(brez naslova)

Virus

Nov kriminalni roman Tadeja Goloba, že četrti v seriji s kriminalnim inšpektorjem Tarasom Birso v glavni vlogi. In kot sem zadnjič nekje že zapisal – daleč od tega, da bi me Golob s svojim pisanjem okužil, tudi navdušenje je zadržano, treba pa mu je priznati, da je ustvaril napeto in berljivo serijo v zagotovo najbolj zanimivem in hkrati zlorabljenem žanru.

Jezero, Leninov park, Dolina rož in sedaj še Virus. Prebral sem vse tri in bil pravzaprav najbolj jezen sam nase, ker sem si najprej ogledal dva dela TV-serije Jezero in sem šel šele potem brat knjigo. Da, sem eden tistih, ki ga serija ni navdušila in si je nisem ogledal do konca. Sem pa hitro prepoznal vzorec, po katerem Golob piše in sem v naslednjih dveh knjigah kaj hitro prišel do krivca. Najbolj pa me pri njegovem pisanju moti, da pri pojasnjevanju (ali včasih, ko mu malo zmanjka štrene) uporablja preveč zapletenih medicinskih izrazov … priznam, da sem Virus čakal nekoliko zadržano, celo v krču, da ne rečem v strahu.

Napovedi in govorice ter prvi vtisi so sicer dajali vedeti, da je Golob tokrat izstopil iz okvirjev. Umor, še en umor in še tretji umor ter pričakovanje četrtega. In kar se sprva zdi kot zaporedje umorov, se kaj kmalu poveže v iskanje serijskega morilca. Iskanje, ki je sicer zelo podobno vrtenju v krogu. Taras Birsa in njegova zvesta ekipa – Osterc, Brajc in seveda Tina Lanc, tu sta še Golob in Cvilak, v drugačni vlogi pa se predstavi Ahlin.

Najprej najdejo truplo ne preveč priljubljenega pridelovalca cvička. Plava v cvičku, ki ga je domnevni morilec izpustil iz sodov. Prvi osumljenec – imigrant, ki ga ulovijo med begom. Ulovita ga brata, ga po domače »spustita čez roke« in se hitro znajdeta na seznamu osumljencev. Cviček, pač. No, potem je tu še drugo truplo, vulkanizerja, ki ga najdejo na drugem koncu države. Kako sta bila pokojna povezana, ne ve nihče, ve pa se, da sta bila oba ustreljena z isto puško. Država je vse bolj v primežu virusa in nenavadnih ukrepov, ko odkrijejo še tretje truplo. Tokrat duhovnika z vžganim križem na obrazu. Ustvarjen je nenavaden geografski trikotnik, za katerega se lep čas zdi, da je brez smisla. Poleg tega pa roman z duhovnikom pride do točka preloma, ko se v reševanje umora aktivno začne vpletati politika.

Pester nabor stranskih likov bralca tokrat dobesedno vrti v krogu … babica, ki ve veliko in ne ve nič. Sin, ki zaradi preprodaje drog sedi v zaporu. Hči, ki brez besed leta preživlja v posebnem zavodu. Osebje tega zavoda in zapora, za katere se ravno tako zdi, da so preveč prestrašeni in zakrčeni vsakič. Ko pride na obisk policija. Lokalna skupnost, ki nič ne ve. Črnogorska mafija, ki kroji kariero Tarasove žene Alenke. Pisatelj kriminalnih romanov, ki kar preveč spominja na Tadeja Goloba in spet ve marsikaj … in tu je seveda še ta presneti virus, ki je v letu 2020 ohromil državo. Z njim povezana pa še slovenska politika. Koščkov je toliko, da se zdi, da je Golob tokrat zmešal kar nekaj (konkretno tri) sestavljank, ki jih ni mogoče sestaviti. Pa temu seveda ni tako!

Iskanje morilca, motiva in povezovanje vsega v celoto in smiseln zaključek (ki pa pušča prostor za nadaljnje romane s Tarasom Birso) pa ostane v senci nečesa drugega, po čemer si bom sam zapomnil roman. Golob je šel vsaj po mojem mnenju kar malo nepričakovano v prvo bojno vrsto in trenutni oblasti nastavil ogledalo. Seveda je ujel duha, ki je strašil (in še vedno straši) našo državo v letu 2020. Nevarni virus, nenavadne odločitve in ukrepi, za katere se zdi, da so predvsem politično motivirani in tudi tu bi kar nekaj (stranskih) likov zlahka preslikali na realne osebe. Pa čeprav je podobnost z njimi seveda zgolj naključna. Tudi to, da Tarasa Birso zalotijo med kolesarjenjem, ko bi moral biti samoizoliran, je zgolj naključje. In da so za umor duhovnika seveda krivi ekstremni levičarji tudi. Nesmiselne izjave in še bolj nesmiselne poteze, politični pritiski na delo policije in še bi lahko naštevali. Prav neverjetno je, kako spretno (in resnično) je Golob vse skupaj zapakiral in se ne le postavil v prvo bojno vrsto, ampak kar pred strelski vod.

Nimam pojma, kako se bo zgodba nadaljevala, saj je jasno, da vse visi … nezaključen primer Klare Zupet, na katerega nekajkrat namignejo, negotova usoda Tarasa Birse v kriminalističnih vrstah, vseprisotna politika in po drugi strani toliko zgodb, ki nam jih ponuja vsakdan. Prepričan sem, da Golob še ni rekel zadnje, Taras Birsa pa tudi ne.

Goga, 2020

Knjižnica duš

Čas je za zaključek, veliki spopad med posebneži na eni strani in človečnjaki ter votleži na drugi. Čas je za sklepni del trilogije Ransoma Riggsa Otok nenavadnih otrok. Kakšna je posebna moč Jacoba, kako se bo razvil njegov odnos z Emmo, kaj se bo zgodilo z imbrinikami in – kakšna prihodnost čaka svet?

Ransom Riggs je v prvih dveh delih, Otok nenavadnih otrok in Votlo mesto, zastavil veličastno fantazijsko zgodbo in nastavil vse potrebno, da bralec zares nestrpno pričakuje zaključek trilogije. Jacob Portman je spoznal posebneže, imbriniko gospodično Selec in spoznal, da je tudi sam posebnež. Ugotovil je, da lahko potuje skozi čas s pomočjo zank in nato v grozoti druge svetovne vojne odpotuje v London … da bi rešil svet pred pogubo vojne? Pravzaprav, da bi rešil svet posebnežev pred propadom.

