(brez naslova)

Hamo & Tribute 2 Love – Že(l)jni glasbe

Hamo & Tribute 2 Love (foto Marko Alpner)

Koncert, tak v živo, ne prek računalniškega zaslona in na daljavo. Glasbeniki, skupaj na odru, občinstvo – pač v skladu z določili in pravili, nekje pod in okoli odra. Koncert, ki bi moral biti julija in za katerega sem imel vstopnice kupljene maja. Hamo & Tribute 2 Love v ljubljanskem ČinČinu. In tako zelo, kot so oni že(l)jni igranja, tako zelo je občinstvo že(l)jno poslušanja in uživanja.

Ampak te vrstice niso namenjene temu, kateri ukrepi da in kateri ne, kateri so smiselni in kateri ne. Vesel sem, da se je zgodnje septembrski četrtkov koncert vendarle zgodil, kajti za tistega v nekaj tednih v Ortu (prestavljen koncert v sklopu Orto festa) sem sodeč po zadnjem dogajanju skeptičen. In čeprav se je tudi Hamo nekajkrat seveda humorno (pa tudi malo cinično in sarkastično) dotaknil epidemije covid-19, pa ukrepov in približevanja ter združevanja, lahko rečem, da je bil koncert, še enkrat več, v znamenju ljubezni.

Zavoljo kupa drugih obveznosti sem nastop predvozačev Masharik zamudil. Na veliko srečo ne celega, saj bi mi bilo po tem, kar sem slišal, pošteno žal. Videl sem sicer nekaj posnetkov, v živo žal še ne. In dajmo priznat, da je na posnetkih lahko vse lepo in popolno, v živo pa je to neka druga zgodba. Tisto, kar se me je dotaknilo in me na tisti vznemirjen način streslo, je bil glas. Maša Bogataj (sicer »kriva« za oblikovanje naslovnice zadnje plošče H&T2L) ne le poje, ampak tudi igra kitaro. In oboje dela tako prefinjeno in s toliko občutka, da lahko na tem mestu zapišem, da imamo v Sloveniji še en imeniten blues-rock band, ki sicer črpa od vsepovsod, ampak so obenem samosvoji. Predvsem pa nikoli dolgočasni ali enolični. Kvartet na odru deluje kot čvrsta in tesno povezana celota in del te glasbene celote so napake, je spontanost in, še enkrat več – občutek. Ker ga za igranje bluesa pač potrebuješ. Torej, namig oz. nasvet: ko naslednjič nekje med nastopajočimi vidite Masharik, jih nikakor NE ZAMUDITE!

Glavne zvezde (ki so vse prej kot to) večera so bili Hamo & Tribute 2 Love. Za seboj imajo imenitno ploščo 4K, imeli so nekaj električnih in nekaj iz4kanih nastopov in potem se je zgodilo, kar se je. In tako kot so v času pred z vsakim nastopom dokazovali, kako odlično funkcionirajo na odru, je v času med in po jasno, kako zelo potrebujejo biti na odru in igrati. Več od tega glasbeniki ne potrebujejo. Priti na oder, vzeti v roke inštrumente in dve uri igrati, pripovedovati zgodbe glasbe lačnemu (ali če se vrnem k izhodišču, žejnemu) občinstvu. Koncert, ki ni bil povsem iz4kan, pa hkrati daleč od polne elektrifikacije, je bil – lep. Zveni trapasto? Naj bo. Ampak, ko odhajaš domov preplavljen s čustvi on občutenji, ko lebdiš in še dolgo v noč podoživljaš dele pesmi, potem si pač doživel nekaj lepega.

Naj vam kaj povem o repertoarju? Slonel je na skladbah iz aktualne plošče, ki smo jih tudi spoznali v tej prilagojeni, akustični različici. Razigrana Pomlad, časom primerni Svoboda, Naprej in Ta zadn Zemljan, pa tako zelo čudovite in izpovedne Lepe stvari, Prva vrsta in Zbudi me iz dna so vsaka posebej in vse skupaj odlična celota, zgodba zase. To so tisti trenutki, ko se zgolj prepustiš glasbi in uživaš. Manjkale niso niti Ona gre, Gospod, Vija vaja ven, delček Rožic, Dolgo nisva pila, Dejva bit čist bliz, Zabluzu, Rabm tebe, Pol, Greva še mal dlje in še kakšna, ki sem jo pozabil. (Zadnje čase na koncerte hodim tako, da telefon zatlačim nekam v žep in upam, da me ne bo klical noben od otrok. Ne slikam, snemam, pišem, ampak gledam, poslušam in uživam.) Vsaka malce drugačna od tiste izvirne, s še več duše in ljubezni.

Band je funkcioniral, kot smo ga vajeni. Morda me je tokrat še najbolj presenetilo to, da je imel nekaj več res odličnih kitarskih vložkov Hamo in ne Pero (aka doktor kitare), kot je to ponavadi. Buco (aka Gospod profesor) in Duki (slovenski Chuck Leavell) sta bila standardno odlična in na trenutke nepopravljivo nagajiva. Standardna odličnost je oznaka, ki jo lahko prilepimo tudi Urošu (glas razuma), ki postaja zares čvrsta hrbtenica tega banda in ki ga slišiš točno toliko, kot je treba in ko je treba, hkrati pa po potrebi štrli ven in vedno znova dokazuje, da bas pač ni le opora bobnom in kitaram. Veliko, veliko več kot to. Interpretacija? Hamo. Njegov glas in njegov občutek lahko postavim ob bok Damirju Urbanu, Eddieju Vedderju in, Johnnyju Cashu. Tega se ne nauči, to pač imaš.

Besedo ima očka: Nova normalnost

Kolikokrat ste v zadnjih tednih slišali to besedno zvezo? Ta naša nova normalnost se na trenutke sicer zdi zelo nora, hkrati pa je polna nenadnih sprememb. Ampak veste kaj? Jaz sem si malo oddahnil. Ni bilo lahko. In recimo, da je konec. Za en čas, morda za zmeraj. Dajmo se iz vsega tega nekaj naučit, kaj negativnega spremenit v pozitivno in iti v prihodnost z drugačnim pogledom na svet.

