(brez naslova)

Pripovedovalec

Kako bi z eno besedo opisal knjigo Pripovedovalec Davea Grohla, v kateri predalček jo postaviti? (Avto)biografija, za nekatere fantazija, drama, strokovna literatura, glasbene pripovedi? Pravzaprav je Pripovedovalec vse to. In še več.

Na kaj pomislite, ko nekdo reče Dave Grohl? Sam pomislim na bobnarja skupine Nirvana. Človeka s širokim nasmehom. Kitarista in pevca skupine Foo Fighters. Odlične videe. Zlomljeno nogo in prestol. Tri hčerke. Gostovanja in sodelovanja s številnimi glasbeniki in neverjetno spoštovanje, ki ga do njega gojijo predvsem glasbeni kolegi.

Nirvana ni bila skupina, ki bi me navdušila. Pa sem bil ob njihovem nenadnem prihodu v najstniški fazi, ko sem nekoliko bolj intenzivno spoznaval heavy metal glasbo in zgodovino rocka. In če že, potem sem rajši prisluhnil njihovim kolegom Pearl Jam – Eddie Vedder je imel odličen glas, njegova interpretacija je bila mnogo bolj jasna in razločna, za nameček mi je bil njihov zvok ljubši. Pa to ne pomeni, da Nirvane nisem poslušal in še danes ji, a zame takrat niso predstavljali nečesa, kar bi mi svet obrnilo na glavo, sploh pa v Kurtu Cobainu nisem videl odrešenika. Moram pa seveda priznati, da je bil njihov nastop v oddaji MTV Unplugged res odličen in so z njim dokazali, da niso samo hrupni.

Pa še zanimiva prigoda, vezana na njihov koncert v Ljubljani leta 1994. Nisem imel želje iti na njihov koncert, pa tudi starši me, takrat 14-letnega mulca, ki ga je že tako dovolj razmetavalo, ne bi pustili, na pomoč starejšega brata nisem mogel računati, saj tudi sam ni bil ljubitelj njihove glasbe. Na silvestrovo 1993 sem, kot imam navado še danes, poslušal program Vala 202, ko so, že krepko čez polnoč, v nagradni igri delili vstopnici za koncert. Vprašanje, ki sem ga sicer pozabil, a mi je ostalo v spominu, da je bilo sila preprosto in dolgo časa ni nihče poklical. Naj se odtihotapim do telefona, pokličem in dobim vstopnico ali jo pač prepustim nekomu, ki si na koncert najbrž želi mnogo bolj kot jaz? Odločil sem se za slednje in kakorkoli mi je danes malo žal, da nisem imel priložnosti videti enega zadnjih nastopov Nirvane, takrat nisem obžaloval.

Sicer pa sem imel priložnost Davea Grohla in žal njegovega pokojnega prijatelja Taylorja Hawkinsa videti zelo od blizu leta 2007, ko so se v Munchnu odvijale MTV-jeve Evropske glasbene nagrade. Takrat sta na svoj duhovit in pogosto nepredvidljiv način vodila dogajanje v backstageu, Foo Fightersi so nastopili s takrat veliko uspešnico The Pretender, Dave se je po rdeči preprogi sprehodil v roza (!) majici z logotipom Motorheadov in vsakemu namenil vsaj stisk roke in širok nasmeh.

No, tudi do zasedbe Foo Fighters sem bil dolgo časa zadržan in še danes težko rečem, da sem velik oboževalec, jih pa poslušam veliko rajši (in lažje) kot recimo Nirvano. Ampak to ni članek o mojih prigodah, čeprav tudi knjiga Pripovedovalec pogosto zaide v takšne pripovedi. Zato se bere zelo hitro in jo je težko odložiti. Tisti, ki jo boste prebrali in četudi niste ljubitelj omenjenih skupin ali celo tega glasbenega žanra, boste zagotovo do Davea gojili veliko večje spoštovanje in morda celo občudovanje.

