(brez naslova)

Težko je biti bog

Roman bratov Strugacki sodi med vrhunce ruske oz. sovjetske znanstvenofantastične in socialne književnosti. Zapleteno branje, polno nenavadnih imen in dogodkov ter hkrati tako zelo brezčasno in znano, pa čeprav je bilo napisano sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Težko je biti bog pripoveduje zgodbo o donu Rumati, odposlancu s planeta Zemlje nekje v bližnji prihodnosti, ki mora v tajnosti opazovati (in tudi nadzirati) življenje na oddaljenem planetu, kjer družba deluje po principih srednjega veka. Opazovati pomeni, da se ne sme vpletati in kakorkoli pomagati, saj bi na ta način spremenil tok zgodovine, česar pa si nekdo s statusom boga ne sme dovoliti. Don Rumata je tako pogosto v precepu, tudi na skrajnem robu obupa, ko gotova smrt grozi njegovim bližnjim (pa čeprav niso z njim povezani drugače kot v vlogi služabnikov), njegovim zaveznikom (ki so to po zaslugi zlata, ki jim ga daje) oziroma celo njemu samemu (pa čeprav je zaščiten in nedotakljiv).

Bralca utegne zmesti uvod, kjer pravzaprav ne ve najboljše, kakšna zgodba je to. Trije, zdi se najstniki – Anton, Paška in Anka v bližnjem gozdu uganjajo norčije v slogu Toma Sawyerja, naletijo na kaj nenavadnega, kar bi nas utegnilo spomniti na Gospodarja muh, a ne vemo, kdo in predvsem od kod so. Tudi najdba okostnjaka z mitraljezom na enem od križišč pri odgovarjanju na vprašanja ne pomaga.

In potem Antona spoznamo kot dona Rumato, tajnega agenta v nenavadnem mestu, ki je ves čas na robu zloma in upora. Nenavadni oblastniki, nadzorniki, vojaški plačanci in pokvarjeni menihi, močan trgovsko-obrtniški ceh, kup blagorodne gospode, ki se prepušča pijančevanju in nažiranju, mučitelji in rablji ter obubožano prebivalstvo, ki ne ve, s katerega konca in kako trdo jih bodo dobili čez hrbet. Preganjanje in kaznovanje (tudi z okrutno smrtjo) izobražencev, zdravilcev, kulturnikov in vseh tistih, ki vedo nekaj več. Spletke, vohunjenja, izdaje, prevrati in udari. Sovjetska Igra prestolov? Srednji vek ali prilagojena verzija Sovjetske zveze v času po drugi svetovni vojni? Vse preveč je nekih vzporednic, filozofskih razglabljanj in podobnosti. Pa ne le s Sovjetsko zvezo, ampak takorekoč s katerokoli drugo državo, v kateri je kadarkoli vladal kakšen totalitaren režim.

Elementi znanstvenofantastičnega so tukaj nekaj povsem drugačnega kot smo jih vajeni. Nadzor Zemljanov nad nekim drugim planetom. Nerazvit planet v našem osončju. Skrivnostna povezanost dona Rumate z Zemljo in njegove (super)moči. Med njimi recimo nenavadna tabletka, ki mu pomaga pri premagovanju »mačka« ali fizični bolečini po kakšnem bolj surovem pretepu. Sama ideja takšnega načina življenja in nadzora nekje v bližnji prihodnosti, čeprav ne vemo, kdaj se to dogaja. Vemo pa, da je vsa znanstvena fantastika 20. stoletja pravzaprav pogrnila na celi črti, če malo bolje pogledamo svet, v katerem živimo leta 2022.

Tisto, kar bo bralca vsekakor prepričalo, je sam glavni lik. Njegovo spopadanje z božanskim oz. (nad)človeškim. Seveda se zaveda svoje moči, se občasno pregreši in jo uporabi, čeprav predvsem za namen lastne zaščite in varnosti, a ves čas dvomi. Kaj sploh počne tam? Kakšno sporočilo naj prenese na Zemljo? Naj dovoli, da se življenje odvija, kot se, pa čeprav bi lahko naredil red. Ključen je pogovor med njim in doktorjem Budahom, ki ga skoraj ves čas išče in se ga trudi rešiti. Kako spremeniti svet oz. kakšen naj bi bil popoln svet, kakšna je vloga vladarja, gospodarja oz. boga? Na vsak Budahov predlog in argument ima Rumata odgovor, zelo realen in žal pesimističen. Enakopravnosti in splošnega dobrega za vse ni mogoče doseči. Ne glede na to, ali bog je ali in kaj stori. Človek je, kakršen je in vedno se bo našel nekdo, v katerem se bo prebudila sla po oblasti, po imeti še več.

Sporočilo romana Težko je biti bog je jasno. Težko ga je sicer razbrati in se prebiti skozi vse nazive, imena, povezave in pestro dogajanje, ki mu je na trenutke težko slediti. Brata Strugacki (Arkadij in Boris) sta opravila odlično delo in nekako se sprašujem, kako je lahko knjiga s takšno oblast kritizirajočo vsebino izšla v železni Sovjetski zvezi. Me ne preseneča, da sta navdihnila številne ustvarjalce, predvsem poljske in nemške, ki so ravno tako živeli v podobno represivnem okolju. Med branjem se sicer nisem mogel znebiti občutka, da berem zgodbo, iztrgano iz konteksta nečesa veliko bolj obsežnega in kompleksnega. Nečesa, kar se je dogajalo prej in kar se je zgodilo kasneje. Preveč vprašanj in premalo odgovorov.

Sanje, 2022

Zanimive knjižne novosti za male bralce

Nekaj zanimivih novosti za (naj)mlajše bralce sem tokrat dobil od založbe Didakta – tri bodo predstavljene tukaj, tri pa v ločenih člankih, saj so vseeno malce bolj obširne in je o njih moč pisati tudi nekoliko obširneje. Dve knjigi s starima znancema – Vilmo in Vilijem ter Bibo in Gustijem in za nameček še nova knjiga iz zakladnice slovenskih pripovedi.

Živali in rastline v slovenskih pregovorih

Dr. Saša Babič iz arhiva Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU je zbrala zanimiv nabor slovenskih pregovorov s živalmi in rastlinami v glavnih vlogah. Kot je lepo zapisano, imamo pregovore za ohranjevalce in nosilce kulture, v katerih se odraža naša družba, vplivajo na naš pogled na svet, niso pa vedno najbolj logični. Mnogim lahko nadenemo tudi oznako »ljudskih modrosti«, ki pa v teh močno drugačnih oz. spremenjenih časih ne pridejo več tako do izraza, podobno kot velja za stare vremenske vraže.

Zagotovo ste se sami že kdaj znašli v situaciji, ko bi vam kak pregovor prišel, najbrž pa še večkrat, ko ste se spraševali, kaj kakšen pregovor pravzaprav pomeni. Nekaj primerov, ob katerih sem bil, priznam, kar malo zmeden, čeprav neko logiko imajo. »Pes v cerkev, pes iz cerkve.«, »Pajek išče strup, čebela pa med.«, »Zadnja krava ne gre iz hleva rada.«, »Žaba ni za lešnike.« (ali je to mogoče enako kot krava in sedlo?), »Smreka ni hrast.« in še kakšnega bi lahko našel.

