(brez naslova)

Tek na robu živčnega zloma

Knjiga Lucijana Zalokarja je nekaj posebnega – lahko bi jo postavili ob bok Ruglju, McDougallu in celo Murakamiju. Že iz naslova je seveda jasno, da ne gre za knjigo »samo« o teku, ampak tudi o življenju, preizkušnjah in načinih, kako se s tem spopasti. Nam je pri vsem skupaj tek lahko v pomoč in obratno – ali nas naš način življenja lahko požene v tek, morda celo v beg?

Zalokar, izredno uspešen atlet (tekač) v mladinskih selekcijah, sedaj pa razmišljujoč novinar in pisec, pravzaprav piše o vsem tem. Eksistenci, prepletu življenja in teka. Knjigo je pisal v času prvega koronskega vala v prvi polovici leta 2020, sam sem jo prebral nekje blizu vrhu drugega vala jeseni 2020, ko sem se pripravljal, da odtečem svojo prvo maratonsko razdaljo. Vem, kaj mi je tek v minulih šestih letih, odkar bolj aktivno (rekreativno, seveda) tečem, dal. Ali je tek užitek? Je, tam nekje do desetega kilometra. Ali je tek mučenje? Je, tam nekje od 15. kilometra dalje. Sem pretekel maratonsko razdaljo? Nisem, še. Sem se pa iz tega svojega prvega poskusa veliko naučil. Recimo, da je lahko glava na pravem mestu, ampak tečeš z nogami in če noge v življenju še niso pretekle več kot 25 kilometrov v kosu, jih bodo naenkrat tudi 42 precej težko. Če si za nameček zadnji mesec treniral manj, kot bi si želel, pa sploh.

Tek je zdravilo. Osama in omama. Zame osebno čas, ko sem lahko sam s svojimi mislimi. Čas, ko se pogovorim s sabo, se sprem, pomirim in pridem do mnogih zaključkov. Med teki dobivam odlične ideje, ki jih potem v naslednjih kilometrih razdelam in jih ob prihodu domov zapišem. Med teki marsikaj sklenem in se trudim tega držat. Naj gre za partnerski odnos, družinska vprašanja, vzgojo otrok, službene zadeve, odnose s prijatelji, kaj si želim početi, lahko premlevam o knjigi, ki sem jo prebral, filmu ali seriji, ki sem si jo ogledal ali plošči, ki sem jo poslušal. Včasih me preplavijo spomini in doživljam nenavadne »flashbacke«, kje in s kom sem bil ter kaj vse sem doživel. Tek je pač nek svoj svet, moj svet, v katerem se najboljše počutim, ko sem sam.

Ampak, kakšno vezo ima to z Zalokarjevo knjigo? Mogoče nobene, mogoče vse. Zalokar namreč opisuje, kako je v času prvega vala zdravo pamet ohranil s kombinacijo teka oz. rekreacije, dela in pisanja magistrske naloge. Mnogi smo bili v podobni vlogi in če greste na tek ali sprehod, boste videli ali ogromno ljudi, ki se rekreira in približno enako število tistih, ki jim je v tem času postalo še bolj vseeno in najbrž s težavo prisopihajo v 1. nadstropje. Izgubljali smo službe in se spopadali z novimi izzivi, oživili kakšen star hobi ali se odločili izpolniti že skoraj pozabljeno obljubo.

Lucijan Zalokar, uspešen srednjeprogaš, večkratni prvak in rekorder, udeleženec mladinskih, članskih in enega članskega evropskega prvenstva, začne počasi. Knjigo razdeli na 8 poglavij, 8 tekaških stez, kjer nam oriše na srečo dopuščeno rekreacijo v času prvega vala, nas popelje v zgodovino in postane nekoliko bolj strokoven, ko nam na sicer zelo poljudno razloženih primerih razloži, kako so trenirali najboljši. Kakšne so razlike, kakšni rezultati in zakaj je pravzaprav nemogoče različnim atletom predpisati enak način treninga, saj je vsak atlet drugačen, poseben in edinstven. Nekje so noge, drugje glava, morda pljuča ali srce, regeneracija ali še kaj drugega. Tek se je skozi desetletja razvijal in tako izvemo, da so celo rivali v nekem obdobju, ki so drug drugega gnali v doseganje novih rekordov, trenirali na povsem različne načine. Vstran od teka ali pač z njim povezano, se poda tudi na polje filozofije, saj je tek tudi bolečina. Trpljenje. Sartre, Nietzsche, sodobni nevrologi in vsi, ki so bolečino spoznali na vse (ne)mogoče načine. In potem spet nekoliko boljše razumeš dogajanje v lastni glavi. V drugem delu nas Zalokar popelje na lastno pot, ki je vključevala zahteven supermaratonski tek in pa udeležbo na državnem prvenstvu v atletiki na 800 in 1500 metrih, njegovih nekdaj paradnih disciplinah. Tri ključna poglavja nosijo naslove Noga, Um in telo ter Kako stokam, ko stokam med tekom.

Vzdih. Izdih. Zavzdih. Preden sem se tisto soboto podal na 42.195 metrov dolgo progo po Ljubljani, sem imel za prebrat morda še deset strani. Zjutraj sem se prebudil z idejo »Hočem. Zmorem. Bom.«. Prepričan v uspeh. Pa tudi z bolečino v nartu leve noge – prav ta noga je bila leto dni nazaj z nategnjenimi ligamenti v gležnju za dolgih šest tednov ujeta v longeto in če bi še decembra poslušal zdravnika, sploh ne bi več tekel. Stokal sem, zadnjih sedem kilometrov vse glasneje in vse bolj obupano. Um me je še vedno prepričeval, da zmorem in da bom. Spomnil sem se na prebrano, naj v trenutku, ko bo hudo, malo pojačam tempo in si zadam cilj še dvajset minut teka. Tako blizu, pa tako daleč. Nogi se z glavo nista strinjali. Preprosto ni šlo. In kot avtor lepo zapiše – tu ni naključij. Veliko je odvisno od dnevnega počutja, kaj si jedel in kako spal, kakšne so temperature …

In čeprav sem, za razliko od Zalokarja in mnogih (predvsem srednjeprogaških) tekaških velikanov, ki so predstavljeni v knjigi, zgolj povprečen rekreativec, sem se naučil, da vsakemu padcu sledi dvig. Odvisno od posameznika, seveda. Lahko se predaš, dvigneš roko in pozabiš na vse skupaj. Vsak poraz je super in dragocena izkušnja za naprej, ki jo lahko preneseš na katerokoli polje življenja. In če je Zalokar citiral EKV in del njihove pesmi Zemlja, si bom jaz za to priložnost sposodil citat Metallice iz pesmi Broken, Beat & Scarred »You rise, you fall, youre down then you rise again, what don’t kill you will make you more strong.« To je tek, to je življenje.

