Slepi rov

Slepi rov

Knjiga Slepi rov je bila nominirana za najboljši švedski kriminalni roman 2019 in ker vemo, kakšna je na Švedskem konkurenca v tem žanru, je že to lepa spodbuda za branje. Tove Alsterdal piše drugače, gre za zelo raziskovalno delo, polno zgodovine in z nekaj manj očitnimi zločini, kar zna koga kar razočarati.

Slepi rov sem v roke vzel poln pričakovanj. Težko rečem, da me je knjiga razočarala (ker me ni), dolgočasila (niti pod razno), ni me pa niti navdušila. Čeprav se knjiga dogaja v tem času, je velik del knjige posvečen ali pa povezan z dogajanjem pred, med in po drugi svetovni vojni na področju Sudetov ter razmerjem med Čehi, Nemci, sudetskimi Čehi itn. In ko v to zgodbo »padeta« dva Šveda, sta podobno izgubljena kot bralec. To so poglavja, ki jih pač ne poznamo. Kot tujci ne poznajo dogajanja iz istega obdobja na območju Slovenije ali pa kasneje na področju celotne Jugoslavije. Težko je razumeti to zapleteno in krhko ravnovesje ter obenem slediti zgodbi.

Zgodba se zdi sprva precej enostavna – Sonja in Daniel v srednjih letih zapustita vse, kar sta imela na Švedskem in odideta na Češko, kjer sta za smešno majhen denar kupila propadajočo hišo z vinogradom. Jasno se zdi, da v njunem razmerju škripa in da je bil beg tudi (zadnji in obupan?) poskus reševanja skupne prihodnosti in bralec bo sprva sklepal, da se bo zgodba začela lomiti v tej smeri. Ampak ne. Med raziskovanjem in obnavljanjem hiše ter raziskovanjem bližnjega mesteca oz. vasi, v katerem so odnosi podobno napeti, najprej najdeta hodnike, zazidane rove, vinsko klet (z neokusnim vinom) in nato truplo. Staro ne nekaj ur, dni ali mesecev, ampak desetletja. Truplo dečka.

Vse bolj jasno je, da v vasi nekaj vejo o dogajanju, a gre za očitno skelečo rano, v katero ne želi nihče drezati. Zato rajši molčijo. Sonji kaj namigne gostilničar Libor, malo bolj se razgovori knjigarnarka Marta, ki skriva zanimive zgodovinske knjige ostareli vrtnar Jan Kahuda, ki se ves čas zelo domače smuka, molči in zdi se, da je ključ do skrivnosti Anna Jones. Kaj nenavadna Angležinja nemškega rodu počne v mestu, nihče ne ve točno. Ali pa noče povedat. Niti ona sama ne. Za nekaj dodatne zmede poskrbijo še zapisi nočnih opazovanj, za katere se šele kasneje razkrije, čigavi so in o čem pravzaprav govorijo.

»Mrtvi nosijo žive. Žive nosijo mrtvi.«  

In potem se zgodi … Sonja odide v Prago, nakupovat v Ikeo, a ji je veliko pomembnejši zmenek s Paulom, njenim stalno občasnim ljubimcem, saj ob njem začuti strast in poželenje, ki ga ob možu že dolgo ne. Jutro po strastni noči zvoni telefon, a ga ne sliši. Daniel. Na povratni klic se ne oglaša. Odhiti domov in tam šok – pod čudovito lipo na njunem posestvu leži truplo, prizorišče zločina je zaščitila policija. Daniel? Ne, Anna Jones. Umorjena. Osumljenec? Daniel, seveda. Njen alibi pa je povezan z nečim, za kar si Sonja seveda ne želi, da bi mož izvedel.

Tu se v zgodbo vplete še tolmač Anton Adamek, ki Sonjo sicer neustavljivo privlači, a se nihče (ne Sonja in še manj bralec) ne more znebiti občutka, da v tej zgodbi nekaj ni prav. Kako zelo in kaj vse je narobe, se začne – spet obema, Sonji in bralcu, razkrivati v sklepnem delu knjige. Dokaj pričakovano, ampak bi težko rekel, da realno, se Sonja odpravi raziskovat, navezovat stike, odkrivat in razkrivat, zgodba pa se še vedno noče sestaviti v celoto. Ves čas se zdi, da nekaj manjka. Sonjino raziskovanje je polno izpraševanja – kaj in zakaj čuti, česa si resnično želi, ali je to življenje, kot si ga želi in s komer si ga želi ter ali se vse, kar odkriva, ne dogaja z nekim višjim razlogom?!

Seveda veste, da vam tudi tokrat razpleta in konca ne bom izdal, moram pa priznati, da je knjiga napisana res vrhunsko, ves čas te »drži za vrat« in ti ne pusti dihati. Pa je v njej bolj malo kriminala, glavna junakinja Sonja se pravzaprav (skoraj) nikoli ne znajde v življenjski nevarnosti in kot rečeno – neprijetne zgodovine je za nepoznavalce več kot preveč. Vsa ta zgodovina je v resnici tista, ki je nevarna – kje so meje, kako zlahka prekršimo načela, kaj pomeni družina, prijateljstvo, ljubezen? Spoštovanje do drugačnosti … res bi v marsičem lahko vlekli vzporednice med številnimi srbsko-hrvaškimi prijateljstvi in celo sorodstvenimi vezmi na področju Bosne in Hercegovine v času državljanske vojne. In nato se vse to prelije in preslika v sedanjost, v povsem drugačno življenje in k čisto drugačnim ljudem. Mojstrsko zasnovana zgodba in vrhunsko napisana, ki jo boste hitro prebrali in o njej (ter predvsem o sebi in svojih odločitvah) še lep čas razmišljali.    

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Otroci z vlaka

Otroci z vlaka

Roman italijanske avtorice Viole Ardone razgrinja zgodbo skoraj 80 tisoč italijanskih otrok, ki so jih starši v upanju, da jim bodo omogočili boljše življenje, po drugi svetovni vojni iz revnega juga poslali na bogati sever.

Glavni junak romana je sedemletni Amerigo in čeprav se njegova zgodba zdi povsem verjetna, gre skozi celoten roman bolj za preplet številnih zgodb tisočev otrok in željo, da bi se kolikor je le mogoče, te zgodbe prikazalo na realen, iskren in pretresljiv način. Konec koncev je branje še toliko bolj pretresljivo in opozarjajoče, ker gre za obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bil cel svet v veliki krizi in grajenju boljše prihodnosti, vsi pa poznamo in poslušamo zgodbe, koliko otrok samo v Sloveniji dandanes živi pod pragom revščine ali celo v revščini.

Amerigo Speranza ima sedem let in živi sam z mamo. Njegov brat je umrl, oče je odšel v Ameriko, kjer bo obogatel in prišel nazaj. Veliko časa preživi pri sosedi Ropotavki, jezi drugi sosedo Mirljivko, za maminega ljubimca (z mamo se zapreta v sobo, kjer trdo delata) Trdo bučo po ulicah zbira cape, ki jih on potem preprodaja in ima najboljšega prijatelja Tomassina, s katerim med drugim pobarvane podgane prodajata kot hrčke … V prostem času rad opazuje ljudi, predvsem njihove čevlje in si izmišlja različne kratkočasne igrice, ki mu bodo kasneje prišle še kako prav. Tu je še dekle Carolina, ki jo Amerigo sramežljivo spremlja na njene ure violine, včasih pa se prikradeta v kakšno kulturno dvorano in na skrivaj poslušata koncert klasične glasbe. Vsekakor nekaj, kar bo Ameriga kasneje zaznamovalo.