Seveda so tu nekateri dobro znani, npr. »Še pes hoče imeti pri jedi mir.«, »Kogar kača piči, ta se zvite vrvi boji.«, »Pusti leva, dokler spi.«, »Pes je gospodarju zvest, mačka pa hiši.«, »Ni vrtnice brez trnja.«, »Sosedova trava je vedno bolj zelena.« ali pa malce predelani: »V sili pes še muhe žre.« (sam imam v spominu tistega, ko v sili hudič je muhe?), »Lisica se dlake izlevi, zvijač se ne iznebi.« (ki je podobna tisti z volkom, dlako in čudjo), »Ko se vrabci med seboj kavsajo, se sokolu izide.« (ali kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima?) in tako naprej.

Tisto, kar pri knjigi pogrešam, je pravzaprav ravno razlaga pregovorov, izročilo oz. ljudska modrost, ki tiči v ozadju kakšnega pregovora. Tako imate zbranih skoraj 150 slovenskih pregovorov, ki vam bodo zagotovo kdaj prišli prav, z domiselnimi ilustracijami jih je obogatil Izar Lunaček. Kakšnega pa lahko uporabite in preverite, kako dobro vas sogovornik posluša.

Didakta, 2022

Kako sta Bibi in Gusti ozmerjala čas

Bibi in Gusti sta prikupna pujska, ki ju je v pravljični svet izpustila Ida Mlakar Črnič, upodobila pa Kristina Krhin. Bibi je tista pridna, marljiva pujska, ki nima obstanka in vedno najde še nekaj za naredit, je Gusti nagajivi pujsek, ki se rajši igra in kakšno ušpiči.

In ker je jesen, imata pujska precej dela. Pograbiti listje, pospraviti drvarnico, najti izgubljen cekar in skuhati malinovo marmelado (oziroma malmarado), preden nekdo (najbrž škorci) poje vse maline. No, Bibi bi počela vse to, ampak časa ni oziroma ga je premalo. Gusti z otroško zvedavostjo in radovednostjo tega pač ne razume. Ker časa ne vidi in ne razume. Ko ga enkrat zasliši, pa se domisli zanimive rešitve.

Nenavadna pravljica s številnimi podtoni, ki nas vse opozarjajo, da smo preveliki sužnji časa in opravil ter da ne znamo več uživati v prav ničemer. Tudi v opravilih, ki so na prvi pogled zoprna, a so lahko povsem prijetna. Avtorica ima obilo izkušenj pri delu z otroci, kar se vidi v jeziku, ki ga uporablja, saj jim bo znan in predvsem zabaven. Prigoda dveh pujskov, ki bo otroke marsikaj naučila in jih v prvi vrsti zabavala, nam odraslim pa (morda) odprla oči.

Didakta, 2022

Vilma in Vili: Skrivnostna pošast

Tudi čarovnica Vilma in njen zvesti mačkon Vili sta stara znanca otroškega pravljičnega sveta. Tokrat se običajni čarovniški duo spopada s kar dvema težavama – zaradi gostega gozda sta njuna hiša in vrt ves čas v temi, poleg tega se na vrtu pojavijo nenavadne stopinje, ki morda (s poudarkom na morda) pripadajo veliki, kosmati pošasti.

In ko se sprehod sploh za Vilmo ne konča najboljše, se odločita gozd pogledati od zgoraj. Od tam bosta zagotovo z lahko opazila pošast. Tokrat se polet slabo konča za črnega mačkona Vilija, ki pade z metle med veje, na nekaj mehkega! In kosmatega. Na veliko, kosmato pošast. A pošasti so zelo prijazne in nežne, za nameček imajo zelo drobna stopala, kar pomeni, da stopinje na njunem vrtu ne morejo biti njihove. Čigave torej so?

Pravljično-čaroben preobrat, hipna selitev hiše in vrta na drugo lokacijo ter iskanje buče za bučne juho dajo vse odgovore. Vsaj mačkonu Viliju in zagotovo tudi mladim bralcem. To pa pomeni, da je prav v vsakem od njih tudi malo čarobnega.

Valerie Thomas in Korkyja Paula bi težko primerjal z Julio Donaldson in Axlom Schefflerjem, ki sta v tem pravljično pripovednem stilu bržkone nedosegljiva. A to seveda ne pomeni, da tudi Vilma in Vili nista zabavna kombinacija, ki bo otroke z igrivostjo in ščepcem nepredvidljivosti vsekakor zabavala in navduševala.

Didakta, 2022

Bežen trenutek bajnosti

Ena tistih knjig, ki so mi jo priporočili in ker je priporočilo prišlo iz ust strastne bralke in ljubiteljice jezika, nisem potreboval dolgo. Spogledoval sem se celo z angleško verzijo On Earth We’re Briefly Gorgeous in potem v dar dobil slovenski prevod Anje Zag Golob in Katje Šaponjić.

Malokrat omenjam prevajalce, mogoče celo premalokrat. Mogoče se njihovega dela in pomena ne zavedamo, a ga vsaj tisti pozornejši bralci, ki se včasih spopademo tudi z izvirnikom, opazimo, kadar je kvaliteten. In ni preprosto prevajati besednih iger polne otroške knjige kot to počne Boštjan Gorenc – Pižama, fantazijske mojstrovine, kjer je v zadnjem času med najbolj prepoznavnimi Sergej Hvala, v spomin se mi je vtisnila tudi prevajalka del Walterja Moersa, Stana Anželj in pa jezikovno dovršen prevod Življenja vilinov Barberyjeve, ki ga je »podpisala« Saša Jerele. Tudi Jedrt Maležič in Maja Lintenvalner znata imenitno prevajati in to so vsekakor le nekateri, ki so mi v tem trenutku padli na pamet.

Ocean Vuong je ameriški pesnik vietnamskega rodu, Bežen trenutek bajnosti iz leta 2019 pa velja za enega najpomembnejših ameriških romanov tistega leta in nekako si upam reči, tudi tega obdobja. In če vemo, da je na sceno prišel s pesniško zbirko Night Sky with Exit Wounds, potem je jasno, da je njegov jezik zelo bogat, razkošen, a brez nekega kičastega nakladanja, ko bralcu ni več jasno, kaj sploh bere. Stavki in poglavja so celote in kakršenkoli stavek je lahko hitro iztrgan iz konteksta in razumljen narobe. Zgodba je zanimiva in drugačna – sinovo pismo materi, ki ne zna brati.

Pismo ali še boljše izpoved. Kopanje po spominu – materine zgodbe o domnevnem očetu in predvsem babičine zgodbe iz vojnega Vietnama ter iskanje identitete. Cuki (kot pripovedovalec nosi vzdevek) je Vietnamec in ni mu lahko, v obljubljeni deželi ZDA, ki je vse prej kot sanjska, pa sploh. Mama zna komaj kaj angleško, babica sploh nič, on se je moral jezika, kulture in navad naučiti. In ni šlo vedno zlepa. Mama seveda ni vedela za nič od tega. Celodnevno delo v manikirnem salonu za uborno plačilo in nerodno dobrikanje za morebitno napitnino, kupovanje hrane s kuponi ugodnosti, prikrivanje resnic in nenehna skrb za mati in sina.

