(brez naslova)

Zakaj ne pišem

Avtofikcijski, esejistični roman izpod peresa Dijane Matković, ki vam bo dal misliti. O drugačnosti, izgubljenosti, iskanju in odkrivanju, pisateljski oz. ustvarjalni blokadi, stereotipih, družini, prijateljih, izobrazbi in še čem. Na način, ki bo mnogim tuj, nekaterim pa še kako znan.

Del Dijane Matković nisem poznal, me je pa na tiskovni konferenci ob predstavitvi knjige presenetila in prevzela s pristopom, iskrenostjo in odločnostjo. Občutek sem imel, da gledam razigrano dekle, ki pa so jo skalile mnogotere bitke. In ja, ima mladostno, skoraj najstniško energijo ter kot mi je postalo jasno že po nekaj prebranih straneh, obilo življenjskih izkušenj.

Zakaj ne pišem je razdeljena na tri dele in čeprav se morda sprva zdi, da razdelitev nima smisla, je to le še ena od mnogih morebitnih zmot. Če v prvem delu spoznavamo avtorico, njene težave in številne preizkušnje, se v drugem spopademo z njenim ustvarjalnim egom (ki to sicer ni) in v tretjem imenitnim povzetkom, zakaj (ne) piše. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislil na to, da bi nekoga bral – ali pa ne; glede na to, kdo je, kaj je oz. kako se piše. Mogoče imam tukaj celo šibko točko in če vidim, da gledam v delo avtorja, ki bo prežeto s patosom, humorjem, iskrenostjo, spontanostjo in pač »balkanskim šmekom« (Esad, so to tvoje besede, kajne?), hitro podležem. In ja, še enkrat več zatrdim, da z užitkom berem Babačića in Vojnovića, očitno tudi Matković, da me brez vnaprejšnjega razmišljanja prepričajo Šehić, Burić, Stanišić, da v to kategorijo bržkone sodi tudi Bastašić in še kdo. Sem rabil kdaj razmišljat, ko je novo ploščo izdal Đorđe Balašević? Ne, vedel sem, da bo odlična.

Dijana Matković je sicer nekaj posebnega in drugačnega. Pripadava skoraj isti generaciji (Dijana je malenkost mlajša) in s podobno izhodiščno zgodbo, kar bo ona najbrž zanikala, a naj razložim … Njena starša in tako posledična tudi ona (pa čeprav rojena v Sloveniji) prihajajo »od dol«, včasih smo jim rekli »bosanci«, potem so postali »čefurji«. In kot taki se ves čas spopadajo s stereotipi, ki so jih žal v naše zavedanje vcepili kar sami. Lahko so čistilke, medicinske sestre, nočni čuvaji in vratarji, nogometaši, sprevodniki, vozniki avtobusov, zidarji, peki, odnašalci smeti, … ne morejo biti pesniki, glasbeniki, filozofi, pisatelji, profesorji, direktorji, nikakor ne smejo izstopati, vsaj v pozitivno ne. In če jaz v priimku nisem imel -ić, sem pač prihajal iz delavske družine in v zibko mi je bilo položeno, da karkoli bom imel, bom dobil z lastnim delom. Ne morem biti direktor, profesor, filozof, smučar ali tenisač, odvetnik, doktor česarkoli …

A oba z Dijano sva prvo zatočišče našla v lokalni knjižnici, v literaturi. Potem v glasbi – ona v rejvu, jaz v (starem) rocku. Če bi se v mladostniških letih srečala na ulici, bi se drug drugemu zagotovo izognila v najširšem možnem loku. Tako čudna, tako drugačna. Tako zelo podobna. Oba sva iskala izhod iz neke slepe ulice predsodkov, stereotipov in zaznamovanosti. Tolkla z glavo v zid, iskala izhod iz slepe ulice, se spotikala, preskakovala in padala prek vedno novih in novih polen … pač črni ovci, vsak v svoji čredi in na svoj način črna.

Vse to, kar Dijana piše v Zakaj ne pišem, razumem. Šel sem skozi podobne procese in še vedno sem v tem stanju. Moral bi pisati, ker vem, da je to tisto, kar v življenju potrebujem. Ampak ne pišem. No, ne pišem knjige, ampak o knjigah. Pišem to, kar berete. Želim pa si pisati nekaj povsem drugačnega. Ampak čas očitno ne pravi. In če je Dijana zato, da je znova prišla na pot pisanja, prevajala, urednikovala in tu pa tam napisala kakšen esej ter svojo »travmo« in blokado izvrstno umestila v knjigo, sam berem, berem in berem ter pišem o prebranem. Številni citati, mnenja, (avto)refleksije, nemoč in občutenja, zmote in pogledi. Se spomnite Balaševića, kako je na enem koncertu razlagal, kako ravna je Vojvodina, da se mu nekateri pogledi še kar niso vrnili, pri nas pa povsod stoji kakšen hrib in – bang!; pogled se ti mimogrede vrne.

