Kostjo Veselka je v razburljivem tretjem delu skozi portal potegnilo k Brezlikim in Valkira je nasvet dobila tam, kjer ga je najmanj pričakovala – pri Salomonu Vencu in njegovih Nekromantih. Pa ji bo uspelo iti skozi portal, se soočiti z Brezlikimi in najti Kostjo ter se vrniti? Vsebina za konkretno knjiga, ampak je to pravzaprav samo uvod v pestro dogajanje četrtega dela …
Vsaka knjiga za glavna junaka, Kostjo Veselka in Valkiro Vihar, ponudi nov izziv. Negativci se krepijo, odkrivajo vedno nove načine in obujajo pozabljena orožja in veščine, kako bi premagali pozitivce. Med slednjimi še vedno ni povsem jasno, komu Kostja in Valkira lahko res brezpogojno zaupata. V Tanito Mala ne gre dvomiti, za zvestega se je izkazal tudi teleporter Fletcher Renn, pa Straš Veščinar in pogojno tudi Brundo Pegatka. Potem pa so tu vsekakor zelo skrivnostna Žalna Moder, seveda Črnodim Ceh in številni detektivi Svetišča. Uvod nas opozori, da bomo imeli opravka z novimi negativci – Drejc Skarabej, plačani morilec, je izpuščen iz zapora. Po dvesto letih je njegova edina misel maščevanje. Ob strani mu stoji Žarko Krvavec, ki si še najbolj želi poravnati račune z Valkiro. A kjer je mrak, kmalu postane zelo temno.
V to se kmalu prepriča tudi Valkira, ki kaj kmalu spozna, da brez Kostje ne more funkcionirati, nenavadnega detektiva pa nihče (v Svetišču) ne pogreša. Zato se bolj ali manj na lastno pest (ter seveda na jezo odgovornih v Svetišču) odloči, da bo s pomočjo Fletcherja in Žalne znova odprla portal, a ima za misijo iskanja in reševanja Kostje ter potem vrnitev nazaj zelo malo časa. Kar Valkire niti ne moti, še manj pa ustavi, kot tudi ne številni nepridipravi – v glavnem Brezliki, ki ji stojijo na poti. Kostjo najde, ne sicer v najboljšem stanju, čeprav z nekaj novimi asi (beri: čarovnijami) v rokavu, a je živ. No, saj veste, kot je okostnjak pač lahko živ.
A tu se zgodba šele začne. Drejc Skarabej in Žarko Krvavec s pomočjo Jake Brzohopa in Grehoslava Lakote (čisto zares) na noge postavljata vojsko zombijev, od Nekromantov ukradejo dušelovec, s pomočjo katerega ugrabijo relikt ter prek Brunda Pegatke želijo usposobiti bombo opustošenja in izpeljati takorekoč peklenski načrt maščevanja in totalnega uničenja.
Vse bolj se zdi, da ima Valkira na sebi narisano tarčo, saj želijo račune z njo poravnati mnogi – od seveda zimzelenega Lakote, do Krvavca, pa vampirja Mraka, Remusa Križa in še koga. In prav nihče ne bi bil posebej nežen. Valkiro se je naučila ne le metati ognjene krogle, ampak premore tudi vse več nekromantskih veščin. Slednje vsem seveda ni najbolj všeč, še najmanj Kostji.
Bolj kot kadarkoli, še posebej pa v velikem zaključnem spopadu, se prepleteta svet čarovnikov in svet običajnih smrtnikov. Primerjave s Harryjem Potterjem torej so na mestu, še toliko bolj pa, ko Valkira izve za prerokbo, po kateri naj bi umrla po hudem boju s Temino in nato končnem spoznanju iz videnja Knjige imen.
In če se nekaj časa zdi, da se Kostja in Valkira tudi intimno zapletata, se proti koncu vedno bolj zdi, da gre bolj za odnos, kakršnega bi Valkira sicer imela s svojim stricem Gordonom. Ne moremo pa mimo nerodnega prvega poljuba med njo in Fletcherjem! Oh, in da ne pozabim – Valkiro starša jo razveselita z novico, da bodo dobili dojenčka. In vse to se v tem trenutku morda zdi zgolj nepomembna postranska zgodba, se mi ne vsaj malce dozdeva, da je Derek Landy vse to seveda pisal z razlogom. Bomo videli … vsaj nekaj že v petem delu, čez mesec dni – Smrtno vrvenje.
Počasi ugotavljam, da je stripovski svet podoben glasbenemu – ko najdeš enega avtorja, ki ti je všeč, raziskuješ najprej seveda po njegovih delih, nato greš na avtorje, ki so nanj vplivali in naenkrat si »notri«. In ne samo, da me je posrkal vrtinec Batmana, Jokerja in Gothama, so tu odlični ustvarjalci, med katerimi poleg Gartha Ennisa, Alana Moorea, Briana Azzarella in še koga vsekakor prednjači Sean Murphy.
Po prebranih (in dosegljivih) delih cikla Murphyverse sem naletel na naslov Punk Rock Jesus, ki me je pritegnil že po naslovu. In ko sem videl, da se zgodba vrti okrog Jezusa Kristusa, ki postane besen punk rocker, me je seveda zanimalo več. Stripa sem se res veselil, a potem kar ni prišel pravi trenutek, da bi se vanj res poglobil.
Izhodišče je sicer relativno preprosto – produkcijska hiša Ophis leta 2019 začne »bigbrotherjevski« TV-show J2 (Jesus 2), v katerem bodo gledalci najbolj krščanske države na svetu (seveda so to ZDA) lahko gledali drugi prihod Jezusa Kristusa. S sakramensko drago tehnologijo in znanjem Nobelove nagrajenke Sarah Epstein iz Jezusovega mrtvaškega prta (sloviti »shroud of Turin«) izolirajo DNK, izberejo ustrezno »devico Marijo« v podobi Gwen Fairling in – imamo show. V izogib zunanjim motnjam vse skupaj postavijo na osamljen otok in ga zavarujejo skoraj tako, kot so zastraženi osamljeni otoki v filmih agenta 007. In le kdo si ne bi želel v neposrednem prenosu ogledati rojstva novega Odrešenika, Jezusa Kristusa? Tisto, kar je ob samem Jezusovem rojstvu zamolčano oz. kamere tega seveda ne posnamejo, je rojstvo Jezusove sestre dvojčice, ki pa je makiavelistični producent brez kančka slabe vesti vrže v reko. Kakšno gledanost bi imelo šele to? No, ne glede na vse izklope kamer si producent Paul Slate seveda mane roke, enako producentska hiša, gledanost gre v višave, enako denar, ki priteka iz oglaševanja.
A seveda vse ne gre vedno po scenariju – Gwen ima vedno več težav, sploh, ker Chrisa (skrajšano ime za Jezusa Kristusa) vzgajajo v pač novega Jezusa, mu temu ustrezno perejo možgane, ga zelo omejeno oz. dogmatično izobražujejo, tudi vsa osamljenost pač ne gre na roko. Alkohol, poskusi bega, samomora, izolacija. Žarek sonca sicer posveti v podobi Rebeke, hčerke dr. Epstein, ki ima ravno tako svojo zanimivo zgodbo, vedno prisotna tolažba pa je tudi ogromno severni medved Cola. In potem so tu New American Christians z Daisy Milton na čelu, ekstremistična in militantna krščanska organizacija, tesno povezana z NRA, ki cel J2 šov seveda dojemajo ne kot šov, ampak predvsem kot žalitev in se na vse načine borijo, da bi vse skupaj preprečili. Pravzaprav pa skrbijo predvsem za boljšo gledanost.