In potem se zgodi – očitno močno komunistično in socialistično povojno gibanje v Italiji išče rešitve za številne družine na revnem jugu, ki so izgubili očete v vojni, katerih domovi so porušeni in ki stežka preživijo. Nekatere družine imajo preveč otrok, drugi še za tistega enega težko poskrbijo in jih tako pošljejo v rejo, zgolj v uk, tretji si premislijo in seveda se vsi v »tujem« okolju ne znajdejo najboljše. Tisti, ki ste recimo spremljali serijo Genialna prijateljica, ste zagotovo opazili, kako težko razumljiv in drugačen od splošne italijanščine, je neapeljski dialekt, tudi s sicilijanskim ali kalabrijskim ni nič drugače in ti ljudje imajo na severu Italije dejansko velike težave pri komuniciranju.

Ameriga je podobno kot ostale otroke strah. Sever si nekateri predstavljajo kot Rusijo oz. kar Sibirijo. Če ne bodo ubogali, jim bodo odrezali roke. Če bodo jezikali, jim bodo odrezali jezike. Le kdo bi si hotel iti tja? Pa pravijo, da je tam lepše in boljše. Že na vlaku, ki jih bo odpeljal v Modeno, dobijo nove čevlje, oblačila, plašče (ki jih v nenavadni simbolični gesti pomečejo skozi okna) in hrano. In še več slastne hrane jih čaka ob prihodu. Za Ameriga pa prvi šok – zdi se, da ga nihče noče. Čaka in čaka in že vidi, kako se bo z vlakom vrnil domov in le potrdil mamine besede, da ni za nobeno rabo.

No, po spletu naključij ga k sebi potem vzame samska Derna, Amerigo pa ogromno časa preživlja pri njeni sestrični Rosi, ki ima z možem Alcidejem tri otroke – Riva, Luzia in Neria. Amerigu je sprva zelo težko, tudi okolica ga ne sprejme ravno navdušeno in z odprtimi rokami, a kaj kmalu začne spoznavati razlike med jugom in severom. Na tramovih v hiši so obešene salame (s prsti vrta v mortadelo), v šoli jih ne tepejo, ampak učijo, otroci so nagrajeni in spodbujeni, ima svojo sobo, oblačila, praznujejo rojstne dni, po drugi strani otroci od malih nog pomagajo doma in delajo. Celo v šoli postane uspešen in ne samo to – Alcide ga uči popravljati glasbene inštrumente in mu za rojstni dan izdela violino. Za Ameriga je to pravzaprav prvo darilo, ki ga prejme za rojstni dan!

Prvi del zgodbe, ki se dogaja v letu 1946, se nato razmeroma hitro zaključi. Ob spremljanju Amerigovega razcveta, pa številnih bolj in manj srečnih zgodb in usod, se usede nazaj na vlak in odide nazaj domov k mami, kjer pa se mu življenje hitro (spet) postavi na glavo. Zanj ni po nekaj mesecih na severu nič več, kot je nekdaj bilo. Tudi on ni več, kakršen je bil. In vse bolj postaja jasno, da tja, domov, ne sodi več. Da to ni njegov dom. Zato pobegne in se »domov« vrne šele leta 1994, na mamin pogreb. Uspešen violinist se mora spopasti s številnimi vprašanji o svoji družini, dojemanju doma in izve ter skozi srečanja z nekdanjimi sosedi in prijatelji ter pohajanjem po skoraj nespremenjenih ulicah rojstnega mesta, spozna marsikaj. Tudi to, zakaj te »včasih bolj ljubi tisti, ki te pusti oditi, kot tisti, ki te zadrži.«     

Pri romanu Otroci z vlaka je zanimivo predvsem to, da spremljamo stiske, dome in občutenja z vidika otrok, ne pa staršev. Nikakor ne trdim, da je otrokom lažje, vsekakor se je tudi avtorici težje postaviti v vlogo otroka in pisati iskreno doživeto, kar je Ardonejevi uspelo. A po drugi strani so starši tisti, ki morajo sprejeti to težko odločitev in gledati svojega otroka, kako odhaja, morda za vedno. Vsi starši dobro vemo, kako mučno je opazovati, ko gre otrok z vrtcem ali šolo na nekajdnevni tabor, pa dobro vemo, da bodo uživali in da se bodo v nekaj dneh vrnili. In ne želim si, da bi kdo od nas moral doživljati to, kar zelo slikovito opisuje ta roman.

Rating: 4 out of 5.

Mladinska knjiga, 2020

Laibach – We Forge the Future

Laibach – We Forge the Future

Laibach so ena najpomembnejših slovenskih, evropskih in lahko rečemo kar svetovnih glasbenih skupin. Stroge okvirje dojemanja glasbe so prestopili že v osemdesetih in najbolj preprosto je napisati, da je treba Laibach doživeti, izkusiti … ni nujno, da bo izkušnja vedno prijetna, bo pa zagotovo nepozabna.

Štirideset let že traja njihova zgodba in pravzaprav je nemogoče predvideti, kako dolgo bo še trajala. V teh štiridesetih letih so tudi oni – kot glasbeniki, izvajalci, umetniki, ljudje, … doživeli takorekoč vse. Tragedije, javni linč, zasmehovanje, obtoževanje, zanikanje, izgon in zahtevo po izbrisu, številne kadrovske menjave, sodelovanja z vsemi mogočimi umetniki, opazovali so smrti in rojstva držav, vzpone in padce politikov, bili oboževani in sovraženi. Ampak – vedno svoji. Za Laibach bi bilo pač krivično reči, da so se prilagajali. Ker se niso. Stvari so vedno delali po svoje, tudi takrat, ko so vedeli, da utegne imeti to zanje dolgoročne in seveda neprijetne posledice. Vztrajali so, se borili, se morda občasno sklonili, nikoli pa uklonili ali počepnili.

Njihova zadnja plošča We Forge the Future – Live at Reina Sofia je nekaj posebnega. Zapis kratkega nastopa v madridskem muzeju Reina Sofia, kjer je bila med junijem 2017 in januarjem 2018 na ogled postavljena razstava NSK from Kapital to Capital. Zakaj tako posebnega? V prvi vrsti zato, ker gre za »ponovitev« njihovega prelomnega, spornega in ničkolikokrat izpostavljenega nastopa 23. aprila 1983 v Zagrebu na XII. glasbenem bienalu v dvorani Moše Pijade. Nastopiti na bienalu je bil tisti čas prestiž in posebno priznanje, Laibach kot Laibach pa so seveda želeli pustiti trajen vtis. In so ga!