Njegova predanost – v zadnjih letih predvsem vsem trem hčerkam in ženi, ves čas mami in seveda glasbi, bi morala biti za zgled pravzaprav vsakemu. Kot sam lepo zapiše v zahvali, je v tej knjigi morda desetina tistega, kar se mu je zgodilo. Pa že tako se vam bo zdelo, da berete pravljico. Dave je imel od malega pred seboj nešteto izzivov in preizkušenj, ki jih je moral opraviti, pa je kljub vsemu ostal prizemljen, pošten in iskren oziroma tak, kot ga je vzgajala mama.

In kaj boste prebrali, pa morda niste vedeli? Kako ga je v svet (hardcore) punk popeljala sestrična Tracy, ko sta leta 1982 obiskala koncert zasedbe Naked Raygun. Da se je bobne dolgo časa »učil« z bobnanjem po blazinah in z bobnanjem z zobmi. O raziskovanju ameriške underground scene in kupovanju neštetih vinilov ter poslušanju, učenju in čutenju. Uresničenju sanj in pridružitvi skupini Scream. Brezmejni mamini podpori in njegovi neizmerni hvaležnosti. Napornih potovanjih, nastopih, prepirih, spoznavanju ljudi in dežel, ustvarjanju glasbe in potem se je zgodila Nirvana. Odšel je Kurt in čez čas so se spontano rodili in zgodili Foo Fighters, ki se dogajajo še danes. Zgodila se je družina, tri čudovite hčerke, smrt odtujenega očeta in številnih prijateljev. Druženje z glasbenimi velikani in idoli, sodelovanja z njimi, naporno koncertiranje, selitve …

Morda boste presenečeni, a poglavje o Nirvani je kratko. Avdicija, naporni skupni začetki in opazovanje sveta, ki se je z njimi, zaradi njih in pred njihovimi očmi drastično spreminjal. Kurt je bil v prvi bojni liniji, a za vlogo generala preveč umetniški, občutljiv, celo krhek. Ni zdržal. In zgodba se je končala, ko se je mnogim zdelo, da se je komaj dobro začela. Morda ne več rana, vsekakor pa globoka in še kako živa brazgotina, ki Davea še vedno boli. In če pričakujete zabavne anekdote s snemanja spotov Foo Fighters, poplavo zakulisnih štorij …, jih v tej knjigi ne boste našli. Sam sem še najbolj pogrešal del o TV-seriji Sonic Highways in kako so razveseljevali svoje oboževalce po ZDA in jih presenečali z izbranimi nastopi po garažah, skednjih … In ker se je vmes zgodil covid-19, ko se je Dave odločil napisati to knjigo, v knjigi ne boste prebrali nič o filmu Studio 666 in seveda o smrti Taylorja Hawkinsa.

Kaj potem še? O slačiklubu skupine Pantera, druženju s Tomom Pettyjem in Lemmyjem, kako je Paul McCartney »učil« njegovo hči igrati skladbo Lady Madonna in ali res obstaja barbika s podobo Joan Jett? Pa seveda o Johnu Paul Jonesu, Johnu Bonhamu in skupini Them Crooked Vultures. In tudi o tem, kako je spoznal Eltona Johna in Little Richarda, se družil z neworleanško godbo in skupino AC/DC ter zakaj je moral (no, ne moral, ampak hotel) iz Avstralije odleteti v ZDA in se skoraj še isti dan vrniti nazaj. No, pa tudi zato, kako in zakaj je pristal v avstralskem zaporu in kdo ima njegovo denarnico z vsemi dokumenti, ki jo je izgubil na potovanju po Ameriki skupaj s Taylorjem Hawkinsom. Zakaj je Neil Diamond pomemben, čeprav o njegovi glasbi ni imel pojma, kako je lahko Jennifer Lawrence in Slyvestru Stalloneu žal, da ju ni bilo na podelitvi oskarjev in celo to, kako je spoznal kar dva predsednika ZDA in mu je George Bush rekel »stari«. Po prebranem vam bo jasno, zakaj Dave Grohl velja za najprijaznejšega človeka v rock glasbi.

