(brez naslova)

Feuer Frei

Knjiga, po kateri boste obsedeli s cmokom v grlu. Žal vam bo, da ste jo prebrali in trenutek kasneje se boste zavedli, da ste jo morali prebrati. Tako zelo neverjetna, pa hkrati prekleto mogoča. Feuer Fre Gorazda Garvasa bo knjiga, o kateri se bo veliko govorilo.

Gorazd Garvas je psevdonim, pa hkrati Feuer Frei pripoveduje o resničnih dogodkih. Gorazd Garvas je obenem ime glavnega junaka, ki ob koncu zagreši pokol in razdejanje, ki bi ga zlahka postavili ob bok Breivikovemu in za katerega si vsekakor želimo, da ga ne bi nikoli doživeli. Tisto najbolj pretresljivo je seveda zavedanje, kako preprosto na nek način je lahko nekaj takega načrtovati, organizirati in celo izpeljati.

Gorazd Garvas je dokaj običajen fant. Njegovo pot začnemo spremljati v otroštvu, ko ima že težave zaradi prekomerne teže in je tarča zbadljivk ter nagajanja vrstnikov in seveda starejših otrok. Družina je bolj ali manj disfunkcionalna. Mama sicer ljubeče skrbi zanj in za mlajšo sestro, a se bo predvsem v nadaljevanju pokazalo, da si pred sinovimi težavami in preobrazbami zatiska oči. Oče ima težko roko, je vzkipljiv, še najbolj zvesto predan alkoholu in sumljivim poslom ter praznim obljubam. Kupov denarja ni, novega avta in sanjskega potovanja na Škotsko tudi ne. Še več – njegovi slabi posli jim pred domača vrata pripeljejo ogoljufane znance in prijatelje, ki zahtevajo nazaj svoj denar, v hišo izterjevalce, svoj vrhunec oz. dno pa doseže z deložacijo. Babica, ki živi z njimi v večstanovanjski hiši, je večino časa tiho, do mlajše sestre pa Gorazd kasneje začne gojiti tudi malce bolj intimna čustva.

Knjiga je pisana v obliki kratkih poglavij, skoraj dnevniških zapisov, kjer Gorazd opisuje, kaj se mu dogaja in kako doživlja te stiske, nerazumevanje okolice. Če sprva nima nobenega prijatelja ali vsaj zaščitnika, kasneje nikakor ne dobi dekleta. Njegovo zatočišče so računalniške igre, hrana, prebiranje vojaških revij, masturbacija, kasneje pa alkohol in nacizem ter poveličevanje njihovega dela.

Bralcu se bo morda zdelo nemogoče in neverjetno, da bi nekdo doživel tako preobrazbo, ampak … nekdo, ki je vedno zasmehovan in spregledan, potisnjen na stran in rob, seveda z velikimi očmi in morda kančkom domišljije opazuje okolje in ljudi, ki jim uspeva. Seveda so drugačni od njega, ampak ta drugačnost postane moteča, preteča in nevarna. Seznam je vse daljši. Na neki točki je človeku pač dovolj. In ne, seveda to ni razlog za načrtovanje pokola oz. maščevanja, niti dejanja ne opravičujem, zgolj razmišljam, kaj lahko nekoga privede do tega. Vsak od nas pač pozna nekoga, ki je šel tudi skozi bolj dramatične preobrazbe (od običajnih najstniških in uporniških), plaval v nevarnih vodah in morda celo utonil. Vsekakor se tu še enkrat več pokaže pomembnost družine – vzorci, ki jih otrok prinese od tam, opora staršev, varnost in ljubezen. Če je otrok, sploh pa najstnik, preveč prepuščen sam sebi, se pač lahko zgodi karkoli.

Seveda je neobičajno, da se poistoveti z ideologijo, ki je vse drugačno in pravzaprav vse tisto, kar je on sam, načrtno uničevala. Gorazd pač uživa ob gledanju Generacije X (film, v katerem nastopata odlična Edward Norton in Edward Furlong, odlično pa prikaže prisotnost rasizma v ZDA), prebira knjige o drugi svetovni vojni in sanjari … kako je on tisti, ki nekomu razbije glavo, kako se nasilno odzove na provokacije, brez milosti pobija provokatorje, čefurje, črnuhe in še koga.

Tisti najbolj zanimiv trenutek, vsaj zame osebno, se zgodi, ko Gorazd s prijateljema odide na zabavo, pridejo v lokal, kjer sta za mizo dva čefurska para in kamor kmalu zaide še onemogel pijanček. In kaj storijo? Pomagajo natakarici in pijančku ter podarjene konjake podarijo naprej, osovraženim čefurjem. Seveda poslušajo pripovedi kameradov skinheadov v Sodčku (še pomnite zloglasni bar na Trubarjevi?), kako se je nekdo junaško stepel, sanjarijo, kako bodo tudi sami nekoč storili nekaj pomembnega, o čemer se bo govorilo po ulicah. Ampak … Gorazd kaj več kot udarca po avtu ni sposoben. Ne bo udaril, brcnil in si vsakič znova želi, da bi to namesto njega storil nekdo drug. Ta dvojna plat – tiho prenašanje udarcev in žaljivk ter goreča želja, da bi vendarle (nekdo) storil nekaj (nasilnega), je vseprisotna. Podivjan grizli je pravzaprav mehek plišasti medvedek.

Zanimivo je tudi, kako je avtor izpostavil nekatere osebe, jim namenil samostojno stran ali dve – to so dekleta, ki so šla čez njegovo življenje – prijateljice, znanke, objekti poželenja in sanj. Nič več kot to. Knjiga je polna fantazij in videnj, ki so spretna vtkana v pripoved in bralec včasih ni prepričan, ali se je nekaj zgodilo zares ali le v Gorazdovi glavi. In tako se lahko tolažimo, da enako velja tudi za zadnji del. Da si je Gorazd vse skupaj le predstavljal. Obenem se bojim, da si bodo mnogi zapisano predstavljali povsem narobe. Naj ostane pri fikciji. Feuer Frei naj ne bo bojni krik, ampak bolj krik na pomoč in klic k poslušanju in sodelovanju.

