(brez naslova)

Preacher: Book 1

Obstajajo dobri in slabi stripi, zanimive serije in takšne, ki kaj hitro izzvenijo. Serijo Preacher sem vzel v roke bolj po naključju, ko sem po policah iskal kaj novega in zanimivega, pa me je tu že zgolj osnovni opis prepričal. In lahko rečem, da me je Preacher zasvojil.

Mešanica temačnega westerna in religije, nadnaravnega, z res izvirnim in domišljenim zapletom, z odličnimi liki in kupom stranskih zgodb ter kar nekaj obešnjaškega humorja skozi iskrive brez-dlake-na-jeziku dialoge, so zagotovilo, da stripa zlepa ne boste odložili. Ustvarila sta ga pisec Garth Ennis in risar Steve Dillon in velja za eno najboljših stripovskih serij. Izhaja je med leti 1995 in 2000, vsega skupaj 66 redni mesečnih izdaj in potem seveda še nekaj posebnih – tista najbolj zanimiva je štiridelna Saint of Killers.

Spremljamo zgodba pridigarja oz. duhovnika Jesseja Custerja iz mesta Annville v Texasu. Pripovedno zgodba teče na nekaj ravneh – sedanjost ter skoki v preteklost in občasen izlet v Nebesa. Sprva potrebujemo nekaj časa, da se privadimo toka in postavimo glavne junake v ustrezen okvir, potem gre zgodba sama od sebe. Morda še pomembna oz. koristna informacija – Book 1 vsebuje izdaje od številke 1 do 12.

V Custerja se po spletu naključij naseli oziroma ga obsede nadnaravno bitje Genesis, recimo nezakonski otrok oz. prepovedan sad ljubezni med angelom in demonom. Genesis (eden od zabavnih komentarjev je, da gre za bodisi zelo ustrezno ime za nadnaravno silo ali pa za res dolgočasno glasbeno skupino) nima lastne volje, a ker je sestavljen tako iz dobrega kot zla, je enako vsemogočen kot sam Bog. Torej je Jesse Custer …

»He’s got a soul so damn cold an’ rattlesnake mean,

Satan himself threw him back outta Hell.«

Ne ravno Bog, je pa zelo odločen Boga najti in se z njim »pogovoriti«, saj mora tudi Bog za svoja neodgovorna dejanja odgovarjati. Bog je zapustil nebesa tisti trenutek, ko je bil Genesis rojen in ga od tedaj ni nihče več videl. Namesto njega vladajo seraphi (bojevniški nadangeli) in pa alephi (razmišljujoči in delovni angeli, znanstveniki in miselci), ki se ne razumejo najboljše. In ker vedo, kako nevaren je Genesis in da je po »spoju« s Custerjem še nevarnejši, se odločijo prebuditi prav posebnega junaka – Saint of Killers. Izgleda kot najbolj umazan in podel revolveraš, ki ne zgreši in je neuničljiv.

Ampak … Jesse Custer oz. Preacher ima svojo moč, pogled in božjo besedo. V trenutku, ko vanj »vstopi« Genesis, je njegova cerkev v Annvillu uničena, vsi prisotni pa mrtvi. Ne najboljša popotnica za božjega človeka. In čeprav je njegov občutek za dobro in slabo zelo jasen in svoje moči ne zlorablja kar tako, se nekajkrat njegova moč vseeno pokaže kot res (nad)božja. Umreti pač pomeni umreti in kakšne posledice imajo besede »f**k yourself«, si lahko le predstavljate (če stripa ne boste brali). Preacher na svoji poti ni sam – tu je njegovo bivše dekle Tulip O’Hare in pa irski vampir Cassidy. Tulip ima svoje grehe, od vsega jo najbolj zanima, zakaj jo je Jesse na vrhuncu njune ljubezni pred petimi leti zapustil in odšel neznano kam. Cassidy pa je pač vampir, drugih grehov niti ne potrebuje.

In tako v tej prvi knjigi odkrivamo temačne zgodbe, v prvi vrsti seveda Custerjevo. Izvemo, kaj se je zgodilo z njegovo družino in najboljšim prijateljem, zakaj se je odločil za božje službovanje, vrhunec pa predstavlja njegov spopad z na videz onemoglo babico in njenima vdanima služabnikoma, oba nagnjena k nasilju in božji kazni. In ko omenjamo Jesseja, pač ne moremo mimo Johna Waynea, sami pa preverite, zakaj.

»If the Devil created Texas like some folks say he did,

This is where he rested on the seventh day.«

Mimogrede se mora nenavadna trojica (Custer, Tulip in Cassidy) spopasti s policijo, kjer jim štrene meša Saint of Killers, priče smo rojstvu Arsefacea, tu pa je še zanimiva zgodba z newyorškim serijskim morilcem in najbolj nesposobnim policistom na svetu, kjer do izraza pride predvsem Preacherjeva nagnjenost k pravici. In seveda izvemo tudi, zakaj je Jesse tako nepričakovano in brez razloga zapustil Tulip. V vse to je vpleteno še dogajanje v Nebesih, nekaj glasbenih referenc in povsem aktualnih predsodkov, ozkoglednost Texasa in nenavadna nrav prebivalcev Louisiane ter vsa mogoče blasfemija. Strip ima tudi nekaj erotičnih scen in nekaj več golote, že zaradi same vsebine pa bi ga odsvetoval mladoletnim bralcem. In čeprav v glavni vlogi spremljamo duhovnika, je zgodba do same vere zelo kritična, kar je vsekakor eden od razlogov, da so odzivi zelo različni – od navdušenja do zavračanja in zaničevanja.

Vertigo, 2009

Vrni se pome

Heidi Perks je napisala knjigo, ki se vam bo vtisnila v spomin. Napeta kriminalka, po kateri začnete razmišljate o življenju, (usodnih) odločitvah, družini, prijateljstvu, zaupanju. Z naslovnice vas poleg zlovešče slike pozdravljata napisa Mračna preteklost in Zakopana skrivnost.

