(brez naslova)

Samohodec

Leto 2020 je leto virusa covid-19, a je obenem tudi leto kar nekaj imenitnih biografij. Tisto o Radku Poliču – Racu sem predstavil pred časom, založba Beletrina pa je poskrbela za še en literarno-biografski presežek preteklega leta – tudi v tem primeru za nekakšno pripovedno biografijo legendarnega Igorja Vidmarja.

Zakaj nekakšno? Celoten naslov knjige – Samohodec po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, si seveda lahko razlagamo drugače. Igor Vidmar je vsekakor unikum v slovenskem prostoru in dejstvo je, da bolj ali manj skozi življenje in kariero hodi sam. Po drugi strani si je avtor Jurij Hudolin dovolil nekaj umetniške svobode in kakšno zgodbo (ali izhodišče), ki mu ga je Igor zaupal, zapeljal po svoje. In težko bi rekli, da gre za kakršnokoli potvarjanje dejstev, saj sem dobil občutek, da gre za umetniško svobodo predvsem pri zapisovanju redkih izpostavljenih ljubezenskih dogodivščin, ki jih je Vidmar imel, kakšen komentar angažiranega dela in morda tudi osebno avtorjevo videnje določenih izjav ali dejanj.

Kdo je torej Igor Vidmar? Samohodec? Vsekakor. Zdaj že sedemdesetletnik, ki je v življenju videl nekaj sveta, izkusil marsikaj in ki je bil predvsem med tistimi pionirji, ki so postavili temelje za organizacijo koncertov v Sloveniji. O njem boste slišali marsikaj, a tega, da je neprofesionalen in nezanesljiv, zagotovo ne. Prelet njegove življenjske zgodbe, vzgoja s hrbtenico in v človeka s hrbtenico, samovolja in radovednost, želja po učenju in raziskovanju, (sicer pogosto kolerično) sprejemanje drugih (in drugačnih) mnenj, dobra izobrazba in očitno nek prirojen občutek za poštenost. Seveda se ti v življenju lahko zgodi, da naletiš na nepoštene ljudi, prevarante, jebivetre in še kakšen izraz lahko najdem, pa naj se še tako trudiš biti sam pošten in zanesljiv. Tudi take primere spoznamo v knjigi.

Svoje pove citat na zadnji strani – »Moja religija je pank in kar je zraslo iz njega.« Bili so Buldožerji in bili so Pankrti, pa seveda Sex Pistolsi, bili so prvi koncert na Gimnaziji Moste, na Kodeljevem, kasneje v kultnem FV-ju, njegovem nasledniku K4, pa v Tivoliju in Križankah in nato kar po celi bivši Jugoslaviji. Prišli so Laibach, katerih fenomen in pomembnost bodo mnogi spoznali šele čez leta in desetletja, ustanovljen je bil (ŠKUC) Ropot, bila je kariera na Radiu Študent in kasneje na nacionalnem radiu in televiziji, kjer ga v njegovi kritični vlogi komentatorja v Studio City pozna velika večina. Kako se je rodil, zgodil, pa kasneje tudi izrodil in propadel festival Novi Rock, ki je desetletja predstavljal in dajal priložnost tako prihajajočim kot uveljavljenim izvajalcem. Zgodil se je koncert v podporo JBTZ in prišla je osamosvojitev Slovenije. Uresničevale so se sanje, zbudil se je iz kakšne nočne more, poslušal očitke z leve in desne, ampak ostaja zvest sam sebi in svojim načelom. Svoji religiji.

Tisto, kar bodo mnogi pogrešali, so seveda anekdote. Saj se kakšna najde, ampak je tistih zaodrskih bore malo. Tisti, ki pričakujete sočne in pikantne zgodbice, pozabite. In obenem ne pozabite, da je Igor tisti, ki je štirideset let skrbel za koncertno ponudbo v Sloveniji in da je bil prav on tistih, ki je k nam pripeljal od Azre, EKV, Partibrejkersov do tistih neverjetnih – Iggyja Popa, Davida Bowieja, Nicka Cavea, Metallice, Erosa Ramazzottija, Red Hot Chili Peppers (zakaj jih omenjam, pa jih ni bilo, boste izvedeli v knjigi), Sex Pistolse, Public Enemy, Body Count in še koga. Seznam koncertov na koncu knjige je neverjeten. Presenečeni boste, kdo vse je gostoval v Sloveniji in kdaj že. Kakšna je bila cena za to in koliko naporov je bilo treba vložiti v organizacijo in izvedbo teh koncertov, koliko zakulisnih igric in zapletov je doživel … Koga Igor ceni in zakaj in zakaj določenih ljudi ali glasbenih skupin preprosto ne. Spoznamo kakšen managersko-promotorski prijem, ki se ga Igor sramuje in zato se lahko še danes brez težav sprehodi po Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, pa tudi kje drugje po svetu. No, le za kakšen londonski pub bi najbrž razmislil, ali bi vstopil in za ljubitelja katerega kluba bi se razglasil. Tudi mimo politike ne gre, pa čeprav je ta diplomiran politolog globoko v sebi zelo apolitičen.

Knjiga se odlično bere in brali jo boste z užitkom.

Beletrina, 2020

Dobri trije možje prihajajo …

Nekoč, že davno tega so trije dobri prijatelji odšli lovit ribe. Odšli so v odročen in skrit gorski raj, ki je bil posejan z majhnimi in večjimi jezeri, v katerih ni manjkalo najrazličnejših rib. Sedeli so v tišini, namakali vsak svoj trnek v bistro in kristalno čisto vodo, se od časa do časa spogledali in se nasmehnili drug drugemu. Nenadoma je Matevžu začelo močno vleči vrvico in počasi je začel vleči, da bi videl, kaj mu je uspelo uloviti. Prijatelja sta pristopila, da bi pomagala, saj je vse kazalo na bogat ulov.

A prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem, ko so potegnili ulov na kopno. Ne, riba ni bila tako zelo velika ali tako zelo težka. Riba je bila … zlata! Čisto zares, prijatelji so ujeli zlato ribo. In kot vse druge, je tudi ta seveda govorila.

»Dragi prijatelji,« je dejala s tihim, skoraj šepetajočim glasom, »Ponavadi izpolnim eni osebi tri želje, a ker ste trije res dobri prijatelji, bom vsakemu od vas izpolnila po eno željo. Dobro premislite, česa si želite in povejte.«

Prvi se je oglasil najmlajši, Nikolaj: »Jaz si želim biti bogat, neizmerno bogat … tako bogat, da bom imel denarja, kolikor ga bom želel.«

Drugi se je oglasil SIlvester in prikimal: »Ja, tudi jaz si želim biti tako bogat, neizmerno bogat!«

In spregovoril je tudi Matevž in pritrdil: »Moja najboljša prijatelja sta, a zakaj bi bila slabši? Tudi jaz si želim biti neizmerno bogat kot onadva!«

Zlata ribica je počasi prikimala in dejala: »Prav. Vsak od vas bo do konca svojih dni postal neizmerno bogat, da mu ne bo nikoli nič manjkalo, ampak … pod enim pogojem. En dan v letu morate to svoje neizmerno bogastvo deliti z drugimi. Sploh pa s tistimi, ki imajo malo ali sploh nič. Ste me razumeli?« Prijatelji so se spogledali, skomignili z rameni – češ, en dan v letu bomo pa že preživeli; in prikimali.