Cuki (in v njem je veliko avtorjevega) je skozi pisanje iskal in razkrival lastno identiteto in jo našel na obrobju Hartforda, na (ilegalni) plantaži tobaka, kjer je spoznal Trevorja, svojo prvo veliko ljubezen. Na trenutke se zazdi, da celo edino ali pa vsaj največjo. Trevor je Cukijevo popolno nasprotje – živi v prikolici, z očetom, ki prerad pogleda v kozarec, redno uživa mehkejše in trše droge in je na nek način stereotipen Američan. Seveda ne tako zelo stereotipen, da ne bi hrepenel po moškem in se mu predal, za nameček pa je ta moški celo Vietnamec in v ZDA ne posebej priljubljen. In ko oče nekega večera v pijanskem blebetanju pove, da bi morali vse požgati v sedemdesetih, imamo opravka s še enim stereotipom in predsodkom več.

Cuki pa hrepeni. Želi si lepšega življenja za svojo družino, za zdelano mamo in njeno sestro ter zgarano babico, nenazadnje zase. Ne želi jim biti v breme. Spomini ga preplavljajo n v marsikaterem bralcu utegne izvabiti solze sočutja. Sladko in strastno pa je njegovo hrepenenje do Trevorja … vse od prvih, naključnih dotikov, pogledov, opisovanja podrobnosti in trenutkov, do njegovega telesa, poljubov in včasih nežnih, drugič grobih spolnih odnosov, ki jih imata. »Zadevanja« in dolgih pogovorov v skednju, pod tobakom, ob zvoku čričkov in zavijanju vetra. Mama seveda ni vedela niti za to.

Ogromno je simbolike – v imenih oz. poimenovanjih, običajih, hrani, pogovorih in samem razmišljanju. Zelo zanimiv je tudi del o Tigerju Woodsu, ki je še en dokaz več, kako spretno in zanimivo avtor v svojo zgodbo vtke nekaj na prvi pogled povsem drugačnega, a hkrati zelo podobnega. Močno drugačno od našega in ravno tako od ameriškega. Težko je biti in hkrati ne biti. Povedati in zaupati vse tisto, kar se zdi kot neverjetna izkušnja, ki je zapisana predvsem v srcu.

Ocean Vuong je vsekakor uspel odlično povedati zgodbo, pa ne le eno, saj se v Bežnem trenutku bajnosti prepleta kar nekaj zanimivih in edinstvenih zgodb. Knjiga, ki jo je užitek brati.

Mladinska knjiga, 2019

Mreža zla

Jessica Niemi je nazaj. Max Seeck je Lov na čarovnice nasledil z Mrežo zla, kjer se razrvana detektivka znajde pred še težjo preizkušnjo, predvsem pa se spopada z vse več osebnimi težavami.

Lov na čarovnice je prva knjiga iz serije finskega avtorja Maxa Seecka in v kateri smo spoznali detektivko Jessico Niemi, s čudno in ne docela pojasnjeno preteklostjo, ki jo seveda spremlja na skoraj vsakem koraku ter policijsko ekipo, s katero uspešno razrešuje bolj ali manj zapletene primere. Primerjave z Jojem Nesbojem in »njegovim« Harryjem Holejem se po drugem delu zdijo še malce bolj na mestu in lahko rečem, da ne bi imel čisto nič proti, če dobim nov odličen skandinavski cikel kriminalk, s težavno detektivko v glavni vlogi. Tretji del je sicer že v nastajanju. Že po prvem delu je bilo povsem jasno, da je usodna družinska nesreča ne bo nehala spremljati, enako velja tudi za Columbana in dogajanje v Benetkah pri njenih rosnih 19. letih.

Mreža zla prinaša kar nekaj novosti – Erne Mikson je umrl zaradi raka in nadomestila ga je Helena Lappu oz. Hellu, istospolno usmerjena višja policijska inšpektorica, ki se stvari loteva po vojaško, z bore malo občutka za sočloveka. V roke ji kaj hitro pridejo strogo zaupni dokumenti, iz katerih so jasno razvidne Jessicine psihološke težave in ki jih ima Hellu namen kaj kmalu uporabiti, saj ji delo in odnos detektivke ne ustrezata. Pri tem ji pomaga tudi Jami Harjula, novi detektiv, ki na nek način nadomesti Mikkeleja. Odnosi v enoti so sicer zavoljo dogajanja v prvi knjigi precej skrhani – Yussuf in Nina sta psihično precej sesuta, saj sta oba gledala smrti v obraz, poleg tega se mora Nina soočiti še s tem, da je bil njen (skriti) ljubimec del zločinskega kulta in da jo je v tistih dneh prevaral z Jessico Niemi. Vsi doživljajo določene spremembe, morda je tokrat nekoliko bolj v ospredju Rasmus oz. Rasse, glavna vloga seveda še vedno pripade Jessici. Njeni pogovori z mamo so vse bolj intenzivni in pogosti, prigovarjanja tistega drugega glasu jo vodijo in usmerjajo, tu pa tam se seveda zgodi tudi, da vidi (ali se ji vsaj zdi, da vidi) kaj, kar jo spomni na grožnjo Camille Adlerkrautz.

Tim Taussi z imetniškim imenom Kex Maces, veliki finski glasbeni zvezdnik ob izidu svoje nove plošče Kex Mace’s Spider Web v klubu Phoenix priredi veliko zabavo in nanjo povabi vse pomembneže in vplivneže s Finske. Le nekaj dni kasneje policija dobi prijavo pogrešanja dveh oseb, ki ju poznajo praktično vsi – najvplivnejših in najpopularnejših blogerjev na Finskem, Lise Jamamoto in Jasona Nervanderja. Prva je na zabavi bila, drugi ne. Prvi izsledki raziskave pokažejo, da sta bila vplivneža s skupno zgodovino sicer sprta, da se je prva navduševala nad mangami, drugi pa nad BDSM spolnimi praksami. A kakšno vezo ima njuno izginotje z mrtvo ukrajinsko prostitutko ob svetilniku Soderskar? Razen te, da je bila Olga oblečena v šolska oblačila, značilna za upodobitve na manga stripih in da je prav ta svetilnik upodobljen na eni zadnjih slik Lise Jamamoto?

Morda se vam je zdel zgodbeni klobčič v Lovu na čarovnice zapleten, mestoma nepovezan in tokrat ne pričakujte nič manj. Marsikateri odgovor skriva klub Phoenix, njihov robustni varnostnik Alem, še bolj pa lastnik Frank Dominis, v katerega se zagleda in z njim za eno (zelo usodno) noč celo zaplete Jessica. Kdo je Akifumi in kdo Fantom, kakšna je vloga nenavadnih ključnikov na Instagramu, vmeša se japonska mafija, ne smemo mimo nenavadne oblike zdravljenja z žabjim strupom, imenovane kambo, svoje zamolčane skrivnosti pa imata tudi Lisina najboljša prijateljica in sostanovalka Essi ter kaplan Nikolas Ponsi, eden od Jasonovih zaupnikov.

