(brez naslova)

Greh

Roman Metoda Pevca je žanrsko težko opredeliti, čeprav gre v osnovi za klasično »whodunit« kriminalko, a je v njej veliko filozofskega, širše kritičnega razmišljanja in na trenutke deluje celo kot manifest. Za lepši in boljši svet.

Pravzaprav je že sam naslov precej bolj večplasten, kot se zdi iz te široko uporabljane besede. Greha in grešnikov ter grešnic ne manjka. Ali je greh ubijati? Vsekakor. Ali je greh spolno zlorabljati, ne glede na starost in spol? Absolutno. Ali je morda greh včasih zaobiti kakšen (uraden) postopek? Tu smo že na spolzkih tleh. Kaj pa greh, če se nekdo odreče Bogu? Tu pa lahko začnemo na dolgo in široko razpravljati in takšnih grešnih vprašanj je v knjigi še nekaj.

Začne se z odkritjem trupla na bregu Ljubljanice, ki na prvi pogled deluje kot tipični ljubljanski brezdomci oz. klošarji. Truplo, ki je na nek način podobno Sokratu in kriminalistu Rudiju šesti čut pravi, da je zadaj lahko kaj več. Njegov (nadrejeni) in veliko bolj izkušeni kolega Kajetan Perko se strinja in oba imata prav.

Sprva brezimni klošar, ki ga začuda nihče ne pogreša toliko, da bi prijavil njegovo izginotje, je bivši duhovnik Pavle Žorž, znan tudi kot Ciril. In ko kriminalista začneta poizvedovat po ljubljanskih ulicah, kmalu spoznata, da bosta imela opravka z res nenavadnim primerom in da je šlo za dobro premišljen umor. Pavle je bil resnično duša od človeka in vse prej kot tipičen klošar – ni pil, ni kadil, njegov prodoren pogled in pomirjujoč glas ter široko znanje pa sta prinašal mir in spokojnost. Zakaj bi ga kdo hotel ubiti?

V zgodbo začnejo prihajati stranski liki. Najprej je tu Marcela, brezdomka in odvisnica od drog, ki se je kot edina prišla od Pavleta poslovit tudi v mrtvašnico in ga je poznala že od prej, ko je v Gorjančah vodil nekakšno skupnost (komuno) za vse tiste, na katere so vsi pozabili. Potem je tu Vlado, bivši vojak, ki ima očiten PTS, saj je bil v bratomorni vojni na tleh Jugoslavije plačanec in je videl ter doživel marsikaj, sedaj pa živi v nekem »skrivnem« bunkerju nekje pod Rožnikom. Za oba se zdi, da vesta veliko in več, kot sta pripravljena povedati.

Zanimivo postane, ko v zgodbo stopijo Pavletov varovanec Simon, ki je bil spolno zlorabljen s strani duhovnika Vinka in mu je Pavle nudil podporo, pa Simonova mama in potem še Cerkev (eden glavnih, ki se ukvarja s problematiko spolnih prestopkov, se piše Judež!), ki grehe (zločine?) svojega brata ostro zavrača, je pa toliko bolj napadalna ob omembi Pavla Žorža, ki se je križu (in bogu) odrekel. Ampak Pavle ni bil kar tako, saj je poznal tudi papeža Frančiška, bil z njim v stikih in je želel za vse, ki so bili s strani duhovščine kakorkoli zlorabljeni, pravico. Morda je moral prav zato tudi umreti? Poleg tega bi moral Pavle Žorž nastopiti kot glavna priča ostre odvetnice nastopiti na sodišču v postopku zoper duhovnika Vinka (ki je bil – kdo bi si mislil?, premeščen nekam v Afriko).

Vmes se kriminalista zagovarjata pri svojem nadrejenemu, domiselno poimenovanim Garibaldi, raziskujeta po lokalih in barih, se pogovarjata z natakaricami, tu so še različni izvedenci in zdi se, da zmanjkuje časa in otipljivih sledi, med katerimi se vsaj za nekatere zdi, da so popolnoma zgrešene. Veliko pozornosti je recimo posvečene bogomilom, slovanski verski ločini, ki je zavračala klasično krščanstvo in so vero dojemali kot nekaj čistega in razsvetljenega. Podobno zanimivi so tudi deli o grafoterapiji, saj je bila pisava pokojnega Pavleta neverjetno podobna Prešernovi – pokojni je namreč skozi spremembo pisave želel razumeti in povzeti duha največjega slovenskega pesnika, ki se je upiral takorekoč vsem in vsemu. In potem je tu še zapleten Kajetanov odnos z Viardo, novinarko, prijateljico, zaupnico, zaupanja vreden glas razuma, kjer pa se spet zdi, da bi lahko bilo še kaj več.

No, še ena stranska oseba je, ki pa je pravzaprav ključna – Pavletova sestra dvojčica Pavla. Izredno pobožna ženica, ki živi osamljeno življenje nekje na robu roba, nabira zdravilne rastline, vari različne zdravilne pripravke (in tudi takšne, ki imajo poleg zdravilnega še bolj omotičen učinek) in … ne more odpustiti bratu, da se je odrekel veri? Ja. Bi ga zaradi tega lahko umorila? Ne vemo, ne izvemo.

In tako pridemo do zaključka, ki je ob res odlično zasnovani zgodbi, ki bralca redno vodi v smiselne, ampak vseeno stranske ulice, zanimivih karakterjih, odličnih dialogih ter vmesnih razpravah o veri, ljubezni, življenju, seveda grehu in smislu vsega skupaj (Pevčeve bogate scenaristične in pisateljske izkušnje vsekakor pridejo do izraza), pravzaprav brez zaključka.

Greh je knjiga, ki lahko ponudi vsaj eno nadaljevanje, preddel in še kakšen stranski roman. Dokazi so, motivi ravno tako, sledi več kot očitne, a bo vsem tem ostane kar veliko vprašanj. Brez odgovorov. Dvomim, da se je tako izkušen avtor kot je Metod Pevec, zapletel v lastne pripovedne niti in ni našel izhoda, čeprav občutek je prav tak. Vsekakor je greh, da se tako imenitno nastavljena zgodba konča brez pravega konca.

Mladinska knjiga, 2022

Odpor

Odpor Wilme Geldof me je v marsičem spomnil na Predor Anne Woltz … v obeh primerih imamo v glavnih vlogah otroke oz. najstnike, dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, enkrat v Veliko Britanijo in drugič na Nizozemsko, tisto najbolj ključno pa – obe knjigi sta nastali na podlagi resničnih zgodb.

O Predoru sem že pisal, tokrat je na vrsti Odpor nizozemske avtorice Wilme Geldof, ki je za osnovo romana vzela pričevanja in pogovore tedaj 91-letne Freddie Oversteegen, ki je s sestro Truus pravzaprav glavna junakinja knjige. In čeprav naslonjena na številne zgodbe, ki jih je avtorici zaupala Freddie Oversteegen, gre za fiktivni roman. Obe sta bili, predvsem na materino pobudo, ki je bila zaprisežena komunistka, zelo aktivni članici sicer majhne, a učinkovite odporniške skupine, ki se je borila proti nemškemu okupatorju. Ceno maminega in pravzaprav tudi svojega simpatiziranja s komunizmom sta plačali po vojni, saj njuna pomembna vloga dolgo ni bila prepoznana, kaj šele nagrajena.

