(brez naslova)

Otroci zla

Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.

Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.

V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti.

In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.

In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.

Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.

Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.

Mladinska knjiga, 2022

Titov sin

Nov, drugi roman Andraža Rožmana z nenavadnim naslovom je tudi vsebinsko precej nenavaden. Spremljamo ločeni in drugačni, a tesno prepleteni in zelo si podobni zgodbi Frenka in Klemna. Dolgo časa sem mislil, da se bo na koncu izkazalo, da gre pravzaprav za eno in isto osebo …

Knjigo Titov sin sem začel brati in jo prebral nekje do polovice, ko jo je avtor Andraž Rožman uradno predstavil na Vodnikovi domačiji in moram priznati, da so se mi takrat odprli novi pogledi in uvidi v vsebino. Do takrat je bila o predvsem prepletajoča se zgodba o dveh različnih glavnih junakih – Frenku, ki je bil takorekoč že vse in Klemnu, ki je iz novinarskih vod prešel v marketinške. Frenk je tisti nenavadni lik, močno brezdomne narave, poln zanimivih idej, še bolj pa nenavadnih izkušenj. Klemna njegova drugačnost privlači in hkrati odbija. Klemen po drugi strani je razmeroma preprost junak, le da njegovo zgodbo, ki vseeno ni tako enoplastna, spoznavamo prek njegovih pogovorov s psihoterapevtom. Klemen nikakor ni v vlogi Frenkovega psihoterapevta, bolj poslušalca in predvsem zapisovalca njegove življenjske zgodbe, ki bo nekega dne izšla v knjigi. In če vemo, da avtor svoje romane in njih zanimive zgodbe gradi na resničnih likih in dogodkih, je Frenku (tistega, ki je lik navdahnil, vseeno ne bom imenoval) uspelo. Ima svojo knjigo!

In čeprav se nas bo večina najbrž veliko lažje poistovetila s Klemnom in njegovo zgodbo ter nam utegne biti Frenk naporen, vsiljiv in zoprn (kot se to zgodi Klemnovima prijateljema Nini in Alešu), je s svojo nepredvidljivostjo, razslojenostjo in širino vsekakor bolj zanimiv. Seveda, saj je tudi nasloven lik romana. Po Frenkovi zaslugi spoznavamo vso to drugačnost, ki nas spremlja na vsakem koraku, a je pogosto niti opazimo ne. Brezdomce, prodajalce Kraljev ulice, ljudi z motnjami, umetnike, prevarante, narkomane, izobčence, pripadnike subkultur, skvotovce, upornike … nebodijihtreba. Po Klemnovi zaslugi nam je nemalokrat nastavljeno ogledalo, kako se do vse te drugačnosti v realnosti obnašamo in še večkrat, kako bi se pravzaprav morali.

Najlažje je nekoga opremiti z ustrezno etiketo in ga pospraviti v ustrezen predalček, tj. institucijo, kjer bodo poskrbeli zanj. Zakaj je do tega prišlo in kaj sledi, ne zanima (skoraj) nikogar. Kaj ljudi požene na rob in čez, kdo jih postavi na rob in tam pusti, da omahnejo in se potem raztreščijo. Zakaj?

Odnos med Frenkom in Klemnom je vse prej kot idealen. Na živce si gresta. Frenk, ki sicer opravlja slabo plačano vratarsko delo v podjetju tajkuna s pomenljivim priimkom Seljak, Klemnu ves čas soli pamet, ga provocira, kot bi želel v njem prebuditi demona. Klemen, ki svoj odnos s Frenkom obdeluje pri psihoterapevtu, je posesivnosti glavnega junaka svoje knjige, vse bolj naveličan. A ko Frenk na neki točki za več mesecev izgine, ga začne skrbeti. In jasno postane, da je njun odnos prešel v neko drugo, višjo fazo, vse bližje iskrenemu prijateljstvu, ki pa je še vedno vse prej kot preprosto. Skozi raziskovanje Frenkovega življenja, spopadanje z vsem tujim in neznanim ter poplavo informacijo in izkušenj, ki jih po Frenkovi zaslugi doživi, tudi Klemen postaja vse bolj živ, samosvoj in – drugačen.

Oba sta na misiji iskanja očeta. Ali je mogoče, da je Frenk res Titov sin in kakšno temno skrivnost nosi Klemnova mama o njegovem očetu? Ali je tista končna informacija za oba junaka razodetje, razsvetljenje, konec ali zgolj začetek novih težav in iskanj, je težko reči. Frenk za nameček sledi ljubezni in za nekaj časa odide v daljno Španijo k oboževani in ljubljeni Marii, a se zgodba ne izteče po njegovih željah in pričakovanjih.

Knjiga ni preprosta za branje. Vsebine je ogromno, dialogi so intenzivni, mnoga opažanja, filozofiranja ali pa razglabljanja globoka in dajo bralcu misliti. Avtorju se vidi, da je v stiku s to pogosto marginalizirano, stigmatizirano in tabuizirano skupino ljudi in da jih pozna – njihov način govorjenja, razmišljanja in življenja. Na Metelkovo in zdaj že porušeni Rog boste začeli gledati drugače, številni evropski umetniki (pisatelji, skladatelji, glasbeniki, slikarji, …) ne bodo nikoli več enaki in tudi vi boste najbrž začeli razmišljati drugače, o marsičem. Predvsem o vašem odnosu do drugačnih, »norih« in tlačenju vseh v isti predalček.

Goga, 2022

Kostja Veselko: Smrtno vrvenje

Kostja Veselko petič, zadnjič. Ali drugače – držimo pesti, da bomo lahko zgodbe tega nenavadnega detektiva in njegove pribočnice, Valkire Vihar, lahko še naprej brali v slovenskem jeziku. Priznati moram, da je z vsako knjigo branje vse manj namenjeno mlajšim bralcem, pričujoča peta knjiga je zaenkrat tudi najdebelejša, dobrih 500 strani napetega branja.