Knjigo lahko postavim ob bok mnogim domačim in tujim tekaškim knjigam, ki so več kot le to, torej zapis o nekem teku, ampak se v njej prepleta pravzaprav celo življenje. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo želel napisati vsak razmišljujoči in pišoči tekač in seveda obvezno čtivo z vse prej opisane tekače.

UMco, 2020

Sveta noč, zgaran na moč

Adam Kay je nazaj! Avtor uspešnice Tole bo bolelo, ki je bralce sicer razdelila na dva pola, se vrača z novo zbirko dnevniških zapisov, ki so nastali v času njegovih božičnih (in silvestrskih) dežurstev. In kot izvemo ob koncu, je v pripravi tudi že Kayjeva anatomija, po prvencu pa BBC snema TV-serijo.

Tole bo bolelo, dnevniški zapisi mladega, nadobudnega, utopičnega in z leti vse bolj prizemljenega zdravnika Adama Kayja, ki je naposled opustil zdravniški poklic, so razkrili marsikatero napako v britanskem zdravstvu. No, kot sem že takrat zapisal, tudi našo serijo Naša mala klinika je Marko Pokorn pisal na podlagi številnih lastnih izkušenj v beli halji, pa se nam je zdelo nemogoče. Sam sodim v tisto skupino, ki ga je knjiga zabavala. Saj ne, da sem se nemalokrat prijel za glavo in nejeverno buljil ob res nemogočem zapletu, ampak njegov humorni slog, opombe in komentarji so knjigo pač naredile zabavno. Mnogim drugim se je vse skupaj zdelo pretirano, za lase privlečeno in nemogoče.

Kay seveda vseh nabojev ni porabil že pri prvem streljanju in čeprav je krenil na uspešno pot komika in pisca scenarijev, bo slabo desetletje njegove zdravniške kariere očitno tista kura, ki bo nosila zlata jajca. Piko na i v prvi knjigi je vsekakor postavil z objavo zapisa in pozivom o tem, kako žalostno je stanje v britanskem zdravstvu in če pomislimo na vse, kar se v zdravstvu dogaja v trenutnem »korona času«, nam je seveda jasno, da so težave povsod, manjše ali večje. Tudi sam imam nekaj sorodnikov in znancev, ki so zaposleni v zdravstvu in zgodbe, ki jih poslušam … no, niso za v knjigo, nikakor pa niso za pozabit. Sploh, ker se bodo nekateri, ko bo vsega tega konec, spet trkali po prsih in si pripisovali zasluge, ljudje pa dobesedno srečujejo sami sebe. Žalostno.

Božič je prav poseben praznik. Za mnoge največji, za druge pač le praznik. Za tiste, ki ne delajo v zdravstvu, dela prost dan, ki ga namenijo druženju, predvsem z družino in obdarovanju. Žal je za tiste, ki so sami, pogosto tudi boleč opomin in vse, kar se dogaja okoli njih, dodaten sprožilec, da morda storijo usoden korak. Za vse tiste, ki delajo v zdravstvu (in ne le v zdravstvu, da ne bo pomote!), pa pogosto pač le še en delovni dan. Morda ga bodo kako začinili, a zdravniški poklic od večine terja profesionalnost in zbranost.

Adam Kay je eden tistih »srečnežev«, ki je bil dežuren šest zaporednih božičev, med leti 2004 in 2009 je lahko pozabil na slasten božičen obrok, odpiranje daril, druženje z družino (ali zgolj s partnerjem) in vse drugo, kar božiču pripada. Resnici na ljubo, ga niti ni toliko motilo, da tega dne ni mogel preživeti z družino, bi bil pa z veseljem prost in s partnerjem. Tako je v različnih bolnišnicah, v različnih funkcijah, doživljal marsikaj. Kot je lepo zapisano – bolelo je tudi za božič! Tista največja sreča, da je na svet pomagal kar nekaj otrokom, je seveda nepopisna. Zgodilo se mu je tudi to, da je bilo treba kakšno nosečnost prekiniti. Pa kakšna ni šla, kot so si želeli – npr. možnost rojstva dvojčkov v različnih letih. Med branjem boste izvedeli tudi, v kakšne težave vas lahko spravi kaki, zakaj ovitki čokolad niso ustrezna zaščita pri spolnih odnosih, kako ne uporabljati izolirnega traku, kakšne izgovore vse uporabljajo mladostniki, odrasli, partnerji in še kdo.

Boli – včasih trebuh od smeha, spet drugič pa sama misel, ko si kakšno prigodo predstavljate preveč živo. K vsemu skupaj dodajte nezdravo hrano, nore ideje vodstva (npr. rdeče uniforme), res obupen modni dodatek (pojoča kravata z jelenčkom Rudolfom), pomanjkanje spanca, vse bolj očitajoče poglede lastne družine in partnerja ter seveda lastno izpraševanje, ali je to res to, kar si želiš početi v življenju? Zaključek knjige je tako skoraj katarzičen.