»Če se kdorkoli od vas tega dogovora ne bo držal, boste vsi trije postali zelo, zelo revni,« je dodala zlata ribica, zamahnila z repom in vse tri oškropila ter se potopila nazaj v temne jezerske globočine.

Med potjo domov so se prijatelji spraševali, če jih ni zlata ribica morda pretentala in bodo še naprej živeli svoje običajno življenje. A so se na poti domov odločili in dogovorili, kako bodo preživeli tisti en dan v letu, ko bodo morali s svojim neizmernim bogastvom osrečiti in razveseliti tudi druge. Koncem leta, ko je vedno mrzlo in pada sneg, bodo šli po svetu in razveseljevali otroke, jim prinašali darila, uresničevali želje in se potrudili, da bodo vsi vsaj tisti dan srečni in veseli.

Matevž se je odločil, da bo otroke razveseljeval v začetku decembra. Prinesel jim bo sadje, kruh, kakšno čokolado in kakšno bolj eksotično sadje. A samo tistim pridnim! K tistim porednim bo poslal nekaj sovaščanov, ki so sloveli po tem, da imajo dolge in ostre jezike, da jih ni nikogar strah in da vedno naredijo strašen hrup, ko se kje pojavijo. Ti njegovi sovaščani – odločil se je, da jih bo poimenoval parklji, ker si niso prav radi strigli svojih nohtov!; bodo poredneže prišli obiskat z verigami. Nato jih bodo odpeljali malo naokrog ter jim povedali, da je treba biti priden, ubogati starše in jih spoštovati. In če bo kdo še kar vztrajal pri neuboganju, mu bodo po riti naložili nekaj krepkih z leskovimi vejami. In da bodo vsi vedeli, kdaj prihaja na obisk, bo nekaj dni predtem v vasi začel zvečer peči piškote, da se bo nebo obarvalo rdeče …

Nikolaj se je odločil, da bo otroke razveseljeval proti koncu leta.

»Preden se bom odpravil na pot, bom čez nebo poslal zvezdni utrinek in potem bom na saneh, ki jih bodo vlekli jeleni in na katerih bo ovešenih ogromno zvončkljajočih kraguljčkov, odšel k vsem pridnim otrokom na svetu. In da me ne bodo kar tako opazili, bom pristal na njihovih strehah in v njihove hiše prišel skozi dimnik. Moj prihod mora biti presenečenje!,« je razmišljal na glas, »In … no, saj mislim, da ne bo težava dobiti sani, ki bi letele po zraku in jelenov, ki bi jih vlekli. Saj bom tako zelo bogat, da jih bom že nekje lahko kupil. Le nekaj še potrebujem, da se bom ločil od svojih prijateljev. Le kaj bi to bilo? Pustil si bom brado, da me ne bodo prepoznali in … ja, to, že vem – oblečen bom v rdeče!«

Sklenil je še, da bo na pot okoli sveta odšel sam, darila pa bo nosil le pridnim. Poredni si jih pač ne zaslužijo in njihova kazen bo ta, da bodo ostali brez daril.

Najdlje je razmišljal Silvester. Kdaj, kako, h komu … decembra bosta ljudi obiskovala Matevž in Nikolaj – bi jih res razveseljeval še on? Saj je v letu še enajst mesecev! Najtežje je v eni noči obiskati vse, prepotovati cel svet, a čemu bi kogarkoli izpustil?! Odločil se je, da si bo poiskal pomočnike in odšel je v gozd, za katerega se je govorilo, da tam živijo palčki. Govorilo, saj jih svoj živi dan ni videl še prav nihče! Silvester je prišel v gozd, se usedel pod največjo smreko v celem gozdu in zelo na glas povedal, kaj se jim je pripetilo, kaj so obljubili zlati ribici in kako bodo svojo obljubo uresničili. Potreboval pa je pomoč … in je završalo in zašumelo, zapihalo in zagrmelo, tla so se stresla in nato je bila tišina. Silvester je prestrašeno pogledal naokoli in okoli sebe zagledal polhe in lisice, veverice in kune, rise, srne, jelene, medvede in volkove, v njihovih kožuhih pa nešteto malih palčkov.

»Mi ti bomo pomagali!,« so dejali v en glas, »Mi bomo poskrbeli, da boš vedel, kdo je bil priden in kdo ne. Mi ti bomo pripravili darila, oblačila in sani, da boš šel lahko po svetu. Mi ti bomo povedali, kam pojdi in kako pojdi, da se ne boš izgubil.«

»In kdaj naj grem razveseljevat ljudi?,« je zanimalo Silvestra.

»Tvoj prijatelj Matevž jih bo obiskoval 6. decembra, Nikolaj 25. decembra in ti … ti pojdi na pot okoli sveta zadnji dan v letu. Takrat bodo vsi zaposleni s poslavljanjem od starega in pričakovanjem novega leta, zato te nihče ne bo pričakoval. Veseli pa te bodo prav vsi!,« so mu odgovorili palčki.

In tako je od tedaj tudi bilo. Matevž, ki so ga ljudje prekrstili v Miklavža, Nikolaj, ki ga poznamo kot Božička in Silvester, ki je bil od tistega dne naprej kar Dedek Mraz, so vsako leto na vedno isti dan odšli po svetu in razveseljevali. Niso pozabili na svojo obljubo, prav nikoli. Otroci so vsem trem dobrim možem kmalu začeli pisati pisma z željami, jim ob pismih puščati vodo, mleko in čaj ter kakšen domač prigrizek, na njihov prihod so se pripravili s postavljanjem jelk in smrečic ter s prepevanjem pesmi, številne so posvetili prav njim.

Matevž, Nikolaj in Silvester so tako ugotovili, da so po zaslugi ulova zlate ribice res neizmerno bogati, a bi bilo to bogastvo povsem bledo in pusto, če ga ne bi delili z drugimi. Zato so se vsi trije veselili zadnjega meseca v letu, ko so odšli na pot. In ne boste verjeli, ampak minilo je kar sto let, ko jih je nekega poletnega dne ob posedanju pri jezeru znova obiskala zlata ribica.

»Dragi prijatelji, tako kot jaz, ste se tudi vi držali obljube. Zato vam poleg neizmernega bogastva podarjam tudi večno življenje. Svet brez vas ne bo isti, zato boste živeli večno.« Ste že napisali pismo?