Cankarjeva založba, 2021

Kaj razmišlja moj najstnik?

Priročniki mi niso blizu, taki o vzgoji sploh ne. Predvsem zato, ker še vedno trdim, da je vsak otrok edinstven in ga je treba kot takega jemati (in sprejemati), zato tudi ni enotnega recepta, kako jih vzgajati. Sploh pa ni recepta, kako vzgajati najstnika …

Težko bi rekel, da se vsake toliko časa znajdem v situaciji, ko sem pri vzgoji mojih dveh (tretji je na pragu najstništva) najstnikov povsem nemočen in nimam pojma, kaj storiti ali reči. Vsak dan se znajdem v takšni situaciji. Zjutraj razmišljam, kaj mi bo prinesel dan, čez dan potem skušam nekako krmariti in zvečer sledi nova doza razmišljanja, pogovarjanja, analiziranja, iskanja napak in dobrih stvari. Težko je. Ne želim se sploh spuščati v to, kakšna vzgoja je dobra – represivna, permisivna, demokratična, … to mora odkriti vsak starš in je še kako povezano z otrokovim karakterjem. Lahko vam sicer povem, da se mi zdita tako permisivna kot represivna zelo napačni, demokratična pa vsaj v mojem primeru zelo neučinkovita. Potrebno je kombiniranje, ključno pa je pravilno odzivanje in predvsem komunikacija ter zaupanje. Če vam otrok ne bo zaupal, se z vami ne bo želel pogovarjati in ko bo med vami naenkrat tišina, takrat ste otroka izgubili.

Časi se spreminjajo in tako se spreminjajo tudi vzgojne metode. In kot starši se moramo čim prej sprijazniti, da pač nič več ni tako, kot je bilo, ko smo bili mi otroci oz. najstniki. Otroški možgani in telesa se spreminjajo in tako tudi obdobje najstništva pogosto pride prej. Najstniški možgani so povsem drugačni, danes je ključno ugajanje, biti del množice, v vsakem trenutku jim je na voljo neskončno veliko informacij in seveda so potem tu še različne pametne naprave, ki so današnjo mladino (pa ne le njih!) dobesedno zasužnjile.

Knjiga Kaj razmišlja moj najstnik je razdeljena na četrta poglavja – Razumevanje najstniških let, Vaš 13-14 letnik, Vaša 15-16-letnica in Vaš 17-18-letnik. Ne glede na to, kako zelo se je vse spremenilo, je pravzaprav pomembno, da vi ne pozabite, kakšni ste bili v tem obdobju – najbrž uporniški, radovedno, jezikavi, odrezavi, tudi nesramni in morda žaljivi, vedeli in znali ste vse, želeli ste se postaviti na svoje noge in uživati samostojnost. In današnji (torej naši) najstniki niso čisto nič drugačni. Dekleta ali fantje. Mi smo drugačni, tako kot so bili naši starši. Mame in očetje. In še enkrat več – vzorci, ki jih mi prinesemo v starševstvo, so ravno tako pomembni. In želja, da ne bi ponavljali napak naših staršev, je včasih le želja.

Knjiga je napisana preprosto – na hitro razloži vedenje najstnikov in ponuja splošne odgovore, kako se odzvati. Odziv je pogosto napačen, preveč impulziven, kot bi zaloputnili z vrati. In vemo, da to ni nikomur všeč. Tisto, kar moram pri knjigi res pohvaliti in izpostaviti, je to, da je vsak primer orisan z obeh plati – najstnikove in starševske, priporočen odziv pa je naveden tako v tistem hipu (nekega neljubega dogodka) kot tudi na dolgi rok. Tu so recimo jim običajni najstniški problemi – spopadanje z mozolji, neprijeten (hormonsko pogojen) vonj, kupovanje prvih nedrčkov, brezbrižnost, spori s simpatijami in prijatelji, oblačila, alkohol, laganje, obsedenost s telovadbo, preklinjanje in še bi lahko naštevali, ampak tako vam je najbrž jasno, da je knjiga zastavljena res celovito.

Nekatera najbolj pereča vprašanja imajo poseben del, imenovan Načrt preživetja za najstnike. To so zadeve, ki prehajajo normalne najstniške okvirje – spolnost in kontracepcija, spolna usmerjenost in identiteta, privolitev in spolni odnosi, pornografija, pomoč pri testih, družbena omrežja, medsebojna komunikacija, pritisk vrstnikov in težave s prijatelji, samopoškodovanje, sestavljene družine, težave s prehranjevanjem ter v zadnjem obdobju izpostavljeni in žal vse bolj pogosti ter izraziti anksioznost in depresija ter seveda droge. Poleg same težave je v teh izpostavljenih poglavjih predstavljenih 8 ključnih načel ter nasveti za različne starosti naših najstnikov, saj vemo, da sprva banalne težave lahko kmalu postanejo vse globje in če se bo znal otrok (in vi) z nečim uspešno spopasti pri trinajstih, bo uspešen vzorec prenesel tudi v naslednja (pa ne le najstniška) leta.

To ni knjiga z uspešnimi recepti za vzgojo najstnika in notri boste zaman iskali točno tak primer, kot je vaš. Takšni so zapisani v vaši knjigi spominov. Morda boste našli ključ do uspeha – kako se odzvati in kako komunicirati ter predvsem, kako razumeti besede in dejanja vašega najstnika. Zakaj sem napisal morda? Zato, ker si starši pogosto zatiskamo oči in se delamo, da se našemu najstniku in nam to ne dogaja. Če sprememb niste opazili, potem ste pri vzgoji nekje že zgrešili pot in vas najbrž že za naslednjim ovinkom čaka presenečenje – strm spust v temen prepad najstništva. In knjiga Kaj razmišlja moj najstnik? je lahko vaša svetilka …

Didakta, 2021

Preacher: Book 2

Prva knjiga Preacher me je seznanila z nenavadnim triom – vsemogočnim pridigarjem Jessejem Custerjem, njegovim dekletom Tulip in vampirskim prijateljem Cassidyjem ter njihovo nemogočo misijo – poiskati Boga. Seznanila, navdušila in prepričala, da pri prvi nisem nehal.