Skoraj neverjetno je, koliko zgodb in usod ter vidikov je povezanih v tem romanu. Imamo komunizem, ki je po vojni v kraljevi Nizozemski postal težava, ljudje pa skoraj na črnih seznamih. Nizozemska kraljeva družina je pobegnila v Veliko Britanijo in od tam – za razliko od jugoslovanske; skušala dvigovati moralo in podpirati svoj narod v boju proti nemškemu okupatorju. Seveda vemo, da je bilo na Nizozemskem v tistem obdobju ogromno Judov, ki so jih Nemci najprej označevali, preganjali in naposled odpeljali. Ve se, kam.

Potem že pridemo do malih odporniških skupinic, ki so delovale po različnih mestih in imele različno, ponavadi lokalno vlogo. Freddie in starejša sestra Truus sta se pridružili skupinici, ki jo je vodil Frans. Sprva sta imeli manjše zadolžitve – raznašanje letakov, oprezanje, opazovanje, obveščanje, zasledovanje, kar je kmalu preraslo v »zapeljevanje« nemških vojakov, podpornikov in celo oficirjev, ki so ju njuni starejši kolegi nato likvidirali. Kasneje sta tudi sami postali vešči uporabe orožja, a so leta odporniškega boja terjala vse večji davek.

Tako skoraj skozi celoten roman spremljamo boj mlade Freddie, ki ji srce bije za simpatičnega Petra, a jo spremlja senca njene prve resnejše naloge, ko je morala za potrebe kasnejše likvidacije zapeljati nemškega oficirja, ki si je od dekleta želel veliko več. In ne glede na to, kako zelo si je želela Petrove bližine, dotikov, poljubov, preko tega ni mogla. Veliko bitko je bojevala tudi s Petrom, ki je delal v domači trgovini – kupoval od Nemcev, tudi prodajal Nemcem ter vsem ostalim in imel tako na nek način kar malo zaščite. Na eni strani Freddijina bojevitost in želja pomagati narodu in na drugi Petrova pasivnost in celo njegova želja, da Freddie preneha z odporniškim delovanjem, v vse to pa grobo zareže še nekaj kasnejših tragičnih dogodkov.

Avtorica se ogromno ukvarja tudi z občutkom krivde, ki se vsaj pri mlajših zdi seveda nekaj povsem običajnega. Občutek krivde, ker so ubili kakšnega nemškega vojaka ali ovaduha in še huje – ko so Nemci izvedli povračilne ukrepe in za enega včasih ustrelili tudi več deset ljudi, požigali domove in ljudi izgnali v taborišča, za katera so številni šele proti ali celo po koncu vojne izvedeli, kakšen je bil njihov resničen namen. So se uporniki res borili za višji cilj – svobodo in zaščito ter so bile vse ostalo samo posredne žrtve? In zakaj morajo žrtve sploh biti?

In ko v zadnjem letu svoje terjata še huda zima in pomanjkanje hrane, akcije so neuspešne, se v skupini začnejo razraščati dvomi – komu še zaupati? Ljubljene osebe umirajo in izginjajo, Nemci so vse bolj neusmiljeni, konec vojne vse dlje, odločevalci igrajo šah z resničnimi figurami … vsi ti dvomi in stiske so odlično prikazani in bralca postavijo v neko drugo stanje duha, za katerega seveda vsi vemo, da se ne bi smelo nikoli več ponoviti, a je pravzaprav ves čas tu.

Odpor je pretresljiv, na trenutke krut, predvsem pa prepričljiv in pomemben opomnik, kaj vse za seboj potegne vojna. Ob vsem umiranju in genocidu (ki se spet zdi sprejemljiv, pa to ne bi smel biti nikoli! in to za nameček s strani naroda, ki ga je sam utrpel) vse trpljenje in bridke usode predvsem otrok, ki morajo prehitro odrasti, če sploh želijo preživeti. Zgolj ena napačna poteza, zaupanje napačni osebi ali korak izven začrtane poti lahko pomeni konec vsega – mučenje vseh mogočih oblik, še več trpljenja in smrt.

Miš, 2024

Vesela sem, da je mami umrla

Knjiga, ki me je (pa ne spraševat, zakaj) pritegnila z naslovom in odbila z naslovnico. Nisem imel pojma, kdo je Jennette McCurdy, a sem vesel, da sem šel njeno biografsko in zelo bolečo izpoved prebrat.

Svoji 14-letni hčerki sem prebral en zelo kratek odlomek iz knjige in njen odgovor je bil »Red flag!«. Potem ji je bil jasen tudi naslov. Morda ste iz generacije in ste spremljali bodisi serijo iCarly ali morda Sam & Cat na programu Nickelodeon – jaz priznam, da sem očitno prestar, moji otroci pa premladi, pa čeprav Nickelodeon in njihove (če lahko iskreno priznam, poneumljajoče) serije naravnost obožujejo.

Jennette McCurdy je imela v seriji iCarly eno glavnih stranskih vlog kot Sam Puckett (glavno oz. naslovno pa Miranda Cosgrove v vlogi Carly Shay), po nekaj letih pa je dobila t. i. »spin-off« serijo Sam & Cat, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo ona glavna zvezda in njen lik glavni, a so iz serije Victorious povlekli še Cat Valentine, ki jo je igrala Ariana Grande.

A pot do tja je bila naporna in trnova, zvezdniška pot še bolj naporna in izčrpavajoča in po prebranem sodeč lahko rečem samo, da je cel čudež, da je skoraj 32-letnica sploh še živa. Sploh pa ne sme presenetiti naslov in upam si biti drzen ter zapisati, da če leta 2013 njena mami ne bi umrla, Jennette ne bi bila več prav dolgo živa. In ne, knjiga ni izšla takoj naslednje leto, ampak je takrat 21-leta Jennette preživljala težko obdobja, šla skozi različne oblike zdravljenja in na neki točki najbrž prišla do spoznanja, da se bo morala spopasti z največjim demonom v življenju. To ni bila slava, ne anoreksija ali bulimija, niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Največji demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, je bila njena mati.

Po naslovu lahko sklepate, da je glavna zvezda knjige (in Jennettinega življenja) pravzaprav njena mama, Debra McCurdy. Neuspešna igralka, na videz predana pripadnica mormonske cerkve, žena in mati štirim otrokom (Jennette ima tri brate – Dustina, Scotta in Marcusa). Ko je bila Jennette stara dve ali tri leta, je Debra uspešno premagala raka in družinski običaj je bil, da so tedensko (!) gledali videokaseto z umirajočo materjo in imeli generalko za mamino smrt. Poleg tega jih je mama šolala doma in je bila ena tistih oseb, ki ničesar ne zavrže – čeprav skromno, a njihovo domovanje (v katerem sta z njimi živela še stara starša) je bilo pravzaprav skladovnica neuporabne šare, kjer so morali otroci skupaj spati na zložljivih vzmetnicah sredi dnevnega prostora.

