(brez naslova)

Eleven rings

Phil Jackson sodi med najboljše košarkarske trenerje vseh časov – dve ekipi je popeljal do skupno enajstih naslovov prvaka in poskrbel za preobrazbo dveh košarkarjev, ki vsekakor sodita med pet najboljših vseh časov – Michaela Jordana in Kobeja Bryanta.

Vsi tisti, ki ste NBA košarko spremljali v devetdesetih, seveda veste, kdo je Phil Jackson in kdo Chicago Bullsi z Michaelom Jordanom na čelu. Mnogi se še danes sprašujejo, ali bi imeli tisti Bullsi še dva naslova več, če se Michael Jordan ne bi odločil za kratkotrajen oddih v igranju baseballa? No, pa je jasno, da so že t. i. »three-peati« (tj. ko ena ekipa osvoji tri naslove prvakov zapored) v sodobnem času nekaj posebnega – ni uspelo Miami Heatom LeBrona Jamesa in Dwaynea Wadea, niti Wariorrsom Stepha Curryja, Klaya Thompsona in Kevina Duranta, niti še prej odličnim Spursom (Robinson, Duncan, Parker, Ginobili, …) ali Rocketsom (Olajuwon in druščina). V celi zgodovini lige NBA je »three-peat« uspel le trem ekipam – dvakrat Lakersom (prvič še kot Minneapolis Lakers med leti 1952 in 1954), dvakrat Bullsom in nedosegljivim Boston Celticsom – ti so med leti 1959 in 1966 osvojili kar osem zaporednih naslovov! Ni uspelo Magicovim in Jabbarjevim Lakersem, niti Birdovim Celticsom ali Thomasovim Pistonsom. Konec koncev ni uspel niti drugi »three-peat« Kobejevem Lakersom.

Enajst prstanov Phila Jacksona. Enajst trenerskih, saj je dva osvojil že kot igralec z New York Knicksi na začetku sedemdesetih in čeprav se ta knjiga osredotoča predvsem na teh enajst, bralcu hitro postane jasno, da Jackson trener ne bi bil, kar je bil, brez igralskih izkušenj in dela pod nekaterimi odličnimi trenerji. Jacksonova igralska pot je bila negotova, viharna in zaznamovana s poškodbami. Njegova življenjska pot je bila polna iskanja, izpraševanja, nenehnega učenja in prenašanja znanja na ljudi okoli sebe. Spomnim se, kako so mediji pisali o njegovih nenavadnih psiholoških prijemih – plemenski povezanosti, šamanskih obredih in zenovski miselnosti. Phil Jackson, Zen master, Gospodar prstanov. In tako kot eni trdijo, da v njegovem trenerskem stilu in pristopu ni nič posebnega, ker – kako težko pa je osvajati prstane, če imaš v ekipi Michaela Jordana ali pa Kobeja Bryanta?!; je vsakemu, ki je kdaj igral košarko, zelo jasno, da stvari niso tako preproste. Michaela Jordana so trenirali prej in kasneje, enako velja za Kobeja Bryanta, ampak naslove sta oba dosegala le pod vodstvom Phila Jacksona. Zakaj?

Preprostega odgovora ni, vsekakor pa jih boste veliko našli v tej knjigi. Jackson res odlično prepleta zgodbe, anekdote, dejstva, lastna opažanja, dnevniške zapise in številne izjave ter novinarske zapise v posamezna poglavja, kjer piše o določenih korakih in stopnjah, ki so jih morali on, člani njegove strokovne ekipe in seveda igralci, narediti in doseči, da so šli korak bližje uspehu. Jackson se veliko naslanja tako na budizem kot zenovsko miselnost in črpa iz bogate zakladnice avtohtonih ameriških ljudstev. Povezanost, ki jo je sam doživljal in čutil kot igralec pri Knicksih, je bila zanj ključ do uspeha. Imeti vodjo na igrišču in biti vodja ob igrišču – obe vlogi sta pomembni in v njej morata nastopati zanesljiva ekipna igralca. Individualni rekordi ne prinesejo naslovov. Vse skupaj se zdi zelo preprosto in pravzaprav tudi je. Še bolj zanimivo je, da lahko veliko od prebranega prenesete v življenje – ugotovite, komu in čemu je vredno namenjati čas, najdete fokus in se začnete zavedate, kje ste in kaj ste, kaj je tisto, kar vas žene naprej v življenju.

Številni so bili mnenja, da je bistvo uspeha (tako Bullsov kot Lakersov) sloviti »trikotni napad« Texa Winterja in niso daleč od resnice. Ampak za razumevanje trikotnika in predvsem uspešno izvajanje je potrebnega veliko več. Vsaka ekipa je morala iti iz točke poražencev in zavedanja »boljši so od nas« preko točke »jaz sem boljši« do točke »mi smo boljši« in nenazadnje do vrhunca – »življenje je odlično«. Ali povedano drugače – tudi, ko nismo najboljši, uživamo v tem, kar počnemo in takrat nam ne more nihče nič. Zmagovalna miselnost, ki je hkrati še vedno prežeta s skromnostjo in zavedanjem okolice. Skozi strani se človek začne znova zavedati lepote in preprostosti košarke ter podoživljati številne nepozabne trenutke in mojstrske poteze …

Michael Jordan je po mnenju mnogih (tudi mojem) najboljši košarkar vseh časov. Pustimo ob strani debate, ali bi bil tako dober, če njegov trener ne bi bil Phil Jackson in če ob sebi ne bi imel vedno Scottieja Pippna in mnogih drugih. Sam vedno trdim, da igralci, kot je Jordan, lahko pridejo kamorkoli in bodo odlični in v večini primerov bodo še tako povprečno ekipo naredili (zelo) dobro. Kobe Bryant je bil tak igralec. Ne bosta pa vedno prvaka, kar se je tudi potrdilo. Vloga vodje, poglavarja plemena, je pripadla Philu Jacskonu. Ni bil vedno uspešen in vsak neuspeh je poskrbel za to, da je razmišljal in iskal načine, kaj in kako spremeniti. Dogajanje na igrišču je bilo odvisno od obeh vodij, njuna igra pa od stanja duha in misli in tu se pokaže neverjeten Jacksonov vpliv. Povezovanje egov (Kobe – Shaq), umirjanje nezadovoljnih igralcev (Pippen), krotenje problematičnih fantov (Rodman, Artest), poiskati vlogo nadarjenim, a na videz zapostavljenim (Kukoč) in tako naprej. In seveda, dva individualna mojstra, ki sta lahko večer za večerom dosegala 40 in več točk na tekmo, spraviti na nivo zavedanja, da je ekipa (naj)pomembnejša. Enajst prstanov, trije »three-peati«, pogost občutek nepremagljivosti oz. »življenje je odlično«.