Druga knjiga se začne kar nekako mirno, skoraj spokojno, čeprav ne traja dolgo … najprej je tu Jesus deSade, ekscentrik, ki za svoje orgije potrebuje ogromne količine drog, o spolnih praksah pa ne bi … prepričan sem, da si boste sami ustvarili vtis. Tudi kakšne nore domislice ne boste spregledali in jasno vam bo, zakaj je imel urednik veliko težav s prepričevanjem odgovornih na založbi, da ne bodo ogorčeni Američani vse skupaj zažgali.

In potem je tu Grail, nenavadna organizacija, za katero se zdi, da v resnici vodi celo igro. Tudi to, v katero je vpleten Custer. Pravzaprav igro vsega na svetu in seveda želijo, da tako tudi ostane. Njim odgovarjajo vsi, odklonov pa ni. Religiozni fanatiki, ki že tisočletja ohranjajo čisto kri in imajo za skorajšnji konec sveta že novega mesijo … na čelu organizacije je bulimični Allfather D’Aronique, že 112. po vrsti, okrutni in vsevedni požeruh.

»We work fort he most powerful organization ever to exist. We own presidents. We run countires. We walk between the raindrops.«

In seveda nenavaden zaplet … Cassidyju ubijejo dekle (ki jo je spoznal na koncertu Grateful Dead) in ko enkrat izve, da se je to zgodilo zaradi drog, želi najti krivce. Kar ga najprej pripelje do dveh zasebnih detektivov, ki se ukvarjata s spolnimi prestopništvi, po nekem bizarnem naključju pa se z njima poti križajo tudi Herr Starru, posebnemu odposlancu in neusmiljenemu vojaku Graila. Orgija postane masaker, Cassidy reši Tulip tako, da se izda za Custerja in Starr ga odpelje v Masado. Masada je Grailova trdnjava nekje v Franciji, ki jo je težko najti in še težje osvojiti in kot taka predstavlja imenitno pribežališče, skrivališče in zavetišče za vse, kar Grail počne, pa ne želijo, da bi za to vedel kdo drug. Kar tako ali tako velja za vse njihovo delo.

»You can’t fuck your sister and expect mnuch good to come of it.«

V ječah Masade je en prav pomemben in poseben jetnik, ki bo zagotovo vplival na nadaljevanje zgodbe. Ne gre pa spregledati dveh zelo zanimivih »stranskih« zgodb … prva o Jessejevem očetu, ki mu jo zaupa njegov vietnamski soborec Space in kjer Jesse izve o svojem očetu marsikaj zanimivega, vsekakor tudi številne podobnosti. Druga pa je zgodba o Cassidyju (npr. kako mu je ime), ki kar ostro dregne v rano irskega osvobodilnega boja. John Wayne, Clint Eastwood, mačka v WC-ju, nenavadno parkiranje kolesa in še kaj. Seveda se tudi tu pojavi Saint of Killers, razkrije se nenavadna sorodstvena vez, okrepi se prijateljstvo med Custerjem in Cassidyjem, ljubezensko razmerje med Custerjem in Tulip pa je (in najbrž bo vedno bolj) še vedno na preizkušnji.

Si upam ugibati kaj sledi? Pravzaprav ne. Jasno mi je, zakaj je po tej drugi seriji prodaja začela rasti in da so bili ljudje vedno bolj pozorni na Preacherja. Zgodba je kompleksna, zapletena in nepredvidljiva. Skratka, ima vse, kar odrasel bralec pričakuje od dobrega stripa. Ennis in Dillon sta res vedela, kaj počneta.

Vertigo, 2010

Preizkus

Sylvaina Neuvela ne poznam in njegove mednarodne uspešnice The Themis Files nisem prebral. Preizkus sem naročil v prvi vrsti zato, da podprem delo nekaj kolegov, ki so poskrbeli za izid knjige pri nas in seveda tudi zato, ker me je pritegnila vsebina.

Povzetek povzetka bi bil tako nekako – Idir opravlja preizkus za pridobitev britanskega državljanstva. Preizkus je sestavljen iz 25 (banalnih) vprašanj, ampak pravilni odgovori odločajo o njegovi in usodi njegove družine. Potem pride do nenadnega preobrata in Idir se znajde v položaju, ko lahko odloča o življenju in smrti in je soočen z vrsto res težkih moralnih odločitev. Vsak bralec se bo strinjal, da se sam v takšnem položaju ne bi želel znajti.

Zgodba se dogaja v ne tako oddaljeni prihodnosti, a zdi se, da migrantske krize napovedujejo, da bodo tovrstni preizkusi za pridobitev državljanstva kmalu postali nekaj samoumevnega. Marsikje po Evropi so pogoji že sedaj ostri, a se bodo skoraj zagotovo še zaostrovali, sploh ob politični retoriki, da so migranti teroristi, džihadisti, posiljevalci in pač vse slabo. Ne, nihče od nas ne bi želel biti v tej vlogi oz. tem položaju, sploh v današnjem času.

Idir je z družino, ženo in dvema otrokoma, v Veliko Britanijo prišel oz. pobegnil iz Irana. Da se jim je tudi tam zgodilo marsikaj groznega (puške, streljanja, klečanje, strah) in da se je tam za njihovo dobro žrtvovala žena, je jasno skozi pripoved. In čeprav se sprva zdi, da je Velika Britanija popolna, mora Idir opraviti preizkus. 25 vprašanj. Od tako banalnih »Kateri svetnik je zavetnik Walesa in kateri dan mu je posvečen?«, morda »Javni prevoz je prijazen do narave. Je ta izjava pravilna ali napačna?« do recimo »Katerega leta je v bitki pri Bosworthu umrl kralj Rihard III.?« ali celo »Koliko je bila stara Mary Stuart, ko je postala kraljica Škotske?«. Pomislite, da se odločite preseliti na Kitajsko, Japonsko, morda v Brazilijo ali v kakšno od evropskih držav in dobite na mizo takšen vprašalnik. Včasih sicer s po štirimi možnimi odgovori, ki pa so vsi precej verjetni. Bi znali odgovoriti na 25 takšnih vprašanj o Sloveniji?