Vsi, ki ste bili kdaj na kakšnem njihovem koncertu, dobro veste, da tu ni le glasba, uniformiranost in stoična drža glasbenikov, zvočni napad, ampak da velik del izkušnje ustvarijo video projekcije. In leta 1983 so Laibach prvič pripravili tisto, kar je dandanes na (njihovih) koncertih pričakovano in takorekoč vsakdanje – ob njihovem eksperimentalnem filmu Morte ai s’ciavi (Smrt Slovanom) in propagandnem filmu Milana Ljubića Revolucija još traje, ki je poveličevanje uspehov in dosežkov socialistične (Titove) Jugoslavije, so predvsem med Titove govore spretno vpletli zelo nazorne pornografske prizore. Laibach, oblečeni v uniforme JLA, tudi ob posredovanju policije in izklopu elektrike niso želeli zapustiti odra. Tito je bil res že tri leta mrtev, a spomin nanj in na zlate čase je bil še kako živ, zato je bilo takšno početje takrat nevarno. Izbruhnil je škandal! Ne prvi, nikakor zadnji, vsekakor med večjimi in odmevnejšimi, ki je sovpadel tudi z že znanim intervjujem na TV Slovenija in ki je poskrbel, da je bila skupina na področju tedanje Jugoslavije prepovedana do leta 1987.

Takorekoč 35 let kasneje Laibach koncert We Forge the Future odigrajo v Madridu. Drugi časi, drugi glasbeniki, drugačno razmišljanje, a še vedno Laibach. Rdeči molk + Siemens, Tovarna C19, Sveti Urh, Zmagoslavje volje, Smrt za smrt, Boji ter zaključna (in naslovna) Mi kujemo bodočnost zvenijo morda še bolj silovito, zob časa jih ni načel, ampak kvečjem okrepil, črni Malevičev križ kot srce utripa pred očmi v skoraj ponoreli podlagi industrialne elektronike in značilnega noise zvoka, ki še danes navdihuje, osuplja in deluje hkrati kot katarza in opoj. Divje, ponorelo, nepozabno. Tako silovito, da boste po poslušanju utrujeni, morda celo na robu (zvočnega) glavobola, ampak pozabili ga ne boste.

Časi so drugačni in tovrstni nastopi dandanes niso več taka redkost ali posebnost, saj vemo, da se na odrih (in ne le na platnih) dogaja kaj podobno eksplicitnega ali moralno spornega, vsekakor pa tista edinstvena kombinacija vojaških uniform, političnih govorov in pornografskih prizorov še dandanes poskrbi za kakšno privzdignjeno obrv. Predstavljajte si, da bi kaj takšnega storila npr. kakšna ameriška zasedba v času Donalda Trumpa.   

Pa še to – običajni različici plošče je priložena knjižica s fotografijami in tistimi najbolj spornimi prizori, da boste lahko ujeli duha koncertov. Ob prvi priložnosti pa obiščite njihov koncert in se napojite z vso to surovostjo in hipnotičnostjo, ki jo Laibach ustvarjajo dobrih štirideset let. Na prihodnost!

Rating: 5 out of 5.

GODRec, 2021

Kraljestvo

Kraljestvo

Jo Nesbo je eden tistih avtorjev, pri katerem ob izidu ne razmišljaš, ne zanimajo te poskusna branja, saj preprosto veš, da te bo prepričal. In med čakanjem na morebitno novo delo s Harryjem Holejem, je norveški avtor postregel z novim romanom – Kraljestvo.

Priznam, da sem The Kingdom kupil takoj, ko je prišel na naše police, a se ga nekako nisem spravil brati. Nekaj knjig je bilo pred njim v čakalni vrsti, poleg tega sem nekaj njegovih del prebral v angleščini in priznam, da ni najbolj preprosto. Oziroma – branje mi vzame preveč časa. In ker je naša največja založba, Mladinska knjiga, napovedala prevod, sem se odločil počakati. Vredno čakanja? Vsekakor. Nesbo tudi tokrat ni razočaral, pa čeprav je zgodba Kraljestva precej drugačna od njegovih siceršnjih – bolj napet triler kot klasična kriminalka.

Nesbo je sicer Holeja pošiljal po svetu in v drugih delih (Headhunters, Blood on Snow, Midnight Sun, The Son in celo predelavi Macbetha) potrdil, da se odlično znajde tudi v samostojnih delih. Od njegovega zvestega bralca sicer to zahteva določen preskok oz. odmik, obenem pa potrjuje, da gre za kakovostnega avtorja, ki zna odlično ustvariti zanimive like, splesti neverjetne zgodbe in postreči s čim nepričakovanim. Kraljestvo se dogaja na Norveškem, v odročni gorski vasici Os, majhni skupnosti, kjer vsak pozna vsakega in nobena skrivnost ne ostane skrita prav dolgo. Oziroma se vsaj tako zdi …

Glavni junak je Roy Opgard, osamljeni in odtujeni lastnik bencinskega servisa ter kmetije, ki sta jo z bratom Carlom podedovala po tragični avtomobilski nesreči staršev. Carl je kmalu po nesreči odšel v ZDA, doštudiral in postal uspešen poslovnež, a po petnajstih letih se vrne na rodno (krvavo) grudo, za nameček z ženo Shannon, barbadoškega rodu in velikopoteznimi načrti – zgraditi želi ogromne hotel in poskrbeti za blaginjo vasice.

Tu bi skoraj lahko nehal, saj lahko karkoli več pokvari bralni užitek in suspenz. Trupla so, umori ravno tako. Sumničenja, nenavadne usode, še preveč tesne vezi, spolne zlorabe, prešuštva, nezakonski otroci, pijančevanja, uspehi in polomi, trde in okrutne norveške zime, plazovi in jezera, požari, pretepi … vse, kar človek lahko pričakuje od Nesboja. A ne na tak način! Bralca nekajkrat zavede in ga z razkritjem šokira.

Najprej je tu smrt Royjevih in Carlovih staršev. Presenečenje. Potem spolne zlorabe v otroštvu, kjer je žrtev Carl. Šok! Sledi nenavadna smrt policijskega komandirja Sigmunda Olsena, ki še dobro desetletje kasneje ne da miru njegovemu nasledniku Kurtu, tako po krvi kot položaju. Vse kaže, da se krivec (ali krivca?) vsem na očeh nahaja na Opgardovi kmetiji. Številni skoki čez plot in razlogi zanje. Temna Royjeva preteklost, polna krvavih madežev in tobaka za žvečenje. Umre danski izterjevalec. Na pomoč pridejo bolj izkušeni kriminalisti. Hukenski prepad je poln avtomobilov, ki jim ne uspe zvoziti nevarnega zadnjega ovinka Geitesvingen in tudi trupel. Roy napreduje in zapusti domači kraj, a se seveda ves čas vrača nazaj v kraljestvo. Tudi zato, ker je brat Carl vsem težavam navkljub odločen, da bo veličastni hotel, ki ga je arhitekturno zasnovala Shannon, zgradil. Ne glede na ceno. Dodajte v kombinacijo Kajna in Abla, zanimive ornitološke podatke in nekaj bliskovitih dialogov ter kopico zanimivih stranskih likov. Učinkovito čistilo Fritz. Hotel pogori. V nepojasnjenih okoliščinah umre preprodajalec avtomobilov in tisti, pri katerem se je Carl zadolžil za skoraj neverjetno vsoto. Na dan pridejo Carlovi grehi iz Toronta in za nameček Shannon zanosi. Česar ne izve od nje, ampak od enega in edinega vaškega zdravnika. Carl ve, da otrok ni njegov. Še zadnji (skoraj) popolni načrt, da bi kralj vendarle zavladal kraljestvu, ki se izjalovi. Ker, Opgardi ne barantajo.   Kdo stoji za vsem tem? Ena oseba ali več njih? Družina ali nepričakovano zavezništvo? Napaka za napako, greh za grehom, slabo zakrite sledi in očitni motivi. Trdna bratska vez se počasi krha in tali, še hitreje kot zaledenelo Budalsko jezero in plaz grehov, ki bo pogoltnil družino, vse bolj grozi. Knjiga, ki se vsaj na videz začne in odvija zelo počasi, a je pripovedno neverjetno polna in v kateri se bo ne najbolj zbran bralec kaj hitro izgubil. Knjiga, ki jo boste pred zadnjo stranjo težko odložili.