Derek Landy nadaljuje in stopnjuje dogajanje, ki ga je zasnoval v prejšnjih dveh delih – Brezliki in Črni dnevi, vse bolj pa se odmika od preprostosti in lahko rečem celo otroške nedolžnosti prvih dveh – Kostja Veselko in Igra z ognjem. Čarovniški svet Dublina in tudi širše je vse od prihoda Brezlikih v veliki nevarnosti. Spletke in prevare, ki se odvijajo v Svetišču in vsi notranji boji ter ne povsem razčiščena preteklost v glavnih junakih, ne pripomorejo k predvidljivosti in mirnosti. Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar, ne le da odrašča, ampak se bojuje s svojo temno usodo – bo res postala smrtonoska, Temina? Videnja kažejo na to.

Svoje temačne račune imajo tokrat Nekromanti in prav Salomon Venec je tisti, ki pravzaprav sproži zares smrtonosen val dogajanja. Relikta spusti v Finbarja Pomoto, da bi videl Valkirino prihodnost, a relikt uide njegovemu nadzoru in na prostost spretno spusti vse preostale relikte, ki so zaprti v Drgetovem hotelu. In potem? In potem krenejo po Dublinu, začnejo se naseljevat v telesa povsem običajnih ljudi, najstnikov, upokojencev, uniformirancev, čarovnikov … kaos oziroma vam je najbrž že jasno, zakaj je naslov tak, kot je.

Valkira se, da bi poskusila pretentati svojo zlo usodo, odloči zapečatiti svoje ime in na ta način svet obvarovati okrutne Temine in njene silne moči. Zapečatiti svoje ime zveni morda malce bolj preprosto kot se kasneje izkaže, saj mora Valkira za to najprej umreti in zaupati nenavadnemu kirurgu Nyeju. Bo pečatenje imena ostalo, bo imela Valkira kakšne nepričakovane posledice in – bo sploh še kdaj res živa?

Obenem je vse bolj razpeta med vampirjem Kajlanom, ki jo nenavadno privlači in transporterjem Fletcherjem, ki ga celo predstavi staršem in kot smo tega vajeni iz kakšnih filmov, je to vsekakor eden najbolj smešnih prizorov te sicer zelo temačne knjige. V Fletcherja je zaljubljena in zdi se, da ga ima iskreno rada, a en sam poljub (no, pa morda še en ugriz) s Kajlanom vse postavi na glavo. Kostji nenadna muhavost svoje zveste spremljevalke ne gre v lobanjo in ne potrebuje veliko, da sešteje 1 in 1. No, in doda še 1.

Glavna skrb seveda ostaja, kako zaustaviti relikte, ki se naseljujejo tudi v telesa njunih zvestih prijateljev in tako kmalu ne vesta več, komu sploh še zaupati. Relikt se lahko naseli v na videz nemočno starko, nemočnega otroka ali pa načelnega policista. Ali pa čarovnika, kot je Žalna Moder, Straš Veščinar, Salomon Venec ali celo Tanita Mala. No, najbolj zaželeno je seveda Valkirino telo, najmanj pa Kostjevo, saj je – mrtev.

Kostja in Valkira morata pomoč znova poiskati tam, kot že v prejšnjih dveh knjigah – pri Valkirinem pokojnem stricu Gordonu, ki se s pomočjo kamna odmevov znova pokaže prijateljem. Rešitev se ponuja v prestrezniku, s katerim bi lahko posrkali vse relikte, ampak – najti morajo prestreznik, priti do njega, najti tudi ključ, ga usposobiti, prestreznik zagnati in čim več reliktov »pripeljati« v neposredno bližino nenavadne naprave, da jih posrka. Seveda ni preprosto in seveda ne gre nič po načrtu.

Landy tokrat znova predstavi kar nekaj novih likov, za katere se sprva zdi, da so manj pomembni, nazaj prikliče kakšnega pozabljenega in nas s posameznimi malo zavaja, da so pomembnejši kot v resnici so. Med branjem boste sami prišli do spoznanja, kdo je kdo. Številni nepričakovani preobrati vas bodo vsekakor presenetili in kot sem že omenil – tiste lahkotnosti in igrivosti prvih dveh knjig ni več. Svet, naj bo čarovniški ali običajen človeški, je na robu propada. Duhovitih dialogov je vse manj, kar osebno še najbolj pogrešam, a se čuti skozi glavne junake, da se vsi še kako dobro zavedajo, kakšna nevarnost jim preti. Seveda je zanimivo brati doživljanje ljudi, ko se v njih naseljujejo relikti in so vsi prepričani, da gre za nekakšen skrivni vladni projekt, čuden virus, s katerimi želijo malo zmanjšati število svetovnega, no, še posebej irskega, prebivalstva. Knjiga je v izvirniku izšla pred dvanajstimi leti! In morda še nekaj osnovnih podatkov – Landy je sprva podpisal podobo za prve tri dele in nato še za tri. Smrtno vrvenje je predzadnja drugega sklopa, ki ga zaključi Death Bringer (Smrtonosec?). Sledile so še tri, torej še tretja trilogija – Kingdom of the Wicked, Last Stand of Dead Man in The Dying of the Light. Landy ni zdržal dolgo in napovedal nov cikel – Resurrection (Vstajenje?), kar je bil tudi naslov prve knjige nadaljevanja, ki so mu sledili Midnight, Bedlam, Seasons of War, Dead or Alive in letos (menda) zadnja Until the End. In rajši ne pojdite raziskovat še številnih kratkih zgodb, ki so nastajale vmes in povezujejo posamezne zgodbe. No, ali pač … predvsem držite pesti, da kmalu dočakamo prevode naslednjih štirih (sem drzen, kajne?) knjig, potem bomo držali pesti za naprej. Ne glede na to, koliko ste stari, morate priznati, da gre za odlično pripovedovanje nepredvidljive zgodbe, ki vas kaj hitro posrka in zasvoji.

MorfemPlus, 2019

Preživeli

Preživeli je nadaljevanje romana Pandemija ruske avtorice Jane Vagner, o katerem sem pisal dobri dve leti nazaj. In če me je prvi roman navdušil, imam ob nadaljevanju veliko bolj mešane občutke.