In treba je pogledati na vpliv, ki ga je imel Jackson na mlajše trenerje. Vsaj v NBA, kjer je pač »najprej posel« in kjer ima vsaka ekipa vsaj enega (super)zvezdnika, ki si sicer želi prstan, a ga mnogo bolj zanima znesek na pogodbi. In taki superzvezdniki ob sebi potrebujejo ne le zanesljivo ekipo, ki bo sledila, ampak tudi zanesljivega in načeloma mirnega vodjo ob igrišču. Dnevi balkanskega temperamenta so mimo – dandanes Obradović, pokojni Ivković, Maljković, Novosel in drugi ne bi bili več sposobni ekip pripeljati do stanja »življenje je odlično«. Mislim, da tu tiči tudi razlog, zakaj Spursom pod vodstvom sicer odličnega Gregga Popovicha ne gre več tako dobro, kot nekoč. Pomislite na Igorja Kokoškova in kaj je naredil s slovensko reprezentanco pred štirimi leti. Tudi naš trenutni selektor Aleksander Sekulić premore to mirnost, ki jo prenaša na igralce. Steve Kerr, ki je kot trener vodil Warriorse do treh naslovov prvaka (in še dveh final) je bil del druge dinastije Bullsov, Derek Fisher je bil Jacksonova podaljšana roka v Lakersih, Luke Walton, Brad Stevens in še bi lahko naštevali.

Jacksonov zen je poskrbel za drastično spremembo v razmišljanju in odnosu trenerjev in igralcev. Rast, razvoj, povezanost. Zavedanje. Gre za moč duha in telesa in kdo ve, koliko več bi dosegel LeBron James, če bi sodeloval z Jacksonom …

Penguin, 2014

The Boys: Omnibus volume 4

Zbirka The Boys se je prevesila v drugo polovico in lahko trdim, da bo ta zbirka poskrbela za malce drugačno dojemanje in razumevanje nekaterih junakov, razkrivajo pa se tudi nameni posameznih superjunakov. Ključna zbirka, po kateri pa še vedno težko sklepam, kakšen bo zaključek.

Šele takole se človek zave, kako kompleksno zgodbo je tokrat ustvaril Ennis, saj je težko določiti, katera zgodba je glavna oz. nosilna. Ali so to The Boys in njihov nadzor superjunakov? Morda Butcher in njegova še vedno ne povsem pojasnjena želja po maščevanju Homelanderju (sumim, da nas celotna zgodba še čaka)? Morda Seven, njihova povezanost s korporacijo Vought-American, njihova vpetost v ustroj in delovanje ZDA? Ali pač majhni škotski povprečnež Hughie, ki se zaljubi v superjunakinjo, vse bolj pa se zdi, da je njuna ljubezen obsojena na propad, saj ju spremlja velik, temen madež? In ob vsem tem ne gre pozabiti številnih stranskih zgodb, ki bralca zavedejo in tudi vržejo iz tira, a imajo svoj namen in pomen. Prepričan sem, če bi imeli opravka s klasičnim romanom, da bi najbrž brali vsaj kakšno obsežno trilogijo, ki bi jo težko odložili iz rok.

S čim imamo torej opravka v četrti zbirki? Hughie opazuje nenavadno superskupino Superduper, kjer so superjunaki res naivni, otročji, s povsem običajnimi hibami, ki pa se Hughieju hitro priljubijo, da jim želi pomagati, da se ne bi pokvarili. A za to poskrbijo kar pri Vought-American, ki jim za vodjo pošljejo Malchemicala, zlobnega superjunaka, ki lahko spreminja obliko in je lahko takorekoč karkoli in kdorkoli. In ko je tik pred tem, da spolno zlorabi dve ženski članici Superduper, na sceno stopi Hughie, ki pa je nemočen …

Butcher je besen. Trenja med The Boys so vse večja, sploh, ko še Mother’s Milk odkrije, da Butcher ni najbolj iskren glede Hughieja. Butcher sumi, da je Hughie pravzaprav VA vohun, a to bolj ali manj raziskuje na lastno pest. Hughie pa – kot da srečanje s Malchemicalom ni bilo dovolj, vidi posnetek Anniejine iniciacije v Seven. Sooči se z njo, ji v obraz zmeče marsikaj (očitki so res brutalni, pika na i pa zagotovo Hugiejeva izjava, da že res, da se je iniciacija zgodila preden sta se spoznala, ampak da bo prizor njenega oralnega zadovoljevanja pač ostal za vedno živ) in odide. Domov, na Škotsko …

Četrta zbirka ima res veliko dialogov – odlični so tako pogovori med Butcherjem in Hughiejem, res imenitno je prikazan tudi vse bolj napet odnos med Annie in Hughiejem, nekaj težav utegnete imeti »na Škotskem«, saj so tudi dialogi deloma v njihovem tipičnem dialektu, ki je zahteven že za razumet, če ga slišimo, tukaj pa se je treba včasih postavit v vlogo Seana Conneryja. Ampak prav ti dialogi so tokrat res dodana vrednost in potrdijo, da The Boys niso le nasilje in seks. Niso.

A tudi doma na Škotskem Hughieju ni nič lažje. Mama in oče (njegova krušna starša, sicer) sta seveda vesela, da ga vidita, a še vedno živita v nekih preteklih časih in lepih spominih. Enako velja za njegova najboljša prijatelja Deta (ki zaradi neprijetnega vonja naokrog hodi z dihalno masko) in Big Bobbyja (orjaka, ki se oblači v žensko in je po lastnih besedah lezbijka), ki vsako njihovo srečanje hitro spremenita v obujanje spominov in predvsem na številna norčevanja iz Hughieja. In ko se nepričakovano pojavi še Annie …

Poleg tega, da se nam skozi dialogi vse bolj jasno riše Hughiejeva življenjska zgodba, ki je daleč od srečne in s katero se lahko poistoveti skoraj vsak bralec. Kakšen tragičen dogodek iz otroštva, odnosi s starši in stalno zavedanje, da so vsi drugi srečni, samo tebi se dogajajo slabe stvari v življenju. In še ko se ti zgodi nekaj lepega, kaj kmalu spoznaš, da ni vse zlato, kar se sveti. Tudi Anniejina zgodba je na nek način podobna in osvetli delovanje Vought-American še z enega zornega kota in sicer kako oni delajo z otroci, pri katerih se pokaže prisotnost Compound V-ja oz. imajo kakšno supermoč.

In potem so tu stranske zgodbe – bizarni superfestival Believe, kjer je glavni superjunak pedofilski Oh Father, ki ima ob sebi superotroke Sidekick Twelve (referenca na Jezusovih 12 apostolov, seveda) in kjer svoje nakane deloma znova razkrije Homelander. Hughie se mora spopasti s preprodajalci oz. tihotapci nevarne mešanice heroina in Compound V-ja, izvemo pa tudi nekaj zanimivega o fatalni Queen Maeve.

Eno od ključnih vprašanj je seveda, v katero smer se bo odvila zgodba med Annie, ki želi zapustiti Seven, a ji Vought-American posvečajo vse več pozornosti in Hughiejem, ki ni povsem prepričan, ali želi še naprej delati za The Boys. Odnose bo zagotovo zaostrilo Hughiejevo razkritje, kaj on dela v resnici in Anniejin odziv, saj bo jasno, da ji je on prav tako lagal in da sta (bila) celo nasprotnika. In kot sem zapisal v uvodu, je to le ena od zgodb, ki se bo morala razplesti in ker Ennis ni ravno človek, ki bi slovel po srečnih koncih … Priznam, zelo sem nestrpen, kakšen bo razplet.