Dijana je mojstrica ne le besede, ampak tudi snovanja. Še enkrat več se mi dogaja, da se po prebranem sprašujem, kdo neki bi hotel brati kaj, kar bom napisal jaz. Zakaj? Tam zunaj je toliko odličnih avtorjev in avtoric, ki jim ne sežem do gležnjev in preprosto nimam »tistega nekaj«, ampak … ravno o tem piše v Zakaj ne pišem. Moraš pisati, ker je tudi tvoj glas pomemben in nosi neko zgodbo. Bom pisal? Bom. Vmes bom še veliko prebral in pisal o tem. Vse ob svojem času …

Cankarjeva založba, 2021

Zgodba zgodb

Zgodba zgodb ali Zabava za najmlajše je zajetna zbirka 50 zgodb (izraza pravljica rajši ne bom uporabljal), ki jih je v 17. stoletju zapisoval Neapeljčan Giambattista Basile in po katerem so se zgledovali vsi kasnejši zapisovalci ljudskih zgodb in pravljic.

Vsekakor vsakemu bralcu, ki se bo spoprijel s tole konkretno in obenem zelo berljivo knjigo, priporočam, da ne preskoči uvodnega sestavka Ane Duša Zgodba zgodb in rojstvo evropske literarne pravljice, v katerem bo izvedel ne le ogromno o samem Basileju, razlogih za nastanek te zbirke, ampak ponuja imeniten vpogled v dejansko rojstvo zapisovanja in pravljičarstva v Evropi.

In naj delček razlage navedem kar tule, saj pove veliko – »Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.«

Zgodba zgodb je bila napisana v neapeljščini oz. neapeljskem dialektu in tisti, ki ste recimo gledali serijo Genialna prijateljica, veste, kako zelo drugačna je neapeljščina od tiste klasične italijanščine, ampak Neapelj je v 17. stoletju nekaj pomenil in bil takorekoč prestolnica Italije. Basile, ki je veliko potoval in odlično poslušal ter zapisoval, je vse te zgodbe, med katerimi so si mnoge podobne, postavil v lokalno okolje, bralca pa bo presenetil zares bogat jezikovni prevod (globoko spoštovanje Ani Duša in Ireni Duša Draž), ničkoliko referenc in zgodovinskih podatkov, ob katerih se vam bo zvrtelo v glavi.

Zgodba zgodb je postavljena v pravljičen kontekst – nekoč je živel kralj Kosmate doline, ki je imel hči Zozo, ki se ni nikoli smejala. In ko jo nekaj celo nasmeje, sproži kletev, po kateri se bo lahko poročila samo s princem Okroglega polja, Tadeom, ki v mestni grobnici leži zaradi vilinske kletve. Zoza gre, da bi našla spečega princa in ga rešile kletve, vmes sreča vile, od njih dobiva darove in ko pride že čisto blizu, jo ukane krivonoga sužnja. A Zoza ne obupa! Plete in pleteniči, seveda s pomočjo lastne iznajdljivosti, daril dobrih vil, na roko ji gre prinčeva zagledanost, a tu je seveda še vedno njegova zdaj že žena, ki v sebi nosi njegovega otroka in ga spretno izsiljuje. Zoza vse skupaj spet obrne malce sebi v prid in z enim od darov poskrbi, da si sužnja zaželi poslušati zgodbe in Tadeu ne ostane drugega, kot da me vsemi ženskami v deželi izbere deset takšnih z največ izkušnjami, najhitrejšimi in tudi najbolj nabritimi jeziki, ki bodo njegovi ženi pet dni (do rojstva) pripovedovale zgodbe – jedli bodo, pili, se igrali, poslušali in vsak dan zaključili z eklogo.

In kdo so pripovedovalke? Šepava Zeza, skrivljena Cecca, golšasta Meneca, surlasta Tolla, grbasta Popa, slinasta Antonella, žnablasta Ciulla, škilasta Paola, ofucana Ciommetella in usrana Iacova. In najbrž vam že ti osnovni opisi dajo vedeti, kako bogat in raznolik je jezik v Zgodbi zgodb, pa to seveda ni še nič. Izbrane ženske si potem pet dni izmenjujejo svoj prostor pod prinčevi soncem in na nek način tekmujejo, katera bo zbrano občinstvo bolj prevzela, navdušila, osupnila, šokirala, očarala ali prestrašila z izbrano zgodbo.

V središču zgodb so, kot je pravljicam v navadi kralji in kraljice, princi in princese, pa seveda povsem običajni smrtniki, praviloma precej revni – hčere in sinovi, seveda v pravljičnih številih od tri naprej, zlobne mačehe in oklevajoči očetje, vile, grdine in grdobci, živali z nenavadnimi (pravljičnimi) sposobnostmi, coprnije in uroki ter še kaj. Nesrečne ljubezni, ljubosumje, pregovorna nesposobnost, maščevanje, prevare in pa seveda ljudska spretnost in iznajdljivost, pogosto kup sreče ali pač naključij, umori, poljubi in kar veliko mesenosti. Navdušili so me domiselni in prispodob polni opisi sončnih vzhodov in zahodov ter noči, pa tudi posamezne žalitve so naravnost neverjetne in dah jemajoče.