In ker Debri v igralstvu ni uspelo, se je odločila ves svoj čas in vse napore vložiti v to, da bo njena edina hči velika igralska zvezda. Pri šestih je začela Jennette voziti na avdicije, klicarila agente in producente, hči vpisovala na vse mogoče tečaje in bila ena tistih oseb, ki ne pozna besede Ne in je tudi ne želi slišati. Težko bi rekli, ali je bila Jennette dejansko nadarjena in ali bi brez materine predanosti in vztrajnosti kdaj uspela. Najbrž ne. A dejstvo je tudi, da je Jennette vse to počela zgolj in samo zato, da bi ustregla svoji preljubi mamici.

Debra McCurdy je bila tako prisotna na vseh avdicijah, z Jennette ponavljala prizore in jo gnala do samih meja (in čez). Vse do njenega šestnajstega leta (in to je bil že čas, ko je bila Jennette znana in prepoznavna kot Sam, velika najstniška zvezda) jo je mama umivala in kopala, česala, opravljala številne preglede njenega telesa in že nekje predtem z vso materinsko ljubeznijo ljubljeni hčerki natrosila nekaj nasvetov, kako ne odrasti in kako ne postati ženska. Živjo, anoreksija in prehranjevalne motnje. Fantje, zabave, brezskrbno najstništvo, prijateljstvo? Pozabite! Jennette McCurdy je v najstništvu plačevala vse položnice in skrbela za blagostanje svoje velike družine. In seveda, ob stalnem vzbujanju slabe vesti, že vse od malih nog, je bilo za Jennette McCurdy vse to edino pravilno in dokaz neizmerne in brezpogojne ljubezni.

Red flag? Red flag!

Pa si natočimo čistega vina – vsak od nas je imel (najbrž) naporne, sitne in zoprne starše, ki mu marsičesa niso dovolili, sploh v najstništvu pa smo bili prepričani, da smo pametnejši od njih in smo se po svoje upirali. Danes smo, kar smo, neke vzorce prenašamo na lastne otroke in lastna razmerja, pa vseeno … knjigo sem prebral tik pred materinskim dnem, a mi čas ni dopuščal, da bi prej strnil misli ter jih zapisal, sem si pa prav mislil, kakšna imenitna objava bi to bila na materinski dan. Ko vsi slavimo lastne matere in (nekateri) matere naših otrok, jim izkazujemo zasluženo ljubezen in spoštovanje, zapišeš iskreno mnenje o knjigi z naslovom Vesela sem, da je mami umrla? No, ta vlak je odpeljal, ampak knjiga je tu in knjigo je vsekakor vredno in treba prebrat.

In sploh ni pomembno, če ne veste, kdo je Jennette McCurdy, tudi starši ne rabite bit! Lahko bi rekli, da je vse, kar je Debra McCurdy počela svoji hčerki (in na nek način tudi svojim trem sinovom – recimo tudi to, da človek, ki so ga imeli za očeta, ni bil njihov biološki oče!), šolski primer hudih zlorab – psihičnih in telesnih. Nekaj, česar ne bi smel početi noben starš in česar konec koncev ne bi smel dovoliti noben otrok. Sploh, če ta otrok na neki točki postane slaven (in bogat), ima ob sebi kopico managerjev (ki niso njegovi starši) in svetovalcev, mogoče celo kakšnega iskrenega prijatelja in je neprestano pod lučmi javnosti. Se ob vsem dogajanju, ki ga avtorica opisuje, res niso nikomur prižgali vsi mogoči alarmi?! Po drugi strani pomislimo na Macaulyja Culkina, dvojčici Olsen, Britney Spears in zagotovo še koga. Mogoče koga, ki ga naši otroci (najstniki, večno nezadovoljni in pametnejši od vseh) prav v tem trenutku gledajo na Nickelodeonu, kujejo v zvezde in sanjarijo življenje, kot ga imajo oni oz. kot ga oni prikazujejo na družbenih omrežjih.

Sam pogosto in na glas priznam, da nisem najboljši starš. Preveč se razburjam, prepogosto povzdignem glas, veliko prepovedujem in preveč dovolim (paradoks, vem!), pa kljub vsemu – svoje tri otroke imam iskreno in brezpogojno rad. Sprijaznil sem se s tem, da so drugačni (v razmišljanju in trenutnih pogledih na svet), svojeglavi, impulzivni (le po kom?!), da pravzaprav nimajo pojma, kaj želijo početi v življenju, a so v svojem bistvu čudoviti, ljubeči, empatični in enkratni.

In ko sem prebral Vesela sem, da je mami umrla, sem spoznal, da sploh nisem tako slab. Mislim, nisem zelo dober, kaj šele najboljši, nisem pa slab. Če nič drugega, se vedno potrudim, da si zanje vzamem čas in jim prisluhnem, jih slišim, upoštevam in ne silim v neke odločitve, ki bi jim lahko škodovale. Kdo ve, kaj bo prinesel čas in morda kdo od njih zaslovi ali pa bo šel po mojih stopinjah in bo pisal … na stara leta res ne želim prebrati knjige Vesel/a sem, da je oči umrl ali kaj podobnega. Sem pa vesel, da sem prebral to knjigo Jennette McCurdy in jo toplo priporočam vsem vam, pa priporočite jo tudi vašim odraščajočim otrokom. Prepričan sem, da bodo tudi oni vas videli drugače.

Beletrina, 2024

Dekliške oči ali O tem se ne govori

Iztok Sitar je v lastni stripovski maniri interpretiral in upodobil deset kratkih zgodb petih slovenskih avtoric. Naslov pove kar precej – gre za zgodbe žensk o (mladih) ženskah in za nameček o temah, o katerih raje molčimo.

Dekliške oči ali O tem se ne govori je, kot vam ja lahko jasno, že iz uvoda ter tudi naslova, zanimivo in pogumno delo. Moški se je lotil obdelave in predelave oz. stripovske interpretacije ženskih del, o ženskah. Zanimivo, ker gre za stripovsko interpretacijo in pogumno, ker je to pač storil moški. In žal so pri nas lahko te stvari hitro razumljene narobe. Ampak stvari, o katerih pripovedujejo kratke zgodbe in posledično ta knjiga, so pomembne in o njih bi morali govoriti.

Ana Schnabl (katere Plima me osebno ni navdušila) je zastopana z zgodbama Ana in Posoda – prva o anoreksiji, druga (zelo pretresljiva) o spontanem splavu. Zgodbi Upornica in Razgled sta delo Nataše Skušek, obe na nek način govorita o zlorabi. Upornica nam predstavi zgodbo najstniškega dekleta, ki odrašča v družini, kjer je duhovnost na prvem mestu, čemur se dekle upira. Ampak razlog za njen upor (navidezni) družinski duhovnosti je iskati v tem, da jo oče spolno zlorablja. Razgled po drugi strani na koncu zgodbo malce obrne, saj najprej gledamo podrejen položaj mlade tajnice, ki jo nadrejeni spolno izkorišča, a se vlogi nato (presenetljivo) obrneta.