Avtomobilska mularija

Otroška slikanica oziroma zbirka kratkih zgodb, ki bi jih lahko zmotno pripisali predvsem fantom, a tako kot LEGO kocke niso samo za fante, enako velja za avte. Tudi v sami knjigi imamo nekaj avtomobilk in nekaj razbijanj stereotipov.

Avtorica Aksinja Kermauner je ustvarila zanimiv svet – Avtomobilsko mesto. Prebivalci tega mesta so avtomobili in ker imajo tudi avtomobili otroke, ti otroci hodijo v vrtec Avtomobilska mularija. Imajo vzgojiteljico, kuharja in seveda marljivega hišnika ter kup zanimivih igral – tobogan, dvižno ploščad, gugalnico, avtomobilske knjige in revije, hitrostno stezo in seveda tudi avtopralnico.

Vsak junak je deležen svoje zgodbe – Taneju se kolca, Rebeko zaboli guma, Peter je obtolčen (ker je preveč pogumen), Manca ne more več brati, Taj ostane brez glasu (in to na tekmovanju v trobljenju in brnenju predšolskih avtomobilčkov!), Tajda (ki želi biti velik tovornjak!) se izgubi, Lino je len, vse skupaj pa se sklene z Miškom. Slednji je prišlek in se v vrtcu ne znajde najboljše, poleg tega ima občutek, da se ga drugi otroci, torej avtomobili, izogibajo. No, pa ni ravno tako.

Predšolski avtomobilčki se seveda znajdejo v podobnih okoliščinah, zagatah in dvomih kot naši otroci. Knjiga, ki že uvodoma lepo pojasni, da v Avtomobilskem mestu trobljenje ne pomeni zmerjanja, žaljenja in nadiranja, otroke poučno vodi in namiguje, kako je treba reagirati, kdaj je lepo biti pogumen in kdaj se ni najpametneje širokoustiti, predvsem pa na prvo mesto postavi prijateljstvo in sodelovanje ter zaupanje v odnosu starši – otroci.

Tu so seveda nadvse simpatične avtomobilske pogruntavščine, kot je zajtrk iz neosvinčenega bencina, dobro (a ne dovolj dobro) skrita dedkova nafta, zdravnikomehanik, opozori na onesnaževanje okolja, avtomobilska obutev, ki so seveda gume, troblja (oziroma pesem) z naslovom Avto Pazi z vrati miga, spelje, ustavi, trobljo ima!, pa različni avti z različnimi nameni in še bi lahko našteval. No, meni najljubša je vsekakor sod slastnega gasoleda. Piko na i dodajo imenitne, barvite in razgibane ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki ga poznamo v številnih ilustratorskih oziroma ustvarjalnih vlogah.

Kratko, zanimivo, poučno in kratkočasno.

Mladinska knjiga, 2020

AC/DC – Power Up

AC/DC so neuničljiva sila rock’n’rolla. Lahko jih postavimo ob bok Stonesom. Vsaka njihova studijska plošča je razglašena za najboljšo in za novo klasiko, vsaka koncertna turneja je nemudoma razprodana, pa cena vstopnic in oddaljenost prizorišč sploh ni pomembno. AC/DC so ena tistih skupin, ki jih je treba doživeti v živo.

PWRUP (ali Power Up) je nova studijska plošča po šestih letih. Sedemnajsta studijska po vrsti. Za razliko od recimo Iron Maiden in The Rolling Stones še vedno ne izdajajo prav radi koncertnih plošč, še manj pa zbirk največjih uspešnic. Prva plošča po smrti Malcolma Younga in obenem znova plošča v tisti (skoraj) najboljši postavi. Za bobni je znova Phil Rudd, ki je sicer bobnal tudi na Rock or Bust, ni bil pa v skupini med koncertno turnejo. Tu je znova tudi pevec Brian Johnson, ki je zaradi težav s sluhom mikrofon na koncertih za kratek čas prepustil Axlu Roseu. In čeprav se je po zadnji turneji upokojil basist Cliff Williams, je tudi on znova poleg in seveda, namesto Malcolma je tu njegov nečak Stevie Young. Da AC/DC ni brez Angusa Younga, pa nam je seveda vsem jasno.

Nekateri trdijo, da je ta plošča pravzaprav najboljša stvar koronskega leta 2020. In ker se od začetka poudarja, da je plošča prežeta z Malcolmovim duhom, da so tu še mnoge njegove ideje in zamisli in seveda vemo, da je bil prav on tisti, ki je poskrbel za večino najbolj prepoznavnih riffov, so bile prve ocene – kot vedno, seveda ekstatične. Tista najbolj očitna – to je novi Back in Black. Klasika in po mojem mnenju ena najboljših plošč vseh časov, je bila prva plošča po smrti Bona Scotta in prihodu Briana Johnsona in letos praznuje 40 let. Stiff Upper Lip, Black Ice in Rock or Bust so studijske plošče, ki so jih izdali od leta 1999 do danes. Pravzaprav so tisti največji zanesenjaki za vsako trdili, da je to »novi Back in Black«. Nobena ni bila in nobena ne bo. Samo pomislite, koliko skladb s teh plošč ste slišali na zadnjih turnejah?

Ali je vsaka nova plošča Metallice označena za novi Master of Puppets? Iron Maiden ravno tako še niso izdali novega The Number of The Beast, The Rolling Stones ne Exile on Main Street. In ga ne bodo. Vsako ploščo je treba pač gledati kot novo ploščo, v nekem drugem času, edino kar nam je pri AC/DC lahko jasno, da bo plošča prežeta s 100 % visoko oktanskim rock’n’rollom, brez balad, z morda kakšnim blues vložkom in tistim himničnim prepevanjem refrenov.

Shot in the Dark in Realize kot prvi uspešnici sta potrdili, da AC/DC tudi na tej plošči počnejo točno tisto, kar odlično znajo in natančno to, kar jim mnogi očitajo že skoraj petdeset let. Igrajo rock’n’roll. Big Foot Mama bi rekli »užitek na replay« in ne bi se zmotili. Dvanajst pesmi in čeprav se v zadnji četrtini zdi, da je plošče kar naenkrat konec in morda si boste med poslušanjem začeli nehote prepevati tudi kakšno drugo pesem … ja, tudi to so AC/DC. Kitarski riffi so na mestu, morda bodo novo generacijo poslušalcev znova pripravili do tega, da vzamejo v roke kitare in začnejo igrati (saj veste, Let There be Rock), solaže so seveda eksplozivne, prefinjene, na trenutke bluesovske, Brian zveni kot smo si lahko le želeli (angleško govoreči bodo najbrž zapisali »with all pipes«), refreni so himnični, v besedilih pa so vse – uživaški, nagajivi, kritični in angažirani in zelo v duhu časa, v katerem živimo. Morda celo preveč, če vzamemo v zakup, da AC/DC pojejo predvsem o tem, kako dobro se je sproščeno družiti in zabavati in če grem še korak dlje – AC/DC tista prava rock’n’roll žival postanejo šele na koncertnih odrih. In kdo ve, kdaj jih bomo lahko tam spet videli?! In morda, ampak res samo morda, bo Power Up komercialno podobno uspešna kot The Razor’s Edge iz začetka devetdesetih, ker koncev koncev se je treba zavedati, da so podobno kot njihovi vzorniki The Rolling Stones, ne le glasbeniki, ampak tudi poslovneži. In žal, ni le rock’n’roll, ampak je rock’n’roll tudi posel in je industrija.