Jacob Portman si skupaj z Emmo Bloom prizadeva, da bi rešila gospodično Selec iz rok zlobnih votležev in človečnjakov, ki jih vodi Caul, ki se je dolgo časa pretvarjal, da je njihov prijatelj. Posebnež ja, prijatelj ne. Vse bolj opustošeni London ima seveda svojo temno plat, ki smo jo spoznali v drugem delu, Votlem mestu, Jacob in Emma pa bosta spoznala res tiste najtemnejše kotičke, da bi prišla korak bližje. Oditi bosta morala na Hudičev aker. Tja jih odpelje nenavadni, no, to v tej knjigi to ni neobičajno, zato recimo rajši skrivnostni in nepredvidljivi čolnar Sharon. Posebnež, človečnjak, zaslužkar, kdo bi vedel? In že med tem prvim begom iz podzemne železnice, skozi ulice in vse do reke, Jacob počasi spoznava svojo »moč« – govori jezik votležev! In ne le to – ta neverjetna, strašljiva in seveda za posebneže nevarna bitja lahko celo nadzira, jih vodi in usmerja, postane del njihovih misli. To pa je moč, ki je v napovedujoči se bitki lahko še kako pomembna, le da je vsaka napaka med »treningom« seveda lahko usodna.

Hudičev aker, slum vseh slumov viktorijanske Anglije, je točno tak, kot si ga lahko predstavljate vsi, ki ste prebrali prva dva dela in se ne čudite, da je ta temačni fantazijski svet navdušil Tima Burtona. Torej – temačno, strupeno, zadušljivo, nevarno, polno nenavadnih meglic in še nenavadnejših trgovin, bitij, ujetih posebnežev, gospodarjev in vladarjev … vsaka ulica je ožja, temačnejša in nevarnejša, prav vsaka je lahko slepa.

Jacob in Emma želita najprej kar sama osvoboditi prijatelje in ker opozorila odsekanih glav (!) na kopjih dvižnega mosta ne zaležejo, skoraj izgubita življenje. No, tudi to, da je v mostu skrit votlež, s katerim se Jacob ne poveže najboljše, ne pomaga. Reši ju Sharon in znajdeta se v nenavadni hiši gospoda Benthama, za katerega se kmalu izkaže, da gre pravzaprav za Caulovega brata in obenem tudi brata gospodične Selec. Dveh oseb, ki vsak na svoji strani krojita svet posebnežev – en, ki ga želi porušiti in ga krojiti po svojih pravilih in druga, ki si želi reda, miru in harmonije. In kjer v tej zgodbi je njun brat? V nadaljevanju knjige boste seveda izvedeli tudi to, tako kot Emma, Jacob in drugi posebneži …

Benthamova hiša je polna sob oziroma časovnih zank, ki te lahko odpeljejo marsikam, celo na nenavadni Abaton in do Knjižnice duš. Kaj zapisati o zaključku in da vam ne pokvarim bralske izkušnje in seveda pričakovanja? Čim manj. Abaton je spet nek poseben svet, za katerega se zdi, da jih je Riggs sproti ustvarjal in se vsakič znova presegel, kar se potem dokaže v Knjižnici duš. Podzemni labirint, poln neobičajnih stvari (večini nevidnih lončkov s spravljenimi dušami posebnežev), kjer sem v marsičem sicer pomislil na Tolkienovega Gospodarja prstanov. Borba za moč, hrepenenje, čistost nekaterih vpletenih, bližajoča se poguba, ščepec skrivnosti in čarovnije … vse to se odvije in odvije se zelo hitro, še vedno pa ni konec.

Nadaljevanje se zdi, kot da je iz kakšnega dokumentarnega filma o koncu vojne, ko se osvoboditelji zmagoslavno, čeprav polni ran in povsem izmučeni, sprehodijo skozi porušene ulice nečesa, kar je bilo veličastno, a je nato skoraj propadlo. Jacob je tisti, ki se mora odločiti – ostati »le« posebnež ali oditi domov in živeti običajno življenje najstnika? Odločitev ni preprosta, tudi ne lahka in ponudi še čisto zadnji zaplet. Knjige res ni konec, dokler ne pridete do čisto zadnje strani.

Seveda ne smemo mimo fotografij, ki jih je tokrat še več kot v prvih dveh knjigah. Nenavadne (priznam, čisto preveč uporabljam to besedo) fotografije neverjetnega, nemogočega, neobičajnega, nevsakdanjega in še česa, kar je lahko malo skregano z običajnim dojemanjem sveta oz. bo pritegnilo tiste, ki jih je všeč drugačno. Morda celo nevideno. Riggs je fotografije, ki jih užitkarsko zbira, spretno vpletel v zgodbo in ji tako dodal dodatno dimenzijo in vse pač ni prepuščeno domišljiji bralca. Veliko pa.

Priznam, da sem se konca bal., neka čudna slutnja, pričakovanje, ki se je gradilo skozi vse tri knjige. Sploh pa ob zadnjem zadnjem zapletu, ko sem mislil, da se bo vse skupaj sesulo kot hišica iz kart. Da so bile vse skupaj le sanje, morda neko psihotično stanje najstnika, ki se ne zna najboljše spopadati s svetom okrog njega … preberite, pa boste videli.

Sanje, 2020

Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Sarajevo, ah Sarajevo. Vsakič, ko pišem o knjigi, ki govori o Sarajevu, razlagam o moji ljubezni do tega mesta, za katero pravzaprav ne vem pravega razloga. Že po prvih straneh romana Ahmeda Burića sem se spomnil na moje prvo slovo od mesta, ko sem se s taksijem peljal na letališče …

Sarajevo, kot sem ga spoznal tistega leta 2008, je sicer pustilo mešan odziv. Jesen je bila odeta v zimo, mesto je bilo takrat še polno vidnih ran »davno« končane vojne, prepričali pa so me seveda ljudje s svojo toplino in vedrino … nekaj, česar nisem videl nikjer drugje na svetu – ne na severu, vzhodu, zahodu ali jugu. S taksistom sva se na sicer kratki vožnji zapletla v pogovor, jasno mu je bilo, da nisem ne ta, ne oni, moja srbohrvaščina 5. razreda osnovne šole je bila pač slovenska. Ampak Slovence imajo radi, kot sem izvedel skoraj desetletje kasneje, gre velik del »krivde« za to še vedno pripisati Juretu Franku in njegovemu nastopu na olimpijskih igrah leta 1984. Pa tudi sicer Slovenci v Sarajevu slovimo kot tisti, ki ne gledamo na denar, ne je**emo nacionalizma in tja pridemo, ker smo iz tega ali onega razloga zaljubljeni v mesto.