Selma Skenderović svoje junakinje postavlja v vlogo tujk, priseljenk, ki se soočajo z iskanjem tako lastne kot nacionalne identitete. Pravzaprav obe zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija ter Orehova lupina pripovedujeta o tem nenehnem boju – ugajanja okolici, zavračanja okolice in nato upiranja okolici. Sicer na različne načine, a vseeno se odlično kaže tisto večno vprašanje, s katerim se spopadajo številni slovenski avtorji, ki niso »čisto« slovenski – kdo sem in kaj sem?

Samanta Hadžić Žavski se je spopadla s še eno tabu temo – nasiljem. V Bejzbolki se mlada natakarica vsakodnevno sooča in spopada s seksizmom, nekega dne pa gre vse skupaj predaleč. Vprašanje – ali je mlada natakarica junakinja ali (pozitivna) antijunakinja? Ob Bilečanki priznam, da sem se zgrozil, a zgodba imenitno naslika stisko, s katero se spopade mnogo mater – skozi nosečnost in potem otroštvo. Lepo, krasno, čudovito in enkratno doživetje »postati in biti mater« je lahko pač zelo naporno, utrudljivo in celo nemogoče. Za nekatere preveč …

Potem je tu še Suzana Tratnik, ki se v svojih delih loteva istospolne oz. lezbične ljubezni, ki jo tudi v 21. stoletju še vedno težko dojemamo in še težje sprejemamo. Vse skupaj je šlo pri razmejevanju še korak dlje, o čemer govori prva njena zgodba – Oboje, kjer imamo opravka s problem interseksualnosti. Nerazumno pa upodobi silno, a neuslišano ljubezen homoseksualnega dekleta do heterosekusalne punce – vsi ti dvomi, poizkusi, pa tudi vsiljevanje in nerazumevanje – ene in druge junakinje; nerazumna in nepričakovana dejanja, ki vse skupaj še dodatno zmedejo in zaostrijo …

Sitarjev stripovski slog bo nekaterim všeč, drugim spet ne, ga pa v spremni besedi odlično razloži in utemelji Sarival Sosič ter opis in kritiko ustvarjanja stripa dvigne na višjo raven. Pač stripi niso le slikice in oblački z dialogi, ampak so pomembne tudi barve oz. barvni odtenki, linije ter predvsem sposobnost prikazovanja čustev, od katerih omenjena dela kar kipijo.

Upam, da vam je skozi kratke opise jasno, da so teme, ki so se jih lotile avtorice – in seveda tudi Iztok Sitar kot avtor stripa; zares pomembne ter da vam v opisih nisem povedal preveč. Menim, da je Sitarju uspelo odlično nastaviti posamezne zgodbe, ki imajo zelo samosvoj tok, mestoma šokirajo, vsekakor pa dajo misliti ter iz njih izvleči bistvo. Bistvo je, da se o tem ne govori, pa bi se moralo. In upam, da se bo.

Buča, 2024

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih)

Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odlično pisati, na nek nenavaden minimalističen opis snovati zgodbe in nam odkriva in razkriva vso drugačnost Japonske.

V prvi osebi ednine je zbirka osmih (osebnih) kratkih zgodb, kjer lahko sklepamo, da je pripovedovalec kar on sam. Prepletajo se ljubezen do literature, jazz glasbe in klasike, baseballa, pa tudi kakšnega nenavadnega (celo fantazijskega?) dogodka, za katerega bi lahko rekli, da je bil več kot le navdih za kakšno zgodbo ali roman. Liki praviloma nimajo imen in bi jih težko definirali, pogosto pa zgodbo začne prav na način, da bo povedal zgodbo o nekomu, čigar imena ne pozna (ali ga noče povedat), pa tudi obraza se ne spominja najboljše.

Na kamnito zglavje tako pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je pisala tanke (vrsta pesmi) in ki je med doživljanjem orgazma kričala ime drugega. V Smetani pripoveduje o vabilu na klavirski recital, ki ga sploh ni bilo, pa o šopku rož in starcu, ki mu zastavi nenavadno uganko o krogih in smetani, ki je še ni uspel razrešiti. Charlie Parker Plays Bossa Nova je poklon Murakamijevi ljubezni do jazza in zanimiva zgodba o tem, kako si je glasbeni kritik izmislil ploščo (naslov zgodbe) in to ploščo dejansko leta kasneje videl v ploščarni, a je neznano zakaj ni kupil. Tudi naslednja se zdi glasbena – With The Beatles, saj sprva govori o privlačnosti Beatlov in njihove glasbe, nato pa o svojem prvem dekletu ter njenem zelo nenavadnem bratu. Zgodba polna čudni in nenavadnih srečanj.

Drugo polovico zbirke začnejo Pesmi o Yakultovih Lastovkah, Murakami pa v njej pripoveduje o baseballu in neomajni in brezmejni ljubezni do ekipe, ki večno izgublja. Kako in zakaj? O baseballu je pisal pesmi, občudoval je zadnjice igralcev, se veselil in trpel, a ostal zvest Yakultovim Lastovkam. V Karnevalu gre znova na polje glasbe, tokrat se od jazza premakne h klasiki in sicer Schumanovi skladbi Karneval, ki ga združi v nenavadnem odnosu z zelo grdo žensko, ki jo imenuje F* in ki je kasneje aretirana zaradi finančne prevare.

Potem sta tu še Izpoved šinagavskega opičjaka in V prvi osebi ednine. Prva je – od vseh mogoče najbolj nenavadna in pripoveduje zgodbo o opičjaku, ki govori človeško, posluša klasiko in ga privlačijo pripadnice človeške vrste. A ker z njimi ne more biti v dejanskem intimnem odnosu, jim krade imena. V naslovni zgodbi pa se Murakamijev junak naključno rad lepo obleče in gre na sprehod. Tokrat na nenavaden dan odide v bar, ki ga ne pozna in se tam zaplete v sprva pogovor, nato pa očitkov poln prepir z neznanko, ki ga je očitno za nekoga zamenjala.

Zgodbe brez nepotrebnega zapletanja, a z vedno kakšnim zanimivim zapletom. Lahko bi rekli, da Murakami skozi te zgodbe slika zanimiv (avto)portret, njegov pogled na svet ter sam svet okoli njega. Nepredvidljiv, drugačen, večplasten, zmotno razumljen ali kar nerazumljen, a obenem lahko razslojen in preprost. Za razliko od zbirke Vsi božji otroci plešejo sem se mogoče tokrat manj obremenjeval s tem, kaj želi sporočiti, ampak sem zgodbe zgolj in samo bral.

Mladinska knjiga, 2023

The Night House

Nenavaden horror roman mojstra kriminalk, ki bi ga zlahka napisal recimo Stephen King, težko pa rečem, da gre za knjigo na siceršnji Nesbojevi ravni, v žanru pa nikakor ni niti blizu najboljšim Kingovim delom.

To, da Jo Nesbo napiše nekaj, kar ni Harry Hole, ni nič nenavadnega. Njegova sodobna reinterpretacija Macbetha je bila sprejeta z mešanimi občutki, v kratkih zgodbah je vsekakor prepričljiv, enako velja za romane s kriminalno tematiko, pa tudi mlade bralce zna razveselit s prigodami Doktorja Proktorja. The Night House ima vse nastavke odličnega horrorja, ki ponuja veliko nepričakovanega (poleg groznega in strašnega, seveda), a mu na koncu poide sape.