Če na hitro povzamem Pandemijo, roman iz leta 2010, ko Rusijo in pravzaprav cel svet, skrivnosten virus popolnoma ohromi in iz ljudi znova izvabi tisto primarno, plenilsko in zverinsko. Anja z možem Serjožem in sinom Mišem ter tastom hitro zbeži iz Moskve, ki je iz minute v minuto bolj obkoljena, zastražena in dobesedno smrtonosna. Na pot proti rusko-finski meji in jezeru Vongozero vseeno ne gredo samo oni štirje. Serjoža se odloči iz prestolnice v nevarnem manevru rešiti še bivšo ženo Iro in njunega otroka, pridružita pa se jima še dva para – soseda, s katerima sicer niso v najboljših odnosih ter Serjoževi in Irini stari prijatelji. Molotovka na poti. No, vsem težavam, nevarnostim in nesrečam navkljub jim uspe priti do jezera in koče, kjer bodo družno čakali na konec norije …

Preživeli tako nadaljuje zgodbo prvega dela. Lakota, poškodbe, bolezni, huda zima, vse bolj skrhani medosebni odnosi in pomanjkanje prostora. Na drugi strani jezera sta dve velikanski hiši, ki se hitro napolnita in sprva še ohranjajo stik z njimi po zaslugi zdravnika, ki je prišel z njimi. Nato pa v navidezno mirnost nenadoma zareže tista grozna beseda – virus. Ljudje umirajo, Anja in druščina pa razmišljajo, kako dobro so zaščiteni pred vdorom virusa v njihovo skromno domovanje. Dim iz dimnikov nekega dne ugasne, a v hišo si ne upajo, pa čeprav se zavedajo, da je tam marsikaj – od hrane, oblačil, najbrž goriva, pripomočkov za lov, mogoče osnovnih zdravil. Ampak še močneje se zavedajo, da v hišah biva smrt. Gledajo in čakajo. In čakajo …

Dočakajo. Z velikim vojaškim šestkolesnikom se nenadoma pojavijo trije novi moški in zasedejo hiši ter seveda vse, kar je v njih. Ljudi in vse, kar bi lahko bilo okuženo, zažgejo. Anja, Serjoža, Ira, Andrej, Nataša in drugi nemo, jezno in razočarano opazujejo, kako so se njihovi možnosti za preživetje najbrž še malo zmanjšale in ko spoznajo skrivnostno trojico z Ančutko na čelu, se hitro zavejo, da imajo opravka z nevarnimi ljudmi.

Lovljenje rib v zmrznjenem jezeru ni preprosto. Njihova priprava še manj. In če dan za dnem ješ ogabne ribe, pač ne boš zadovoljen, pa čeprav si živ. Jezerske ribe, črne, majhne in nič kaj hranljive, so njihov edini vir hrane in preživetja v dolgi zimi. Njihovi medsebojni odnosi so ves čas na tanki nitki in enako velja za odnos, ki ga gojijo s trojico na drugi strani jezera, sploh ker se jim zdi, da pred njimi ves čas nekaj skrivajo. Alkohol pomaga, a ga ni dovolj. Kakšno darilce za otroke v podobi bombonov tudi. Sol, sladkor. A vse je omejeno, le za virus in ponorelo izredno stanje se zdi, da nimata konca. Pretepi, očitki, slaba volja, poškodbe, bolezni, smrt(i). Predvsem pa veliko izpovedovanja in izpraševanja – predvsem Anje, pa tudi drugih ženskih junakinj, torej Nataše, Marine in Ire. Vsak neljub dogodek (smrt) med njih zareže kot skrhana britev …

V primerjavi s prvim delom je suspenza in dramatičnosti veliko manj. Čas preživljajo v hiši ali ob jezeru. Čakajo. Čaka bralec. Kdaj se bo kaj zgodilo? Se sploh bo? Anja (in tudi ostali) koplje po preteklosti. Ljudi, s katerimi je ujeta takorekoč sredi ničesar, spoznava v luči, ki jih ne osvetljuje na najboljši način. Lastnega moža in njegovo bivšo ženo. Svojega otroka, ki prehitro odrašča in je v nekaj mesecih iz fantiča postal mož. Ker je moral. Tasta, ki živi v nekem drugem času in vse bolj hira. Znance, ki so z vsakim dnem bolj tuji, bolj neznanci. Neznance, ki s seboj vedno nosijo vihar. Virus, ki se potuhne, da nanj vsi pozabijo in napade iz zasede, ko ga najmanj pričakujejo.

Seveda, če samo zgodbo preslikam v resnično življenje in si takšno življenje skušam predstavljati, je »razpoloženje« v knjigi odlično zajeto in prikazano. Seveda lahko vsak od nas pomisli na dogajanje v času karanten in omejitev, prepovedi, novice od tu in tam, klice družinskih članov, cepiva, nove in nove odloke, grožnje, kazni … tudi naše glave so bile polne (temnih) misli.

A kljub vsemu se zdi, da se vse dogaja zelo prepočasi. Mučnega čakanja in razmišljanja bi lahko bilo manj, več pozornosti pa bi avtorica posvetila konkretnemu dogajanju oz. trenutkom, ko se kaj dejansko zgodi, spremeni. Ogromno je dogodkov, kjer si bralec lahko po svoje razlaga, kaj se je zgodilo. Nato se v zadnji četrtini vse začne odvijati precej hitro, a znova precej površno, da sem dobil občutek, da je pravzaprav nepomembno. Tisto nekaj, kar je prvi del imel, ta vsekakor nima. Čakaš, da prideš do zadnje strani …

Mladinska knjiga, 2021

Beli volk

Moram priznati, da sem knjigo Beli volk nestrpno pričakoval, saj me je Irena Svetek z Rdečo kapico dobesedno sezula. Po dolgem času sem dobil v roke ne le berljivo, nepredvidljivo in mojstrsko zasnovano psihološko kriminalko, ampak za nameček je še delo slovenske avtorice.

Irena Svetek je v Rdeči kapici, ki se dogaja predvsem v Ljubljani, predstavila zanimiv lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca, ki je veliko več kot to, predvsem pa ranljiv in zelo človeški lik. Ob njem smo spoznali njegovo ženo Violo Matjašec, paihiatrinjo Lejo Breznik, pa kup pomembnih likov, ki sodelujejo pri kriminalističnih preiskavah. Beli volk ne nadaljuje zapleta prve knjige iz serije, seveda pa nadaljuje Aurellijevo zgodbo, tako da se omenjeni liki vrnejo, z bolj ali manj pomembno vlogo, pridružijo pa se jim številni novi.