In potem je tu Thomas McKael, imenovan The Cemetery, ki je kot otrok priča, kako mu ubijejo starše, a stric težo krivde prenese nanj. Od staršev mu ostane irski ponos ter veličasten očetov motor. Pridruži se IRI in postane eden njihovih glavnih mož. A vse to je bilo še pred začetkom šova J2, kjer Thomas skrbi za varnost in tako vzporedno s Chrisovo spremljamo oz. odkrivamo tudi njegovo zgodbo – razloge za njegova dejanja, potrebo po veri, iskanje ljubezni in pripadnost. Zakaj The Cemetery, pokopališče? Thomas ima na hrbtu tetoviran po en križ za vsakega človeka, ki ga je ubil.
In zgodba se v bistvu še začela ni dobro! Oziroma postane zanimiva na točki, ko Chris spozna, kako zelo so z njim manipulirali in pri spoznavanju sveta mu počno pomagata tako Thomas kot še bolj dr. Epstein. Do preobrata pride, ko mu Slate ubije mamo, na katero je bil seveda zelo navezan in v tedaj že najstniku se prebudi upornik. Na podelitvi glasbenih nagrad grammy svet nenadoma spozna povsem drugega Chrisa – jeznega punk rockerja brez dlake na jeziku. Kmalu zatem se pridruži punk skupini The Flak Jackets, s katerimi začnejo vsaj po ZDA širiti »vero«, vse skupaj pa želijo kronati z nastopom v Jeruzalemu … proti koncu Murphy tudi poveže obe zgodbi oz. bralcu postane jasno, zakaj je tudi The Cemetery tako močno v prvem planu.
Lahko bi vlekel neke vzporednice med stripoma Punk Rock Jesus in Preacher, čeprav je slednji mnogo bolj zrel, Murphy pa jezen, glasen, uporniški, najstniški. A vsaj v kritiki družbe in vere sta si precej blizu. In glede na glavno vlogo v stripu, je po mojem mnenju odlično zadel podobo in glas. Veliko pozornosti posveča bojem na Irskem, vprašanju vere in številnih drugih, sicer zelo tesnih povezav, ki jih najlažje postavimo v ZDA – od nadzora, lažnega krščanstva, instant zvezdništva, pehanjem za pozornostjo in slavo ter predvsem čim večjim zaslužkom, ne glede na žrtve ali posledice, še posebej mladi bralci bodo med vrsticami prepoznali tudi zakulisje delovanja resničnostnih showov in lažne popolnosti zvezdniškega življenja. Punk Rock Jesus je zahteven strip za branje, marsikoga zna zaradi vsebine celo odvrniti, po drugi strani ponuja zares razgibano paleto občutenj in doživljanj ob napisanem in narisanem. Veseli me, da obstajajo avtorji, ki se ne ozirajo preveč na politično korektnost in zvesto sledijo svoji ideji. Sean Murphy je vsekakor eden takšnih.
Igor Karlovšek je eden tistih slovenskih pisateljev, ki piše odlična dela za najstniške bralce – resnična in realistična, dramatična, ravno prav vsakdanja in s tistim kančkom neverjetnega, kar pritegne k branju.
Peta osebna, kot pove že naslov, se veliko ukvarja s košarko. Peta osebna napaka za igralca pomeni odhod v slačilnico, nekaj podobnega kot rdeč karton pri nogometu. Košarka je zadnjih pet let v izjemne porastu – naslov evropskih prvakov naše reprezentance ter meteorski (in da ne bo dvoma – zaslužen!) vzpon Luke Dončića med svetovne superzvezdnike tega športa sta poskrbela, da so košarkarska igrišča polna, predvsem fantje pa seveda sanjajo … tudi sam imam doma 15-letnega sina, ki je še do nedavnega sanjal in prepoznal sem ga v mnogih vrsticah romana Peta osebna.
Domen Kovač je velik košarkarski up, igra za klub iz Laškega in celo za državno U15 reprezentanco. Noro vadi, da bi bil še boljši in se, kljub temu, da obiskuje »šele« osmi razred, že dve leti uči španščine. Želi po stopinjah Luke Dončića – najprej v madridski Real in potem onkraj Atlantika v ligo NBA. Zdi se, da so njegove sanje precej realne in da bi uresničitev lahko preprečil le kakšen nesrečen čudež. Peta osebna.
In iz strani v strani se zdi, da si Domen nabira osebno za osebno, po mojem mnenju vmes kakšno tehnično in celo nešportno napako. Ampak priznam – navijal sem zanj in vse do zadnje strani stiskal pesti. Domnova starša sta družino spravila v sila nezavidljiv položaj – s čudnimi finančnimi mahinacijami sta kar nekaj ljudi opetnajstila, oče je – kot izvemo nekje na sredini zgodbe; celo obsojen na zaporno kazen, mama pa skuša rešiti, kar se rešiti da. A ji ni lahko. Celo tako zelo težko je, da se z Domnom vrne tja, kamor je prisegla, da je ne bo nikoli več. V rodno vas Selce blizu Železnikov. Tu jo čaka zapuščena in razpadajoča hiša pokojnih staršev, njena rojstna hiša. A jo čaka tudi veliko grdih pogledov, sklonjenih glav in obrnjenih hrbtov.
Domen ne ve zakaj, a kot zelo čuječ najstnik hitro začuti, da se mamina zgodba v Selcah pred štirinajstimi leti ni zaključila na najlepši način. Selce so za Domna povsem drug svet od recimo Laškega ali Celja. V osmem be hitro najde prijateljico v sosedovi Ani, simpatijo v njeni najboljši prijateljici Jelki, z znanjem navdušuje učitelje, s košarkarskimi veščinami pa seveda tudi trenerja športne vzgoje in košarkarske ekipe.
A zakaj ima težave z njim Anin oče in zakaj se Anina in njegova mami gledata tako grdo? Zakaj mama noče na obisk k nobenih od sorodnikov v vasi? Tudi Jelka ga mora »skrivati« in Domnu se zdi, da to ni le zaradi nagle jeze starejših bratov … potem na vrata potrkata še dva zelo jezna upnika in Domen je hitro prisiljen v odraščanje, za katerega se zdi, da ga vse bolj oddaljuje od košarkarskih igrišč in sanj. Sestaviti mora skrivnostno družinsko sliko, polno prikrivanj in zamer ter tudi presenetljivih odkritij. Finančno želi pomagati mami, čeprav ne ve kako, a jo bodo sicer odpeljali v zapor, njega pa k rejnikom. Navdušiti skavte, ki ga hodijo gledat na tekme, a je med tekmami z glavo pogosto drugje. Najstniška ljubezen je poglavje zase in kot se izkaže, tudi usodna. In seveda avtor ni mogel mimo epidemije covid-19, ki nas je v letu 2020 popolnoma ohromila in kot se vse bolj kaže – povsem spodrezala krila najstnikom.