Nič od vsega tega, kar smo doživljali, ni bilo zgolj slabo. Potrebujemo nakupovanje ob nedeljah? Ne. Se moramo za vsako figo usesti v avto in odpeljati nekam, brez prave potrebe in smiselnega cilja? Niti ne. Nas mora na televiziji čakati vsak dan oz. večer čakati sveža in napeta oddaja, serija ali karkoli že? Sploh ne. Ugotovili smo, kako zelo potrebujemo bližino določenih ljudi in recimo, da nam je za nekatere prišlo prav, da smo se od njih oddaljili. Niti učiteljem, niti vzgojiteljem ni lahko in celo otroci so ugotovili, da je šolski red čisto pozitivna stvar. Prevrednotil se je naš sistem dojemanja normalnosti. S kom in kako živimo, kaj počnemo in kako se pogovarjamo, način preživljanja prostega časa, nenazadnje pomen družine in prijateljstva.

Končalo se je tudi nenavadno šolsko leto, za katerega pred nekaj meseci pač nismo vedeli, kako se bo obrnilo. Bodo otroci šolsko leto nadaljevali jeseni, se bo končalo na daljavo ali vseeno v živo? Seveda se zdaj sprašujemo, kaj bo jeseni. Kriza in karantena sta nam staršem pokazali, kako pri šolskem delu funkcionirajo naši otroci, kakšne so njihove delovne in učne navade in veste kaj? Nemalokrat sem se držal za glavo.

Seveda mi je sedaj jasno, zakaj ima Taras toliko težav, kot jih ima in zakaj jih bo imel vsako leto več. Nikoli nobenih domačih nalog oz. če že so, se jih naredi na hitro, samo da so. Napaka. Ponavljanje in utrjevanje snovi ni potrebno, saj si vse zapomni v šoli. V praksi to pomeni, da se bo tisto, kar bo treba znati za napovedano spraševanje ali spet napovedan test, naučil tik pred zdajci in samo za to posebno, enkratno priložnost. Nobenega znanja ni tu. Večino časa, ki bi moral biti namenjen šoli, je posvečen klepetanju na družbenih omrežjih. Karkoli je treba narediti dodatno ali morda za boljšo oceno, se dela zgolj takrat, ko si je treba pogledat kakšen film ali pa naredit predstavitev. Seveda na računalniku in z neomejenim dostopom do interneta. Končna predstavitev, za katero si je vzel vsaj deset ur časa, je na ravni morda druge triade in brez pravega smisla. In tako se na neki točki zaveš, da je tvoj neverjetno bistri sin, ki bi moral osnovno šolo brez težav delati z levo roko, preprosto len. Da se mu ne da. In da ga to kampanjsko učenje, kot smo včasih rekli, vsako leto znova pripelje do težav, ko mu grozi kakšen popravni izpit, da se potem sicer brez težav nauči za pozitivno in za eno leto pozabi na vse težave in žal tudi obljube. Malo se tolažim, da mu bo morda v srednji šoli vseeno lažje, saj bo že zdaj spoznal, da šola preprosta vseeno ni. Pustimo se presenetiti.

Povsem druga zgodba je Vita, a so se tudi pri njej pokazale določene razpoke in nakazale težave. Ona ima željo, nima težav z učenjem in tudi domače naloge naredi, se pri vsaki nalogi potrudi, morda celo preveč (za četrti razred), a nič ne de – če bo tako nadaljevala, ne bo imela težav. Res pa si vzame zelo veliko časa in je neverjetno natančna, nerada prosi za pomoč, toliko rajši pa za mnenje. Ampak pri njenem odnosu tako do učenja kot učiteljev oziroma šole na splošno me ne skrbi. Hoče in zna, zmore in ve, da zmore. In sedaj, ko se počasi bliža prelomnici, torej preskoku na predmetno stopnjo, bo vse to zavedanje še toliko bolj pomembno.

Nova normalnost pa prihodnje leto čaka tudi Adama, ko bo za šolske delo “nagrajen” z ocenami. Nemiren fantič, ki ne bi sedel, ampak plesal, ki se ne bi učil, ampak nastopal, se mora v šolskem mehurčku znajti v točno pravem trenutku in potem vse razume in naredi, kot je treba. Ponavadi sicer samo toliko, kot je treba, ampak tisto stoodstotno. Seveda mu godi vsaka pohvala in obstajajo področja, kjer je še posebej domač, pa vseeno bo imel vsako leto več dela s svojim nemirnim kreativnim duhom. Še posebej, če bo v roke prišel kakšni bolj strogi in nepopustljivi učiteljici stare šole … Vsak dan znova se vsi skupaj učimo. Sodelovanja, potrpežljivosti, razumevanje, strpnosti. Kar je bilo nekdaj normalno, pa smo vsi na vse to pozabili in je bilo en čas celo nenavadno, čudno, zdaj spet postaja normalno. Starši vse skupaj vseeno spremembe sprejemamo in razumemo lažje, otroci pa hitreje. In čeprav je ta normalnost danes nova, bo jutri stara in osebno ne bom presenečen, če nas kaj kmalu čaka nova nova normalnost. Kaj bo prinesla, ne ve nihče.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2020.

Izginotja na Mesečini

Druga knjiga iz serije Zrcalka Christelle Dabos je logično nadaljevanje prvega dela, Zimska zaročenca, hkrati pa nadgradnja in predvsem žanrsko tako zelo drugačna, da bo bralca posrkala v vrtinec te napete zgodbe. Izginotja na Mesečini je pravzaprav zelo zelo napeta kriminalka …

Ofelija, ki je bolj ali manj po nenavadnem spletu naključij imenovana za kraljevo podpripovedovalko in se v tej vlogi ne znajde najboljše, se še vedno išče in lovi na Oblakovem, v tej nenavadni prestolnici slepil. In če en trenutek še misli, da lahko zaupa zaročencu Thornu, ta z ostrino in hladnostjo hitro razblini iluzije. Njeni prijatelji se sicer pojavijo zdaj tu in zdaj tam, bolj ali manj vedno v pravem trenutku, česar seveda ne bi mogli reči za njeno zmedeno teto. Seveda je tu Thornova teta, nerešljiva uganka, pa veleposlanik Arhibald in kopica novih likov, ki zapletajo življenje (in branje). Ofelija je en trenutek žrtev, pa glavna osumljenka in že v naslednjem hipu neustrašna raziskovalka nenavadnega dogajanja na Mesečini.