Zaplet, ki ste ga najbrž že zasledili, je preprost, a zanimiv in malce skrivnosten – v Kočevskem rogu najdejo golo truplo mlade ženske, s prerezanim vratom, posiljeno, na obrazu ima masko v obliki volčje glave. Preiskovalci in seveda tožilec Aurelli so tokrat veliko na poti: Kočevje – Bela krajina – Ljubljana in na vsaki od lokacij se odvija posebna drama.

Društvo za zaščito kočevskega volka vodi karizmatični Veles, ki bi naredil vse, da bi zaščitil ljube volkove in tu je delala tudi pokojna Mara. Njena starša, Perun in Mokoš, imata vsak svojo bridko zgodbo in temačno skrivnostjo. Jurij Dimitrovski, narkoman in prevoznik prepovedanih substanc v Slovenijo, privlačen mladenič, v katerega se Mara zaljubi, se z njim poroči, nato pa izgine brez vsakega sledu. Njegova mama Bojana, ki ga je celo otroštvo trpinčila in pretepala, se kljub zrelim letom še vedno ukvarja s prostitucijo, njegov brat Borče pa po potrebi vskoči in zamenja brata pri nečednih, a odlično plačanih prevozniških poslih. Miško Cvitkovič je impulziven mladenič, mišičast, zvest in hudo zaljubljen v Maro.

Pa v Ljubljani? Mio Aurelli in Viola Matjašec sta znova skupaj. Poletje preživljata v Beli krajini, kjer sta obnovila staro hišo Violinega dedka in kjer Mio dobi občasen vpogled v skrivnostni, temačni in pogosti okrutni svet staroslovanske mitologije. V Ljubljani sta prodala vsak svoje stanovanje in se vselila v skupno hišo pod Golovcem, Mio je zasvojenost z igrami na srečo pustil na strani, tudi z alkoholom nima težav. Viola je druga zgodba in tokrat je ona tista, ki močno zaplete zgodbo, saj se zagleda v Jurija Dimitrovskega, ima neprijetno srečanje celo z Maro in Mio je v hudi dilemi, kaj storiti. Še posebej, ko tudi Jurija najdejo mrtvega … In tu je potem še psihiatrinja Leja Breznik, usodna ženska prve knjige, za katero se tokrat izkaže, da je v psihiatrični bolnišnici zdravila tako Maro kot tudi Miška, jasno pa je, da še vedno nekaj čuti do Mia. In on do nje.

Osumljencev ne manjka, prav vsak od njih ima kakšen motiv, glavni pa je beli volk. In to ni kakšna posebna vrsta volka, ampak nevarna droga na osnovi heroina, ki pride na ulice Ljubljane in nato drugih evropskih mest. Albanska mafija, ruska mafija, mreža sodelavcev po celi bivši Jugoslaviji, seveda v Sloveniji in nato presenetljivo razkritje.

Avtorica se je pri pisanju te razgibane kriminalke močno naslonila na staroslovanski usodni ljubezenski trikotnik med Velesom, Perunom in Mokoš ter tu uporabila podobno formulo, kot jo je Jo Nesbo pri modernizaciji Shakespearjevega Macbetha. Tudi usodni, noro zasvojljivi in nevarni beli volk je nekaj, kar smo videli pri Nesboju. Samodestruktivni Mio Aurelli sicer še ni Harry Hole, ni pa daleč in to njegovo stalno nihanje ter poklicna genialnost ga vsekakor delata drugačnega in izstopajočega. Iskreno lahko priznam, da sem navdušen, kako mojstrsko je avtorica spojila slovansko mitologijo, na določenih področjih močno prisoten incest, dodala aktualno tematiko trgovine s prepovedanimi drogami in vse skupaj še popestrila s številnimi osebnimi dramami, ki jih doživljajo akterji.

Mislim, da nas čaka še tretji del in morda bo ta še bolj oseben, kar se tiče samih junakov in povezanosti v zgodbo. Spomnimo se, kako je moral Harry Hole dokazovati lastno nedolžnost v primeru umora svoje žene. Zgodba med Violo in Miom mora vseeno dobiti svoj veliki zaključek, tista med Miom in Lejo pa se mora še nekako zaplesti. Avtorica se vsaj zaenkrat izogiba stereotipnim (skandinavskim) policijskim oz. kriminalističnim izdajam, podkupljivosti in prevaram, ker vseeno bolj grdi na tem osebno-psihološkem elementu. Jaz se neizmerno veselim …

Beletrina, 2022

Jan Pančur in testeninska zarota

Jan Pančur bo nova slovenska literarna zvezda. Vsaj tako si upam napovedati po prebrani prvi knjigi iz serije (upam, da mnogih) o povsem običajnem šolarju, ki jih piše Krister P. Jansson, z ilustracijami pa bogati Jure Engelsberger.

Kdo je Krister P. Jansson? Zanimiv človek, s številnimi izkušnjami in znanji, ki ga sicer poznamo v povsem drugačni vlogi. A vsekakor z dovolj posluha in občutka za mlade bralce, ki jim bodo prigode Jana Pančurja hitro zlezle pod kožo. Jureta Engelsbergerja ni treba posebej predstavljati, saj sem ga v mnogih opisih omenjal kot enega tistih ilustratorjev z zelo prepoznavnim in dodelanim slogom, ki s svojimi domiselnimi ilustracijami obogati vsako zgodbo in tudi tokrat ni nič drugače.

Jan Pančur in testeninska zarota je knjiga, ki jo je žanrsko zelo težko opisati. Imamo povsem običajnega šolarja, ki se mora na eni strani ukvarjati z reševanjem matematičnih nalog, pisanjem spisov in številnimi zagovori (predvsem na račun bogate domišljije) pred razredničarko ali ravnateljem, ima šolsko simpatijo Mojco in najboljšega prijatelja Marka ter tri sošolce, ki so ga v prvem delu vzeli na piko – Nejca, Klemna in Jureta. No, na drugi strani ima nekaj težav s starši, še posebej »zabavno« mu je z očetom, ki se je naučil jodlati. Ampak to ni v bistvu nič v primerjavi z vsem, kar ga čaka. Tu knjiga zavije v precej znanstveno-fantastično smer, dodamo še lahko teorijo zarot in pa kup zabavnih referenc.

