(brez naslova)

Velika in moški spol

Jurij Hudolin je najprej poet in šele nato prozaist, vsekakor pa človek izjemne besedne in miselne širine in bralec je kaj hitro izgubljen v labirintih njegovega besednega zaklada ter se ves čas sprašuje, kam avtor sploh pelje zgodbo in z njo tudi bralca.

Pred mnogimi leti sem bral Na Kolodvorski ulici nič novega in bil presenečen nad iskrenostjo, s katero je zapisoval in pripovedoval zgodbe nekih stalnih strank in prebivalcev na in v okolici Kolodvorske ulice. Sledil je Samohodec, lahko rečemo romaneskna biografija enega in edinega Igorja Vidmarja in sedaj Velika in moški spol. Že naslov sam po sebi je poskrbel za nekaj zmede, nato še (skoraj) predgovor še enega unikuma v slovenskem umetniškem prostoru – Emila Filipčiča in čisto kratek zapis, ki da bralcu misliti, da je pred njim še ena življenjska zgodba. No, saj pravzaprav je …

Ženska (noben junak nima imena) je glavna junakinja, njeno zgodbo pa začnemo spremljati v ranem otroštvu – njena mati je narkomanka, prostitutka in Ženska odrašča v zelo nezdravem okolju, kjer spremlja, kako njena mati (za katero ima kopico izbranih žaljivk) v skromen in propadajoč dom vodi moškega za moškim, se poceni razdaja in pusti, da z njo počnejo takorekoč karkoli in vse to za – prgišče denarja, gram ali dva … Ona ne bo nikoli takšna. Potem gre živeti k maminim staršem, ki pretirano ne odstopata in odraščajoči deklici ne nudita topline, ljubezni, varnosti, pač nič starševskega.

V njeno življenje žarek sonca posveti, ko odide študirat in si najde skromno plačano delo natakarice v spodobnem lokalu, kar v praksi pomeni, da se vsaj malo oddalji od tipičnega moškega postavljanja, mačizma in šovinističnih šal. Dela, varčuje, bere in živi samostojno samsko življenje, v katerega pa potem vstopi Moški.

Moški s svojo nenavadno zgodbo in usodo, ki pa dve ranjeni duši zbliža in združi. In medtem, ko mora Moški za 8 let v zapor, saj je v vinjenem stanju povzročil nesrečo, v kateri je umrla njegova žena in je ostal sam s sinom (ki je poimenovan Mali), Ženska vajeti življenja počasi jemlje v svoje roke. Iz lokala, v katerem je delala kot natakarica, ustvari nov, svež koncept slaščičarne, vse bolj uživa tudi v vlogi nadomestne matere Malemu …

Osem let je dolgo obdobje – za mlado žensko, ki si ustvarja kariero ali za mlado (nadomestno) mamo ali za ženo, ki zvesto čaka 8 let moškega, da se vrne iz zapora. Ves čas se sicer opominja, da ne bo postala kot njena mama (ali babi), a vseeno se njeno življenje začne obračati v sila nenavadno smer – tako z odraščajočim Malim kot Moškim, ki se vrne iz zapora spremenjen in drugačen.

Za samo vznemirjenje pri branju ne bom izdal preveč, saj vas čaka kar nekaj presenečenj, tudi nepredvidljivih. Hudolin zgodbo lepo zaokroži in Žensko vodi po poti in usodi njene mame. V romanu se spopade s številnimi aktualnimi vprašanji – takšnimi in drugačnimi poslovnimi prevarami, različnimi odvisnostmi, incestom, davčnimi utajami, psihičnimi ter duševnimi motnjami in težavami, odraščanjem, odnosi, zanimivimi idejami ter drugačnostjo. Znotraj knjige so tudi reprodukcije slik Vladimirja Lebna, za katere pa se zdi, da posebne povezave s samo vsebino nimajo. Vsaj ne vse.

Hudolinov pripovedni slog je lahko zelo naporen. Poplava besed, tudi starinskih, zapletenih, visoko filozofskih, kot pobesnel vulkan bruhne in se po vaših možganih neprekinjeno razliva celo stran, da se včasih vprašate, kaj ste sploh prebrali. In potem morate včasih kaj prebrati še enkrat, luščiti in se prebiti do bistva. Naporno, saj vas branje resnično utrudi.

Velika in moški spol je torej knjiga o odnosih, povedana skozi ženske oči. Oči ženske, ki je dala v življenju skozi vse – premnoge padce, pa počasen vzpon, nekaj stranpoti, vnovično padanje in pristanek. Težko bi rekli, da je konec srečen, na nek način je realen, pa tudi nepričakovan.

KUD Apokalipsa, 2023

Robin

Biografija resnično edinstvenega Robina Williamsa izpod peresa Davea Itzkoffa je hkrati zanimivo in pretresljivo ter nenazadnje žalostno branje. Robin Williams je premikal meje, širil naša obzorja in se od nas, v silnem obupu, poslovil, kot mnogi drugi trpeči geniji – s samomorom.

Nekajkrat sem že pisal o Robinu Williamsu, tudi zapise, ki so pretresli celo moje najbližje, enega takšnega ob njegovi smrti leta 2014 v reviji Naša žena. Robin Williams je name vplival močneje, kot sem si sam mislil. Njegova vloga v Good morning, Vietnam, me je navdahnila za delo v medijih – biti tako zabaven, duhovit, spontan, iskren DJ (mogoče bi moral tukaj uporabiti izraz MC, ne vem), ki za nameček vrti odlično glasbo in to sredi džungle in v noriji (moriji?) vietnamske vojne. Tista neverjetna sposobnost, da tudi v najbolj groznih in temnih trenutkih uspeš pričarati iskrico veselja in upanja. Pa potem Dead Poets Society – če me spomin ne vara, je ena mojih zgodnjih resnejših pesmi nosila naslov Društvo mrtvih pesnikov, kjer me je navdušil nad drugačnim, izven okvirja dojemanjem literature oz. književnosti, ki je lahko duhamorna, lahko pa v njej najdeš življenje. Večkrat se spomnim tudi na malce nesrečno vlogo Petra Pana v Spielbergovem Hooku (oz. Kljuki), kjer večno (pre)zaposleni oče pozabi na svojo družino, sploh pa na otroke in dejstvo, da je bil tudi sam nekoč otrok. In dokler mu otrok ne ugrabijo (lahko pa bi vmes posegla npr. bolezen ali kaj tretjega), se ne niti ne zaveda, koliko mu pomenijo in da se tudi v njem skriva (večni) otrok, pripravljen na izzive, pustolovščine in sanjska doživetja. V njem se skriva Peter Pan. Gre v deželo Nije (mimogrede: to, da je Michael Jackson svoj ranč poimenoval po tem otroškem in igrivem svetu, je glede na vse precej nedopustno), odkrije otroka v sebi in se sooči s svojimi strahovi in sovražniki ter odkrije samega sebe. Tudi na tej točki sem bil, nekajkrat. In skrbim, da otrok v meni ne umre. Pa potem še nesrečno preveden Mrs. Doubtfire (Očka v krilu), kjer je pokazal vse svoje razkošne talente, ampak zgodba z grenko-sladkim koncem o očetu, ki je bil pripravljen storiti vse (npr. postati ostarela ženska oz. varuška), da bi lahko po neprijetni ločitvi več časa preživel s svojimi otroci … No, moja ločitev je bila veliko lepša in otroke lahko vidim takorekoč kadarkoli ter sem za nameček v zelo dobrih odnosih z bivšo ženo, pa vseeno – kako daleč smo pripravljeni iti, ko gre za nekaj takega, kot so naši otroci? In ne, nikoli pa nisem gledal za Robina prelomnega TV-showa Mork and Mindy, čeprav se nemalokrat počutim kot vesoljec, ki je padel na ta planet, na katerem se zaradi privzgojenih načel ne znajdem najboljše. Težko pa je iti mimo zahtevnejših vlog – npr. v Awakening, Dobri Will Hunting, Kraljevi ribič, Insomnia in še ene pretresljive – Patch Adams (pri nas Zdravnik s srcem). Z različnimi vlogami, glasovi in osebnostmi zabavati ljudi okrog sebe – pa ne vedno, saj se včasih preprosto ne počutiš dovolj povezano; je nekakšno poslanstvo, a zelo zahtevno … Iron Maiden so Robinu po smrti posvetili pesem Tears of a Clown in občutek, ko spravljaš okolico v dobro voljo, znotraj pa trpiš in mogoče celo propadaš, ni prijeten.

Morda tudi ni naključje, da sem z branjem knjige zaključil v dneh, ko je umrl tudi igralec Matthew Perry, najbolj znan po vlogi Chandlerja Binga v Prijateljih. TV-serija, ki je lepo zapolnila deset let mojega življenja in enkrat tedensko (v teh časih pa pač po želji) prinašala veliko veselja in smeha. In ja, moj najljubši lik je bil Chandler – njegov humor, odzivi, sarkazem in cinizem, izgubljenost v svetu …, kar je lepo sovpadlo s Perryjevimi notranjimi demoni. In s katerimi se je kasneje začel borit z drugimi sredstvi – podobno kot Williams, kar pa je vse skupaj pravzaprav le slabšalo. In ja, Robin Williams se je na kratko pojavil tudi v Prijateljih, ko sta skupaj s Billyjem Crystalom »promovirala« film Ptičja kletka.