Serija umorov na neki točki postane prevelika, podobni zločini so se v preteklosti dogajali tudi v sosednjih državah in zato se v preiskavo vključijo oz. jo prevzamejo močnejši in vplivnejši. Za Hellu je ta trenutek seveda imenitna priložnost, da pred zid postavi Jessico, ji razkrije dokumente in ponudi možnost – ali (iz osebnih razlogov) odide sama ali bodo igrali grdo in na ta način oblatili tudi Jessicinega drugega očeta, Erneja Miksona. Jessica se, čeprav nerada, odloči za prvo možnost, njena odločitev pa je pravzaprav točka preloma.

Tisto, kar me je tokrat zmotilo, pa sem se čez knjigo prebil v dveh dneh (slabega vremena) in česar v prvi ni bilo, je pravzaprav zaključek. Na nekaj straneh dobimo pravzaprav povzetek dogajanja najprej v tisti usodni sobotni noči 23. novembra in tudi v naslednjih dneh, ko je že potekala policijska preiskava. Za trenutek se mi je zazdelo, da berem Agatho Christie in njenega Hercula Poirota, ki razlaga, kako se je zgodil zločin. Malce nedomiselno in nepotrebno, saj vsaj sam pri takih knjigah rad vidim, da na koncu sestavljanko vendarle sestavim sam, avtor pa mi ponudi posamezne sklope. Tisti, ki radi pokukajo na zaključek knjige, bodo morda videli le eno ime, pa bo dovolj. In je škoda, saj odvzame bralski užitek in razmišljanje …

Mreža zla sicer nagovarja odrasle bralce in vsaj starše zna pošteno prestrašiti glede družbenih omrežij, še posebej njihove težko omejene uporabe med mladimi. Ponuja pa seveda kar nekaj izhodišč in opozoril, ki vam lahko pridejo prav, da otrokom (mladostnikom) razložite, kaj vse je narobe in na kaj vse morajo biti previdni. Družbena omrežja in temni splet so pač le korak narazen in če kdo še vedno misli, da gre le za nedolžno »druženje«, le pomislite na zbiranje vseh mogočih podatkov in fotografij ter lokacij, vseh vaših življenjskih in potrošniških navad in seveda na vse izzive, ki se ves čas pojavljajo in so vse prej kot nedolžni. Seeck je šel izven teh osnovnih okvirjev, dodal mednarodno kriminalno združbo, alternativne oblike zdravljenja, umetnost, spolnost, glasbo in ko vse to postavite v mračno in z zlorabo alkohola močno prežeto finsko družbo, dobite neodložljiv kriminalni roman.

Didakta, 2022

Plavalec

Renato Bratkovič je mnogim znan kot idejni oče in glavno gonilo festivala kriminalne in noir literature, Alibi. Plavalec sicer ni njegov prvenec, bodo pa ljudje najbrž sedaj postali še bolj pozorni nanj.

Vsakič, ko kakšen slovenski avtor izda kriminalko (ali triler), zastrižem z ušesi. Najbrž je to res moj najljubši žanr, prebral sem veliko različnih avtorjev in slogov. Seveda tudi v Sloveniji v zadnjih letih doživljamo razcvet, kar pa še ne pomeni, da je vse enako navdušujoče ali prepričljivo. Poleg tega je treba upoštevati, da že znotraj žanra prihaja do številnih odmikov in je presojanje kvalitete pogosto pogojeno tudi z osebnim okusom. Ste pripadniki modernega ameriškega sloga, klasičnega britanskega, raznolikega skandinavskega, natančnega nemškega, z vsem mogočim prežetega slovenskega? Dejstvo je, da si je zelo težko izmisliti nekaj novega, zato je toliko bolj pomembno, kako dober je zaplet in kako je zgodba povedana …

Renato Bratkovič je poskusil z nečim novim – za osrednji lik je postavil policijsko inšpektorico na invalidskem vozičku. Luna Mesec je vse od srednje šole na vozičku, saj se njen oče pod vplivom alkohola ni mogel izogniti avtomobilski nesreči. A Lune to pri raziskovanju in delu ne ovira tako zelo, seveda pa tu in tam potrebuje nekaj pomoči. Na njeni strani sta poleg nje še dva policista z obale – Wolf in Jožko, prvi blizu upokojitve in drugi ne ravno najmlajši, a z obilo energije in nekaj zdrave pobalinskosti. Pripovedni tok je ločen – izmenjaje tako spremljamo policijsko preiskavo in zločin.

Zločin? Luna po polomiji razkritja mreže preprodajalcev mamil v domačem Mariboru postane znana kot Balkonska bojevnica in mora na kratek prisilni dopust na slovensko obalo. A kaj ko že prvi dan med plavanjem trči v truplo. Truplo pripada Bojanu Kralju, a kaj se je zgodilo? Prežet z viagro, s sledovi nasilja in več kot očitno je, da ni šlo za samomor.

Na sceno stopi lastnica marketinške agencije Admiral, Viktorija Vrhovnik. Privlačna mladenka, ki bi jo lahko označili za »femme fatale« in ena tistih, ki je za uspeh (ali preživetje) sposobna storiti prav vse. Podjetniku sicer sumljivega slovesa z dobrimi političnimi vezami je dolžna precej denarja, poleg tega se izkaže, da je tudi zaslužek njene agencije v marsičem odvisen od njega. Denar bo seveda treba vrniti, z obrestmi. Po še enem porazu na oglaševalskem festivalu za šankom trči v Boruta Kralja, glasbenika, s katerim redno sodeluje pri agencijskih projektih in enega od mnogih občasnih ljubimcev. Le da to ni Borut, ampak njegov brat dvojček Bojan, mornar, ki se je ravno izkrcal in s katerim preživita divjo noč. Vse skupaj sproži buren (beri: ljubosumen) odziv pri njenem sodelavcu Niku, hipsterskem kreativcu in enem njenih občasnih ljubimcev. Seveda je prepričan, da je oboževana Viki odšla z Borutom in se mu niti sanja ne, da je to njegov brat dvojček.

Za Bojana Kralja ne ve takorekoč nihče, razen njegovega brata Boruta, mornarskega prijatelja in pivskega kolega Tulia in kakšnega bežnega opazovalca. Viktorija tako pride na genialno idejo, da bi z Borutom ugrabila Bojana, na njegovo ime sklenila zavarovalno polico, po kateri bi bila v primeru njegove smrti upravičena do zajetnega zneska denarja, s katerim bi lahko poplačala dolgove. Preprosto, kajne? In nekaj, na kar najbrž pomisli večina. Viktoriji seveda ni dovolj, da sta človeka ugrabila in ga bosta ubila, ampak se odloči z njim še malo pozabavati – v pijačo in hrano mu redno dodaja viagro in ga spolno zlorablja.

Tu so potem še bolj ali manj pomembni ali zanimivi stranski liki – Viktorjin oče Darjan, galerist, ki je skupaj s Petkom ustanovil stranko SSS (Stranka skrajne desnice), a se je potem iz vsega umaknil, ko je spoznal, da je Petku bolj do njegove mlade hčerke kot do politične kariere. Že omenjeni Petek, za katerega se ves čas zdi, da iz ozadja vleče niti. Maja z oglaševalske agencije Admiral, ki pogosto čisti nered (takšen in drugačen), ki ga za seboj pušča njena nadrejena, Viktorija. Preprodajalci drog, zavarovalni zastopniki, Lunin nadrejeni iz Maribora in še kdo. Kako pomembni so, boste hitro videli sami.