Zgodba niti približno ni preprosta. Amalija Pelinšek je znanstvenica (oziroma nadprofesordoktorica), ki je zase prepričana, da je najpametnejša na svetu, to pa po zaslugi Krizanteme Otožnik (sicer Janove razredničarke, v resnici pa dvojne agentke) pride na ušesa Srednjemu Ajmohtu, vladarju planeta Otemnelec, ki se nahaja med sedemsto in osemsto svetlobnimi vinkli stran od Zemlje. Srednji Ajmoht je zelen kuščar, kot tudi vsi drugi prebivalci Otemnelca. Zelo rad gleda TV-program, ki ga ustvarjajo na Zemlji, dogajanje na družbenih omrežjih in če je signal slučajno slab (in zadnje čase je!), ga to zelo užalosti.

In ker je Amalija Pelinšek zelo zlobna oseba in želi postati vladarica ne le Zemlje, ampak seveda tudi Otemnelca in pravzaprav celega vesolja, pride na krasno idejo. No, pravzaprav ji do velikega poka pomagajo priti sicer ne posebej bistre kolegice Frigida Hladnik, Gizela Repenšek in Nuška Ritoliznik. Izdelajo posebne testenine Flajšten, z vgrajenimi mikročipi, s katerimi bo lahko Amalija ukazovala svetu, kaj mora storiti. Svet oz. vse prebivalce bo z Zemlje prepeljala na Otemnelec, kjer bodo še naprej ustvarjali zanimive TV-vsebine za Otomnelčane, ki pa jih bodo gledali z Zemlje.

In v bistvu se njihov načrt kar lepo odvija. Skoraj. Jan Pančur, ki je v stresu zaradi številnih nevšečnosti, ne poje testenin Flajšten in je imun na ukaze Amalije Pelinšek in njene vojske. Tu je še šolski hišnik Ferdinand Hlod, nenavaden kot vsi hišniki, s to razliko, da je on za nameček še volkodlak. Razplamti se napet boj, kjer so laserske pištole glavno orožje, cilj pa seveda uničenje vseh testenin Flajšten, v kateri so zombimikročipi, s pomočjo katerih bo Amalija Pelinšek zavladala svetu. In seveda vam konca ne bom izdal, lahko pa povem le to, da je knjigo zelo težko odložiti (tudi, če ste odrasli in je ta knjiga v prvi vrsti namenjena otrokom), dokler ne prideš do zadnje strani.

Poglavja so kratka, enako stavki. Janove misli hitro švigajo, dialogi so zabavni in polni referenc. Odprla se bodo vprašanja o reptilih, ki želijo zavladati Zemlji in imajo tukaj že svoje predstavnike (med učitelji, očitno!), pa kvalitetnem TV-programu (Amalija obožuje Usodno vino), junaki pa so seveda zaznamovani z imeni oz. priimki.

Nimam pojma, kaj bodo prinesla nadaljevanja, ampak kar nekaj zgodb je ostalo odprtih – vsekakor ljubezenska zgodba med Janom in Mojco, Janove tegobe s trojico »bullyjev«, prijateljstvo z Markom, pa seveda Amalija Pelinšek in njena zvesta pomočniška trojica, vroča ljubezen Ferdinanda Hloda in še bi lahko našteval. Nisem niti prepričan, da so Otomnelčani rekli zadnjo besedo. Mislim, da bodo mladi bralci tole knjigo (in nadaljevanja) vzeli za svojo in upam, da bo to ena najbolj vročih knjig tega poletja. Prav bi bilo. Jaz grem pa sedaj pogledat, če kakšna na videz zaupanja vredna oseba skriva svoj rep in ali se nemara kaj ne skriva tudi v naših testeninah, saj se mi zdi, da otroci ubogajo nek drug, višji glas, mojega pa skoraj nikoli.

Didakta, 2022

Usojeno

Trilogija Izbris me je (prijetno) presenetila, predvsem pa prepričala z zanimivim pristopom, ki sicer nagovarja najstniške bralce. Sprva sem sicer okleval, kaj storiti s knjigo Usojeno, predzgodbo trilogije – jo prebrati prej ali kasneje? In čeprav mi je sedaj na nek način žal, bo tako najbrž prav …

Izbris, Zlom in Pretres je zanimiva trilogija, ki skozi oči izbrisanega dekleta Kyle Davis slika podobo Velike Britanije v petdesetih letih tega stoletja. Močno drugačne Velike Britanije, ki seveda ni več del Evropske unije, ki jo vodi zaredarska vlada, kjer je prepovedano marsikaj, dovoljeno pa bore malo in kjer problematične najstnike kaznujejo z izbrisom in posebno zapestnico levo. Ampak če se skozi vse tri dele lahko le sluti, kako in zakaj je do vsega tega sploh prišlo, nam avtorica Teri Terry v Usojeno predstavi prav to.

Tokrat dogajanje v Veliki Britaniji spremljamo skozi oči dveh odraščajočih deklet – Samanthe Gregory, hčerke podpredsednika vlade in Ave Nicholls, hčere šoferja taksija, nekdaj pa profesorja. Brexit je imel mnoge večje posledice, kot so si mnogi mislili in pričakovali in posledično v ljudeh vre, še posebej pa v mladih, ki so prepričani, da so jih politiki – in tudi njihovi starši; s pasivnostjo, oropali lepšega in boljšega jutri. Ava je sprva inštruktorica sicer priljubljeni, a tudi uporniški in malce leni Sam, a se med dekletoma kmalu razvije vse tesnejši odnos.

Vsaka s seboj nosi svojo zgodbo – Samantha odrašča v mehurčku popolnosti, v katerem je njen oče podpredsednik ne najbolj priljubljene vlade, mama pa predvsem ljubljenka iz bogate družine. A Sam se pogosto zbuja iz mračnih spominov, ko so jo kot malo dekletce ugrabili in jo je rešil njen pogumni oče, takrat še policist. Ima takorekoč vse, kar si dekle v vse bolj represivni državi lahko želi, a ji postaja jasno, da vse pač ni v najlepšem redu. Po drugi strani je Ava vajena življenja z očetom, ki bi storil vse, da bi ljubljeno hči zavaroval – mama ju je zapustila in ko se Ava počasi spominja švedskih pesmi in uspavank, ki jih je pela mama, na dan pride tudi njihova neprijetna skrivnost, zakaj je mama v resnici odšla in kaj ji je oče ves čas prikrival.