Pripovedovalec je zbirka zgodb Davea Grohla. Predstavljam si lahko, da jih je najbrž še za deset takšnih knjig. In vsako bom z veseljem prebral. To je knjiga izjemno zanimivih pripovedi izjemnega človeka, moža in predanega očeta, odličnega in vsestranskega glasbenika, ob katerih si boste nemalokrat rekli, da se sanje res lahko uresničijo. Če le dovolj močno verjamete vanje in se jim predate. Daveu Grohlu je uspelo –tudi približno ni bilo enostavno, vsekakor pa je bilo vredno.

Učila International, 2022

220 stopinj poševno – Skupaj za mizo

Urška Fartelj tretjič. Dve leti nazaj sem pisal o njeni drugi knjigi – Preprosto in sveže vse leto in prav razveselil sem se, ko sem videl napoved za tretjo. Tisto, kar sem napisal prejšnjič – da v kuhinji ne komplicira, da so njeni recepti primerni tudi za začetnike, še vedno drži. Jedi so preproste in okusne. Poleg tega za razliko od tujih mojstrov in njihovih knjig, tukaj ni nekih eksotičnih začimb oz. sestavin, ki jih boste pri nas zares težko kupili.

Kuhati sem aktivno začel v času covida-19. Pred tem sem bil predvsem pomočnik oz. opazovalec, vsekakor jedec. A ker otroci v tistih dolgih mesecih šolanja od doma niso mogli biti lačni, sem pač začel kuhati. Končno so mi prav prišle vse kuharske knjige, kuharski TV-programi in spletne strani, namenjene kulinariki. In prav zanimivo mi je, ko Urška v uvodu tokrat piše o tem, da je kuhinja sicer (tudi) matematika, a je pri kuhanju vedno prisoten »nek element, na katerega ne moremo vplivati.« Ona meni, da je eden teh elementov ljubezen in da se moramo pri kuhinji prepustiti in naj bo užitek. Kuhanje je užitek. In samo takrat, ko ga jemljemo kot takega (in ne zgolj kot obveznost in nujo), so jedi ne le dobre, ampak zelo dobre in celo odlične. Pa seveda – vaja dela mojstra.

Vsekakor je zanimivo, da smo v letošnjem letu v prevodu dobili tudi kuharico Jamieja Oliverja Skupaj z zelo podobno tematiko – torej pripravo jedi za celo družino oz. predvsem družinsko uživanje v pripravljenih jedeh. Če bom kdaj izdal kuharico, bo imela zagotovo drugačno temo. Pri nas doma je dosežek že, če smo skupaj za mizo in je v loncu (loncih) hrana, ki bo vsem všeč. Saj se zgodi, ampak če bi te primere uporabil za kuharico, bi bil to najbrž kakšen štiristranski letak. Čeprav rad kuham, se poigravam z okusi in kombinacijami in ja – ne uspe mi vedno. Kar pa ne pomeni, da ne bom naslednjič spet poskusil.

Skupaj za mizo je torej knjiga, v kateri je Urška Fartelj uporabila recepte za jedi, ki jih imajo radi kot družina. Otroci, starši in nekateri so res tako preprosti, da se jih lahko lotijo tudi otroci. (in vas morda kdaj presenetijo s kakšnim zanimivim zajtrkom, sladico ali pa pozno kosilo, ko se iz službe vrnete izmučeni).

Knjiga je sestavljena logično – prigrizki, predjedi, juhe in jedi na žlico, glavne mesne in ribje jedi, testenine, rižote, priloge, ki so lahko tudi samostojne jedi, solate, sladice, kruh in krušno pecivo, pijače in še nekaj uporabnih nasvetov. 120 receptov, vsak je opremljen s fotografijo (ali več njih) in kar je tudi redkost – teh receptov v prejšnjih dveh knjigah ne boste našli.