V pisanju me je odneslo podobno kot takrat, ko recimo pišem o Metallici, ampak najbrž z razlogom. A to vseeno ni zapis o meni, ampak o biografiji Robina Williamsa, ki se je rodil 11. julija 1951 kar premožnim in obenem tudi odtujenim staršem. Vloge, ki jih je igral in razlog, zakaj jih je odigral tako prepričljivo, so vsekakor povezane z njegovim odraščanjem in dojemanjem sveta. Nikoli se ni znašel v urejenem, »popredalčkanem« in ukalupljenem svetu – naj je šlo za dom, izobraževalni sistem, zakonsko zvezo ali konec koncev kariere. Ne najboljše vzorce starševstva je prenesel tudi v svoje življenje, v treh zakonih (druga žena Marsha, s katero sta bila skupaj 21 let, je bila sprva varuška in njegova osebna pomočnica) so se mu rodili trije otroci (otroci so iz prvih dveh) – Zelda, Zak in Cody, predvsem problematičen je bil zadnji (med 2011 in 2014) zakon z umetnico Susan Schneider, kar se je izkazalo predvsem po njegovi smrti.

Obiskoval je sloviti Juilliard, kjer je spoznal prijatelja do smrti Christopherja Reevea (znan po vlogi Supermana, kasneje je zaradi nesreče med jahanjem skoraj popolnoma paraliziran pristal na invalidskem vozičku), a je zahtevno umetniško šolo po treh letih pustil. Pa ne zaradi zahtevnosti, temveč zaradi občutka, da se tam ne more nič več naučiti, profesorji so mu očitali, da ga resnična igra ne zanima, ampak je »zgolj« komedijant. Vrnil se je na zahodno obalo in začel nastopati po stand-up klubih, kar mu je seveda prineslo prepoznavnost in tudi lokalno slavo. S tem pa tudi alkohol, droge (predvsem kokain), ženske in težave. Itzkoff tako v knjigi opiše tudi nesrečni večer, ko je umrl John Belushi v Chateau Marmont, tisti večer pa sta ga obiskala tako Robin kot Robert De Niro.

Knjiga je izredno zanimiva in najbrž lahko rečem, da je tudi uradna, ker je res celovita in so v njej tako vpogledi v Robinovo osebno življenje – prek povzetkov različnih starih intervjujev in pripovedovanj njegovih najbližjih; kot tudi v njegovo kariero. Med tistimi pravimi prijatelji, ki so pripomogli, da lahko spoznamo njegov resničen obraz, so tako David Letterman, Billy Crystal, Dana Carvey, Steve Martin, Steven Spielberg, Eric Idle, Terry Gilliam, že omenjeni Reeve in še kdo.

Iskanje samega sebe v sedemdesetih, preboj na stand-up sceni, na prehodu v osemdeseta nastop v TV-seriji Happy Days (v vlogi Richieja se je predstavil danes uspešni režiser Ron Howard, večina pa se spomni frajerskega Fonzieja) in preboj s serijo Mork & Mindy, prva filmska vloga v Popaju in nato osemdeseta, polna dvomov, padcev in vzponov – predvsem Good Morning, Vietnam in Dead Poets Society, potrditev predvsem igralskega genija v začetku devetdesetih – Awakenings in sploh The Fisher King ter komercialni uspeh z Mrs. Doubtfire, potem pa … kombiniranje med vlogami za dušo in tistimi za zaslužek, dobrodelni nastopi in pogosto iskanje samega sebe v stand-up showih. Lahko bi rekli, da je bil Dobri Will Hunting vrhunec obdobja in tudi kariere, pri čemer pa ne gre spregledati »labodjega speva« – stand-up turneje Weapons of Self Destruction iz 2010.

Za svoje delo je prejel tako oskarja (sicer četrta nominacija, nagrada pa za stransko vlogo v Dobri Will Hunting), zlati globus (štirikrat), je prejemnik nagrade Cecile B. DeMille (nagrade za izstopajoče dosežke v svetu zabavne industrije, prejel jo je leta 2005), ima kar pet grammyjev ter dva emmyja, bil pa je izredno razočaran, ko ni bil niti nominiran za (gledališkega) tonyja, saj je resnično verjel v vlogo tigra in igro Bengal Tiger at the Baghdad Zoo.

Vmes seveda osebne bitke – tako z odvisnostmi (po rojstvu prvega otroka se je drogam in alkoholu za vrsto let odpovedal, na začetku 21. stoletja pa zapadel v alkoholizem), ločitvami, različnimi obtožbami, smrtmi kot nenehnim izpraševanjem, kakšen je njegov smisel obstoja na svetu. Leta 2009 je prestal zahtevno operacijo na srcu, dobri dve leti kasneje so mu (napačno) diagnosticirali Parkinsonovo bolezen, kar se je pred javnostjo skrivalo takorekoč vse do smrti. Od leta 2012 se je boril z napadi tesnobe, celo izgubo spomina, občutkom paralize, paranojo, strahom, nespečnostjo, prividi … ob obdukciji so v njegovem telesu odkrili Lewyjeva telesca (proteini znotraj živčnih celic), pogosto posledica Parkinsonove bolezni, sicer pa znak demence. Zadnji dve leti zanj (njegovo tedanjo ženo in otroke, ki pa se niso najboljše razumeli) vsekakor niso bila preprosta – vse, kar ga je desetletja krasilo in »delalo njega, Robina Williamsa«, je izginjalo. V obupu – ali pač v nekem trenutku razsodnosti; ker je resnično izgubljal samega sebe in svojo esenco, se je 11. avgusta 2014 obesil. In svet je izgubil izrednega človeka.

Na koncu imamo seveda možnost – ali vse skupaj dojemamo kot črno in žalostno ali pa se pač spomnimo vse barvitosti in veselja, ki ga je prinašal v naša življenja. Prepričan sem, da bi si Robin Williams želel slednjega. In čeprav se sam lahko z njim poistovetim tudi v tem temnem delu, je tisti svetli vsekakor navdihujoč. Robin je odlična knjiga, da boste pobližje spoznali obe plati tega vsestranskega genija, njegovo iskrivost, iskrenost in človečnost.

Pan Books, 2019

Oj, Triglav, moj dom

Taras Birsa, šestič. Jezero je bilo presenečenje in vsaka naslednja knjiga Tadeja Goloba o Tarasu Birsi je težje pričakovana. Na trenutke predvidljiv, a tokrat presenetljivo ne. Taras Birsa je vse bolj človeški, pogosto nemočen in prej ali slej se bo (najbrž) moral soočiti še s kakšnimi pozabljenimi demoni.

Zadnjič smo v zanimivi in razgibani družbi klepetali o slovenskih kriminalkah in ob vprašanju »Saj kdo pa lahko Goloba prebere do konca?« sem dvignil roko. Prvo merilo dobro napisane kriminalke je zame to, kako hitro jo preberem in ali me preseneti. In če sem se znal v preteklosti tudi sam obregniti ob Golobovo predvidljivost, pa tudi pretirano seciranje in poglabljanje v postopke obdukcije, moram tokrat priznati, da mu je uspelo. Vse do zadnjega sem bil prepričan, da vem, kdo je morilec, a sem se krepko uštel. Prav tako sem bil tudi prepričan, da se bo precej obremenjujoč video posnetek izkazal za lažnega, mogoče celo ustvarjenega s pomočjo umetne inteligence.

Tadej Golob se zna zelo spretno odzvati na trenutno družbeno dogajanje, kar je sploh pokazal in dokazal v Virusu (covid-19 in državna represija) in tudi Komi (lastna nesreča med hribolazenjem), Dolina rož pa je bila na ravno tako na nek način spopad s klientelizmom, nekimi nevidnimi, a zelo močnimi vzvodi, ki pogosto odločajo in vodijo.

Taras Birsa se tokrat odpravi na Triglav in presenetljivo, se z njim odpravi tudi Brajc (ki doživlja drugo pomlad), da pa ne bi bil kaj slabši, pa seveda tudi Osterc in v stilu če-lahko-oni-trije-bom-pa-tudi-jaz seveda še Tina Lanc. Golob se še enkrat več vrne v čase, ko je osvajal gore (tudi po Himalaji) in najbrž podoživi kakšno bridko izkušnjo – skupino in vse druge že na Kredarici zajame huda nevihta, ki jo Golob zelo slikovito opiše, da se vam bo nemalokrat zazdelo, da ste prav res med vsemi kamnitimi gmotami, okoli vas pa tema, ki jo redno sekajo bliski, oglušujoče grmenje pa spominja na najbrž odličen približek konca sveta. Taras pomaga nekdanjemu soplezalcu Milanu, ki je tam kot gorski vodnik in skupaj rešujeta panične hribolazce (turiste), ki so lahkoverno odšli osvajat slovenskega očaka. Kar nekaj je takšnih, ki jih je zadela (ali oplazila) strela, nekje na Malem Triglavu pa najdeta tudi truplo, v katerega je strela očitno udarila neposredno in ga ubila. No, ne, seveda – nesrečneža je nekdo ustrelil z odlično merjenim strelom v čelo. Birsa s svojo ekipo, ki je bil za nameček v času zločina na kraju zločina, dobi primer ter novega sodelavca oz. vodjo – mladega kriminalista Bohteta, ki s težavo skriva prezir do Tarasa Birse, enako težko pa poželenje do Tine Lanc.