Ampak, če vas zanima, od kod izvirajo – sicer mnogo bolj grobi, odrasli, vulgarni in brez dlake na jeziku; Janko in Metka, Zlatolaska, Mestni godci, Obuti maček, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka in še mnogi drugi, potem imate tule zbrane takorekoč vse. Basile je vplival in serviral številne zgodbe, ki so jih kasneje v olepšani in otrokom prijaznejši različici zapisovali Perrault, Calvino, brata Grimm in drugi zapisovalci ljudskih zgodb.

No, in če se Zgodba zgodb začne z nesrečno Zozo, sužnjo in Tadeom, se z njimi seveda tudi zaključi. Pravljično, in brez dlake na jeziku. Imenitna knjiga oz. zbirka pravljic, ki naj je nikakor ne berejo vaši otroci, vi pa boste zagotovo uživali.

Goga, 2022

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.

Beletrina, 2022

Zlom

Drug del zanimive trilogije za mlajše (a zahtevnejše) bralce, ki v Izbrisu ponudi Veliko Britanijo dvajset let kasneje, povsem drugačno in podobno Ameriki, kot jo vidimo v Deklini zgodbi. Glavna junakinja je Kyla, izbrisano dekle, ki počasi sestavlja kosce svojega preteklega življenja …

Prvi del je pustil kar nekaj odprtih vprašanj – ali je bil Kylin spomin res izbrisan, saj njen levo ne dela več? Kaj se je zgodilo z Benom? Kakšna je vloga Kylinih staršev v novi državni ureditvi? Kdo je profesor Hatten oz. Nico, saj ju s Kylo očitno druži preteklost in kako je sploh lahko dobil službo, saj je očitno povezan z odporniškim oz. terorističnim gibanjem PVT oz. Osvobodimo VB? In seveda, kakšna je njena vloga?

Drug del na kar nekaj vprašanj odgovori, a obenem zastavi veliko (novih) vprašanj, Kyla se sooča z novimi morami oz. videnji, ki pa na njeno počutje ne vplivajo več tako usodno. Ključna bo šahovska figura – trdnjava in bralec se seveda sprašuje, kakšna bo vloga njene figure v tej zapleteni šahovski partiji. Poleg tega, da je spoznala, da je bila nekdaj Lucy Connor, jo Nico vrne v svet, ko je bila še Dežna … del Sov, odlično urjene najstniške teroristične enote. Tu je potem novi sosed Cameron, ki pride živet k stricu in teti, saj so mu očeta odpeljali zaredarji in vse zaredarsko prezira. Svojo vlogo igrata zaredarski agent Coulson in doktorica Lysander iz bolnišnice New London, ki je pravzaprav utemeljiteljica izbrisa, a obenem razdvojena in vse bolj etična in kaže vse bolj človeško plat. Ne gre pozabiti na Maca in Aidna ter kup obrazov, ki jih je Kyla (skoraj) pozabila – nasilnega Wayna Besta, v prvem delu nasilno odvedena Tori in pa Katran, še en spomin preteklih časov.

Vse se dogaja zelo hitro in vse bolj tvegano za Kylo. Skozi knjigo se ji sestavijo koščki, kdo je bila in zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je – kako je pri 10. letih izginila Lucy Connor, potem pri 14. postala Dežna, nenavaden eksperiment Nica in doktorja Craiga in naposled pri 16. z izbrisom še Kyla. Nico ima z njo velike načrte in se pri tem ne ozira na žrtve, kot se nikdar ni – njegov najvišji cilj je, da bi bila Kyla oz. Dežna njegovo orožje, ki ga usmerja in upravlja, ubije zaredarje in nove vladarje ter dokaže nesmiselnost oz. neuspešnost izbrisov – prikupna najstnica, ki živi na videz popolno življenje, je še vedno polna nasilja in zmožna ubijanja. Ampak Kyla se še enkrat več izkaže za težko vodljivo.

Njena vloga dvojne agentke, saj želijo, da dela za zaredarje kot tudi za teroriste, je obsojena na neuspeh. Sploh, ker so slike nočnih mor vse bolj jasne, pa tudi vloga posameznikov. Očeta, Nica, teroristov, zaredarjev, očeta in mame, doktor Lysander in ko spozna, da je ves čas le projekt, orodje oz. orožje v rokah mnogih, se dekle pogumno upre. A seveda je tudi upor lahko jalov in brezupen, če ne veš, komu lahko zaupaš ali še več – zaupaš napačnim.

Mnogi računi sicer ostajajo neporavnani in tretji, zadnji del bo zagotovo napet do zadnje strani. Na eni strani sta tu Nico in Tori, ki hrepenita po maščevanju. Na drugi strani je njen novi oče, ki ga Kyla razkrinka in ki zapusti družino, a je njegova vloga v zraku, zagotovo bo štrene konkretno mešal tudi Coulson … vse tesnejša je vez z doktor Lysander, pričakovanja od nje imata tudi Mac in Aidan, ki jo snubita v uporniške vode, zagotovo se bo morala spopasti še s kakšnim demonom preteklosti, morda celo doktorjem Craigom. In tu je seveda še Ben …

Glede na to, da je naslov zadnjega dela Pretres … jaz se veselim branja, pa vi?