Rating: 5 out of 5.

Mladinska knjiga, 2021

The Call of Cthulhu

The Call of Cthulhu

Cthulhu je zagotovo eden najbolj vznemirljivih in razburljivih literarnih likov in skoraj neverjetno je, koliko domišljije je vzbudila ta, pravzaprav kratka, zgodba H. P.-ja Lovecrafta. Zgodbo in lik so prelivali v različne računalniške igre, navdihovala je mnoge druge ustvarjalce (vsi krakeni tega sveta) in eden od dokazov je ta ilustrirana različica Lovecraftove zgodbe, ki jo je ustvaril Francois Baranger.

Skok vstran – zakaj je mene tako zelo pritegnil Cthulhu? Nisem pretiran ljubitelj fantazijskega žanra, ne igram računalniških iger in lahko bi rekel, da ne verjamem v neka oprijemljiva božanstva, ne glede na vero in izvor. Verjamem v neko višjo silo in tu se zgodba konča. Seveda pa me pritegne dobra zgodba, če je napisana slikovito, toliko bolj. Skrivnostna, temačna, mistična, nemogoča … naj udari z vsemi topovi in me prepriča! Ampak preden me je prepričal Lovecraftov Chtulhu, so bili tu Metallica in njihov The Call of Ktulu s plošče Ride the Lightning, v največji meri zaslugi njihovega žal pokojnega, genialnega basista Cliffa Burtona. Kot velik oboževalec Lovecrafta si je zamislil to neverjetno instrumentalno glasbeno popotovanje, ki se začne mirno in spokojno, počasi valovi in se stopnjuje do pošastnega nevihtno-orkanskega vrhunca ter se nato polagoma znova umiri … ni bilo potrebno veliko raziskovanja, zato pa nekaj več truda, da sem prišel do Lovecrafta in Cthulhuja.

Kratka zgodba je bila prvič izdana leta 1928 (ja, Tolkien, Martin in mnogi drugi mojstri fantazije in groze SO SE zgledovali po njem), dogaja pa se leta 1926 v Bostonu. Francis Thurston se bolj ali manj naveličano prebija skozi dokumente, ki jih je dobil po smrti dedkovega brata, Georgea Angella. Slednji je bil priznan profesor, umrl pa je v precej nenavadnih okoliščinah, kar Thurstonu ne da miru. Tu niso le papirji, ampak tudi skrinja z nenavadno vsebino in raziskava o Cthulhu kultu – skrivnostni umori, blodnje in vročice, krvni obredi in druge neobičajne prakse v močvirjih Lousiane, vse pa vodi k odkritju nečesa strašnega, usodnega in uničujočega. Pravzaprav za vse tiste, ki se približajo resnici oz. jo želijo razkriti.

Thurston gre raziskovat, kar v 30. letih prejšnjega stoletja seveda ni bilo tako preprosto, ko ni bilo ne svetovnega spleta in niti letal ne. Od ZDA do Velike Britanije in vse do Avstralije. Zapisi in zblojena pričevanja tistih, ki so prišli blizu ali se celo soočili z njim. Vsako odkritje razkrije več in Thurston se vse bolj zaveda, da je (njegov) konec blizu. Kdo je to božanstvo Cthulhu, kako dejansko izgleda in kaj ter seveda kje je izgubljeno kraljestvo R’lyeh, kjer »spi« in čaka? Kdo so njegovi častilci, od kod izvira in kakšna je njegova moč? Ga je kdo videl in preživel srečanje z njim? Kakšen je pravzaprav njegov namen? Uničenje in zavladanje svetu? Kako ga prebuditi in pravzaprav zakaj, saj postaja vse bolj jasno, da Cthulhu ne izbira …Vprašanja, raziskovanja in odgovori. Strah. Sprijaznjenost z usodo.

»Ph’nglui mglw’nafh Cthulhu
R’lyeh wgah’nagl fhtagn.«

Tisti, ki poznate zgodbo, seveda bolj ali manj veste oz. si predstavljate, kako naj bi Cthulhu izgledal. Poznate zgodbo in razplet. (ki to pravzaprav ni). Vsem drugim ne želim kvariti zgodbe in užitkov ob tem res hipnotičnem branju, ki bo – to vam zagotavljam!; razvnelo tudi vašo domišljijo. Berite, raziskujte in razmišljajte. Kaj pa, če je vse res?     

Rating: 5 out of 5.

Free League, 2019

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama – Akustika

Big Foot Mama so tam nekje od sredine devetdesetih ena mojih najljubših glasbenih skupin in tako kot sem se njihovega »izštekanega« nastopa razveselil konec devetdesetih, takrat še z Miho Guštinom – Guštijem, nisem bil nič manj navdušen lani. Njihova zadnja studijska plošča Plameni v raju ponuja zdravo dozo rock’n’rolla in radoveden sem bil, kako bodo vse skupaj prenesli v akustično formo.

Nimam podatkov, a prepričan sem, da je bil prenos njihovega nastopa v radijski oddaji Izštekani pri Juretu Longyki ena bolj poslušanih zadev in tudi večkrat ponovljenih. Če so se dvajset let nazaj izštekali zgolj pogojno in skladbe predvsem predrugačili in žanrsko postavili na glavo, je bilo tokrat že iz napovedi očitno, da bodo šli »all in«, torej 100% akustično. Glavni krivec in »navijač« za ta podvig je bil Zoran Čalić, odličen kitarist, ki je s svojim pristopom in širino vsekakor oživil skupino in jo potegnil iz nekega sivega povprečja, v katerega bi sicer utonili. Že 5ing (2004) je dokazal, da so potrebovali prav takega kitarista in čeprav so potem z Važno, da zadane (2007) predvsem lirično malo klecnili, sta zadnji dve plošči – Izhod (2012) in omenjena Plameni v raju (2018), predvsem pa vse boljši koncerti, potrdili, koliko je priljubljeni Zoki doprinesel k skupini.