Glavni junak Burićeve knjige je namreč taksist, Donald Meerbach, potomec nemškega vojaka, ki ima žal tudi isto ime kot neumni ameriški predsednik. No, sedaj že bivši. In saj vsi vemo, kako je s taksisti, kjerkoli že smo? Zakladnica anekdot, spominov, modrosti, nasvetov in namigov in Donald je točno tak. In če sem pošten, je knjigo imenitno opisal Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi.

»Če moraš prebrati eno knjigo o bosanski vojni, preberi Donalda,« bi mu rad rekel.

Donald je morda najboljše, kar sem prebral o vojni v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let.

»Našel si jezik, v katerem je mogoče o tej vojni pisati, kot da ti vojna pripoveduje svojo zgodbo v prvi osebi.

Burić se nam skozi Donalda predstavi kot človek, ki je odkril, da je o vojni mogoče pisati zgolj tako, da pišeš proti vojni. To je smešno, da mi je ime Donald? je prelep protivojni roman.

Tako Milharčič in težko bi se bolj strinjal. Ko sem bil hodža Ovčine je presunljiva in prikaže vso neverjetno bedo in nesmisel vojne v BiH in se še posebej osredotoči na sarajevski predel Grbavica, Šehićeva Knjiga o Uni je polna malih zgodb o veliko življenja ob reki Uni in v Bosni, Stanišićeva Kako vojak popravi gramofon se dogaja v Andrićevem Višegradu ob reki Drini, a Sarajevo je pač Sarajevo. In dvomim, da ga bo uspel v tej bedi in zmedi vojne kdorkoli predstaviti bolj popolno, predvsem pa lepše in popolnejše, kot je to storil Burić.

Seveda to ni le pripoved o Sarajevu med vojno, ampak tudi pred in po vojni. Burić začne z naravnost neverjetno zgodbo o smrti njegovega očeta, ki je povezana s samim začetkom vojne, piše o Romih in Ciganih, pa raji in papkih (Zabranjeno pušenje bi rekli »’il si bos ili hadžija«), homoseksualcih in »pedrih«, vse skupaj niza v navidez nepovezan niz anekdot, pripovedi, stranskih poti in vrhunec najbrž doživi v delu, kjer Donald pripoveduje in razlaga o šatrologiji. Seveda tu še zlepa ni konec in čeprav bi lahko, Burić nikoli ne pade v »naši in vaši«, »dobri in slabi«, pa čeprav je imela opravka z njimi. A po vojni ne želi poslušati teh zgodb, ker je vojne konec in je čas za nov začetek, kakorkoli težak in nemogoč že. Burić je (kot njegov Donald) pač videl, občutil in izkusil vojno in o njej lahko pripoveduje, piše o neštetih usodah vseh tistih, ki so bili strah in trepet, pa so kovali nore dobičke, zdaj pa mnogi beračijo in životarijo. Johnny Cash bi zapel »Sooner or later God’s cut you down« – danes si, jutri te ni, danes imaš vse in jutri nič. Donald se je pač prebijal – skozi barikade, mimo ostrostrelcev, v roke je segal tem in onim, vozil vse po vrsti in tako, kot jih zdaj pripoveduje, poslušal zgodbe, ki se lahko rodijo le v Sarajevu. Donald pripoveduje tudi o svojem medvojnem okrevanju v Nemčiji in obisku Pariza in seveda ponudi zanimivo dojemanje samega sebe. Donald Meeerbach je bil v svojem Sarajevu vedno »Švaba«, v Nemčiji pač »Auslander«, v Parizu nori tujec, enak »črnuhom«. Skoraj kot v kakšni pesmi Dubioza Kolektiv se bere ustvarjanje karier politikov in gospodarstvenikov, njihovo obnašanje in mreženje, za katerega seveda težko rečemo, da je mogoče samo na Balkanu. Ne, tako je povsod. Le da v Sarajevu iz tega naredijo zgodbo, ki je tako neverjetno tragična, da je smešna. Knjiga o kateri je težko pisati, ker je tako zelo posebna, drugačna in pristna. Knjiga, ki jo je pač treba prebrati, da bi razumeli nje veličino.

Esenca knjige je sam način pripovedovanja. Ne le, da se bralcu zdi, da skupaj z Donaldom sedi v taksiju ali pač nekje na Bašćaršiji, ampak ta spontani niz pripovedovanja, za katerega se zdi, da je brez konca, v katerega so vključene tako kletvice kot kakšna »šatroška«. In če vemo, kako specifična in unikatna pravzaprav je ne le bosanščina, ampak kar sarajevščina, pa boste imeli tudi ob prebiranju prevoda občutek, da vam jo pripoveduje pristni Sarajevčan. Smiselno bi bilo, da navija za Želju, loči med pito in burekom ter točno ve, kdo je papak in kdo ne. Ne, prevajanje vsekakor ni bilo preprosto, obdržati ta pristni »žmoht«, prevajalki Lili Potpara je po pripovedi tistih, ki so brali tudi izvirnik, uspelo odlično. Jaz ga nisem, a če v tej knjigi ne boste začutili pristnega in nepokvarjenega duha Sarajeva, ga ne boste v nobeni.

In če je Milharčič o knjigi zapisal in povedal veliko lepega, bom jaz dodal še dve besedi – brezčasna mojstrovina.

Goga, 2020

Votlo mesto

Drugega dela trilogije Ransoma Riggsa sem se veselil, prav nestrpno sem jo pričakoval in komaj čakal, da začnem z branjem. Začne se tam, kjer se Otok nenavadnih otrok konča. Jacob zdaj že kot del druščine otroških posebnežev, beži. Beži pred pošastmi, beži pred smrtjo, beži v grozo druge svetovne vojne.

Jacob veliko ve, še vedno pa ne razume vsega. Zaveda se svojih moči in večkrat se je že prepričal, kako izjemne so moči ostalih otrok, posebnežev. Žal je spoznal tudi moči votležev in človečnjakov, ki imajo svoje načrte glede prihodnosti sveta. Vedno več težav imajo, vedno bolj so izgubljeni, nad glavami letijo letala in mečejo bombe, vijugajo med ruševinami in si na vse pretege trudijo priti do Londona, svetovne prestolnice posebnežev. Tam in samo tam bodo morda lahko rešili življenje svoje ljubljene ravnateljice, gospodične Selec, ki je ujeta v telesu ptice, kaj ti samo ona je tista, ki jim lahko pomaga.

London je seveda nekaj povsem drugačnega kot njihova sirotišnica, njihov otok in okoliško podeželje. London je bil tudi že leta 1940 velemesto, v katerem se ni najlažje znajti, se pa toliko hitreje izgubiš. Še posebej pri vseh nepričakovanih nevarnostih, premnogih časovnih zankah, ki prežijo in zavajajo, prevarah in izdajah, zahrbtnih potezah tudi tistih, ki bi jim moral zaupati ter vedno novih in vse hujših nevarnostih. No, pa ni vse tako črno in tudi ne črno-belo. Vse bolj na dan prihajajo čustva, ki jih Jacob čuti do ravno tako nenavadne in posebne Emme Bloom, vse tesnejše pa so tudi prijateljske vezi, ki se tkejo med druščino in kjer vsem postaja jasno, da en brez drugega ne bodo uspeli.