In da vas poskusim prepričati s tistim, kar je prepričalo mene – krvavice v srajčki, odličen tajski riž basmati s praženimi kozicami in kokosovim mlekom (nekaj, kar se bo sploh poleti jedlo večkrat), jesenska juha s kostanjem (ker je čas kostanja, je tole kot nalašč), juha s sladkim krompirjem in hrustljavo panceto, maroška enolončnica z lečo (noro okusna!), zanimiv piščančji rokenrol (pri ruladah potrebujem še nekaj prakse), hrustljave račje prsi v konjakovi omaki (izziv, ki se ga bom najbrž lotil za martinovo), burger z natrgano svinjino (in če je le mogoče, natrgano svinjino pripravite sami), testenine z zelenim pestom in kraljevimi kozicami, jesenska rižota z jurčki in kostanjem, res odličen recept za rižev narastek (ki je sočen in ne pust!), lava tortice s čokolado Toffife in likerjem Bailey’s (tudi te me še čakajo, saj sem jih nekomu obljubil že pred časom), pa kapučino kroglice s kokosovim posipom in še kaj bi našel.

Avtorica ni šla mimo številnih klasik – od jušnih osnov, čuft, sarm, pire krompirja, musake, štefani pečenke, piščančjega raguja, gratiniranih testenin, lazanje, njokov, različnih rižot, polente, krompirja, solat in piškotov, kruha in osvežilnih napitkov.

Skupaj za mizo je zelo uporabna knjiga in zelo verjetno jo boste kombinirali z drugima dvema iz serije 220 stopinj poševno (sploh druga Preprosto in sveže vse leto, ki je zelo sezonsko naravnana), seveda pa vsem kuharskim zanesenjakom predlagam tudi ogled Urškinih video vsebin. Včasih je po videnem kakšna stvar še malo bolj preprosta.

Pri sestavinah ne boste imeli dvomov in pri količinah tudi ne. Recepti so zapisano razumljivo in jim boste brez težav sledili. Če vam uspe, da boste pripravljeno hrano ne le jedli v družinskem krogu, ampak tudi pripravljali skupaj, ste na odlični poti. Jaz moram priznati, da imam doma predvsem pridno pomočnico in pa radovednega opazovalca, tako da na neki točki v življenju morda vseeno pridemo do točke, ko bomo skupaj uživali v kuhinji – za štedilnikom in pri mizi. S pomočjo te knjige (in tudi kakšne druge, da ne bo pomote) delamo prve, previdne korake.

Mladinska knjiga, 2022

Sinica in taščica

Goran Vojnović je napisal pravljico. Zares posebno pravljico, ki jo bodo z zanimanje brali otroci in jo zagotovo razumeli povsem drugače kot starši. Poleg mojstrsko zapisane besede je pravljica dopolnjena še z zanimivimi ilustracijami Polone Lovšin.

Glavni junakinji sta sinica in taščica, dve prepirljivi mamici, ki gnezdita na sosednjih drevesih s podmladkom. Ena glasna in vreščeča, druga bolj mirna, vsaka s samosvojim starševskim pristopom. Tu je potem še prevarantska smrdokavra na ptičji tržnici in modri stari in slepi kosec, ki napove bližajočo se katastrofo. Črni krokar je tisti, ki prinese nesrečo, veter in opustošenje. In ptice morajo na pot, poiskati nov dom … tam za visoko gor se skriva čudovita zelena dežela, oaza miru. Sinica in taščica morata najti skupen jezik in na poti sodelovati. Obe seveda hočeta najti varen dom za svoji mali ptički, ki še ne znata leteti in sta takorekoč nemočni. Na poti, ki je pričakovana vse bolj zahtevna in polna (tudi nepričakovanih) ovir, se jim pridruži tudi kosec, pa smrdokavra in naposled še vodomec. Tega je krokarjevo divjanje zaneslo na ta konec sveta, zato tudi ne govori tukajšnjega jezika, a najdejo skupen jezik, ker so skupaj močnejši. Čisto na koncu jih čaka še izziv pomagati onemoglemu kraljičku, ki je ravno tako ostal brez doma. Dober konec, srečen konec? Vsekakor konec ni dokončen.