Poleg tega – o knjigi ne želim pisati preveč, da vam ne uničim bralskega užitka. Zgodba je razdeljena na tri dele, glavni akter pa Richard Elauved, 14-letnik, ki po tragični smrti staršev pride živet v kraj Ballantyne. Ravno prav stran od vsega n vseh in seveda ravno prav majhen, da vsak pozna vsakega.

Potem pa najprej »izgine« Richardov sošolec Tom. V tipični najstniški potegavščini, ko po telefonu pokličeš neznanca in poveš kakšno neumnost, ga telefonska slušalka pred Richardovimi očmi poje. No, vse skupaj pravzaprav spominja na mesoreznico. Richardu seveda nihče ne verjame, ker – le kdo bi mu?

Kdo je Imu Jonasson in kje je hiša, kamor sta s Tomom klicala? Zakaj v imeniku v telefonski govorilnici ni več strani s telefonsko številko, na katero sta klicala, po drugi strani pa v verziji imenika, ki jo hranijo v mestni knjižnici, ta stran je? In seveda tudi ime in priimek ter naslova Imuja Jonassona, je. Seveda gre za eno tistih zgodb, ki jih vsi poznajo, pa nihče ne želijo govoriti o njej.

Vsekakor gre za nenavadno hišo, skozi (!) katero raste star hrast in bi bilo vsakemu, ki bi jo videl jasno, da gre za dobesedno hišo groze, strahov in najbrž pošasti. In potem »izgine« še en Richardov sošolec – Fatso. Skupaj si ogledata strašljivo hišo, kjer kar mrgoli nenavadnih šestnožnih žuželk oz. hroščkov (imenovanih magicicadas), ki se na površju za vsega nekaj tednov pojavijo v 13. in 17. letu. S strašljivimi rdečimi očmi in v številu, ki bi ga lahko primerjali z uničevalnimi roji kobilic. No, Fatso se spremeni v eno od njih in odleti skozi okno Richardove sobe.

Dva pogrešana najstnika in obakrat je bil pri izginotju prisoten oz. vanj vpleten Richard. Edina, ki mu verjame, je Karen. (Pre)drzno dekle, ki je ni ničesar in nikogar strah, tudi Richarda seveda ne. Najstnika raziskujeta, a še preden bi (najbrž) prišlo do še enega nesrečnega dogodka, mora Richard oditi. Teta in stric ne zdržita več pritiska ter fanta pošljeta v nekaj podobnega prevzgojnemu domu (s seveda veliko lepšim nazivom), kjer se zgodba ne zaključi, ampak še dodatno zaplete. In razplete.

Ampak potem sledi nov začetek, pa konec in potem je tu še tretji del. Moram priznati, da me je preobrat v začetku drugega dela pošteno osupnil (čeprav tovrstne preobrate Nesbo vsekakor obvlada), nadaljevanje drugega dela se mi je zdelo popolnoma za lase privlečeno, tretji pa ves čas niha in kot da ne bi čisto vedel, v katero smer zapeljat zgodbo. In se zdi, da vse skupaj nekako obvisi, brez pravega zaključka …

Na polici me čakata tako prevod kratkih zgodb Ljubosumnež in druge zgodbe (v izvirniku sem že začel brati) kot tudi nova knjiga iz serije o Harryju Holeju, a priznam, da me je prvič pri Nesboju malo »strah«. Strah, da bom razočaran, da je izgubil sposobnost pisanja knjig, ki jih težko odložiš pred zaključkom in si na koncu rečeš »To je bilo pa odlično!«. The Night House vsekakor ne sodi v to kategorijo, gre pa za povsem solidno branje.

Harvill Secker, 2023

Imej me rajši od vsega na svetu

Biografija jugoslovanske igralke Mire Furlan je bila in najbrž še lep čas bo ena najbolj iskanih in tudi branih knjig. Njen odhod v ZDA ob začetku bratomorne vojne je vzbudil ogromno polemik, tako kot njena predhodna razpetost med Zagrebom in Beogradom in kot je moč razbrati, se strasti pravzaprav niso umirile niti desetletja kasneje. Avtobiografija, napisana kot pismu sinu Marku, da bi (lažje) razumel …

Pa bo Marko Lav Gajić razumel? Mislim, da ne. Tista starejša generacija, torej generacija njegovih staršev, ima svoje razloge in svoje videnje, zakaj se je zgodilo, kar se je, njegova generacija … bi najbrž želela na marsikaj pozabiti in živeti in mnogim to uspeva. Priznajmo pa si, da tudi pri nas še vedno potekajo bitke druge svetovne vojne in časa po njej ter da nekateri preprosto niso pripravljeni pustiti preteklosti in iti naprej. Mira Furlan, če nič drugega, je v začetku devetdesetih želel predvsem stran in tudi naprej. Pa čeprav je bilo to in vse, kar je sledilo, vse prej kot preprosto.

Priznam, da je to pravzaprav prva biografija osebe z bivšega skupnega jugoslovanskega prostora, ki je podobnih let kot moja starša (malenkost mlajša), pa je videla mnogo, dosegla še več, bila marsikje in vse to zapisala ter tako omogočila zanimiv, večplasten vpogled v dogajanje po drugi svetovni vojni, v času hladne vojne, po Titovi smrti in nato pred začetkom vojne. Njena starša sta kar nekaj let preživela na zloglasnem Golem otoku, pa je bil oče pravoveren partizan, a obenem pristaš ruskega komunizma in posledično Titov oporečnik. Rojena na Hrvaškem, s hrvaško-judovsko-slovenskimi koreninami in pridihom srbskega. V zlatih časih SFRJ sicer nič takega (razen judostva!), kasneje pa je bila seveda ena mnogih, ki je imela težave z odločitvijo, kdo je in komu pripada. Dva podobna in pogosto osovražena primera sta bila recimo še Rade Šerbedžija in Đorđe Balašević.

Mira Furlan, ki je odraščala v sicer visoko izobraženi (in v nekem drugem času oz. vladavini bi napisali tudi v zelo premožni) družini, ki pa se je zavoljo političnih nazorov morala preživljati kot tipična delavska družina, kjer je Mira vedno izstopala – že kot triletnica je želela, da bi jo imeli rajši od vsega na svetu. Zaljubljena v rock’n’roll in knjige, z odporom do telesne aktivnosti in kakršnekoli avtoritete, ki bi jo omejevala in postavljala pravila.

Dokaj logično, da je svoj prostor pod soncem našla na gledaliških deskah, pa čeprav tudi ta pot ni bila niti približno preprosta. A vendar ji je uspelo – tako v gledališču, kot kasneje v filmu in na televiziji, pri čemer ji je bilo »usojeno«, da igra eno od standardnih dveh ženskih vlog – ali je bila pridna in ubogljiva gospodinja ali pa vlačuga. Ponavadi slednje. Presenetljivo – ali pa morda tudi ne; je, kako malo je od slave in priljubljenosti pravzaprav imela ena največjih igralk tistega prostora in časa, ki so jo poznali (in občudovali) takorekoč vsi. Vozila se je z mestnim avtobusom (ali tramvajem), ni živela v neki gromozanski vili ter imela milijonov na kakšnem tajnem računi v tujini. Ena od nas. Le da ni bila.