Vrni se pome je napeta kriminalka, polna suspenza, v kateri očitnih zločinov ni prav veliko. Celotna zgodba se pravzaprav vrti okrog enega – na precej osamljenem in zato toliko bolj povezanem otoku najdejo truplo. Truplo, ki je bilo zakopano pred dobrimi dvajsetimi leti. Prvo vprašanje je seveda, čigavo je truplo, ostala sledijo – kdo in zakaj je zakrivil umor?

V središču zgodbe je Stella Harvey, ki je z otoka Evergreen z družino v nevihtni noči nenadoma odšla (lahko bi rekli tudi zbežala) in sicer dobrih dvajset let nazaj. Zakaj, ni izvedela nikoli. Mama je umrla, z očetom sta se odtujila, sestra Bonnie ni o tem želela nikoli govoriti, brat Danny pa je izginil neznano kam. Preteklost je zaprla v škatle in se vsa ta leta pretvarjala, da je vse v najlepšem redu, čeprav je pod pokrovi ropotalo. Truplo so pač morali najti …

Stella, ki se ukvarja z družinskim in zakonskim svetovanjem, mora na otok. Truplo so našli tik ob njihovi nekdanji hiši, do umora pa je prišlo v času, ko so oni z Evergreena v taki naglici odšli. Ali sta s tem povezana starša? Mogoče njen molčeči, čudaški in pogosto zasmehovani brat? Ali pač sestra? Prihod na otok mine brez tople dobrodošlice in Stella začne hitro sumiti, da ljudje vedo več, kot želijo povedati. Njej, novinarjem, policiji. Otok in skupnost »nadzorujejo« nekateri posamezniki, ki Stelli jasno in glasno povedo, naj ne brska in koplje po skrivnostih, saj ji odkrito ne bo všeč. Oni so otok zapustili, ona in njena družina, torej naj se ne vračajo.

Prvi šok, po tem, ko spozna, kako rezervirani so vsi na otoku, za Stello je, ko izve za smrt svoje najboljše prijateljice Jill, s katero sta sicer izgubili stike. Srčna bolezen. Stella še vedno ne ve, zakaj ji njena »krvna sestra« ni odgovarjala na pisma, še posebej njen oče Bob ni vesel, ko jo vidi. Naslednje presenečenje je truplo – Iona je bila, čeprav samo mesec dni, najboljša prijateljica njene starejše sestre Bonnie. Iona je leta 1993 prišla na Evergreen, sama, kar je bilo mnogim nenavadno in čeprav so jo sicer zadržani prebivalci sprejeli medse, je kmalu vsem postalo jasno, da je Iona na otoku s posebnim razlogom. Odrasli in tisti, ki so vedeli več, so to ves čas skrivali. Še vedno skrivajo, ampak ne bodo več dolgo. Kakšen je ta razlog in ali je zaradi tega morala Iona umreti?

In sledi šok vseh šokov (vsaj tako se zdi), ko umor prizna Stellin brat Danny. Stella dvomi, tudi policija v njegovi zgodbi hitro zazna nedoslednosti in vse bolj zmedeni terapevtki ne preostane drugega, kot da pride umoru do dna. To pa pomeni, da bo mogla odpreti prav vse škatle, a si v tistem trenutku ne predstavlja, da je pravzaprav odprla Pandorino skrinjico. Ne le, da bo Stella izvedela resnico o tem, kdo in zakaj je umoril Iono, razkrilo se ji bo čisto preveč o njeni družini in številnih drugih prebivalcih otoka Evergreen.

Na kocko je postavljeno vse. Njena zvestoba do družine, pripadnost otoku Evergreen, kjer je preživljala najlepše obdobje svojega življenja, prijateljstva in povezanost, profesionalnost in seveda vse, kar je vedela in česar se je spominjala. Prav nič več ne bo, kot je bilo.

Vrni se pome je ena tistih knjig, kjer lahko hitro izdam preveč in čeprav se nekatere stvari zdijo zelo očitne, jih je avtorica zelo spretno zapeljala v povsem drugo smer. Poleg vsega naštetega nad zgodbo pravzaprav visi vprašanje o povsem drugačnem, prikritem zločinu, ki vas bo pripravil do razmišljanja. Knjiga se vam bo vtisnila v spomin, sem pa vsekakor radoveden, kaj nam bo avtorica ponudila v prihodnosti.

Mladinska knjiga, 2020

Kozmologija

Branje zbirke esejev je lahko problematično. Morda ti ni všeč slog pisanja, morda te ne pritegne vsebina. Kozmo Ahačiča zelo cenim, saj je eden tistih, ki mu je res mar za čudovit slovenski jezik in če njegove zapise v dnevnem časopisju prevečkrat (nenamerno) prezrem, sem se branja Kozmologije iskreno veselil.

Kozmologija je zbirka 44 esejev oz. kolumn, ki so v obdobju dveh let izšle v časopisu Delo. Razumevanje Kozme Ahačiča in njegovega dela. Razmišljanja o pomenu jezika. Zavedanje o tem, kako široka, razprostrta in razvejana je lahko jezikoslovna veda. Priznam, nekajkrat se mi je zgodilo, da nisem našel rdeče niti ali pravega smisla v prebranem. Mislim, da je to bolj težava mene kot bralca kot avtorja. Spet drugič sem se zlahka poistovetil z zapisanim, četudi se z vsem nisem strinjal.