Prebivalci oz. obiskovalci Oblakovega, začnejo nepojasnjeno in nepričakovano izginjat. So za vse krive peščenke in kakšen je resničen namen teh nenavadnih »nagrad«? Tu so skrita in razkrita sovraštva, brezčutno ustvarjene zarote, negotova prijateljstva in zavezništva, vedno nove in nove politične spletke. Niti spretno vleče vsemogočni Faruk, ki od Ofelije še vedno pričakuje nemogoče, še vedno neznani pa so razlogi za vse, kar počne njen zaročenec Thorn, vse bolj osovraženi guverner na Oblakovem, katerega značaj se počasi oblikuje in nakazuje napeto nadaljevanje oz. zaključek.

Prav neverjetno je, kako je avtorica to fantazijsko zgodbo prelila v napeto kriminalko, kjer bralec skupaj z Ofelijo raziskuje, odkriva, (napačno) sklepa, se pusti zavesti in zmesti in strahoma pričakuje negotov izid naslednje pogumne (in nemalokrat tudi trapaste) poteze. Ali bo Ofelija odkrila, zakaj izginjajo prebivalci Oblakovega in kdo je kriv za izginotja? Ali je vse skupaj kakorkoli povezano ne le s Farukom in Knjigo, ampak tudi uničenjem starega sveta in novim življenjem na obokih oziroma drugačnih ostankih starih dni. Kako ji bo pri vsem skupaj koristila sposobnost »braljstva« in prehajanja skozi zrcala in kaj vse se še skriva po odkritih in skritih prostorih in sobanah Oblakovega oziroma kar Pola?

Knjigo, tako kot prvi del, krasijo imenitni dialogi in podroben oris tega čudovitega sveta, zaradi svojega položaja v zbirki pa bralcu zastavi več vprašanj kot poda odgovorov. In karkoli več povem, namignem ali prišepnem, bi lahko pokvarilo vašo bralsko izkušnjo. Veselim se že tretjega dela, ki je tik pred izdajo, Spomin Babilona in ki naj bi ponudil več odgovorov in predvsem (najbrž) imeniten nastavek za veliki zaključek – Vihar odmevov, za katerega upam, da ga v slovenščini dočakamo še letos.

Založba Sanje, 2019

Odnosi z javnostmi

Odnosi z javnostmi (ali kot največkrat slišimo: piarovstvo) je moj poklic. Težko rečem, ali sem jaz izbral ta poklic ali je poklic izbral mene. Dejstvo je, da v času, ko sem se podajal na profesionalno pot, biti »predstavnik za odnose z javnostmi« ni pomenilo nič. Na srednjih šolah o tem niso govorili, na fakultetah pa ne predavali, kaj šele, da bi omogočali kakršnokoli specializirano študiranje na to temo. Veliko sem pisal, rad sem govoril in poslušal in tako me je iz ljubiteljskih novinarskih voda odneslo v odnose z javnostmi.

Lahko rečem, da se mi zdijo knjige o tem, kako vzdrževati odnose z javnostmi in kako opravljati ta precej zahteven poklic, podobne tistim o vzgoji otrok. Ni enotnega recepta. Ogromno stvari se moraš naučiti, na novo odkriti, biti včasih drzen in spet drugič bolj konzervativen. Tudi po 15 letih v tem poklicu lahko rečem, da se še vedno učim. In zato sem bil do knjige Odnosi z javnostmi hrvaške avtorice Ane Tkalac Verčič precej rezerviran. Eno je teorija, drugo je praksa. Ampak po skoraj prebranih (ja, učim se) petsto straneh imenitno oblikovane in tudi odlično zasnovane knjige lahko rečem, da sem se motil. In v isti sapi dodam, da smo tudi v Sloveniji dobili uporabno knjigo na temo odnosov z javnostmi, ki deluje tako kot učbenik ali kuharska knjiga s številnimi uporabnimi recepti in nasveti iz prve roke, kako in kaj.

Ne bom opisoval dosežkov avtorice in razlagal, kdo je njen mož. Oba delujeta na področju odnosov z javnostmi in komuniciranja, tudi na področju izobraževanja in več kot očitno jima je bilo jasno, da tako knjigo potrebujemo, tudi v Sloveniji (gre namreč za prevod hrvaške izdaje). To pomeni, da imate možnost vpogleda v ogromno uporabne svetovne literature ter v »najboljše primere iz prakse« domačih, tj. slovenskih podjetjih ter prestavitve odgovornih za odnose z javnostmi v teh podjetjih.

Poglavja so na straneh razdeljena po barvah, kar olajša iskanje določene teme, ko knjigo enkrat preberete. Petnajst poglavij pokrije vse – od opredelitve, kaj odnosi z javnostmi sploh so, prek zgodovine, teorije, kaj in katere so javnosti (in zakaj javnost ni ena sama in kar sem moral tudi sam tolikokrat razlagati, da v podpisu ali na vizitki ne bom imel napisano odnos z javnostjo!) in seveda potem preko številnih praks komuniciranja in odnosov z javnostmi. Interne javnosti, krizno komuniciranje, preplet s trženjem, mediji, etiko ter družbenimi mediji.

Težko bi rekel, da knjigi kaj manjka, morda malce kritičnosti, ampak vseeno gre bolj za učbenik in ga je treba kot takega dojemati. Preplet s trženjem oz. prodajo je morda napisan malce površno, lahko bi več pozornosti namenili odnosom z javnostmi na področju politike, gospodarstva, dogodkov, zanimivo pa se mi zdi, da so se posvetili družbenim medijem, niso pa vključili vplivnežev. Dandanes se zdi, da so oni vedno bolj v vlogi glavnih za odnose z javnostmi oz. postajajo ravno tako pomemben medij in odločevalec. Seveda ima bralec, sploh iz dotičnega področja, lahko kar nekaj pomislekov ob prebiranju etičnih kodeksov, saj je vsem jasno – tudi avtorici in še komu; da gre dandanes bolj ali manj le za črko na papirju. Etika in odnosi z javnostmi?