Avtor je poleg ljubezenske zgodbe v drug del spretno vtkal morda tisto največjo grozo druge svetovne vojne in tudi vse bolj izrazito grozo današnjih dni – nezmožnost sprejemanja drugačnih (naj bo to z vidika rase, zanimanj, izgleda ali zgolj razmišljanj) in načrtno željo po iztrebitvi te drugačnosti. Seveda so najbolj na udaru prav otroški posebneži, za vratom pa čutijo po smrti in uničenju dehtečo sapo votležev in človečnjakov. Ja, tudi poimenovanje (in seveda prevod) negativcev sedaj postaja res pretresljivo resnično.

Branje drugega dela trilogije je vedno nehvaležno – knjiga ponavadi močno nadaljuje začeto pot prvega dela in nastavi vse potrebno za epski zaključek. In niti ne toliko, da bi bila vsebinsko prazna, daleč od tega, a je ogromno vsega v zraku in potem je tudi bralec nekje v zraku. Nestrpno čakaš, kako se bo vse skupaj razpletla, bo konec srčen ali bo nakazal tisto, kar se nam zdi, da spremljamo dandanes – duhovni in moralni propad sveta. Seveda se že veselim branja sklepnega dela, Knjižnice duš.

Sanje, 2018

Dnevi na otoku

Berljiva knjiga za mlajše (najstniške) bralce, ki zelo preprosto piše o tipičnih najstniških težavah, kot so odtujenost, spoznavanje in zaljubljenost. Tu gre celo korak dlje in lahko rečem, da so tako liberalni v načinu razmišljanja lahko le Nizozemci.

Jakob je postavljen pred dejstvo – za dva tedna mora oditi v Grčijo k odtujenemu očetu Yannisu, ki se ga pravzaprav niti ne spominja več. Njegova mama gre namreč z novim partnerjem na Tajsko, on pa v povsem neznano. Nezaželeno. Ampak izbire pravzaprav nima. Kup stripov za preganjanje dolgčasa, saj nima pojma, kaj bi poleti lahko počel na neznanem grškem otoku. Dobro, tako razmišljanje je resnici na ljubo malce hecno, ampak po drugi strani je treba strah najstnika razumeti …

Seveda se mnogi strahovi zgolj potrdijo, ko na letališču čaka na očeta. Čaka in čaka ter vse bolj obupano razmišlja, kaj mu je tega treba. Oče, robat Grk, pride in ga odpelje v svoj dom, ki je del restavracije Elza (poimenovana po Jakobovi mami), tam spozna tudi Gertie, očetovo partnerko in že po prvem dnevu ugotovi, da bo vse skupaj še težje, kot si je predstavljal. Oče se sicer trudi, a bi lahko rekli, da ni v njem čisto nič pristno očetovskega. Skrbi za restavracijo, ki je po mnenju mnogih ena najboljših na otoku, a med njim in Jakobom (ali Jakosom, kot ga nekaj časa kliče) se ne zgodi nič. Na sploh se Jakobu ne zgodi nič …

Seveda se! Jakob spozna Michalisa, takorekoč vrstnika, ki Jakoba (ali Jaaka, kot ga kliče) pozna in se ga spomni, še kako dobro pa pozna tudi njegovega očeta. Michalis (ali po domače Miech) pomaga v domačem baru, a po novem ves prosti čas preživlja skupaj z Jakobom in fanta postaneta nerazdružljiva. Prijatelja raziskujeta otok in se zabavata in Jakob postane povsem drug, radoveden, živahen, razigran in nasmejan najstnik, ki z najboljšim prijateljem preživlja očitno najlepše počitnice svojega življenja.

Fanta kot fanta kmalu prideta tudi do teme, ki je Jakobu tuja – ljubezni. Michalis je lansko poletje spoznal simpatično Nizozemko Puck, se zaljubil do ušes in najstnikoma je uspelo vzdrževati ljubezen na daljavo. Jakob pa pravzaprav še vedno ne ve, kaj pomeni biti zaljubljen. Nima občutka, ali sta njegova mama in njen novi partner Keels zaljubljena, o ljubezni sprašuje Yannisa in vse dokler teden prezgodaj ne prispe Puck, Jakob o ljubezni še vedno ne ve nič. Jakob se ustraši, da je vsega lepega konec in da bo Michalis sleherno sekundo odslej preživljal s Puck, a ne – vsi trije postanejo nerazdružljivi, prava triperesna deteljica. Vezi med njimi so tako tesne, da Jakob prosi za podaljšanje počitnic v Grčiji, da bo s prijateljema preživel ves razpoložljivi čas. Ušpičijo tudi kakšno tipično najstniško (brez vednosti staršev prespijo na prostem, obiskujejo nedostopne kraje, filozofirajo), sanjarijo o (hipijevskem) življenju v troje in na neki točki, v vročici noči, postanejo tudi bolj intimni.

Jakob je zmeden … Puck je vendar Michalisova punca, a poljubljala se je tudi z njim. Z obema hkrati, pravzaprav. Kaj to pomeni? Michalis ni imel nič proti in je vse skupaj sprejel s širokim nasmehom in tudi naslednjega dne je vse v najlepšem redu. A potem Puck in Jakob storita neumnost, med čakanjem na prijatelja se poljubita, a ju Michalis vidi. Idile je konec, konec je tako prijateljstva kot sanj o ljubezni. Čas je za še en oče-sin pogovor in Yannis se še enkrat več dokaže, saj se je z Jakobovo preobrazbo spremenil tudi on in začel povsem drugače dojemati svojo vlogo v fantovem življenju. Čas je za ukrepanje, iskren pogovor in nadaljevanje nečesa res lepega in posebnega v življenju mladih ljudi.

Knjiga o tem, kako ti lahko eno samo poletje postavi vse na glavo. Kako zelo fantje potrebujejo očete in kako lahko tam, kjer si najmanj pričakoval (ali si celo želel) spoznaš prijatelja za celo življenje in se naučiš takorekoč vsega o ljubezni in marsičesa o življenju.

Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Otok nenavadnih otrok

Prvi del nenavadne trilogije Ransoma Riggsa, ki bo prepričal ljubitelje fantazije, zgodovine, nenavadnega in bizarnega. Knjiga, ki je obogatena s starinskimi črno-belimi fotografijami, ki delujejo kot kolaž res starinskega in nečesa post-atomskega oz. apokaliptičnega. Priznam, čeprav je naslovnica daleč od privlačne, me je nemudoma prepričala.