A vseeno se zdi, da je glavna težava vseeno (očitno) nerešena zadeva iz Kome ter oseba, ki je Tarasu na Polhograjski Grmadi zagrozila s pištolo, da je zgrmel v globino in pristal v komi. Posledice še vedno čuti. Krep bo očitno izpuščen, štrene pa še vedno meša tudi Klara Zupet (Dolina rož). Kaj bo Taras storil, ko bo Krep izpuščen iz zapora? Možen odgovor boste izvedeli v nadaljevanju knjige. Naslednja težava je Klara Zupet, načeloma (hecen izraz v takih primerih) osumljena umora, ki pa na GPU pošlje video posnetek, na katerem se s Tarasom predajata strastnemu seksu, ampak … Taras se tega ne spomni.

Ekipa pride do podatka, da se je na Triglavu umorjeni Janez Berlot ukvarjal s fotovoltaiko in da bi utegnil imeti kar nekaj nasprotnikov, sovražnikov, ki bi ga bili pripravljeni hladnokrvno umoriti, pa najbrž ne. Še najbolj sumljiva je njegova žena Vesna, dobra gorska tekačica, s katero pa sta bila v nenavadnem razmerju, polnem sporov in razprtij ter ljubosumja. In potem je tu še nenavadna peterica iz Novega mesta oz. okolice – nastopaški Danijel Vasič, dijakinja Lana, prijateljici Ana Marija in Darinka ter Primož. Vsi so bili usodnega dne na Triglavu, Taras in Milan sta jih reševala, tudi med njimi je očitno prišlo do spora in niso najbolj enotni v izjavah, kaj se je dogajalo pri Aljaževem stolpu in nato med bežanjem na Kredarico. Ampak motiva za umor nima nihče od naštetih.

Pa vseeno sploh ženski del družbe predvsem Tarasu ne da miru in nenadoma se odpre nov primer – Danijel Vasič očitno uporablja drogo GHB oz. t. i. »rape drug« in jo je več kot očitno uporabil na vseh treh dekletih oz. ženskah. Vse se spominjajo le tega, da so bile močno pijane in se naslednjega jutra niso nič spominjale, a so od drugih izvedele, da so imele oz. je imel Danijel Vasič z njimi spolni odnos. Zanj trofeje, zanje … Še ena tema, o kateri se je v preteklem letu precej govorilo in pisalo.

Tarasov skorajšnji krvnik Krep je izpuščen in takorekoč ob prihodu domov ga nekdo hladnokrvno ustreli. Taras, nenavadno enigmatičen in nemudoma glavni osumljenec, je uradno brez alibija in posledično suspendiran. Prepričan je, da je v času umora kolesaril nekje okrog Janč (kar blizu Štepanjskega naselja, kjer je bil Krep ustreljen) in vsaj tukaj je zgodba malce šibka, kar z nekaj logičnimi potezami reši Tarasova ekipa. Živimo v 21. stoletju, času pametnih merilnikov, povezljivosti, sledljivosti itn.

Zdi se sicer, da Golob zgodbo obvlada in jo tudi zelo spretno pelje razkritju (no, ni le eno) naproti, pa čeprav je ekipa (s Tarasom na čelu) precej izgubljena. Ampak, tokrat je – ob veliko dvomih sicer, prav timski duh tisti, ki največ prispeva k povezavi vseh razdrobljenih koščkov sestavljanke in kar nekaj presenečenj. Tudi za Tarasa in njihovega šefa Ahlina. Ter seveda za bralca. Kakorkoli se zdi vse precej »razmetano« in je nemalokrat zmeden tudi bralec, kam vse skupaj sploh pelje, Golob – kot že nekajkrat poprej; vse poti in slepe ulice spelje v eno cesto, cilju naproti. Ta se na koncu sicer spet zdi nedoločen, pa vseeno jasen. Zelo hribovsko – vrh je en čas odlično viden in kot na dlani, potem pa se skrije v oblakih ali megli, morda pa tudi končni razgled z vrha ni tako krasen, kot smo upali.

Pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o zadnji knjigi iz serije o Tarasu Birsi. V preteklosti sem malce napovedoval in sklepal, kam bi Golob utegnil v prihodnje odpeljati Tarasa, tokrat je mojstrsko polovil toliko enih zgodb, da bi pravzaprav lahko kar zaključil. A je zaključek spet dovolj odprt, da najbrž zadnje od Birse (in Goloba) nismo slišali …

Goga, 2023

Volkovi

Andreja Šifrerja poznamo po številnih (zimzelenih) glasbenih uspešnicah, tokrat pa se nam predstavlja s knjižnim prvencem, ki je opisana kot »prva pop rock glasbena kriminalka«. Hja …

Volkovi (knjiga, ne glasbena skupina, okoli katere se vrti zgodba) so menda deset let počivali pri Šifrerju na mizi, ker je bil odziv nanje precej mlačen. Morda je deset let kasneje »krivo« to, da imamo Slovenci Goloba, Demšarja in Svetkovo (ter še koga), ki so tudi na tej strani Alp umetnost pisanja odličnih kriminalnih zgodb dvignil na zavidanja vredno raven. Seveda je zanimivo, da so vsi trije »recepte« našli onstran naših meja, kar velja tudi v glasbenem svetu za Šifrerja in številne njegove kolege. No, morda je deset let kasneje še dodatno »krivo« to, da je knjigo pohvalil Tomaž Domicelj (pa bom mnenje zadržal zase), da je bila všeč Juretu Franku (tistemu smučarju, ja, sedaj pa producentu, ki pri nas med drugim uspešno prodaja muzikal Mamma Mia) in da je na platnici natisnjena izjava samega Tadeja Goloba, kako komaj čaka, da v roke vzame Šifrerjevo kriminalko.

No, tudi jaz sem se veselil in še isti večer začel s prebiranjem. Avtor, ki vsekakor zna pisati (pesmi), rock glasba in kriminalka. Še Jo Nesbo bi si težko izmislil boljšo zasnovo. In seveda ne morem mimo tega, da je naslovnica lep poklon kultni in odlični plošči nesmrtnih Beatlov, Abbey Road.

Uvodnih dvajset strani avtor porabi za zgodovinsko lekcijo o Ottu von Bismarcku (in še nekaj drugih zgodovinskih likih), saj je glavni junak – Aleks Špiler, njegov pravnuk. Za primerjavo – Zoran Predin je takih dvajset strani raztegnil v odličen roman Mongolske pege, Šifrer pa je v meni skoraj ubil željo po nadaljevanju branja. Zakaj dvajset strani, ki na samo zgodbo pravzaprav nikakor ne vplivajo?! Avtor pri junaku Špilerju pogosto omeni pogajalske in diplomatske spretnosti, ampak – na vrhuncu kariere jih pa ni imel, glede na vse spore in zamere?

Aleks Špiler je alfa in omega glasbene skupine Volkovi, ki so z delovanjem prenehali okrog leta 1995, po letih neverjetnih uspehov, razvrata, bajnih zaslužkov, droge in alkohola, takšnih in drugačnih ekscesov. Tukaj je treba dati Šifrerju plus, da je Volkove žanrsko zapakiral v pop rock in v kali zatrl kakšna ugibanja, kdo bi lahko ta skupina sicer bila? Ker neke neverjetno uspešne pop rock zasedbe Slovenci pač nismo nikoli imeli. Še najbližje bi bili lahko Hazard (preveč pop), mogoče Lačni Franz (preveč novi val in rock), Martin Krpan (nikoli tako zelo popularni), Videosex (»preveč« žensk ter povsem drugačen žanr), po ekscesih seveda Buldožer (marsikaj, nikakor pa pop), v prvi polovici devetdesetih pa so začele vznikati rock skupine, ki svojo trdoživost dokazujejo še danes – Big Foot Mama, Siddharta, Dan D, Mi2, na nek način Sausages. Samo naj kdo ne omeni Agropopa ali Pop Design, čeprav bi bili sploh slednji glede na vse spore in preobrate dejansko še najbližje temu. Plus za zgodbo. Volkovi so najbrž vse našteto in še kdo.

Aleksa Špilerja, sedaj učitelja, prebudi telefonski klic in sporočilo, da je ponoči avto do smrti povozil Braneta. (mogoče hommage pesniku in vodji skupine Otroci socializma Branetu Bitencu, hkrati pa tudi opomin na nesrečo, ko je v Varaždinu po festivalu Frequency, ko je tam kot glavna zvezda nastopil sloviti Carlos Santana, med nastopajočimi pa je bil tudi Zoran Predin, avto do smrti povozil priznanega hrvaškega glasbenega kritika Darka Glavana). Glas na drugi strani pripada Daretu, pevcu Volkov. Brane Nečimer je bil bobnar Volkov, nekaj let prej pa je v ne povsem raziskani nesreči med počitnikovanjem v Egiptu umrl tudi basist Mare. Morda je bila nesreča, ampak seveda ni bila in kriminalist Kern je prepričan, da je bil Brane umorjen. In da sta v življenjski nevarnosti tudi druga dva Volkova. V raziskavo umora (med osumljenci je nekaj časa tudi Aleks, saj ni bilo nikogar, ki bi lahko potrdil njegov alibi) je od začetka vpeta tudi privlačna policistka Marta, na katero Aleks kaj hitro vrže oko.