Tisti, ki poznate Goranovo pisanje, seveda veste, da je kritičen in zelo dosleden zapisovalec časa ter stanja duha. Otroci bodo v zapisanem prepoznali čudovito pravljico, kjer se morajo živali naučiti sodelovati, da se bodo uspešno prebile skozi različne preizkušnje, do srečnega konca. Zelenega gozda. Odrasli boste v zapisanem prepoznali današnji svet – prepiranje odraslih glede nepomembnega, goljufanje, upoštevanje modrosti starejših (pa čeprav slepih) in nato nepričakovan prihod črnih ptičev, ki prinesejo opustošenje. Seveda, lahko bi vlekli vzporednice tudi s časom druge svetovne vojne, ko so črni ptiči (nemška letala) prinesla grozote in smrt.

In kako je potem junak prisiljen v to, da vzame tisto borno imetje, ki mu je ostalo (simbolično je tukaj gnezdo ene od ptic in tisto, kar je pač v njem) in odide iskat boljši jutri – miren svet, zavetje, prostor, kjer si bo ustvaril nov dom. Modri kosec na neki točki lepo reče, da sinica na drugi strani vidi zelen gozd zato, ker ga želi videti tam oz. si želi, da bi bil tam. Nihče pravzaprav ne ve, v kaj se podaja in ali bo prišel do boljšega in lepšega jutri. Mnogi so, ki vsak dan odhajajo, prihajajo in iščejo.

Na tej poti seveda ni sam, sreča mnoge druge. Tudi takšne, ki jih sicer ne mara, a se zave, da bo moral sodelovati tudi z njimi, če želi preživeti. Ali pa da bodo preživeli vsaj otroci. Sreča tiste, ki ne govorijo istega jezika, a ravno tako iščejo. Pa tiste, ki so videti drugačni, a si ravno tako želijo miru. In šele, ko združijo moči, stopijo na pot uspeha. Na pot, ki jih vodi v boljši jutri in lepši svet. Seveda, dokler ne bo tudi tja prišel nek črn ptič in vsega uničil. Potem bodo znova bežali – morda oni, najbrž njihovi otroci.

Zares večplastna pravljica, kjer je Vojnović opozoril tudi na čudovito raznovrstnost Ljubljanskega barja in številne ptice, ki tam živijo. Pa jim zaradi poseganja človeka (črnega ptiča?) ravno tako grozi, da bodo morali nekega jutra na hitro odleteti nekam drugam. Polona Lovšin je ptice čudovito upodobila, sploh vodomčev ples je nekaj resnično neverjetnega.

Pravljica o včeraj in danes, ki nas pravzaprav opozarja, da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri. Danes imamo lahko vse in bentimo čez visoke cene (ali pa glasne sosede, ki niti našega jezika ne znajo), jutri bomo ostali samo s tistim, kar bomo imeli v tistem trenutku na sebi in pri sebi. Begunci. Iščoč lepši jutri. In neizmerno srečni bomo, če ga bomo našli.

Mladinska knjiga, 2022

Hilda in ptičja parada

Prikupno deklico Hildo sem tudi na tej strani že predstavil in sicer ob izidu prvih dveh stripov v slovenskem jeziku. Serije si še vedno nismo ogledali, zato pa sta bila mlajša otroka navdušena nad novico, da ju za branje čaka tretji del …

Drug del, Hilda in polnočni velikan, nam je že namignil, da se bosta Hilda in njena mami iz razmeroma spokojne, a vseeno nekoliko čarobne doline preselili v mesto Trolberg. In bolj ali manj vsi vemo, da je za otroke vsaka selitev precej stresna, če pa ga iz umirjene doline odpelješ v mesto, pa še toliko bolj. In čisto nič drugače ni s Hildo, ki se mora kar hitro prilagoditi na nov življenjski slog in nova pravila – konec je brezskrbnega pohajkovanja, saj je vse novo in strašno, ljudem ne gre zaupati in tudi njena mama je še toliko bolj v skrbeh za svojo deklico.