In če potegnem črto … Back in Black je bil imeniten in neponovljiv poklon Bonu Scottu, podobno kot je bil Shine on Your Crazy Diamond poklon Pink Floyd Sydu Barettu in tovrstnih plošč (ali skladb) je res malo. Ali je uspelo Metallici z … And Justice for All? Ni. Iron Maiden so z The Number of the Beast sicer naredili odličen preskok z menjavo (ne pa smrtjo) pevca, Queen so za Freddieja pripravili imeniten poslovilni koncert, vsi kasnejši in aktualni poskusi pa niso ravno za izpostavljat, podobno kot recimo velja za projekte preživelih članov The Doors. Tudi za Sticky Fingers težko rečem, da so ga Stonesi posvetili Brianu Jonesu in še bi lahko brskali po zgodovini glasbe in našli zgolj nekaj izjem, nikakor pa pravil.

Kako dobra plošča je Power Up, bo seveda pokazal čas. Na naslednji turneji bomo v živo zagotovo slišali vsaj polovico plošče, pa obenem seveda komaj čakali na železni repertoar, ki ga še vedno sestavljajo pesmi iz Bonovega obdobja ter Back in Black plošče, pa še nekaj izjem (npr. Thunderstruck, mogoče Moneytalks, seveda For Those About to Rock). Kako dolgi bodo koncerti? Kako dolgo bo zdržal Brianov glas ali pač njegov sluh? Ali je Power Up zadnja plošča in ali bo prihodnja turneja njihova zadnja? Čas vsekakor ni na njihovi strani.

Columbia, 2020

Božična zmešnjava

Zgodilo se je ne tako dolgo nazaj, nekje daleč, zelo daleč stran, čisto blizu Severnega tečaja, kjer je vedno zelo mraz, kjer so dnevi kratki in noči dolge. Tam stoji velikanska hiša, v kateri živi Božiček. Za hišo je topel hlev za jelene, ki vlečejo njegove sani prek širnega neba in pod hišo ogromne delavnice, v katerih živijo palčki. Palčki v svojih delavnicah izdelujejo darila najboljše kakovosti, ki tiste najbolj pridne otroke na božični dan čakajo pod smrečico.

In toliko, da veste – niso vsi palčki enaki. Vsak ima svoje delo, prav vsak ima svoje ime. Pismonoša, ki Božičku nosi pisma, glavni izdelovalec daril, odgovorni palček za zavijanje, oglednik (ki poroča o resnično pridnih in porednih otrocih), skrbnik jelenov, navigator (ta skrbi, da se jeleni in Božiček ne izgubijo) in še mnogi drugi, majhni in marljivi palčki. Božička pogosto le poslušajo, nič ne govorijo ali odgovarjajo …

Božiček je nekaj dni pred Božičem, ko so palčki že zavijali darila, prebiral pisma otrok in premišljeval. Pisma mu pošiljajo ali puščajo seveda le tisti najbolj pridni otroci. Pridni so zato, ker vedno ubogajo in spoštujejo svoje starše, pomagajo starejšim in imajo zelo radi svoje brate in sestre, živali in ne uničujejo narave. Poleg tega ne pojedo veliko sladkarij in imajo najrajši zelenjavo, sadje in pijejo predvsem vodo, največ časa pa preživijo na svežem zraku in nikakor za računalnikom. Zakaj si potem vsi želijo igralnih konzol in igric, nihče pa recimo žog in sani? Vsi bi imeli največje čokolade, nihče pa sklede jabolk? In zakaj se vse do Severnega tečaja tolikokrat sliši kričanje staršev, ko jih otroci ne ubogajo in zakaj je tolikokrat slišati jezne krike otrok, ki niso dobili točno tistega, česar so si želeli in takoj? Morda pa bi letos otrokom prinesel darila, ki si jih NE želijo?

Tako ali tako mu je vedno hudo pri srcu, ko kasneje vidi, kako grdo otroci delajo z igračami. Njegovi zvesti pomočniki, palčki, se vse leto trudijo in izbirajo najboljši les in druge surovine, ki so prijazne do otrok in jih ne morejo poškodovati. Režejo, brusijo, barvajo, gladijo, rezbarijo, oblikujejo … vse, da bi bili otroci srečni in veseli. A le prvi dan – potem pa igrače ostanejo v kakšnem kotu ali pa se nanje stopi, vrže ob tla in uniči. Potem pa romajo v smeti. Še dobro, da vsega tega ne vidijo njegovi palčki! Božiček je sicer že slišal, da v Afriki, Aziji in drugih revnejših državah igrače izdelujejo tudi otroci. Otroci vstanejo sredi noči in se ne gredo crkljat k staršem, ampak gredo v tovarno, kjer delajo od jutra in vse do noči. Narediti morajo zelo veliko in to hitro, zato igrače niso najboljše, ampak saj je vseeno – na koncu se bodo tako ali tako uničile! Mogoče pa bi začel »pridne« otroke obdarovat s temi igračami? Palčki bodo sicer žalostni, ker bi darila le še zavijali, ne pa tudi izdelovali, a tudi to se dogaja.

Božiček je naredil nekaj požirkov vroče kave in segel v skledico s slastnimi vanilijevimi in orehovimi rogljički, ko se je spomnil na svojo sladkorno bolezen! Da, da, leta slastnih piškotov in mleka terjajo svoj davek. Tudi trebuh mu je zrasel in le stežka je vstajal iz svojega fotelja. Celo število jelenov v vpregi je moral povečati iz 7 na 15!!! Na saneh pa kmalu ne bo več prostora za darila in ljudje bi lahko začeli delati širše dimnike, saj se s svojim obilnim trebuhom le stežka spusti skozi dimnike in pusti darila pod smrečico. In če mu uspe, ga iz kuhinje nato vedno premamijo vonjave slastnih piškotov, medenjakov, rolad, kolačev, tort … tu pa tam se pregreši, a zdaj mu je zdravnik zabičal, da ne sme več! Mamice in otroci bodo vendar žalostni, saj se vedno potrudijo in mu pripravijo dobrote – saj bodo mislili, da ni dobro?!