Kot smo pri Karlovšku že vajeni, usoden zaplet oz. dogodek ne sme izostati. Včasih se zgodi na začetku, tokrat bolj proti koncu, ko ima bralec občutek, da ga čaka srečen konec. No, težko bi rekel, da konec ni srečen, a je srečen na drugačen način. Resničen, spodbuden. Karte so razkrite in položene, zvezde in planeti se poravnajo, računi plačajo. Tokrat zelo izstopa tudi razkol med mestnim in podeželskim, zelo močan je tudi krščanski podton, predvsem v smislu odpuščanja.
V knjigi je veliko (življenjskih) modrosti, ki bodo najstnikom pomagale razumeti in mogoče tudi zgolj pomagale v tem težavnem najstniškem obdobju. Avtorjev občutek za ustvarjanje sicer ne preveč globokih (vsaj ne za odrasle bralce), nikakor pa prozornih, ampak kot sem zapisal uvodoma – vsakdanjih, običajnih, a ravno prav izstopajočih mladostniških likov, je odličen. Podobno počnejo npr. tudi Nataša Konc Lorenzutti, Suzana Tratnik in Neli K. Filipić, pa čeprav žanrsko in tudi pripovedno drugače, a zelo berljivo in mladim bralcem privlačno ter blizu.
Ah, spet Sarajevo. Po Ko sem bil hodža in Ti je smešno, da mi je ime Donald? ter seveda mnogih drugih, še en imeniten roman, kjer je glavni junak Sarajevo. Vsaj tako bi lahko razumeli iz naslova, za širše razumevanje pa bi se seveda lahko ozrli tudi h kultnemu filmu Das ist Walter.
Avtorica Adriana Kuči je za glavno junakinjo sicer postavila Lano, Sarajevčanko, Bosanko, Mariborčanko, čefurko. Koliko je v Lani avtobiografskega? Najbrž precej. Adriana Kuči je rojena Sarajevčanka, ki pa zadnja leta živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah in je zagotovo tudi na lastni koži izkusila marsikaj od tega, kar opisuje v romanu, ki ga je v celoti napisala v slovenskem jeziku.
Lano namreč spremljamo v treh časovnih obdobjih, pri čemer sta dve jasno definirani, tretje pa se zdi nekje vmes. Devetdeseta in vojna v Sarajevu, Lana kot najstnica in njeno doživljanje groznih let v obleganem Sarajevu, kjer ni bilo vode, hrane, oblačil, elektrike, bili pa so ostrostrelci, redni bombni napadi, streljanja in posilstva, strah in trepet. Okrog leta 2020 in covid-19 v Mariboru, Lana kot štirideset in nekaj letnica, ki se ločuje od vplivnega moža Marka, ki se je nad njo psihično in fizično izživljal. In Lana povsod vmes, preporod, beg, iskanje, ljubezen, prijateljstva, vera, stereotipi, nasilje in še več nasilja, epidemija in občutek vnovičnega vojnega stanja.
In seveda Sarajevo. Mesto, kjer se zgodba začne, zaplete in je ves čas prisotno. Sarajevo, Valter. Mesto, v katerem se je začelo toliko čudovitih zgodb in o katerem poje toliko pesmi. Mesto, o katerem pripoveduje številne druge knjige. In čeprav je Ime mi je Sarajevo še ena zgodba o tem, kako se nekdo spominja vojnega obdobja in kako je vojna vplivala na njegovo/njeno življenje, je pač ta roman spet drugačen.
Glavni junak romana Ko sem bil hodža je bil ravno tako mlad, zaljubljen in nato pahnjen v vojno norijo. Za Lano iz Ime mi je Sarajevo se zdi, da je vseeno mlajša, mogoče celo bolj naivna in živi v prepričanju, da bo vojne čez nekaj dni konec in bo življenje kmalu teklo po starih tirnicah. Kar grozno mi je bilo brati ob misli, da se leta 2022 nekaj podobnega odvija v Ukrajini … Lana ima najboljšo prijateljico in simpatijo, sestro in starša, nima najrajši šole in si bolj od vsega želi sproščenega, najstniškega življenja. Opiše prizor s tiste zloglasne poroke, ki so jo nekateri dojeli kot simboličen začetek vojne in potem seveda počasen razkroj. Pravzaprav je grozno brati zgodbo, ki je – spet in podobno kot pri Buriću ali pa tudi Stanišiću; napisana s toliko šarma, humorja in sproščenosti. Razbita stekla, strupena zima, štetje žrtev, preprodaja imetja za hrano, policijska ura, strah pred smrtjo in nemočno opazovanje umiranja mesta, države, ideje, simbola …
In potem to najstniško naivnost in stereotipno bosansko ležernost zamenjajo povsem druge skrbi, zdaj odrasle Lane, ki je svoj novi dom našla v Mariboru. Ima moža Marka, službo v nevladni organizaciji in takorekoč vse, kar si želi. Nekje v njej tli sicer stara ljubezenska iskrica, imenovana Emir. A z vsakim poglavjem se odpirajo nove skeleče rane – rane nasilja. In če sem v tistem sarajevskem vojnem delu še dobil občutek sproščenosti in naivnosti, tega občutka tu ni več. Tako iskreno in resnično, nemočno, brez milosti in predvsem doživeto opisuje, kako se Marko izživlja nad njo … človek se žal vpraša, če ni bilo Lani lažje preživeti vojno?! In ta misel je res grozna. Obiski urgenc, skrivanje in iskanje izgovorov – koliko žensk živi na tak način? Vsak dan, celo življenje. Ker si ne upajo (ali pač ne zmorejo) reči »Ne, dovolj je!«? Še prav posebej se mi je v spomin vtisnila cela stran, ki deluje kot glasen in odločen poziv, na trenutke celo manifest, da tega ni treba nikomur prenašati in preživljati. Takega pekla si pač ne zasluži nihče.
Adriana Kuči obe zgodbi – sedanjo in preteklo, odlično preklaplja in prepleta, tudi s pomočjo tiste tretje, navidez brezčasovne pripovedi, ki je pravzaprav vezno tkivo med obema. Kaj se dogaja v Lani, prebuja in umira, kakšni so sprožilci in odnosi, kakšne viharje prestaja in kako težko krmari v prvi vrsti skozi silen nemir, ki ga nosi v sebi. In če je Lana skozi vojno šla pač, da je preživela in potem živela, sedaj živi, ker se na neki točki zave, da se preprosto mora boriti. Vsak posameznik lahko vsaj malo spremeni svet, vsak od nas je pomemben in vedno lahko pomagamo komu drugemu. Ime mi je Sarajevo vam bo dalo misliti in prepričan sem, da ne boste mogli več sedeti križem korak. Roman, ki ga boste res težko odložili iz rok. Roman, zaradi katerega boste zagotovo želel obiskati Sarajevo in ga spoznati. Junaka …
Najprej je bil Izbris, sledil je Zlom in sedaj še Pretres. Kyla Davis še nima miru in naslov zadnjega dela trilogije (Usojeno pripoveduje zgodbo o dogajanju pred prvo knjigo) da vedeti, da bralca čaka vznemirljivo branje, polno pretresov in presenečenj, bolj ali manj presenetljivih.