Kozmologija niso le eseji (ali kolumne, kakor vam je ljubše) o jezikoslovju, o pogosto mukotrpnem znanstvenem delu, ki je v veliki meri odvisno od uspešnosti pridobivanja državnih sredstev. Ahačič se je moral na enem od življenjskih razpotij odločiti, ali bo glasbenik ali jezikoslovec. In čeprav se je poklicno zapisal drugi možnosti, glasbi tako ali drugače ostaja zvest. In jo tesno povezuje in prepleta tudi s svojim delom – naj bo to Nick Cave, Scott Walker, Mozart, LCD Soundsystem, Tricky, Bjork, klasična ali sodobna glasba, ne glede na žanr, ampak predvsem odvisna od tega, kaj v poslušalci vzbudi. Enako kot velja za pisano besedo. Sprožilci.

Avtor je tudi starš in tako je v zbirki nekaj prostora namenjenega tudi starševstvu, odraščanju in šolstvu, ki ni ravno v zavidljivem položaju. Res odličen mi je bil zapis o avtoritetah in kako hitro se jih spodkoplje! Pa arhitektura, znanost, politika oz. družbeno dogajanje, psi, šport, sodobne tehnologije in še kaj. Vse to res spretno povezuje s svojim delom, pomenom in pomembnostjo in tako bralec začuti, kako tesno povezano je pravzaprav vse obravnavano.

No, poleg tega je treba seveda izpostaviti slog pisanja, ki je izredno bogat in dokazuje mojstrstvo avtorja, njegov širok pogled na svet, neverjetno razburkan, a prosto ujet tok misli ter seveda izjemen besedni zaklad. Česa drugega od jezikoslovca najbrž ne gre pričakovati? Knjiga ima tudi zanimivo (slovarsko) kazalo, kjer si lahko po ključnih besedah, geslih, avtorjih, pesmih ipd. izberete, katero kolumno boste prebrali. Priznam, brati eno za drugo ni najbolj pametno in čeprav gre za le nekaj strani, lahko človeka izčrpa, saj vam bo prav vsak zapis dal misliti.

Vsekakor branje, ki ga ljubiteljem lepe slovenske besede priporočam. Pa tudi vsem polpismenim vplivnežem, ki mu delajo sramoto in premnogim, ki slovenski jezik zlorabljajo za promocijo lažnega domoljubja. Po prebrani Kozmologiji vam bo šele postalo jasno, kaj je slovenski jezik, kako bogat in resnično neprecenljiv je.

Goga, 2020

Meter in pol pomladi

Meter in pol, dva metra, medosebna razdalja, mehurček, maske, epidemija, … so besede, ki nas zdaj že dobro leto »strašijo« in nas bodo še. Ne preseneča, da smo začeli dobivati prve knjižne zapise o dogajanju in doživljanju teh nenavadnih časov. Meter in pol pomladi Petje Rijavec je vsekakor eden takšnih, s katerim se nas bo veliko lahko poistovetilo.

Tako kot mnogi med vami se seveda spominjam lanskega prvega vala, pa jesenskega drugega, ki se je raztegnil v pomladanskega tretjega in sedaj čakamo četrtega. Delali smo od doma, ostali brez služb, iskali in našli drugo, pa spet delali do doma, razkuževali roke, nosili maske, z Google Mapsi preverjali občinske in regijske meje, lastnim otrokom smo bili vse bolj učitelji in vse manj starši in prav vsi smo komaj čakali, da bo vsega skupaj konec. Odpovedovali smo potovanja in počitnice, pogrešali brezskrbna druženja, po nepotrebnem kopičili zaloge živil in potrebščin, naučili smo se kuhati ter z vse večjo nejevero spremljali dnevno se spreminjajoče odloke in pravila. Nekateri so zapadli v nezdrave razvade, drugi so povsem spremenili življenjski slog, v razmerjih so se pokazale številne razpoke in odprle so se rane. In kakorkoli je krivično trenutno stanje primerjati z grozotami in katastrofami vojne, je za vse tiste, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, torej za veliko večino prebivalstva, to res prva takšna zelo drugačna življenjska preizkušnja, s katero se je bilo pač treba spopasti.

O vsem tem v romanu Meter in pol pomladi piše Petja Rijavec. Zgodbe, ki jih poznamo in smo jih doživljali, je zgnetla in preoblikovala v nekaj dokaj tipičnih, predvsem pa znanih likov. Ljubljana, blokovsko naselje. Štiričlanska družina – oče uspešen privatni zobozdravnik, mama učiteljica angleščine ter najstniška otroka. Upokojenski par. Mama samohranilka s slabo plačano službo in še slabšo vestjo, ker premalo časa preživi s sinom. Avtomehanik, ki skrbi za svojo psičko in se je prisiljen spopasti še z mamino demenco, hkrati pa je eden tistih, ki sovraži vse, kar je drugačno in ni slovensko.

Njihova življenja so bila daleč od popolnega, a so se razpoke v običajnem in norem ritmu vsakdana pač skrile. Uspešna zobozdravniška praksa, prestižen nemški avtomobil, igranje golfa, razuzdane zabave in pijančevanja ter droge. Za nameček še stalna ljubica, ki živi nevarno blizu. A epidemija iz Žaka potegne najslabše – do žene je vse bolj grob, nasilen in žaljiv, otrok pravzaprav niti ne opazi, črtice pa so vse debelejše in pogostejše. In ko mu še ljubica pokaže vrata, saj ima dovolj njegovega spolnega izkoriščanja …

Tanja se s poučevanjem na daljavo spopada s težavami, kot vsi drugi. Ve, da je najstnike težko krotiti in nadzirati že v živo, na daljavo še toliko težje, poleg tega se v proces poučevanja še bolj aktivno vključujejo starši. Ni časa za kuho, čiščenje, prost čas in sprostitev, poleg tega s strahom opazuje najstniška otroka Nejca in Lino, ki se ravno tako s težavami spopadata s situacijo, še kako dobro pa čutita napetost med vse bolj odtujenima staršema. Lina je zaljubljena v natakarja in težko čakam na svoj prvič, ki se zaradi epidemije kar ne more zgodit, Nejc, tik pred maturo, z glavnim vzornikom Kurtom Cobainom ugotavlja, da je gej … in nima pojma, kako naj to pove okolici, sploh staršem.