Knjiga se začne kot dokaj običajno branje o najstniškem Jacobu, osamljenem in precej introvertiranem fantu, ki se neuspešno spopada s tesnobo in pretirano zaščitniškimi starši. Potem je tu še nenavadna in grozljiva nesreča dedka Abrahama, kjer se je Jacob za kratko celo počutil sprejetega tak, kot je. In prav dedek je tisti, ki Jacobu namigne, da se v njem skriva še nekaj več in da mora oditi na otok ob britanski obali. Staršema to seveda ni niti najmanj všeč, a Jacob je vztrajen! Celo neomajen. Zdi se, da so fotografije in pisma, ki jih najde pri dedku, vstopnica za neobičajno potovanje …

Težko bi rekli, da otok Jacoba sprejme z odprtimi rokami. Vreme ni niti približno gostoljubno (seveda, britansko), prebivalci dajejo ne le vtis, ampak vse skupaj podkrepijo z dejanji, da mu njegova prisotnost ni všeč in potem je tu že razdejana vila. Zapuščena ali pač ne? Nekoč je bila zavetje za sirote, ki jih je pod svoje okrilje vzela gospodična Selec. Slednja ni bila povsem običajna učiteljica ali varuška in tudi otroci so bili – zdaj je to seveda že jasno; ne le sirote, ampak nenavadni. Vsak s svojim posebnim, nenavadnim in celo unikatnim darom.

Jacob v vili najde zatočišče in odkrije tudi časovno zanko ter začne spoznavati nenavadne otroke in se zave, da lahko prehaja med svetovi in celo potuje skozi čas. A kot smo se naučili – nepremišljena dejanja v preteklosti lahko drastično spremenijo tisto, kar nam je povsem samoumevno v sedanjosti. In napak ni mogoče vedno popraviti, včasih lahko storimo še več škode …

Jacob je seveda vedno bolj razdvojen – na eni strani svet danes, v katerem se ne znajde najboljše in za katerega se zdi, da ga zavrača in na potem nek drugi, varni svet, kjer ga razumejo in mu stojijo ob strani. Ne enako in ne na enak način, a so tam, ob njem. Komu zaupati, slediti, komu in kdaj pomagati – veliko vprašanj, ki zahtevajo dejanja. Ampak – poleg nenavadnih otrok spoznamo še zle človečnjake in votleže, ki ne mislijo dobro. Delajo pa sploh ne. In nenavadni otroci so v veliki nevarnosti, z njimi vred pa tudi Jacob, ki nehote odkrije tudi nekaj skrivnosti in zamolčanih dejstev o svoji družini. Seveda vse bolj odkriva, da je tudi na njem nekaj posebnega in nenavadnega, kot mu je govoril že dedek Abraham.

Knjiga je precej zahtevna za branje in zahteva polno zbranost, saj se boste sicer tudi sami hitro znašli v labirintu svetov in mnogih likov. Vsa bizarnost in tudi fotografije znajo koga odvrniti od branja, po drugi strani pa vlečejo kot magnet. In čeprav bodo starejši bralci v napisanem zaslutili tako (logično) kritiko nesmiselnosti druge svetovne vojne in drugih morij, ki so sledile, bodo predvsem mlajši vse skupaj dojeli kot beg v varni, domišljijski svet … ni namreč povsem jasno, ali Jacob sanja ali se vse to res dogaja.

Skratka, imeniten nastavek za nadaljevanje. Mimogrede – knjiga, vsebinsko in vizualno kar kliče po ekranizaciji in težko si je predstavljati, kdo bi bil za kaj takega primernejši kot Tim Burton. Domišljija naredi svoje, čeprav film (seveda) ne sledi povsem knjigi, a vam ogled vseeno priporočam.

Sanje, 2016

Samohodec

Leto 2020 je leto virusa covid-19, a je obenem tudi leto kar nekaj imenitnih biografij. Tisto o Radku Poliču – Racu sem predstavil pred časom, založba Beletrina pa je poskrbela za še en literarno-biografski presežek preteklega leta – tudi v tem primeru za nekakšno pripovedno biografijo legendarnega Igorja Vidmarja.

Zakaj nekakšno? Celoten naslov knjige – Samohodec po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, si seveda lahko razlagamo drugače. Igor Vidmar je vsekakor unikum v slovenskem prostoru in dejstvo je, da bolj ali manj skozi življenje in kariero hodi sam. Po drugi strani si je avtor Jurij Hudolin dovolil nekaj umetniške svobode in kakšno zgodbo (ali izhodišče), ki mu ga je Igor zaupal, zapeljal po svoje. In težko bi rekli, da gre za kakršnokoli potvarjanje dejstev, saj sem dobil občutek, da gre za umetniško svobodo predvsem pri zapisovanju redkih izpostavljenih ljubezenskih dogodivščin, ki jih je Vidmar imel, kakšen komentar angažiranega dela in morda tudi osebno avtorjevo videnje določenih izjav ali dejanj.

Kdo je torej Igor Vidmar? Samohodec? Vsekakor. Zdaj že sedemdesetletnik, ki je v življenju videl nekaj sveta, izkusil marsikaj in ki je bil predvsem med tistimi pionirji, ki so postavili temelje za organizacijo koncertov v Sloveniji. O njem boste slišali marsikaj, a tega, da je neprofesionalen in nezanesljiv, zagotovo ne. Prelet njegove življenjske zgodbe, vzgoja s hrbtenico in v človeka s hrbtenico, samovolja in radovednost, želja po učenju in raziskovanju, (sicer pogosto kolerično) sprejemanje drugih (in drugačnih) mnenj, dobra izobrazba in očitno nek prirojen občutek za poštenost. Seveda se ti v življenju lahko zgodi, da naletiš na nepoštene ljudi, prevarante, jebivetre in še kakšen izraz lahko najdem, pa naj se še tako trudiš biti sam pošten in zanesljiv. Tudi take primere spoznamo v knjigi.