Vzporedni tok pripovedi nas pripelje do (nepričakovanega) zaključka, ki se sklene z dvema izpovedima glavnih osumljencev in epilogom. Sploh ob prvi pripovedi sem pomislil, da pravzaprav berem idejni osnutek tega romana, epilog pa pušča dovolj odprtega prostora, da bi lahko Luna Mesec dobila še kakšen roman. Po prebranem se utegnete še vedno spraševati tisto klasično iztočnico »whudanit«.

Plavalec me je v bistvu razočaral. Morda sem pričakoval preveč ali pa sem preprosto »razvajen« od branja tujih avtorjev tega žanra, čeprav seveda tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Tudi pri uveljavljenih avtorjih ne. Kot rečeno v uvodnih vrsticah, gre pač za neko subjektivno dojemanje in razumevanje in za moj okus je lukenj preveč. Odnos med Luno in očetom ostaja nedorečen, a inšpektorico seveda preganja. Bralcu bo hitro postalo jasno, da se nekaj kuha med Luno in Wolfom, a slednji uživa življenje s svojo kar preveč prijazno in zaupljivo ženo Asto. In če je že sam zaplet čisto verjeten (težave z vračanjem oderuškega posojila), je nadaljevanje nekoliko manj, izvedba pa sploh – ugrabim človeka, sklenem zavarovalno polico in poberem ves denar v primeru njegove smrti, medtem ga spolno zlorabljam in čakam, da se nekaj zgodi. Nedodelano. Spolna nenasitnost glavne stranske junakinje je vsekakor pogosto omenjena, brez težav doživi po tri, štiri ali šest orgazmov (?), njena žrtev nima nobenih težav s kombinacijo žganja, piva in viagre. Opisom spolnih odnosov, ki jih sicer ne manjka, avtor nameni približno tri vrstice, bolj se posveti težav s kavnim avtomatom ali pa pripravi obrokov. Seveda to ni knjiga kova »50 odtenkov …«, a tudi v kakšnem noir filmu ali kriminalki vidimo kaj več od (malce karikiram) »odpela mu je hlače, se s hrbtom nasadila nanj in vrtela, dokler ji v kriku ni prišlo, še tretjič«. Opisi Viktorijinih spolnih odnosov bi lahko bili seksi, lahko bi bili erotični, zapeljivi, tako pa se zdi, da gre zgolj za fuk (oprostite izrazu) in mašilo. Takole na prvo oko bi si drznil reči, da Plavalec ni bil deležen nekega ustreznega uredniškega pregleda.

Referenc na politično in drugo (preprodajalci mamil, neuspešna policija, zavarovalniške prevare, …) dogajanje v Sloveniji ne manjka. Glede na to, s čim se sicer avtor ukvarja, je tudi ta zakulisni vpogled v delo oglaševalskih agencij in festivalov odličen in marsikdo se utegne prepoznat. Tisti, ki ste bolj domači v svetu filmov, boste najbrž našli več kot eno referenco na kakšen film, saj so posamezni prizori kar preveč stereotipni in domači.

Plavalec je zame osebno dokaz, kako težko je napisati berljivo in zanimivo kriminalko. Ideje in podobe, ki jih imaš kot avtor v glavi, je pogosto težko preliti na papir. Vem, verjemite. A sem od nekoga, ki je v žanr tako zelo vpet in za katerega si upam trditi, da pozna številne skrivnosti ustvarjanja, pričakoval mnogo več. Tole pa je precej začetniško in nedodelano delo, ki bi potrebovalo še veliko uredniškega in pisateljskega brušenja, da bi zadovoljil bralca, ki letno prebere več kot 5 knjig.

Litera, 2022

H2SO4 – Zbirka slovenske uporniške poezije

Kemije nisem nikoli maral, a še vedno vem, da je H2SO4 kemijsko ime za žvepleno (ali sodobno žveplovo) kislino. Toliko bolj sem že v osnovnošolskih klopeh oboževal poezijo, da o uporništvu niti ne govorim. No, knjiga, pod katero ta podpisana Igor Saksida in Masayah, združuje vse troje – poezijo, uporništvo in kemijo.

Igorja Sakside najbrž ni treba preveč predstavljati – ne le, da je literarni zgodovinar in predavatelj, ampak izreden občutek za to, kako (klasično) literaturo približati mladim, kar je dokazal v dveh glasbeno-knjižnih projektih, ki ju je zasnoval s Trkajem – Kla kla klasiki in Repki. Masayah (s pravim imenom Mia Puhar Rodin) je v tem pogledu morda malo bolj neznano ime – mlada primorska glasbenica, ki je v zadnjem času angažirana predvsem v hip-hopu, v svojih besedilih pa se ostro in mladostno uporniško loteva številnih perečih tem – mladostniških težav, diskriminacije, sodobnih zasvojenosti, neenakosti in nerazumevanja.

Rezultat njunega sodelovanja je imenitna zbirka slovenske uporniške poezije, obogatena s številnimi fotografijami, grafiti, risbami in glasbo. Osem pesmi, ki jih je Masayah ustvarila s številnimi somišljeniki, v urbanem in modernem zvokovju hip-hopa in trapa, si lahko pretočite s pomočjo QR kod, ki jih najdete pri zapisih besedil posameznih pesmi. Kemija torej, je. Oznaka žveplene kisline pa … namen uporništva vsaj v mojih očeh ni biti sladek, prijeten in všečen, ampak oster kot britev, opozarjajoč, glasen in tudi nesramen, lahko rečemo tudi razjedajoč.

Zbrane pesmi upora, kar 35 jih je v knjigi, kjer je izbor pripravil Igor Saksida, prehaja vse od nekih ljudskih pesmi, razsvetljenih in takrat seveda uporniškega Prešerna, Jenka in Gregorčiča in nato do modernih klasikov in modernistov Kosovela, Cankarja, Kajuha in Župančiča ter seveda sodobnikov v podobi Zajca, Šalamuna, Minattija in drugih. No, pa seveda ne gre pozabiti najsodobnejše upornice, torej Masayah. Strogi literarni kritiki in jezikoslovci se bodo nad prebranim najbrž mrščili, enako kot to velja za punk poezijo, o kateri sem ravno tako pisal, ampak … vsak čas nosi svojo pesem in glasbo upora, svoj uporniški in poetični izraz.

In to, da zunaj obstajajo mladi, ki jim je mar in ki si še upajo dvigniti glas, je pač odlično. In da ga znajo dvigniti na način, ki ga bodo slišali njihovi vrstniki oz. generacija, ki jo starejši vse težje razumemo in se jim je pogosto težko približati, spet toliko boljše. Kot so bile sprva to tihe suženjske pesmi, pa kasneje jazz in blues, seveda rock’n’roll, nato punk, metal in nenazadnje rap oz. hip-hop in potem tudi techno. Eno je stvar okusa (in ja, priznam, tudi meni trap ni pri srcu), drugo pa stvar zavedanja in razumevanja, priznavanja pomena in vrednosti v nekem času.