Dynamite, 2019

Puhasti Niko – Božičkov maček

Prikupna slikanica za praznični decembrski čas, kjer spremljamo zgodbo Božičkovega mačka Nika, ki je velik zaspanec in se nepričakovano znajde v vlogi glavnega junaka.

Božič je pred vrati in Niko si kot vsako leti želi, da bi bil prazničnega vzdušja in da bi tokrat lahko spremljal Božička na njegovi poti okrog sveta. Najprej zaspi, se prebudi, odide v delavnico in spet zaspi – za nameček kar v škatli in nenadoma Niko postane darilo! (Prepričani smo sicer lahko, da si je kakšen otrok nekje na svetu zagotovo zaželel simpatičnega puhastega mucka)

In ko se Niko naslednjič prebudi, je na Božičkovih saneh, na katerih drvita prek širnega neba in prostranega sveta. Pot je dolga in naporna in nato na sceno stopita grozna tatova Jaka in Jaša, ki želita Božičku ukrasti vsa darila. Niko se s tem seveda ne strinja, napade zlikovca in ju pošteno prestraši ter seveda reši božič. Božiček mu obljubi, da bosta odslej tandem, a Nika nekaj (upravičeno) skrbi – kaj, če bo zaspal?

Pravljico, ki bo zagotovo navdušila mlajše in ker je praznik prikazan v prijaznem, skromnem duhu, jo bodo za svojo vzeli tudi starši. Napisala jo je Lucy Rowland, s prikupnimi ilustracijami pa opremila Paula Bowles. Otroci bodo zagotovo opazili številne podrobnosti – npr. Rudolfov svetleči nos, zabavne napise v Božičkovi delavnici, mimiko na obrazih palčkov ipd. In kot je že kar stalnica – za prevod in prepesnitev je mojstrsko poskrbel Milan Dekleva.

MorfemPlus, 2021

Fronta

Fronta je mladinski roman, ki bi ga morali vsekakor prebrati tudi starši, pripoveduje pa o skupini petih srednješolcev, kameradov, ki jih druži aplikacija Fronta in nepozabna dogodivščina, ki bo za vedno zarezala v njihova življenja.

Neli K. Filipić je znana po svojih delih za mladostniške bralce, v katerih je ostra, iskrena in predvsem sodobna (po)pisovalka in pripovedovalka življenj današnje generacije mladostnikov, ki je še kako drugačna od katerekoli druge doslej. Starši najstnikov boste vedeli, o čem govorim. Generacija, ki se je takorekoč rodila s pametnimi napravami oz. vsaj pametnimi telefoni, se prek njih (samo)vzgajala in brez njih ne more. Vse to odlično oriše avtorica in obenem poskrbi za še nekaj presenetljivega – v fronti staršev ni. Resnici na ljubo – tudi za najstnike ne obstajamo, razen, ko je treba plačevati račune, jim dajati denar in hrano ter jih – pozor, pozor!; reševati iz težav.

In naj priznam, da sem od knjige Fronta pričakoval nekaj čisto drugega, kar sem na koncu dobil. Imam skoraj 15-letnega sina, ki je znan in priljubljen (to sicer lahko vzamete pogojno) na družbenem omrežju TikTok. Njemu je sprva to prijalo, kmalu postalo tudi breme. Na lastne oči sem se prepričal, kako ga ljudje na ulici prepoznavajo, se želijo z njim fotografirati, tudi kakšen avtogram je padel in ker je bil tako zelo »cool«, so tisti drugi, ki so mu bili vsa malo nevoščljivi, to seveda vsaj malo izkoristili za to, da so se iz njega norčevali, sploh, če mu kje ni šlo po načrtih. Tam je pač moral biti nekdo, igrati »vlogo« in težko mu je bilo dopovedati, da je on za nas doma vseeno nekdo drug – sin, brat, vnuk, bratranec, nečak, … Nekdo drug, ki se ne more »vleči ven« na podlagi svoje prepoznavnosti in priljubljenosti. Vse skupaj je še dodatno botrovalo k temu, da zares težko odloži mobilni telefon iz rok, saj pač ta ves čas utripa, brni, se oglaša in njegovo celo življenje je skoncentrirano na zaslon pametne naprave. Naprave, ki je pametnejša od njega in vseh nas. Naprava, ki ga je ustvarila drugačnega, pa še sam ni točno vedel, kdo je. Pozabil je tudi, česa si želi. Malo pišem v pretekliku, sedanjiku, nedoločniku, ker je njegovo življenje vsakodnevna bitka. Bitka tudi za vse nas, seveda.

In to – kdo sem, kaj sem, kako me vidi okolica in kako se vidim sam, je pravzaprav izhodišče Fronte. Soška, Beno, Karlo, Vanja in Luna. Vsi drugačni, vsi enaki? Pravzaprav ne. Vsak od njih prihaja iz drugačnega okolja in predstavlja konglomerat sodobne družbe, kjer je vsaka drugačnost lahko priložnost za posmeh. Družbe, v kateri moraš ugajati, se zliti s tokom, pa čeprav si tako želiš izstopati, biti poseben in drugačen. Soška je tista, ki si tega najbolj želi. In ki si zaradi bogatih staršev najlažje privošči. Polbrat ji izdela aplikacijo, spletni radio, Fronto, ki pa ne zaživi in ne vpliva na življenja vrstnikov, kot si sama tega želi. Poleg glasbenih seznamov se na trenutke zdi, da je vsa vsebina Fronte en velik »fake news«. Ali je danes kaj drugega sploh zanimivo, kot lažno podajanje resničnega sveta okoli nas? Tega vsi vidimo in dojemamo po svoje, če pa vanj nekdo doda ščepec vznemirljivosti, škandal, prepir, pa je vse skupaj lahko bolj zanimivo.

Usode petih mladostnikov se prepletajo, znotraj Fronte, preko Messengerja, komunicirajo prek Snapchata in še skozi pogovor redno uporabljajo heštege, prezirajo izumetničeni, ponarejeni in lažno popolni Instagram. Vanja se bori s čustvi do zadržane in skrivnostne Lune, Beno težko brzda poželenje ob Soški, Beno in Karlo sta večino časa najboljša prijatelja, lahko pa tudi sovražnika, za Karla se zdi, da je v njem nekaj homoseksualnega, podobno bi lahko rekli tudi za Vanjo, Soška pa … velika vodja, manipulatorka, ki jo vsi (skrivaj) obožujejo in prezirajo, gre jim na živce, a je obenem lepilo, ki jih skozi to usodno poletje drži skupaj.

In ko se v medijih pojavi novica, da starši pogrešajo oz. da je izginil fant z nenavadnim imenom Sever Jug, se Soška odloči, da ga bodo oni našli. Kje in kako, bodo seveda izvedeli prek Fronte. Iskanje ni najbolj preprosto, vse skupaj se postavi na glavo po nepričakovani zabavi ob Ljubljanici, kjer je veliko alkohola, drog, hormonov, čustev in nedovoljenega. In potem Severja Juga vsak vidi, srečuje in dojema drugače – Luna je tisti večer z njim ljubimkala, Soška ga je kasneje srečala na obrežju Ljubljanice, ko se ji je predstavil kot Pica pica (latinsko ime za srako), Karlo ga spozna kot simpatičnega prodajalca Petka v antikvariatu, ko išče nadomestilo za izgubljeni Marxov Komunistični manifest in Beno kot Srako. Pušča jim nenavadna sporočila, uganke in namige in pravzaprav prevzame Soškino nalogo lepila – postane tisto bistvo, ki jih celo poletje druži, da ga besno zasledujejo in iščejo, a je vedno korak pred njimi.