Idir odgovarja. Nekaj zna, nekaj sklepa, malo razmišlja, se spominja življenja v Iranu, povezuje spomine in asociacije. A pri preizkusu je pravzaprav bolj pomembno to, kako Idir počne vse drugo. Kajti, ni se znašel le na preizkusu, ampak v posebnem eksperimentu, kjer usposobljeni ljudje preko simulacije spremljajo in opazujejo vsak njegov gib, grimaso, odziv na seksizem, majhne zvijače … pač, nekakšen Veliki brat, ki mu bo morda dodelil državljanstvo. On ta čas leži na bolniški postelji, priklopljen na vse mogoče naprave in preizkus opravlja skozi virtualno resničnost. On tega ne ve.

In potem se zgodba zlomi, ko v stavbo vdrejo teroristi, začnejo streljati, jemati talce in zgolj zato, ker je želel pomagati ustreljenemu človeku, na piko vzamejo Idirja. Samarijan je vzdevek, ki ga dobi. Vsakih 15 minut bo moral on izbrati med dvema naključno izbranima, kateri bo živel in kateri umrl. Kako resno je, spoznamo po prvih 15 minutah, ko se Idir ne more odločiti in umreta oba. Ampak še enkrat – vse je preizkus, eksperiment. Skrbno načrtovan in strokovno nadzorovan. Talci so premišljeno »nastavljeni«, dialog voden in se vrti okrog vprašanj preizkusa, ki se še vodji teroristov zdijo popolnoma trapasta, a seveda je vsak sklop, vsaka faza bolj zahtevna. In Idirjevi odzivi so tisti, ki prinašajo točke. Točke pa državljanstvo, ali izgon nazaj v Iran.

In sedaj pomislite … kaj se vam vrti po glavi, ko tudi na naših ulicah srečujete takšne in drugačne ljudi, za katere je jasno, da niso Slovenci, pa tudi turisti ne? Kolikokrat vaše misli potemnijo, ko na ulici ne slišite več slovenskega jezika in se morate vi po trgovinah in celo uradih truditi v kakšnem tujem jeziku, da dobite želeno? Ne, seveda ni nič od tega prav, ampak kaj pa je prav? Bi vam bilo prav, če bi vam »tujec« rešil življenje? Bi vam bilo ljubše, če bi za naslednjo smrt izbral nekoga poleg vas? Knjiga Preizkus je vsekakor odličen preizkus naše moralnosti in zavedanja, da na svetu pač nismo sami in da smo na v naslednjem hipu lahko tudi sami na drugi strani. Drugi strani življenja, drugi strani biti nekje domačin.

Kakorkoli je zgodba kratka, je vse prej kot preprosta. Tako za branje kot spremljajoč razmislek. Vodja teroristov se zdi kot Idirjeva vest, včasih dobra, drugič slaba, a mu vseeno ne da miru in ga ves čas izziva. Izzvan je tudi bralec. Knjiga, ki jo boste (najbrž) hitro prebrali, a vam še dolgo ne bo dala miru.

Proksima, 2021

The Boys: Omnibus volume 1

Garth Ennis je človek, ki je kriv za odlično stripovsko serijo Preacher. In ko med brskanjem naletiš na delo istega avtorja, ki je za nameček označeno (in zelo težko prevedljivo) kot delo, ki bo »out-preach the Preacher«, ne razmišljaš. In če je bilo v kultnem stripu Watchmen zastavljeno vprašanje, kdo bdi nad početjem superjunakov, imamo zdaj odgovor na dlani – The Boys.

The Boys so nenavadna druščina, ki (neuradno) deluje pod okriljem CIE in skrbi za to, da številni superheroji ne zlorabljajo svojih (super)moči. Sama zgodba je seveda zanimiva, saj je jasno, kako močne so nekatere stripovske založniške hiše ion da so nekateri junaki pravzaprav nedotakljivi. In če je DC sprva še kazal interes, pa potem vse skupaj prepustil svoji podzaložbi Wildstorm, ki pa so po prvih šestih izdajah obupali nad projektom, ki sta ga Ennis in Darick Robertson (glavni ilustrator) odnesla na založbo Dynamite. In če sem se že pri Preacherju spraševal, kako je Ennisu uspelo s tako brezkompromisnim in mnogokrat vsebinsko spornim in grafično zelo nazornim stripom sploh priti v javnost … The Boys Preacherja v vsem naštetem nekajkrat prekašajo.

Torej, na eni strani imamo The Boys – njihovega vodjo, Billyja Butcherja, tipičnega antijunaka s široko brado in jekleno pestjo. Ne izgublja časa, še manj besed. Superjunaki so mu ubili (in še kaj) ženo Becky, on pa z užitkom (veselje je vprašljivo) poriva svojo »nadrejeno«, direktorico CIE, Susan L. Rayner. In s še večjim veseljem skrbi za to, da nadzira, izsiljuje in uničuje mrežo superjunakov. Kakšen je njegov cilj, se bo najbrž izvedelo v nadaljevanju. Njegov zvesti tovariš je buldog Terror in ukaz »Terror, fuck it!« pomeni zgolj eno.

Tu so potem Mother’s Milk ali M.M., ogromen Afro-Američan, s katerim človek ne želi imeti opravka (in ki se zdi kot mešanica najbolj podlih, zajebanih in »cool« vlog Laurenca Fishburna in Samuela L. Jacksona), Frenchman, filozofski Francoz, katerega nrav se pokaže kasneje, tiha The Female (ja, res je ženska), ki sploh ne govori, rada pa žrtvam z obraza odreže kožo in novi član, Wee Hughie, Škot, ki so mu superjunaki dobesedno iz rok odtrgali največjo srečo in ljubezen v življenju. In jo seveda odnesli brez posledic. In prav proti takemu brezskrbnemu in malomarnemu početju ter pometanju pod preprogo se borijo The Boys.