No, vsaka od »klasičnih« uporniških pesmi ima poleg kratkega strokovnega mnenja iz različnih monografij, biografij, zbornikov ipd. še mnenje različnih sodobnih filozofov, piscev, razmišljujočih in razsvetljenih ljudi, ki se zavedajo pomembnosti in pomena posameznega dela. Nekatere pesmi se bralca dotaknejo bolj in druge manj, v enih se prepozna, druge so tuje, kakšna bo morda celo nerazumljiva. A vse nosijo težo – časa, v katerem so nastajale in usod tistih, ki so jih pisali. Zatiranih, pretepenih, odpeljanih, zaprtih, zasmehovanih, zaznamovanih, drugačnih, … tudi po zaslugi te zbirke pa vsekakor večnih.

H2SO4 je kot antološka zbirka odličen dokument in izhodišče za mlade, ki bodo želeli raziskovati naprej. Odpiranje oči, da mnogi tukaj zajeti niso le neki propadli, zapiti in obubožani pesniki, s katerimi nas že generacije posiljujejo od osnovne šole dalje, ampak ljudje, ki so vstali in stali, pokončno in zavedajoč se, da se borijo za nek boljši in lepši jutri generacij, ki prihajajo. Torej vseh nas. Tako kot to sedaj počnejo Masayah in njeni soborci in soborke, naj je to literarnim čistunom prav ali ne.

Beletrina, 2022

Anomalija

Nenavadni roman francoskega avtorja, ki ga boste na trenutke težko razumeli, a je tako zelo berljiv in nepredvidljiv, da ga boste res težko odložili iz rok. Nekaj svežega in drugačnega in niti ni preseneča, da je Herve Le Tellier zanj dobil slovitega goncourta.

Pogoste zapise začnem z »Zgodba/zaplet je preprosta in kar standardna …«, ampak danes tega ne bom zapisal. Ker pač ni. Trije sklopi, enajst glavnih oseb, v glavni vlogi pa dogodek oz. pojem. Anomalija. Kaj anomalija sploh je? Odstopanje, odklon od splošnega pravila ali zakona oziroma nepravilnost, ki jo je težko pojasniti z obstoječimi pravili in teorijo, zakoni in nenazadnje smislom.

Desetega mara 2021 s pariškega letališča proti New Yorku odleti letalo z 243 potniki in člani posadke. Tik pred pristankom naletijo na močno turbulenco – supernevihtni oblak, a izkušenemu pilotu po nekaj minutah strahu uspe varno pristati. 106 dni kasneje se nad New Yorkom po težavnem boju s turbulenco pojavi letalo, znova boeing letalske družbe Air France. Z 243 potniki in člani posadke. V ameriškem nadzoru zračnega prometa seveda završi, saj tega letala ni bilo na nobenem radarju in njegov prihod ni bil nikjer napovedan. Pilot in kopilot sta celo enaka kot na marčnem letu, oznaka letala ravno tako in, ne, to še ni vse – tudi vseh 243 potnikov in članov posadke je enakih. Kaj se je zgodilo?

Odgovor je preprost – anomalija. Ampak kakšna? Na to vprašanje morata odgovorit dva vrhunska matematika – Adrian Miller in Meredith Harper, ki sta po napadu na newyorška dvojčka pripravila vrsto protokolov, kako ukrepati v različnih primerih (ne)pričakovanih dogodkov v zraku. Na pomoč jima priskoči cela vojska različnih znanstvenikov, teoretikov in praktikov, ovenčanih z vsemi mogočimi nagradami in čeprav razvijejo nemalo različnih teorij, dokončnega odgovora nimajo.

Zato pa je seveda toliko bolj zanimivo brat zgodbe ljudi, ki so bili na enem in drugem letu. Imamo francoskega pisatelja in prevajalca, ki je v obdobju teh 106 dni storil samomor, posthumno pa je izšel njegov roman, z naslovom Anomalija. Temnopolta odvetnica, ki je v obdobju 106 dni zanosila. Bratec in sestrica, ki iz Pariza odletijo brez očeta, vojaka. Zgodba pilota, ki mu v vmesnem času odkrijejo zelo agresivno obliko raka. Mati samohranilka, plačani morilec, nigerijski pevec, ki je v tistih 106 dneh posnel svojo največjo uspešnico in še bi lahko našteval. Enajst ljudi, enajst zgodb. Ki zares zanimive in nore postanejo šele takrat, ko se junijski potniki srečajo oz. soočijo z marčnimi. Pa seveda niso pomembni le oni, ampak njihovi prijatelji, sorodniki, sodelavci, partnerji, … naenkrat so soočeni z isto osebo, dvakrat. In skoraj nihče več ni enak. Katera »različica« je boljša, ljubša, prijetnejša?

Kopica znanstvenih razlag in pojasnil, ki vam utegnejo jemati sapo, saj o nečem takem preprosto ne razmišljate. Različni verski pogledi. Logična izhodišča. Vojaška in politična logika. Filozofija, fizika, kemija. Seveda, tudi teorije zarot. Takšne in drugačne reference – na glasbo, film, umetnost, znanost, politiko in še kaj. Sploh Adrian Miller vas zna navdušiti. Pri vsem skupaj pa seveda človeški faktor – kako bi se sami soočili z nečim takim? Pozabite na to, ko po desetletjih spoznate svojega sorojenca, za katerega niste vedeli, da ga imate, morda starša ali celo bivšega partnerja, za katerega ste mislili, da je umrl. Zdi se nemogoče in neverjetno, a vse to se je že dogajalo, takšne anomalije se pač pripetijo.

In prav tukaj se je avtorju uspelo odlično postaviti v zelo različne vloge, tudi razvijal jih je v različne smeri. Tu pač ni zmagovalcev ali poražencev. Nekateri umrejo, skoraj vsi se na novo rodijo. Nikoli sicer ne izvemo, kaj točno se je res zgodilo, med branjem pa boste spoznali, da pač ta primer ni osamljen. In tudi zadnji ne.

Na začetku sem pričakoval (nadnaravni) zasuk v stilu Stephena Kinga, ampak ne. Ob vseh (ne)mogočih teorijah in možnostih je Le Tellier ostal v mejah, ki jih začrta uvodoma – torej pričakujte nepričakovano. Predvsem pa odlično poletno branje, ki ga boste užili na dah.

Mladinska knjiga, 2022

Ogenj, ki že dolgo tli

Paula Hawkins je britanska avtorica, ki je zaslovela z napetim trilerjem Dekle na vlaku, napetim in nepredvidljivim branjem, ki ga je nasledila s podobno zapletenim Pod gladino, pred letom dni pa smo dobili še Ogenj, ki že dolgo tli.

Paula Hawkins je vrzel v že kar zasičenem svetu takšnih in drugačnih kriminalk našla s svojstvenim slogom, ki nekatere sicer odbija, saj moraš biti za branje res zbran, saj je veliko preskakovanja med posameznimi junaki, obujanja spominov in tudi pripovednega preskakovanja v času. Dejstvo je, da so knjige napisane tako, da jih težko odložiš, kar je vsaj zame vedno odlična lastnost, se pa po njeni tretji knjigi ne morem znebit občutka, da včasih že malo na silo komplicira in dela preobrate. Slednji so ravno tako njen zaščitni znak in tako ponavadi vse do zadnje strani ne boste mogli biti povsem prepričani. No, morda tudi takrat ne …

Teme, ki se jih loteva v svojih romanih – obujanje preteklosti, skriti zločini, družinsko nasilje in zlorabe, pa praviloma ženske v glavnih vlogah; je med prvimi v zadnjem obdobju začela obdelovati Gillian Flynn (Ostrina, Temina, Ni je več), mogoče še nekoliko bolj psihološko, praviloma pa vsaj en roman konča kot film ali TV-serija. In marsikateremu bralcu se šele tam zložijo vsi koščki.