V primeru, da so odnosi z javnostmi nekaj, kar si želite v življenju početi, je ta knjiga imenitna za vas, saj boste v njej izvedeli res veliko, čemur boste piko na i dodali s samostojnim delom in dokazovanjem. Če ste v odnosih z javnostmi oziroma z njimi kakorkoli povezani, bo knjiga za vas uporabna, saj boste v njej dobili ogromno zanimivih informacij, izhodišč, nasvetov, namigov in tudi kakšno pomoč.

Fakulteta za družbene vede, 2020

Pod gladino

Paula Hawkins je zablestela s kriminalko Dekle na vlaku, ki je postala ena največjih literarnih uspešnic, doživela seveda tudi nadvse uspešno ekranizacijo z Emily Blunt v glavni vlogi ter Hawkinsovo postavila na prestol. Ali se bo na njem obdržala? Recimo, da ima žanrsko konkurenco v podobno uspešni Gillian Flynn.

Britanka Paula Hawkins se je uspešno izognila erotičnim kriminalkam po kopitu 50 odtenkov … in “znanstveni fantastiki” po vzoru Somraka, čeprav ima pod psevdonimom Amy Silver za pasom štiri spregledane romantično-komične romane, skoraj zagotovo pa se ne bo mogla izogniti večnimi primerjavami z deli Gillian Flynn. Mračne skrivnosti, glavni oz. vsaj izstopajoči ženski liki, bremena preteklosti in takorekoč vsakdanjost okolja, v katerem se zgodba odvija. Zapleti, ki pritegnejo oba spola in kar je morda najpomembneje – Hawkinsova se ni ujela v lasten recept za uspeh. Lahko vam zagotovimo, če vam je bila všeč Dekle na vlaku, vas bo Pod gladino – knjiga, ki je posvečena “vsem nadležnim ženskam”; navdušila.

Nel Abbot je pisateljica, ki želi na podlagi številnih skrivnostnih in usodnih primerov izginotja žensk v rodnem Beckfordu, napisati roman. Tudi njo, tako kot vse prebivalce Beckforda, privlači in hkrati odbija skrivnostni, temačni in nezadržno privlačni tolmun. Tolmun pogubljenih. Kraj za zabavo, kraj za brezskrbno preživljanje otroštva, družinske piknike in druženje, a tudi kraj za umiranje. Skalovje nad njim je spolzko in strmo, včasih se zgodi nesreča, spet drugič pač ne. Tolmun je stoletja kaznoval nadležne ženske – čarovnice, spogledljivke, lahkoživke, svojeglave upornice in Nel je bila tista, ki je raziskovala, brskala in kopala ter zbirala in zapisovala mnoge primere. Kaj odkrije, da se še sama požene v Tolmun ali, kot sumi njena mladoletna hči – jo je tja nekdo porinil?

Nelina odtujena sestra Jules je tista, ki se mora, vsem mučnim in zakopanim spominom navkljub, vrniti v Beckford, se hočeš nočeš spopasti s potlačenimi strahovi, vedno prežečimi nočnimi morami in, Tolmunom. Tudi ona je bila blizu pogube in prav Nel je bila tista, ki ji je rešila življenje. Zakaj se potem ona ni odzivala na njene klice na pomoč? Morda jih ni prav razumela ali pa jih ni hotela razumeti? Morda pa se je to moralo zgoditi, da se je enkrat za vselej spoprijela in obračunala s strahovi.

Dekle na vlaku smo brali kot pripoved treh likov, tokrat jih prvoosebno pripoveduje kar enajst, za nameček prebiramo še zgodbe, ki jih je Nel zapisala v Tolmun pogubljenih. Lokalni policisti, učitelji, ravnateljica, “čarovnica”, mame, očetje, hčere in sinovi, prijatelji in sovražniki, vsak s svojo zgodbo, prelomljeno obljubo, vsaj enim dejanjem, ki se ga sramuje in vsaj eno usodno napako. Preteklosti se ne da spremeniti, pa je mogoče vsaj ublažiti posledice? Jules odkriva in se izgublja, izgublja tla pod nogami in zdi se, da bo vsak hip (znova) omahnila.

Hawkinsovi je treba priznati, da izvrstno krmari zgodbo, ki le redko zaniha v suspenzu, hkrati pa pretkano odmotava spretno zapleten klobčič mnogih usod, ki so med seboj prepletene mnogo tesneje, kot se sprva zdi. Komu zaupati? Kdo laže, da bi obvaroval druge in kdo prikriva, da bi obvaroval sebe ter sebi bližnje? Kdo koga ljubi in kdo koga sovraži? Kar je avtorici uspelo s prvencem, je tokrat še nadgradila – Pod gladino je mračno branje, ki vas bo zasvojilo.

Založba Mladinska knjiga, 2017

Srce bije v dvojini

Priznam, da si kot oče treh zaželenih in naravno spočetih otrok težko predstavljam vse mogoče preizkušnje, ki čakajo par, ki želi posvojiti otroka. Poznam pare, ki jim ni uspelo otroka spočeti po naravni poti, ki jim ni uspelo niti z umetno oploditvijo, a se za posvojitev niso odločili. Ne, da niso razmišljali o tem, le da so že po kratkem raziskovanju prišli do spoznanja, da je pot do posvojitve prekleto težka. Alenka Rozman Planinc in Igor Rozman, avtorja knjige Srce bije v dvojini, jim bosta prikimala.

Sam sem si od nekdaj želel otroke – zdelo se mi je naravno, smiselno in vesel sem, da sem našel partnerko, ki si je otrok ravno tako želela in da imava tri zdrave otroke. In kakorkoli sem vsakodnevno postavljen pred različne preizkušnje, si drugačnega življenja ne znam, niti nočem predstavljati. In kot oče treh oziroma kot starš, popolnoma razumem neverjetno željo para, ki si želi otrok(a) in je za to pripravljen storiti takorekoč vse.