In zakaj sploh jelenja vprega, sani??? Saj smo vendar v 21. stoletju, ko bi morali že živeti na Luni! On pa sedi na saneh, izpostavljen vetru, mrazu, sneženju ali dežju in naslednji dan je vedno prehlajen! Lahko bi dobil nekaj tovornjakov ali pa celo letalo? Ja, to bi bilo lepo – pobarvali bi ga v rdeče, nanj natisnili njegovo nasmejano podobo, da bi vsi vedeli, da prihaja. In danes vsi iščejo sponzorje, tudi on bi ga lahko imel, v zameno pa bi na tovornjake ali letala natisnil njihovo ime? Jeleni bi bili žalostni, ker bi izgubili svojo službo, a najbrž imajo tudi oni dovolj tega, da celo leto ne počnejo nič, potem pa morajo v eni noči prepotovati svet in vleči prek neba težke sani s še težjim Božičkom? Na letalu bi imel lahko redne obroke, masažo, bilo bi prijetno toplo, … Božiček je kot kak muc veselo zapredel ob sami misli. Veliko in udobno letalo, pa dolga kolona tovornjakov z darili, zanj osebno pa velika limuzina, morda super športni avtomobil ali kakšen motor … vedno si je želel motor!

Saj res – zakaj pa on nikoli ne dobi daril? Dobro, slaščice in mleko, to so neke vrsta darila, ampak tudi on ima želje, tudi on se vse leto trudi. Nosi in daje, dobi pa le prehlad, sladkorno bolezen, vnetje ušes in vsako leto večji trebuh??? In kako naj gre med ljudi – vsi ga poznajo in vsi si od njega želijo le daril. Kako rad bi si obril brado in oblekel kaj drugega, kot je rdeče? Šel bi ven, zabaval bi se, spoznaval ljudi, ki ga ne bi prepoznali kot Božička. Zagotovo bi spoznal tudi kakšno prijetno dekle, žensko, s katero bi se poročil, imel otroke, naslednike. Saj ne bo živel večno! In kaj bo, ko umre? Kdo bo nosil darila?

Božiček postaja vse bolj razočaran in jezen, med prsti mečka pisma otrok in jih meče v koš. Dovolj ima božiča, dovolj ima pisem in želja! Obril se bo, preoblekel in odšel v svet.

Tedaj pa je zunaj zagrmelo! Električna nevihta? Jelenom niso bile všeč, palčkom tudi ne. Nekaj na strehi se je zatreslo in se spustilo v dimnik. Miklavž? Dedek Mraz? Ali mu kdo nagaja? Božiček je nestrpno gledal v dimnik, kaj se bo zgodilo. Velikansko sobo, v kateri je Božiček prebiral pisma, je nenadoma preplavila mavrična svetloba, kakršno je nekoč, davno tega že videl.

Nadaljevanje in zaključek pravljice lahko najdete v knjigi Zvezdne pravljice, ki jo lahko kupite v prav posebni praznični akciji založbe Proksima.

Tesnoba do roba

Nova knjiga pripovedovalskega mojstra Fredrika Backmana je prišla ravno pravi čas. Po mesecih nenavadnih razmer, »prisilnega« zaprtja oziroma številnih omejitev, se vse več ljudi tako in drugače spopada s tesnobo. In pred vrati so prazniki, ki po eni strani slovijo tako po veselju, druženju in obdarovanju kot seveda tudi po tem, da druge preplavijo najtemnejše misli. Ognjemet čustev, ki se ne konča vedno sreča.

Tesnoba do roba je nenavadna knjiga. Bral sem jo dlje kot sicer berem takšne knjige ali kot berem Backmanove knjige. Obenem je knjiga tako polna filozofskih in povsem življenjskih misli, iskric in zamisli, ki ti dajo misliti in te med branjem prisilijo k razmisleku. Ustaviš se, pogledaš stran. Spremljaš partnerjevo brskanje po telefonu ali mirno spanje, poslušaš smeh ali prepir otrok, nekje iz daljave slišiš zavijanje siren, nočeš pogledati opozoril na telefonu in ne zanimajo te slabe, lažne ali dobre novice. Razmišljaš o viharju, ki divja v tebi.

Backman tokrat ponudi bogat in pester nabor junakov ter neusmiljeno preplete njihove zgodbe in usode. Ali se vse skupaj začne v stanovanju, ki si ga konec leta pridejo ogledat zainteresirani kupci ali se je vse skupaj začelo pred desetletjem na mostu, s katerega se je v globino pognal obupan moški, pravzaprav ni važno. Eno se brez drugega ne bi zgodilo. Tako imamo zbrano nepremičninsko agentko nepremičninske hiše Hišelovka, upokojen par, ki kupuje in prodaja stanovanja, lezbični (lahko sem politično korekten in zapišem homoseksualni par ali po Backmanovo, »dve iz Stockholma«) par, ki pričakuje otroka in išče stanovanje oz. družinsko gnezdece, osamljeno in uspešno direktorico banke, starko, ki čaka moža, saj slednji išče parkirišče in … potem se tu nenadoma pojavi oseba z masko na glavi in pištolo v roki. Potencialni kupci postanejo talci. Malo kasneje spoznamo še »motilca ogledov stanovanj«, ob strani bomo spoznali terapevtko in policista, očeta in sina. Sploh slednja sta sprva odgovorna za tisti izrazit humorni del, saj so prepisi njunih zaslišanj prič naravnost neverjetni in nesramno bi lahko zapisal, da zgolj potrjujejo tudi najslabše šale o policistih. Seveda ima tudi ona dva vsak svojo zgodbo, povezano s tesnobo. In kaj imajo z vsem skupaj žaba, opica in los. (ali morda žirafa?)

Nekaj časa boste potrebovali, da boste povezali niti. Spregledali boste kakšen zelo očiten namig, na kakšen stranski lik pozabili in nekje na polovici knjige morda celo pomislili, da bi šli knjigo brat še enkrat od začetka. Glavni zaplet namreč ni, zakaj je prišlo do bančnega ropa (brezgotovinske banke!) in zajetja talcev, ki tekom večera postanejo prijatelji in se vezi med njimi tako in drugače okrepijo, ampak, kam je izginil bančni ropar. Po res lepem ognjemetu ropar namreč spusti talce, ki jih odpeljejo na policijsko postajo, kjer je tudi bančna uslužbenka, roparja pa ni v stanovanju. Vsi so slišali pok pištole, policisti so naleteli na kri na preprogi, v kaminu so našli ožgano masko, roparja pa nikjer. Kam in kako je pobegnil in kdo je roparju pomagal? Policista vesta, ampak pravzaprav ne. Če sem malce nesramen in še enkrat več navajam kar avtorja knjige, je to knjiga o idiotih. Za idiote?