Tisti, ki ste prebrali Tole bo bolelo, boste vsekakor posegli tudi po Sveta noč, zgaran na moč in se ob prebiranju zabavali. Tudi zato, ker so dnevniške prigode nove, še neobjavljene. Kayju (pogosto bizarnega) smisla za humor pač še ni zmanjkalo. In seveda vsi veste tudi, da je v njegovem primeru zabavno celo branje opomb.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Bezimena

Risoroman srbske ustvarjalke Nine Bunjevac, ki živi in ustvarja v kanadskem Torontu, je nekaj posebnega. Po prvem branju ga boste šli brat še enkrat, in še enkrat, pa še kdaj. Vsakič znova boste v njem videli kaj novega, drugačnega. Zagotovo pa vas bo vsakič znova pretresel!

Priznam, da sem moral kar pošteno zbirati misli in vtise po kar nekaj branjih. Gledal sem, bral in raziskoval. Mit o boginji Artemidi in dečku Siproitu, saj naj bi bil Bezimena pravzaprav moderna različica njune zgodbe. A jo bodo mnogi doživeli drugače. Za lažje razumevanje, sploh posameznih delov, je ključen avtoričin zapis na koncu knjige. S čim se je ona osebno soočila v svojih najstniških letih v Aleksincu, kako se je s tem spopadala še leta kasneje in kaj vse je še izvedela. Omara je bila kar premajhna za vse okostnjake.

Risoroman Bezimena se začne v duhu klasičnih pripovedk ali legend. Svečenica se zateče k bezimeni, a se ta na njene prošnje in jadikovanje sprva ne odzove, nato pa njeno glavo potopi v vodo. Svečenica preneha obstajati in se ponovni rodi kot deček Benny. Benny ima vse, a najbolj izstopa njegova silna spolna sla, ki je že kot deček ne zna kontrolirat in ki ga večkrat pripelje v težave, staršem pa nakoplje sramoto. Piko na i postavi lepa bela Becky, v katero se Benny zaljubi na prvi pogled in ki je glavnih navdih njegovih sanjarjenj. Fantazij in kmalu obsesij. Zgodba se nato na neki točki prelomi, ko že odrasli Benny naključno opazi Becky, najde njeno skicirko z nenavadnimi slikami in … lahko bi rekel, da mu pade tema na oči. Njegovo videnje sveta in tisto, kar se resnično dogaja in zgodi, je seveda povsem drugače, vendar se bralec tega do (bridkega ali pač srečnega?) konca sploh ne zaveda. Sluti, da je nekaj narobe … Bralcem seveda nočem kvariti samostojne izkušnje in odkrivanja zgodbe, zatorej naj na tej točki končam.

Posebno pozornost je treba seveda nameniti ilustracijam oziroma risbam. Črno-bele, z mnogimi povsem črnimi stranmi in hkrati zapletenimi in hipnotičnimi vrtinci, ki nas posrkajo v nek drug svet, drugo glavo, drugo in drugačno videnje in doživljanje. Avtorica natančno izriše vsako podrobnost, pritegnili vas bodo zagotovo obrazi, ki pri obeh spolih še dodatno poudarijo izredno močan erotičen naboj. Oči govorijo svoje zgodbe, enako velja za usta oziroma izraze na obrazu, telesa so včasih osvobojena in prepuščena, drugič v grobem in silovitem krču, vseskozi pa zelo realna in doživeta. Tisti, ki sta vas – sicer v povsem drugem žanru, prepričala recimo Selznick ali pa Moers, boste ob videnem zagotovo ne le navdušeni, ampak osupli.

Želim si, da bi lahko zapisal, da je to v bistvu zgodba o ljubezni in hrepenenju, pa ni. To je pač knjiga, ki je posvečena vsem brezimnim žrtvam spolnega nasilja. Ne bom rekel, da jih ni malo, saj je vsaka preprosto preveč. Nina Bunjevac je ustvarila mojstrovino, ob kateri bodo mnogi obstali s cmokom v grlu, a je prav, da zanjo izve čim več ljudi.

VigeVageKnjige, 2020

Greta in velikani

Greta Thunberg je fenomen. Zgled ne le za otroke, ampak tudi za starše. Nominiranka za Nobelovo nagrado za mir, ki se je pri petnajstih letih odločila spremeniti svet. Nič čudnega, da je navdihnila mnoge ustvarjalce, med njimi tudi pisateljico Zoe Tucker in ilustratorko Zoe Persico, ki sta ustvarili tole imenitno slikanico.

O Greti se je veliko govorilo in vsaj pri nas vem, da so njena dejanja zanimala tudi otroke. Zakaj je šla mala deklica počet nekaj takšnega, ko je jasno, da že odrasli težko karkoli spremenimo? Zato, ker ji ni bilo prav in ker je čutila, da je tako prav. Morda tudi zato, ker so otroci bolj iskreni in jim tudi odrasli lažje verjamemo, kot odrasli, ki jih prevečkrat ženejo še neki dodatni vzgibi. Seveda smo tudi pri Greti poslušali in slišali marsikaj, a dejstvo je, da nas je 15-letno dekle prisililo k razmišljanju.

Pravljica je pravzaprav enostavna. Greta živi v osrčju čudovitega gozda, nekega jutra pa jo živali poprosijo za pomoč. Velikani, ki v gozdu kar naprej nekaj počnejo, delajo predvsem škodo in uničujejo življenjski prostor. Ne le živali, ampak vseh nas. Le da se tega ne zavedajo, saj so tako zaslepljeni s svojim početjem. Oni niso videli škode, ki so jo povzročali, tisti, ki so jo, pa so se velikanov preveč bali.

Greta pa se jih ni bala. Postavila se je na sredo gozda z napisom NEHAJTE!. Male deklice v prepoznavnem rumenem plašču ni opazil nihče. Potem se je Greti pridružil še fant z napisom POSLUŠAJTE!. In kmalu nista bila več sama, saj nista bila edina, ki sta menila, da morajo velikani nehati in začeti poslušati. Krog ljudi (in živali) je bil vsak dan večji, napisov vse več, glasovi vse glasnejši in ker je množica postala tako velika, so jo velikani naposled opazili. Se ustavili in prisluhnili. Ustavili tempo življenja, svoje dirjanje in uničevanja vsega, kar jim je stalo na poti. Sveta niso le izkoriščali, ampak so ga začeli opazovat in živet v sožitju z njim. Gozd (svet) je postal lepši, kot so si kadarkoli predstavljali.