MorfemPlus, 2022

Kontrabantarji

Nov stripovski izdelek vsestranskega ustvarjalca Martina Ramoveša, temačen in resničen, pretresljiv in na nek način romantičen. Postavljen v čas rapalske meje, torej obdobje med obema svetovnima vojnama in obenem obdobje velike svetovne gospodarske krize, ko tudi slovenskemu prebivalstvu ni bilo z rožicami postlano. In se je bilo treba znajti …

Kontrabantarji so tako malce modernejša (in resničnejša) različica Martina Krpana – on je tihotapil sol, tu pa spremljamo usode ljudi, ki so čez rapalsko mejo iz Poljanske doline (ta je stalno prisoten motiv v vseh delih družine Ramoveš) tihotapili sladkor, kavo, jajca, vžigalice, les in celo konje. Tihotapci, švercerji, ki so z ilegalnim zaslužkom včasih pokrili takšne in drugačne dolgove, nahranili lačna usta in morda uspeli kaj prihraniti za hude čase, ki jim tako ali tako ni bilo videti konca.

Rapalska meja je posledica Rapalske pogodbe in zloglasnega Londonskega sporazuma, ki ga je Italija tajno sklenila s silami antante in v zameno dobila še dodaten del tujega ozemlja – meja je potekala od današnje tromeje, prek Jalovca in Triglava, od Porezna do Blegoša, skozi lep del Poljanske doline, čez Hotedršico in Snežnika vse do hrvaške Reke in morja. Meja je bila seveda strogo varovana – na »naši« strani so bili to vojaški graničarji (predvsem Srbi), na italijanski pa pripadniki obmejne straže GAF ali »gafovci« z značilnimi alpinskimi uniformami s klobukom in peresom. Vedno nekje blizu, pa čeprav morda v senci so bili še oboroženi (in pogosto nemilostni) pripadniki prostovoljne milice državne varnosti ter financarji. »Kontrabant« oz. tihotapstvo se je kaznovalo z denarno kaznijo ali zaporom, pogosto pa tudi s smrtjo.

Scenarij tokratnega Ramovešega stripa sta napisala Janez in Martin Ramoveš, zakaj je temu tako, izveste na koncu. Pa tudi zanimivo razmišljanje in poistovetenje s tihotapljenjem glavnega avtorja, torej Martina Ramoveša, boste lahko prebrali. In se morda spomnili lastnih prigod švercanja »levisk«, »dirkalcev«, »makit«, »blekendekerjev«, kave, praškov, čokolad, »jollyjk«, mehčalcev, riža in še česa iz bližnjih nam držav. Pa trepetanja na meji, potnih dlani in preklinjanja …

Posebnega smisla, da bi zgodbo analiziral in pripovedoval, pravzaprav ni. Najbrž ena od mnogih (resničnih) zgodb, ki so se v tistem času odvijale. Preplet zgodb in usod s te in one strani, krhkih zavezništev in izdaj, spletk in ljubimkanj, nesrečnih potez in napačnih stav … tehnika risanja s tušem odlično sodi v to temačno vzdušje, ostre in izklesane obrazne poteze, ki pripovedujejo trpke in bridke zgodbe, ravno tako. Ramoveš se je še enkrat več izkazal kot odličen pripovedovalec in poustvarjalec zgodb in kar malo mi je žal, da ni še tega stripa opremil z ustrezno glasbeno opremo – poljanski western blues, poln hrepenenja, žalosti, obupa in suspenza. No, morda pa si boste glasbo med prebiranjem pričarali kar sami …

Forum Ljubljana / Stripburger, 2021

Jeti, v katerega ni nihče verjel

Večplastna slikanica poljske ustvarjalke Asie Olejarczyk o enem najskrivnostnejših bitij na svetu – jetiju, je veliko več kot. Slikanica, ki bo otrokom dala vedeti, kako pomembno je verjeti vase in odraslim, kako pomembno je verjeti v otroke in zakaj je pomembna pravilna komunikacija.

Pravljica se začne v šoli, ko se otroci učijo in pogovarjajo o Himalaji, skrivnostni, veličastni in za večino nedosegljivi gorski verigi, kjer naj bi živelo tudi nenavadno bitje – jeti. O jetiju že desetletja potekajo bolj ali manj divje razprave – obstaja ali ne, so za to dokazi, so ga res videli ali je šlo bolj za kakšno višinsko fatamorgano in tako v nedogled. Večina ne verjame v jetija, z izjemo enega fanta …

In ker verjame ta fant, se nekje v Himalaji vera v samega sebe vrne tudi – v jetija! In jeti se odloči fanta obiskat in se mu predstavit. Presenečenje in nejevera, slednja poskrbi, da jeti pač izgine. Ampak jeti, ki zna pripravit najbolj okusen kakav, je bel, mehek in puhast, se odlično objema, zabavno pleše in zna narisati glasbo, ob kateri je s takšnim užitkom plesal. Jeti, ki verjame vase, ker vanj verjame še nekdo drug. In fant, ki ne želi, da jeti kar tako izgine, se odloči svojega nenavadnega prijatelja predstavit še drugim – najprej mami, pa sošolcem in tako naprej. In ljudje začnejo v jetija verjet. Ker je vanj verjel fant in ker je vase začel verjet sam. Kako zelo preprosto, kajne?