Martin in Anita sta upokojenski par, pri čemer je ona zelo tipično obsedena s čistočo, njega pa povsem pogoltnejo sodobne tehnologije. Sin je z družino odšel v Avstralijo in ima s staršema bore malo stikov in tako za »svojega« vzameta Jasmininega sina Filipa, ki ga zaradi njene službe pogosto čuvata. Jasmina poleg tega, da dela v lokalni trgovini, še čisti po blokih in stanovanjih ter je Žakova ljubica. In da bodo karte res konkretno premešane, se vanjo zagleda navzven grobi avtomehanik Božo, domoljub in nacionalist, ki skrbno in s solzami v očeh skrbi za svojo dementno mamo.

Zgodbe in usode se prepletajo, stereotipi se sesuvajo in padajo kot hišica iz kart, spremljamo preobrazbo vseh omenjenih junakov in če pogledamo realno – epidemija covid-19 nas je vse v nekaj mesecih drastično spremenila. Roman je še toliko bolj berljiv, ker je realen in aktualen in ker vsak od nas pač pozna kakšno podobno zgodbo ali jo je celo sam doživel. Občasni skoki v preteklost nam kakšno zgodbo odstrejo ali dodatno pojasnijo, se je pa avtorica odlično spopadla s številnimi težavami in tudi posledicami epidemije, ki še kar traja … Ali je konec (knjige) srečen, boste presodili sami.

Miš, 2021

Tramp

Jernej Dirnbek je najbolj znan kot avtor, pevec in še kaj številnih uspešnic zasedbe Mi2, tokrat pa sem ga spoznal tudi kot avtorja kratkočasnega romana Tramp, v katerem s pričakovano in vseprisotno humorno noto opisuje nerodno ugrabitev brezdomca …

Glasbena skupina Mi2 so v slovenskem glasbenem prostoru nekaj posebnega. Saj se spomnite njihove zloglasne in ušesa parajoče Črtice, ki jo v tisti izvirni izvedbi lahko označim kot nekaj zares slabega in neposlušljivega. Skupina se je skozi leta in desetletja razvijala, nadgrajevali so svoje znanje in predvsem so z leti postali vse boljši pripovedovalci zgodb. Črtica je na tej poti razvoja postala pravi rock hit! Njihove zadnje plošče lahko označimo kot uspešnice, koncerte, ki so odlično sprejeti po celi Sloveniji, pa kot nekaj obveznega za doživet. Iz projekta za pozabit so postali rock skupina, ki jo z veseljem poslušam. Kritične zgodbe, socialna nota, raziskovanje medčloveških odnosov, kakšna zabavno vpletena anekdota in prijaznost ušesom.

Tudi zato sem bil res radoveden, kakšno zgodbo je napisal njihov »kolovodja« Jernej in če se je vse skupaj sprva zdelo preveč preprosto, na trenutke pa tudi za ušesa privlečeno, sem knjigo le stežka odložil. Glavna junaka sta Metod Tkalec, ki je zapravil pravzaprav vse (in to ne malo), kar je na ne ravno transparenten način zaslužil (morda je bil stranski lik v Jagrovem Cajhnu?) in pa Zmago Potrč, lokalni varnostnik, oba naveličana pustega življenja in brez prave želje, da bi denar za življenje zaslužila s trdim in poštenim delom.

Beseda da besedo in družno prideta na idejo, da lahko koga ugrabita in za to osebo zahtevata odkupnino. Ampak, ker se teh stvar oba lotevata prvič, ne bi bilo slabo narediti enega treninga in morda najprej ugrabiti koga manj pomembnega. Idejo sicer odlično razdelata in pod pretvezo, da Metod piše novo knjigo in potrebuje mir, najameta lovski dom ob poti na Kum. Potem neke noči v Ljubljani izvedeta ugrabitev in ugrabita dobesedno prvo osebo, ki jo srečata – vidno okajenega brezdomca Trampa.

In tu se zabava začne! Že ob dialogih med Metodom in Zmagom se boste občasno držali za glavo, bolj verjetno pa za trebuh od smejanja in ko se nenavadnemu ugrabiteljskemu paru pridruži še ljubljanski brezdomec … slednjemu seveda ni hudega, saj je pod streho, na voljo ima celo sanitarije, ves čas dovolj hrane in predvsem pijače. Metod začne z intimnimi obiski lovčeve žene Samante, Zmago pa je vse bolj zmeden. Ne ve več, kdo je glavni (pobudo je naenkrat prevzel Tramp), na ugrabitev pravzaprav nihče ne reagira (res nenavadno, da brezdomci ne zbirajo denarja za svojega kolega) in vse bolj se mu zdi, da po njegovem zelo bistremu Metodu vajeti uhajajo iz rok.

No, iz rok jim vajeti dejansko uidejo, ko lovec Ivan posumi, da ga žena vara in ona s prstom pokaže na krivca – pisatelj Metod jo je želel posiliti! Tega pa lovec ne bo dopustil in krene na lov. Pravočasno opozorjen »plen« pa v beg! Nadaljevanje lahko opišemo kot komedijo zmešnjav, v katero se vpletejo kriminalisti (med njimi celo Taras Birsa!), Trampova odtujena sestra Dorotea, tihi vodja brezdomcev Brada in celotna Lovska zveza Slovenije.

Zabavnih vložkov, humornih zapletov in odličnih dialogov ne manjka in Dirnbeku je vsekakor uspelo obdržati zgodbo v mejah normale, čeprav se na trenutke zazdi, da mu vse skupaj razpada. Knjigo bi težko opisali kot kriminalko (čeprav v osnovi to je), vsekakor pa med vrsticami lahko zasledimo kar nekaj ostro naperjenih puščic proti stanju duha v naši državi in kako je poskrbljeno za ljudi z dna. Slabo. In slab ter brezizhoden položaj jih nemalokrat prisili v obupne poskuse reševanja lastnih življenj. V knjigi je vse preveč resničnega, da bi prebrano knjigo zgolj odložili in pozabili nanjo.