A je to seveda zgolj površina zgodbe. Veliko Britanijo, še posebej pa vlado, vse bolj vznemirja anarhistična organizacija A4A, ki z vse bolj drznimi akcijami opozarja britansko ljudstvo na številne krivice, ki se dogajajo po državi. Sam se zaljubi v skrivnostnega Lucasa in njeno življenje se kmalu postavi na glavo. Miroljuben protest se sprevrže v divje izgrede, vlada začne vse bolj ostro kaznovati vse morebitne prestopnike, še posebej ostro pa nastopi zoper najstnike, saj spoznajo, da za upori stojijo mladi in da so akcije organizirane prek družbenih omrežij. Torej je treba vse prepovedati ali pa vsaj omejiti. In uvesti policijsko uro! Ter znova tudi smrtno kazen. Varen ni nihče!

Sam in Lucas pod psevdonimoma Romeo in Julija začneta vse bolj premišljeno organiziran upor s ključnikom DAVUZ, a jim je vlada ves čas za petami. Za Sam to seveda pomeni velikanske težave, saj se mora upreti lastni družin in oz. predvsem očetu in na kocko postaviti vse. Da, tudi lastno življenje. Vlada oz. zaredarji nadzirajo takorekoč vse in vsakogar. Ava je razpeta – do Sam čuti več, kot je sprva tudi sama sebi pripravljena priznati, hkrati želi upoštevati nasvet že pokojnega očeta (rešil ji je življenje v času samomorilskih napadov), naj se za vsako ceno izogiba nevarnosti, a je tu prisotna tudi jeza, ker ji oče ni povedal resnice o njeni mami.

»Dejansko gre za #DAVUZ, kar izhaja iz DemokracijaAliVojnaUkrepajmoZdaj.«

Nekaj znanih likov – agent Coulson, seveda zaredarji, predsednik vlade Armstrong in Gregory, pa Astrid Connor, spoznali boste tudi Nica in nenazadnje celo dr. Lysander. No, če ste prebrali celotno trilogijo, vam je seveda poznana tudi zgodba Kyle Davis oz. Lucy Connor. Presenečeni boste, kaj, kako in zakaj. Resnici na ljubo, še vedno manjka eno kar konkretno poglavje v tej zgodbi in ne bom presenečen, če se bo avtorica odločila še malo kovati tole precej vroče železo. Pa tudi ekranizacija nas ne bi smela presenetiti.

Primerjave z Deklino zgodbo sicer ostajajo – tukaj morda celo malo manj kot v sami trilogiji, saj se vsa ta represija še ne čuti tako močno, ampak je bolj v zametkih. Življenje v Veliki Britaniji se zdi še količkaj normalno oz. vsaj blizu tega. Vsekakor pa je knjigo zanimivo brati tudi glede na čas dogajanja in tudi vse spremembe, ki jih spremljamo in del katerih smo. Bi se lahko kaj takega dejansko zgodilo? Ne upam napisati zagotovo ne, ker ni dandanes nič več nemogočega, zatorej … preberite knjigo in bodite pripravljeni na vse. Predvsem pa bodite pripravljeni na boj za najosnovnejše pravice, tudi za pravico do mirnega upora in protesta. Ko vam/nam vzamejo slednjo, sledi …

MorfemPlus, 2021

Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, s prepoznavnimi ilustracijami Johna Tenniela, je ena najbolj prepoznavnih in tudi vplivnih knjig vseh časov. Njen avtor je Charles Lutwidge Dodgson oz. s psevdonimom Lewis Carroll.

A začnimo nekje drugje … založba Beletrina je pred dvema letoma izdala prvo zbirko Klasična Beletrina, v kateri izhajajo klasike svetovne (in tudi domače) književnosti in veseli me, da so letos pripravili še zbirko Zvezdna Beletrina za mlajše bralce. V prvem letniku so poleg omenjene Carrollove klasike izšle še Collodijev Ostržek, kultni Mali princ Saint-Exuperyja, pa dve naši – Butalci in Pridi, moj mili Ariel Mire Mihelič. Vsem knjigam se v bližnji prihodnosti posvetim. So pa pri založbi napovedali kar pet letnikov Zvezdne Beletrine, v katerih bomo med drugim brali Verna, Ingoliča, Vandota, Wildea, Kastnerja, Kiplinga, Zupana, Bevka, Beecher Stowe, Jurca in mnoge druge.

Lewis Carroll torej, sin anglikanskega pastorja, ki je znal že kot otrok poskrbeti za razvedrilo, njegova domišljija pa že takrat ni poznala meja. A ker se je moral zavoljo odlične štipendije podrediti zapovedim duhovniškega stanu, je skoraj neverjetno, da mu je uspelo ustvariti tak čudežen svet, kot ga spremljamo v njegovi najbolj znani knjigi. In kako so zgodbe nastale? Carroll oz. Dodgson je inštruiral osemletnega sina dekana, kjer je poučeval, Harryja in tam spoznal njegove tri sestrice – Lorino, Alice in Edith. Profesor jim je rad pripovedoval zgodbe, si jih sproti izmišljeval, kar pa se je spremenilo, ko si je takrat 10-letna Alice Liddell zaželela, da bi ji zgodbo tudi zapisal. Napisal in celo ilustriral je Aličine dogodivščine v podzemlju ter jih deklici čez dve leti poklonil kot lično vezan rokopis.

Prijatelj in mladinski pisatelj George MacDonald ga je opogumil, da gre za knjigo, ki bi jo morali imeti priložnost brati tudi drugi otroci. Carroll jo je konkretno predelal, pošteno razširil obseg (z 18 na 35 tisoč besed), dopisal nekaj prizorov in seveda spremenil naslov – rojena so bile Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Sloviti karikaturist John Tenniel je napravil 42 ilustracij, a ker ni bil zadovoljen z odtisom prvih gravur, je bilo prvih 2000 tisoč izvodov zavrženih. Tik pred božičem 1865 je izšla ta najbolj znana različica, ki so ji sledile še Alica v ogledalu, pa pesniška zbirka Fantazmogorija, pesnitev Zalezovanja Žnrka in slikanica Mala Alica.