In seveda se bo zdaj našla kopica tistih, ki bodo trdili, da jeti ne obstaja. Ker, če obstaja jeti, potem obstajajo tudi Božiček, Dedek Mraz, Miklavž, vilini, zmaji, škrati, palčki, izvenzemeljska bitja, bogovi in vsa druga bajeslovna in domišljijska bitja. Hm, morda pa obstajajo? Saj tudi dobroto je težko prijet, pa verjamemo vanjo, kajne?

Bistvo te knjige ni odpreti razpravo, ali jetiji obstajajo ali ne. Nekateri v njihov obstoj verjamejo, drugi ne. Bistvo te knjige, ki bo očarala mlajše in starejše bralce, je verjeti. Verjeti in zaupati v svoje lastnosti, sposobnosti, znanje, preprosto vase. Samo tako bodo vanje (in v nas) verjeli tudi drugi. Tako zelo preprosto.

KUD Sodobnost, 2021

Batman: The Curse of White Knight

Zadnji strip o Batmanu? Dvomim, pa čeprav bi lahko bil. Sean Murphy je najbrž presegel samega sebe in še nadgradil zgodbo iz Batman: White Knight. Šel je do konca – z Batmanom, Gothamom, Jokerjem, Harley Quinn in razkritji.

Joker je nazaj za zapahi, Neo Joker in večina super kriminalcev v Arkhamu, Jim Gordon tudi po zaslugi nove superpolicijske enote, v kateri sta še vedno Batgirl in Nightwing, vzdržuje red in zakon v Gothamu, Batman pa … še vedno ni prepričan, ali naj izda svojo resnično identiteto in niti sanja se mu ne, da se bo kaj kmalu znašel pred največjo preizkušnjo.

Murphy, ki zaradi ločevanja vsebine od splošnega stripovskega okolja pod okriljem založbe DC, svoja dela označuje z oznako Murphyverse, je šel tokrat kopat daleč v zgodovino – v 17. stoletje, ko so še poseljevali Gotham in ko so, kot vedno, med prišleki vladala številna nesoglasja. Spoznamo kopico zanimivih likov – od družine Arkham, pa starega vampirja, ki pozna vse skrivnosti mesta in seveda do družine Wayne in pohlepnega Edmonda in potem je tu še red svetega Dumasa, starodavna templjarska loža s svojimi načrti in vodjo, Bakkarjem. Skozi zgodbo izvemo, da povezanost družine Wayne z netopirji ni od včeraj in da je tudi prvi Joker Gotham teroriziral že mnogo predtem.

Aktualni Joker, ki je za zapahi Arkhama, uspe še enkrat več zbežati in uresničevati načrt – uničiti Batmana. Znova v tisti blazni podobi, ko se zdi, noseča Harley Quinn da mu niti ne more pomagati in znova priklicati Jacka Napierja nazaj v realnost. Pomoč Joker poišče v podobi Jean-Paula Valleyja, bivšega vojaškega specialca s PTS-jem in rakom v zadnjem stadiju, ki je pravzaprav reinkarnacija Azraela, nadangela smrti, vihti ognjeni moč, bolj ali manj odgovarja prek svetopisemskih izrekov in naukov in je domala neuničljiv. Slednjega ne zanimajo toliko Joker in Batman, kot to, da želi dobiti tisto, kar mu je pripadalo oz. njegovi družini. Naj vam namignem, da vas čaka na koncu preobrat, ki se ga ne bi sramovali niti pisci najbolj napetih kriminalnih romanov.

Batman mora ne le plast za plastjo, skrivnost za skrivnostjo odkrivati svojo družinsko zgodovino, ampak se plast za plastjo lušči in razgalja on sam. Azrael ubije Jima Gordona in skoraj prelomi na pol Batgirl, katere identiteta je predtem razkrita, da gre za Gordonovo hči. Gothamska policija še vedno ni povsem prepričana, ali zaupati Batmanu in koliko od tistega, kar je govoril Napier, je res. Izkaže se, da ogromno!

V ospredje pa vse bolj stopa Harley Quinn oziroma Harleen Quinzel, saj je moč čutiti vse večjo privlačnost med njo in Batmanom oz. Bruceom Wayneom, hkrati jo nekaj močno vleče nazaj k Jokerju. Tisto, za kar sama meni, da bo pomagalo prebuditi ljubljenega Jacka Napierja, sta seveda dvojčka, ki ju nosi (novica, ki jo Joker pospremi z izjavo, da bo morala splaviti tistega, ki ga je spočela z Jackom), ampak ne gre vse po načrtu … vsekakor pa je ona tista, ki močno drži zgodbo in skrbi za ravnovesje.