Ne pričakujte kakšne resne forenzične raziskave, kjer s podrobnostmi prepriča Golob, tudi globljega psihološkega vpogleda ala Svetek ne boste dobili, ampak boste nekaj strani tavali v slogu Demšarjevega Vrenka. Pozoren bralec bo kaj hitro sicer izluščil iz zapisanega, kdo je (najbrž) kriv.

Zgodba na tej točki postane zanimiva, še posebej za tiste, ki ste v glasbo (lahko bi bila tudi kakšna druga oblika kulture) vpeti kaj bolj od površnega poslušanja zlajnanih uspešnih na komercialnih radijskih postaja in prebiranja tračev. Aleks v tragediji (ja, Brane je bil res ubit) zavoha kri. Dobro, recimo rajši drugo priložnost. Vsi govorijo o Branetu, vsi vrtijo glasbo Volkov, vse zanima, kaj počneta preživela Volka in kdaj, če ne sedaj, ko je – za nameček v sezoni kislih kumaric; vsa pozornost usmerjena vanje. Z Daretom zakopljeta bojno sekiro, začneta celo ustvarjati novo glasbo, predvsem pa se pripravljata, da bosta v čast Branetu in Maretu izdala novo ploščo in šla na poslovilno turnejo. O mrtvih samo dobro, predvsem pa dajmo kaj zaslužit na njihov račun … teh primerov iz daljne in bližnje preteklosti raje ne grem naštevat. Šifrer gre na nekaj mestih kar podrobno v drobovje, kako delajo (ali pač so delali) številni managerji in organizatorji koncertov, kako funkcionirajo mediji (še posebej radio in televizija) in čeprav imaš lahko srečo, je potrebnega veliko več. Prepričan sem, da se bo marsikdo prepoznal v kakšni osebi ali dogodku, namigu, čeprav je seveda vse izmišljeno. In upam si trditi, da vsem prebrano ne bo všeč.

Vmes spet natrosi nekaj za zgodbo povsem nepomembnih enciklopedičnih podatkov, se mi je pa malo zavrtelo v glavi, ko začne pisati o slavnih izposojevalcih oz. kar kradljivcih glasbe. Aleks Špiler ima tu veliko težavo – vsaj dve pesmi je »vzel« Geriju (stranski lik, katerega vloga ni zanemarljiva), v laseh sta si bila tudi z Daretom in nasploh si je pri pisanju in posledično zaslužku vzel monopol. Zakaj se mi je zavrtelo? Mogoče zaradi Šifrerja samega, njegovega prijatelja Domicelja, njunega kolega Mežka, pa tudi Pankrtov, raznih Klinarjev in Košmrljev ne bom niti omenjal, pa da v pozna šestdeseta ne zahajam. Vsi so si izposojali in seveda bi bilo lepo imeti tiste originalne izdaje vinilnih plošč in kaset, da bi človek preveril, ali so bili napisani avtorji originalov, pa lastniki pravic itn. Glasba je krut posel, dogajajo se kraje in izposoje, v sodnih sporih zmaga praviloma tisti, ki je bolj znan in ima boljšo odvetniško ekipo. Kako je bilo to nekdaj, ko ni bilo YouTubea, svetovnega spleta in je bilo glasbo težko slišati, kaj šele dobiti, sploh na tej strani »železne zavese«, si niti ne znamo predstavljati. Najbrž pa je nekdo nekaj slišal, malo po svoje zaigral, dodal noto ali dve in »prodal« kot avtorsko. Nekateri so pač imeli nekaj privilegijev, zaradi narave dela dostop do arhiva BBC-ja in so tam slišali veliko zanimivega, tudi pri nas neznanega in potem vse to predelali (ali pa ne) po svoje. Pobrskajte pa tudi po medijskih arhivih, ko Zoran Predin razlaga o podobnosti med njegove uspešnice in uspešnico skupine U2. Pa je bila njegova napisana in posneta veliko prej.

Nazaj k Volkovom … Aleks in Dare tako snujeta nove pesmi, Aleks odkrije, da je njegov kolega ne le odličen pevec, ampak očitno tudi odličen tekstopisec, ki pa ga oni seveda ni nikoli spustil k temu koritu, v zgodbo se vpletajo žene, bivše žene, vdove, odraščajoči otroci, pozabljene ljubezni, odvetniki, klošar Miki (še en pomemben stranski lik), seveda pa ne gre niti mimo skoraj pozabljenih temnih madežev. Pa tu ni le Geri, pomemben in priznan člen močne gejevske skupnosti v Ljubljani, ki mu je Aleks ukradel pesmi, ampak tudi in predvsem neraziskan primer smrti Danice Kompare. Danica je umrla v sumljivih in nepojasnjenih okoliščinah v Hotelu Ilirija, v smrt pa so bili vsekakor udeleženi tudi Volkovi, saj je bila Danica njihova največja oboževalka in glavna »groupie«, pred njeno smrtjo pa so se skupaj zabavali. Kateri Volk in na kakšen način?

Preobrat in zaključek. Recimo, da je vse pričakovano, mogoče na koncu celo malce preveč privlečeno za lase, v določenih delih tudi pretirano. Boste prebrali in presodili sami. Na nek način me ne bo presenetilo, če se bo Šifrer odločil napisati nadaljevanje – morda pa tudi »prequel«, čeprav … v bistvu ni treba. Volkovi ljubiteljev kriminalk ne bodo niti prepričali, kaj šele navdušili. Šifrerjevi oboževalci jo bodo najbrž prebrali in tudi hvalili, ampak … nič proti Andreju Šifrerju, ampak Volki so vsekakor še en dokaz več, kako težko je napisati res vrhunsko kriminalko.

Andrej Šifrer tudi v pesmih ni pripovedovalec kot Predin ali pokojni Balašević, tudi ni ljudski poet na ravni Kreslina ali filozofsko umirjeni Leonard Cohen, niti ni mojster besed kot Nick Cave in mu tudi ne uspe biti »noir«, kot je to uspelo Zoranu Benčiču. In pri njem tudi ni preskoka kot ga je iz punk poezije v vrhunska prozna besedila izvedel Esad Babačić. Ja, vse to so glasbeniki, pevci, ki so poleg odličnih besedil napisali tudi kaj (odličnega) proznega, Kreslin sicer med vsemi še najmanj. Knjigo in občutja bi najlažje opisal kar z besedo, ki jo je Šifrer slišal pred desetletjem – mlačno. Kot bi oboževan glasbenik deset let obljubljal novo ploščo, ki bo po njegovih besedah seveda odlična in najboljša, sam pa po poslušanju ugotoviš, da ne ponuja čisto nič novega in vznemirljivega …

Didakta, 2023

Predor

Roman o bombardiranju Londona med drugo svetovno vojno, o nenavadnem obdobju odraščanja in vezeh, ki se stkejo, ko in kjer to najmanj pričakuješ.

Roman Predor so pri slovenskem založniku opisali kot »topel roman o prijateljstvu, ljubezni, predvsem pa pogumu.« Mogoče bi lahko v vse skupaj dodali še družino, saj pri številnih akterjih igra zelo pomembno vlogo. Vsekakor vam priporočam – sam priznam, da se tega poglavja druge svetovne vojne v šoli nismo učili, da si preberete spremno besedo Življenje v bombardiranem Londonu zgodovinarja Mihe Poharja, saj bi bralec lahko zmotno dobil občutek, da je glavno prizorišče – postaje londonske podzemne železnice kot zaklonišče, bolj fiktivne kot realne narave. Ampak je tako bilo, zakaj pa v spremni besedi.

Druga svetovna vojna, London in neusmiljeno bombardiranje britanskega glavnega mesta, predvsem delov bližje ob obali. Nočno bombardiranje, saj dnevno zaradi uspešne protiletalske obrambe in uporabe prvih radarjev na britanski strani, ni bilo tako zelo uspešno. No, cilj Nemcev je bil tako ali tako izbrisati mesto, zlomiti duha, onesposobiti mornarico in si v svojem osvajanju sveta podjarmiti še Veliko Britanijo. In če vemo, da se kraljevina ni pobrala in kaj bolj aktivno vključila v vojno dogajanje vse do znamenitega dneva D (6. junija 1944), ko se je pridružila ameriški vojski, je Hitler vsekakor naredil dovolj škode.

Glavna junakinja romana je Ella, štirinajstletnica, ki je zbolela za otroško paralizo in ima sama večkrat občutek, da je družini zaradi težav s hojo ter spremljajočih zdravstvenih težav bolj v breme kot kaj drugega. Ob podzemnih rovih in predorih, v katerih preživljajo noč za nočjo, je najbolj prisoten in živ strah pred nekim drugim predorom, t. i. »železnimi pljuči«, ki so ji pomagala preživeti. V zvezek piše izmišljene zgodbe, popoldan za popoldnevom stoji v vrsti pred vhodom na podzemno železnico, da bo za svojo družino dobila dovolj prostora, da bodo imeli kje spati. Ima mlajšega brata Robbieja, navihanega (skoraj) desetletnika, ki obožuje živali in pustolovščine, v večerih pa mora spati ob svoji starejši sestri, saj ve, da ona brez njega ne more dihati.

In potem na sceno stopita dve osebi. Najprej je tu Jay, umazan in razcapan hja, lahko rečemo nebodigatreba ali pa pridanič, vsekakor pa iznajdljiv najstnik, ki spretno prodaja predvsem prostor na podzemni postaji ali v njeni okolici (recimo v garderobi), da zasluži nekaj denarja. Zakaj, boste izvedeli med branjem. Ellin brat Robbie je njegov občasen pomočnik, od prvega trenutka dalje pa se zdi, da je (skoraj) vrstnikoma preskočila iskrica. A zunaj divja vojna, Ella zna komaj živeti, kaj šele, da bi imela lahko rada nekoga, ki ni član njene družine.