Tako zelo preprosto. Pravljični konci so ponavadi pač takšni, srečni. Tiste najpomembnejše razlage, pomen in vpliv Gretinega dela ter nasveti, kako lahko ukrepamo mi (in naši otroci) so na koncu knjige, katere izdajo je podprl tudi Greenpeace. V knjigi so se velikani poboljšali in začeli izboljševati svet, a v resničnem življenju žal ni tako. Velikani ne želijo niti poslušati, še naprej delajo škodo, predvsem pa ne želijo ukrepati in spremeniti sveta na boljše. In kot pravi Greta Thunberg: »Nihče ni tako majhen, da ne bi mogel kaj prispevati.«

Stopimo skupaj in spremenimo svet. In mimogrede – če ima vaš otrok v vrtcu ali šolo možnost opravljanja eko bralne značke, je ta knjiga (mimogrede, natisnjena je na recikliranem papirju) kot nalašč. Tudi s tem, da širite dober glas, pomagate.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Vpij potiho, brat

Vpij potiho, brat je knjiga češke avtorice Ivone Brezinove, ki jo morda poznate po zanimivi knjigi Začarani razred. Tokrat je zgodba povsem drugačna, saj pripoveduje o štirinajstletnih dvojčkih – Jeremiahu in Pameli. On je avtist, ona odraščajoča najstnica, živita pa skupaj z mamo.

Na kaj najprej pomislite, ko vam nekdo omeni avtizem? Sam ponavadi na ljudi, ki so videti malce drugače in jih pogosto meni neznana malenkost lahko popolnoma vrže iz tira, a se v njih pogosto skriva kaj genialnega. Spomnim se, ko sem enkrat obiskal enega od ljubljanskih VDC-jev in tam spoznal kar nekaj posameznikov, ki so bili avtisti ali imeli – kot sem se naučil v knjigi; kakšno drugo motnjo avtističnega spektra. Zanimivi posamezniki, s katerimi se je težko pogovarjat, jih težko razumet, priznam pa, da jih je lepo opazovat. Njihovo spopadanje z vsakdanjim življenjem ti da misliti, njihova osredotočenost pri opravljanju kakšnega opravila še bolj. Po mogoče dveh urah sem bil popolnoma izčrpan, izpraznjen. Kako je preživeti dan, noč, teden, mesec, življenje? Težko.

In sedaj pomislite, da rodite dvojčka in kaj hitro je jasno, da se deklica razvije hitreje in bolj normalno od fanta. Za slednjega vam pri njegovih treh letih postavijo diagnozo »nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo«. Partner vam da kmalu vedeti, da si »debila ne želi za otroka« in da z njim ne more živeti. Gre, ker se mama odloči, da fanta ne bo dala v zavod, čeprav se najbrž tudi sama zaveda, da bi bilo življenje tako veliko lažje.

Jeremiah je torej poseben fant. Barve določajo dan v tednu, kar v praksi pomeni, da morajo biti osebe v njegovi bližini oblečene v oblačilo točno določene barve. Sicer sledijo težave. Hrana mora biti okrogla – kruh, salama, krompir, sir, riž, zrezki, … sicer sledijo težave. Za zajtrk okrogel skutin kolač, z rozinami. Slednje izbeza ven in jih postavi v vrsto. Če rozin ni … Prosti čas rad preživlja tako, da v luknjico gumba postavi svinčnik in po listih riše kroge. Predstavljajte si, da želite fantu narediti uslugo in mu podarite gumb, ki luknjic nima, kot to stori njegova babi. Pomirja ga zvok zadrg, ki jih odpenja in zapenja, največkrat kar pod kuhinjsko mizo. Kot terapija mu služi tudi izplakovanje straniščne školjke, kamor lahko, kadar pride do težav, tudi kaj vrže. Kaj je lahko karkoli – telefon, očala, igrače, skodelice, …

Želite z njim na sprehod? S seboj bo vzel veliko pokrovko, brez katere ne gre nikamor. Skrbno bo prevohal vse smetnjake, morda po njih tudi pobrskal, na srečo ga je minilo uživanje pasjih kakcev. Pa največja težava? Poleg psov? To, da avti niso parkirani vedno na enakem mestu. Ubogega Jeremiaha to povsem vrže iz tira in takrat pogosto ne zadostuje bombon, da ga pomiri …

Njegova sestra Pamela, ki je mami v veliko pomoč, je po drugi strani dokaj običajna najstnica. No, pravzaprav ne tako zelo tipična, saj se še kako dobro zaveda odgovornosti, ki jo bratova motnja predstavlja tudi zanjo. Seveda v šolo pogosto prihaja utrujena, popoldan nima časa za pohajanje, nakupovanje, obiskovanja kina, kajenje marihuane v parku … na srečo spozna Šarino, ki je tudi Jeremiahova motnja ne prestraši ali odvrne, ampak jo pač sprejme in razume. Tu je še Patrik, nenavadni fant, ki je neverjetno inteligenten, a se po drugi strani zanj zdi, da nekaterih povsem preprostih in (nam) logičnih stvari ne razume. Pameli vsako jutro pošlje vremensko napoved in zdi se, da se med najstnikoma iskri, a ljubezen pravzaprav nima možnosti, da bi se razvila. Pamela se mora prevečkrat ukvarjat s posledicami bratove motnje (obisk socialne delavke, policistov, anonimna pisma sosedov, celonočne bitke polne kričanja in joka, zastrupitev z gobami), za Patrika pa se izkaže, da ima Aspergerjev sindrom. Torej ima ravno tako motnjo avtističnega spektra, le da je na drugi strani tega spektra kot Jeremiah.