Tudi na albumu Akustika je to jasno – on je tisti, ki je spretno krmaril med vsemi kitarskimi izvedbami in izpeljankami in najbrž tudi v procesu nastajanja skladb oz. novega aranžiranja prispeval svoje. Ni lahko skladb železnega repertoarja zadnjih dvajsetih let, kot so Mala nimfomanka, Črn tulipan, Rola se, Garbage, Nisem več s tabo, ohraniti v tisti prepoznavni obliki in jim dati nekaj drugega, novega, drugačnega, zanimivega. In vsi vemo, da je pri akustiki veliko manj goljufanja, saj ojačevalci pač ne grejo na 11 in čez, ampak se sliši vsako napako, zgrešeno noto, neuigranost in neusklajenost.

In všeč mi je, da recimo v studiu niso šli popravljat napake, ki se je pripetila pevcu Gregi Skočirju, da je drugo pesem Črn tulipan kljub povsem drugačni glasbi začel z verzi Male nimfomanke (uvodna pesem) in se na koncu na ta račun še pošalil. To so tiste male napake, ki so sestavni del rock’n’roll koncertov in samo dokazujejo, da glasbo še vedno najboljše igrajo ljudje in ne roboti ali računalniki.

In glede na to, da so igrali v praznem studiu, je seveda tudi pohvale vredno, da se recimo v Črn tulipan ali pa Rola se niso šli poneumljat s praznino, kjer bi moralo biti občinstvo. Občinstva ni. Bo pa kup zadovoljnih poslušalcev in seveda bo tudi prihajajoča oz. že aktivna akustična turneja paša za ušesa. V Slab spomin tako preseneti zanimiv vložek na tolkalih (Blaž Sotošek), odlična sta uvod in številni bluesovski prijemi v Vrn se k men, medtem ko ima Rola se malo bolj funky uvod in zelo igrivo petje. Melodika, ki jo slišimo v uvodu ene boljših balad v repertoarju skupine, Sanja se ti ne, me je presenetila že ob tistem »živem« poslušanju koncerta, odigra jo Grega Skočir in res imenitno popelje poslušalca v to ganljivo izpoved. 

Nekaj je na njej bo s tistim retro hreščečim uvodom zagotovo fantastično slišati na vinilni plošči, tako na studijski plošči in koncertih pa gre nedvomno za eno najbolj razigranih skladb, da ne rečem celo, da je to tista »za ples«. Z akustično preobleko ni izgubila niti kančka energije! Garbage je po ničkoliko evolucijah dočakala tudi akustično, kjer se na trenutke vprašam, kako bi zvenela, če bi jo Skočir izvedel brez kakršnekoli glasbe? Najbrž res surovo, dramsko in nepozabno. Tako jo seveda kitare spet odpeljejo nekam v višave užitka (in ne, Užitek na replay še sledi).

Morda se bo kdo spomnil mojega komentarja plošče S & M 2 Metallice, kjer je James Hetfield The Unforgiven III zapel zgolj ob spremljali simfonikov in ko boste slišali akustično izvedbo Led s severa … Zgolj Grega Skočir in Tomaž O. Rous (Siddharta) s klavirjem. (Dobro, tudi nekaj malega akustične kitare je) Ni kaj pisat, samo poslušajte. 

Pa še zaključek z že omenjeno Užitek na replay, Nisem več s tabo in v osnovi akustično Pot do sonca. Prva zveni tako zelo preprosto, a v sebi skriva ogromno podrobnosti. Druga je še ena tistih klasik, kjer si človek misli, da je težko ponuditi še kaj več, pa vseeno – zelo razgibana, na trenutke plaha in sramežljiva, pa že v naslednjem malce bolj jezna in odločna. Lahko zapišem, da gre za pesem z najbolj ženskim karakterjem? Najbrž. Pot do sonca pa ima v sebi tisto pristno kemijo, tovarištvo, ki se pač ne zgodi čez noč, ampak se razvija in raste, da lahko skupina tudi po dvajsetih (s Čalićem) oz. tridesetih letih delovanja zveni tako prepričljivo in sveže.    

Seveda je treba omeniti tudi ostale člane – bobnarja in skupinin metronom Jožeta Habulo, pa Alena Steržaja, ki je moral kot morajo običajno basisti, izstopiti iz cone udobja in zaigrati recimo na ukulele bas in še kako slišen električni kontrabas, pa vse bolj ritem kitarista Danijela Gregoriča, brez katerega pa bi bil zvok preprosto prazen, ob že omenjenih gostih pa ne gre pozabiti na Žigo Jana Kreseta, ki je prispeval spremljevalne vokale.

V isti sapi z Akustiko lahko omenim akustične nastope in tudi izdaje Siddharte, Dan D, Mi2, za nekaj dni bolj svežih Hamo & Tribute 2 Love in zagotovo sem koga izpustil, ampak če ostanemo med našimi rock in blues velikani, je to zagotovo smetana. In ta plošča ni nič slabša od drugih, pa tudi ne pretirano boljša. Prekaljene glasbene zasedbe z desetletji delovanja pač znajo in če naredijo napako, jo znajo popraviti in je ta zgolj odraz spontanosti v igranju, kar je le še točka več. Dolgo smo čakali (in dočakali) in veste kaj – vsekakor je bilo vredno. In komaj čakam, da bomo na koncertih slišali vse to in še kaj več …

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

John Lennon

John Lennon

Knjiga o Johnu Lennonu utegne nekatere razočarati, zaradi drugačnega vpogleda nekatere zagotovo navdušiti, prav vse pa presenetiti. Lesley-Ann Jones, ki je »kriva« za odlično biografijo o Freddieju Mercuryju, se je tokrat lotila enega najbolj nenavadnih likov v zgodovini rock glasbe.

John Lennon je tisti problematični in drugačni Beatle, zaradi svojih očal (babičinih, mimogrede) tudi najbolj prepoznaven, k prepoznavnosti pa je seveda pripomogla tudi njegova nenavadna solistična kariera, zakon z Yoko Ono in seveda smrt. Umor, seveda. Do takrat pač ni bilo veliko rock glasbenikov, ki bi umrli pod streli oboževalca. Umirali so v letalskih ali prometnih nesrečah, zaradi predoziranja (kar je bilo vedno v zelo sumljivih okoliščinah), ne pa pod streli. Mark Chapman je bil tisti, ki je 8. decembra 1980 pred newyorškim poslopjem Dakota v karizmatičnega Britanca izstrelil štiri usodne naboje. In če je zloglasni festival v Altamontu končal obdobje zlatih (hipijevskih) šestdesetih, je Lennonova smrt zaključilo leto, v katerem so umrli štirje pomembni in vplivni glasbeniki – Bon Scott (prvi pevec AC/DC), John Bonham (bobnar zasedbe Led Zeppelin) ter Ian Curtis, za zvrhano mero pa lahko dodamo še Stevea McQueena, Alfreda Hitchcocka, Petra Sellersa, Mae West, Sartreja in Henryja Millerja.