Na nasprotni strani jim stojijo različne superskupine, tista najvplivnejša, najmočnejša in tudi najbolj pokvarjena so The Seven, kjer v stranski zgodbo spremljamo Annie »Starlight« January, novo sprejeto članico, katere glavna in zaključna iniciacija je oralna zadovoljitev treh moških članov superskupine. In njeno ogorčenje, kako so oni vendar superjunaki, ki ščitijo šibkejše in se borijo proti tovrstnim dejanjem, zajame pravzaprav bistvo zgodbe. Sem pa zelo radoveden, kako se bo v prihodnje razvijala njena zgodba? Tu so potem še Teenage Kix, ki se radi zabavajo z divjimi orgijami (spomnil sem se na zabavo Jesusa deSada iz Preacherja) in ki so pravzaprav prva tarča Boysov.

Prvi Omnibus sicer sestavljajo štiri glavne zgodbe in sicer The Name of the Game, Cherry, Get Some in Glorious Five Year Plan. V prvem pravzaprav spoznamo glavne junake, v drugi spopad Boysov in Teenage Kix skupine. Tretja nam predstavi nekaj zanimivih likov (npr. Legend) in se spopade z vprašanjem homoseksualnosti – dojemanjem le te in prisotnostjo med superjunaki, v zadnji pa se Boysi odpravijo v Rusijo, kjer spoznamo še en zanimiv karakter, dolgoletnega Butcherjevega prijatelja Vasa oziroma Vasilija Vorishikina, ki ga v nadaljevanju spoznamo kot nekdanjega superjunaka (Glorious Five Year Plan je bilo ime njihove skupine) Love Sausagea. Če si upate, se prepustite domišljiji, sicer pa vam bo vse jasno po prebranem. In še nekaj zelo pomembnega – spojina Compound V, nenavadno modre barve, ki pravzaprav skrbi za supermoč, lahko pa ima tudi stranske učinke. In seveda je jasno, da so stranski učinki sestavine, ki vpliva tudi na sestavno DNK, lahko neprijetni, nepredvidljivi in seveda nevarni.

Zgodbe sicer niso povezane, se pa mestoma prepletajo in globoko posegajo v nedotakljivost superjunakov in tako me ne preseneča, da je bilo pri drugih založniških hišah kar nekaj visoko privzdignjenih obrvi, a sta Ennis in Robertson ustvarila povsem nov svet superjunakov. Temačen, pokvarjen, poln takšnih drugačnih zlorab, brez moralnih zadržkov, kjer pravzaprav najbolj okrutni in najbolj vprašljivi (torej The Boys) izpadejo kot največji pozitivci. Zame osebno, ker sem vedno bolj na strani antijunakov (npr. Joker, Harley Quinn idr.), je bil ta vidik kritičnega dojemanja in upodabljanja superjunakov do nedavnega neznan. In potem človek odkrije Watchmen, z drugačnostjo je prepojen seveda tudi V for Vendetta, tu je nekajkrat omenjeni Preacher in sedaj The Boys. In če imate tudi v stripih (pa tudi sicer) dovolj politične in vsake druge korektnosti, so to potem zgodbe kot nalašč za vas.

Dynamite, 2020

Dve bivanjski knjigi za otroke

Tokrat v enem članku dve knjigi, za kateri se mi zdi, da se lepo dopolnjujeta in ob zabavni zgodbi otroke še izobrazita. Kje pa ti živiš? Otrokom razloži pomen in razlike med bivališči, Igi Špic, arhitekt pa nam predstavi zabavno zgodbo mladega arhitekta, katerega sanje se skoraj spremenijo v nočno moro.

Knjigo Kje pa ti živiš? sta ustvarili Živa Deu in Bara Kolenc, jo postavili v Ljubljano, za glavnega junaka pa dečka Nejca, ki si nekega dne ponosno zgradi hišico na drevesu. Pravzaprav bolj gnezdo kot hišico, kar se le potrdi ob prvem močnejšem sunku vetra. Nejc, ki s staršema in babico živi v veliki hiši, s pomočjo družine želi odkrivati znano in manj znano ter predvsem zanimivo o hišah.

Nejc takorekoč izve vse! Hiša ali dom? Babica mu lepo razloži, da je dom tam, kjer te imajo radi. Prostor za bivanje in seveda arhitekturni objekti, ki so se skozi stoletja spreminjali, tako kot so se spreminjale naše navade. Vsaka hiša oz. stanovanje ima prostore oz. sestavne dele in za vsakega od njih je zadolžen drug mojster, ki mora svoje delo opraviti glede na arhitekturne načrte, sicer se hiša lahko podre, zamaka oz. se njeni prebivalci soočajo z različnimi težavami. Če pomislim, je to pravzaprav knjiga, ki bi jo moral prebrati tudi kakšen gradbeni mojster, ki pride, pogleda, na hitro nekaj popravi in mastno zasluži, čez dva tedna pa že kličeš novega mojstra, ker je bil prejšnji navaden prevarant, katerega telefonska številka ne obstaja več.

In pridemo do arhitektov in še druge knjige – Igi Špic, arhitekt. Kratka in simpatična pripoved o malem Ignacu (oziroma Igiju), ki jo je prevedel in prepesnil Matjaž Pikalo nam prikaže dečka, ki je že v plenicah začel ustvarjati, graditi, rušiti, načrtovati in pač početi vse tisto, kar počnejo arhitekti. Starša sprva seveda nista navdušena, a kmalu spoznata, da je arhitekturna strast v njunem sinu preprosto premočna, poleg tega se vse bolj zdi, da ima fant resničen talent.

No, Igijevo arhitekturno udejstvovanje pa ni posebej všeč njegovi učiteljici Lili, ki o arhitekturi in gradnji zaradi lastne slabe izkušnje ne želi niti slišati. Srečnemu dečku se podre svet, dobesedno. Vse do usodnega šolskega izleta, ko se poruši most, učiteljica obupa, Igi pa zgrabi priložnost in skupaj s sošolci in sošolkami zgradijo fantastičen most in tako nehote postavijo most med njimi in učiteljico ter med vsemi njimi in arhitekturo. Na koncu je zelo preprosto prikazanih še nekaj resničnih arhitekturnih dosežkov in presežkov.