Alenka in Igor sta v tem pogledu morda malce nenavaden par – on malce starejši, z otroci iz prejšnje zveze, ona brez otrok, z nepričakovanimi zdravstvenimi težavami. In ko spoznata, da otroka ne bosta mogla spočeti po naravni poti in da tudi umetna oploditev ne bo uspešna, se znajdeta pred težko odločitvijo. Odločitev, ki postane še toliko bolj zahtevna, ko ugotovita, da je nemogoče, da bi jima uspelo posvojiti otroka v Sloveniji. Zelo zapleteni in negotovi so postopki v Makedoniji in Rusiji. Raziskujeta in iščeta možnosti in spoznata, da bo še najlažja (in najhitrejša) posvojitev v Afriki. No, vsaj tako mislita.

In če 100% razumem silno hrepenenje usklajenega zakonskega para, ki si želi otroka, preprosto ne razumem očitne množice ljudi, ki se s tem hrepenenjem in željo, brez sramu okoriščajo. Avtorja sta naštela kar nekaj primerov, s katerima sta se sama spopadla in ki so tudi njiju izigrali, pustili na cedilu ali ogoljufali. Pri nas ali v tujini. Sledila sta svojim načelom in pravilom, bila morda sprva kar preveč naivna, pa seveda po slabih izkušnjah zelo previdna in nezaupljiva in tudi obupana.

Obupavala je ona, nemočen je bil on. In ko je enemu zmanjkalo moči ali volje, je voz potegnil drugi. Tu se pravzaprav vidi in čuti njuna moč in silna želja. Bralcu bo hitro jasno, kako zelo sta si želela otroka, vsem težavam in preprekam navkljub. Sama knjiga je sicer pisana iz različnih perspektiv – njene, njegove in iz perspektive mame dečkov, ki sta jih na koncu posvojila, zgodba pa enotna. Predvsem ta sklepni del, ko vendarle uredita vse potrebno in se s sicer nekim zadržanim navdušenjem odpravita v Gvinejo Bissau, je neverjeten. Birokratski mlini v Sloveniji, šok ob prihodu v državo, v kateri resnično vlada pomanjkanje in potem srečanje z družino ter bodočima sinovoma. Šok za šokom, presenečenja in pretresi.

Od točke odločitve, da posvojita otroka in do trenutka, ko sta postala starša Jacoju in Izaqueju, sta morala na stran potisniti prav vse. Nista posvojila enega otroka, ampak dva. Posvojena otroka nista bila siroti, saj sta imela živo, čeprav hudo bolno biološko mamo in tudi očeta. In nenazadnje, otroka niti približno nista bila zdrava – oba sta bila hudo podhranjena, eden pa je imel celo malarijo. In potem spoznaš, kako malo je pravzaprav potrebno, da otrok ozdravi – dobesedno nekaj evrov za zdravilo proti malariji in spet daleč od nekega bogastva, da otroku lahko ponudiš hranljivo hrano. Ampak ti imaš, tam pa cela država strada in otroci umirajo.

Potrebno je veliko poguma, potrpežljivosti in vztrajnosti. Knjiga Srce bije v dvojini je na nek način priročnik za vse tiste, ki želijo posvojiti otroka. Opozorilo, na kaj je treba biti previden in kaj vse se paru lahko pripeti do trenutka, ko lahko objameš svojega otroka. Knjigo bi morali prebrati tudi tisti, ki jim je vse tako zelo samoumevno in ki na lastne otroke gledajo kot nebodjihtreba. In ob vsej revščini in (družinskemu) nasilju, s katerim se spopadamo v Sloveniji, take knjige potrebujemo. Edino, kar sem osebno pogrešal, a pravzaprav niti ni toliko tema knjige o vseh postopkih otrok posvojitve, je, kako družina in dva temnopolta dečka funkcionirajo danes. Tako kot ni bilo lahko staršema (tudi zato, ker je njegova mama kazala strašen odpor do »zamorcev«), zagotovo ni bilo lahko niti dečkoma, ki sta pri še ne dopolnjenih dveh letih odšla in zapustila vse, kar in kogar sta do tedaj poznala. Na drug konec sveta, v drugo deželo, med drugačne ljudi, …

Lahko zapišem, da sta fanta dobila odlična starša, ki bosta poskrbela, da bosta preskrbljena ter obenem skromna in na realnih tleh. Starša, ki razumeta in podpirata različnost ter ki jima ne bosta tajila korenin. Če nič drugega, bosta lahko vedno prebrala knjigo in spoznala svojo življenjsko zgodbo, brez olepševanja in prikrivanja. Napake, padce, vzpone, razočaranje, obup, veselje, žalost in morje solza – žalosti in na srečo tudi veselja.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Dan D – Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Dan D so nenavadni (ali kot bi najbrž rekli sami: ekstravagantni) glasbeni ptiči, ki so šli v minulih desetletjih skozi nemalo kadrovskih sprememb, predvsem v zadnjih letih pa vse bolj eksperimentirajo tudi z zvokom in se oddaljujejo od prepoznavnih rock vzorcev.

Stalnica te »dolenjske« zasedbe sta pevec Tomislav Jovanovič – Tokac in bobnar Dušan Obradinovič – Obra, zadnjih nekaj let (plošč) pa preostanek skupine tvorijo še kitarist Marko Turk – Tučo, klaviaturist Boštjan Grubar in basist Nikola Sekulovič. Predvsem slednji s svojimi bogatimi izkušnjami in zelo širokim dojemanjem glasbe je tisti, ki skrbi za glasbeni razvoj in številne eksperimentalne podvige v zadnjih letih. Najprej je bil tu akustični podvig Tiho, sledila je plošča DNA, razdeljena v dva dela, kjer je drugi, črni, že nakazal številne zvočne spremembe in potem Milo za drago oz. Knjiga pohval in pritožb.