Vse do usodne odločitve, da se za njim (brez vednosti staršev) podajo na drug konec Slovenije, a na vlaku ostanejo brez telefonov in tako so prepuščeni življenju v nepričakovano založeni in opremljeni koči sredi gozda. Prepričani so, da je vse to zanje pripravil on, skrivnostni Sever jug s še nekaj imeni. Analogno življenje jim sprva predstavlja težavo, oviro, nato izziv in na koncu celo užitek. Začnejo se pogovarjati in spoznavati, kdo in kaj so. Ni preprosto.

Vse do res divjega in nepričakovanega preobrata, ki vas bo osupnil. Nihče pravzaprav ni tisto, za kar se izdaja. Tudi Fronta je veliko več kot le spletni radio oz. aplikacija. Pet mladostnikov in konglomerat družbe, ki razpada in se razkraja. Zato, ker nam je vse na dosegu roke, ker smo pozabili, kdo smo in kaj smo. Zato, ker slepo verjamemo in zaupamo in smo potem presenečeni, ker je pač drugače … nadaljevanje (menda) sledi.

Cankarjeva založba, 2021

Oddelek za občutljive zločine

Naslovnica nas opozarja, da v rokah držimo knjigo iz novega žanra – »skandinavski blanc«. Kriminalka in napeto branje – ja. Trupla, kri, okrutni zločini – ne. Humor, pronicljivi dialogi, nenavadni zapleti je vse tisto, kar bo prepričalo ljubitelje napeta, a sproščenega branja.

Alexander McCall Smith je britanski avtor zimbabvejskega porekla in predvsem »britanskost« se še kako čuti v njegovem pisanju, predvsem v značilnem humorju, pa čeprav je dogajanje Oddelka za občutljive zločine postavil na Švedsko, natančneje v mestece Malmo. Glavni junak je detektiv Ulf Varg (kot kasneje izvemo, je njegovo ime Volk Volk), ločen, iskren, prijazen in iskreno dober policist, ki vodi malo ekipo, s katerimi rešujejo nenavadne oz. občutljive zločine, ki se dogajajo v njihovem mestu.

Najprej je tu napad z nožem in vbod na sila nenavadno mesto, ki ga Ulf tako s pomočjo desne roke, detektivke Anne in policista Blomquista (ki ni del Oddelka, si pa tega še kako želi) reši relativno hitro in po starih policijskih metodah – zaslišanja, natančen ogled mesta »zločina«, nekaj sklepanja in soočenje z glavnim osumljencem in krivcem.

Potem se avtor nekoliko odmakne od Ulfa in njegove ekipe in nam predstavi simpatično in inteligentno Bim Sundstrom, ki živi sama z mamo Elvinio, ima tri prijateljice – Signe, Linneo in Matildo. Nima pa fanta. Signe ima kar dva in tako se Bim odloči, da ga bo imela tudi sama – pa čeprav si ga mora izmisliti! Premišljeno in domišljeno naredi sebek s simpatičnim fantom na ulici in ga prijateljicam in tudi mami »proda« kot svojega fanta Sixtena. Reševalca, bodočega študenta medicine, ki res veliko dela in ga zato ne morejo spoznati. Ljubezenska zgodba ima seveda nekaj pomanjkljivosti in ko je Bim potisnjena v kot, »proda« še eno laž – Sixten je moral na Severni tečaj. Zgodba se seveda zaplete in izmišljena ljubezen poskrbi za kar nekaj izginulih oseb, nenavadnih pogovorov in zasliševanj ter odkritij, a Oddelek za občutljive zločine konce ljubezenske zgodbe hitro poveže in zaveže. Brez trupel!

Detektiv Varg se medtem z dramo sooča doma, saj se njegov pes Martin, ki ogromno časa preživi pri prijazni ovdoveli sosedi, gospe Hofgors, začne nenavadno obnašati. In če se Ulf najprej ustraši, da njegov zvesti prijatelj umira, ga veterinar potolaži – Martin očitno trpi za depresijo in ga bo treba zdraviti. Ulf mimogrede pomaga še obtožencu prvega rešenega zločina, saj je res človek, ki da veliko na pravico in se spopada z vse bolj intenzivnimi čustvi, ki jih goji do sicer poročene sodelavke Anne. Vsekakor nekaj, kar bomo z zanimanjem spremljali v naslednjih zgodbah. (v angleščini tako že lahko najdete Varg in Love, pa tudi The Talented Mr. Varg in The Man with Silver Saab).

No, in še zadnji zločin, ki napoveduje prelomno točko v Vargovi karieri, saj ga za zahtevno (in diskretno) nalogo zadolži kar sam komisar, Felix Ahlborg, ki je ravno tako nekaj povsem drugačnega in nestereotipnega, kar se pričakuje od policijskih komisarjev, sploh pa v skandinavskih kriminalkah. Komisar Ulfa pošlje na posebno misijo – v zdravilišču, ki ga vodi njegov sorodnik, se dogajajo čudne stvari, ki strašijo in odvračajo goste. Ulf se tja odpravi z Blomquistom, kar poskrbi za obilo odličnih dialogov in modrosti že na poti tja in seveda znova nenavadno odkrivanje zločina. Ulfu je takoj jasno, da nekaj ni v najlepšem redu med lastnikoma – Baltserjem in njegovo privlačno ženo Angel, Blomquist posumi, da je Baltser pravzaprav volkodlak in veste kaj – niti ni tako daleč od resnice. Primer uspešno rešita in predstavita komisarju, ki ob nepričakovanem razpletu sicer ni najbolj zadovoljen, a zaradi kvalitetne in uspešne preiskave nagradi oba – Varga poviša, Blomquista pa dodeli Oddelku za občutljive zločine.

McCall Smith me je presenetil ne le z zanimivo zgradbo in mestoma dolgimi, a zelo humornimi dialogi, ki se sprva zdijo nepomembni, a držijo zgodbe skupaj, ampak predvsem v tem, kako odlično stopnjuje zgodbo. Bralci kriminalki bodo marsikje začutili možnost preobrata v nekaj povsem drugačnega, odvijali se jim bodo različni scenariji, ampak ne – to je pač skandinavski blanc. Lahko rečemo, da je Oddelek za občutljive zločine namenjen vsem tistim, ki radi berejo drugačne kriminalke. In kot vedno – z drugačnim ni narobe. Dobrodošla sprememba in poživitev.

Didakta, 2021

O ljubezni, batinah in revoluciji

Nora Verde (psevdonim hrvaške avtorice Antonele Marušić) je v omenjeni zbirki zbrala devet kratkih zgodb, kjer v ospredje postavlja ženske in njihov vsakdanji boj. Boj za sprejemanje drugačnosti, a ne le iz pogleda nedolžne opazovalke, ampak spremljamo boj iz prve bojne vrste.