Obe knjigi sta zanimivi, kratkočasni in poučni. Kje pa ti živiš? bolj igra na struno pripadnosti in povezanosti družine ter pomena doma kot takega, Igi Špic, arhitekt pa izhaja iz drugačnosti, razvijanja in podpiranja otroških talentov ter sprejemanja.

Kje pa ti živiš?

Rokus Klett, 2010

Igi Špic, arhitekt

Rokus Klett, 2010

Zgodbe za lažji konec sveta

Ob tej zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška sem se najprej spomnil na ploščo Boštjana Narata Konec sveta vedno pride nenapovedano, saj je v obeh naslovih nekaj domiselnega poigravanja z besedami, ki imajo praviloma zelo resen zven.

No, in če je Narat na svoji plošči filozofski, razmišljujoč in tudi razmeroma realen, bi pri Podstenšku težko trdil kaj takega. Dobro, razmišljujoč je, realen niti ne, čeprav so marsikateri deli zgodb povsem verjetni in smiselni, vsekakor je mnogo bolj zazrt v fantazijo, na trenutke grotesko in morda celo nadnaravno. 15 kratkih zgodb, ki se berejo tekoče in bralca včasih nehote prisilijo k razmišljanju.

Superjunaki recimo, kjer spremljamo pot junaka v južnoameriški pragozd, kjer se borijo proti nesmiselnemu krčenju in izkoriščanju, pobijanju in kjer se v zaključku v zgodbo vključi skoraj najbolj prepoznaven superjunak. Ampak, »the American way«. Predstavljajte si, da bi morali v bližnji prihodnosti za to, da bi lahko kupovali in jedli meso, morali narediti izpit, v katerem bi morali npr. kravo (ali pa pujsa) pospremiti na njegovi zadnji poti – omamljanje, vklepanje, rezanje oz. klanje, razkosavanje itn. Saj si lahko predstavljate?! No, sicer vam bo kar jasno slika dala kratka zgodba Izpit. Ki se, spet, ne konča ravno predvidljivo. Ali pa zgodba mladega (dobro, v tridesetih si danes res mlad, čeprav nisi več tako zelo) para, ki v centru mesta kupuje svojo prvo nepremičnino, a se bosta morala zakreditirati za 300 (z besedo: tristo) let. Noro, ampak po drugi strani – realno. In kdo se danes odloči dati vse prihranke in vzeti kredit za kar nekaj naslednjih generacij ter predvsem zakaj?! Končno na svojem vam bo dala te nenavadne odgovore.

Tudi zaključna Pred koncem sveta ima nekaj zanimivih izhodišč – svet je resnično pred koncem, saj vanj neustavljivo dirja komet in ljudi je zajela panika. Vojna svetov po Podstenškovo. Nekateri bežijo, drugi iz trgovin odnašajo največje televizorje, tretji streljajo, četrti posiljujejo, zapuščajo bivališča pod hipotekami, neodplačane avtomobile, ker … ker lahko? Ne, ker je vseeno. Trenutek, ko bomo vsi plačali za vse grehe, se nezadržno bliža. Ampak v tej zgodbi sta ključna skoraj desetletje sprta oče in sin, ki si želita tik pred koncem sveta olajšati vest, se pobotati in morda po moško spiti še zadnje pivo. In kot pri vseh zgodbah, bi tudi tukaj lahko zapisal »ampak …«.

Pa malce kafkovska Odločil se je, da bo postal drevo, kjer spremljamo zgodbo človeka, ki je sit pisarniškega enoličja, odloči se postati drevo in … na koncu zgodbe konča kot čudovita hrastova miza, v lastni pisarni. No, vsaj Borutu mi ne bo treba pomagati vas utegne malce spomniti na slovito straniščno sceno Trainspottinga in naj tu zaključim, Bolj se potrudi je socialno kritična, čeprav je ta nota prisotna tudi v drugih besedilih. Morda še najbolj v Vse se vrača, vse se plača, kjer je globalizacija razgaljena do zadnjega kosca.

Morda sta me najbolj navdušili Pom poko pom no pom o nenavadnem opazovalcu rakunjih psov in pa čisto malo povezana Zgodba z epilogom o policistu, ki začne raziskovati skrivnostno izginotje svojega kolega, pa pristane v vrtincu nenavadnosti in absurdnosti. Z mojstrskim zaključkom.

Nič ne rečem, pri marsikateri zgodbi, ki je odlično snovana in bi šla lahko v katerokoli smer, sem kar malce privzdignil obrv češ »A to je to?«. Ampak avtor je dokaj enoten v svojem slogu in bralec se kaj hitro navadi, da mora pač pričakovati nenavadno in neobičajno. Naj je to dogajanje, junaki, razplet, nepričakovan preobrat in še kaj. In pravzaprav je osvežujoče brati zgodbe, kjer v bistvu ne veš, kaj pričakovati. Lahko sicer kot v najboljših kriminalnih romanih malce ugibaš, sklepaš, tipaš po temi, pa boš na koncu še vedno presenečen. In tega dandanes manjka, tako da boste tole knjigo oz. zbirko kratkih zgodb z veseljem in užitkom prebrali. Pa ne čakajte na konec sveta.

Miš, 2021

Dropkick Murphys: Turn Up That Dial

Jubilejna deseta plošča tudi pri nas zelo priljubljenega ameriškega banda iz Bostona, ki tudi v teh negotovih časih ne počivajo – dva odlična koncerta in zelo dobra plošča s kar nekaj že odlično sprejetimi skladbami in v njihovem prepoznavnem irsko obarvanem punk zvoku.

Turn Up That Dial bi lahko postavil ob bok ploščam iz sicer zelo različnih obdobij, s katerimi so vsekakor nakazovali, da gre za odlično zasedbo – The Warrior’s Code (2005), The Meanest of Times (2007), in tudi predzadnjo ploščo 11 Short Stories od Pain & Glory (2017), vprašanje pa je, ali bodo kdaj dosegli, kaj šele presegli Signed and Sealed in Blood (2013) z njihovo uspešnico uspešnico Rose Tattoo. Če sem čisto pošten, so sicer z vsako ploščo storili nek korak naprej, preskok, bodisi v glasbenem ali pripovednem smislu in se precej oddaljili od tistega prvotnega, bolj navitega kitarskega zvoka in v njihovi diskografiji težko najdete slabo ploščo.