Druga oseba, ki se pojavi (oz. bi bilo bolj pravilno, da privihra) in konkretno poživi dogajanje, pa je Quinn. Krajše za Quintana, čeprav bi bilo še bolj pravilno lady Quintana. Hči grofa, katere družinske korenine segajo vse do Viljema Osvajalca in ki je z razmeroma varnega podeželja s polnim kovčkom (dragocenega družinskega nakita) prišla v London, da bi lahko pomagala. Prva oseba, v katero trči, je seveda Ella in med dekletoma se hitro stke nenavadna prijateljska vez, ki jo krepi (ali pač kazi?) Jay. V London je zbežala po noči s hlevarjem Thomasom, v njegovih hlačah in ima zelo svetovljanska (včasih pa prostaška) razmišljanja. Ali kot kasneje trojico zanimivo opiše Ella – zmikavt, pokveka in pocestna kanalja.

Roman se sicer začne takole: »Zdaj smo trije. Bili smo štirje, a eden od nas bo umrl.« V ne tako zanemarljivi stranski vlogi, torej kot peti, se pojavi tudi Quinnin brat Sebastian. Študent, odličen pevec, ki se ga družina odpove, saj je kazal nekoliko preveč očitna pronemška oz. prohitlerska nagnjenja, kar bo kasneje sicer odlično utemeljil. In ne, ne gre za to, da bi bila njegova razmišljanja tako zelo pronemška kot so predvsem proti konservativni in tradicionalistični britanski monarhiji, kjer človek nima prave svobode odločanja.

Quinn in Sebastian vsekakor odstopata. Njuna razmišljanja, naprednost in odprtost se zdita močno pred časom. Upal bi si reči, da vsaj dvajset let, če ne še kakšno desetletje več. Prepričan sem, da se je o določenih stvareh že takrat govorilo in razmišljalo, da se je marsikaj tudi počelo in zgodilo, ampak je bilo vse to povsem drugače obravnavano. Vsekakor pa se o tem ni javno oz. preveč na glas razpravljalo. Morda je tu faktor njunega družinskega porekla, višje (in kvalitetnejše) izobrazbe, ampak iskreno – Quinn je v nekaterih razmišljanjih še za današnji čas preveč odprta in neposredna.

Sam roman ima sicer dve prelomni točki – prva je, ko po enem od rednih bombardiranj iz londonskega živalskega vrta pobegnejo opice in se Ellin brat Robbie odločil, da bo eno ulovil. In ker njegovo družino skrbi, ga gresta Jay in Ella iskat in v trenutku, ko po mestu zadonijo sirene za letalski napad, sta najstnika na odprtem, sredi živalskega vrta. Približno 12 minut preden bodo na mesto začele padati prve bombe. In druga je, ko v Ellini osnovni šoli, kjer je štab civilne zaščite in kjer neumorno pomagajo njena mama, pa tudi Quinn in Jay, raznese bombo. UXB je beseda, ki se vsake toliko pojavi kot preteča grožnja smrti. Bili so štirje …

Avtorica (ki je leto mlajša od mene, pa ima za seboj že 26 izdanih knjig!) se je res odlično, ne pa dolgočasno podrobno, poglobila v svet zahtevnega in nenavadnega odraščanja v specifičnem času in še toliko bolj specifičnem okolju. Strahovi in tegobe, ki jih opisuje, bolj ali manj skozi Elline oči, so pristni in iskreni, čuteči in skoraj oprijemljivi. Človek bi zlahka pomislil, da gre za (avto)biografsko pripoved, tako zelo prepričljivo je vse skupaj.

Predor je v času, ko ne tako daleč divjata dve vojni, ki se lahko pravzaprav kadarkoli razširita, zanimivo branje. Sploh za mladino, ki vse skupaj dojema preveč površno in minljivo, včasih romantično (spoznala-bom-široko-plečega-vojaka-ki-me-bo-rešil-in-skupaj-bova-do-konca-življenja), drugič herojsko (šel-bom-v-vojno-in-uspelo-mi-bo-priti-do-glavnega-zlobneža-ki-ga-bom-ustrelil-in-postal-junak), vsekakor pa utopično. Vojna je, kako preživeti. Dan, noč in tako naprej. Iz dneva v dan. Tako je bilo osemdeset let nazaj in žal je tako danes. Svet se kaj veliko ni spremenil, žal.

Miš, 2023

Pretežno jasno

Prvenec igralke Barbare Cerar je eno najprijetnejših bralnih presenečenj tega leta. Pripoved o Olgi Vrabec, ki se bori z nepričakovano ločitvijo, pozabljeni strahovi in demoni ter nemogočimi sosedi, vas bo zabavala in pripravila do solz.

Barbara Cerar kot igralka seveda ni novo ime – filmi, gledališče, TV-serije, TV reklame in še bi lahko našteval. Lansko leto sva celo sedela skupaj v šolski klopi – v starševski vlogi; saj sta bila najina otroka kratek čas sošolca. Njen obraz mi je vedno nekje na robu joka in žalosti, glas tih in neprepoznaven, zelo težko bi rekel, da se mi je v kakšni vlogi vtisnila v spomin. Kot pisateljica je novinka in ne bom presenečen, če bomo o knjigi Pretežno jasno govorili kot o prvencu leta.

Po prebranem prvem poglavju sem pričakoval solzavo zgodbo o ubogi Olgi, ki jo je pri 37-ih mož zapustil in šel z drugo, ona pa je ostala sama, s kupom spominov, kreditom in razbitimi sanjami. In če sem kaj opazil že v uvodu, potem je bil to izredno bogat jezik, poln besednih preigravanj, nenavadnih primerjav, hudomušnosti in humornega sarkazma.

Olga Vrabec, torej. Olga Vrabec Golob, če smo natančni. Olga Vrabec, ki je imela celo življenje težave zaradi disleksije, po smrti staršev v prometni nesreči jo je skozi puberteto vodila do tedaj odtujena teta Zdenka in ko je enkrat spoznala Toma, se je svet zdel popoln. Nekaj let kasneje poroka, stanovanje (in kredit) ter seveda želja po družini. Ne bo šlo. Nikakor. Otrok ne bo, nikoli. Tom, profesor telovadbe, v fitnes zahajajoči popolnež, zapade v fazo »vseenosti«, njun zakon pa počasi propada in takorekoč razpade, ko se Tom odloči, da želi živeti s Karolino. In gre. Olga pa v jok in (skoraj) na drevo. Obupana razmišlja tudi o samomoru, se (skoraj) bivšemu možu vsaj malo maščuje s tem, ko v smeti pomeče vse njegovo – začne s poročno sliko, nadaljuje z rezervnimi ključi avta (?!) in konča z njegovim potnim listom.

Potem pa sledi preobrat. V samouničevalnem zagonu odide do soseda Rokija (mišičast, na videz butast in mrkogled varnostnik) po cigarete, pozabi vžigalnik, obišče še drugo sosedo Karlo, ki je Karolinina teta in ji pove marsikaj. Medtem, ko naliva domače žganje in zvija debele džojnte. In ker je bioenergetičarka in kot se izkaže kasneje, ženska tisoč darov in sposobnosti, predvsem pa dobra duša, se odloči, da bo ubogi sosedi pomagala.

Začne se odvijati nenavadna in skoraj neverjetna spirala, ki se je ne bi branili niti največji in najbolj prekaljeni mojstri jezika in besede. Upam si reči, da se tu vsekakor pozna tudi avtoričina igralska kilometrina – najbrž na stotine besedil in upodobitev, odrska umetnost pripovedovanja in podajanja zgodbe ter sposobnost vživljanja v različne vloge. Sicer nihče od karakterjev ni prav podrobno razdelan – morda je izjema Olga; ampak menim, da to niti ni namen te zgodbe in o vseh vemo pravzaprav točno toliko, kot je treba.

Poleg Karle (ki se poleg prej naštetega spozna tudi na pedikuro, manikuro, frizuro in še kaj) in Rokija (ki je v prostem času slikar in sploh duša od človeka) v zgodbo vstopi še ostarela soseda Rezka (naglušna, ki sosede zbuja z obrednim jutranjim sesanjem ter vsak dan v bolnišnico nosi sveže pečene piškote in tam spoznava ljudi) ter Olgin (skoraj) bivši mož Tom, njegova nova izbranka Karolina ter družina Urankar. Karla in Karolina sta Urankar, Karolinina mama je Katra in njen brat Korl. Ja, res je – vsi imajo imena na K in so v vsej svoji nadležnosti nerazložljivo simpatični.

Glavni zaplet se zgodi, ko Olga v slaščičarni, kjer vase vnaša neverjetne količine sladkorja, najprej omedli, nato bruha vsepovprek in na urgenci izve, da je noseča! In da bi bila zmešnjava popolna, je noseča tudi Karolina, ki je s Tomom medtem v Maroku (na kopiji poročnega potovanja Olge in Toma) in obe sta noseči približno enak čas. Karolina je v Toma nesmrtno zaljubljena, Olga ga tudi videti ne želi več, on pa obema kupuje enake stvari za dojenčka in je zdaj pri eni, zdaj pri drugi.