Vse bolj se zdi, da Bruce Wayne o družinski zgodovini ve še najmanj, manj tudi od pokojnega Alfreda ter celo od pretkanega Jokerja, ki je znova korak pred njim. Koščki se počasi postavijo na svoje mesto, z razkritji in presenečenji, ki vam bodo dalo misliti, zaključni dvoboj med Azraelom in Batmanom pa je, z eno besedo – epski. Zaključek ravno tako.

In pa, vsaj v tej izdaji, še presenečenje – enkratna izdaja Von Freeze, ki ga je Murphy izjemoma ustvaril z drugim risarjem, sicer svojim vzornikom, ki je res močno vplival na njegov slog, Klausom Jansonom. Von Freeze se vsebinsko sicer navezuje na prvo zbirko, The White Knight in pripoveduje osupljivo zgodbo o prijateljstvu med nemško in židovsko družino za čas druge svetovne vojne ter eksperimente, ki so jih Nemci izvajali na področju orožarskega razvoja. Vredno branja, seveda.

Batman presents: The White Knight je sicer ena najnovejših Batmanovih serij, znotraj katere je že izšla Batman: White Knight Presents – Harley Quinn, ki jo je Murphy ustvaril skupaj s svojo ženo. Zgodba se odvija dve leti po dogodkih te zbirke in se osredotočajo na Harley Quinn, mamo samohranilko z dvojčkoma, ki raziskuje serijo umorov v Gothamu. Murphy je sicer za letošnje leto že napovedal še peti cikel, Beyond the White Knight, ko bomo spoznali novega, maščevalnega Batmana, seveda pa tudi v Arkhamu zaprti Bruce Wayne ne bo stal križem rok.

Sean Murphy z Murphyverse vsekakor ustvarja novo vznemirljivo serijo, ki bo spremenila percepcijo dela in lika Batmana iz preteklosti in vam jo toplo priporočam, saj so zgodbe res izbrušene, liki pa tako večplastni in nepredvidljivi, da je obračanje sleherne strani eno samo pričakovanje.

DC Black Label, 2020

Kako ostati priseben v dobi delitev

Elif Shafak ni bila ena tistih avtoric, katerih dela bi bral ali z nestrpnostjo pričakoval nove izdaje. Vse dokler nisem prebral njenega fantastičnega romana 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu, s katerim me je prevzela.

Kako ostati priseben v dobi delitev ni roman, bolj zbirka razmišljanj, esejev, opazovanj in poglabljanj. V vse tisto, kar bi lahko z eno besedo označili kot stanje duha. In kot vemo, je stanje duha slabo in zdi se, da še slabša – covid-19 je zarezal v našo družbo in jo razklal mnogo bolj, kot je kdorkoli pričakoval in v trenutkih, ko zapisujem te vrstice, z enim očesom vsi spremljamo dogajanje v Ukrajini in se sprašujemo, ali se res začenja 3. svetovna vojna?

Kot v enem od poglavij lepo napiše avtorica – »Živimo v dobi, v kateri je preveč informacij, manj znanja in še manj modrosti. Razmerje med njimi je treba postaviti na glavo. Vsekakor potrebujemo manj informacij, več znanja in veliko več modrosti.«

V uvodnem sestavku se Shafak loti svojega življenja in položaja v svetu – od malih nog, otroštva, selitev, raznolikih spominov, ustvarjanja, spopadanja z različnimi (ne)vsakdanjostmi, stereotipnimi predsodki in seveda nenehnim bojem. Bojem, da bi se sama znašla v tem vse bolj nenavadnem svetu, kjer je kakršnokoli odstopanje ali izstopanje nemudoma obravnavano kot napačno in slabo. Navaja številne zanimive avtorje, filozofe, raziskovalce in znanstvenike, ki jo navdihujejo in ženejo naprej po poljih ustvarjanja in raziskovanja nečesa lepšega, boljšega …

V nadaljevanju in posameznih sklopov se loteva zanimivih tem. Razočaranje in izgubljenost tako govorita o splošnem razočaranju, ko bi vendarle morali živi v svetu, kjer bi bilo dovolj za vse, pa smo še vedno priče neenakosti in celo vse večji razslojenosti. Opravka imamo s kolektivnim in verskim narcisizmom, vedno nevarnim nacionalizmom in kako imamo vedno težavo s tem, kaj je »naše« in kaj »njihovo« in ko te enkrat ne zanima več »njihovo«, tudi »naše« nima več prave vrednosti in pomena, saj obtičimo v – še ena dobro znana beseda – mehurčku, v katerem nam je prijetno in udobno, a nič več kot to. Sledi raziskovanje novih pomenov številnih dobro znanih besed, kot so eksil, demokracija, normalnost, sreča, sebičnost, svoboda, pravice, dolžnosti, človekova identiteta.