Litera, 2021

Evidenca

Knjigo Evidenca, drug del sicer nepovezane trilogije Rim – Ljubljana – Bruselj sem v roke vzel s kar nekaj strahu in dvomi. Prva knjiga Pogodba, čeprav dobro napisana in z zanimivo zgodbo, me preprosto ni pritegnila – vse skupaj je bilo preveč zapleteno, zahtevala je poznavanje situacije v Italiji in čez zgodbo sem se prebijal z obilo težavami.

Takoj na začetku lahko priznam, da je Evidenca nekaj povsem drugačnega. Morda tudi zato, ker je glavnina dogajanja Ljubljana oz. Slovenija, kjer nam je situacija seveda dobro znana, čeprav je potrebnega kar nekaj poznavanja zgodovine in dogajanj v bivši skupni državi. Ampak, vrtinec zgodbe in tok pripovedovanja te kaj hitro potegneta …

Izhodišče zgodbe je razmeroma preprosto in je pravzaprav »dolg« avtorice, ko je na začetku svoje novinarske poti pisala o domnevnem pranju denarja sicilijanske mafije v posojilnicah slovenskih igralnic, ob tihem in skritem odobravanju politike seveda. Mojca Širok, danes ena najbolj slišanih in pronicljivih dopisnic iz Bruslja (kar obeta zanimiv, čeprav morda spet preveč interno obarvan zaključek trilogije), je svoje raziskovanje razvila v napeto zgodbo, skozi katero spoznavamo mnogo tistega, kar je v našem okolju narobe.

Začne se – klasično in predvidljivo, s truplom. Tuj avto, ki onemogoča dostop do garaže upokojene profesorice Alme Zevnik, v njeni zaklenjeni garaži pa truplo. Nenavadno je, da na kraj zločina niso prišli policisti, ampak kriminalistična enota. Še bolj nenavadno je, da je truplo Enzo Berardi, upokojeni italijanski poslovnež, ki je v preteklosti vlekel številne niti. Avto, parkiran pred garažo, pa je last prodorne, naporne in ne najbolj priljubljene novinarke Mine Kralj, ki slovi po svoji brezkompromisnosti.

Potem imamo tri neustrašne novinarje novičarskega spletnega portala, ki z nekaj sreče in veliko raziskovanja odkrijejo čudne posle z zemljiščem ob največjem letališču. Posli so čudni zato, ker je vanje vpleten pomemben poslanec Stane Luznik, ki je tesno povezan z Borutom Lesarjem, ministrom za promet in infrastrukturo ter kandidatom za Evropski parlament. Tega istega ministra Mina Kralj obtoži, da je bil sodelavec jugoslovanske službe državne varnosti oziroma UDBE.

In potem pridemo do naslednjega dela, ki pa znova ponudi kar nekaj vprašanj. Načelni vodja kriminalistične skupine David Valenti ve nekaj, še nekaj več sluti, a se zgodba noče povezati v celoto. V ozadju sta namreč dve močni osebnosti, ki vlečeta niti – tihi upokojenec (a naj vas ta opis ne zavede!) Štefan Gorenc in poslovnež Bruno Devetak, ki posle počasi predaja sinu Robertu.

Razvozlavanje tega zapletenega klobčiča bralca odpelje v čase pred osamosvojitvijo Slovenije, ko se je dogajalo marsikaj. Pletle so se tesne vezi, skrivali ali uničevali so se dokumenti, ki bi lahko zapečatili marsičigavo usodo, opravljali so se posli, za katere je vedela politika in ki so mnogim pomagali ne le obogateti, ampak tudi pridobiti ugled in položaj, ki ga pač zlepa ne bodo prepustili. Usluga da uslugo, roka umije roko, a vendarle je treba imeti prijatelje blizu, sovražnike pa še bližje. In, kaj je sploh evidenca?

Zgodba se pravzaprav odvije v vsega skupaj treh dneh, s kar nekaj (neprijetnimi) presenečenji in tudi dokaj odprtim zaključkom. Daleč od srečnega ali predvidljivega. Nimam pojma, kaj nam bo prinesel zaključek trilogije, čeprav sklepam, da se utegneta obe zgodbi nekako združiti in da bomo vplivno mrežo mafije in gospodarstva spoznali še na evropskem parketu. Pa seveda njihov vpliv tako na gospodarstvo kot medije in nenazadnje na usode čisto vseh.

In če sem zadnjič navdušeno pisal o Rdeči kapici Irene Svetek, ki pa je žanrsko in vsebinsko povsem drugačna, hladen nisem ostal niti ob Evidenci Mojce Širok. Zgovoren in nazoren prikaz moči kakršnekoli hobotnice že, ki ima svoje lovke tudi v Sloveniji in ko zgrabi, plena lepa ne spusti, saj ji omogoča ne le preživetje in življenje, ampak predvsem brezskrbno uživanje. Vsekakor branje, ki ga ne gre spregledati in ki ga boste težko odložili. (morda naši avtorji niso tako mednarodno prepoznavni ali slavni, ampak ko zadnje čase govorimo o uspešnih športnikih – srečo imamo, da imamo kar nekaj avtorjev, ki jih zlahka postavimo ob bok tujim uspešnežem).

Mladinska knjiga, 2021

Mina HB

Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe je podnaslov simpatične in berljive knjige Mina HB, ki sta jo ustvarili italijanski ustvarjalki – pisateljica Susana Mattiangeli in ilustratorka Rita Petruccioli.

