogi znova in znova uspe prepričati zveste bralce in navdušiti kakšnega novega. V slovenščini nam prevodov njegovih del ne manjka, zadnji v vrsti je Gromska strela!, ki je v izvirniku izšel že leta 1984.

Zaplet tokrat morda sploh ni tako preprost. Morda vas bo avtor že uvodoma izgubil pri naštevanju starih finskih božanstev, njihovih vse prej kot preprostih funkcijah, značajih in značilnostih. Ampak kmalu pride veliki bum! – finski bogovi pridejo do spoznanja, da jih ljudje ne častijo več oz. da častijo neke nove, druge bogove in vere. Nenavadno in seveda je treba temu narediti red. Za nalogo ponovnega bujenja vere v prave bogove, se javi Gromovnikov sin Rutja.

Nekako istočasno z zasedanjem finskih bogov se v neki povsem drugi zgodbo izgublja Sampsa Ronkainen. Propadajočo družinsko kmetijo si deli s sestro, koruzno priležnico in njenim »bratom« – vsi od prvega do zadnjega ga izkoriščajo in ožemajo. Za nameček ima zoprnega in oblastnega soseda, ki mu počasi jemlje (beri: krade) zemljo. V bližnjem mestu ima starinarnico, v kateri že dolgo ni nič prodal, se mu je pa notri naselila še ena koruzniška priležnica, sicer mati samohranilka in prodajalka, v resnici pa še ena v vrsti tistih, ki ubogega in boječega Sampso izkoriščajo. In tako jo Sampsa – kot ga je naučil njegov oče; skupaj z lesenim kipcem božanstva mahne k žrtveni skali, spije ognjeno (dobesedno) žganje in – gromska strela!

Na streli pa Rutja, Gromovnikov sin. Sampsi razloži načrt, ki bo seveda dober ne le za njiju, ampak za celo Finsko, saj morajo Finci znova začet verjet v prave, tj. stare bogove. V še enem nenavadnem obredu drug drugega »požreta«, kar v praksi pomeni, da se človek Sampsa znajde v božjem telesu, božanstvo Rutja pa v človeškem. In gre, širit oziroma obujat vero.

Rutja na svoji poti seveda naleti na številne prepreke in težave, ki so povsem verjetne, mnogo manj verjeten pa je seveda način, kako jih rešuje reši. V Sampsovi starinarnici hitro odkrije potencialen prostor, kjer bi lahko postavil svetišče starim bogovom, z nekaj prepričevanja, prepletom naključij ter kakšno ognjeno strelo pa mu uspe pridobiti tudi prve vernike. Med njimi tudi davčno inšpektorico in oglaševalskega guruja, ki prepoznata potencial in vera se začne počasi, a zanesljivo širiti. Na drugi strani je seveda finska cerkev, številni uradniki, policija in še kdo, ki se posledično spopadajo z nenavadnimi dogodki, a Rutji (in tudi prerojenemu Sampsi) gre vse kot po maslu.

In sploh še ni konec! Kajti ta nenavadna združba ugotovi, da je v finskih umobolnicah polno ljudi, ki jih težijo različne tegobe in ki jim zdravniki ne znajo pomagati. Kaj pa prodoren božanski pogled in morda ognjena strela ali dve? Posel cveti in na zelo prikrit način ozdravljenja je tudi gorečih vernikov vse več. Naloga uspešno zaključena? Pustite se presenetiti, saj najbrž veste, da pri Paasilinni ni nič tako, kot si morda mislite.

Boste pa po prebrani knjigi še nekoliko bolje razumeli Deset prisrčnih trmoglavk, Ladjarja z lepimi stopali, Najboljšo vas na svetu, Prikupno struparko, Očarljivi skupinski samomor in še katero od prevedenih del nespornega velemojstra pripovedovanja.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Hamo & Tribute 2 Love – 4K

Četrti dolgometražni izdelek ene najboljših slovenskih blues rock zasedb, ki je že s prejšnjo ploščo 3P dokazala, da ne gre le za Hamota z bandom, ampak čvrsto celoto, ki sploh na koncertnih odrih dokaže vso svojo moč, karizmo in prepričljivost.