Če prvih dveh delov zanimive trilogije za mladostnike niste prebrali, vam seveda obe branji toplo priporočam – če vas zanima vsebina oz. opis brez kvarnikov, pa ju lahko najdete na povezavah v uvodnem odstavku tega opisa. Kyla Davis ni več izbrisana, ampak celo neizsledljiva. Vse bolj zmedena zaradi tega, kdo v resnici je in kakšno je njeno poslanstvo, kdo in kaj so bili njeni pravi starši, kakšna je vloga njunih novih staršev, njenega terorističnega mentorja Nica, doktor Lysander in kaj se je zgodilo z Benom.
Svoje zatočišče sprva poišče pri Macu in Aidenu, a je vsem jasno, da v Londonu ne more ostati. Pa čeprav je uradno mrtva. Najprej odide na poseg TIPO k nenavadnemu in skrivnostnemu DJ-ju, s katerim spremeni svojo identiteto, prevzame ime Riley Kain in odide v rodni Keswick, Dekliški dom Waterfall, ki ga vodi njena biološka mati, Stella Connor. Slednja jo pričakuje, čeprav je jasno, da resnične identitete ne bo smela izdati.
Dekliški dom je tipično britansko nenavaden, zaznamovan s strogim nadzorom, saj Stella vsako od deklet obravnava kot svojo hči in ker je eno že izgubila, je še toliko bolj zaščitniška, kar vsem ni po godu. Riley se hitro spoprijatelji s problematično Madison, nekoliko počasneje pa gradi odnos z materjo. Neznank in skrivnosti je veliko. Stella Connor se trudi, a spominov je v Riley čisto preveč – zakaj se ona očeta spominja povsem drugače kot mama in zakaj ni nikjer nobene njegove fotografije? Kje je album s fotografijami njenega prvega leta življenja? Zakaj ima ves čas občutek, da ji mati nekaj skriva?
Zadeva se začne počasi razkrivati, še posebej, ko na obisk pride še Stellina mama – Astrid Connor, ena najstrožjih zaredarskih nadzornik upraviteljiv za mladoletnike in najvplivnejših žensk v Veliki Britaniji. Napetost bi lahko rezali z nožem, Riley se začne spominjati vohunskih iger z očetom, hudih prepirov med staršema, Madison odpeljejo zaredarji, obenem pa odkrije sirotišnico, v kateri so premladi otroci, ki so bili očitno izbrisani in nosijo levo. Riley najprej ugiba, kdo je bil njen resnični oče in naposled izve, da tudi Stella ni njena biološka mati, ampak da je bila, recimo temu posvojena. Njena krinka počasi razpade in po mamini zaslugi ji uspe v zadnjem hipu zbežati, s fotoaparatom, polnim dokaznega gradiva zoper zaredarje in vladarje Velike Britanije. Ampak – kam sedaj?
Še enkrat več pomoč in zatočišče najde pri Aidnu, tokrat v Oxford ter spozna druge člane uporniškega gibanja PVA. In presenečenje – tam je tudi Ben! Ki se je sicer še vedno ne spominja, a se zdi, da se je znebil zaredarskega »uroka«. Riley počasi sestavlja koščke zapletene sestavljanke, še enkrat več je izdana in kot že tolikokrat doslej, se izkaže za veliko borko in upornico. Skupaj z Macom in Aidnom skujejo odličen načrt, kjer bodo padle prav vse maske.
Resnica vendarle pride na plano. Kdo sta bila njena prava starša oz. kdo je bila njena prava mati, kakšno vlogo je imela pri vsem skupaj Astrid Connor, kakšno Stella in Rileyin domnevni oče Danny ter nenazadnje, s kakšnim poslanstvom se je Lucy dogajalo vse, kar je prestala v teh nekaj letih od ugrabitve, prek izbrisa do upora. Piko na i bodo seveda postavili Nico, Tori, Ben, agent Coulson, doktor Lysander, sam predsednik vlade Gregory, Sandra Davis Armstrong, seveda neomajno zvesta Mac in Aiden, glavna beseda pa kljub vsemu pripade dekletu mnogih imen, a samo enega pravega, ki se nam razkrije čisto na koncu …
Trilogija, ki sem jo primerjal z Deklino zgodbo in ta primerjava še vedno drži. Za konec sicer lahko rečem, da avtorici pušča kar nekaj prostora za nadaljevanje, saj tudi svet rešen zaredarskega primeža, ni tako idealen, kot se sprva zdi. V današnjem času vsekakor še kako aktualno branje, ko se na eni strani spopadamo z vsemi mogočimi omejitvami in nadzorom, grožnjami in represijo, po drugi strani pa v mladini ni niti trohice upora, saj večino časa preživijo v vzporednih svetovih prek pametnih mobilnih naprav in jim je pravzaprav povsem v redu, saj ne vidijo dlje od zaslonov.
Knjigam za otroke zelo rad namenim prostor, saj se mi zdi branje še kako nujno in potrebno za kvalitetne razvoj otrok. A kot ste se navadili, knjige za (naj)mlajše bralce ponavadi strnem v en malce daljši članek in tudi tokrat je tako. Kar me še posebej veseli – prav vse so domače. Svetlana Makarovič, Anja Štefan, pa nabor ljudskih pesmi, Peter Svetina in za piko na i še razširjena izdaja kultne knjige Lile Prap.
Čuk na palici
Čuk na palici
V pravljičnem slogu bi lahko zapisal Nekoč je bila kaseta Čuk na palici in ta nekoč bi segel v leto 1985, ko je imel spodaj podpisani pet let. Ne spomnim se sicer, da bi to kaseto imel doma, poznam pa številne nenavadne, duhovite in preprosto drugačne pesmi, ki jih je Svetlana Makarovič napisala za to zbirko. Dobrih dvajset let nazaj je Gorazd Vahen, ki v zadnjem obdobju osvežuje dela te pomembne slovenske pesnice, pripravil ilustracije za pesmi, ki jih lahko po brezčasnosti in prepoznavnosti postavimo ob bok Mačku Muriju.
Uvodno posvetilo pravzaprav pove vse oz. dovolj – »Za vse čukce in sovice in druge mladičke in za vse tiste, ki si upajo biti vsaj malo prismuknjeni in sploh«, nato pa si sledijo Čuk na palici, Tovarišica Lisica, Lepo je biti kokoš (s hudomušno zaključno kitico »Sicer leteti ne znam, a je še bolje tako, saj kdor visoko leti, prav nizko pade lahko!«), Znanec jazbec, Pismo, Ogledalo, kultna Jaz sem jež (z uvodnim verzom »Jaz sem jež, ti pa ne, jaz pa bodem, ti pa ne …«), Kužek postružek, Čičido, zaključna mora biti seveda mačja – Črni muc, kaj delaš?.