O ljubezni, batinah in revoluciji že z naslovom pove veliko – v večini primerov ne gre za zgodbe s rečnim koncem, večina ima konec bolj nedorečen in bralcu pušča prosto pot, vsekakor pa je vsebina zgodb običajna in pretresljiva. Prikrita revščina, duševne bolezni, patriarhat in nerazumevajoča okolice, desničarsko nasilje, (ne)sprejemanje istospolne skupnosti in mučna razkrivanja spolne identitete.

Že prva zgodba – Ti kar!, bralca pretrese, ko spremljamo mlado ženske, vajeno nekega običajnega življenja, ki po izgubi zaposlitve išče priložnost za preprost in recimo časten zaslužek. Koncert, velike plastične vrečke in pobiranje odpadne embalaže. Seveda mnogi hodimo na hrvaško morje in vemo, poznamo zgodbe, kako so nekateri z zbiranjem odpadne embalaže zaslužili. Pol kune za vsako plastenko ali pločevinko, a če vse skupaj potegnemo na neko povprečno plačo ali recimo znesek 1000 evrov, to pomeni, da je treba mesečno zbrati okoli 15 tisoč kosov odpadne embalaže. In na Hrvaškem je precejšnja revščina, delovnih mest je še manj kot pri nas in v tej »smetarski« vnemi ni nihče sam. Ampak, avtorica ne moralizira, kamor je zdaj potegnilo mene – to je le ena od (resničnih) zgodb.

O čemer sem od nekdaj hotela pisati je dokaj tipična zgodba o težki moški roki, ki jo glavna junakinja zgodbe prenaša leto za letom. Zakaj? Ker ne zna biti tiho in ne sklanja glave. Pa je prav, da se je sprijaznila z udarci? A kot pravi sama – kljubovanje je njen edini kapital za življenje. Prazniki prinaša zgodbo upokojene kuharice Manje, ki postane čistilka, kuharica in deklica za vse premožne družine Sertić in ko se nekoč odpravijo na praznike, ona ne skrbi le za red v njihovem 90 kvadratnih metrov velikem stanovanju, ampak tam tisti čas živi. Brez njihove vednosti, seveda. Njeno življenje in stanovanje sta brezvezna, dolgočasna, brez vonja in okusa, to pa je nekaj povsem drugačnega. To je tisto pravo! A vsakih praznikov je nekoč konec, Manjinih celo predčasno …

Obisk je ena bolj pretresljivih zgodb, v kateri se soočimo z duševno boleznijo drugačne, a priljubljene učiteljice Lerotić, ki je zaradi težav z ledvicami ni v šolo, otroci pa jo seveda pogrešajo in se je odločijo obiskati. A obisk se sprevrže v katastrofo, ko jih učiteljica zaklene v stanovanje in sooči s svojo temno in še temnejšo platjo. Aktualna in v skladu s časom se zdi tudi Voriorka o inteligentni in uspešni mladenki Mileni, ki prosti čas najraje preživlja v skvotu, kjer se s še tremi somišljeniki odločijo izvesti gverilsko nočno akcijo in Zagreb očistiti nacistične propagande. A kmalu postane jasno, da bo za Voriorka, vedno drugačno in zasmehovano dekle, noč daljša kot sicer …

Barve so ena krajših zgodb, prežeta z barvami in tematiko mavrične oz. LGBT zastave, pohoda za ponos, ki le redko mine brez izgredov in težav. Ljubezen v času ebole je prežeta s strašnimi epidemijami – začne se z ebolo in konča s korono, vmes pa spremljamo utapljanje v alkoholu in nerazumevanje v tem vsekakor ne najbolj primernem načinu iskanja rešitev. Čas je na najini strani je zgodba lezbičnega para, najbrž spet podobna številnim drugim zgodba. Dve osebi se imata radi, se spoštujeta, živita skupaj, a vse skupaj je še vedno zelo skrito oz. prikrito, vsaj družini. Težko je biti potem nekomu, pa čeprav zgolj za eno popoldne na teden, prijateljica, cimra ali sodelavka. Če pa ve, da je veliko več kot to. In kar so sprva le sanje …

Zaključna Poligon za nevoznike je malo bolj optimistična in vedra, pa čeprav izhaja iz zoprne otroške travme, ko je bila naša junakinja ena od zgolj treh, ki ni znala voziti kolesa in se je pred sošolci smešila na kolesu s pomožnimi kolesci. Sramota, strah, pomanjkanje samozavesti in osamljenost. Drugačnost. A vsega tega je konec, ko spozna Teno …

Pri posameznih zgodbah sem povedal več, drugje manj. Velja izpostaviti še, da je morala prevajalka Suzana Tratnik (tudi sama sicer velika aktivistka LGBT+ skupnosti) pri posameznih prevodih hrvaških dialektov potruditi, ohraniti »žmoht« in najti ustrezno nadomestilo v slovenskih jezikovnih in narečnih značilnostih. Preverite, kako ji je uspelo. O ljubezni, batinah in revoluciji je knjiga, o kateri ne bi smeli govoriti in razmišljati preveč lahkotno, pa čeprav so mnoge zgodbe prežete z dobršno mero humorja, pa tudi sarkazma in cinizma. Tematike so resne in jih je treba kot takšne tudi obravnavati.

Goga, 2021

Ringlšpil

Franjo H. Naji je napisal tranzicijski roman o Mariboru, zaobjel problematiko ne le neke generacije, ampak kar okolja. Pester nabor likov, odlično naslovljena poglavja, ogromno glasbenih citatov in ena tistih knjig, ob kateri pravzaprav lahko le žalostno prikimaš in se vprašaš, ali res ni moglo biti drugače.

Med branjem knjige Ringlšpil, ki se bolj ali manj dogaja v Mariboru, sem se spomnil na izjavo enega kitarista, ki je pred skoraj dvema desetletjema med snovanjem enega projekta dejal: »Kompenzacije so uničile Štajersko. In Ljubljana je naslednja.« Takrat se mi sanjalo ni, kako bi lahko nadgradnja (tj. kompenzacija) nekdaj delujočega sistema (tj. blagovna menjava) lahko bila tako usodna. No, že v naslednji službi sem se redno spopadal z urejanjem in dogovarjanjem kompenzacij in kmalu prišel do spoznanja, da smo pač v 21. stoletju in ker moram plačevati položnice in kredite, tega pač ne morem kompenzirati. Potrebujem denar. Tega pa pri kompenzacijah ni oz. obstaja samo na računih. Medijski svet in še marsikaj z njim povezanega je začel propadati prav na ta način. No, pa Ringlšpil ni roman o tem, ampak o tranziciji, ki se je dogajala prej – konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih. Esad Babačić je v spremni besedi zapisal, da tako poštenega tranzicijskega romana ni uspelo napisati nobenemu Ljubljančanu. Ljubljančanu ne, Logatčanu pač. Podoben, pa čeprav drugačen je prvenec Boruta Marolta, pevca Niet, Kako se znebiti trupla. S tranzicijo, tisto gospodarsko, se ukvarja tudi Vasja Jager v na tem knjižnem slogu že predstavljenem romanu Cajhn.