Plošča, ki je res drugačna. Ne le drugačna za Dan D, ampak drugačna v smislu nastajanja, promoviranja, nadgrajevanja in predstavljanja. Ploščo so tekom nastajanja »testirali« v svojem prostoru za vaje, kamor so redno vabili najbolj zveste (ali pa tudi ne) poslušalce in jim servirali porajajoče, nastajajoče ali končane skladbe. »Ploščo« (morda bi bil boljši izraz nabor pesmi) Milo za drago ste lahko najprej kupili kot lično zapakiran kos mila in ko ste si dovolj pridno umivali roke (kot bi Dan D že pred dvema letoma slutili prihod korona virusa in obsesijo z umivanjem in razkuževanjem rok?!), ste prišli do USB ključka, na katerem vas je čakalo 10 skladb. No, nekaj mesecev kasneje je sledila še Knjiga pohval in pritožb, na katerem najdete še dodatno bero pesmi. In pa seveda dejansko knjižico, v katere lahko tudi ob besedila zapisujete pohvale in pritožbe (ali pa opombe) na račun slišanega.

Sam se spomnim koncerta, na katerem so Dan D v svojem novomeškem placu za vaje predstavili Milo za drago in priznam, bil sem šokiran. Tako zelo temačno, laibachovsko, elektronsko, da če ne bi bil za mikrofonom Tokac, ne bi bil povsem prepričan, koga poslušam. Zares ogromno eksperimentiranja z zvokom, v katerem se je Tučo s kitaro povsem izgubil in celo Obra na elektronskih bobnih kot da ne bi vedel, kaj dela. Glavni je bil Boštjan za klaviaturami in laptopom, pa Nikola s posameznimi bravuroznimi basovskimi vložki in linijami ter seveda glas, ki pa se je ravno tako občasno popačeno izgubil. Izredno naporna koncertna izkušnja, kjer je bilo toliko zvokov, ki jim je treba slediti, saj nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Nadaljevanje črnega dela DNA D … plošča, ki jo bodisi vzljubiš (čeprav nikakor na prvo poslušanje) ali pa je nočeš več nikoli poslušat. V nobenem primeru pa vas ne bo pustila hladnih ali zadržanih.

Sama plošča je sicer nekoliko mehkejša, prijaznejša, produkcijsko dodelana. Kar pa še vedno ne pomeni, da vas na plošči čakajo instant hiti, ki bodo šli nemudoma v ušesa. Dan D tega ne potrebujejo, menim, da tudi nočejo. Iz skupine, ki je igrala na skoraj vsakem študentskem žuru (pretiravam, ja!) postajajo resni glasbeniki, ki bodo s tem zvočnim bogastvom sodili le še na najbolj akustična koncertna prizorišča, kamor jih bodo prišli ljudje poslušat, ne pa popivat in žurat. Alternativni rock in elektronika sta si podala roko, besedila, kjer je Tokac storil očiten korak naprej, pridejo še toliko bolj do izraza in se še lepše zlijejo z glasbo, celoten band pa deluje kot kompaktna celota, ki v prvi vrsti uživa v ustvarjanju in igranju. Vprašanje je seveda, kakšne bodo posledice? Dan D so sicer svoj glasbeni prehod zastavili mnogo bolj postopoma kot recimo Big Foot Mama (spomnite se Tretje dimenzije in še posebej potem Dobe norih) ali pa Siddharta (drugačne in domala preslišane Petrolea in Saga), a sprememba je in to zares očitna. Za vse tiste, ki so rasli in se glasbeno razvijali skupaj s skupino, ne bo težav ali dvomov – Dan D so in ostajajo ena najbolj dovršenih slovenskih glasbenih skupin. Vsi tisti, ki bodo med naključnim raziskovanjem naleteli na njihove starejše uspešnice, pa bodo vsaj zmedeni. Dvomim, da bodo v današnjem času s to ploščo uspelo prepričati oz. pridobiti kakšnega novega oboževalca. Mogoče pa je tudi to eden od ciljev, da se loči prave od naključnih oboževalcev in v tem primeru jim je vsekakor uspelo. Oziroma, če malce parafraziram eno njihovih najodmevnejših skladb, boli jih k.

Nika Records, 2019

Dragi otrok

Veliko je bilo moč prebrati o nemški uspešnici Dragi otrok, ki jo je napisala Romy Hausmann, ki z možem in otrokom živi v koči v gozdu. Ali je iz te bivanjske izkušnje črpala tudi navdih za ta izredno berljiv (in srhljiv ter pretresljiv) roman, pa ne vemo. Prva asociacija je vsekakor Soba Emme Donoghue, le da je šla Hausmannova vsekakor korak dlje.

Štirinajst let je bila Lena, glavna junakinja, namreč ujetnica. Ujetnica v koči brez oken, sredi gozda, sredi ničesar. Kdo jo je ugrabil in zaprl, ne ve. Vsaj zdi se tako. Na trenutke se zazdi tudi, da ni bila zaprta, ampak je lahko z otrokom hodila na izlete. Rodila je dva otroka. Moškemu, ki jo je ugrabil. Hannah in Jonathana. A na izlete je, kot pripoveduje v številnih poglavjih, s seboj jemala le hči, sin je v koči omamljen spal. Mudilo se jima je, da se oče oz. mož ne bi prehitro vrnil in bi zamudili, saj bi sledila kazen. Kazen za Leno. In kazni je bilo od prvega dne dalje veliko, zlorab še več. Otroka pa vesta, da mamica dela neumne in nepotrebne napake in da se morata, kadar se starša prepirata, zakleniti.

Potem pa nekega dne Lena uide. Dobesedno vrže se pod avto na bližnji ceste, ki se vije skozi gozd in skupaj s hčerko ju odpeljejo v bolnišnico. Jonathan ostane doma, da bi počistil preprogo, ki jo je mami umazala, ko je očku na glavi razbila snežno kroglo. Njegovo snežno kroglo, ki ji jo je izročil, da bi jo potolažil.