Seveda lahko Svetlani Makarovič očitate marsikaj, a dejstva, da je odlična snovalka in pripovedovalka zgodb, to pač ne bo spremenila. Zdi se tako preprosto in lahkotno in otrokom tudi bo, starši bomo lahko kaj zanimivega prebrali in razbrali med vrsticami in prav vesel sem, da je pričujoči izdaji priložen tudi CD s tistimi izvirnimi posnetki (Svetlana Makarovič je pesmi uglasbila in aranžirala ter seveda odpela, pri tem pa sta ji pomagala klaviaturist in pihalec Lado Jakša ter bobnar in tolkalist Aleš Rendla). Ilustracije Gorazda Vahna pa tako ali tako ujamejo tega uvodno omenjenega prismuknjenega duha pesmic in vas bodo zagotovo prepričale in navdušile. Z eno besedo – klasika.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2022
Medved in klobuk
Medved in klobuk
O Anji Štefan sem že nekajkrat zapisal, da je eden naših največjih zakladov na področju otroške literature in pravljičarstva – ne le z vidika zbiranja, urejanja, zapisovanja in izdajanja, temveč tudi kot močna avtorica, katere dela lahko že sedaj zapišemo na seznam tistih, za katere si želimo, da jih bodo po naših otrocih brali še naši vnuki.
Tudi njena najnovejša – Medved in klobuk, sodi mednje. In poleg besede ne gre spregledati čudovitih ilustracij Ane Zavadlav, ki je naslikala prikupno gozdno druščino, ki jo ob naslovnih medvedu in klobuku sestavljajo še volk, lisica, zajec, miška ter veter in hrast. Čisto zares. Pa seveda še nekaj drugih gozdnih prebivalcev, ki so tokrat zgolj statisti, a kot je statistom in stranskim opazovalcem v navadi – zgodbo seveda obogatijo.
Medved in klobuk, torej. Lep, rdeč klobuk. Tiste vrste klobuk, ki ga medved z največjim veseljem nosi in je zaradi tega zelo vesel. In če je tako prešerne volje najbolj godrnjavi prebivalec gozda, imajo odličen razlog za razigranost tudi ostale živali. Vetru pa medvedova dobra volja očitno ni najbolj všeč in kosmatincu pokrivalo preprosto odpihne z glave in ga nosi prek gozda, za njim pa v dir ne le medved, ampak vse živali. Veter, ki seveda uživa v igri in predvsem v tem, da mu nihče nič ne more – ne močni, ne majhni in veliki, niti zviti in še tako prebrisani, na svoji poti spregleda mogočni hrast in medvedov rdeč klobuk se zatakne med hrastove veje.
Zaključno modrovanje o pomoči in sodelovanju, divjanju in tekanju ali stanju pri miru ter konec koncev delitvi zaslug za končni uspeh bi morale v kakšen učbenik. To, kar lahko preberemo, je praviloma ravno obratno tistemu, kar doživljamo pri nas. V primeru zmage, se po prsih trka samo en – najglasnejši ali najmočnejši, ne nujno pa tudi najboljši. V primeru poraza se s prstom vedno kaže na druge – pogosto najmanjše, najtišje, najšibkejše, pogosto pa tudi najmanj krive.
In tudi zato je prav lepo brati pravljice. Ter si po prebranem zaželeti, da tako sodelovalno in povezovalno ne bi delovale le živali v pravljicah, ampak tudi ljudje in skupnosti v resničnem življenju.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2022
Sonček čez hribček gre
Sonček čez hribček gre
Starši se pogosto znajdemo v zagati, ko je treba uspavati otroka, mu preusmeriti pozornost s čim drugim kot z risankami ali utripanjem zaslonov in takrat ponavadi začnemo kaj brundat. Nekje v naši podzavesti in načetem spominu se skrivajo številne pesmice, ki so jih nam peli (stari starši, poslušali smo jih v vrtcu ali se jih celo učili v šoli. Kakšen zanimiv ali nenavaden verz je lahko celo predmet stave.
In če pustimo ob strani skladbe različnih avtorjev, je neusahljiv vir pravzaprav zakladnica slovenskih ljudskih pesmi in takšna je tudi ta zbirka, ki jo je uredila Irena Matko Lukan, domiselno pa ilustrirala Maja Kastelic. Vsak od zimzelenih pesmi ima po štiri ilustracije na dveh straneh – ravno prav preproste, da bodo tudi otrokom vir navdiha in obenem odlično strukturirane, da bodo na vrata domišljije in ustvarjanja na široko odprla tudi malce večjim oz. starejšim, konceptualno pa sledijo letnim časom.
Sonček čez hribček gre, Petelinček (z ilustracijami, ki so me res nasmejale!), Ringa, ringa raja, Lepo je pomlad na svet, En, dva, tri (ta bo pomagala otrokom šteti), Kaj pa ti piskaš, Barčica po morju plava, Biba leze, biba gre, Srečali smo mravljo, Sončece zahaja, Črni mož, En, dva (še ena za učenje štetja), Ena bela hišica ter Rasla je jelka so tiste pesmice, ki jih bodo najmlajši z veseljem prebirali, ponavljali in recitirali ter zagotovo ob njih tudi ustvarjali.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2022
Lučka Lučka in Senca Senčica
Lučka Lučka in Senca Senčica
Peter Svetina in Damijan Stepančič sta skupaj ustvarila večplastno pravljico o lučki Lučki, ki se v iskanju svoje sence (oziroma preprosto ne želi biti sama) odpravi po svetu. Najprej umre babica, ki ji je Lučka razsvetljevala dneve in noči in ker Lučka ni želela čakati, ali jo bo kdo vzel, je preprosto šla.
In prišla do kapelice, kjer je bil v verige vkovan sveti Lenart. Sveti Lenart je sicer zavetnik jetnikov in je najpogosteje upodobljen z razbitimi verigami, saj je dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov, pri nas je ogromno cerkev nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešene turškega suženjstva. No, po razsvetljevanju kapelice, kjer je s svojo toplino raztopila celo verige svetemu Lenartu, ki je odšel, je odšla še lučka Lučka, še vedno brez sence.
»Vsaka luč ima svojo senco. Če jo prižgeš, jo vidiš. (Kadar je luč ugasnjena, počiva senca luči v naročju.)«
Pot jo je najprej odnesla do konjskega hleva, kjer je s pomočjo mačke preprečila zle nakane konjskim tatovom in bila nagrajena s tem, da je krajšala noči dečku Erazmu, ki je ob njeni svetlobi rad bral. A ko je tudi Erazem dobil družbo – sestrico Zarjo, je lučka Lučka spoznala, da je Erazem ne potrebuje več in je šla naprej. Z vse večjo in močnejšo željo, da ne bi bila več sama in da bi, če nič drugega, dobila vsaj svojo senco. Ali pač nekoga, ki je kot tvoja senca. In seveda jo je spoznala in dobila, svojo senco, senco Senčico, obe skupaj pa sta sedaj na balkonu stare hiše.
Preprosto, razumljivo, pa lahko tudi malo skrivnostno in filozofsko. Kje je senca, ko ni luči in kako temne ter strašljive so sence, ko ni luči. Kaj pomeni imeti svojo senco in biti nekomu senca. Ali pa luč? Vsekakor ena tistih pravljic, ki razsvetli.
⭐⭐⭐⭐⭐
Rating: 5 out of 5.
Mladinska knjiga, 2022
Zakaj?
Zakaj?