In morda še en citat: »Danes vere v to, da bo jutrišnji dan boljši od včerajšnjega, preprosto ni več.«

Tesnoba je še eden od pojmov, s katerim bi lahko opisalo trenutno stanje duha na svetu. Zaskrbljeni smo, spričo vseh kriz, ki se odvijajo in nas obdajajo, kako zelo nalezljiva je ta tesnoba, a po drugi strani nam ne bi smelo biti prepovedani govoriti ali pisati o njej. Tukaj je in z njo se je treba spopasti. Ampak, če je ne priznamo, ker »ne obstaja« – kaj potem? Potem imamo opravka z nečim, v kar tesnoba prej ali slej preide – jezo. Pa tudi jeza seveda ni slaba – sploh, če je utemeljena, konstruktivna in jo znamo pravilno izraziti. Jeza in njeno izražanje je tisto, kar pogosto požene spremembe, razvoj, (r)evolucijo. Individualno in kolektivno jezo je pač treba spremeniti v gonilno silo dobrega, a biti pri tem zelo previden, da ne postana ponavljajoča, nespravljiva, razdiralna, hromeča in nenazadnje uničujoča.

Apatičnost je tisto, česar smo dandanes deležni v preveliki meri. Toliko dela imamo z vsem ostalim, da pozabljamo na živost. Shafak apatičnost označi kot »bržkone najbolj pogubno čustveno stanje«. Kaj bomo, ko nam bo za vse vseeno? Ključno vprašanje, ki si ga ta z mnogimi nagradami ovenčana pisateljica in aktivistka zastavlja je, »kako ostati angažiran in obenem ohraniti razum?«.

In krog sklenemo pri uvodnem citatu – zadnje poglavje nosi naslov Informacije, znanost, modrost. »Znanje zahteva branje. Knjige. Poglobljeno analiziranje. Preiskovalno novinarstvo. Potem je tu še modrost, ki povezuje um in srce, aktivira čustveno inteligenco, krepi empatijo. Za to potrebujemo zgodbe in pripovedovanje.« Najbrž še v nobenem svojem članku nisem uporabil toliko citatov, a je vsebina te sicer kratke knjige tako zelo polna, domišljena, preudarna in modra, da vam jo morda najlažje predstavim tudi skozi nekaj citatov. Pa to so zgolj drobci. Kako ostati priseben v dobi delitev je pač zbirka zapisov, ki odlično in predvsem zelo celovito slika čas in stanje duha danes in nam nakaže, kam in v kaj se utegne svet spremeniti, če se ne bomo spremenili mi in naš način razmišljanja. Začeti pa treba pri sebi, ne čakati na druge in predvsem ne prelagati na jutri. Mogoče je bilo že včeraj prepozno …

Sanje, 2022

Kostja Veselko: Igra z ognjem

Kostja Veselko je nazaj, z njim pa seveda tudi takorekoč nič več Stephanie Edgely, ampak Valkira Vihar. Leto dni po koncu prve zgodbe se temne sile znova zbirajo, grozijo Dublinu in morda malce pretirano, ampak usoda je v rokah mrtvega detektiva in samotarske najstnice, ki se je komaj zavedla svojih čarobnih moči.

V prvem naslovnem delu smo spoznali oba glavna akterja, bili navdušeni nad duhovitimi in iskrivimi dialogi ter njunem imenitnem dopolnjevanju pri razreševanju ugank in premagovanju nasprotnikov. A kaj ko se zdi, da so v drugem delu nasprotniki še bolj pretkani, s kančkom več maščevalnosti in nepopustljivosti. Nenazadnje – ena prvih stvari, ki se jo odločijo storiti, je kar ugrabitev Valkire Vihar – nalogo dodelijo Lakoti Grehoslavu in ni najbolj uspešen..

No, glavni bo tokrat baron Maščevalski, vojni zločinec in eden treh Zlohotarjevih generalov, ki ima ob prekaljeno druščino nenavadnih pajdašev – Žarka Krvavca, specialistom za podzemne rove (in še kaj), vampirja Mraka in Jako Brzohopa, ki je sicer spreten in res hiter govorec, ampak se s Kostjo in Valkiro ne more kosati. Nosilna ideja in glavna grožnja je na prvi pogled nora ideja Maščevalskega in sicer obuditi Brezlike, predvsem vodjo zveriženega Zverižarja, ki je – pozor, pozor! – ukrojen iz kosov mračnih poganskih bogov.

A tudi Kostja in Valkira imata ob sebi zanimivo druščino – seveda Žalno Moder, vsestranskega gospoda Blaža, odlično maščevalko Tanito Mala, občasno se jim kot duh pridruži celo Gordon Edgely in postreže s kakšnim zanimivim ter uporabnim nasvetom ali namigom. Oh ja, naokrog se vozijo v čudovitem bentleyju, Valkira pa se je naučila metati ognjene krogle in živeti s svojo dvojnico, ki namesto nje hodi v šoli in živi njeno precej samotarsko, najstniško življenje.

Valkira mora nenazadnje reševati svet! Prav veliko se torej od prve knjige ni spremenilo – nemalokrat se boste ob hitrostrelskih dialogih od smeha držali za trebuh, drugič boste potrebovali nekaj časa, da boste razvozlali vse besedne igre in duhovitosti. Pregonov ne manjka, enako tudi zahrbtnih zased in nepričakovanih ter neprijetnih presenečenj, obračunov na najbolj nenavadnih mestih in krajih ter seveda še enkrat več neverjetnih besednih dvobojev. Najboljše bo, da se priveže in primete (z drugimi besedami: prepustite branju) in uživate v divji vožnji po vse bolj mračnih in s čudnimi uroki prepredenimi ulicami Dublina.