Hildo »rešijo« novi sošolci, ki potrkajo na vrata in novinko odpeljejo po mestu. A to nikakor ni sprehod ali druženje, ki bi bilo Hildi všeč ali po godu – nesmiselno nagajanje sosedom oz. drugim prebivalcem, brezdelno postopanje po mestu, iskanje kamnov, da bi z njimi lahko strašili in poškodovali živali ter popolno pomanjkanje kakršnekoli empatije ali vsaj zanimanja za svet okrog sebe. Ne, to ni Hildin svet! In ko njeni vrstniki s kamnom poškodujejo (govorečega) ptiča, ki izgubi spomin, je Hilda pred novim izzivom.

Izvedela bo marsikaj zanimivega o mestu Trolberg, pomenu velikega kipa, zakulisju ptičje parade, na katero sta se želeli odpraviti skupaj z mami in kjer bo v glavni vlogi seveda poškodovani govoreči ptič (velikanski krokar) in predvsem o sami sebi. Ja, Hilda je drugačna. Hilda izstopa na način, ki je nepričakovan, zna se postaviti zase in za splošno dobro. Glavo skloni kvečjem od sramu, sicer pa jo še vedno nosi zelo pokončno.

Tretji del sicer prinaša kar nekaj zanimivih odmikov in izhodišč. Obrazna mimika, tako Hilde kot njene mami, se spreminja in postaja na trenutke mnogo bolj ostra. Avtor, Luke Pearson, odpre številne teme – selitev, problematična sprememba okolja in sprejemanje ter uklanjanje v družbo, ta pregovorna pozitivna »drugačnost«, odnos med mamo in hčerko ter odnos današnjih (mestnih) otrok do narave in še kaj. Seveda je zanimiv tudi del, ko zaskrbljena mati išče hčerko in obenem tudi hči išče svojo mater ter jo na koncu celo okara, naj tega ne stori nikoli več. Za odtenek manj je besednih poigravanj in duhovičenj, a je Boštjan Gorenc dialoge tudi tokrat spretno in humorno vodil, čeprav lahko rečem, da gre za najbolj resno izmed vseh treh knjig.

In če je Hilda v prvih treh delih ukvarjala z zelo tipičnimi skandinavskimi pojavi – troli, polnočnimi velikani, majhneži, skrivnostmi gora in jezer, ptičjimi božanstvi, jo v četrtem delu čaka nov izziv – hišni duhovi. Hilda in črni pes prihaja kmalu, najbrž še letos.

Didakta, 2022

Harry Potter in Dvorana skrivnosti

Oboževalci Harryja Potterja – in prepričan sem, da vas ni malo, pozor! V slovenskem prevodu smo dobili še drugo knjigo z neverjetnimi ilustracijami Jima Kayja. Najbrž ste že lastniki Kamna modrosti in veste, da ne pretiravam.

Pisati o Harryju Potterju? Mnogi pred mano so to že počeli, predvsem me bolj veseli, da ga mnogi še vedno berejo, tudi vsi trije moji otroci. V letih, ko je Harry Potter začel svoj osvajalni pohod, me je osebno bolj navduševal Tolkien, z otroškimi čarovniki se nekako nisem mogel več poistovetiti. Kot pri marsičem, so tudi tu ključno vlogo odigrali otroci – najprej najstarejši sin, potem še hči in najbolj intenzivno najmlajši, sedaj desetletnik. Harryja Potterja si je najprej ogledal v filmski različici in bil tako navdušen, da je šel brat knjige. Zdaj petošolec je celotno serijo prebral že nekajkrat in se je sposoben tudi z odraslimi po uro in več pogovarjati o knjigah. In kaj mi je preostalo drugega, da sem se tudi sam poglobil v dela J. K. Rowling.