Uvodoma naj priznam, da nisem bil nikoli poseben navdušenec nad delom Lile Prap. Njeni ploščati liki so bili pač drugačni, meni osebno ne posebej všečni in morda tudi zato niso nikoli pritegnili nobenega od otrok. Poslušal sem nekaj njenih intervjujev in seveda sem njeno delo spoštoval, iz vsake njene besede je bilo čutiti, kako predana mu je. No, in 20 let po prvi izdaji slikanice Zakaj? – vmes se je zgodilo med drugim to, da je bila knjiga prevedena v kar 38 jezikov, Japonci pa so ustvarili serijo animiranih filmov; dobim v roke razširjeno izdajo – s še šestnajstimi novimi živalmi.
Prvi vtis? Pa saj te ploščate živali sploh niso tako napačne. (notranji glas v meni me izziva, naj sam poskusim narisati vsaj nekaj podobnega, nek vražiček mi slika mojo pingvinu podobno veverico, ki sem jo enkrat narisal med igranjem activitiyja). Drug vtis? Nasmeh, ko preberem, zakaj je lenivec tako počasen in je eden od zabavnih odgovorov ta, da se »samo dela počasnega. Ko ga nihče ne gleda, divja kot obseden«. Nasmeh je še nekoliko širši, ko izvem, da ima lisica košat rep zato, »da se obriše pod nosom, če ji ne uspe ničesar uloviti«, nosorog pa rog na nosu, zato, da se »z njim zapiči v drevo, da ga ne odnese, ko kiha« in tako naprej.
Zdaj mi v bistvu postaja jasno, zakaj je Lila Prap všeč otrokom in nenazadnje tudi staršem. Priznavam napako. Lila Prap je imenitna. Preproste slike, ki bodo izzvale otroke, da bodo narisali kakšno žival, ki bo dejansko podobna tisti živali. Zanimiva vprašanja, ki se seveda pojavljajo tudi v bistrih otroških glavicah in trije ali celo štirje zabavni odgovori (kjer bi spet pomislil na bujno otroško domišljijo) in seveda tudi tista pravilna razlaga, ki pa je napisana ravno prav preprosto, da jo bodo otroci seveda razumeli. Ni pa nujno, da za »pravilno« ne bodo vzeli kakšne od tistih bolj zabavnih.
Ne ponovite moje napake in otroke čim prej seznanite z deli Lile Prap. Skupaj boste brali, ustvarjali, se smejali in zabavali ter zagotovo tudi učili. In ne, žaba se na napihuje zato, ker ne more prdniti.
Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem je podnaslov zbirke poezije za (zaljubljene) najstniške bralce, ki je nastala izpod peresa Vinka Moderndorferja in ki jih je z domiselnimi in duhovitimi ilustracijami zabelil in začinil Jure Engelsberger.
Tisti koprneči verz »O, Romeo! Romeo!«, ki ga je Shakespeare zapisal v najbolj znani ljubezenski tragediji Romeo in Juliji, je bil vsekakor tudi izhodišče za tole zbirko poezije, ki je posvečena predvsem najstnikom in pa ljubezni. Torej zaljubljenim najstnikom, pa čeprav so zaljubljeni v teh nenavadnih modernih časih, malo naskrivaj, malo vsem na očem, malo zelo in malo čisto malo.
Knjiga je razdeljena na posamezne sklope – Včasih je preveč besed, Romeo in Julija iz sosednje ulice ter Imeti rad. Moderndorfer se takorekoč v vseh zapisanih pesmih ukvarja z ljubeznijo in zaljubljenostjo skozi najstniške oči in to na zelo moderen oz. sodoben način – tu so telefoni in družbena omrežja, najstniška moda in njihov način komuniciranja, pa seveda vse tipične zadrege – od izgleda, do zadrege, hormonov, dotikov, stikov, poljubov, pogledov, ljubosumja, hrepenenja in razočaranja.
Ilustracije Jureta Engelsbergerja so tiste, ki zbirko naredijo zabavno in duhovito – včasih pesem nadgradi, drugi poglobi in jo tretjič predstavi v nekoliko drugačni luči, vsekakor pa s svojim punk-uporniškim slogom vsekakor sodi v to problematično tematiko najstniške ljubezni, o kateri se na glas seveda ne sme govoriti. Vsaj z najstniki ne, verjemite!
No, in pa pesem, ki jo je treba izpostaviti, saj pošteno štrli ven, pa čeprav ravno tako govori o ljubezni in hrepenenju, povezanosti in je v Shakespearovem duhu, žal tragična. Črni cvet je pesem, ki bo zaprla usta. Tudi zbrisala nasmeh z obraza. Ker je pač žalostna. Še toliko bolj žalostna, ker je resnična. In zdi se mi odlično, da jo je avtor uvrstil v ta sicer »strogo« ljubezenski izbor in upam, da je mladi med prebiranjem ne bodo spregledali in da se bodo o njej pogovarjali. Razmišljali, ukrepali. V svetu, sploh pa najstniškem, ki bi moral biti napolnjen z ljubeznijo, ne bi smelo biti prostora za takšne zgodbe (pesmi), pa čeprav si pred njimi ne smemo zatiskati oči. Sploh pa ne danes!
Težko zapišem, da mladi danes ne berejo, saj imam doma tri strastne mlade bralce. Vem, da ne berejo vsi tako zelo radi in da berejo še kaj drugega, kot le knjige. Najbrž res ne berejo veliko poezije, ampak ta zbirka si vsekakor zasluži njihovo priložnost. Pozornost bo zagotovo osvojila po zaslugi privlačne naslovnice in ljubezenske barvne kombinacije – prevladuje rdeča, nekaj je pač črne, za kontrast pa skrbi bela. Kot v življenju, kot v ljubezni. Razveselite kakšnega najstnika s to knjigo, ker jim je pisana na kožo oz. srce.
Murphyverse – tretjič. Le da tokrat avtor ni Sean Murphy, ampak njegova življenjska sopotnica Katana Collins in morda prav zato tokrat spremljamo junakinjo – Harley Quinn. Šestdelna zbirka, ki je izhajala od oktobra 2020 do marca 2021, ki slika drugačen Gotham od tistega klasičnega DC-jevega.
V preteklih dveh mesecih sem že izpostavil dva stripa, ki ju je ustvaril Sean Murphy in z njima postavil nekakšen alternativen Gotham – tu so še vedno Batman, Joker, Harley Quinn ter večina dobro znanih negativcev, podkupljenih policistov, poštenih policistov in seveda še koga. White Knight, The Curse of White Knight z vključenim Von Freezom in sedaj Harley Quinn. Kaj se je v Gothamu zgodilo od zadnjega stripa? Joker oz. Jack Napier je mrtev. Batman je snel masko, se predal policistom in kot tihi jetnik Bruce Wayne ždi v ječi. Harley Quinn je mati samohranilka, ki se še vedno težko spopada tako s preteklimi dejanji kot trenutnim stanjem, v katerem se je znašla.