Lahko bi rekel, da v knjigi Vpij potiho, brat pravzaprav spoznamo vse plati življenja in dojemanja avtizma. Morda še najmanj s tistega strokovnega ali pa z vidika vzgojiteljev, učiteljev, pa čeprav je v knjigi tudi nekaj namigov v to smer. Prikaže dvome, stiske in številna vprašanja, ki se zastavljajo vsem vpletenim. Predvsem pa res odlično pokaže vsakdan in vsakodnevne tegobe, s katerimi se je treba soočati in spopadati. In ne, vsekakor ni preprosto, kar vam bo iz prebranega jasno. Za dodatno dimenzijo dojemanja poskrbijo zanimive ilustracije Tomaša Kučerovskyja, posamezna poglavja pa so ločena po barvah.

Morda ena tistih knjig, ki je (pre)obremenjeni starši ne bi smeli brati, saj hitro spoznaš, kako majhne in skoraj zanemarljive so naše skrbi in breme, ki ga nosimo. Vsekakor ena tistih knjig, ki bi jo morali prebrati vsi, da bi začeli na življenje gledati drugače. Na življenje in na drugačnost.

Knjigi ob stran, v sklopu prihajajočega e-knjižnega sejma bo potekal spletni dogodek oz. pogovor o knjigi Vpij potiho, brat na temo avtizma v literaturi. Sodelovali bodo prevajalka Diana Pungeršič, ki je odlično ujela duha nekega drugega, češkega prostora, avtorica spremne besede Nina Prešern in Patricija Lovišček, ustanoviteljica zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma v Kopru. Dogodek bo predvajan v torek, 24. novembra 2020, ob 17. uri na YouTube kanalu, spletni strani in FB profilu založbe Miš, ki je knjigo izdala. Vabljeni.

Založba Miš, 2020

Spomin Babilona

Ofelija je (končno) nazaj! 3. del tetralogije Zrcalka Spomin Babilona je po vseh mogočih zapletih vendarle med nami. Tisti, ki vas je navdušil prvi del Zimska zaročenca in vas je nadaljevanje Izginotja na Mesečini prikoval na vaš najljubši kotiček za branje … veselite se! No, nikar prezgodaj, saj se zgodba samo še bolj zapleta in kot veste, bomo morali na končni razplet v knjigi Vihar odmevov počakati do prve polovice prihodnjega leta.

Spomina na dogajanje v prvih dveh knjigah ne bomo preveč obujali, saj si tako recenzijo prvega kot drugega dela lahko preberete na mojem blogu. Slepila Pola in Mesečine so terjala svoj davek – Thorn izgine, Berenilde s hčerko Zmagoslavo ostane, Ofelijo pa pošljejo nazaj na domačo Animo, kjer se zdi še bolj izgubljena kot je bila kadarkoli. Nekaj manjka oziroma natančneje – nekdo. Ta nekdo je seveda Thorn, ki je vsemu navkljub pošteno razgrel njeno srce. Takoj na začetku je Ofelija postavljena pred odločitev, ki je povezana tudi s spomini, ki jih je pridobila z branjem Farukove Knjige. Na kateri obok oditi? Kakšna je vloga Boga in kakšna Drugega? Kar dvajset obokov in ravno toliko duhov oziroma duš se ponuja Ofeliji, ki se v naglici spominskega uvida odloči za Babilon, obok dvojčkov, duha Poluksa in duše Helene, gospodarjev čutov. (No, pravzaprav je tam nekje še enaindvajseti obok, Podmilonebje, obok duha Janusa, gospodarja prostora in hkrati rojstni obok Matere Hildegarde, za katerega pa nihče ne ve, kje je. Še.)

Že po prvih straneh se tako poslovimo od starih znancev – Arhibalda, ki bo sicer vztrajno mešal štrene, tete Rozalije, ki bo ostala ob Berenilde in njeni (ter Farukovi) hčerki Zmagoslavi ter Galle in Lisjaka, ki pomagajo Ofeliji prek rože vetrov priti na Babilon. Ofeliji je sedaj že jasno, da tako kot Pol ni bil Anima, bo Babilon spet nekaj čisto posebnega in res je tako – nov obok, nova pravila, nove duše in duhovi, novi zapleti. Tisto, kar njo najbolj skrbi, je seveda, ali bo na Babilonu našla Thorna?

Ofelija postane Evlalija, spozna mnogotere avtomate in robote, pa hkrati bogastvo flore in favne na Babilonu, skoraj na vsakem koraku izpisano besedo LUX, vratolomna stopnišča, ki so se pogosto upirala gravitaciji in pravzaprav vsem fizikalnim zakonom, najti pa mora Pomnik, saj sluti, da bo tam našla številne odgovore. No, a še prej bo morala odgovoriti na mnoga vprašanja. Nabor že kar neverjetnih stranskih likov se razširi, knjiga pa se tudi tokrat mestoma bere kot najbolj napeta kriminalka. Nenavadna kombinacija dvojčkov Poluksa in Helene, ki bi si bila težko bolj različna, pa nenavadni Ambrož in njegov odtujeni oče Lazarus, nenavadna »študentska« združba Dobra družina z virtuozi vajenci in pripravniki, pa nezaupljivo zaupniška Elizabeta, stroga in nepopustljiva lady Septima, Mediana, miss Molči, profesor Wolf, Oktavijan, nerodni Blaž, cenzorji, upornik Neustrašni in skoraj brezvestni, potem so tu številni skoraj neopazni liki, ki pa iz poglavja v poglavje pridobivajo na moči, pomembnosti in teži, skrbno izbrane in ukrojene uniforme, dodatki (srebrna krilca in našitki), pravila in naloge, kazni (samica) in nagrade (prosti izhodi).