Maribor, torej. Glavni junak Dejan, njegovo dekle Vesna in pisana četa prijateljev, znancev, sorodnikov. Zemljevid mariborskega klubskega dogajanja v tistem obdobju. Obeti in razbite sanje o boljšem in lepšem življenju. Sumljive poslovne priložnosti (beri: propadel hiter zaslužek). Alkohol in še več drog. Mešani zakoni, propadajoča industrija. Kup filozofiranja, prepiranja, pretepanja, halucinacij, izgubljenih dni in noči ter iskanja samih sebe.

Poglavja nosijo naslove verzov posameznih izvajalcev – od Alice in Chains in Pearl Jam, do Cypress Hill in Miladojka Youneed, od EKV do Balaševića. Ringišpil slednjega je nekakšna rdeča nit romana, kar je jasno tudi iz naslova in v katerem je seveda odlično ujeto hrepenenje po nečem boljšem in lepšem, vse skupaj pa je seveda oplemeniteno z ljubeznijo. Ljubezen je tista, ki glavnega junaka Dejana vleče naprej, a kaj, ko ves čas sumi, da si Vesno deli vsaj z Majkom, poleg tega pa je vse bolj odvisna od drog. In ne, ne pomaga ji niti to, da prihaja iz premožne družine in ima vse, kar ji srce poželi. Dejan nima nič od tistega, kar si želi njegovo srce – v njem divjajo mladostniški viharji, a delal ne bi, študiral še manj, predvsem pa noče iti po poti svojih staršev, ki nimata nič od življenj. Skrbi in dolgove.

Prehod iz (pozno) najstniškega v odraslo življenje je že tako zahteven in težaven, za generacijo, ki je v tistem solidnem jugoslovanskem socializmu lahko povsem normalno živela, je bilo vse skupaj zagotovo še težje. Ni bilo popolno in bila je represija, pravzaprav je bila vsaka roka veliko težja in kazen ostrejša, a bile so službe, bila so stanovanja, glasba, druženje, ni bilo meja in pomanjkanja. In potem so se začele težave, ki so jih morda še najbolj občutili prav odraščajoči, ki so izhod in uteho iskali v očitno lahko dosegljivih prepovedanih substancah, sumljivih oblikah zaslužka in ki so lahko zgolj spremljali propad vsega okrog sebe. Dejanu ni lahko in vsak žarek upanja kaj hitro ugasne in znova ga pogoltne tema. Tema, tista večna, pogoltne mnoge iz njegove družbe, tako kot je pogoltnila člane EKV. Ostajajo verzi, pesmi, spomini na koncerte, celo neka na pol sanjska občutenja, a nič več kot to. Ostane tudi upanje na boljši jutri, ki ga morda nikoli ne bo.

In naj za konec izpostavim še tri sicer malenkosti, ki pa so me zmotile in me neprijetno presenetile. Napačno zapisovanje imen – Curt Cobain in Eddie Wedder in celo popolnoma napačno ime glavnega igralca v filmu Singles (Ne meč’te se stran), kjer ni igral Matt Damon, ampak Matt Dillon, v takšno zares berljivo in odlično zapisano knjigo, ne sodijo. Kot priseljenega Ljubljančana me ne moti štajerščina, ker preprosto sodi v to okolje in knjigo, navdušen sem nad omembami odličnih glasbenih skupin (izpostaviti recimo Miladojko ali pa Res Nullius, konec koncev tudi takrat ne ravno priljubljenega Balaševića, saj so vsi, na Štajerskem pa sploh, bolj igrali na klasično jugonostalgijo z Bijelo dugme in Ribljo Čorbo) in tudi dejstvo, da se je avtor izognil kakršnemukoli obračunavanju z Ljubljano, je ravno tako dodana vrednost. In seveda, kot se na koncu vpraša Esad – vprašanje je, kdaj bo počilo v Mariboru, da bo počilo tudi v Ljubljani. Vprašanje časa …

Knjiga, ki jo je vredno prebrati in se prepustiti spominom. Naj ste Jugoslovan, jugonostalgik ali pač nekdo, ki o tistih časih kaj ve zgolj iz pripovedi in knjig. Bili so to povsem drugačni časi, ko se je dogajalo in zgodilo marsikaj.

Litera, 2021

Darilo divjine

Nemška avtorica, okoljevarstvenica, zaščitnica živali in popotnica Elli H. Radinger se vrača z novo knjigo – Darilo divjine. Spomini, nova razmišljanja, zanimiva izhodišča, vse skupaj zaznamovano tudi s covid-19 epidemijo in kot razmislek, kako naprej.

Njena knjiga Modrost volkov me ni prepričala, še manj prevzela. Tudi sam obožujem volkove in so mi od vseh živali najbližje, a se mi je njena knjiga zdela preveč strokovna in premalo človeška. Odlično je razložila življenje in navade volkov, vse skupaj povezala z nami in pomembnostjo za okolje in iz tega vidika je za razumevanje pomena volkov naredila ogromno, ampak nič več kot to. Knjige Modrost starih psov nisem niti vzel v roke, sem se pa odločil dati avtorici še drugo priložnost, morda tudi zaradi vseh sprememb, ki sem jih v zadnjem obdobju prestal sam, vsekakor pa tudi zaradi zanimivega opisa – Svoboda, spokojnost, pogum, hvaležnost – narava vsakomur daje tisto, kar potrebuje.

Morda bomo oziroma bodo o tej knjigi čez leta in desetletja govorili podobno kot sama opisuje Thoreaujevo Walden: Življenje v gozdu in Emersonovo Narava – navdihujoče. Ljudje bi morali živeti preprosto in v sozvočju z naravo, ki nam izginja pred očmi. Razumeti bi morali razumeti zakone narave, pomen živali in rastlin … morali bi. Pa kot ugotavlja tudi avtorica, ni tako preprosto. Odreči se vsemu, živeti minimalistično, saj smo vajeni imeti vse ves čas pri roki. Tudi, če nečesa ne potrebujemo. Danes, jutri, nikoli. In potem shranjujemo in kopičimo. Vajeni smo se usesti v avto in odpeljati v trgovino po »nujnih« nakupih. Biti doma ves čas v stiku z vsem – informacijami, zabavnimi vsebinami, sorodniki in prijatelji, delati na daljavo …

In potem pridejo naravnost grozni podatki:

digitalna tehnologija je odgovorna za približno 4 % svetovnega izpusta ogljikovega dioksida,
internet proizvede toliko CO2 kot svetovni letalski promet,
da bi izničili eno samo sekundo iskanj z Googlom po vsem svetu, bi potrebovali 23 dreves!

Seveda se nič ne bo zgodilo čez noč in tako hitro ne moremo spremeniti niti sebe, kaj šele drugih in celega sveta. Za začetek je pomembno zavedanje. Zavedati se pomeni čutiti. In da bi začutili naravo, je treba tam preživeti več časa. Vonjave so drugačne, zvoki, barve, doživljanja. Ljudje pa pozabljamo, kako je videti zvezdnato nebo, kakšen je občutek pitja studenčnice in kako je bos hoditi po travi.

Minimalistični izziv – omejite osebno lastnino na sto predmetov. Informacija, zakaj je to zelo težko – povprečen človek ima v lasti menda deset tisoč predmetov!