In potem se začne … trupla, očitno ne naključna. Trupla filmskih zvezdnikov Gothamske zlate dobe. Vsa trupla skrbno postavljena v točno določen kader. Policija je nemočna, GTO ravno tako. Na pomoč pokličejo Harley Quinn, ki ji kaj hitro postane jasno, da nekdo (slabo) kopira tisto, kar je počel Joker in najbrž z namenom, da bi v kremplje dobil njo. Ta nekdo je očitno Producer, umazano delo pa zanj opravlja Starlet (s pravim imenom Ethel Ober), propadla in pozabla filmska igralka, pomagata ji med drugimi tudi Neo-Joker in Poison Ivy. Gothamskim služabnikom pravice na pomoč priskoči mlad FBI-jevec Hector Quimby in med njim in Harley začnejo kmalu preskakovati iskre.
Harley je kot že tolikokrat razpeta in preprosto ne ve, kaj je in kaj naj bo. Dr. Harleen Quinzel, Harley Quinn, policistka, morilka, psihiatrinja ali čisto običajna mama? (To o običajnosti je seveda treba jemati s trohico humorja, saj ji otroka pogosta pazita njena hišna ljubljenčka – hijeni) Koga in zakaj je imela rajši – Jokerja ali Jacka Napierja, morda celo Batmana? (Bruce Wayne je v stripu omenjen kot stric, kar zgolj potrjuje tisto presenetljivo odkritje, da sta bila Joker in Batman oz. Jack in Bruce (pol)brata). Kaj čuti do mladega FBI-jevca?
A seveda ni vse (oziroma nič) tako, kot si mnogi predstavljajo. Hector jim zamolči, da je njegova mama verjetno ena naslednjih žrtev, a kaj kmalu postane jasno, da kar glavna tarča. Harley Quinn niha in v visokih petah stopica po zelo tanki in visoki vrvi, a ko ji eksplozija uniči stanovanje, v eksploziji pa skoraj izgubi enega od dvojčkov, je igre zanjo konec.
Sledi seveda niz presenetljivih razkritij in zahtevnih psiholoških igric, ki jih v nenavaden film, odigran v resničnosti, postavlja Producer, kjer ima tokrat glavno vlogo vendarle Starlet in bi morali biti vsi ostali zgolj statisti, ampak temu seveda ni tako. Kako je Starlet povezana s Hectorjem in kdo je v resnici Producent, kakšno vlogo bo pri razpletu odigral Bruce Wayne in kaj se dogaja z Jasonom Toddom (Robinom) ter seveda – kako uspešno bo Harley Quinn premagovala notranje demone in spomine na Jacka/Jokerja? Prepuščam vas branju … no, in potem vas za nameček čaka še Harley Quinn: Black, White Knight & Red, kjer Harleen z otrokoma piše valentinova pisma in nas avtorica znova popelje novim razkritjem naproti.
Strip, ki v zaključku sicer nekoliko obvisi in mu, če nič drugega, manjka tako nekaj tiste tipične gothamsko-batmanske temačnosti kot tudi obešenjaškega Jokerjevega humorja in nepredvidljivosti. Zgrajen skoraj v maniri kakšnega noir stripa s fatalko, ki jim želi biti Starlet nadvse podobna. Drugačen, a z dovolj podrobnostmi in poudarki, ki ga imenitno vključijo v celo serijo. V letošnjem letu nas čaka še Batman: Beyond the White Knight, ki se bo dogajal kar deset let po tej izdaji, Murphy pa je že napovedal ali vsaj vzdražil s še dvema naslovoma – Nightwing in Batgirl.
Goran Vojnović se tokrat ne predstavlja s kakšnim romanom, ampak z zbirko avtobiografskih esejev, razdeljenih v zanimive sklope, v katerih potuje vse do otroštva do današnjih, s covidom in vojno prežetih dni.
Goran Vojnović je postal eden tistih slovenskih avtorjev, ki jih v bistvu ni potrebno več predstavljati – odlično se predstavlja s svojimi deli – naj so to najstniško odraščajoče Čefurji, raus! ali Đorđić se vrača, zelo razmišljujoča in pretresljiva, z vojno zaznamovana Jugoslavija, moja dežela, malce bolj ljubezenska Figa ali pač kolumne, ki jih lahko preberete v Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Letos bomo lahko prebrali tudi njegovo prvo pravljico.
Eseji, zbrani v najnovejši knjigi Zbiralec strahov, so zanimivi. Berljivi. Razmišljujoči. Po prologu sledijo sklopi Fant na šolskem plesu, Muzej začasnih rešitev, Ljudje ustavljenega časa, Pravica do nostalgije ter V Ulici Vinka Vitezića. Vojnović je standardno duhovit in pronicljiv, kritičen, po potrebi zbadljiv, na trenutke otožen, celo melanholičen. Tu so Fužine in Ljubljana, pa Pula ter Bosna in Hercegovina, odraščanje, starši, družina, kariera, politika, nerazumevanje, »biti Bosan’c«, košarka in splošno stanje duha. Lahko bi ga recimo postavil ob bok Esadu Babačiću, še enemu mojstru esejizma, s podobno predzgodbo, a iz nekega drugega časa, a s podobno globino, bolečino in tudi smislom za humor. Oba imata tisto nekaj – tisti kanček balkanskega šarma in sproščenosti, ki ju je pri slovenskih avtorjih težko najti. In naj takoj v izogib napačnemu razumevanju zapisanega povem – tako Gorana kot Esada dojemam kot naša, slovenska avtorja, saj sta oba res mojstra slovenske besede ter jezika in za zgled mnogim.
Zbiralec strahov, torej … spomini na šolski ples, kjer so vsi uživali ob Nirvani in Smells like teen spirit. Sredi devetdesetih priti iz Fužin v katerikoli drug konec Ljubljane je pač pomenilo zgolj dve oznaki – »Fužin’c« in »čefur«. Razmišljanje o njihovem družinskem fužinskem stanovanju, ki ga je mama želela vedno obnavljati, oče pa je obnovo prelagal in prelagal in prelagal, v neko nedoločeno prihodnost, ker pač čas ni bil nikoli pravi. Najbrž situacija, ki je dobro poznana vsem in se teh pogovorov, načrtovanj, stroškov, kreditov in še česa dobro zavedamo. Bojimo. No, če smo seveda v tisti srečni skupini izbrancev z lastno nepremičnino, pa čeprav smo jo ali pa jo še odplačujemo z oderuškimi krediti, da o kakršnikoli prenovi sploh slišati nočemo. Toplo in ljubo je tudi prebiranje eseja Banka je banka, predvsem zaradi te nostalgične note očetove službe, spremljanja in opazovanja, nekih nevidnih niti, ki nas na nekaj/nekoga vežejo, pa ne vemo točno, zakaj. A niti so in čeprav tanke ali celo nevidne, jih ni tako težko pretrgati.
Del, v katerem je Vojnović morda najboljši in tudi najbolj svoj, so naslednji trije sklopi, kjer bi lahko rekli, da je jugonostalgičen. Spominja se tistih drugih časov, navad, kulture, junakov – naj bodo knjižni, filmski ali športni in za katere dandanes pravzaprav ne ve, kako naj jih razume. Zame osebno je zapis Dražen odličen, saj dobro prikaže to razdvojenost neke generacije na področju športa, politike in navijaštva. Kdo sem, za koga sem in zakaj nisem? Če pa vsi drugi so? Smem biti svoj, imeti svoje razloge, sanje in pričakovanja?