Christelle Dabos tudi tokrat ne skopari in še tretjič ustvari res izjemen fantazijski svet, ki je tako zelo samostojne in obenem odvisen od vsega drugega. Prav tako kot posamezni oboki, ki jih neka nezdružljiva sila drži na neki varni razdalji, a se proti koncu začnejo rušiti. No, še predtem bo Ofelija spoznala resnično identiteto skrivnostnega sira Henryja, zakaj so tako zelo pomembne knjige E. B.-ja, še posebej Doba čudežev in kdo sta v resnici Rodoslovca. Ugotovila in spoznala bo tudi, zakaj si je med vsemi izbrala prav ime Evlalija, nemočno bo iskala zrcala, celo svoj šal in seveda odgovore na nova in nova vprašanja. Izrekla bo usodne besede in niti sanjalo se ji ne bo, kaj se na Polu dogaja z Berenilde in Zmagoslavo, za katero se zdi, da utegne imeti v zadnjem delu zelo pomembno in vidno vlogo.

Zaključek tretje knjige nakaže na napet finale. Ofelija dobi namig, naj sledi odmevom, ki skrivajo več. Še vedno nima pojma, kdo je Bog ali kdo je Drugi. Jasno pa je, da se deli obokov začenjajo krušit, sesuvat in padat v prazno, v pozabo. Kdo je kriv za to? Kako globoko v spomin bo morala še Ofelija in kaj vse razkriti s svojimi braljskimi veščinami? In še bolj pomembno – bo nerodni Animčanki uspelo ustaviti propad sveta?

Založba Sanje, 2020

Zog

Nekoč sem Julio Donaldson in Axla Schefflerja označil za ustvarjalni duo, ki ga lahko postavimo ob bok Lennonu in McCartneyju. Ona piše, preprosto in razumljivo in on riše na tako prikupen in prepoznaven način, da je takorekoč ni živali, mrcine ali zverine, ki je otroci ne bi vzljubili.

Zmajčka Zoga smo v slovenščini sicer že lahko brali in to pred celim desetletjem, takrat v prevodu Bine Štampe Žmavc. Nova izdaja in nov prevod, za nameček pa še DVD, da otroci ne bodo le brali, ampak tudi gledali. Donaldsonovo in Schefflerja je moja družina najprej spoznala prek imenitne Bi se gnetli na tej metli? in šele potem smo prišli do Zverjasca, Zverjaščka, Palčiča in ostalih junakov. In če je jasno, da so izvirniki sami po sebi imenitni, je treba izpostaviti, da je pri nas rime v slovenščino dovršeno in pretanjeno sprva koval Milan Dekleva, zdaj pa to počne njegova vnukinja, Nina Dekleva. Nič manj imenitno in dovršeno.

Zog torej. Zog je zmaj. Šolar, ki si želi zaslužiti zvezdo, a mora zato seveda opraviti določene naloge in izzive. Leteti, rjoveti in bruhati ogenj. A Zog ni najbolj spreten zmaj in tako se mu, čeprav se na moč trudi in želi, vedno kaj pripeti. Na njegovo srečo je v njegovi bližini vedno prijazno dekle, ki mu pomaga. Dekle pač ni le dekle, ampak kraljična Zala, ki Zogu pomaga ne le pridobiti prvo zvezdico, ampak se odloči ostati s prijaznimi zmaji in se posveti zdravniškemu poklicu.

Pravljica kot pravljica, bodo rekli nekateri. A otrokom pokaže, da je morda še bolj kot rezultat pomemben vložen trud, kako pomembno je sodelovanje in seveda pomoč drugim. Ali kot proti koncu reče Zala, ko jo pride reševat vitez: »Dovolj! Prismodeža! Na svetu že preveč grozot je in gorja.« Svet lahko postane lepši, če se bodo vsi odločili za to, drug drugemu pomagali, si stali ob strani in sodelovali. Eno dobro delo vsakega od nas bo vzpodbudilo dobro delo vseh okoli nas. V pravljicah se pogosto skriva veliko več preprostih modrosti in iskrenosti kot v mnogih drugih knjigah in zato sploh ni narobe, da jih beremo tudi odrasli. Toliko lepše in boljše, če jih beremo otrokom …

Založba Mladinska knjiga, 2020

Si že kdaj poskusil luno?

Boštjan Gorenc – Pižama je svojčas slovel kot raper, igralec, pa potem kot improvizator in stand-up komik. Tisti, ki veliko berete, seveda veste, da je Pižama tudi odličen prevajalec in da je poskrbel za mnoge fantastične prevode literarnih del za odrasle kot otroke.

Boštjan pa je začel nase opozarjati tudi z avtorskimi deli in že njegov prvenec sLOLvenski klasiki 1 je poskrbel za veliko vznemirjenja, krohotanja in seveda nestrpnega pričakovanja nadaljevanja. A smo vmes dočakali pravljični prvenec Kaj se skriva očku v bradi, sodelovanje pri Cankarju v stripu, pred izidom so Reformatorji v stripu, mlečne pravljice in pa seveda še eno dolgometražno pravljico – Si že kdaj poskusil luno?. Tudi tokrat je Pižama sodeloval z ilustratorjem Igorjem Šinkovcem, ki odlično lovi njegovega pravljičnega duha.

Glavni junak je Svit, ki se odloči iz velike škatle izdelat raketo in z njo odletet na luno, saj želi poskusit, ali je res narejena iz sira, pri čemur mu pomaga bratranec Erik, ki meni, da je luna narejena iz bele čokolade. In dogodivščina se lahko začne. Raketo poimenujeta Frčela Prdela, saj bo frčala in prdela po vesolju in, odletita. Na tej točki Pižama zapusti realnost in poleti na krilih domišljije v odkrivanje vesolja, kjer si da duška tako s slikovitimi opisi (npr. kako kometi ščipajo zvezdice v lička in jim kuštrajo lase) kot zabavnimi dialogi dveh šestletnikov. Mlada astronavta pa me igrivim raziskovanjem in spoznavanjem lune preseneti orjaško kosmate bitje na šestih nogah, ki si želi – čohanja! Fanta seveda ne pozabita, zakaj sta pravzaprav prišla in poskusita luno. Le kakšnega okusa je? Lahko vam izdam, da nič od tistega, kar sta fanta pričakovala, vseeno pa nekako znanega. Misija je uspešno končana in čas je za povratek domov.