Zaključna poglavja nam pravzaprav razgrnejo celotno zgodbo – preteklost, sedanjost in prihodnost. Včeraj je mimo, danes je treba uživati, če je le mogoče, če pa ne, pa – je tu že jutri. In na nek način smo vsi idioti, ki pogosto prezremo tisto najpomembnejše v življenju, kar imamo največkrat pred očmi (ali pa v srcu), mi pa se ves čas oziroma okrog in hočemo več. Pa sploh ne vemo, zakaj. Potem nas pa stiska, duši, grabi in ne spusti iz krempljev …

Knjiga je res prišla v najbolj primernem trenutku. V (pred)prazničnem času. Preberite knjigo ali jo podarite, komu kaj napišite, narišite ali ga/jo vsaj pokličite. Vse šteje, prav vse. Vsak trenutek! Ne zapravite ga, saj nima smisla obžalovati nečesa, kar ste naredili. Obžalujte tisto, česar niste rekli, naredili. Tesnoba do roba pravzaprav je ena tistih knjig, ki jo morate prebrati! Žal vam bo, če je ne boste.

Mladinska knjiga, 2020

Kolesar

Marko Radmilovič je širši javnosti znan predvsem kot avtor pronicljivih, ravno prav ostrih in (pre)drznih Zapisov iz močvirja, ki jih lahko poslušamo na Valu 202. Prepričan sem, da bodo mnogi poslušalci z veseljem prebrali njegov romaneskni prvenec in da bodo številni, ki ga bodo spoznali z roman, začeli tudi poslušati njegove Zapise …

Knjige Kolesar sem se veselil, saj sem o njej slišal veliko dobrega, pohvalnega. Obenem sem z branjem kar malo odlašal, saj je knjiga zajetna, dobrih 400 strani in nekako sem slutil, da ne gre ravno za kratkočasno branje, za zraven … In nisem se motil! Knjiga, v kateri kaj hitro spoznamo dva glavna junaka – profesorja Krepsa in policista Petka, ki sta si mnogo bolj podobna, kot si želita priznati, ima morda počasen začetek in bralec potrebuje nekaj časa, da vse skupaj poveže. In ravno v trenutku, ko se ti začne nekaj svitati, začneš sklepati in predvidevati, se zgodba obrne v drugo smer. Zgodi se nov prelomen dogodek, na sceno stopi nov lik. In seveda se vprašaš, kako pomemben je, je dober ali slab, gre zaupati njegovim besedam in verjeti dejanjem? In tu me je Radmilovič vsekakor presenetil, saj je zelo natančen zapisovalec, ki poskrbi, da bralec ničesar ne spregleda ali prezre, zadeve osvetli z različnih zornih kotov, prav zaradi vsega tega pa dobesedno do zadnjega v tebi tli zrno dvoma …

Zgodba je preprosta. Kreps, vsega naveličan srednješolski učitelj, ki za lažje odplačevanje kredita o zgodovini razlaga v domu upokojencev, nekega večera od enega od poslušalcev prejme ključ. Brez nekih posebnih pojasnila ali razlag. Težava nastopi, ker dotičnega gospoda Tomazzinija naslednje jutro najdejo mrtvega, z odrezano roko. Zadnji, ki ga je videl, je seveda Kreps, ki tako sicer na kratko postane glavni osumljenec umora. Novico mu sporoči policijski inšpektor Petek, podobno vsega naveličan osebek, ki so enako želi vznemirljivega dela kot kozarca alkoholne omame, a je do slednje veliko lažje priti. Motiv umora je neznan. Nihče ni nič videl, nič slišal. Sestre v domu ne vejo nič, varnostnik je spal. Kaj naj s ključem in kaj bo odklenil? Kot se kmalu izkaže, svojevrstno Pandorino skrinjico.

Kreps, bolj v želji, da se mu v življenju zgodi kaj res zanimivega in vznemirljivega kot je ploha tik pred tem, ko po tednih odlašanja vendarle sede na kolo, gre raziskovat. To pa ga seveda pripelje do številnih neverjetnih odkritij, kopanja in raziskovanja družinske zgodovine, nevarnosti, potovanj, izogibanja policiji in še bi lahko našteval. Po drugi strani inšpektorju Petku po tavanju v megli naročijo, naj Tomazzinijev primer opusti, pa mu vseeno nekaj ne da miru. In tako gre tudi on raziskovat in kopat, velikokrat na lastno pest in mimo policijskih pooblastil, kar seveda tudi njega pripelje do številnih težav. Ves čas se sicer zdi, da je korak za Krepsom, tu pa tam pa s kakšnim prebliskom nakaže kakšen nepredvidljiv zasuk.

Več kot toliko vam pravzaprav ne želim povedati, da vam ne prikrajšam bralskih užitkov. Odkritja so namreč presenetljiva. Razkritja pogosto šokantna. Sploh, ko se v zaključku niti zgodbe povežejo in boste prišli do motiva za umor. Vmes boste izvedeli marsikaj (skoraj neverjetnega) iz časa druge svetovne vojne in koncentracijskih taborišč, saj se roman kot tak delno naslanja na zgodbo slovenskega interniranca Janeza Godca. Zahtevno in zanimivo branje, ki ga vsaj v slovenskem prostoru težko postavimo ob bok komurkoli.

Beletrina, 2020

Mongolske pege

Zoran Predin je odličen pripovedovalec zgodb, kar seveda vedo vsi ljubitelji njegove glasbe in še bolj obiskovalci koncertov. Lahko rečem, da me novica o pisanju romana ni presenetila, ampak sem se predvsem vprašal, zakaj je čakal tako dolgo?

Mongolske pege so roman, ki bralca preseneti – tako z zapletom, liki, njihovo usodo, res imenitnim prepletom, pa vsemi podtoni in predvsem tempom. Poplava likov, prizorišč, humorni dialogi vas bodo prikovali h knjigi in branju, saj vas bo seveda zanimalo, katerega od junakov boste spremljali v naslednjem poglavju in še bolj – kakšna bo njegova usoda. Obenem je knjiga zelo »predinovska« – zaplet, pogosto poln naključij, nenavaden preobrat, za katerega se zdi, da ga je spisala usoda in polno dovtipov, prebliskov, filozofskih iskric in poetičnosti.

Glavnega junaka Mongolske pege nimajo. Zelo dolgo boste čakali tudi, da boste prišli do naslovnih mongolskih peg in njihovega pomena. Lahko bi rekli, da je glavni junak družina Dimec, ki jo začnemo spremljati v času turških vdorov sredi 16. stoletja in jo spremljamo skozi desetletja in stoletja burne slovenske zgodovine vse do leta 2018. Morda bi lahko rekli, da je glavni junak vodnjak, pri katerem se vse skupaj začne in okoli katerega se vse skupaj vrti. Še boljše bi bilo, če bi rekli, da je glavni junak zlat prstan s smaragdom … ali pa zelene oči, ki jih ima le 2 % prebivalcev na svetu in kar 20 % Turkov.

Priznam, da sem si sprva zelo težko predstavljal, kako bo Predin speljal in združil zgodbo. Začne se, kot rečeno, sredi 16. stoletja med turškimi vdori na slovensko ozemlje in že v naslednjem poglavju smo v času po drugi svetovni vojni. Sprva se mi je zdelo, da kakšno zgodbo predolgo snuje in jo prehitro oz. nenadno zaključi. Potem sem ugotovil, da bi v nasprotnem roman lahko imel trikratni obseg in bi ga ob bok postavili aktualni Follettovi trilogiji, roman pa zato neke posebne dodane vrednosti ne bi imel. Kjer je potrebno, gre v podrobnosti, drugje še tako razburljivo šahovsko partijo lahko v dveh potezah konča s šah matom.