Svoje pove citat na zadnji strani – »Moja religija je pank in kar je zraslo iz njega.« Bili so Buldožerji in bili so Pankrti, pa seveda Sex Pistolsi, bili so prvi koncert na Gimnaziji Moste, na Kodeljevem, kasneje v kultnem FV-ju, njegovem nasledniku K4, pa v Tivoliju in Križankah in nato kar po celi bivši Jugoslaviji. Prišli so Laibach, katerih fenomen in pomembnost bodo mnogi spoznali šele čez leta in desetletja, ustanovljen je bil (ŠKUC) Ropot, bila je kariera na Radiu Študent in kasneje na nacionalnem radiu in televiziji, kjer ga v njegovi kritični vlogi komentatorja v Studio City pozna velika večina. Kako se je rodil, zgodil, pa kasneje tudi izrodil in propadel festival Novi Rock, ki je desetletja predstavljal in dajal priložnost tako prihajajočim kot uveljavljenim izvajalcem. Zgodil se je koncert v podporo JBTZ in prišla je osamosvojitev Slovenije. Uresničevale so se sanje, zbudil se je iz kakšne nočne more, poslušal očitke z leve in desne, ampak ostaja zvest sam sebi in svojim načelom. Svoji religiji.

Tisto, kar bodo mnogi pogrešali, so seveda anekdote. Saj se kakšna najde, ampak je tistih zaodrskih bore malo. Tisti, ki pričakujete sočne in pikantne zgodbice, pozabite. In obenem ne pozabite, da je Igor tisti, ki je štirideset let skrbel za koncertno ponudbo v Sloveniji in da je bil prav on tistih, ki je k nam pripeljal od Azre, EKV, Partibrejkersov do tistih neverjetnih – Iggyja Popa, Davida Bowieja, Nicka Cavea, Metallice, Erosa Ramazzottija, Red Hot Chili Peppers (zakaj jih omenjam, pa jih ni bilo, boste izvedeli v knjigi), Sex Pistolse, Public Enemy, Body Count in še koga. Seznam koncertov na koncu knjige je neverjeten. Presenečeni boste, kdo vse je gostoval v Sloveniji in kdaj že. Kakšna je bila cena za to in koliko naporov je bilo treba vložiti v organizacijo in izvedbo teh koncertov, koliko zakulisnih igric in zapletov je doživel … Koga Igor ceni in zakaj in zakaj določenih ljudi ali glasbenih skupin preprosto ne. Spoznamo kakšen managersko-promotorski prijem, ki se ga Igor sramuje in zato se lahko še danes brez težav sprehodi po Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, pa tudi kje drugje po svetu. No, le za kakšen londonski pub bi najbrž razmislil, ali bi vstopil in za ljubitelja katerega kluba bi se razglasil. Tudi mimo politike ne gre, pa čeprav je ta diplomiran politolog globoko v sebi zelo apolitičen.

Knjiga se odlično bere in brali jo boste z užitkom.

Beletrina, 2020

Dobri trije možje prihajajo …

Nekoč, že davno tega so trije dobri prijatelji odšli lovit ribe. Odšli so v odročen in skrit gorski raj, ki je bil posejan z majhnimi in večjimi jezeri, v katerih ni manjkalo najrazličnejših rib. Sedeli so v tišini, namakali vsak svoj trnek v bistro in kristalno čisto vodo, se od časa do časa spogledali in se nasmehnili drug drugemu. Nenadoma je Matevžu začelo močno vleči vrvico in počasi je začel vleči, da bi videl, kaj mu je uspelo uloviti. Prijatelja sta pristopila, da bi pomagala, saj je vse kazalo na bogat ulov.

A prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem, ko so potegnili ulov na kopno. Ne, riba ni bila tako zelo velika ali tako zelo težka. Riba je bila … zlata! Čisto zares, prijatelji so ujeli zlato ribo. In kot vse druge, je tudi ta seveda govorila.

»Dragi prijatelji,« je dejala s tihim, skoraj šepetajočim glasom, »Ponavadi izpolnim eni osebi tri želje, a ker ste trije res dobri prijatelji, bom vsakemu od vas izpolnila po eno željo. Dobro premislite, česa si želite in povejte.«

Prvi se je oglasil najmlajši, Nikolaj: »Jaz si želim biti bogat, neizmerno bogat … tako bogat, da bom imel denarja, kolikor ga bom želel.«

Drugi se je oglasil SIlvester in prikimal: »Ja, tudi jaz si želim biti tako bogat, neizmerno bogat!«

In spregovoril je tudi Matevž in pritrdil: »Moja najboljša prijatelja sta, a zakaj bi bila slabši? Tudi jaz si želim biti neizmerno bogat kot onadva!«

Zlata ribica je počasi prikimala in dejala: »Prav. Vsak od vas bo do konca svojih dni postal neizmerno bogat, da mu ne bo nikoli nič manjkalo, ampak … pod enim pogojem. En dan v letu morate to svoje neizmerno bogastvo deliti z drugimi. Sploh pa s tistimi, ki imajo malo ali sploh nič. Ste me razumeli?« Prijatelji so se spogledali, skomignili z rameni – češ, en dan v letu bomo pa že preživeli; in prikimali.

»Če se kdorkoli od vas tega dogovora ne bo držal, boste vsi trije postali zelo, zelo revni,« je dodala zlata ribica, zamahnila z repom in vse tri oškropila ter se potopila nazaj v temne jezerske globočine.

Med potjo domov so se prijatelji spraševali, če jih ni zlata ribica morda pretentala in bodo še naprej živeli svoje običajno življenje. A so se na poti domov odločili in dogovorili, kako bodo preživeli tisti en dan v letu, ko bodo morali s svojim neizmernim bogastvom osrečiti in razveseliti tudi druge. Koncem leta, ko je vedno mrzlo in pada sneg, bodo šli po svetu in razveseljevali otroke, jim prinašali darila, uresničevali želje in se potrudili, da bodo vsi vsaj tisti dan srečni in veseli.

Matevž se je odločil, da bo otroke razveseljeval v začetku decembra. Prinesel jim bo sadje, kruh, kakšno čokolado in kakšno bolj eksotično sadje. A samo tistim pridnim! K tistim porednim bo poslal nekaj sovaščanov, ki so sloveli po tem, da imajo dolge in ostre jezike, da jih ni nikogar strah in da vedno naredijo strašen hrup, ko se kje pojavijo. Ti njegovi sovaščani – odločil se je, da jih bo poimenoval parklji, ker si niso prav radi strigli svojih nohtov!; bodo poredneže prišli obiskat z verigami. Nato jih bodo odpeljali malo naokrog ter jim povedali, da je treba biti priden, ubogati starše in jih spoštovati. In če bo kdo še kar vztrajal pri neuboganju, mu bodo po riti naložili nekaj krepkih z leskovimi vejami. In da bodo vsi vedeli, kdaj prihaja na obisk, bo nekaj dni predtem v vasi začel zvečer peči piškote, da se bo nebo obarvalo rdeče …

Nikolaj se je odločil, da bo otroke razveseljeval proti koncu leta.