Seveda bi lahko napisal še veliko, veliko več in vam tako popolnoma pokvaril bralski užitek. Tako lahko zgolj napovem tretji del – Brezliki, čez mesec dni.

MorfemPlus, 2020

Sam

Risoroman francoskega ustvarjalca Christopheja Chabouteja Sam velja za njegovo najboljše in najbolj dodelano delo. Težko je soditi, lahko pa priznam, da me je navdušil in da Sam ni njegovo zadnje delo, ki sem ga prebral.

Chaboute je med drugim ustvaril življenjepis serijskega morilca v risoromanu in adaptacijo romana Moby Dick. Njegov slog je sicer zelo preprost, na trenutke minimalističen, pa hkrati razkošen, nikakor pa ne gre v podrobnosti. S podobami stopnjuje pripoved, skozi slike približuje ali oddaljuje, ponavlja motive in bralca sili v razmišljanje in ustvarjanje neke lastne zgodbe.

Priznam, da me je navdušil že minimalističen zapis na ovitku, ki pravi takole: »To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja. Čista poezija.« Pričaka nas slovarski zapis oz. razlaga domišljije in nato krenemo na pot …

Morje, galebi, valovi, še več morje in naposled skale. Ograja, stopnice. Svetilnik. Kamenje se svetilniku približuje ladja Dalija z le dvema potnikoma – izkušenim in na pogled malce zoprnim mornarjem ter mladim vajencem. Odložita dve škatli in se odpeljeta. In potem izvemo – da v nedelujočem svetilniku prebiva en sam, samcat prebivalec. Že rodil se je tako grozno deformiran, da drugega sveta kot tega svetilnika ne pozna, saj sta ga starša želela zaščititi pred resničnimi grozotami sveta. Oče je ob smrti mornarja prosil, naj sinu vsak teden pripelje vse potrebno za življenje – hrano in ribiške pripomočke. Brez besed, brez vprašanj.

Samotar tako vsak dan lovi ribe. Dopoldan lovi, kasneje nekaj poje, popoldan lovi in zvečer se umakne v samoto svetilnika. In iz svetilnika je redno slišati zvok BUM!. Bralec se bo seveda vprašal, kaj se v svetilniku dogaja … in BUM! je zvok težkega slovarja, ki ga samotar vsak dan vrže na mizi in na odprti strani izbere naključno besedo. Ali je naključna ali ne, vsekakor ima v tistem trenutku svoj pomen in samotarju odpre vrata v razmišljanje in svet domišljije. Nekatere stvari, pojme, … si razlaga in razume po svoje, druge so najbrž neki spomini ali podobe iz podzavesti.

Lahko bi rekli, da življenje v svetilniku poteka spokojno, a vseeno prihaja do posameznih odklonov, ki nam prebivalca svetilnika kažejo v zelo zanimivi luči. Recimo, ko si za kosilo pripravi ribo in se zagleda v akvarij, v katerem plava njegova ribica, pa ji zastre pogled z odprto knjigo. Ali pa, ko do svetilnika prijadra sprt par in besni Kevin svojo izbranko pusti na stopnišču – kasneje pride ponjo, za njo pa ostane revija rumenega tiska, ki jo naš samotnež radovedno prebira, saj je nekaj povsem drugačnega od slovarja. Med lovljenjem rib občasno ujame tudi kaj drugega in predmete vestno spravlja na okenski polici. Med branjem o vilinih sebe v ogledalu vidi povsem običajnega, vsakdanjega, a kaj, ko se podoba hitro razblini.

In seveda, ko mu mladi mornar na škatli nekega dne pusti sporočilo, če bi morda želel še kaj poleg običajna in mu samotar odgovori – podobe sveta. Mladi mornar mimo vednosti starejšega kolega pripravi paket, poln razglednic z različnimi podobami sveta. Zavedanje, da obstaja zanimiv svet onkraj sten, hodnikov in stopnišča svetilnika, pa nekaj zanimivih pojmov iz slovarja, poskrbijo, da samotar sprejme nepričakovano odločitev …

Risoroman z bore malo besedila in zares širokim poljem razumevanja in dojemanja. Samota se nam tukaj slika v več podobah – ni le galeb tisti, ki je osamljen in seveda tudi ni samotar v svetilniku sam samcat. Vsak od nas je osamljen na svoj način. Izkušeni mornar, ujet v spone rutine. Mladi mornar, ki ima na plečih breme ječe. Ribica v majhnem akvariju. List na veji. Par na jadrnici, vsak s svojo zgodbo in njuno zgodbo, za katero se zdi, da ni skupna. Slovar kot edina knjiga. Zgodbe slavnih, ki jih lahko razbiramo iz naslovnice trač revije.

Samota, tišina. Hrup vetra, bučanje valov, glasno oglašanje galebov, dizelski ropot ladje. BUM! slovarja, ki pade na mizo. Tišina misli in hrup domišljije. Življenje, ki je samotno toliko, kot se sami odločimo, da bo.

VigeVageKnjige, 2018