Lahko bi rekli, da pišem o vsem le o knjigi ne, ampak ni tako. Razmišljanja, ki jih je avtorica spodbudila v meni, so še kako povezana s knjigo. Česa se lahko naučimo od volkov, kojotov, bizonov, grizlijev, orlov, zakaj je pomembno znati uživati v tišini (in ne govorimo o absolutni tišini, od katere se človeku dobesedno zmeša!) in se včasih preprosto uživati ter uživati v lepem razgledu, nepozabnem trenutku in življenju, kako zelo svetlobno onesnažen je naš planet, ki ga dušimo z nepotrebnim. Pa tudi, da divjina včasih ni tako zelo divja in neokrnjena, ampak zgolj drugačna.

Avtorica svoje dojemanje narave (divjine) odlično preslika na naša življenja. Povezanost volčjega krdela, prilagodljivost kojotov, spopadanje s strahom s pomočjo grizlijev, nežnost bizonov, vsa ta izginjajoča lepota … človek bi moral v sebi najti divjo plat, povezanost z naravo, svojo prvobitnost in začeti uživati življenje v tistem, kar ima, ne pa, da se ves čas samo žene za nečim nedosegljivim. So to sanje, popolno življenje? Ali pač izguba časa in lastne identitete? Preberite, razmislite in – ukrepajte!

Mladinska knjiga, 2021

Preacher: Book 4

Še ena odlična stripovska serija se preveša v drugo polovico in vsaj na prvi pogled se zdi, da je tu veliko stranskih zgodb brez pravega smisla in povezanosti, ampak se mi dozdeva, da se bo zaključnih dveh vse pokazalo še za kako pomembno.

Jesse Custer, Tulip in Cassidy so še naprej na poti iskanja in maščevanja … Starr z vse bolj zvesto pomočnico Featherstonovo prevzema vajeti nad Grailom … Saint of Killers ima še vedno kar nekaj neporavnanih računov, prisoten pa je tudi Arseface in čaka nas kar nekaj skokov v preteklost.

Glede na to, da sem šel drugi polovico te serije brati kaj kmalu po tem, ko sem končal z ravno tako Ennisovimi The Boys, je pravzaprav zanimivo vleči neke vzporednice, obenem pa je še kako jasno, kako različni sta si obe deli. Ennis se je v obeh sicer spopadel s takšnimi in drugačnimi superjunaki, njihovo zlorabo moči, bojem proti vsemu temu, vmes vtkal ljubezensko zgodbo in nekajkrat seveda konkretno šokiral. Vsekakor je Preacher veliko bolj berljiv in razumljiv kot Boys, a sta si zgodbi vseeno tako zelo različni, da je nemogoče reči, da je ena boljša oz. slabša od druge.

Četrta knjiga prinaša tri zelo pomembne skoke v preteklost. Izvemo, kako in zakaj se je Starr pridružil Grailu, počasi povečeval svojo moč in vpliv in imel vseskozi svoj načrt. Potem je tu res žalostna Arsefaceova življenjska zgodba, ki je bila dotlej prikazana v zgolj nekaj odlomkih – težave z nasilnim očetom in mamo alkoholičarko, slepo oboževanje Kurta Cobaina in iskanje rešitve, kjer je pravzaprav ni (bilo). Ponesrečen poskus samomora vsega skupaj seveda ni olajšal in življenje se mu je še enkrat več postavilo na glavo. In tu je potem še en precej nepričakovan skok v preteklost, ki zares štrli ven – znova lahko občudujemo surovost in krutost Jessejevih sorodnikov in mučiteljev Jodyja in T.C.-ja, ki v domačem močvirju pomagata svetlolasi lepotički in vase zagledanemu detektivu na begu pred teroristi. Nekaj, kar bo zagotovo še vplivalo na zgodbo …

In potem smo v tu in zdaj, ko želi Starr obračunati tako z Jessejem oz. Preacherjem na eni strani, na vse pretege pa se želi znebiti tudi neuničljivega Saint of Killers. Na pomoč pokliče ameriško vojsko in ko s strani predsednika ZDA izsili atomski napad na kultni Monument Valley v Arizoni, se zgodi marsikaj. Bitka, iz katere nihče ne pride brez prask in s številnimi novo odprtimi ranami. Sprva se zdi, da bosta zmagovalca atomskega napada dva – Featherstoneova, ki prevzame vajeti Graila in Cassidy, ki se ponuja kot odlična tolažba za Tulip potem, ko Jesse pade iz letala.

Vse to in še več, seveda. Izvrstni dialogi, nekaj nepozabnih misli ter tudi izmenjajoč slog ilustriranja, saj glavni risar Steve Dillon zaradi številnih obveznosti ni mogel biti prisoten ves čas. Izhodišč za nadaljevanje in zaključek je več kot dovolj in jasno je, da pri Ennisu težko pričakujemo kaj več kot nepričakovano …

Vertigo, 2011

Nov niz knjig za mlajše bralce

No, če smo se pred kakšnim mesecem ali več že pozabavali s sklopom knjig za mlajše bralce, ki so izšle pod okriljem založbe Mladinska knjiga, tokrat predstavljam pester kup novosti založbe Miš. Različno zahtevne knjige za različne bralce – od Pavčkovih pesmi do kratkega epa o rajski Sloveniji, vse bolj monumentalne hišice na drevesu in vse do nenavadnega mesta, kjer so glavni psi. Vas zanima? Potem nadaljujte z branjem.

39-nadstropna hišica na drevesu

Nepričakovano hitro smo dočakali že tretjo fantastično hišico na drevesu Andyja Griffithsa in Terryja Dentona – z novo 13-nadstropno nadgradnjo ima njuna hišica na drevesu sedaj že dah jemajočih 39 nadstropij. In mimogrede, v izvirniku sta šla še višje in pred izidom je 143-nadstropna hišica na drevesu.

Začelo se je kot 13-, nadaljevalo kot 26- in je trenutno 39-nadstropna hišica na drevesu. Griffiths in Denton se pač ne sprijaznita s tem, da bi imela domišljija lahko meje in prav je tako. Kaj sta dodala (tokrat)? Trampolin (brez mreže), čokoladni slap, aktiven (nebruhajoč) vulkan, operno hišo (kjer nastopata Jimi Handrix in Superprst in je hudo podobno tisti v Sidneyju), ogrado za božanje dinozavrskih malčkov (ki grizejo!), muzej z Andyjevo in Terryjevo zbirko neverjetnih čudes, slona z imenom Trobinator (ki je boksar), zvrtiljak, sobo z rentgenom, disko z osvetljenim plesiščem in obvezno ogromno disko kroglo, visokotehnološko pisarno in najstrašnejši vlakec smrti na svetu. No, in še zelo skrivnostno in sprva nedokončano 39. nadstropje, kjer se zadeve seveda zapletejo.

Kup filozofiranja, klic vedno neučakanega založnika, gospoda Velikega nosa in obljuba, da bosta novo knjigo dostavil naslednji dan. Kako? Hja, po zaslugi najveličastnejšega izuma, kar ga je kdajkoli kdorkoli izumil in ki se seveda skriva v 39. nadstropju, imenuje pa se – Preddavnočasovni stroj. Ima dva kompleta rok – enega za superhitro tipkanje in drugega za risanje. Vse, kar morata Andy in Terry storiti je, da vneseta želje, kakšna naj bo njuna naslednja knjiga, kdo mora nastopati, kaj se mora zgoditi in … akcija!