»Preden se bom odpravil na pot, bom čez nebo poslal zvezdni utrinek in potem bom na saneh, ki jih bodo vlekli jeleni in na katerih bo ovešenih ogromno zvončkljajočih kraguljčkov, odšel k vsem pridnim otrokom na svetu. In da me ne bodo kar tako opazili, bom pristal na njihovih strehah in v njihove hiše prišel skozi dimnik. Moj prihod mora biti presenečenje!,« je razmišljal na glas, »In … no, saj mislim, da ne bo težava dobiti sani, ki bi letele po zraku in jelenov, ki bi jih vlekli. Saj bom tako zelo bogat, da jih bom že nekje lahko kupil. Le nekaj še potrebujem, da se bom ločil od svojih prijateljev. Le kaj bi to bilo? Pustil si bom brado, da me ne bodo prepoznali in … ja, to, že vem – oblečen bom v rdeče!«

Sklenil je še, da bo na pot okoli sveta odšel sam, darila pa bo nosil le pridnim. Poredni si jih pač ne zaslužijo in njihova kazen bo ta, da bodo ostali brez daril.

Najdlje je razmišljal Silvester. Kdaj, kako, h komu … decembra bosta ljudi obiskovala Matevž in Nikolaj – bi jih res razveseljeval še on? Saj je v letu še enajst mesecev! Najtežje je v eni noči obiskati vse, prepotovati cel svet, a čemu bi kogarkoli izpustil?! Odločil se je, da si bo poiskal pomočnike in odšel je v gozd, za katerega se je govorilo, da tam živijo palčki. Govorilo, saj jih svoj živi dan ni videl še prav nihče! Silvester je prišel v gozd, se usedel pod največjo smreko v celem gozdu in zelo na glas povedal, kaj se jim je pripetilo, kaj so obljubili zlati ribici in kako bodo svojo obljubo uresničili. Potreboval pa je pomoč … in je završalo in zašumelo, zapihalo in zagrmelo, tla so se stresla in nato je bila tišina. Silvester je prestrašeno pogledal naokoli in okoli sebe zagledal polhe in lisice, veverice in kune, rise, srne, jelene, medvede in volkove, v njihovih kožuhih pa nešteto malih palčkov.

»Mi ti bomo pomagali!,« so dejali v en glas, »Mi bomo poskrbeli, da boš vedel, kdo je bil priden in kdo ne. Mi ti bomo pripravili darila, oblačila in sani, da boš šel lahko po svetu. Mi ti bomo povedali, kam pojdi in kako pojdi, da se ne boš izgubil.«

»In kdaj naj grem razveseljevat ljudi?,« je zanimalo Silvestra.

»Tvoj prijatelj Matevž jih bo obiskoval 6. decembra, Nikolaj 25. decembra in ti … ti pojdi na pot okoli sveta zadnji dan v letu. Takrat bodo vsi zaposleni s poslavljanjem od starega in pričakovanjem novega leta, zato te nihče ne bo pričakoval. Veseli pa te bodo prav vsi!,« so mu odgovorili palčki.

In tako je od tedaj tudi bilo. Matevž, ki so ga ljudje prekrstili v Miklavža, Nikolaj, ki ga poznamo kot Božička in Silvester, ki je bil od tistega dne naprej kar Dedek Mraz, so vsako leto na vedno isti dan odšli po svetu in razveseljevali. Niso pozabili na svojo obljubo, prav nikoli. Otroci so vsem trem dobrim možem kmalu začeli pisati pisma z željami, jim ob pismih puščati vodo, mleko in čaj ter kakšen domač prigrizek, na njihov prihod so se pripravili s postavljanjem jelk in smrečic ter s prepevanjem pesmi, številne so posvetili prav njim.

Matevž, Nikolaj in Silvester so tako ugotovili, da so po zaslugi ulova zlate ribice res neizmerno bogati, a bi bilo to bogastvo povsem bledo in pusto, če ga ne bi delili z drugimi. Zato so se vsi trije veselili zadnjega meseca v letu, ko so odšli na pot. In ne boste verjeli, ampak minilo je kar sto let, ko jih je nekega poletnega dne ob posedanju pri jezeru znova obiskala zlata ribica.

»Dragi prijatelji, tako kot jaz, ste se tudi vi držali obljube. Zato vam poleg neizmernega bogastva podarjam tudi večno življenje. Svet brez vas ne bo isti, zato boste živeli večno.« Ste že napisali pismo?

Avtomobilska mularija

Otroška slikanica oziroma zbirka kratkih zgodb, ki bi jih lahko zmotno pripisali predvsem fantom, a tako kot LEGO kocke niso samo za fante, enako velja za avte. Tudi v sami knjigi imamo nekaj avtomobilk in nekaj razbijanj stereotipov.

Avtorica Aksinja Kermauner je ustvarila zanimiv svet – Avtomobilsko mesto. Prebivalci tega mesta so avtomobili in ker imajo tudi avtomobili otroke, ti otroci hodijo v vrtec Avtomobilska mularija. Imajo vzgojiteljico, kuharja in seveda marljivega hišnika ter kup zanimivih igral – tobogan, dvižno ploščad, gugalnico, avtomobilske knjige in revije, hitrostno stezo in seveda tudi avtopralnico.

Vsak junak je deležen svoje zgodbe – Taneju se kolca, Rebeko zaboli guma, Peter je obtolčen (ker je preveč pogumen), Manca ne more več brati, Taj ostane brez glasu (in to na tekmovanju v trobljenju in brnenju predšolskih avtomobilčkov!), Tajda (ki želi biti velik tovornjak!) se izgubi, Lino je len, vse skupaj pa se sklene z Miškom. Slednji je prišlek in se v vrtcu ne znajde najboljše, poleg tega ima občutek, da se ga drugi otroci, torej avtomobili, izogibajo. No, pa ni ravno tako.

Predšolski avtomobilčki se seveda znajdejo v podobnih okoliščinah, zagatah in dvomih kot naši otroci. Knjiga, ki že uvodoma lepo pojasni, da v Avtomobilskem mestu trobljenje ne pomeni zmerjanja, žaljenja in nadiranja, otroke poučno vodi in namiguje, kako je treba reagirati, kdaj je lepo biti pogumen in kdaj se ni najpametneje širokoustiti, predvsem pa na prvo mesto postavi prijateljstvo in sodelovanje ter zaupanje v odnosu starši – otroci.

Tu so seveda nadvse simpatične avtomobilske pogruntavščine, kot je zajtrk iz neosvinčenega bencina, dobro (a ne dovolj dobro) skrita dedkova nafta, zdravnikomehanik, opozori na onesnaževanje okolja, avtomobilska obutev, ki so seveda gume, troblja (oziroma pesem) z naslovom Avto Pazi z vrati miga, spelje, ustavi, trobljo ima!, pa različni avti z različnimi nameni in še bi lahko našteval. No, meni najljubša je vsekakor sod slastnega gasoleda. Piko na i dodajo imenitne, barvite in razgibane ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki ga poznamo v številnih ilustratorskih oziroma ustvarjalnih vlogah.