Brez filozofiranja in s še manj pridiganja ali moraliziranja. Pravljica, ki jo bodo otroci z veseljem prebrali, se ob prebiranju zabavali, postavili kakšno vprašanje in jo najbrž nadgradili z lastnim videnjem (in okušanjem) in jo brali znova in znova.

Založba Mladinska knjiga, 2019

220 stopinj poševno

Ne vem zakaj, a kuharske knjige obožujem. Že od majhnega, ko sem brskal po maminih in si predstavljal, kako bi kaj skuhal, v domišljiji sem izumljal različne aparate, v katere bom zgolj nametal predpisane sestavine in ven dobil končano, dišečo in slastno jed. Z leti in desetletji se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo – kuharske knjige še vedno rad gledam in ker nisem ravno najboljši kuhar, še vedno tu pa tam v domišljiji izumljam vsemogočni kuharski aparat.

Urško Fartelj sem osebno spoznal na enem dogodku, ki smo ga organizirali, kjer je za nas pripravila preprost, a domiseln »show-cooking«. In ko človek enkrat gleda, se recepti seveda zdijo lažji in kuha bolj preprosta. Priznam, da sem njeno prejšnjo knjigo (s podnaslovom Preprosto, sveže in s kruhom pomazano) bolj gledal kot uporabljal, po tej novi pa kar rad pobrskam za kakšnim zanimivim receptom, potem pa obiščem še njen blog, saj si kaj lahko tudi ogledam. Mislim pa, da je bistvo njenega uspeha prav v tem, da ne komplicira. Bolj ali manj uporablja domače in znane sestavine n tudi pripravlja bolj ali manj znane jedi, ki pa jih seveda nadgradi, obogati, predrugači, … kot pač vsak kuhar, ki mu znanje, čas in ideje dopuščajo kaj več.

Podnaslov njene druge knjige je Preprosto in sveže vse leto in tako je tudi knjiga zasnovana kot sprehod po letnih časih, za tisti čas najbolj značilnih sestavinah, za konec pa se posveti še pripravi kruha (ki nam bo v času korona-valov spet prišlo še kako prav), shranjevanju živil, fermentiranju in praznikom. Pomlad, poletje, jesen in zima in če sem prej zapisal, da po tej knjigi rad brskam za idejami … da, tudi pri nas doma imamo kar nekaj buč, nabirali smo kostanj, se spogledovali nad zabojem s kakiji in iskali ideje, da bi malo popestrili naš vsakdanji jedilnik.

Sicer pa prvo presenečenje v knjigi – uvod. Ta Urška namreč prizna, da je kuharija ni nikoli pretirano zanimala. Zakaj bi imeli domače, če je kupljeno boljše in lepše? Zakaj bi se z nečim ukvarjal doma, če lahko skoraj vse vsaj na pol pripravljeno že kupiš, pa imaš posledično manj dela, pomivanja in čiščenja? Pa še čas, ki ga seveda nikoli nimamo. Saj se vsak od nas prepozna vsaj v delu zapisanega, kajne? In potem se mora vedno zgoditi tisto nekaj, da nas premakne in da začnemo razmišljati drugače. Koliko Slovencev se je pred marcem ukvarjalo z drožmi? Pa so tudi v našem prostoru prisotni lep čas, ampak kaj nam bo to? Enako velja za recimo kefir. No, kaj je bilo tisto, kar je pri Urški poskrbelo za to spremembo v razmišljanju, boste izvedeli sami … in že prvi recept (poklon in zahvala staršema) vas bo najbrž prepričal do te mere, da boste šli razmišljat, če imate v omari vse potrebne sestavine. (jaz nimam malin)

In že je tu pomlad, zloglasni čemaž, pa pogosto spregledan grah in motovilec in vrsto jedi, ki seveda niso zgolj pomladne, pa nam mogoče takrat bolj prijajo. Našli boste tudi tako preproste recepte kot so bolognese omaka (pa veste, kako malo je potrebno, da ni dobra, kajne?), testenine s tuno in rukolo, pečen piščanec ali pa pisan nabor solat. Moj zmagovalec je bezgov sladoled (kje si pomlad 2021?) in sočne kocke črni gozdiček. Poletje je lahkotno, sveže, polno zelenjave in morskih sadežev. Jeseni sem se že dotaknil – sezonska zelenjava tako in drugače, poplava barv in okusov. Pa tudi spominov na otroštvo, ko smo se brezskrbno potikali po okoliških gozdovih, nabirali in »rabutali«, se skrivaj mastili in kurili ognje … Zima vas bo spet presenetila – polenta v mleku za uvod. Resno? Resno. Najbrž v knjigi ne boste našli bolj preprostega recepta, a boste hkrati prikimali, da gre za eno tistih jedi, ki vedno prijajo in ki je pripravljena v nekaj minutah, pa še siti boste. Vi ali vaši otroci. Vampi so tudi notri, pa sirovi štruklji, kislo zelje in krompir, … Včasih oz. kar pogosto se z lastnimi otroci spopadam glede hrane in jih prepričujem, kako slastna je tradicionalna slovenska kuhinja, kako odlično hrano jemo (pa ne, kadar kuham jaz!) in koliko vsega dobimo z njiv in vrtov teh ali onih sorodnikov, pa se kar ne zavedajo tega silnega bogastva samooskrbe, ki nam je dano.

Dodatki. Kruh, ki je več kot le to. Podobno kot goveja juha eden tistih čudežev, ki zahteva veliko časa, vaje in dobre volje. Ampak malokaj se v kuhinji lahko primerja z občutkom, ko iz peči potegneš dehteč kruh, ki si ga sam zamesil, oblikoval in spekel. Odtrgaš (ali odrežeš) prvi kos, zlato rumena skorja, ki zahrusta pod zobmi, pa sredica, ki se kar stopi v ustih … Urška ponudi nekaj zanimivih receptov, med drugim za bavarsko pecivo, ocvirkovo pogačo, hlebec z makom, seveda kruh z drožmi, indijski kruh kulcha (podobno naan kruhu) in še kaj boste našli.