Konec osemdesetih oz. v začetku devetdesetih se je v republikah začel vzpon nacionalistov in hujskačev, SFRJ je razpadala, ona pa razpeta med delom v domačem, hrvaškem oz. zagrebškem gledališču ter ljubeznijo v Beogradu. Za Hrvate je bila izdajalka, ki se je predajala Srbom, za Srbe potuhnjenka, pritepenka, Hrvatica, ki ne bo nikoli njihova. Torej, »persona non grata«, kjerkoli je bila. Spravna pisma, ki jih je pisala in v katerih je razlagala, so le še prilivala olje na ogenj, močna politična in nacionalistična propaganda je naredila svoje, padajoče bombe pa seveda niso pomagale. In tako ni ostalo drugega, kot da z možem dobesedno pobegneta … kam? V ZDA, New York, mesto, v katerega sta se zaljubila in za katerega sta bila prepričana, da je lahko njun novi dom.

Ampak ZDA so bile na začetku devetdesetih daleč od dežele obljubljenega. Goran Gajić, priznan scenarist in režiser, je opravljal dela fizičnih delavcev, selivcev ipd., Mira Furlan, diva jugoslovanskega filma, je bila natakarica. Nista imela prijateljev, odrekla se jima je domovina (ali onadva njej?) in živela sta dobesedno z danes na jutri. Pa na zahod, v Los Angeles oz. Hollywood ter vendarle priložnost – Mira je dobila eno glavnih vlog v seriji znanstveno-fantastični seriji Babilon5, kasneje še v Skrivnostnem otoku, nekaj gledaliških predstavah, (nepričakovano) je postala mama sinu Marku Lavu in se po dvajsetih letih vrnila na rodno grudo. Težko pa rečem, da ji je ZDA dala tisto, po kar je prišla – uspeh, prepoznavnost, občutek sprejetosti …

Povratek ni bil ravno tak, kot si ga je predstavljala – sodelovanje z oskarjevcem Danisem Tanovićem in Draganom Bjelogrlićem je bilo odlično, zakopala je bojno sekiro z Mikijem Manojlovićem in našla pomoč, kjer je ni pričakovala – pri Slovencu Radku Poliču – Racu. Daleč najbolj jo je razočaral tisti, od katerega je pričakovala največ in zaradi kogar se je vrnila – Rade Šerbedžija. Pa še prej recimo Emir Kusturica, Slavenka Drakulić in tudi Vanessa Redgrave. Seznam ljudi, ki so jo razočarali, je dolg – nekateri so imenovani, za druge si lahko zgolj mislimo, kdo so.

Imej me rajši od vsega na svetu je pravzaprav obračun Mire Furlan s svetom. Z gotovostjo lahko po prebranem trdim, da je bila Mira Furlan vse prej kot preprosta oseba in da je bilo sodelovanje z njo težavno. Zahtevna perfekcionistka, pogosto čustveno ne le razdvojena, ampak kar razvrana, ves čas na robu živčnega zloma in izgorelosti, muhasta in tudi nemogoča. Nekaj neverjetnega, ko se je uspela zliti z vlogo, božanskega, edinstvenega, nepozabnega. In takih trenutkov zagotovo ni bilo malo. Pa vseeno si lahko mislim, da vse, kar se je dogajalo ob osamosvojitvi Hrvaške in kasnejši vojni, ni bilo povezano zgolj z njeno odločitvijo, da se kot igralka razdaja in žrtvuje na beograjskih oz. srbskih odrskih deskah.

Mira Furlan je bila žrtveno jagnje in vsi tisti, ki so bili desetletja v njeni senci, so – nekateri v senci, drugi pod močnimi reflektorji; izkoristili priložnost, jo ranljivo in čustveno, vrgli na oltar (bratske vojne) ali pač grmado, in jo zažgali.

In če se pri mnogih podobnih zgodbah soočamo z dejstvom, da želi nekdo (za vsako ceno) ugajati, se pri Miri Furlan zdi – in tako je jasno tudi iz naslova; da si je ona najbolj želela, da bi jo imeli radi. Tako, kot je (bila). Kar seveda ni bilo preprosta in tako ne preseneča, da je bila tolikokrat razdvojena med pričakovanja okolice in lastna pričakovanja, želje in sanje. Ker, ko je želela ugajati in ni znala reči ne, je bodisi izgorela ali pa bila na vrhu. In ko se je enkrat naučila reči ne, je bilo seveda vse narobe in njen svet se je (znova) sesul na koščke. Živeti v hišici iz kart, ki jo gradiš in hkrati podiraš, pa je vse prej kot preprosto.

Knjigi mogoče manjka nek zaključek, kot se ji je zgodilo nekajkrat v karieri. Ne morem se znebiti občutka, da se Mira Furlan ni uspela spraviti s svetom. Preveč vsega ji je ležalo na duši in srcu, bila je vse in ni bila nič. Nikogaršnja. Borka, ki je bila številne bitke, a se zdi, da večna poraženka. Imej me rajši od vsega je odličen dokument konkretnega časovnega obdobja, pretresljiva in iskrena avtobiografska izpoved.

Mladinska knjiga, 2023

Leonard Cohen in njegova velika ljubezen

Leonard Cohen je eden tistih umetnikov (saj je bil več kot »le« glasbenik), o katerih bi lahko razpravljali in razglabljali iz več različnih zornih kotov. Ampak – ljubezen je bila ena in edina, večja od sveta in večja od vsega – ljubezen do Marianne Ihlen.

Naj tokrat začnem nekje drugje, ker sem tudi jaz samo človek in seveda delam napake. No, ta napaka vsekakor sodi v kategorijo neumnosti, ampak se je najbrž zgodila z razlogom. Leta 2010 in 2013 je Leonard Cohen nastopil v Ljubljani in v obeh primerih sem imel takorekoč v rokah dve vstopnici za njegova koncerta (sploh tisti prvi menda velja za enega boljših), a sem ju podaril naprej. Bilo je obdobje – prvič po rojstvu hčerke in drugič po rojstvu drugega sina; ko v življenju nisem potreboval poslušati te silne bolečine in hrepenenja, ki ju je Cohen izražal v vsakem verzu. Lahko rečem, da sem bil srečen, Cohenovo glasbo pa sem takrat dojemal kot »glasbo za žile rezat«. Pa ne me razumet narobe – Cohena spoštujem, rad poslušam, ampak v zmernih in skrbno odmerjenih dozah. Dve uri živega doživljanja bi bilo vsekakor preveč. Mi je danes žal? Seveda mi je. Gre za enega največjih lirikov, interpretov in pevca z zelo specifičnim in prepoznavnim glasom, kakršnih ni več. (Nick Cave je seveda v tej kategoriji, ampak je spet specifičen na povsem drugačen način).

In če Cohena strnem še takole – Bird on a Wire mi je bila neverjetno »zlajnana«, Suzanne mi je bila kar nekako bližja od kultne So long, Marianne, The Partisan skrit zaklad, zmagovalna pa vedno znova Dance me to the End of Love. Sicer pa vam priporočam, da si zavrtite posnetek njegovega koncerta na legendarnem Isle of Wight festivalu leta 1970. Iskren, samosvoj, drugačen, krhek, pristen … Leonard Cohen.