Najprej ju zmoti poštar Bill (ki ni zombi), spoznata zgodbo o Rojstnodnevni tolpi, dobita težko pričakovano stikalo za zagon Preddavnočasovnega stroja in potem imata na voljo osem brezskrbnih ur za popolno zabavo, da stroj konča knjigo namesto njiju. A Preddavnočasovni stroj se odloči, da fantov ne bo več spustil v njuno hišico, dokler ne konča knjige in fanta zatočišče najdeta pri prijateljici Jill. Njena hiška je seveda polna živali, zato večer, noč in jutri niso niti približno tako zabavni, kot sta si predstavljala.

Potem pa se Terry spomni rešitve – profesorja von Trapca, znanega odumitelja. Seveda spoznamo njegovo zgodbo in kako je pristal na temni strani Lune, kamor ga gresta Andy in Terry seveda iskat, kar zgodbo še dodatno zaplete, saj se von Trapec odloči odumiti takorekoč vse. No, bralce čaka še en genialni preblisk mladih ustvarjalcev in nepričakovano pričakovan (srečen) konec. Branje vseh prigod pa je resnično podobno vožnji z vlakcem smrti, le da se tu zdi, da se tirnice rišejo sproti in da je včasih potrebno zgrmeti tudi v kakšen reeees glooooobooook prepad. Otroci utegnejo živčno gristi nohte, ampak knjige zlepa ne bodo odložili. In prav je tako! In kaj nas čaka – enkrat v prihodnosti najbrž 52-nadstropna hišica na drevesu. Pustimo se presenetit.

Miš, 2021

Rajski vrt / Paradise Garden

Erika Eichenseer je znana nemška zbiralka ljudskega slovstva, pripovedovalka in avtorica, ki je nadaljevala delo Franza Xaverja von Schonwertha, znanega bavarskega zgodovinarja in sodobnika bratov Grimm. Po zaslugi moževe službe je več let živela v Podsredi, kjer je naletela na staro legendo in v njej našla navdih za pričujočo slikanico.

Zgodba sama po sebi je zelo preprosta – skozi klasično zgodbo o božjem stvarjenju sveta in zasluženem počitku sedmi dan izvemo, kako je nastala Slovenija oziroma predvsem, zakaj je na tako majhnem koščku sveta zbranega toliko lepega in raznolikega. Dodano vrednost slikanici dajejo fantastične in zelo samosvoje ilustracije Petra Škerla, kjer je tudi Bog zelo drugačen (in kar komu morda ne bo všeč?), pozornim očem pa ne bi smele uiti številne podrobnosti. Seveda pa ne smemo spregledati, da je slikanica dvojezična in da pripoved poleg slovenščine beremo še v angleščini in ker so stavki kratki in preprosti, obenem pa besedno bogati, je knjiga kot nalašč tudi za spoznavanje tujega jezika.

Zanimivo je seveda tudi to, kako sproščeno in prosto nekih ideoloških spon takšno zgodbo (po)ustvari tujec, ki je v Sloveniji videl, spoznal in prepoznal toliko zanimivega in očarljivega. V Rajskem vrtu Eichenseerjeve kislih jabolk spora pač ne poznajo in le želimo si lahko, da bi bilo tudi v resničnosti tako. Ob vsem prevečkrat spregledamo in pozabimo, v kako čudoviti državi res živimo.

Miš, 2021

Bolhograd

Ivana Mitrevskega smo spoznali zgolj kot ilustratorja z zelo prepoznavnim slogom, ki mnogih sicer ne prepriča, mene osebno pa je prepričal predvsem z ekološkim stripom o volkulji Beli, kjer je drzno stopil v bran volkovom (in drugim živalim ter naravi kot taki) in »napadel« pogoltne poslovneže in ugledneže, ki jim ni mar za nič drugega kot za lasten zaslužek.

Bolhograd – Zgodba o prav posebnem mestu je drugačna, pa čeprav bi lahko potegnili nekaj vzporednic. Glavne niso bolhe, kot bi morda kdo sklepal iz naslova, ampak psi – takšni in drugačni. In Bolhograd je posebno mesto predvsem zato, ker ga imajo psi, ki tam živijo, nadvse radi. Imajo župana, mojstra za vse, opravljivko, kup otrok, slaščičarno, igrišča, šolo in vrtec, vse zabavno poimenovano in življenje bi bilo težko lepše.

Do trenutka, ko si malo bolj napredna prebivalka mesta Doroteja omisli avtomobil – pa čeprav je vsem jasno, da psi za avto bolj tečejo, kot pa jih šofirajo. A ona je seveda pripravljena tudi na to in avto si kmalu zaželijo in omislijo tudi ostali Bolhograjčani. Vsak svojega, drugačnega, posebnega, kmalu en ni dovolj in seveda se Bolhograd začne soočati s tipičnimi težavami (človeških) mest – polne ceste, ki jih je premalo, parkirišča, hrup, onesnaženje, nakupovalna središča z velikim brezplačnimi parkirnimi hišami, zamiranje in propad mestnega jedra, nevarnost, zamude, slaba volja, nevoščljivost in bolj ali manj neuspešno iskanje rešitev.

Vas zanima, kako se s težavo soočijo in ali jo župan Leopold ter Bolhograjčani rešijo in seveda kako? Saj veste, kaj vam je storiti …

Miš, 2021

Vrtiljak

Tone Pavček je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, ki je imenitno pisal tako pesmi za odrasle (nesmrtna zbirka Pesmi štirih in mnoge samostojne zbirke) kot za otroke, po katerih ga odlično poznamo – od Jurija Murija v vseh mogočih izpeljankah, pa nekoliko drugačne verzije Romea in Julije, zabavne Krokodil, čudovite Sonce in sončice in še mnogih drugih, med njimi tudi Vrtiljak.

Pesniška zbirka Vrtiljak je prvič izšla davnega leta 1965, poleg novih ilustracij (delo Igorja Šinkovca) pa velja pozornost posvetiti spremni besedi Saše Pavček, avtorjeve hčerke, ki iskreno, iskrivo in brez olepševanja opiše svojega očeta. Nič strašnega, da ne bo pomote – velik človek, mislec, ustvarjalec in oseba, ki je znal z otroci. Zato ne preseneča, da njegove pesmi tako hitro vzamejo za svoje, kljub številni besednim vragolijam in hudomušnostim, ki jih na papir lahko prelije samo nekdo, ki je v sebi ravno tako še vedno otrok.

Od prvega šolskega dne, zabavnega intervjuja in predstavitev različnih poklicev, živalske prigode, zgode in nezgode, starševske nerodnosti in otroški veledosežki – od prvega zoba do samostojnosti, na trenutke nam postreže že s skoraj pocukrano romantiko sončnega sprehoda skozi Tivoli, kot prekaljen mojster peresa nam pokaže lepoto besed in seveda slovenskega jezika in še kaj bi lahko naštel.

Miš, 2021