O shrambi živil prav veliko ne bom pametoval, le toliko, da tukaj ne gre za »zapakiraj v vrečko in vrzi v skrinjo« shranjevanje. Tu so recepti za pripravo sokov, marmelad, omak, čajev, različnih namazov, pa za rezance, kefir in celo za domače maslo in ja, tudi za droži. Tisti, ki imate recimo svoj vrt ali z vseh koncev in krajev dobivate sadje in zelenjavo, ki je še tako ješča družina ne more porabiti, seveda veste, kako fino je, ko greste v shrambo in tam najdete kakšen pozabljen kozarec nečesa slastnega. In nedolgo nazaj sem zasledil podatek, da povprečen Slovenec letno zavrže skoraj 70 kg še povsem užitne hrane – zakaj? Mnogo te hrane bi seveda lahko tako ali drugače shranili in na teh straneh boste izvedeli, kaj in kako.

Prazniki so razporejeni preko celega leta – od valentinovega do martinovega, pa velika noč in božič, noč čarovnic in še kakšen rojstni dan. Če kaj, vam lahko povem, da se vam bodo cedile sline.

Urška v vsak recept ponudi nek oseben uvid, doživetje ali spomin, preden postreže z navodili za pripravo, nekje ob strani pa vedno najdete še kakšen dodaten namig ali skrivnost. Pri vsaki kuharski knjigi so seveda pomembne tudi fotografije in glede na to, da je Urška začela kot blogerka, se tega seveda zaveda. Z leti je pridobila znanje in izkušnje ter občutek, kaj je potrebno storiti, da je fotografija … hm, kako naj zapišem? Da fotografija človeka naredi lačnega oz. da se mu pocedijo sline. Takih slik ni malo oz. so takorekoč brez izjeme vse takšne, zanje pa je poskrbela kar Urška sama.

Nikar ne pričakujte visoke kulinarike Ane Roš. Kuhinja Urške Fartelj je bolj domača, vsakdanja in v večini primerov se je ne bodo ustrašili niti začetniki. Sicer pa – vaja dela mojstra.

Založba Mladinska knjiga, 2020

13-nadstropna hišica na drevesu

Knjiga za otroke, ob kateri se bodo hahljali tudi starši. Domiselna kombinacija zabavnih besedil, predvsem dialogov in ilustracij, nenavadni zapleti in razpleti, ki bodo k branju zagotovo pritegnili tudi tiste otroke, ki morda ne berejo najrajši.

Andy Griffiths je tisti, ki piše, Terry Danton pa riše. No, včasih se tudi sporečeta in želita drug drugemu dokazati, da pisanje oz. risanje ni nič posebnega in da zna to prav vsak. Pa ne zna in prav je, da vsak dela tisto, kar najboljše zna. Torej Andy piše in Terry riše. Seveda boste ob omenjenem pomislili na Kapitana Gatnika in Pasjega moža, s čimer ni nič narobe. Dobre stvari in še več dobrih stvari, ob katerih bodo otroci radi in še rajši brali.

In kaj bi lahko bilo tako posebnega na tej knjigi, ki nosi naslov 13-nadstropna hišica na drevesu? Naslov sam po sebi vam pove, da se večina dogajanja zgodi prav v, na in v okolici te nenavadne hišice. Nadstropja niso le nadstropja, temveč steza za kegljanje, prosojen plavalni bazen, akvarij, napolnjen z ljudožerskimi morskimi psi, ovijalke namesto običajnih gugalnic, soba z vsemi (ne)mogočimi igrami, skrivni podzemni laboratorij, fontana z limonado, uplinjevalec zelenjave in aparat za sladke penice. Hišica kot hišica, torej uresničitev vseh otroških sanj in prostran poligon domišljije.

Zgodba se zaplete, ko se Terry odloči sosedino mačko spremeniti v kanarčka oz. mačkanarčka. No, v bistvu se zaplete še nekajkrat in sicer po zaslugi morskih opic, ki se po zapletenem postopku enkrat spremenijo v grozno pošast, drugič pa v resnične opice in morata Andy in Terry uporabiti ne le orjaško banano, ampak tudi katapult, da bi opravila z njimi. Kar pa posledično pomeni, da v zgodbo vstopi orjaška gorila. No, pa ne gre spregledati založnika gospoda Velikega nosa, ki že celo leto čaka na novo (uspešno) knjigo, ki jo morata ustvarjalca ustvariti v pičlem dnevu. Aha, na psa Bevska ne gre pozabiti. Neverjetno dolgočasen, brezvezen, ampak zelo pomemben lik! Brez ideje, skozi nekaj prepirov, zaplet s penicami in prdci in seveda vsem prej naštetim, kjer ne smemo pozabiti na mačkanarčko Svilko, prideta do ideje, da bi v knjigi lahko opisala svoj (običajen) dan. In to je to.

Lahko bi rekel, da je 13-nadstropna hišica na drevesu kar zgovoren dokaz, kaj se odvija v glavah ustvarjalcev knjig za otroke. Pravzaprav, so glave piscev in ilustratorjev 13-nadstropna hišica na drevesu, kjer se dogaja marsikaj in kjer junaki (ideje) švigajo sem ter tja, se spuščajo po toboganih in vzpenjajo, padajo in se prekopicujejo, koga spotaknejo in med vzpenjanjem (ali padanjem) pridejo do številnih zanimivih ugotovitev in spoznanj. Vse skupaj zapakirati v neko smiselno, berljivo in seveda zabavno celoto, je pa izziv. Mnogi mu niso dorasli ali pa pač pretiravajo.

Andy in Terry sodita v kategorijo tistih, ki jim uspeva. Ne dobro, ampak odlično.

Založba Miš, 2020