Kar nekaj knjig je bilo napisanih o ljubezni med Leonardom in Marianne – z njenega in njegovega zornega kota. Dotična avtorskega para Sylvia Frank (ona je Sylvia Vandermeer, on Frank Meierwert) na to veliko ljubezen gleda z neke (zdrave) distance, doda nekaj fikcijskega in se sklene v letu 2016 – 28. julija se je poslovila Marianne, 7. novembra pa še Leonard.

Marianne Ihlen. Norvežanka, ambiciozni starši, ona pa s v sebi skritim zakladom, ki ga ne zna odkriti – ali je to umetnost, kuhanje, ali ji je pač dano, da bo zgolj še dekle, ki bo izgubljeno tavala skozi šestdeseta (in naprej), se mogoče utopila v vrtincu drog in brezskrbnega seksa. Zdi se, da jo privlačijo uporniki, ki so proti vsemu, kar pluje z glavnim tokom oz. je njena želja biti ob nekom, ki plava proti toku. Njen prvi mož Axel Jensen je tak primer – pisatelj, vedno v središču pozornosti, glasen, a z držo, ki je dala vedeti, da bo tako kot želi on ali pa pač ne bo. Skupaj odideta na skrivnostni grški otok Hidra (ne vem, zakaj sem ob opisu in stanja duha pomislil na hrvaško Silbo?), rodi se jima sin Axel Joachim, a sreča ne traja dolgo, saj je Axel zelo nemirnega duha.

Leonard Cohen. Kanadčan, iz načeloma bogate družine judovskih korenin, z veliko željo uspeti kot pisatelj. Po spletu naključij tudi on pristane na Hidri, le nekaj mesecev za zakoncema Jensen, da bi tam v miru ustvarjal in kmalu zagleda eterično lepo Marianne. Z neko skandinavsko zadržanostjo, a njemu dotlej nevideno lepoto, žarom … obenem nedosegljiva, torej tako blizu, pa tako daleč stran.

Avtorja opisujeta njuni ločeni poti in nato bivanje na Hidri, kjer je bilo v šestdesetih nastanjenih veliko tujcev, predvsem umetnikov, ki so se v mir in spokojnost grškega otočka zatekali ustvarjat, a bili seveda odvisni tudi od plačil, ki so pritekala iz matičnih držav. Marianne je nekaj denarja dobivala, ko se je enkrat ločila od moža, Leonard pa je preživljal nekoliko težje čase in bil odvisen od različnih državnih štipendij. Vse z jasnim ciljem – napisati pomembno literarno delo, kar se je zdelo v idiličnem okolju Hidre še nekoliko lažje, ker pa je imel ob sebi muzo pa še toliko bolj.

A njegov roman Lepi zgubljenci (pri nas smo ga v prevodu Jureta Potokarja leta 1996, trideset let po izidu) ni bil deležen kritik, kakršne je Cohen pričakoval, sprejeli ga niso niti bralci in razočaranje ga je pahnilo v brezno obupa. Alkohol, droge, obup, depresija. Pozor, to je druga polovica šestdesetih, ko je v Veliki Britaniji in ZDA vladal rock’n’roll, s kopico odličnih izvajalcev, avtorjev, glasbenikov in umetnikov. Leonard Cohen je pisal, poezijo. Ne preseneča, da so ga za svojega vzeli Lou Reed, Velvet Underground z Nico in seveda avantgardni Andy Warhol. In saj veste, kako gre tista legendarna izjava producenta Briana Ena o obupni prodaji njihovega slovitega prvenca z banano na ovitku – prodanih je bilo zgolj trideset tisoč izvodov, a vsak kupec je začel svoj band. Mogoče je za Cohena in njegove pesmi veljalo enako …

No, njegova kariera glasbenika – najprej kot pisca besedil in šele nato kot solo izvajalca; se je začela s pomočjo pevke Judy Collins, ki je uporabila njegovo Suzanne in še Dress Rehearsal Rag. Cohen je nato na njeno pobudo nastopil na slovitem folk festivalu v Newportu (dve leti za slovitim Dylanovim »izdajalskim« električnim nastopom) in njegova glasbena zvezda je začela nepričakovano sijati vse močneje. Pa še enkrat – to so bili časi Boba Dylana, Joni Mitchell, Joan Baez, skupin kot so The Byrds, The Band, Buffalo Springfield, kasneje super skupine Crosby, Stills & Nash in še bi lahko našteval, pa sem se nekako omejil na Cohenu vsaj bližnji žanr.

Njegova drugačnost (treba je priznati, da ni bil kdovekaj pevec, bolj interpret, še manj pa glasbenik, saj je bilo njegovo igranje kitare na ravni začetnika), predvsem pa sporočilnost besedil, v katerih je bil predvsem lirik, sanjač in romantik, mnogo manj pa upornik; sta mu tlakovali pot.

Pot, na kateri se je od ljubljene Marianne vse bolj oddaljeval – So long, Marianne. In tako se je zgodba zaključila, ko se je na vratih njune hiše na Hidri prikazala Suzanne Elrod s Cohenovim sinom Adamom in zahtevala, da se Marianne z Axlom izseli. Cohenova kariera je imela kar nekaj strmih in globokih padcev, Marienne se je znova poročila in zaživela dokaj umirjeno življenje na Norveškem, s Cohenom sta bila občasno v stikih, videla pa sta se, ko je začel znova koncertirati in kadar je obiskal Norveško.

Moram priznati, da je kar nekaj zadev, ki mi v knjigi manjkajo … Cohenova glasbena kariera, uspeh, tovarištvo s številnimi drugimi glasbeniki v ZDA ter seveda slava, sploh v tistem desetletju med 1966 in 1975, saj je vse skupaj močno vplivalo na njegov odnos do Marianne, ki se mu je na kratko pridružila v ZDA, a se tam ni najboljše znašla. Tudi Suzanne Elrod se pojavi kar od nekod in potem preskočimo njegovo budistično obdobje in beremo zadnje, poslovilno pismo Marianne. Na nek način se zdi, kot da je vsebina knjiga nabrana oz. povzeta iz več različnih knjig, biografij, filmov, malce predelana, obrnjena na glavo …

In ni kaj – lepo je opisana ljubezen, njun razvijajoč se odnos, spoštovanje, hrepenenje, pogrešanje, strast, iskrice v očeh in še kaj. Ljubezen pač, z velikim L. Ko nekdo reče Leonard Cohen, je prva misel večine Marianne. In glede na naslov knjige je to (ljubezen oz. njegova velika, večna ljubezen) seveda glavna tema in sporočilo.

2024, Učila

Stare pesmi pišem

Poezije se kar malo izogibam – izredno rad jo berem, tudi sam sem začel pisati prav s pisanjem naivnih, mladostniških pesmi, a se pri poeziji vedno srečam s težavo pravilne interpretacije. Sem razumel, kar je želel povedati avtor/avtorica? Po drugi strani pa – mar ni namen poezije (ali kateregakoli drugega pisanja) prav to, da začnemo razmišljat in tako prebrano interpretiramo po svoje?