Olgi zaradi številnih neuspešnih poskusov zanositve in namišljenih nosečnosti ne verjame niti njen ginekolog in jo pošlje k psihiatru, tako da zadevo na daljavo uredi teta Zdenka. In ja, je noseča. Seveda je oče Tom, ampak ona želi otroka vzgajati sama. Tom naj svojega malega goloba vzgaja s Karolino in lahko je Tom (ker je to Tomova družinska tradicija) ali nekaj na K (ker je to tradicija pri Karolini), njej je vseeno. Sama, pa pika. No, mogoče s pomočjo sosedov in tete Zdenke. Olga se sicer ne bi branila Korla (ampak so mu všeč moški) in zdi se, da se nekaj plete med njo in Rokijem, v nekem preblisku poimenuje dete, za katerega je prepričana, da bo deklica in zdi se, da bo otroka res vzgajala sama.

Lahko bi rekli, da je konec melodramatičen, solzav in jokav, ampak … je lep. Avtorica zgodbo zapelje v nepričakovano smer, ampak to stori na tak Benigni-Življenje-je-lepo način. Z marsičim sem se lahko poistovetil – ločitev v obdobju, ko misliš, da bo postalo res lepo, identičen datum poroke in nepričakovani dogodki in zapleti v življenju, prismuknjenci in predvsem strah ter mestoma tudi samouničevalnost. Mi bo uspelo, nam bo uspelo?

Življenjsko, polno upanja in sprejemanja, razumevanja. In če bi knjigo po prvem poglavju skoraj odložil in pustil neprebrano, sem jo potem dobesedno požrl, se ob branju res zabaval in lahko se pridružim besedam Vinka Moderndorferja v spremni besedi – »Komaj čakam pisateljičino naslednjo knjigo!«.

Mladinska knjiga, 2023

Duševne motnje v športu

Knjiga, takorekoč doktorska disertacija Uroša Perka, odpre zanimivo, pri nas kar pogosto (načrtno) spregledana ali zamolčana tema. In čeprav lahko rečem, da je branje pogosto naporno (in tudi dolgočasno), vam bo vsekakor dalo misliti in mogoče boste tudi na pregovor »zdrav duh v zdravem telesu« začeli gledati malce drugače.

Osebno sem v športu najdlje prišel do statusa rekreativca in nimam prav nobenih profesionalnih izkušenj. Kot oče dveh najstnikov, ki sta lep del svojih življenj (starejši sin to še vedno počne) posvetila športom, lahko rečem – šport je krut. Pa tukaj ne mislim le kislih obrazov tistih, ki osvajajo druga, tretja in vsa naslednja mesta, ne izpolnijo kvalifikacijskih norm, so diskvalificirani, se poškodujejo … Morda ste bili kdaj na kakšni otroški nogometni (priznam, tudi na košarki ni bistveno drugače) tekmi, kjer ne veste, ali se bodo stepli očetje na tribuni, mame na parkirišču, igralci na igrišču ali bodo vsi skupaj družno pričakali sodnike in obračunali z njimi. Ne, to ni normalno. Morda ste kdaj tudi spremljali kakšen trening npr. gimnastike in slišali gore zmerljivk, zbadljivk in žaljivk, ki jih otrokom namenijo trenerji, pa tudi sotekmovalci (obeh spolov, seveda).

In seveda ste potem tolažili otroka in ga potolažili, vsaj do naslednjega treninga ali tekme. Recimo, da na svoja otroka nisem nikoli izvrševal posebnih pritiskov ali zdravil svojih frustracij. V obeh sem prepoznal potencial, ga zdravo spodbujal, a hkrati razumel, da včasih preprosto ne gre. Oba »krasi« značilnost, da ko dosežeta nek nivo, ne gresta (zmoreta, nočeta?) naprej. Hči je tako s plavanjem prenehala, pa bi lahko dosegla marsikaj. Sin se s košarko še bori in če je med njima kaj drugače, potem je to želja – on si želi v košarki uspeti, hči je plavala, dokler je v tem uživala. Lahko bi rekel, da je ona pravočasno odnehala, pred njim pa je še najbrž najtežje obdobje.

Še nekaj je, česar se moramo glede športa zavedati. In to ni, da je potrebnega veliko odrekanja (vseh v družini), treningov in da noben šport ni posebej poceni. Poškodbe. Način in intenzivnost treningov dandanes v pravzaprav vseh starostnih kategorijah, je uničujoč. Trije treningi na teden hitro postanejo pet treningov, pa tekme ob koncih tedna, kasneje pridejo tudi do desetih treningov na teden. In ne pretiravam – poznam primere, ko so dekleta v osnovni šoli trenirala gimnastiko, treningi uro in pol zjutraj pred poukom in še uro in pol ali dve popoldan, pogosto tudi sobote niso izostale. In potem so otroci pri trinajstih, petnajstih … kronično poškodovani. Poškodovano blago. In je konec njihovih (ali morda starševskih) sanj o športni karieri, medaljah, prvenstvih, slavi …

In potem?

Potem pridejo pa duševne motnje. Duševno zdravje delimo na duševne motnje in duševne težave. Duševne motnje so: depresija, anksioznost, tvegani in škodljivi vzorci pitja alkohola ter motnje hranjenja. Seveda znotraj vsake motnje najdemo še podkategorije, kombinacije in ko enkrat berete tako strokovno delo, ki pa se naslanja na dejanske primere, se res vprašate, kako zdrav je v resnici šport?

Perko v knjigi poleg lastnih izkušenj opiše še pretresljivo izpoved vrhunskega rokometaša, ki se je spopadal z zlorabo alkohola in pa zgodbo športne plezalke, ki se je borila z motnjami hranjenja. Vsekakor aktualne tema, na katero je ne tako dolgo nazaj opozorila tudi naša najboljša plezalka Janja Garnbret. Kje so potem še vsa prepovedana (po)živila, ki imajo ravno tako lahko negativen učinek tudi na duševno zdravje …

Pa znova – to so težave, ki so prisotne povsod, v vseh športih in se začnejo pojavljati že zelo zgodaj. Pritisk staršev, neustrezna vloga trenerjev, pritiski sovrstnikov in nenazadnje njihove lastne sanje in želje. Šport ni pomemben, spol tudi pravzaprav ne. Žal je pri nas marsikaj dosegljivo tudi otrokom – alkohol, tobak oz. nikotinski pripravki in nadomestki, energijske pijače, poživila, steroidi in dodatki ter še kaj. Najbrž se marsikaj dogaja tudi na povsem sistemski ravni. Pomembno je zavedanje, da se je treba o tem pogovarjati in da bi morali vsemu temu vsi posvečati več pozornosti. Kazati s prstom na »problematične« najstnike, ki popivajo, kadijo in se drogirajo ter v zvezde kovati »popolne« športnike, katerih telesa so ravno tako naphana z marsičim kemičnim in uničujočim, za nameček pa v sebi tiščijo še vse stiske in težave, je pač narobe. Avtor se sicer v knjigi še najmanj ukvarja s problematiko duševnega zdravja med otroci in mladostniki, čeprav jo omenja, a se je vsekakor treba zavedati, da se pri profesionalnih športnikih to ni zgodilo včeraj, ampak pravzaprav v trenutku, ko so se odločili za šport.

Duševne motnje v športu je vsekakor knjiga, ki bi jo priporočil vsem, ki so kakorkoli povezani s športom – staršem mladih in perspektivnih športnikov, športnikom, ki bodo tako morda prepoznali kakšne opozorilne signale ter seveda vsem funkcionarjem, trenerjem, športnim psihologom, fizioterapevtom … v športnih klubih in društvih. Običajnega bralca utegne vse skupaj dolgočasiti oz. se bo izgubil v vseh raziskavah, podatkih in strokovnih opisih in izrazih, a še enkrat – recimo, da je to knjiga, ki ni namenjena njim, kar pa seveda ne pomeni, da je ne rabite prebrat.

Buča, 2023

Jaz, Pink Panter

Biografija (ali pač prvi del) o življenju, karieri in karieri Olivere Ćirković, je dvignila kar nekaj prahu. Avtorico bi morali poznati kot odlično košarkarico in mogoče kasneje uspešno poslovno žensko, filantropinjo, tako pa gre za nenavadno kombinacijo biografije, s prepletom družbene kritike in hvalisanja.

Naj začnem na začetku – za Olivero Ćirković in združbo Pink Panter nisem nikoli slišal. Ženske košarke za razliko od moške nisem nikoli spremljal in tako mi je bila po športni plati ta sicer uspešna srbska košarkarica, ki je pečat pustila tudi v Sloveniji, popolna neznanka. Kariero je začela v majhnem, a prodornem in za mlade več kot očitno odličnem klubu Voždovac, odšla k velikanu – Crveni zvezdi in nato v Jedinstvo iz Tuzle. V kariero je zarezala vojna na področju bivše Jugoslavije in naslednjih šest let je blestela v grškem Pagratiju. Sledilo je leto v urejenem Celju in nato zaključek kariere v Crveni zvezdi, kjer je bila kratek čas nato še športna direktorica. Leta 1997 je 192 centimetrov visoka Olja postala mama Nikoli, se ločila in nato postala vodja mednarodne kriminalne združbe Pink Panter, ki je slovela po predrznih ropih draguljarn, prekupčevanju in predvsem preprodaji umetniških del, predrznostjo in tudi skrivnostnostjo, ki jih je obdajala. Pink Panterji pač.. V obeh grških zaporih – Eleonas Thiva in Korydallos, pa tudi Grčiji nasploh ima Olivera Ćirković neverjeten sloves, saj ji je iz obeh uspelo drzno pobegniti.