Glavna v skupini ostajata pevca Al Barr in Ken Casey in že dejstvo, da se za mikrofon izmenjujeta in dopolnjujeta dva tako zanimiva karakterja, z različno barvo glasu in načinom petja, je samo po sebi plus. Trdo jedro pa tvorijo še bobnar Matt Kelly, ritem kitarist James Lynch in pa tista dva, ki zvok Dropkick Murphys delata tako poseben in izstopajoč – Tim Brennan s harmoniko, mandolino in bouzoukijem ter Jeff DaRosa na bendžu. No, in kako zelo skupina ceni svoje člane, je na tej plošči izvedel Lee Forshner, ki igra dude in je glavni junak pesmi Lee-B-o-y, ki je bila menda najboljše varovana skrivnost v skupini, saj glavni junak ni imel pojma, da gre za pesem o njem, čeprav je seveda sodeloval pri samem snemanju. Pa za nameček gre zgolj za koncertnega člana!

Naslovnica plošče sama po sebi – tako kot naslov, pove vse! Glasnost do konca in uživajte v glasbi. Če so bili na prejšnji 11 Short Stories … nekoliko bolj razmišljujoči, osebni in na trenutke celo temačni, tokrat že uvodna (in naslovna) razblini vse dvome. Mnogim je bila glasba v času epidemije covid-19 zatočišče, varnostna mreža, uteha, tolažba in vzpodbuda. Kako pomembna je bila za člane Dropkick Murphys dokazuje in potrjuje ta plošča. In če nas bosta letnici nastanka in izida vedno opominjali na ta nenavaden čas, bodo pesmi ostale brezčasne.

Že omenjena hvalnica Lee-B-o-y, podobna H.B.D.M.F., na zabavni anekdoti osnovana Mick Jones nicked my Pudding, uporniški Smash Shit Up in Middle Finger, njihove tipično pripovedne Queen of Suffolk County, City by the Sea in Good as Gold ter Chosen Few, s katero nagovarjajo zdaj že bivšega predsednika Trumpa in njegov odziv na epidemijo. In ne, kot lahko razberete iz naslova, ga nimajo radi, »izbranca«, ki je krojil ne le njihova, ampak tudi naša življenja.

In potem vrhunec, pa čeprav je zadnja pesem na plošči. I wish you were here, ki je že ob izidu poskrbela za orošene oči, mravljince po celem telesu in nekajminutni razmislek, ko izzvenijo še zadnji takti. Al Barr je v času epidemije izgubil očeta in po desetih pesmih zabave je to tista, ki te »strezni« in predrami iz vesele pijanosti. Pesem za Alovega očeta in sto tisoče drugih, ki so izgubili svoje življenje v času (in zaradi) epidemije. Čutni in na trenutke skoraj tresoči Alov glas, preprosto in iskreno ter hkrati globoko besedilo, ki ga boste še toliko bolj doživeto občutili tisti, ki ste v tem času ostali brez kakšnega družinskega člana, sorodnika, prijatelja. Pika na i.

Turn Up That Dial ni odlična, je pa zelo dobra plošča. Dropkick Murphys so še razširili in obogatili zvok, ki se vse bolj napaja v irskem izročilu, še enkrat več pa so dokazali, da so z vsako ploščo vse boljši pripovedovalci. Tista njihova prava vrednost se seveda pokaže na koncertih in upam, da jih kmalu znova zanese tudi v naše konce.

Born & Bred, 2021

Čista desetka

Čista desetka je knjiga, ki vas ne bo navdušila le za šport, ampak boste povsem drugače začeli gledati tudi na številke in statistike, uspeh ne bo več samoumeven n morda boste prišli tudi to točke spoznanja, da je uspeh v veliki meri odvisen od vas samih.

Avtor knjige je Slavko Jerič, zelo zanimiv človek, ki sem ga spoznal prek številnih zanimivih tvitov o športu, kjer je številke in statistike objavljaj na zanimiv in berljiv način. To seveda počne še danes. No, potem so sledili podcasti, v katerih je znotraj domiselno zastavljenega koncepta gostil zanimive goste in jih predstavljal na zanimiv način – predvsem zato, ker je gostom pustil govoriti, kar je dandanes že kar redkost. Seveda rad prebiram tudi njegove kolumne, ki jih objavlja na spletni strani nacionalke in ko sem videl, da pripravlja knjige, sem jo nestrpno pričakoval. In vsi tisti, ki Slavka poznate, nad knjigo ne boste razočarani, presenečeni sicer tudi ne, ker če kaj, lahko pričakujete najboljše.

Nazaj h knjigi, o katere ste sicer v preteklih tednih lahko prebrali že marsikaj. Čista desetka nosi podnaslov Desetletje izjemnih športnih junakov, dosežkov in zgodb 2011-2020, razdeljena pa je na pet poglavij – Slovenski uspehi, Mednarodne zvezde, Nogomet, Odmevne zgodbe ter Drug(ačen) pogled na šport. In naj pustim ob strani izbor prvih dveh oz. celo treh poglavij, saj je bolj ali manj jasen, kdo in kaj je zaznamoval to desetletje – od naših košarkarjev z Luko Dončićem na čelu, super kolesarjev Rogliča in Pogačarja, pa Tima Gajserja, Tine Maze, Petra Prevca ter rokometašev in odbojkarjev ter tujih (mega)zvezdnikov, kjer so presenetljivo (in to ne pomeni nezasluženo!) izpostavljeni tudi gimnastičarka Simone Biles, kolesar Chris Froome ter šahovsko božanstvo Magnus Carlsen. Najbrž je na mestu pomislek, zakaj med izpostavljenimi domačimi junaki ni Janje Garnbret, saj njena zvezda na plezalnem nebu sije že pet let? No, vsekakor bo našla svoj prostor v nadaljevanju …

Med zgodbami o nogometu je na mestu in pohvale vredno, da so med vsemi težkokategoriniki omenjeni tudi »naš« Maribor, pa uspešno delo Matjaža Keka na Reki in seveda mali nogometni čudež, imenovan Leicester City, ki je v sezoni 2015/16 postal angleški državni prvak. Dokaz, da lahko uspe tudi majhnim. Dokaz o moči združene ekipe, ki dela in gara za skupen cilj. Ne preseneča, da se je v letošnjem letu tako sporna ideja nogometne Superlige začela sesuvati prav v Angliji in pri njihovih navijačih, saj je nogomet večini svetinja in način življenja, ne »le« družbeni dogodek. Kje drugje podobne zgodbe najbrž niso možne oz. so možnosti za kaj takega malo verjetne, saj – kot Slavko piše v tem in tudi drugih poglavjih, je moč denarja preprosto prevelika.