Zakaj toliko podatkov? Iskreno, prepričan sem, da zgodbo o Alici in čudežni deželi res dobro poznate in da je ni treba preveč podrobno opisovati, morda pa niste vedeli teh nekaj posebnosti o avtorju in ozadju dela. Mnogi ste si najbrž ogledali tudi film Tima Burtona z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi Norega klobučarja in poznate pesem White Rabbit Jefferson Airplane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo hipiji hitro vzeli za svojo.

In torej kdo ne pozna zgodbe o deklici Alici, ki se je dolgočasila s svojo starejšo sestro in mucko Dino, nato pa opazila pražnje oblečenega belega zajčka, ki se mu je nekam mudilo in zlezla za njim v zajčjo luknjo ter padla in padala … vse kar sledi, je vzorec odlične domišljijske pripovedi – od poplave solza, majcenih vratc, kolačkov in nato čudežnih gob, Mačke Režalke, kadeče modre gosenice, Norega klobučarja, Marčnega zajca, Vojvodinje in vse do nenavadne partije mini golfa s plamenci in ježi, ki jo gosti srčna Kraljica, ki najraje obglavlja ljudi.

Carroll je z Alico postavil domišljijsko-pravljični vzorec, ki so ga (in ga še vedno) posnemajo mnogi avtorji, lahko bi rekel kar od Tolkiena dalje in vse do Gaimana, Pilkeyja, Stantona in številnih sodobnih in modernih fantazijskih avtorjev, ki glavne junake soočijo z nečim nepričakovanim in jih postavijo pred vrsto izzivov, ki jih morajo uspešno (in morda s kakšno pomočjo) rešiti ter se na koncu soočiti z »glavnim šefom«. No, kot vidite, tudi računalniške igre že desetletja bazirajo na tem principu. Tudi ali pa kar prav zato, ker je iz Alice v čudežni deželi zraslo toliko vsega, je ta knjiga zagotovo ena najpomembnejših v zgodovini otroškega in mladinskega pisanja, njena vrednost pa je tudi to, da jo z zanimanjem prebiramo tudi odrasli.

V številnih besednih igrah, razmišljanjih in filozofiranjih lahko pomen in povezave iščemo v kateremkoli obdobju človeštva in prav zaradi te večplastnosti in sposobnosti prebujanja domišljije v bralcih, jo številni kujejo v zvezde in omenjajo v isti sapi kot že omenjena Malega princa in Ostržka, zaradi pogosto napačne interpretacije pa lahko tu omenimo tudi Piko Nogavička. Alica je pač nenavadno dekle, s pogosto (pre)dolgim jezikom, razmišljujoča in na trenutke neustrašna (bralec se vse do konca ne zave, da gre za sanje) in prav zanimivo bi bilo videti, kakšna bi bila Aličina čudežna dežela v 21. stoletju … zavoljo nenehnega in hitrega spreminjanja najbrž niti približno tako brezčasna kot je ta izvirna.

Zvezdna Beletrina, 2022

Pisma tebi

Zapis bi lahko začel z »Le kdo ne pozna Nike Kovač?« in storil ne bi nič slabega. Niko bi morali poznati (in poslušati) predvsem mladi, saj ima za povedat veliko pametnega in lahko rečem, da gre za eno tistih žensk, ki so sposobne premikati gore.

Vse bolj se zdi, da je treba premakniti gore oz. porušiti zidove v naših glavah in srcih. Postali smo ujetniki nekih misli, predvidevanj, stereotipov in zgodb, ki pravzaprav niso naše. Pozabili smo razmišljati z lastno glavo in čutiti s svojim srcem. Razklani med leve in desne, takšne in drugačne barve, med tiste, ki so za in tiste, ki so proti nečemu. In v vsej tej noriji sploh ne opazimo, da samo sledimo, smo del neke poslušne črede, pastirji in volkovi pa pobirajo sadove našega dela in v nas vedno znova budijo strahove in zmotna prepričanja.

In potem je tu Nika Kovač. Marsikaj ji očitajo in podtikajo. Veliko lažje bi bilo, če bi jo poslušali, ker ve, kaj govori. In nikakor ji nihče ne more in ne sme očitati, da ji je vseeno – za nas, vas in za boljši jutri. Glede na ves aktivizem je očitno, da jo krivice bolijo. Na neki točki sem pomislil, da bi bila ona tista prava, ki bi v slovenski politični prostor lahko vnesla svež veter, pritegnila mlade (in sposobne), a sem misel zatrl s sklepom, da je Nika najbrž preveč pametna, da bi stopila v ta osir. Drega ga, tudi pikajo jo – ose, troti in sršeni; a ust ji ne morejo zapreti. In prav je tako.

Pisma tebi je knjiga, ki mi jo je v branje priporočila 12-letna hči. Povedala mi je, da vsebina ni ravno namenjena meni, ker veliko tega vem, ampak da je ona notri prebrala veliko zanimivega, odkrila marsikaj novega in spoznala določene stvari iz drugačnega zornega kota. Nika Kovač se je pri pisanju pisem vrnila v otroške in mladostniške spomine, se spomnila zgodb, padcev in vzponov, ki jih je doživljala med študiranjem in vse izkušnje zavila v lepo pisemsko popotnico mladim bralkam (in bralcem).

Dvom vase, strah, spoštovanje, biti ti in biti ponosen na to, kar si, pogum, utrujenost, učenje, kvalitetna izobrazba, prijateljstvo, povezovanje, opozarjanje na krivice, država in družba, zdravstvo, varstvo in izobrazba in še se najde v pismih. Nika ne moralizira, ampak prijazno razlaga. Lahko si mislim, da jo je moja hči skozi pisma prepoznala kot starejšo sestro ali tisto dobro teto, ki je pač toliko mlajša od staršev, da razume in podpira, hkrati pa zna zarisati mejo.

Zgovoren primer je recimo pismo o uporabi mobilnih telefonov in družbenih omrežjih ter kako nujni so oboji dandanes. Omogočajo nam stik z komerkoli in kadarkoli, dostop do ogromne količine informacij. Ampak hkrati prinašajo nevarnost in odgovornost. Komu in čemu verjeti, zakaj slediti nekim lažnim lepotnim idealom, kakšne neumorne potrošnike je svet naredil iz nas in kako pomembno je imeti zdravo družinsko jedro, kamor se lahko vedno zatečemo, saj vemo, da nam starši hočejo le najboljše.