Kratko, zanimivo, poučno in kratkočasno.

Mladinska knjiga, 2020

AC/DC – Power Up

AC/DC so neuničljiva sila rock’n’rolla. Lahko jih postavimo ob bok Stonesom. Vsaka njihova studijska plošča je razglašena za najboljšo in za novo klasiko, vsaka koncertna turneja je nemudoma razprodana, pa cena vstopnic in oddaljenost prizorišč sploh ni pomembno. AC/DC so ena tistih skupin, ki jih je treba doživeti v živo.

PWRUP (ali Power Up) je nova studijska plošča po šestih letih. Sedemnajsta studijska po vrsti. Za razliko od recimo Iron Maiden in The Rolling Stones še vedno ne izdajajo prav radi koncertnih plošč, še manj pa zbirk največjih uspešnic. Prva plošča po smrti Malcolma Younga in obenem znova plošča v tisti (skoraj) najboljši postavi. Za bobni je znova Phil Rudd, ki je sicer bobnal tudi na Rock or Bust, ni bil pa v skupini med koncertno turnejo. Tu je znova tudi pevec Brian Johnson, ki je zaradi težav s sluhom mikrofon na koncertih za kratek čas prepustil Axlu Roseu. In čeprav se je po zadnji turneji upokojil basist Cliff Williams, je tudi on znova poleg in seveda, namesto Malcolma je tu njegov nečak Stevie Young. Da AC/DC ni brez Angusa Younga, pa nam je seveda vsem jasno.

Nekateri trdijo, da je ta plošča pravzaprav najboljša stvar koronskega leta 2020. In ker se od začetka poudarja, da je plošča prežeta z Malcolmovim duhom, da so tu še mnoge njegove ideje in zamisli in seveda vemo, da je bil prav on tisti, ki je poskrbel za večino najbolj prepoznavnih riffov, so bile prve ocene – kot vedno, seveda ekstatične. Tista najbolj očitna – to je novi Back in Black. Klasika in po mojem mnenju ena najboljših plošč vseh časov, je bila prva plošča po smrti Bona Scotta in prihodu Briana Johnsona in letos praznuje 40 let. Stiff Upper Lip, Black Ice in Rock or Bust so studijske plošče, ki so jih izdali od leta 1999 do danes. Pravzaprav so tisti največji zanesenjaki za vsako trdili, da je to »novi Back in Black«. Nobena ni bila in nobena ne bo. Samo pomislite, koliko skladb s teh plošč ste slišali na zadnjih turnejah?

Ali je vsaka nova plošča Metallice označena za novi Master of Puppets? Iron Maiden ravno tako še niso izdali novega The Number of The Beast, The Rolling Stones ne Exile on Main Street. In ga ne bodo. Vsako ploščo je treba pač gledati kot novo ploščo, v nekem drugem času, edino kar nam je pri AC/DC lahko jasno, da bo plošča prežeta s 100 % visoko oktanskim rock’n’rollom, brez balad, z morda kakšnim blues vložkom in tistim himničnim prepevanjem refrenov.

Shot in the Dark in Realize kot prvi uspešnici sta potrdili, da AC/DC tudi na tej plošči počnejo točno tisto, kar odlično znajo in natančno to, kar jim mnogi očitajo že skoraj petdeset let. Igrajo rock’n’roll. Big Foot Mama bi rekli »užitek na replay« in ne bi se zmotili. Dvanajst pesmi in čeprav se v zadnji četrtini zdi, da je plošče kar naenkrat konec in morda si boste med poslušanjem začeli nehote prepevati tudi kakšno drugo pesem … ja, tudi to so AC/DC. Kitarski riffi so na mestu, morda bodo novo generacijo poslušalcev znova pripravili do tega, da vzamejo v roke kitare in začnejo igrati (saj veste, Let There be Rock), solaže so seveda eksplozivne, prefinjene, na trenutke bluesovske, Brian zveni kot smo si lahko le želeli (angleško govoreči bodo najbrž zapisali »with all pipes«), refreni so himnični, v besedilih pa so vse – uživaški, nagajivi, kritični in angažirani in zelo v duhu časa, v katerem živimo. Morda celo preveč, če vzamemo v zakup, da AC/DC pojejo predvsem o tem, kako dobro se je sproščeno družiti in zabavati in če grem še korak dlje – AC/DC tista prava rock’n’roll žival postanejo šele na koncertnih odrih. In kdo ve, kdaj jih bomo lahko tam spet videli?! In morda, ampak res samo morda, bo Power Up komercialno podobno uspešna kot The Razor’s Edge iz začetka devetdesetih, ker koncev koncev se je treba zavedati, da so podobno kot njihovi vzorniki The Rolling Stones, ne le glasbeniki, ampak tudi poslovneži. In žal, ni le rock’n’roll, ampak je rock’n’roll tudi posel in je industrija.

In če potegnem črto … Back in Black je bil imeniten in neponovljiv poklon Bonu Scottu, podobno kot je bil Shine on Your Crazy Diamond poklon Pink Floyd Sydu Barettu in tovrstnih plošč (ali skladb) je res malo. Ali je uspelo Metallici z … And Justice for All? Ni. Iron Maiden so z The Number of the Beast sicer naredili odličen preskok z menjavo (ne pa smrtjo) pevca, Queen so za Freddieja pripravili imeniten poslovilni koncert, vsi kasnejši in aktualni poskusi pa niso ravno za izpostavljat, podobno kot recimo velja za projekte preživelih članov The Doors. Tudi za Sticky Fingers težko rečem, da so ga Stonesi posvetili Brianu Jonesu in še bi lahko brskali po zgodovini glasbe in našli zgolj nekaj izjem, nikakor pa pravil.

Kako dobra plošča je Power Up, bo seveda pokazal čas. Na naslednji turneji bomo v živo zagotovo slišali vsaj polovico plošče, pa obenem seveda komaj čakali na železni repertoar, ki ga še vedno sestavljajo pesmi iz Bonovega obdobja ter Back in Black plošče, pa še nekaj izjem (npr. Thunderstruck, mogoče Moneytalks, seveda For Those About to Rock). Kako dolgi bodo koncerti? Kako dolgo bo zdržal Brianov glas ali pač njegov sluh? Ali je Power Up zadnja plošča in ali bo prihodnja turneja njihova zadnja? Čas vsekakor ni na njihovi strani.

Columbia, 2020