Dobršen del knjige je posvečen njenemu odraščanju, navezanosti na starša, učenju klavirja in nato treniranju košarke ter postopnemu napredovanju in (zasluženemu) uspehu. Olivera Ćirković je bila garačica, 100 % predana tistemu, kar je počela in neizmerno hvaležna vsem, ki so ji nudili podporo. Spominja se soigralk, trenerjev, uspehov in porazov, pričakovanj in razočaranj. Velik del je posvečen očetu, ki ga je imela iskreno rada, on pa je bil že od njenega rojstva prepričan, da je njegova hči res poseben otrok. Večkrat se vpraša, kako bi njena starša dojemala njeno drugo (kriminalno) kariero, zabaven je predvsem del, ko opisuje življenje v Sloveniji, žalosten pa seveda tisti o borbi z boleznijo.

Leto njene kariere je bilo zaznamovano z nosečnostjo, česar dolgo ni nihče opazil in tudi po rojstvu sina se je hitro vrnila pod koše in na parket. Njen sprva popoln zakon se je hitro izkazal za nekaj povsem drugačnega, tako je bila vzgoji sina prepuščena bolj ali manj sama oz. sta ji bila v veliko pomoč starša. Kasneje se v njeno življenje sicer vrne tudi bivši mož, a to je že tista druga zgodba, druga kariera.

In skozi vse to se prepleta njeno drugo življenje – življenje iskane kriminalke. Ali če sem bolj natančen – njeno preživljanje časa med zaporniškimi zidovi, v celicah, na sodiščih, treniranje in nato slikanje. Morda bomo čez kakšnih deset let o Oliveri Ćirković govorili kot o veliki akademski slikarki, kdo ve?

Prav veliko o Pink Panterjih v tej knjigi ne izvemo. Imena njenih sodelavcev niso prava – z eno izjemo, Dragana Mikića; a z nekaj brskanja po spletu, ogledom TV-serije o tej mednarodni združbi, boste hitro vedeli dovolj. Mnogo bolj iskrena in neposredna je pri opisovanju spreminjanja srbske družbe in nastanka novih povzpetniških poslovnežev, politikov, vojnih dobičkarjev, vse skupaj je prepleteno s sumljivimi in nezakonitimi posli, katerih del je sicer tudi sama. Avtorica samo sebe predstavlja skoraj kot žensko različico Robina Hooda, nerazumljeno in nedolžno, ki jemlje bogatim, ker imajo preveč in bogastva z nikomer ne delijo. Sicer pa ni počela nič takšnega, kar ne bi počeli tudi ostali, ki pa niso bili kaznovani. Vsekakor pa bi glede na vsebino ta knjiga lahko nosila tudi naslov Jaz, Olja.

Knjigo se je Olivera Ćirković odločila napisati tudi zato, da svojo življenjsko pot opiše in nekatere odločitve pojasni sinu. Sam si upam reči, da gre predvsem za odlično marketinško potezo – prvi knjigi sta sledili še dve (najbrž bomo prevode prej ali slej dobili v slovenščini), in ja, ne bom presenečen, če nas ne čaka kmalu še kakšna likovna razstava. Poleg tega v tej knjigi pravzaprav res ne izvemo skoraj nič o tem, kako je prišlo do »ustanovitve » Pink Panterjev, kakšne so bile njihove metode dela, ki – vsaj po hitro najdenem na spletu, tako zelo nedolžne niso bile, pa tudi oznako »robinhoodovstva« bi jim zlahka vzeli.

Vsaka zgodba ima dve plati in tukaj beremo zgodbo Olivere Ćirković – kot jo je videla, doživela in bila vanjo prepričana ona sama. Zgodovina nas pač uči, da so mnogi mafijski bogovi, kriminalni veleumi, zločinci proti človeštvu in vsi drugi negativni liki, verjeli in bili prepričani v to, da delajo dobro. Pa ne (le) zase, ampak predvsem za ljudi. Le kako bi zvenela zgodba Pabla Escobarja, če bi jo pripovedoval on sam? In da ne bo pomote – v tej knjigi je veliko, žal preveč resničnega in avtorica odlično nastavlja ogledalo ne le svoji domovini, ampak tudi mnogim drugim državam in družbam, kjer je stanje podobno (ali še slabše). Ampak Olivera Ćirković pač ni angelček, ampak (anti)junakinja, bivša športna zvezda in vodja ene najzloglasnejših kriminalnih združb v Evropi.

Učila International, 2023

Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Miha Šalehar, tretjič. Nedolgo tega sem bral in pisal o Pustolovcu zmote, patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca, ko se je ostrojezični Šalehar spopadal s krizo srednjih let, že tu je njegov tretji, nenavadno razsvetljeni in na trenutke celo pridigarski, hm – ni roman, niti ne priročnik, čeprav na robu piše Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi. Pač, njegova tretja knjiga.

Kaj zapisati v uvod? Da je Miha Šalehar še vedno nekdo, ki ga lažje berem kot poslušam? Da sem se že ob njegovi drugi knjigi spraševal o kar prevelikem številu podobnosti, pa je on nekaj let starejši in da mi je tudi tretja knjiga prišla v roke, ko sem se sam spopadal z vprašanjem, če nimam nemara težav z uživanjem alkohola. Poslušam različne zgodbe, berem Notranji pir in pridem do spoznanja, da nimam (resnih) težav z alkoholom. A so mi bili nekateri izgovori in porajajoči se vzorci kar preveč znani, da si ne bi prikimal in sam sebi rekel, da težav tudi ne želim imeti.

Torej, če je bil Miha v Duhu česa zelo on – torej tak, kot smo ga spoznali v Videospotnicah, pa kasneje v Nebulozah in Toplovodu, torkih zjutraj in petkih popoldan na Valu 202 in še kje vmes. Pustolovec zmote je bil – kot že omenjeno – spopad s krizo srednjih let in statusom alfa samca, ki to pravzaprav ni. Notranji pir in podoba vidno shujšanega, celo resnega očalarja na naslovnici, ki drži narobe obrnjen in prazen »krigl« piva, namiguje, da se bo avtor tokrat spopadal z iskanjem notranjega miru. In kaj ima pri tem pir oziroma pivo? Pri Šaleharju – če želiš najti notranji mir, tam pir nima česa iskat.

Pa seveda ni bilo vedno tako. Začelo se je davno tega – sedmi razred osnovne šole, avtobus, banana-kivi liker (za katerega se mi zdi, da ima najbrž grozen okus) in obisk Vrbe. Rojstne vasi največjega pesnika našega naroda, ki je ravno tako rad pogledal v kozarec. In seveda napisal besedilo slovenske himne oz. zdravico. Torej – Slovencem nam je pijančevanje zapisano (morda celo zapovedano?) že v himni. Zakaj potem ne bi pili? Ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko ni priložnosti? Pač, za presekat. Ali preprosto zato, da bomo jutri lažje nadaljevali, kjer smo včeraj končali. Petintrideset let uživanja alkohola (berite: popivanja) poskrbi za izkušnje in predvsem za vse mogoče izgovore.

Miha Šalehar v Notranjem piru, včasih tudi skozi meglice spomina, opisuje svojo pivsko kariero. Vse od začetkov, do premnogih padcev, treznenj in predvsem »mačkov«, do posameznih zaključkov, iskanja izgovorov in naštevanja izgovorov, vnovičnih začetkov, vedno starih-novih izgovorov in končnega »Dovolj je!«. No, čisto dokončen ni, a je starejši od bratov Šalehar vseeno bližje 0,0 življenju kot marsikdo od nas. Žal, seveda vedno zgolj le en požirek stran, da ga vrtinec alkohola vnovič posrka.

Tisti, ki ste vajeni, da Šalehar pametuje, se tokrat predvsem posipa s pepelom. Priznava napake, je na trenutke celo izgubljen in nebogljen. Ostrojezičnež, ki ima vedno pripravljeno repliko, a te lahko kaj hitro utiša, če mu tvoji odgovori niso po godu. Ko je lani predstavljal Pustolovca zmote, smo se po dogodku zapletli v nek nenavaden pogovor, ko je priljubljeni in oboževani Mihi deloval tako zelo nemočno, da se mi je prav zasmilil. Občutek, ko si javna osebnost in vsi (mislijo, da) vedo vse o tebi ter bombardirajo, ni prijeten. In spomnil sem se na prigodo izpred desetletij, ko je bil podobna alfa in omega Jonas Ž. – predrzen, luciden, pronicljiv, duhovit, po domače »nenadjebljiv«. Ampak, ko si tega »ubermenscha« Jonasa Ž. srečal nekje na samem, izven varnega zavetja studia in njegovega mehurčka nedotakljivosti, je bil to en zagrenjen in dolgočasen model.