No, in potem poglavji, ki sta mi všeč in kjer me Slavko ni razočaral. Šport nekoliko drugače, iz drugega zornega kota in z zgodbami iz ne tako izpostavljenega ozadja. Pač vse tisto, kar mene osebno, zanima in tudi navdušuje. Dandanes ni težko priti do podatkov, koliko golov je kdo dosegel, koliko milijonov zaslužil, kakšen avto ali neverjetno domovanje ima, ampak … potem pridemo do dopinga, epidemije, poškodb, osebnih težav in napadov, duševnega zdravja, novih športov in pristopov do poznavanja nasprotnikov in doseganja (še) boljših rezultatov, življenja po končani športni karier in še za kaj je Slavko našel prostor. Šport ob športu bi lahko rekli. Dandanes pač vsi vidimo bodisi samo svetli ali zelo temno plat, tistega vmes pa ne. In veliko tega vmesnega je opisano v teh poglavjih, zgodbe, ki jih ne poznamo ali pa jim nismo posvečali dovolj pozornosti. Pa bi jo morali.

Dejstvo je, da so vsi zapisi kratki in jedrnati ter tudi zato razumljivi. Podrobnejše analize in videnja boste morali iskati kje drugje. Vsako poglavje ima že odlično napisan uvod, ki vas bo pritegnil k branju in nato morda tudi k nadaljnjemu raziskovanju. Vse skupaj je dopolnjeno še s kakšno zanimivo izjavo ali mislijo, prezreti pa ne gre niti odličnega slikovnega gradiva.

Knjigo tako v branje priporočam vsem ljubiteljem športa, staršem, ki doma »vzgajajo« športnika in pa mladim in nadobudnim, ki jim šport predstavlja sanje. Sanje lahko hitro postanejo nočna mora, pa čeprav ta knjiga vsekakor bolj navdihuje in spodbuja ter obenem tudi prijazno opozarja, nikakor pa ne odvrača. Upam in držim pesti za nadaljevanje in morda niti ni treba čakati na desetletje – mislim, da je primerov dovolj tudi za »čisto pet«.

Mladinska knjiga, 2021

26-nadstropna hišica na drevesu

Težko pričakovano nadaljevanje 13-nadstropne hišice na drevesu, zabavne dogodivščine za mlajše bralce, ki sta jo ustvarila Andy Griffiths in Terry Denton. Domišljija (še vedno) nima meja …

Tole knjigo sem dal najprej prebrati svojemu 8-letnemu sinu Adamu, ki ga je že prva navdušila in ker tudi on z domišljijo nima prav nobenih težav, bi bil seveda presenečen, če mu ne bi bila všeč. Sploh, ker se mi včasih zdi, da izreče kakšno globokoumno modrost, ki jo kasneje najdem v kakšni knjigi, za katero vem, da je ni bral. Prostranstva domišljija se nekje očitno stikajo …

13-nadstropna hišica na drevesu je bila uvod, da smo spoznali ta res nenavadni ustvarjalni duet Griffiths in Denton, njuno sosedo Jill, mačkanarčke, založnika gospoda Velikega nosa in seveda nenavadne domislice. Ni presenečenje, da sta šla korak dalje oz. dodatnih 13 nadstropij v višave. Že tako neverjetni hišici sta dodala dirkališče, skejtersko rampo (z jamo s krokodili), areno za boje v blatu, breztežnostno komoro, drsališče (s čisto pravimi pingvini), snemalni studio, mehanskega bika, tatumat (ATM oziroma avtomatizirani tatu mojster), sladoledarno, kjer robot Edvard Žličkoroki ponuja oseminsedemdeset različnih okusov sladoleda (in spoznali boste čisto vse!) ter Blodnjak pogube – najbolj zapleten labirint, kar jih je.

Za uvodni zaplet poskrbi Terry, ki skuša v bazenu z morskimi psi oprati svoje spodnjice, kar pa na ljudožerske morske pse ne vpliva najboljše. Na pomoč jima priskoči Jill in nato spoznamo žalostne življenjske zgodbe vseh treh junakov in kako so se spoznali. Naj izpostavim napihljive spodnjice, požrešno ribo Gorgonzolo in pedalin v obliki laboda. No, in pa seveda kapitana Leseno bučo, najhujšega med najhujšimi pirati.

Izvemo tudi, kako je druščina pristala na otoku in zgradila prvo, 13-nadstropno hišico in nato presenečenje – v podobno nevihtni noči, ko so prišli na otok, se na otok vrne sam kapital Lesena buča, pove svojo zgodbo (ja, zelo biografska izdaja) in seveda zahteva 26-nadstropno hišico. Čas je za otroško pesmico o desetih piratih, Blodnjak pogube (ki se izkaže za ne tako zelo pogubnega) in seveda pričakovano presenetljiv konec.

Knjiga, ki ni tipičen strip, pa tudi slikanica ne, ampak nekje med vsem tem, bo poskrbela za veliko zabave in dobre volje med mladimi bralci. Vsekakor magnet za branje, ki skrbi tudi za širjenje in krepitev domišljijskih obzorij. V prevodu je že 39-nadstropna hišica na drevesu, morda pa bo kakšen od mladih nadobudnežev začel ustvarjati kaj svojega …

Miš, 2021