Z Goranom sva rojena istega leta (pa se ne poznava) in lahko rečem, da sva poslušala veliko podobne glasbe, stiskala pesti za športne kolektive in se čudila mojstrstvom (ter oba sanjala, da bova naslednja Dražena) mnogih genijev, bila zaradi drugačnosti vsak na svoj način vedno nekje na robu in pogosto blizu osamljenosti. Za razliko od mene je on na -ić in njegova starša pač nista Slovenca. Med vojno, ki je v devetdesetih divjala po bivši skupni Jugoslaviji, nismo nikogar izgubili, razen morda sanj. Vem, kako so se moje razblinile, ko sem videl tanke na Plitvicah, pa tiste Bobanove brce in nore nogometne tekme Dinamo – Crvena zvezda, ko je Jure Zdovc zapustil jugoslovansko reprezentanco in si »nekoč brata« Dražen ter Vlade nista več mogla pogledat v oči, spomnim se obstreljevanja Dubrovnika in Mostarja, moskovskega Monsters of Rock festivala, ki bi se moral odviti v Beogradu (pa se zaradi vojne ni) in košarkarskega finala olimpijskih iger v Barceloni, kjer so Hrvati z Draženom na čelu pokazali, da je vredno sanjati. In kjer bi morda, ampak res morda, tista odlična skupna jugoslovanska reprezentanca pokazala, da je neka sanjska ekipa obstajala tudi izven ZDA. Ukradene sanje je naslov neke druge knjige, ki se ukvarja s sanjami jugoslovanske košarke. In potem je leto kasneje umrl Dražen Petrović, za nameček po tekmi s Slovenijo in nisem vedel, takrat 13-letnik z velikimi sanjami, ali smem jokati ali ne? Ali je on še »naš«?
Vsi smo šli čez določena obdobja, sanj, poguma in strahov. Menim, da je še danes tako – ne glede na to, kdo in kaj smo. Strah nas je najbrž že zato, ker imamo določene izkušnje, ker smo določene strahove premagali, pa si vedno znova želimo (še) boljšega jutri. Strah nas je, kot je bilo strah naše starše in stare starše. Strah nas je zaradi včeraj in strah nas je za jutri, zase, za naše otroke in zanje. In s tem ni nič narobe – strah pomeni, da nam ni vseeno, da si želimo živeti in sanjati.
Tretja knjiga iz serije Kostja Veselko me je kar malo presenetila – prvič sem opazil kar očitne podobnosti s Harryjem Potterjem in vprašal sem se, če je res pametno, da te knjige prebira moj še ne 10-letni sin, ki je nad Kostjo sicer navdušen.
Mnenje o prvih dveh knjigah – Kostja Veselko in Igra z ognjem; sem že zapisal in si ga seveda lahko preberete. Nenavadni čarovniški svet Dublina me je morda kar malo preveč posrkal in vmes sem potreboval nekaj odmora in vsebinsko malce drugačnih knjig, ampak seveda se prav dolgo nisem mogel držati stran od Landyjeve serije. Tretja knjiga nosi naslov Brezliki in zvesti bralci vsaj približno veste, za koga (ali bi moral morda napisati kaj) gre …
Kostja Veselko in Stephanie Edgely oz. Valkira Vihar sta ne le degradirana, ampak takorekoč izobčena zaradi obtožb in dogajanj v drugi knjigi. A kljub vsemu ne moreta (in nočeta) stati križem rok, ko začnejo umirati teleporterji – ljudje posebnih lastnosti, ki lahko odprejo portal in omogočijo Brezlikim, da se vrnejo na zemljo.
Kdo torej stoji za umori? Nekromant Salomon Venec, star Kostjin sovražnik, jima pove za Črnošolce, Zlohotarjevo vojsko fanatikov in tri like, ki so se znova pojavili – Jarona Vislico, Srhljivega Krava in Rožo Pomor. Na čelu naj bi stal skrivnostni Batu, za plačanca pa so najeli še enega starega znanca – Žarka Krvavca. Kako neverjetno močni so Črnošolci, se prva prepriča sicer neustrašna Tanita Mala, ki je proti njim takorekoč nemočna, ko napadejo in ubijejo predzadnjega teleporterja, Sokola Selca.
Kostja in Valkira imata medtem nemalo dela. Veliki čarovnik Črnodim Ceh ju ima na piki, glavni detektiv Remus Križ ju želi aretirati, obenem Žalni Moder ves čas grozi, da bo izdal njeno veliko skrivnost, ki je tesno povezana s Kostjo, seveda prav onadva dobita v roke zadnjega in najbolj zelenega teleporterja, prevzetnega in nadutega Fletcherja Renna. Počasi začneta sestavljati zapleteno sestavljanko, obenem pa se morata spopadati še s tem, komu verjeti in zaupati ter komu ne. Včasih se za zaveznika pokaže tisti, od katerega bi to najmanj pričakoval …
Portal lahko na skritem mestu odpre le teleporter (torej Fletcher), ki bo uspel povezati sidro ožin. Sidro ožin je očitno Zverižarjev prsni koš, ki je nekdaj pripadal Brezlikemu, odprtje portala pa se bo zgodilo na kmetiji Aranmore, kjer živi nenavadni starec Paddy. Podobnosti s skrižvni iz Harryja Potterja so seveda odveč. Črnošolci ukradejo Zverižarjev prsni koš in ugrabijo Črnodima Ceha, Kostji in predvsem Valkiri uspe oživiti žezlo starodavnih s pomočjo črnega kristala, saj je to edina stvar, ki jim lahko pomaga v boju z Brezlikimi, ko bodo enkrat prišli.
In seveda je jasno, da bodo prišli. In ko pridejo, nihče ne pričakuje tako divjega, hipnotičnega in neobrzdanega vrtinca dogajanja, čarovniških trikov, izdaj, prevar, sodelovanj, pomoči in presenečenj. Gospod Blaž umre, Salomon Venec in sloviti Beli sekač naredita mnogo več, kot bi kdorkoli pričakoval, jasno postane, kdo je Batu in kdo glavni vohun v svetišču. Duhovitosti v dialogih je nekoliko manj in odtenek resnosti bo dal tudi mlajšim bralcem vedeti, da so zadeve resne. Na podlagi omemb, bodo šli morda raziskovat Thin Lizzy (voščena lutka Phila Lynotta namreč straži vhod v svetišče), Aerosmith in Stiff Little Fingers. No, pa še eno knjižno referenco vam izdam – Gandalfa s svojim ognjenim bičem zgrabi Balrog in ga potegne s seboj v globine Morije. To sestavljanko pa prepuščam vam …
Derek Landy je s Kostjem Veselkom nedvomno ustvaril izredno vznemirljivo knjižno serijo, ki bo mlade bralca uvedla v svet (noir) detektivk in reševanja ugank, vse skupaj pa je zanimivo prežeto s čarovnijo in fantazijo. Starejšim bralcem bo predvsem zanimiv odklop od morda psihološko zahtevnejših del, kjer pa svoje vsekakor naredi odlično stkan fantazijski svet. Seveda pa sam že nestrpno pogledujem na polico, kjer me čaka četrta knjige iz serije – Črni dnevi.
maticpise.com 