Po Dve in PolS, nekaj kadrovskih menjavah, ki so se izkazale za odlične – tako prihod Denisa Horvata za klaviature kot Petra Dekleva v vlogi kitarista sta dala skupini ne le nov zagon, ampak predvsem nov, obogaten glasbeni izraz, se je najprej zgodila 3P in lani še 4K. In če sem po prvi plošči in nekaj poskusih v slovenščini (Rožice, Vija vaja ven, Greva se igrat boga) presodil, da blues in slovenščina res ne gresta skupaj, me Hamo z vsako novo ploščo bolj odločno demantira. Urbana poezija, prežeta z ljubeznijo, čutna interpretacija in razgibana glasbena spremljava so vsekakor zaznamovali tretjo ploščo, že uvodna pesem s še vedno sveže plošče 4K pa poslušalca prikuje na sedež.

Pomlad ima enega tistih basovskih uvodov, ki te popelje v močvirje ameriškega juga, Kje gori te začara s svetlostjo in pozitivo in v Srce ne more več Hamo potrdi, kakšen izreden interpret je. Svoboda napove baladni sklop, kjer piko na i zagotovo postavijo z naslednjo – Lepe stvari, kjer nas kvintet znova opomni, da prepogosto pozabljamo na tisto najlepše, kar imamo ponavadi pred nosom. Kar nekako konceptualno krenemo v Povej ej, ki hkrati umirja strasti in potem kipeče opozarja na silovito nadaljevanje – Prva vrsta nas bo dvignila na noge, da ne bomo želeli več le sedeti in opazovati, ampak sodelovati v prvi vrsti spreminjanja sveta na boljše, kar imenitno dopolnijo in potrdijo še z Naprej. In če nas Ta zadn Zemljan še enkrat več opomni, da je apokalipsa lahko pred vrati, če ne bomo začeli na svet okrog nas gledati malo manj samoumevno, je konec v Zbudi me iz dna poziv, klic na pomoč, konec morastih sanj.

Žal pa tudi konec nečesa čudovitega in izrednega, plošče 4K. Plošče, ki je v korona času naplavila še dve drugačni, okleščeni (ali pač iz4Kani) različici pesmi Prva vrsta in Naprej. Preverite.

Kako čvrsta celota so postali Hamo & Tribute 2 Love se seveda najbolj dokaže na koncertih, kjer ne vem, če imajo v našem glasbenem prostoru trenutno konkurenco. Vsekakor pa je že na sami plošči čutiti, da so jo tokrat v celoti snemali v tej postavi (Peter Dekleva se je skupini pridružil po zaključenem snemanju plošče 3P, kjer je kitare poleg Hamota odigral Uroš Primožič) in da tu ne gre za hranjenje egov, ampak tesno prepleteno in čvrsto celoto, kjer ima vsak inštrument svoj prostor, svoj namen in vsekakor tudi svojih »pet minut slave«. Čvrsto jedro bogatega zvoka je vsekakor preplet kitar in klaviatur, a zvočno piko na i pritisnejo tisti mali basovski poudarki (ali pač solo izleti, kakršen v Svobodi) in perfekcionistično odigrani bobni, tolkala in imenitno pozicionirani takšni in drugačni efekti in zvoki. In tisto najboljše – vse to v še toliko bolj intenzivni obliki dobite v živo – pa naj gre za tisto polnokrvno, električno obliko ali intimno, iz4Kano verzijo.

To je plošča, ki mora biti obvezen del zbirke vsakega resnega ljubitelja glasbe. In to je skupina, ki jo morate videti v živo, da boste vedeli, kaj pomeni odličen koncert.

Šal, 2019