Vsekakor to ni ena tistih knjig, ki bi jo priporočal odraslim bralcem, ampak kot starš, čigar otroci veliko berejo, rad tudi sam preverim, kakšno knjigo jim ponudim v branje. Zabavni ali ne, priznam, da mi gredo Grozni Gašperji, Umazani Bertiji in podobni junaki malo na živce. Eno je nagajivost in hudomušnost, tudi nekaj otroške nesramnosti (če sem politično korekten, bi moral najbrž napisati iskrenosti?), ampak so knjige, za katere si želim, da jih moji otroci ne bi odkrili, še manj brali. Pa je najbrž pri knjigah tako kot pri prijateljih – vsak ima svoje razloge, zakaj mu je nekdo/nekaj všeč, vsak zakaj ima svoj zato in vsaka stvar se zgodi z razlogom.

No, Mina HB je vsekakor ena tistih knjig, ki jo bom otrokom priporočil in za katero si želim, da bi jo prebrali. Preprosta, duhovita, otroško iskrena (včasih malce nesramna) in neposredna, napisana razumljivo in opremljena z domiselnimi ilustracijami, ki lepo dopolnijo zgodbo.

Mina HB je navihana devetletnica, ki ne hodi najrajši v šolo, tam pa svoj čas najrajši preživlja z najboljši prijateljico Nežo. Učiteljica Valentina ji ni preveč pri srcu, še manj Jasna Črnilka, zato pa ji je toliko bolj všeč Jakob Ternar. Ima mlajšega bratca Leva, ki v omari rad prepeva operne arije, obožuje pa stripe o Čudomački britanske avtorice Clarisse Queen, ki jo na koncu celo obišče na njenem domu v Londonu.

Vmes se zvrsti res veliko zabavnih zgodbic, s kozi katere Mina HB razloži matematiko, zgodovino, slovnična pravila in opozori tudi na ne najbolj ustrezne Googlove prevode. Vmesne domišljijske zgodbe malce spomnijo na Calvina in Hobbsa, posebej prikupne pa so otroške zmote in seveda razmišljanja, ki jih zapisuje v pisma sebi čez toliko in toliko let. Dekle, ki ima želje in sanje, hkrati je dovolj odločena, da jih bo (najbrž) uresničila.

Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB. Toplo priporočam.

KUD Sodobnost International, 2021

Ujemi zajca

Nagrajeni prvenec Lane Bastašić Ujemi zajca je še ena mala literarna mojstrovina, ki prihaja iz bivših skupnih prostorov in samo kaže na to, kako raznolik, pester in nepredvidljiv je ta prostor. Zgodba o Sari in Lejli je ne le balkanski road trip, ampak vlakec smrti skozi spomine in otroštvo.

Lahko bi naštel kar nekaj primerov iz odlične »balkanske« ali če sem natančnejši jugoslovanske pisateljske zapuščine in to ni le nobelovec Ivo Andrić, ampak vsaj na moje veselje tudi mlajši avtorji, med katere vsekakor sodi Lana Bastašić. Bošnjakinja, rojena v Zagrebu, ki je študirala tako v Banja Luki kot Beogradu in lansko leto prejela nagrado EU za literaturo. V romanesknem prvencu Ujemi zajca je gotovo veliko avtobiografskega, saj pisatelji iz tega okolja drugače ne znajo pisati.

Na eni strani imamo tako glavno pripovedovalko, Saro, ki je iz utesnjujoče Bosne odšla v Dublin študirat književnost, dela kot prevajalka, ima povprečno razmerje z Michaelom in neuspešno goji avokadovec. Otrok nima in jih ne želi. Naj se ta zgodba konča. Življenje, ko sta bila onidve takorekoč eno, je pozabila. Zato je odšla tako daleč in se ni vračala, niti na očetov pogreb ni prišla. In potem ji nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani zasliši njen glas … glas najboljše prijateljice Lejle, ki ga ni slišala dobro desetletje in ki bi ga, če bi ga lahko, pozabila. A tako, kot je v vsaki pori njenega telesa in misli rodna Bosna, tako je neizbrisen del nje tudi Lejla. Sara nima izbire oz. nima moči, da bi izbrala drugače – usede se na prvo letalo in odide v Mostar, da bosta potem skupaj z Lejlo odšli na Dunaj. Armin, Lejlin brat in kot se zdi kasneje, Sarina neuslišana ljubezen, ki je skrivnostno izginil, je tam.

Sara se ob glavnem, aktualnem dogajanju spominja … kako sta se z Lejlo spoznali na prvi šolski dan in pač postali prijateljici. Spominja se rojstnih dni, usodnih trenutkov z Arminom, srednje šole in maturantskega plesa, ki je pomenil izgubo nedolžnosti, pa nakupa (no, kraje) belega zajca, ki sta ga kasneje pokopali, Arminovega izginotja in potem tistega usodnega poletja na otoku, kjer se je zgodilo in povedalo preveč. Vojne, ki je v devetdesetih divjala, je le za vzorec. Morda je še najbolj očitna na točki, ko izvemo, da je Lejla Begić postala Lela Berić, česar Sara seveda ni mogla nikoli sprejeti. Kot tudi nje prijateljičine preobrazbe in potem hitrega reza ter bolečine, ki je v dvanajstih letih skoraj povsem izginila. Prijateljici iz otroštva.

In je zdaj spet tu. V Mostarju, kjer Lejla dela kot natakarica in »maskota« na znamenitem mostu, dokler se ne usedeta v belo opel astro in odpeljeta. Rane začnejo najprej skeleti in nato krvaveti. Saro, ki je izbrisala Bosno iz spomina (ne pa iz sebe), zagrne tema, pot v Jajce je grozna, rodna Banja Luka še hujša. Po vseh letih znova vidi in komaj prepozna mamo. S katarzo in očiščenjem ni nič. Sara želi vsemu narediti konec, dovolj ima. Zagreb, Slovenija in nato Avstrija, vse bližje Dunaju. Nenavadna noč, po kateri se Sara (upravičeno) vpraša, ali je njena prijateljica postala prostitutka in še bolj pomembno – kdo je res njena prijateljica Lejla? Lejla Begić, Lela Berić, poročena Barun? In potem za piko na i Armin … sta dekleti ujeli zajca?