Peter Rezman ni novinec, daleč od tega. Že pred štirimi desetletji ga je sloviti dr. Matjaž Kmecl uvrstil v antologijo Slovenske rudarske pesmi in od takrat naprej je Rezman stalno prisoten na slovenski literarni sceni – v svojih zapisih se pogosto posveča rudarski (oz. knapovski) tematiki, Velenju in vedno aktualni okoljevarstveni tematiki.

Stare pesmi pišem je zbirka pesmi (izbor?) in glede na raznolikost, bi lahko sklepal, da so nastale v različnih obdobjih in različnih stanjih duha in duše. Včasih (neverjetno) kratke – zgolj verz ali morda celo samo nekaj besed, pa spet drugič z dolgimi naslovi, ki povedo več od same pesmi, v tekstu oblikovane, razbite in raztreščene po listu papirje, pa potem kot kratke zgodbe, polne zapletov in presenečenj.

Pogosto ti ni treba veliko razmišljati – Rezmanove pesmi ti včasih prisolijo krepko klofuto, te nežno pobožajo, nagajivo pomežiknejo, dražeče požgečkajo ali ti preprosto ponudijo izhodišče za dolg razmislek.

Seveda so tudi primeri, ko ti ni jasno, kaj želi avtor povedati oziroma kaj želi povedati bralcu. Navdih, zapis, iskrica, preblisk, razmislek, bistroumni nesmisel. Vse to in še več. Ali kot zapiše sam avtor v pesmi Pesem o pisanju pesniške zbirke:

»pesmi je treba pisati takoj

na hitro

brez veliko popravljanja

kar bo dalo bo dalo

bo dalo bodalo

budalo …«

Stare pesmi pišem Petra Rezmana je zbirka berljivih, zanimivih pesmi, ob katerih se boste zabavali, razmišljali in si kakšen verz ali kar celo pesem tudi zapomnili. Preprosto, z močnim knapovskim pridihom, razmišljujoče, o stanju duha danes, pa na trenutke (sploh v tistih kratkih pesmih) neverjetno filozofsko. Berite, razmišljajte, uživajte.

Beletrina, 2024

Vse to smo videli

Trilerska novela, kot je opisana, nizozemske avtorice Hanne Bervoets obljublja in obeta marsikaj in veliko, a pričakovanj ne doseže. Kar se sprva zdi kot napeto branje o »čistilcih« različnih spletnih platform, zvodeni v osebno izpoved, polno razočaranja.

Zgodba o skoraj 30-letni Kayleigh, ki dela (je delala) v podjetju Hexa, kjer v treh izmenah, strogih in zaposlenim ne posebej prijaznih pogojih takorekoč 24 ur na dan pregledujejo in čistijo sporne vsebine na spletu, se sprva ponuja kot nekaj, kar je NUJNO prebrat in takorekoč neodložljivo. Pa je res?

Kayleigh je podjetje Hexa očitno zapustila in celotna zgodba je njeno zelo dolgo (eno in edino) pojasnilo gospodu Stiticu, najbrž odvetniku, ki zastopa vlagatelje tožbe, s katero Kayleigh ne želi imeti nič; kaj vse je videla v svojem času dela za Hexo. In, kaj vse je videla? Lahko bi rekli vse. Ampak to pravzaprav niti ni tako pomembno. Pa je videla takšna in drugačna trpinčenja, žive prenose samopoškodovanj in poskusov samomora, vse mogoče oblike spolnih odnosov, kaznovanja in usmrtitve, prebrala na deset tisoče žaljivih, nestrpnih in tako ali drugače neprimernih in nespodobnih komentarjev. In pri Hexi so imeli za vse pravilnik – kaj ostane in kaj je potrebno zbrisati. Delo so opravljali različni profili ljudi, vsak z neko svojo zgodbo, usodo, pogledom na svet in prepričanji. Homoseksualci, Židje, »ravnozemljaši«, ljudje obilnejše postave, zagovorniki legalizacije marihuane, vegetarijanci in vegani, zaščitniki živali, uživalci alkohola in drog, ljubitelji živali in tako v nedogled.

Tisto, kar me je sprva na nek način presenetilo, je bila pravzaprav otopelost, v kateri so se Kayleigh in njeni kolegi ter kolegice hitro znašli. Pravzaprav po eni strani otopelost, ko te nič – tudi v resničnem življenju ne more več presenetiti, kaj šele šokirati in po drugi strani brezbrižnost, ko sam postaneš eden teh nestrpnežev in kolege (ali naključne opazovalce) označiš z »lezbo«, »pedrom«, »črnuhom«, »debelo pičko«, trdiš, da je »vsak muslič terorist« ipd., pritrjuješ zanikovalcem holokavsta, teoretikom zarot o tem, da je Zemlja pravzaprav ravna, sam snemaš nazorne spolne videe, v vsakem delavcu na strehi vidiš samomorilca ipd.

Vsak od vas/nas, ki npr. dela v humanitarni organizaciji, kot moderator na spletnem forumu, pozna ljudi s kakšno gibalno oviro, psihološkimi oz. psihičnimi težavami in mu je svet tistega, kar je treba dandanes opisovati s politično korektnimi besedami, znan in poznan; pozna vse to. Ve, da je težko. Pa saj je težko tudi zdravnikom in kirurgom, gasilcem in policistom, vojakom, vzgojiteljicam in učiteljicam in tako v nedogled. Kako se spopasti z vsem tem? Z večjimi količinami alkohola, drog, neobrzdanim seksom? Pisanjem, fotografiranjem, slikanjem, potovanjem, ekstremnimi športnimi podvigi, z domačimi ljubljenčki? Seveda, vse to je mogoče.

In recimo, da sem v knjigi pričakoval več tega. Kaj vse so videli, kako so se s tem spopadli in kako je to vplivali nanje. Tako pa najprej beremo Kayleighino nesrečno ljubezensko zgodbo z Yeno in potem še s Sigrid. (In ja, Kayleigh je istospolno usmerjena) Kaj je bilo lepo, kaj malo manj lepo, kaj in zakaj je šlo narobe in kje je šlo zelo narobe. Ali je njeno delo vplivalo na vse to? Seveda je. Sploh v zvezi s Sigrid, s katero sta bili sodelavki. Le kako ne bi šli? Ampak, če te zoprn odvetnik/zagovornik prepričuje, da se pridruži tožbi, ti pa mu greš v zelo dolgem zavrnitvenem pismu razlagat predvsem svoje nesrečno ljubezensko življenje in se tu pa tam dotakneš dogodkov in tegob, ki si jim bil priča na delovnem mestu, ki je središče tožbe … No, to potem ni to.

Ampak Vse to smo videli je točno to. Ne izvemo, kaj je pravzaprav v ozadju tožbe in zaključek je precej nenavaden, odprt in ga je mogoče povezati s tožbo, ampak … pač ampak. In teh »ampak« je preveč. Ne, to ni trilerska novela, ampak nenavadno zapisana, sicer pa precej običajna ljubezenska izpoved ranjene ženske, ki ne najde izhoda in svoje poti skozi življenje. Pravzaprav je bolj zanimivo klikniti nekaj povezav, ki jih avtorica navede na koncu in nam odstrejo zakulisje spletnega čiščenja …

Mladinska knjiga, 2023