Miha Šalehar se je točno proti vsemu temu boril s tem, da je pil. Začel je zato in tudi nadaljeval – tako je bil zabaven, priljubljen, gibalo pogovorov in zabav, privlačen nasprotnemu spolu in zanimiv moškim, ki so bili radi v njegovi družbi. S posledicami se je naslednjega jutra oz. dne ubadal on sam – no, pa otroci in življenjska sopotnica. Pravzaprav je žalostno prebirati, kako do nedavnega ni vedel, kaj pomeni trezen preživeti praznike, rojstni dan, počitnice ali kakšen piknik. Kako otroci očetov poklic opišejo kot »oči pije pivo«, pa niti ni zaposlen v kakšni pivovarni. Koliko življenja je šlo mimo v meglicah, ker je bil preprosto preveč pijan, da bi se česarkoli spomnil. Minuli konec tedna nas/me je presenetila novica, da je umrl igralec Matthew Perry, priljubljeni Chandler iz TV-serije Prijatelji. V biografiji je priznal, kako se nekaj sezon (pozor – sezon, ne le delov!) Prijateljev sploh ne spominja, ker je bil neprestano pod vplivom nečesa. In nekega dne oz. noči so našli utopljenega. En požirek, en korak …

Notranji pir je morda najzahtevnejše Šaleharjevo branje doslej. Seveda ne manjka njegovega tipičnega sarkazma, šal in globokih filozofij, ki jih boste morali prebrati več enkrat, da jih boste (morda) razumeli. Ni pa potrebno veliko, da se boste zavedli, kako enostavno »se je prepiti do konca«. Vesel sem, da je avtor rekel Dovolj je in prenehal. Ni niti lahko, kaj šele preprosto ali enostavno. Najlažje je odgovore iskati v alkoholu – pa najsi tam utapljate žalost ali težave, iščete pogum in rešitve oziroma proslavljate. A v alkoholu so odgovori odlično skriti in spiti morate vedno več, da jih vidite, a jih potem ne razločite več. Torej – alkohol ni rešitev.

Mladinska knjiga, 2023

Safe Area Goražde

Joe Sacco je novinar, ki je med letoma 1995 in 1996 štirikrat obiskal Goražde, s strani ZN prepoznano in označeno kot »varno območje«, se tam družil z lokalnimi prebivalci in poslušal njihove zgodbe. Vse skupaj je prelil v imeniten risoroman, ki ponuja zelo prvooseben vpogled v bratomorno vojno, ki je v devetdesetih letih divjala predvsem po območju Bosne in Hercegovine.

V svojih zapisih se pogosto dotaknem Bosne in Hercegovine in neke ne povsem razložljive ljubezni in pripadnosti, ki jo čutim do te države, ljudi, njihove nravi. Jelena Aščić je posnela odličen dokumentarni film Sarajevo, 1425 dni groze, ki na nek drug način pokaže grozote vojne, ki se je pred slabimi tridesetimi leti odvijala čisto blizu nas. Kako blizu, sem videl dober teden kasneje, ko sem se službeno odpravil proti Bosni in Hercegovini, kjer marsikje še vedno vidiš opozorila o minskih poljih, opaziš luknje v zapuščenih hišah, v cirilici napisane nesramne grafite … skratka, brazgotine vojne ponekod žarijo, drugje bledijo, so pa. In kot take ne bodo nikoli izginile. In po ogledu filma, ki smo si ga potem ogledali še z mlajšima otrokoma, saj sem želel, da vidita, kaj pomenijo vojna, pomanjkanje, žalost, starševska nemoč; sem šel brat še ta Saccov risoroman.

Safe Area Goražde me je kar nekaj časa čakal na polici, čakal na pravi trenutek. Joe Sacco je novinar in risar in ima za pasom še nekaj drugih stripov/risoromanov s podobno tematiko (Gaza, Palestina, prva svetovna vojna ipd.). In če se najprej dotaknem tistega risanega dela – osupnil sem. Toliko enih podrobnosti, tako imenitno ujet duh krajev in časa – kot bi s fotografij prerisoval pokrajine, portretne fotografije, čustva, nemoč. Obrazi sogovornikov, utrujeni od vojne, skrbi in neke nečloveške volje po preživetju. Pa sproščeno vzdušje v tistih redkih trenutkih, ko so se ob kozarcu (ali steklenici) rakije lahko sprostili, poslušali glasbo, jedli … Reka Drina, doma izdelane (hidro)elektrarne, ki so jih iznajdljivi Bošnjaki izdelovali iz tistega, kar so pač imeli, veliko kartografije in za nameček še imeniten vpogled v politično kupčkanje, preračunavanje, izgovarjanje, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi …

Žal se mi zdi, da bi skoraj vsako mesto v Bosni in Hercegovini, ki je bilo etnično malo bolj mešano, lahko dobilo tak risoroman. Vsako mesto skriva na stotine in tisoče pripovedi in izpovedi, kako so ljudje izginjali, kako krvoločno so jih pobijali, pred očmi otrok in žena, kako zverinsko so jih mučili in posiljevali, pred očmi otrok in soprogov, kako brezskrbno je pod stotinami granat in raket izginjalo vse, kar so desetletja gradili. Tudi odnosi – včeraj prijatelj, sosed, obiskovali so se, skrbeli za otroke, skupaj jedli, pili in se zabavali, nato pa so dobesedno čez noč postali smrtni sovražniki. Drug drugega so gledali prek puškinega merka in razmišljali, ali pritisniti na petelina ali ne.

Saccov vodič in »gostitelj« je bil Edin, študent, sedaj vojak. Njegova zgodba in zgodbe njegove družine, prijateljev, sosedov, znancev, takorekoč mimoidočih, so tista rdeča nit, ki tudi kronološko povezuje dogajanje v Goraždu. Učitelji, zdravniki, medicinske sestre, prodajalci, študentje, upokojenci, povsem običajni ljudje. Srbski sosed, ki se mu je upiral srbski nacionalizem, a je bil zato pod udarom bošnjaških/muslimanskih sosedov in vojske. Pretresljive zgodbe, slikovite risbe. Vse skupaj še z lastnimi videnji, mestoma zelo dokumentaristično-novinarsko, nadgrajuje sam Sacco, sprva izgubljen v vrtincu ne le vojnega, ampak tega etnično-narodnostnega vrveža v Goraždu.

Goražde je bilo v vsem tem (morda) spet nekaj posebnega. Prebivalstvo je bilo res izrazito mešano na srbsko in bošnjaško (mogoče bi bil pravilnejši zapis muslimansko), Hrvatov je bilo razmeroma malo in tudi področje, na katerem se nahaja (jugovzhodni del, ob reki Drini, blizu meje s Črno Goro in tudi Srbijo) je bilo kot nalašč za uveljavljanje »velikosrbske« ideje. Z današnjega položaja se zdi seveda smiselno, da so Srbi, očitno odlično obveščeni; v eni sami noči zapustili Goražde in odšli. Zjutraj se je začelo …

Pretresejo predvsem zapisi (in glede na to, da je bil Sacco novinar, je vsekakor imel kredibilne informacije), kako brezbrižno se je takrat obnašala mednarodna javnost – politiki so dobesedno prekupčevali z mesti (in življenji), v prazno so grozili in žugali Srbiji, razglašali neka varna območja, ki pa so bila neprestano pod strelskim ognjem, dovolili so, da srbske paravojaške enote ugrabljajo njihove vojake (t. i. »modre čelade«), bežali in gledali, kako mesta in prebivalci dobesedno izginjajo. Trideset let kasneje bi lahko rekli, da se kaj veliko ni spremenilo, dandanes je težava morda le ta, da nasprotnik ni »majhna« Srbija …

Treba je opozoriti tudi na to – ker sam v zapisu uporabljam oznako »Srbi«; da se Sacco tej besedi zelo izogiba in raje uporablja naziv »četniki«, vsaj v delu, ko govori o vojnih zločinih. Ne srbska vojska, ampak četniške enote. O Srbih govori v smislu sosedov, sodelavcev, prijateljev in v zaključku mnogi povedo, da bi lahko znova normalno živeli skupaj s Srbi – tistimi, ki so odšli v skrbi za lastno življenje in niso zakrivili nič slabega, ravno tako so bili žrtve političnih manipulacij. Spet drugi o tem nočejo niti slišati, ker so v vojaških uniformah videli (srbske) sosede in jih videli, kako so ropali in požigali, ubijali in posiljevali. Zanimivo (lahko rečem tudi pohvalno) je tudi to, da Sacco skozi te intervjuje, izpovedi in pripovedi ne gre mimo tega, da so bili na tem področju pod udarom tudi Srbi. Bošnjaki so ropali in požigali njihove hiše, pač iz golega maščevanja in na tiste Srbe, ki so ostali, niso gledali posebej prizanesljivo, saj so bili še vedno Srbi, pa čeprav so s svojim dejanjem dokazali, kako zelo se jim upira sama ideja »velike Srbije«.

Celoten risoroman je še ena potrditev več, kako nesmiselna je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Sicer drugače, ampak vzporednico bi lahko potegnili s Spiegelmanovim Mausom – vojna, etnično čiščenje, nenavadne (tj. nerazumljene) poteze mednarodne javnosti in civilne žrtve ter njihove zgodbe, ki so in bodo ostale. Kakorkoli ste povezani (ali niste) z Bosno in Hercegovino, ne glede na vašo narodnost ali veroizpoved, je Safe Area Goražde risoroman, ki ga je vredno prebrat. Vojna pač ne izbira, rakete ne poznajo meja, prav tako kot ne človeški pohlep. In vsaka taka knjiga bi morala biti opomin človeštvu!

Fantagraphics Books, 2017