Starši lahko posežemo po marsikaterem priročniku – kako biti starš, kako biti starš dojenčku, malčku, trmastemu otroku, s pomočjo te ali one vzgojne metode in seveda je cel nabor knjig, kako vzgajati (lahko bi rekel tudi preživeti) najstnike. Težko bi rekel, da nam je zaradi vseh teh knjig in priročnikov kaj lažje, ampak potem se kot starš vprašam – kaj pa imajo na voljo otroci? Priročnika, kako preživeti z utrujenimi, zoprnimi, le redko nasmejanimi starši, ki jih bremeni tisoč in ena skrb, pač ni. Obstajajo takšne in drugačne knjige, kjer se otroci (ali pač mladi) poistovetijo z glavnimi in stranskim junaki, ampak to ni to. Prevečkrat to pač ni življenje.

Pisma tebi so napisana iz lastne izkušnje, kako je odraščati – v takšnem ali drugačnem okolju, družini in kako se spopadati s tisoč in eno težavo (ali pa polenom), ki nam v življenju pride naproti. In ja, če bi moral dati odraščajočemu otroku v branje kakšno knjigo, da mu bo v življenju lažje, bi bila za začetek to zagotovo prav ta knjiga.

Mladinska knjiga, 2021

Finale

Ali je Finale knjiga za ljubitelje nogometa? Da, in najbrž ne. Vsekakor je knjiga za ljubitelje teorij zarot. Hans Kaspar je napisal knjigo o Evropskem prvenstvu v nogometu leta 2020, ki ga ni bilo. Ali pač?

Najprej, kdo je sploh Hans Kaspar? Kajti človek, ki napiše tako knjigo, mora imeti odlične povezave, poznati mora veliko zakulisja in biti v pravem trenutku na pravem mestu. Sklepali bi lahko, da gre za izrednega raziskovalnega novinarja. Morda. A tako kot vsi junaki v knjigi nastopajo z izmišljenimi imeni, je tudi Hans Kaspar psevdonim. Čigav, pa ne povem.

Euro 2020 torej in še eno evropsko prvenstvo v nogometu, na katerem Slovenije ne bi bilo. Tudi samega prvenstva, kot večine športnih, glasbenih in vseh drugih dogodkov v letu 2020 ni bilo. Razlog je znan in v letu 2022 počasi upamo, da postaja spomin oz. zgolj še en virus. Euro 2020 ni bil odpovedan, ampak podobno kot olimpijske igre prestavljen v naslednje leto in se je odvil med junijem in julijem 2021. Portugalska je naslov branila neuspešno, v razburljivem finalu je Italija premagala Anglijo, na 3. mestu pa sta bili Španija in presenečenje prvenstva, Danska.

Kaspar pa v Finalu piše o Euro 2020, prvenstvu, ki se ni zgodilo, ampak se po njegovem mnenju in številnih strogo zaupnih informacijah, je in sicer v strogi tajnosti, takorekoč daleč od oči (skoraj) vseh in to na Wembleyju. Ključni vir pisanja knjige je posnetek prenosa drugega polčasa na avstrijskem radiu, ki ga je hranil in predal Oliver, pa nekaj naključnih fotografij, ampak seveda – imena vseh sodelujočih in vpletenih so izmišljena oz. prilagojena. Finalno tekmo sta igrali … Nemčija in (ne boste verjeli) Švedska. Rezultat po prvem polčasu 2:2, pri čemer sta obe ekipi dosegli po dva avtogola. Tekmo komentirata že omenjeni Oliver in Uwe, dogajanje ob terenu pa prenaša Ulrike.

Tisto, kar bo bralcem takoj padlo v oči, je recimo vpletenost stavnic in kot se bo izkazalo kasneje, preroška sposobnost – rezultat naj se ne bi spreminjal, streljanje enajstmetrovk pa naj bi prekinila višja sila – cunami, roj kobilic, potres ali revolucija. Drugi (pa čeprav gre za izmišljena imena) dejavnik je internacionalizacija nogometa oz. državnih reprezentanc, saj bi po imenih težko rekli, koliko je dejansko Nemcev in Švedov, ki igrajo za omenjeni reprezentanci. Za Nemčijo tako igrajo Turkoglu, Mustermann, Bauer, Bergsson, Islamović, Kowalski, Neziri, Weisz, Novak, Horvat in Schopenhauer. Švedske barve zastopajo Svensson, Meroglu, Petrović, Lala, Faye, Dahl, Adebe, Baratashvili, Trabelsi, Khaled in Islimović.

Komentiranje je temu primerno lahko za bralca (ali konec koncev poslušalca) kar težavno, sploh ker imamo Islamovića in Islimovića, potem za švedsko reprezentanco kot menjava vstopi Lars Bergsson, mož (!) nemškega reprezentanta Thomasa Bergssona, kar spet nakazuje na določene premike v tem izrazito tradicionalnem svetu. No, pa ne gre spregledati niti tega, da imajo Švedi selektorko in ne selektorja!

V knjigi mrgoli zanimivih referenc na film, literaturo, glasbo, minula nogometna prvenstva in nepozabne trenutke, seveda ni gre niti mimo slavnega wuhanskega netopirja, spornih sodniških odločitev, pomoč še vedno ne najbolj sprejetega sistema VAR, neslavno propadle Superlige, pa umetno ustvarjene navijaške kulise na praznem Wembleyju, kar nekaj spornih komentarjev, vpletenosti družbenih omrežij in še bi lahko našteval. Tudi (apokaliptični) konec bi lahko izdal, pa ne bom.

Finale pravzaprav zaobjame vse, kar nogomet danes pravzaprav je. Predstava, cirkus, kup spletk, zakulisnih iger, ogromne količine denarja, … In vsi smo le del nekakšnega nogometnega Trumanovega showa, na svoj način smo vsi igralci in sodelujoči v tej najpomembnejši postranski stvari na svetu. Teorija zarote? Mogoče. A Kaspar bo z zapisanim vsekakor dregnil marsikaterega pravovernega oboževalca nogometa, da bo na igro in igre začel gledati drugače, enako pa najbrž velja tudi za tiste, ki nogometa ne spremljajo, pa jim bo Finale ponudil malce drugačen vpogled v to priljubljeno igro. In kdo pravi, da je tako le pri nogometu?

Pivec, 2021