John Lennon zaradi smrti oz. načina, kako je umrl, seveda ni nič pomembnejši, kot bi sicer bil. Ampak za začetek glede biografije, ki nosi podnaslov Življenje, ljubezen in smrt največjega rockovskega zvezdnika in zakaj utegne mnoge razočarati. To pač ni tista klasična biografija o liverpoolskem dečku, ki je ure in ure garal, (skoraj) čudežno uspel in postal član najslavnejše glasbene četverice. Tu ni zakulisja, kako so potekala snemanja in kako sta se kalila McCartney in Lennon, kaj se je dogajala na letalih, avtobusih, v hotelskih sobah in zaodrju številnih koncertov. (Skoraj) Nobenih novih pikantnosti.

Njegovo življenje je bilo vse prej kot idealno – že od otroštva dalje. Zaznamovano z odhodi, smrtmi, zapuščanjem in iskanjem, z močnimi oz. pomembnimi ženskimi liki, naj je bila to mama, teta, babica ali katera od ljubezni. Vsaj meni se je Lennon predstavil v povsem drugačni luči – zmeden, razrvan, »poškodovan«, a obenem genialen in osredotočen. Ljubezni mu je v življenju manjkalo in pogosto je iskal hitro uteho, njegov spolni nagon je bil skoraj nenasiten. A takorekoč vse ljubezenske zveze se zdi, da so bile nadomestilo tiste resnične in iskrene starševske ljubezni, ki je ni bil nikoli deležen. In z vsemi vzorci iz otroštva in mladosti ne preseneča, da je bil slab mož in še slabši oče. Tako Cynthii kot Julianu in kasneje Yoko in Seanu. Ne preseneča, da je bila Cynthia pravzaprav nadomestek za Brigite Bardot in da si je kasneje našel nadomestek tudi za (prestaro) Yoko Ono, v podobi mlade May Pang. Morda preseneča, da ni bil odklonilen do homoseksualnih izkušenj – prva takšna je bila z managerjem Beatlov Brianom Epsteinom in druga, tista bolj odmevna, z Davidom Bowiejem. Ampak saj vemo, da za tiste čase nič od tega ni bilo presenetljivo, za Lennona pa sploh ni.

Pravzaprav boste ključno sporočilo o knjigi prebrali že v avtoričinem uvodu, ki je dolg, a vsebinsko poln in zelo pomemben. John Lennon ni umrl le tistega decembrskega večera – umiral je znova in znova in se na novo rojeval. Umrl je, ko sta ga zapustila starša in ko so ga v šoli želeli zapreti v neke klišeje. Umrl je, ko je izvedel, da bo postal oče in ko se je prvič poročil. Umrl je, ko je ugotovil, da z Beatli ne morejo več nastopati v živo in ko je spoznal, kako težko je breme slave, ko imaš vse, pa nimaš nič. Umrl je, ko je zapustil Veliko Britanijo in odšel v ZDA, postal ena od tarč Nixonovega lova na čarovnice. Pa se je znova in znova rodil. Neuspele ali nerazumljene aktivistične akcije, ki so bile – resnici na ljubo; včasih res same sebi namen. Zapustil je Yoko – umrl, se vrnil in postal gospodinjec in oče – umrl, pa šel ustvarjat še zadnji kos glasbe – Double Fantasy, ki je izšla tri tedne pred smrtjo. Umrl še zadnjič, tokrat dokončno. Pa še vedno živi in vedno bo živel. Njegova zapuščina je preprosto preveč bogata, raznolika in pomembna, da bi jo zgodovina lahko kadarkoli spregledala.

In vse to je pravzaprav ta biografija – seznam Lennonovih »smrti« in rojstev. Razlogov in uvidov, zakaj je bilo temu tako. Včasih res intimnih in drugič zelo psiho-analitičnih razmišljanj o njegovem delu, liku in pomembnosti. John Lennon je bil marsikaj – velik umetnik in ustvarjalec, težaven in nerazumljen posameznik, ki je nosil veliko različnih mask in ki bi ga kot takega lahko ob bok postavili vsem velikanom. Nekateri so mu bili vzor, z drugimi je sobival in soustvarjal ali se z njimi vsaj družil in številne je navdihoval in še vedno jih. Skratka, zelo celovit vpogled v vse tisto, kar pravi naslov biografije – življenje, ljubezen in smrt ter seveda glasba in aktivizem vsekakor enega največjih rock zvezdnikov vseh časov.

Rating: 4 out of 5.

Učila, 2021

Noctiferia – Reforma

Noctiferia – Reforma

Včasih človek kakšno stvar sluti … med poslušanjem akustičnega nastopa Noctiferie, ki ga najdete zabeleženega na plošči Transnatura, sem nekje nekako slišal Laibach. Preteči in grozeči Giannijev glas se je zdel kot nalašč za Laibach, enako velja za apokaliptična in kritična sporočila …

In glej ga zlomka, kmalu izvem, da Noctiferia dejansko pripravljajo ploščo, na kateri se bodo poklonili morda največji (zagotovo pa najvplivnejši) slovenski zasedbi Laibach. Bilo je nekaj nastopov, zgodil se je covid-19 in v tem času tudi odličen koncert v Kino Šiška, kjer mi je v spominu ostala predvsem odlična postavitev oz. osvetlitev odra, ki je bila sicer v znamenju slovitega križa, a so fantje dodali podrobnost ali dve.

In sedaj je tu plošča. Reforma, z le osmimi skladbami. Zakaj le? Zato, ker bi si človek želel več, ker imajo Laibach za pasom še veliko skladb, ki bi res fantastično zvenele v tovrstnih predelavah. Ali kot sem zapisal – skladbe Laibach so same po sebi odlične in hipnotične, Noctiferia so iz njih potegnili vso surovo energijo in moč, udarnost in dodatno hipnotičnost. Plošča, ki se je ne naveličaš poslušat in se ti vsakič znova zdi prekratka.

Vsaka skladba je pravzaprav zgodba zase. Kratka Barbarians are coming, ki od uvoda dalje zveni kot vojna napoved oz. prihod glasne in strašne vojske. Komaj zaznavno se prelije v Now you will pay, kjer za mikrofonom stoji David Vincent (znan tudi kot Evil D, sicer bivši član Morbid Angel) in skladba prav lepo nadgradi uvodno. Poglejte si video, prepričan pa sem, da si boste zlahka predstavljali koncertno izvedbo, kjer (deset) tisoči pojejo v en glas in delujejo kot nepremagljiva vojska, pa četudi ji nasproti stojijo milijoni tistih, ki pač ne razumejo. Vprašajte se le, koga se je treba bati oz. kdo so ti barbari, ki grozijo?

Melodičen, skoraj ironmaidenovski uvod nas popelje v No History, še eno zelo črnogledo vizijo prihodnosti, ki so jo Laibach izdali na plošči Spectre (2015) in ki bi lahko nosila tudi naslov No Future. Rdeča nit je ostala, a zgolj to … iz skoraj pretirano agresivne zvočne podobe skozi ušesa valujejo razigrane kitare in bombastični bobni. Tanz mit Laibach iz leta 2003 (plošča WAT) je bil takrat ponoven odmik od pričakovanega in je poskrbela za veliko zgražanja, ko so se v uniformah sprehajali po ljubljanskem nakupovalnem centru. Noctiferii se je tokrat pridružil Attila Csihar (znan tudi kot Void), sicer madžarski pevec, ki je znan po svojem delu z Norvežani Mayhem. Fantastičen vmesen vložek, ki se zdi kot popačen politični nagovor norca, ki je tik pred tem, da popolnoma zblazni. Vas bo pesem pognala v ples ali v beg? Stvar perspektive. 