Ogenj, ki že dolgo tli ima ne le eno, ampak kar štiri junakinje ter vrsto stranskih likov in seveda je prav vsak od njih pomemben. V središču je Laura Kilbride, težavna mladenka, zaznamovana s hudo nesrečo iz najstniških let, ki se precej neuspešno sooča s številnimi preprekami v življenju. Potem sta tu sestri Angela in Carla, pa čeprav je prva že mrtva, a bi lahko rekli, da njen duh še vedno straši naokrog. Druga žaluje, saj je po lastnem sinu Bobu in sicer odtujeni sestri izgubila še ljubega ji nečaka Daniela. Tu je potem še radovedna soseda Miriam, za katero se sprva zdi, da je zgolj to – torej radovedna soseda, a bi na nek način lahko rekli, da se je vse skupaj pravzaprav začelo z njo. Lik, mimo katerega ne moremo, je Theo Myerson, Carlin bivši mož in pisec velike knjižne uspešnice Tista, ki je ušla, ki jo prek posameznih odlomkov ravno tako »beremo«. Ah, tu je seveda še Angelina soseda Irene – tudi na njo bodite med branjem pozorni.

Pa zločin? Miriam na njegovi barki v mlaki krvi najde umorjenega Daniela Myersona. V zgodnjih jutranjih urah je z njegove barke videla oditi Lauro Kilbride, v ne najboljšem stanju in ker ima mladenka zgodovino takšnih in drugačnih napadov, je seveda takoj prepoznana kot osumljenka številka ena. Laura prizna, da je bila pri Danielu, da sta imela spolni odnos in da sta se zjutraj hudo sporekla, vendar ga ni ubila. A kdo bi verjel zmedenemu dekletu? Policija je bolj ali manj v slepi ulici.

In čeprav je rdeča nit razreševanje Danielovega umora, se bistvo skriva v stranskih zgodbah. Kako sta Carla in Theo Myerson v ne povsem pojasnjenih okoliščinah izgubila triletnega sina Boba, ki ga je pazila njena sestra Carla in na katerega je bil njen sin Daniel ves čas zelo ljubosumen. Prek odlomkov romana Tista, ki je ušla spremljamo zgodbo dveh deklet, ki sicer prostovoljno odideta z neznanim moškem in končata v zapuščeni leseni hiši sredi gozda – ena uide, druga … Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo z njo. Katera je tista, ki je ušla, komu je zaupala svojo zgodbo in kdo je po njeni zaslugi zaslovel in obogatel? Tu je potem še napet odnos, lahko rečemo sprva kar trikotnik med sestrama Carlo in Angelo ter Theom, ki je en čas štirikotnik, v katerega je vključen Daniel, ki pa se ves čas spreminja – Carla in Angela, Carla in Theo, Angela in Theo, Carla in Daniel, Angela in Daniel in seveda tudi Theo in Daniel. Resnično veliko. In ne gre pozabiti na Miriam in Irene! Bralcu se bo prej ali slej zazdelo, da je Laura Kilbride zgolj kolateralna škoda v teh zapletenih razmerjih.

Delček zgodbe se sestavi, ko se razkrije vsebina stripa, ki ga je ustvarjal nadarjeni, a ravno tako težavni Daniel Myerson. In od te točke dalje smo na spustu po reki, ki je vse bolj divja in kjer ne smete za nobeno ceno izpustiti vesla ali opazovati okolice. Nevarnost z leve, presenečenje na desni, usoden vrtinec spredaj, ne tako daleč stran pa se na nebu zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo usodni za vse.

In če je Paula Hawkins svojo pisateljsko kariero začela kot Amy Silver s pisanjem in objavljanjem ne najbolj uspešnih romantičnih romanov, kjer vemo, da se človek hitro ujame v neke predvidljive zanke, je na neki točki preloma najbrž tudi sedaj. Vsi vemo, kako se je v lastne vzorce zapletel Dan Brown, kako zna sapa poiti Nesboju in kako predvidljivi znajo biti Galbraith, Fitzek in Coben, pa tudi Flynn se dogaja podobno. Berljivi, a predvidljivi. In ne govorim o tem, da je storilec znan, ampak sama struktura zapisanega in tok dogajanja. Hawkins je za založnika vsekakor »kokoš, ki nese zlata jajca«, na kup zlata svoje dodajo tudi morebitne oz. realizirane ekranizacije, a formulo bo treba malce dodelati oz. spremeniti. Izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev …

Didakta, 2021

Križci, krožci

Nov roman Jedrt Maležič se ukvarja s temo, ki je pri nas pogosto še kar tabu – istospolni partnerji, starševstvo in LGBTIQ+ način življenja. Zares bridek konec, ki je pravzaprav začetek in čudovit, skoraj kičast začetek, ki ga boste prebrali na koncu.

Zmedeni? Ni potrebe. Glavna junakinja je Giga, ločena lezbijka, ki je na dnu. Morda celo na dnu dna. Ne le, da je v razmeroma kratkem času razpadel njen zakon z Alino, za katerega je bila prepričana, da bo trajal večno, se po zaslugi lastne neumnosti na najdaljšo noč v letu sooča še s prepovedjo približevanja njuni hčerki Zarji. Življenje ne le razpada, ampak se ji cefra na koščke in ne ve več, komu pripada in kdo je. Življenje brez smisla.

Stran za stranjo se vračamo v preteklost … vse od pisanja razglednice Zarji ob njenem skorajšnjem 8. rojstnem dnevu, prek odločitve sodnice, da Giga ne sme več videvati njene hčerke, do usodne silvestrske noči, ko je razdejala Urbanov Da Bar in prek divjega vrtinca dogodkov in občutij in vse do odločitve za materinstvo, poroke in tistih prvih občutkov zaljubljenosti.

Mogoče bodo nekateri v knjigi v prvi vrsti opazili homoseksualnost oz. lezbičnost ter izdatno uporabo drog, ljubosumje in sprtost na ljubljanski LGBTIQ+ sceni, ampak to ni knjiga o tem. Sam sem jo predvsem dojel kot knjigo o ljubezni in starševstvu. O odločitvah, ki jih sprejemaš in posledicah dejanj, s katerimi se moraš spoprijeti.

Ni pomembno, kdo ste in kaj ste ter v koga ste zaljubljeni oz. koga ljubite. Želite si, verjamete in prepričani ste, da ko enkrat najdete »sorodno dušo«, da bo trajalo za večno. In ko se te sanje razblinijo kot milni mehurček, vas sesuje. Imeti družino je ena najbolj odgovornih in najtežjih odločitev. V primeru istospolnih partnerjev še toliko zahtevnejša in zaznamovana s kopico očitkov, pomislekov, prepovedi, birokratskih ovir in tudi zavidanja. V takih pogojih ustvariti družino, ohraniti zdrave odnose, je sila težko. Poleg tega otrok seveda prinese določene spremembe – v življenju, partnerski dinamiki in v človeku samem. Alina je bila tista, ki je Zarjo rodila in je bila na ta način bolj mati kot Giga. A tudi Giga je bila mamica in je imela njuno hčerko enako rada in bi zanjo storila vse. Vsekakor ob ločitvi želi ostati mamica in starš, a izkusi vso trpko resničnost okolice – ona je manj mama kot Alina.