Obujanje spominov, usklajevanje zgodb, nerodno in grobo glajenje nesporazumov, opravičevanje in pojasnjevanje. Moč in nemoč. Od prvih strani mi je bilo zelo jasno, zakaj avtorico primerjajo s slovito Eleno Ferrante. Sara kot Elena, tiha, bistra, vljudna, ponižna in kimajoča, na poti do uspeha, ki se zaveda, da prijateljica ne dela vedno prav, a ji zvesto sledi. In Lejla kot Lila, sebična in egoistična, obenem genialna, ki se meja zaveda, a jih brezskrbno prestopa in krši vsa napisana in nenapisana pravila. Ve, kakšno moč ima in jo brez kančka slabe vesti uporablja, izrablja in zlorablja.

Mojstrsko napisan roman, z veliko samorefleksije, malih modrosti in skritih filozofskih misli, prisotnim duhom Bosne in Jugoslavije, odlično zastavljenimi dialogi, kjer glavni akterki slišimo, vidimo, čutimo in smo del njune zgodbe. Dve ženski, nobene romantike, veliko prepirov, hormonov, skozi okno vrženih krvavih tamponov, bridkosti in obtoževanja … ne vem, ali je bilo prijateljstvo že kdaj opisano in orisano tako slikovito in silovito, tako neverjetno resnično in iskreno. »Road trip« s (pozabljeno) prijateljico se prelevi v divjo in vratolomno vožnjo z vlakcem smrti, kjer te vsak ovinek vrže iz tira, kjer je vsak vzpon bridek spomin in že tako divji spust tisti končni udarec, pri katerem le še zapreš oči in si želiš, da ga bo čim prej konec. Ali pa, da se boš zbudil in videl, da je vse skupaj le nočna mora. Zares intenzivno branje, ki ga boste toliko močneje doživeli tisti, ki ste se skozi podoben vrtinec v življenju že kdaj spustili.

Sanje, 2021

Smrdljivc

Naslov knjige morda res ne obeta, ampak če poznate avtorja Roka Bohinca, potem vam je bolj ali manj jasno, da boste v roke dobili nekaj drugačnega, nepredvidljivega in predvsem zabavnega. Pa čeprav gre uradno za mladinsko kriminalko …

Rok Bohinc je šel v izdajo svojega knjižnega prvenca zelo pogumno, velikopotezno in ker si je upal, mu je tudi uspelo. In vesel sem zanj. Spoznal sem ga pred ne vem točno koliko leti in hitro smo se ujeli. Ekipa, zbrana z zelo različnih vetrov, kjer je vsak prispeval svoj košček norosti, on pa je bil naš »glas razuma«. Ta njegova razumskost, ki jo odlično spaja s humorjem in neverjetnim občutkom, mu je kasneje v teku tega projekta, zelo nepričakovano prišla še kako prav in čeprav kasneje z Rokom prav aktivno nisva več sodelovala, sem seveda z veseljem podprl njegov projekt Smrdljivc. In ni mi žal. Obenem komaj čakam, da knjigo v roke potisnem mojim trem otrokom, saj sem prepričan, da se bodo še kako zabavali.

Zgodba je preprosta – na stranišču osnovne šole nekdo vrže smrdljivca, potrebna je evakuacija šole in seveda odkriti, kdo je krivec. Osumljencev je pet – najboljša učenka med devetošolkami Izabela, molčeči 12-letni orjak in zdrav kmečki fant Tomaž, nova učenka Uma ter dva, vsak na svoj način, problematična devetošolca – Vid, ki si tudi po zaslugi očetovega odvetniškega statusa lahko privošči vse in Luka, ki ponavlja deveti razred in se ga pravzaprav bojijo prav vsi. Preiskavo vodita ravnatelj šole ter najbolj prijazna in super svetovalna delavka Lidija.

Vid, ki je razočaran, ker nihče ne opazi njegovih »donkic« in toliko bolj osupel, ker je Uma razkrinkala vse njegove čarovniške trike. Uma ima težave z matematiko, pa ravno ta dan so imeli napovedan test iz matematike. Luki je vseeno – mama je odšla, oče se utaplja v alkoholu in mu je za sina vseeno. Tomaž je sedmi od osmih otrok in ve, da ga delo na domači kmetiji ne bo čakalo. Iza pa ne mara svoje mačehe Mirande in se želi o svoji prihodnosti odločati sama. Vsak od njih je vsekakor potencialen krivec. Ravnatelj je pod stalnim pritiskom učiteljskega zbora in župana, svetovalka Lidija pa je vsekakor tista zelo posebna oseba, ki kot lepilo zgodbo odlično drži skupaj.

Vsak od osumljencev pove svojo zgodbo oz. svojo plat dogodka in počasi se nam razkriva celotna slika. Saj poznate smrdljivce, majhne hroščke, ki se jih zlepa ne znebite in če jih pohodite, pač dokažejo, od kod jim ime. No, nenavadni raziskovalno-zasliševalski duet mora odkriti, kakšna nora verzija smrdljivca je tako zelo kontaminirala njihovo šolo. Odraslemu bralcu se bo vse skupaj seveda hitro postavilo na svoje mesto, določene stvari so sila predvidljive, kar pa branju čisto nič ne vzame (sploh, ker je knjiga v prvi vrsti namenjena mlajšim bralcem).