Tudi izvirno verzijo pesmi Eurovision najdete na plošči Spectre, vsekakor pa z njo ne bi zmagali na Evroviziji. Pripovedništvo, minimalistično, a tako prepričljivo besedilo in kaj reči drugega, kot da verz »Europe is falling apart« najbrž še nikoli ni zvenel tako sodobno in mogoče. Noctiferia so tu uporabili nekaj več klaviatur, ki glasbi zgolj dodajo nekaj širine kot da bi motile. Smrt za smrt je vsekakor ena tistih skladb, ki na vsakem koncertu poskrbijo za val navdušenja in spadajo v železni (pa čeprav spreminjajoč se) repertoar Laibach in kdo bi si mislil, da gre za skoraj 40 let staro pesem. Besedilo, ki bi ga lahko pripisali kakšnemu Kosovelu in izvedba, v kateri Gianni Poposki zgolj potrdi, kako fantastičen interpret je.  

In še zaključni – Das Spiel is Aus in Nova Akropola. Das Spiel ist Aus je ravno tako z albuma WAT in je bila takrat zaznamovana s produkcijsko taktirko Iztoka Turka, sodeloval je tudi Uroš Umek, zelo elektronska in za tisti čas drugačna. Noctiferia so ji – kot že vsem poprej, vtisnili svoj pečat. Uvodoma poklon izvirni različici, nato pa krene po svoje, se ne ozira in ne gleda nikamor – drvi in neustavljivo drvi … Nova akropola z druge, istoimenske plošče Laibacha, kjer so uveljavili svoj temačen industrialni zvok, je kot ustvarjenja za Noctiferio. Piko na i postavi gromoglasen saksofon Jorgena Munkebyja.

Škoda, da niso predelali še kaj s plošč NATO in Jesus Christ Superstar (God is God bi z Giannijem zagotovo zvenela nepozabno!), prepričan sem, da bi tudi starejše Brat moj in Krvava gruda – plodna zemlja zvenele odlično.

 Plošča, ki bi lahko bila polno in čistokrvna Noctiferia plošča. Zvočno udarna, skoraj pridigarsko podajanje besedil, ki marsikaj povejo tudi med vrsticami. Skladbam so ohranili tistega izvornega duha, a jim vdahnili novo življenje, novo zvočno podobo in z njimi odprli nov svet raziskovanja glasbenih razsežnosti. Prepričan sem, da bodo številne pritegnili k raziskovanju bogate in raznolike diskografije Laibach. Ne glede na vse, pa gre za enkraten in zelo poseben poklon delu kultne trboveljske zasedbe.

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2021

Rdeča kapica

Rdeča kapica

Kriminalni triler izpod peresa meni neznane slovenske avtorice mi je bil sprva izziv (čeprav Beletrina ne izdaja slabih knjig), potem totalno presenečenje in na koncu navdušenje. Rdeče kapico Irene Svetek tako ne postavljam le ob bok priznanima Golobu in Demšarju, ampak je avtorica oba težkokategornika v mojih očih krepko presegla.

Mnenja so seveda različna, kar sem kaj kmalu spoznal. Zabavno se mi zdi, da se zna izoblikovat tretji tabor – do sedaj smo imeli na eni strani tiste, ki so prisegali na Goloba in Birso ter na drugi strani tiste, ki so bili za Demšarja in Vrenka. In zdaj – kar je sploh prijetno presenečenje, ženska in za nameček z glavnim junakom, ki ni policist, ampak okrožni državni tožilec. In Rdeča kapica je menda le prva v seriji …

Mio Aurelli je glavni junak, državni okrožni tožilec z zanimivim družinskim ozadjem – sin romske matere in italijanskega očeta, ki je v prometni nesreči izgubil dve sestri, s tretjo pa se je nedolgo zatem za dolga desetletja sprl. Po tragični izgubi sina in ločitvi od žene Viole Matjašec, sicer uspešne arhitekte, se vse bolj vdaja alkoholu, razmerjem za eno noč in stari navadi – igram na srečo. Več kot očitno težaven primerek glavnega junaka, na katerega vsi grehi še kako vplivajo, a pogosto pokaže trenutke genialnosti in se na trenutke zdi veliko več kot »le« okrožni tožilec. Prepričan sem, da mu bodo številni grehi v nadaljevanju pogosto prekrižali pot …

No, sama zgodba se sprva zdi ne ravno klasičen, ampak okruten umor, ki namigne celo na to, da bi lahko imeli opravka s serijskim morilcem. V parku Kodeljevo sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene deklice, oblečen v rdeč plašček. V najditelju, Marjanu Hinksu, to sproži uničujoč val spominov, ampak – ali je on tudi morilec? Umorjena (in posiljena) deklica Maja Ogrin je imela v sebi precejšnjo količino kokaina in sledi sprva vodijo k zabavi, kjer je bila z najboljšo prijateljico Lano Kolarič. (Uspešnih) staršev ni bilo doma in seveda zanikata, da bi se na zabavi dogajalo karkoli nenavadnega ali spornega, saj svoji hčerki popolnoma zaupata in jo branita z vsemi mogočimi sredstvi. Njena učiteljica slovenščine jima želi predstaviti drugo plat, a (tako zelo tipično) starša nemudoma zagrozita z odvetnikom zaradi klevetanja. Potem je tu Ivo Bulić, partner Majine mame, ki je Majo odpeljal na zabavo in bi jo moral pripeljati domov … tudi on ima očitno svoje grehe, ki jih počasi spoznamo, eden od teh je tudi preprodaja droge.

Policija in tožilstvo sicer sumita, a se zdi, da gre za popoln umor. Skoraj. Tu je potem še nenavadna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se zaplete Aurelli in pri njej odkrije zanimivo knjigo Temen gozd: psihoanaliza in Rdeča kapica, kjer ga marsikaj spomni na umor in seveda tista pomembna stranska zgodba, ki jo prebiramo v obliki dnevniških zapisov vse od sredine sedemdesetih. Štiriletni Lale (Lazar) je v mali srbski vasici najprej priča, kako stric umori njegovo mamo, mu po dveh dneh zbeži in je nato posvojen ter odpeljan v Slovenijo. Življenje se začne sestavljati v neko normalno obliko, dokler mama ne zanosi in Lale dobi precej bolehno sestrico, okoli katere se začne vrteti družinsko življenje. Lale svoja pestra doživljanja zapisuje v dnevnik in ga odnese pravoslavnemu popu, ki mu je rešil življenje in koščki se počasi začnejo sestavljati. V maniri najboljših Nesbojevih del boste ob razpletu presenečeni, predvsem pa boste knjigo zelo težko odložili iz rok. Kdo v zgodbi je pravzaprav zver in kdo nedolžna, nič hudega sluteča žrtev?