Seveda je zanimivo, kaj vse je tisto, kar na nek način izbija sodu dno in ne gre le za eno stvar. V prvi vrsti je tu ohlajanje v odnosu med Alino in Gigo, ki ga prej ali slej izkusi vsak par. Potem je tu nek starševski boj, kdo je kaj in kdo je pomembnejši. Alina se zaljubi – pozor!; v Urbana, moškega. Kaj se je zgodilo z njeno istospolno usmerjenostjo in obljubami, da bo Gigo ljubila za vedno? Urbanu veliki met uspe z odprtjem bara, ki ga poimenuje z besedno zvezo, ki jo je Giga (upravičeno) dojemala kot svojo in predvsem njuno, njeno in Alinino. Da bar. Vmes je kar nekaj zanimivih starševskih iztočnic, pristne otroške radovednosti in občasne starševske izgubljenosti in razdvojenosti. Ne gre le za to, kaj povedati otroku, ampak tudi kako.

Treba je priznati, da je ljubljanska lezbična scena – sodeč po zapisanem in upam reči, da je v zapisanem precej resnice; daleč od idealne. Predvidevam, da se bo v zapisanem kdo prepoznal – nekateri bodo najbrž rekli, da gre za pretiravanje, drugi pa, da je marsikaj še vedno olepšanega ali zamolčanega. Prepiri, ljubosumja, prevare, obrekovanja, pravzaprav nič posebnega in izstopajočega od katerekoli druge »običajne« družbe ali scene.

Zanimivo je opazovati pripovedni slog, ki se od začetka proti koncu močno spreminja, tako kot zgodba sama. Grob, raztrgan, surov, jezen in zmeden na začetku ter nežen, ljubezniv, zapeljiv in romantičen na koncu. Tako nekako kot življenje – z odnosi, razmerji, ljubeznijo in starševstvom vred. Od nas je odvisno, v kakšnem jeziku vse to pripovedujemo in kakšen je vrstni red. Knjiga ima čudovit konec, a se v resnici konča na vse prej kot čudovitem začetku.

Goga, 2022

Nekropola

Stripovska upodobitev klasike ne le slovenske, ampak zagotovo kar evropske književnosti. Pomembno avtobiografsko delo Borisa Pahorja je prvič izšlo leta 1967, stripovska priredba mladega tržaškega umetnika Jurija Devetaka je izšla na Pahorjev 109. rojstni dan, ki ga letos preminuli pisec žal ni dočakal.

Nekropole, tiste izvirne, nisem prebral. Pa si upam trditi, da je najbrž ena tistih knjig, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec. Moji stari starši so bili partizani, moj že dolgo pokojni dedek je preživel koncentracijsko taborišče. Avtobiografsko delo, v katerem avtor pripoveduje o preživljanju zadnjih dveh let svetovne vojne v koncentracijskih taboriščih. Boris Pahor je namreč leta 1943, po kapitulaciji Italije, odslužil vojaščino in se vrnil v domači Trst, kot zaveden in ponosen Slovenec poiskal stik z Osvobodilno fronto, a so ga 21. januarja 1941 odkrili in aretirali domobranci ter ga predali Gestapu. Mesec dni je preživel v zaporu Coroneo, nato pa do 15. aprila 1945 spoznaval bedo in še večjo bedo taborišč Natzweiler-Struthof (kjer se Nekropola začne z avtorjevim obiskom spominskega parka), Markirch, Dachau, Doro-Mittelbau, Harzungen in Bergen-Belsen. Leto in pol po osvoboditvi in okrevanju po jetiki se je vrnil v Trst.

Glede na to, da samega romana nisem bral, a se je Jurij Devetak držal izhodišč, bistva in vsebine, tudi vse zapisano je Pahorjevo, le posamezna zaporedja je včasih prilagodil zaradi toka stripovske pripovedi, gre za moje mnenje o tem risoromanu. Najbrž ga bomo čez čas lahko postavili ob bok Mausu, že zdaj zagotovo Črnemu plamenu in Berlinu. Podobe ne le dopolnijo pisano besedo, ampak bralcu omogočijo skoraj filmski vpogled.

Boris Pahor s svojimi enigmatičnimi očali, zgrbljen … na poti v Natzweiler-Struthof in potem v samem taborišču. Tukaj in zdaj, kot obiskovalec in bivši taboriščnik ter prek spominov tedaj, kot taboriščnik, bolničar, Slovenec. Veliko izpraševanj in dvomov, trpkosti in bridkosti. Odnosi med jetniki in odnosi (če jim lahko tako rečem) med jetniki in pazniki. Poskusi begov, (ne)uspešni in kaznovanje. Obešanje, streljanje. Tifus. Živo propadanje. Odnašanje mrtvih in celo še živih med mrtve.

Tedaj želja po preživetju, sedaj občutek krivde. On je preživel, mnogi niso. A zato je toliko bolj pomembno, da pove zgodbo. Med vrsticami se začuti tudi žalost ob odnosu, ki ga ima Slovenija do taboriščnikov, preživelih in tistih, ki so tam umrli. Predvsem tisti, ki so preživeli (torej tudi Pahor) so sumljivi. Morda so sodelovali z okupatorjem oz. vodstvom taborišča? Ob milijonih mrtvih kako jim je uspelo preživeti? Nekaterim po srečnem naključju. Pomembno je slišati njihovo zgodbo, ker so ne le doživeli, ampak preživeli. In vso pravico imajo, da pripovedujejo in da jih poslušamo.

Pahor je, sodeč po uporabljenih odlomkih iz romana, mojstrsko zapisoval in upodabljal vse, kar se je dogajalo v Trstu že od konca prve svetovne vojne oz. od požiga Narodnega doma v Trstu ter seveda potem v samih taboriščih. Predvidevam, da imamo tu opravka s posameznimi odlomki, usodami sotrpinov in večno prisotnim strahom, da je vsak dan lahko njihov zadnji. Težko branje in zdi se mi, da ga bo vsaka naslednja generacija razumela in dojemala težje.

Ilustracije so temačne, temne, črne kot noč … križi, črni oblaki, črne ptice in razmazani obrazi, uniforme, nosila, velike ploskve. Pahorjev pogled skozi očala se včasih oddaljuje, drugič približuje. Tu so »prazni« travniki in ostanki taboriščnih kolib, kjer so umirali tisoči, mogočna debla, žičnate ograje, visoki dimnik … In potem privrejo na dan spomini in v vsej črnini le težko najdemo kakšno iskrico upanja. Ali je težje odpustiti njim ali sebi?

Mojstrsko in zahtevno delo, sam lahko rečem, da je mladi, 25-letni avtor izziv opravil z odliko. Stopiti v čevlje Borisa Pahorja pač ni mačji kašelj. Upam, da bo tudi strip/risoroman dočakal prevode v tuje jezike ter na to pomembno literarno delo in seveda neizbrisen del zgodovine nagovarjal bralce po celem svetu.

Mladinska knjiga, 2022