Dialogi, ki spretno krmarijo med pogovorno slovenščino in (gorenjskim) slengom so tisto, kar knjigo dela res zabavno. In tu Rok pač obvlada! Nasmejali se boste ob monologih svetovalke Lidije, se zabavali ob najstniških izmenjavah in zbadanjih ter se krohotali, ko boste prebirali pogovore med Lidijo in ravnateljem. In hvala Roku, da se je izognil stereotipom in nimamo opravka s kakšno čistilko »od dol«, senilnim hišnikom ali kakšno pretirano debelo kuharico. Ne, šola, kot jo starši poznamo in kot so jo otroci v času korone najbrž pozabili, zelo tipični primerki z zelo očitnimi težavami.

In res sem vesel, da bom svojim otrokom, ki res radi berejo, lahko ponudil napeto IN zabavno branje slovenskega avtorja in še toliko bolj sem vesel, da lahko to knjigo priporočim tistim staršem, katerih otroci morda ne berejo najrajši. Super bi bilo, da bi Smrdljivc postala ena tistih knjig, o katerih se bo čez poletje še tiho šepetalo, jeseni pa na veliko in glasno govorilo o njej. Pa ne samo to – Rok obljublja nadaljevanje!

Rok Bohinc samozaložba, 2021

Čigav si

Novega romana Saše Stanišića sem se zelo veselil, saj me je njegov Kako vojak popravi gramofon navdušil z načinom pisanja in tipičnim bosanskim smislom za humor. Pa čeprav Saši v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano …

Višegrad, Andrićevo mesto, ki ga je avtor proslavil v delu Most na Drini. Še eno tistih mest v Bosni in Hercegovini, kjer je Titova ideja o bratstvu in enotnosti živela in funkcionirala, dokler je bil živ on sam. Potem so se začela vse večja nacionalistična trenja – čigav si, v koga veruješ, komu verjameš? Saša in njegova družina so bili v tem pogledu zelo stereotipni – mama bošnjaškega porekla in oče iz srbske družine. Pravoslavna in muslimanska vera. Ne, da bi se oni s tem kaj veliko ukvarjali ali obremenjevali, dokler se niso začeli drugi. In če je v Kako vojak popravi gramofon nizal neverjetne zgodbe iz obdobja nesrečne vojne, se v delu Čigav si bolj posveča sebi, družini, prijateljem, babici Kristini, nekoč in danes. Leta 1992 sta z mamo odšla (zbežala) iz Višegrada v Nemčijo, oče se jima je pridružil pol leta kasneje in Saša je ostal tam, v Nemčiji.

Vprašanje in naslov knjige Čigav si se v veliki meri seveda nanaša nanj in na njegovo družino. V čas pred vojno, ko je bilo že pomembno čigav si. V čas med vojno, ko je bilo to še pomembneje in tudi čas po vojni, ko to vprašanje vsakič znova težko obvisi v zraku nad celotno Bosno in Hercegovino. Obenem je to vprašanje, ki ga je Saša ničkolikokrat slišal v Nemčiji, svoji novi državi, kjer je bil sprva begunec, skoraj vedno nebodigatreba, a ga dandanes vseeno navajajo kot svojega, prejema pa tudi številne nemške literarne nagrade. Saša se je hitro naučil, da Jugoslovan ne more biti več. Biti Srb v tistem obdobju ni bilo posebej zaželeno ali sprejemljivo. Bošnjak je bil za večino zgolj pojem, podoba vojne. Včasih je tako celo rekel, da je Slovenec in je bilo vse v redu. Naučil se je tiho in neopazno zliti z okolico in čeprav so spokoj včasih prekinile besede (kletvice v materinem jeziku) ali dejanja (npr. peka odojka ali jagenjčka, kar seveda počnejo samo Balkanci), je počasi (tudi po zaslugi hitrega učenja tujega, tj. nemškega jezika) postajal njihov.

A to ne pomeni, da je Saša pozabil svoje korenine, domovino, družino. Ne, vračal se je »domov« v Višegrad, pa čeprav je bilo jasno, da to ni več tisti Višegrad. Babica Kristina je bila še vedno tam, njenega moža Perota ne več. Bila je Oskoruša, bil je Vrijac, bile so sosede in številno sorodstvo. Babica, neuklonljiva »mafijska botra«, ki so jo vsi spoštovali (in se je bali) je počasi izgubljala boj z demenco in pretresljivo je brati zapise o tem, kaj vse je babica doživljala, kako so osveževali njen spomin in se pogosto srečali z njenim vprašanjem »Čigav si«.

Stanišić je realen, čeprav tudi sam prizna, da je nekaj spominov očitno izkrivila domišljija. Seveda zna biti oster in brez dlake na jeziku, medij za svojo družino in za Jugoslavijo ter za vse tiste, ki si vojne niso želeli. Srečni smo lahko, da smo se temu delu izognili, ker reči, da so tudi tam imeli izbiro, ko veš, kakšna je bila izbira – streljaj ali boš ustreljen; in da to dejansko ni bila nobena izbira. Mimo vojne seveda ne gre in čeprav je potisnjena na stran, so njegovi spomini umazani z njo – kje so posiljevali in morili, požigali in metali z mostu, kako je vsaj njih spremljala tudi sreča, ker mnogih ni.

Čigav je torej Stanišić? Svoj, najbrž. Kot je lepo zapisano, ni toliko pomembno, čigav si, ampak kam greš. In nikogaršnji, saj bo za vedno razpet. Ni mu bilo lahko, pri štirinajstih oditi v tujo deželo, kjer govorijo tuj jezik in kamor so se sredi devetdesetih stekale kolone beguncev iz cele Evrope. Ni mu bilo lahko, ko je vedel, da doma divja vojna in ko ni vedel, koga od svojih bo še kdaj uspel videti ali bo prišel le še prižgat sveče na grobove. Roman, ki mu je (najbrž?) služil kot samorefleksija, kdo je, kaj je in seveda, čigav je.

Mladinska knjiga, 2021