Ob glavni zgodbi se odvija (in prepleta) precej stranskih zgodb, ki od bralca zahtevajo polno pozornost. In tudi, če se kakšna sprva zdi samo stranska in nepomembna, temu ni tako. Prav vsaka je pomembna in vsaka informacija je pravzaprav košček sestavljanke pri razreševanju umora. Avtorica se je v knjigi sicer spopadla s kar nekaj vse bolj problematičnimi in tudi občutljivimi tematikami (spolne zlorabe otrok, pretirana uporaba drog med mladimi in lahka dostopnost, delovanje in povezanost tožilstva in policije, vplivni starši, nezaupanje, skrivanje za lažnimi imeni in psevdonimi, res temne plati ljudi in še kaj), skozi katere spretno, a brez olepševanja krmari zgodbo.

Zakaj me je torej Rdeča kapica prepričala bolj kot knjige (prevečkrat) omenjenih avtorjev? Golob je predvidljiv in se preveč rad zateka v pretirano strokovno pojasnjevanje, kjer se bralec kaj hitro izgubi. Demšar je po drugi strani slogovno sicer povsem drugačen in je lik Vrenka lepo razdelal, a ker gre za tisti klasični Agatha Christie pristop razreševanja umorov, ki mi ravno tako ni pri srcu, me pač vedno znova pusti hladnega. (res pa je, da me Cerkev, ki je menda najboljša, še čaka). Pri Rdeči kapici vsakega junaka spoznamo ravno dovolj, da si lahko izoblikujemo mnenje in nas potem preseneča, seveda pa me zanima, kako se bodo razvijali v nadaljevanju, še posebej Aurelli, ki v marsičem sicer spomni na Nesbojevega Holeja. Zgodba se bere hitro, tok spretno razbijajo dnevniški zapisi in res težko je najti točko, kjer si človek reče, da bo odložil knjigo in šel spat. Ne gre! In to je zame tisto, kar sploh kriminalne romane, dela boljše od drugih.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2021

Cajhn

Cajhn

Cajhn je znamenje, nekakšna prerokba. Cajhn je naslov romana Vasje Jagra, ki ga boste težko spustili iz rok. Glavni lik romana, Marijan Šket, je slovenski podjetnik, ki mu je uspelo iz nič zgraditi cel imperij, a je bilo breme pretežko. Njegovo življenjsko zgodbo spoznamo v literarnem in pogosto razmišljujočem prepisu intervjuja ene dolge, pijanske noči.

Toliko o romanu Cajhn na kratko. Vasja Jager je najbrž popoln avtor za roman s takšno vsebino, saj ga poznamo kot pronicljivega (raziskovalnega) novinarja, ki redno objavlja zelo zanimive intervjuje z zelo različnimi ljudmi, v katerih ga ni strah zastaviti tudi nekoliko bolj zoprnih vprašanj. Lik novinarja, za katerega bi težko rekli, da je spraševalec, ampak bolj poslušalec, mu ni preveč podoben. Petnajst let po smrt Marijana Šketa, ko je sam na nek način prost tihih dogovorov za mizo, se odloči obuditi še vedno odprto poglavje – biografijo Marijana Šketa. Slednji je novinarja povabil, naj pride k njemu na pogovor, da se spoznata in začutita, a mu skozi skoraj deset ur trajajoč pogovor oz. monolog zaupa svojo življenjsko zgodbo. Novinar slišano povezuje s prebranim in videnim ter se med predvajanjem posnetkov in zapisovanjem veliko sprašuje.

Ampak, kdo je pravzaprav Marijan Šket? Podjetnik vseh podjetnikov? Z receptom za uspeh? Zaslepljen in pogubljen? Bralci, ki so vsaj površno spremljali slovensko tranzicijo iz obetavne jugoslovanske državice v »novo Švico«, bodo v opisanih poslovnih modelih in prijemih zagotovo spoznali zelo različen nabor slovenskih podjetnikov in voditeljev. Gradbinci, bančniki, takšni in drugačni trgovci, mafija, politika, PID-ovski baroni, preprodajalci orožja, prostitucija, pretkani podjetniki, davčne oaze, medijski tajkuni, zadruge, holdingi in še bi lahko našteval. Vsi in vse to je združeno v Marijanu Šketu in njegovi življenjski zgodbi. Skoraj polpismenem kmetu iz Kozjanskega, ki je sicer z veliko garanja in odrekanja ter pogosto s preprosto kmečko pametjo prišel do položaja, ko je vplival na dogajanje v državi. Seveda je trpela družina – žena in otroka, starša ter oba brata. Stkal je nekaj tesnih prijateljskih vezi, pa nekajkrat ugotovil tudi, da je na prsih gojil kačo.

Šket je predstavljen kot negativen lik, saj so njegovi prijemi in prakse pogosto moralno (da o pravnem sploh ne govorimo) sporne, pa se vseeno ne zgodi malokrat, da njegovim besedam prikimamo. Kmečka logika in pamet imata svojo težo. Ne čudi, da ko se ozremo na teh trideset let slovenske zgodovine, da nam postane jasno, da so mnogi prav na tak način resnično uspeli, obogateli in zasloveli. Pa tudi propadli. Tudi Šketov imperij je v času snemanja pogovora pred propadom, glavni akter pa pred velikim zaslišanjem in nato … umre. Kako in zakaj, ne izvemo. Cajhn? Mogoče. Skozi pripoved razkrije marsikaj, kar je bilo javnosti zamolčano – od nesrečnega otroštva, odraščanja in seveda tudi številnih osebnih bitk, ki jih je bojeval skozi leta. Bojeval in v večini primerov zmagoval, ker je preprosto lahko. A marsičesa tudi s skoraj bajnim bogastvom ni mogoče kupiti – ljubezni, sreče, zdravja. Tudi to je v mnogih črnih trenutkih spoznal Marijan Šket.

In kakorkoli neverjetno se vse skupaj bere, se obenem zdi, da beremo presek z najboljšimi (ali najslabšimi?) primeri vsega, kar se je v Sloveniji dogajalo in zgodilo v minulih desetletjih. Prebrano mnogim zagotovo ne bo všeč, saj se bodo v zapisanem našli, prepoznali in zagotovo jih bodo prepoznali tudi mnogi drugi. Pa seveda je treba napisati, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami zgolj naključna in da tudi tiste resnične osebe, ki so jasno napisane z imenom in priimkom, v sami zgodbi zaradi časovne in prostorske umestitve dogajanja v tem fiktivnem romanu. Tako kot sta se Šket in zapisovalec biografije dogovorila, da bodo pred objavo vse pregledali odvetniki, da ne bo kaj narobe in bo kdorkoli v težavah, ima seveda tudi Jager dovolj izkušenj, da ve, kako in kaj pisati. No, a ker Šket in odvetniki tega niso pogledali, lahko rečemo, da beremo neavtorizirano in neuradno biografijo slovenske tranzicije, z dobrim in veliko slabega.

Nemogočega in neverjetnega, a žal resničnega.      

Rating: 4 out of 5.

Litera, 2021