Roman bo vsekakor zanimivo branje za vse, ki so kakorkoli (ekstremno) opredeljeni, saj se bodo po prebranem vseeno malo zamislili, kdo so in od kod prihajajo. Še tako zaveden in veren »novokomponirani domobranec«, član stranke Slovenijo Slovencem (in mislim, da oznaka SS ni naključna!), ki prezira vse neslovensko, je lahko potomec Turkov, njegova žena, sicer kočevska Nemka, pa vnukinja partizanskega generala, ki jih on tako zelo prezira in črti. Brezbožneža je lahko spočel sam škof, indijanski poglavar postane zapit in propadel kavboj, kulisa popolne družine skriva razvaline in ruševine prevar in zlorab, pogumen turški vojak, strah in trepet cele Evrope, pa je lahko prikrit gej. Zgodovina Slovenije na dobrih 170 straneh, pa naj bo napisano komu všeč ali ne. Črno, bele in rdeče ter vsi odtenki vmes, pa seveda ogromno zelene.

Vse te preobrazbe, razkritja, obračanje proti vetru, oportunizem in iskanje svojega prostora v nekem času, nam je seveda vsem še kako znano. Tudi Zoranu Predinu. V romanu je zagotovo tudi nekaj avtobiografskega. Odraščanje v povojnem Mariboru, »indijanci«, upiranje in koketiranje s političnimi opcijami, iskanje in odkrivanje samega sebe. Hrepenenje in ljubezen, skrita, prikrita ali iskrena. V celem romanu pravzaprav ni junaka, ki bi bil brez madeža. Vi poznate kakšnega?

Ne morem mimo zanimivih uvodov v poglavja, ki nam vsaj malo namignejo, v katerem obdobju bomo in kaj se bo dogajalo. Zanimiva dejstva, statistika, zgodovina, običaji, … Predin seveda ni mogel mimo glasbe in literature – tu poklon Arsenu Dediću, tam navajanje Bulgakove klasike Mojster in Margareta, pa Lidija, ki piše pismo v vojsko in izrazi, ki si jih zlahka predstavljam kot naslove njegovih pesmi, npr. Vitez zlomljene karnise ali pa Poglavar električnega kabla.

Predin je z Mongolskimi pegami letvico postavil precej visoko. Kaj drugega od njega sicer ne bi niti pričakoval, saj ni eden tistih ustvarjalcev, ki bi bil zadovoljen s povprečnim, ampak hoče vedno najboljše. Lahko rečem, da mu je (tudi) v tem primeru uspelo.

Založba Litera, 2020

Poslednji varuh otoka Ellis

Zgodba, ki bi bila zlahka resnična. Pretresljiva izpoved, ki vam bo dala misliti. Hrepenenje, ljubezen, usodne odločitve, obžalovanje. Zgodba, ki se odvija med obema svetovnima vojnama in sklene sredi petdesetih 20. stoletja, a bi se zlahka odvijala tudi danes.

Združene države Amerika, dežela sanj, kjer se cedita med in mleko. Vsi, ki so prek Atlantika z ladjo pripluli do vzhodne obale ZDA, so največkrat najprej zagledali mogočni Kip Svobode in se zadovoljno nasmehnili, saj so bili korak bližje uresničitvi sanj. A čakal jih je še obvezen postanek v imigracijskem centru na otoku Ellis, kjer so morali odgovoriti na 29 vprašanj in prestati zdravniški pregled, od katerega je bilo odvisno, ali bodo vstopili v »Zlato deželo« ali bodo morali počakati se morda celo vrniti.

John Mitchell je bil direktor imigracijskega centra in del otoka Ellis skoraj od prvega in vsekakor do zadnjega dne. Več kot 12 milijonov bodočih Američanov se je sprehodilo skozi Ellis, zavrnili so le 2 % prosilcev. 3. november 1954 je datum prvega dnevniškega vpisa, ko John Mitchell ugotovi, da je na otoku Ellis zadnji in da ga od dokončnega slovesa in upokojitve loči še natanko 9 dni, 12. novembra bo za vselej zapustil Ellis.

Pa spomine? Ne, spominov ne more kar tako pustiti. Kaj je sploh otok Ellis in kakšna njegova vloga? Spomni se mnogih sodelavcev, ki so prihajali in odhajali, le redki pa ostajali in zvesto služili. Prva, ki se je v zapisih spomni, je žena Liz. Ljubezen, ki ga je zadela povsem nepričakovano in za katero je mislil, da je ne bo nikdar doživel. Njen brat je bil njegov najboljši prijatelj, Liz pa ljubezen življenja. Na Ellisu je delala kot medicinska sestra in bila mnogokrat v prvi »bojni« vrsti, ko so se valovi imigrantov začeli zgrinjati s pomola v center. Tudi takrat, ko je priplula ladja, na kateri je razsajal in moril tifus. Liz vsem naporom in prizadevanjem navkljub ni ušla nesrečni usodi in tako hitro, kot je ljubezen prišla, je tudi odšla. In če mu je njen brat sčasoma odpustil, mu starši niso nikoli. On je bil kriv in sčasoma ni našel več ne razloga, ne izgovora, da bi zapustil Ellis, odšel na Manhattan ali kam drugam v New York. Ellis je postal njegov dom in iz vrstice v vrstico postaja bolj jasno, da si John življenja kje drugje sploh ne zna predstavljati.

In če je spomin na Liz še kako živo gorel in skelel v njem, se seveda se ne more spomniti deset tisočev imigrantov, ki so prišli s kovčkom najnujnejšega in sanjami. Mnogi so mu ostali v še kako živem spominu. Recimo madžarski disidentski pisatelj Gyorgy Kovacs, ki svojo pot nadaljuje v Brazilijo, bralcem pa bo ostal v spominu po srce parajoči poetični izpovedi. Pa Francesco Lazzarini, še en zaznamovan upornik, ki iz Italije odide, ali še bolje: zbeži, s ponarejenimi oz. ukradenimi dokumenti. Nevaren, sploh zaradi politične usmeritve, ki tudi Ameriki ni bila všeč, a je že na videz poseben priseljenec Mitchella prepričal s svojo srčnostjo in požrtvovalnostjo. Ne le na eno, zamižal je na obe očesi in zavestno prekršil zakon. Francesco je lahko postal državljan ZDA.