In tukaj se zgodba pravzaprav šele dobro začne. Tudi konkretno zaplete. Zgodbo beremo skozi oči različnih oseb in v različnih časovnih obdobjih. Lena ni ena, ampak sta Leni dve. Oziroma je druga Lena pravzaprav Yasmine in je bila s svojo »družino« le nekaj mesecev. Bilo je dovolj, da je vseeno ostala dovolj prisebna in sposobna za beg, a hkrati podvržena tolikšnemu zlu in grozi, da njeno življenje ne bo nikoli več enako. Hannah po pobegu življenje, kot ga je poznala, podoživlja in prikazuje povsem drugače kot njen mlajši brat. Kdo je Sara? Zakaj je pravzaprav izginila Lena? In seveda, kdo jo je ugrabil? Osumljencev ni malo in skoraj vsak se na neki točki zdi verjeten, osebno se mi je zgodilo, da sem vmes pomislil tudi na shizofreno pripoved glavne junakinje …

Bralec se znajde pred vratolomnim vrtiljakom, ki se sprva zdi kot zmešnjava, a ko se slika uredi in se koščki začnejo postavljati na svoje mesto … takrat knjige pač ne moreš odložiti. Začneš se spraševati o tem, kako svoje starše vidijo otroci in kako popačeno lahko vidijo nekaj, kar je mnogo bolj grozno, kot se njim zdi. Avtorica ne posplošuje in mnogokrat ponudi nadvse pretresljiv vpogled v psiho ljudi, naj so odrasli ali otroci, ki so morali prestati tovrsten pekel. Ugrabitev, popolno osamitev, psihične, fizične in spolne zlorabe, trpinčenja in nenazadnje, v primeru uspešnega bega, medijski masaker. Žal vemo, da takšnih primerov ni malo.

Zgodba, ki je nihče ni želi doživeti ali jo slišati od koga, ki ga osebno pozna. Zgodba, ki jo je na trenutke težko brati, saj so posamezni prizori precej nazorni in okrutni. Ampak nenazadnje zgodba, ki govori o tem, kako močna in neuničljiva je lahko moč ljubezni do svojih otrok.

Učila International, 2020

Zimska zaročenca

Zimska zaročenca je prva knjiga tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos, ki bo zagotovo prepričala vse ljubitelje nekoliko drugačne fantazije in čarovnije. Svet, ki je (skoraj) podoben našemu, a tako zelo samosvoj, bolj ali manj povsem človeški junaki, ki pa imajo svoje značilnosti, posebnosti, skrivnosti in nenavadne moči ter seveda sama zgodba … preplet nečesa drugačnega in vsekakor nadvse berljivega.

Sama zgodba je pravzaprav preprosta – Zemlja se razbije in koščki oz. oboki krožijo okrog starega sveta. Na vsakem oboku živi zelo povezana družina, ki je pod zaščito nesmrtnega družinskega duha, vsaka družina pa ima kakšno posebnost, skrivnost in predvsem stroga pravila. Bralec pravzaprav največ časa porabi za to, da poveže zgodbo, a je pripoved jasna in tekoča, tako da se bo kmalu ujel v zanke pripovedi …

Glavna junakinja je Ofelija, samotarsko in malce čudaško dekle, v precej staromodnih oblačilih, s pravokotnimi očali, družbo pa ji največkrat dela ponošen govoreč šal. Vse skupaj niti ne preseneča, če vemo, da Ofelija skrbi za zgodovinske Arhive in bere večplastno zgodovino vseh mogočih predmetov, ki so zbrani tam. Ampak Ofelija ni običajna bralka, ampak je braljka, saj bere z rokami. Prvi od njenih nenavadnih darov, ki je obenem tudi njeno prekletstvo, saj mora ves čas, ko ne dela, nositi rokavice, saj je že dotik dovolj in vidi vse, kar se je z nekim predmetom dogajalo. Njen drug, ravno tako nenavaden in uporaben dar, pa je sposobnost prehajanja med ogledali. Ofelija se v njih ne ogleduje, ampak med njimi prehaja. Težava je, da se včasih v kakšnem prehodu zatakne.

Njeno življenje na Animi, njenem oz. njihovem domačem oboku bi bilo mirno in spokojno, skoraj dolgočasno, če se ne bi njeni starši, pa tete in še kdo (pač družinski starešine), nekega dne odločili, da jo zaročijo s Thornom in mogočnega klana Zmajev. Thorn je njeno popolno nasprotje – mogočen in strašljiv birokrat, ki slovi po natančnosti, osornosti in v katerem ni niti kančka ljubezni. Noben od zimskih zaročencev si ne želi poroke ali zaroke, a veliko besede nimata. Nenavadna vožnja ju odpelje na Oblakovo, lebdečo prestolnico Pola, kjer je bolj ali manj vedno zima in Ofelija, to preprosto, a še kako bistro dekle, kmalu spozna, da pravzaprav ne ve nič.

Prvo vprašanje je seveda, zakaj je tako mogočen klan, kot so Zmaji, Thornu za bodočo ženo izbral prav njo? In po drugi strani – zakaj mora biti v vlogi varuške z njo teta, obe pa morata skrivati svojo identiteto? Ofelija na neki točki tako postane del služinčadi na dvoru oz. na Oblakovem, spoznava zanimive ljudi, sklepa prijateljstva, tu so potem še nenavadni žetončki oz. peščenke, spopada se z mojstrskimi iluzijami in prevarami (pod skupnim in še kako primernim imenom slepila), v svoji pravi in zlagani luči se ji kažejo pripadniki drugih klanov oz. družin, počasi pa se ji riše tudi slika, kdo je kdo na Oblakovem in zakaj se mora ona zares skrivati.

Čudovit, čeprav nenavaden svet, ki ga bralec hitro vzljubi. Junaki in antijunaki ter vse bolj zapletena razmerja med njimi. Zgodba, ki se zapleta in razpleta in ki se nam v vsej razkošni veličini pokaže šele v drugem delu, Izginotja na Mesečini.

Založba Sanje, 2019

Sonce in dež

Ane Roš osebno ne poznam in nikoli nisem jedel v Hiši Franko ali Polonka. Nisem gledal Netflixove oddaje, ki jo je izstrelila v svetovno orbito. Do letos, ko se je zaradi dogajanja okrog Michelinovih zvezdic začelo na veliko pisati o njej, sem vedel le tisto malo, kar je bilo zapisanega v medijih ob drugih priznanjih, ki jih je osvojila.