A vse to ni bil nič v primerjavi z grehom, ki je Johna Mitchella preganjal in ki mu je posvečen največji del dnevnika. Nella Casarini. Krhka, a obenem žilava Italijanka, ki je na Ellis prišla skupaj s svojim bratom – umsko zaostalim hrustom. Enem tistih, ki v ZDA niso imeli kaj iskati oziroma so dobili oznako X. Johnu znova vzplamti srce in še enkrat – ter zadnjič, doživi ljubezen. Kratko in usodno. Nella je poseben lik – drugačna, izstopajoča in prav zanimivo bi bilo to isto pripoved spoznati še skozi njene oči. Vse od dogajanja doma, ko od očeta prejme nenavaden, napol čarovniški dar, odhoda, nenavadnih dogodkov na ladji, s katero sta priplula na Ellis, pa seveda vse, kar se ji je zgodilo na Ellisu in njeno doživljanje ter potem odhod z Ellisa v mesto. V Little Italy, kjer se Johnu zdi, da je nekega dne nepričakovano uzre in na lastno olajšanje ne kot perico ali prodajalko ljubezni. Morda pa le privid?

Krog se takorekoč sklene. Po čudnem obdobju otopelosti, ko sam s sabo ni vedel, kaj bi, ljubezen in hrepenenje ter po zgolj petih letih neizmerne sreče krivda za nenadno smrt žene Liz. Sledi ponovno obdobje otopelosti, pa znova zaljubljenost, krivda za nesrečno smrt Nellinega brata in po njenem nenadnem odhodu seveda silno hrepenenje.

Konec romana me je presenetil in ima zanimiv obrat. Živimo v času, ko se spet ogromno govori o takšnih in drugačnih imigrantih. Živimo tudi v času, ko poslušamo o zidovih, ki se gradijo, namesto, da bi se rušili. Čas, ko pozabljamo na sočloveka in drugi niso pomembni. Vsak od nas lahko na neki točki postane imigrant in obstane pred zidom. Vsak od nas si zasluži ljubezen, ne glede na to, kdo in kakšen je ter od kod prihaja. In ta knjiga vsem, ki menijo drugače, odpira oči. Tistim, ki vidijo, bo odprla in ogrela srce.

Založba Miš, 2020

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.

Reformatorji v stripu

Ali kako smo Slovenci dobili prvo res dooooolgo knjigo (in eno krajšo, ki je opisala, kako pišemo) je podnaslov novega zanimivega knjižnega izdelka, pod katerega moramo kar enakovredno podpisati tri ustvarjalce – glavnega pisca Boštjana Gorenca – Pižamo, ilustratorja Jako Vukotiča in Kozmo Ahačiča.

Tisti, ki vas je navdušil Cankar v stripu, zagotovo ne boste ostali hladni ob Reformatorjih v stripu. Reformacija in reformatorji sodita med tiste pojme, ki so jih vsaj moji generaciji vbijali v glavo z besedami »To morate znati kot poštevanko, tudi če vas kdo prebudi ob treh ponoči«, torej Primož Trubar Abecednik in Katekizem, 1550, Adam Bohorič, prva slovenska slovnica Zimske urice, 1584 in istega leta še Jurij Dalmatin in njegov, a bolj pomembno, slovenski prevod Svetega pisma. Še znam. O reformatorjih me je spraševala tudi moja petošolka (ki sem ji v roke potisnil omenjeni strip), medtem, ko je devetošolec nanje že pozabil (žal zelo trendovsko pozablja tudi na bogastvo in lepoto slovenskega jezika, za katerega so se zgoraj omenjeni možje borili pred skoraj petsto leti).

Stripovski del je tako v prvi vrsti namenjen mlajšim bralcem, saj je v Pižaminem slogu napisan precej poljubno, dovolj informativno in poučno ter seveda zabavno, tu pa tam tudi zabeljeno s kakšno zabavno domislico ali nenavadnim dodatkom (recimo Yodo). Primož Trubar v stripu sicer nastopa bolj kot stranski lik in ima – ena od teh zabavnih domislic, tudi svojega »dvojčka«, Jakoba Heerbranda, sicer Dalmatinovega mentorja, glavna sta Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. Njuni življenje, šolanje in potem delo ter seveda zelo prepleteno ustvarjanje in sodelovanje, saj je Bohoričeva slovnica pravzaprav nastala kot ena od posledic Dalmatinovega prevajanja Svetega pisma. Osebno mi je zelo všeč, da je v samem stripu kar nekaj zapisov v takratni slovenščini, ki je seveda še močno drugačna od današnje in ki je mestoma težko berljiva. Prepleta se predvsem z latinščino in nemščino, a je seveda vse bolj izrazita naša. Danes si je kar težko predstavljati pred kako težkim opravilom so se znašli tedanji učenjaki in misleci, ko so pripravljali prevode, zapisovali pravila in čeprav so imeli seveda oporo obstoječih drugih prevodov in jezikovnih pravil, so opravili pionirsko delo, ki se je desetletja in stoletja kasneje popravljalo, dopolnjevalo in nadgrajevalo. Proces, ki pravzaprav traja še danes. Nekaj, nad čemer skrbno bdi tudi Kozma Ahačič in kar odlično v svojih delih prepleta prav Boštjan Gorenc.

Mimogrede – ste vedeli, da je celoten naslov Bohoričeve slovnice pravzaprav Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici in da je napisana v latinščini? In če ne veste, Kozma Ahačič je s pomočjo Boštjana Narata (Katalena) ob 100-letnici napisal himno Poljanske gimnazije, skupina Sfiltrom pa je odlično uglasbila njegovo Balado o grobarju.

No, za vse tiste, ki v samem stripu ne bodo našli zadostne globine ali pač širine (ker je strip pač preprost in namenjen mlajšim), sledi odlična spremna beseda omenjenega Ahačiča, ki na nekaj straneh zelo jasno razloži pravzaprav vse tisto, kar vsaj meni v šoli niso. Pa sem imel odlično profesorico slovenskega jezika in zgodovine. V kakšnih pogojih so delovali in ustvarjali, kakšen vpliv na prevajanje in izdajanje omenjenih reformatorskih in za Slovenijo pomembnih del, je imela takrat slovenska Cerkev in kakšno avstrijska, torej nemška oblast. In zato je še toliko bolj pomembno, da se teh zgodb zavedamo in jih poznamo. Bili smo 14. država z natisnjenim celotnim Svetim pismom v lastnem jeziku in celo na 9. mestu med narodi z lastno slovnico oz. sodobnim slovničnim opisom. Reformacija je bila za naš jezik renesansa in brez nje tudi kasnejše romantike ne bi bilo, dandanes pa seveda ne tega zapisa, niti kakšnega drugega, veliko pomembnejšega.

Lahko v bistvu rečemo, da je delo Reformatorji v stripu za razumevanje razvoja slovenskega jezika podobno pomembno kot delo samih reformatorjev (Trubar, Bohorič, Dalmatin in drugi) in da se predvsem pomembnosti slednjih vse manj zavedamo odrasli, otroci pa sploh ne. In prav zato je ta strip tako zelo pomemben in ga res toplo priporočam.

Škrateljc, 2020