Kdo je torej Ana Roš? Zakaj prav ona? Zakaj ni tako zelo uspelo vsem mogočim medijsko izpostavljenim in aktivnim kuharjem, ki jih Slovenija nima malo. Mogoče ravno zato, ker se ona drži stran od medijev in ustvarja. Presenetilo me je, ko sem videl, da se pripravlja monografija in to celo za tuje tržišče (Založba Phaidon). Zdelo se mi je, kot bi glasbenik po dveh izdanih ploščah izdal zbirko največjih uspešnic ali pa bi igralec po treh filmih že dobil oskarja za življenjsko delo. A ni premlada za monografijo? Komaj dobro na začetku? V redu, razumel bi kakšno kuharsko knjigo, ampak monografijo?

Radovednost. Kdo je res Ana Roš in zakaj ji je uspelo, kako in zakaj prav njej? Kaj je na Hiši Franko tako zelo posebnega, da so ljudje na mizo pripravljeni čakati tudi po tri leta (!) in za tisto res polno gastronomsko izkušnjo plačati tudi do 600 evrov (za dve osebi)? In koliko naj verjamem znancu, ki ima precej pod palcem, pa trdi »da je precenjena«? Po prebrani monografiji Sonce in dež mi je veliko bolj jasno, kot mi je bilo, še vedno pa dvomim, da bom obiskal Hišo Franko. Saj ne, da je ne bi, le da bi se potem moral odpovedati tedenskemu dopustu …

Sonce in dež v prvi vrsti prinaša zelo osebne zapise Ane Roš, v kateri pove in zaupa marsikaj. Od zgodovine svoje družine, ki ji je v genih očitno pustila veliko – predvsem kar se tiče upornosti, samosvojosti, odločnosti in tudi trme. No, in seveda tudi nekaj genialnega. Bila je poseben otrok in še bolj posebna najstnica. Odločena slediti svojim sanjam. In čeprav je imela takorekoč v roki odlično plačano diplomatsko službo, ji je ljubezen prekrižala načrte in jo popeljala na neko drugo pot. In ko se je odločila postati kuharica, je presenetila vse. Ana Roš je namreč kuharski samouk. In naj potem še kdo reče, da ti ne more uspeti, če si nečesa res močno želiš in si močneje prizadevaš, da bi znal vse in še več ter si se pripravljen vsak dan še kaj novega naučit.

Anina pot do uspeha je bila seveda trnova in če ste prebrali katerega od njenih zapisov ali intervjujev v zadnjih mesecih, veste, da je sedaj morda še težje. Vzdrževati ta zahteven sistem, ohranjati kvaliteto, zadovoljstvo zaposlenih in strank ter seveda lastnim (zelo visokim) standardom, pač ni mačji kašelj. V veliko pomoč ji je bil seveda Valter Kramar, s katerim sta dobesedno na glavo postavila gostilno njegovih staršev in ki je bila osnova Hiše Franko. Od opreme, do jedilnikov in seveda neverjetne ponudbe, ki je v prvi vrsti lokalne pridelave oz. vzgoje, k vsemu skupaj dodajte še Valterjevo ljubezen do vin, pa sira in ves čas prisotno začudenje in nejevero okolice nad tem, kar počneta.

Stran za stranjo in plast za plastjo bralcu postaja jasno, zakaj. Zakaj avtohtone drežniške koze, zakaj takšna vina in tak način staranja vina, koliko pelatov in na kakšen način pridelana omaka, kaj se dogaja s siri na tolminsko-kobariškem, kakšen je namen Hiše Polonka, spotoma boste spoznali še ducat (ali več) rastlin in začimb, ki jih Ana uporablja v svoji kuhinji, začeli drugače gledati tako na Sočo kot tudi na vse tiste na videz neprehodne grape okrog Kobarida. Vzponi in spusti, tako in drugače. Prebrali boste, za koga vse je že kuhala in kaj, kako in zakaj potuje ter zakaj je zelo pomemben en sam gram sladkorja v caipirinhi. Spoznali boste Ano Roš in njen način razmišljanje – njeno trmo in sproščenost, njeno trdoglavost in žensko milino, koncept in smisel njenega dela, evolucijo nje same, njene osebnosti in seveda kuhanja, lahko pa rečem kar življenja.

Pomemben del monografije Sonce in dež so zapisi Kaje Sajovic, ki je z Ano in njeno ekipo preživela veliko skupnih trenutkov, lepih, tistih malo manj lepih, zelo stresni in napornih ter najbrž tudi tistih, ko se lahko vprašaš, kako vse skupaj funkcionira. Odgovor je s predanostjo, seveda in neizmernim spoštovanjem. A njen pogled je vseeno drugačen, seveda ne tako zelo prvooseben in intimen, a pristno doživet in iskren. Zeblo vas bo in potem vam bo vreče, odkrivali boste skrite dele naše dežele in se potikali po gozdovih ter pri delu opazovali mojstre svojega poklice. Še pomembnejše so seveda izjemne fotografije Suzan Gabrijan, ki je ovekovečila tako okolico in olje, ki je tako zelo pomembno za Ano in Hišo Franko, ljudi, ki so ji pomembne in potem je tu hrana … vsa ta hrana, kajti Ana Roš je za monografijo prispevala kar 75 receptov in prav vsak recept ima tudi fotografijo končne jedi. Da boste vedeli, kako naj bi izgledal končen izdelek. Z eno besedo: čudovito. (Z nekaj več besedami: če boste gledali samo fotografije, v večini primerov ne boste imeli pojma, kaj gledate).

Fotografije iz knjige Sonce in dež (foto: Suzan Gabrijan)

Na koncu vam bo seveda vse jasno. Zasluženo, boste rekli. Nekateri bodo po slovensko še naprej nevoščljivi. Ampak Ana si je, tako kot kdo drug, vse to prigarala, z veliko odrekanja in seveda truda. Chefinja, najboljša kuharica sveta, dve Michelinovi zvezdici, med top 50 restavracij in še kaj. Ana Roš si v prvi vrsti zasluži spoštovanje.

Založba Beletrina, 2020