Priznam, da mi je sedaj kar malo žal, da se ga nisem lotil že prej. Preplet realnega in čarovniškega sveta je neverjeten, seveda me marsikaj spomni na Tolkienovega Hobita in Gospodarja prstanov, podobno me kot pri novejših knjigah (npr. serija o Kostji Veselku) marsikaj spominja na sedaj že »odraslega« Harryja Potterja. Razvoj likov je odličen in večplasten, razkroj sveta, zapleti in razpleti, stranske zgodbe in zares neverjeten nabor stranskih likov človeka preprosto mora navdušiti. Poimenovanja in odlični slovenski prevodi, fenomen »quidditcha« in urokov oz. čaranja, boj svetlega in temnega, fantastični morakvarji in še bi lahko našteval. Vse tisto, kar človeka pusti brez besed, a ima v resnici veliko za povedat.

Med letošnjimi počitnicami in z začetkom šolskega leta me je na Harryja Potterja iz čisto drugega zornega kota opozorila 12-letna hči. V knjigah lahko najdemo veliko uporabnega za soočanje z različnimi travmami, težavami, mladostno zaljubljenostjo, prijateljstvom, nasprotniki, smrtjo, učnimi in drugimi življenjskimi izzivi. Petindvajset let po prvi knjigi in kar nekaj generacij kasneje se pravzaprav dokazuje, za kako brezčasno delo gre.

Harry Potter in Dvorana skrivnosti torej … vsebina na hitro, če je to mogoče. Harry preživlja še ene mučne počitnice pri teti in stricu, ko ga obišče vilin Trapets in mu odsvetuje povratek na Bradavičarko. Nekaj zapletov kasneje, rešijo ga bratje Weasley z njihovim letečim avtom. Dodatni zapleti sledijo, a dogajanje se začne zapletati, ko se na Bradavičarki pojavi krvav napis, da je Dvorana skrivnosti zopet odprta, Harry pa ugotovi, da zna govoriti s kačami. Harry vstopi v spomin Marka Neelstina, spravi v težave Hagrida, nato še Dumbledorja in seveda tudi sebe in Rona, ko sledita pajkom v Prepovedani gozd in tam spoznata Aragoga. Ugrabitev Ginny, stranišče in Javkajoča Jane ter seveda strašni bazilisk in Dumbledorjev feniks Fawkes. Konec dober, vse dobro? Seveda ne, saj je to komaj druga knjiga in zgolj napoved vseh nevarnosti, s katerimi se bo moral Harry s prijatelji spopasti. Tisto, kar je bilo v prvi knjigi morda malce bolj skrito, se sedaj vse bolj očitno nakazuje – vse močnejše temne sile in Harryjev notranji razkol ter dejstvo, da bo bitka z Mrlakensteinom dolga in naporna ter polna žrtev. Pa opravičilo vsem tistim, ki ste v kratki obnovi našli kup lukenj. Ni bil moj namen pisati o vsebini.

Tisto, kar dela pričujočo izdajo tako zelo posebno, so seveda ilustracije. Jima Kayja smo lahko spoznali že po zaslugi mračnih in dodelanih ilustracij knjige Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa. Preden se je posvetil ilustraciji, ki jo je sicer študiral, je delal v arhivih slovite londonske galerije Tate in v Kraljevem botaničnem vrtu. Kmalu po prvi samostojni razstavi v galeriji Richmond, ga je k sodelovanju pritegnil založnik in pot je šla le še navzgor. Po zaslugi nepričakovanega mednarodnega uspeha prve ilustrirane knjige iz serije o Harryju Potterju, so ga na založbi Bloomsburry povabili k ilustraciji celotne serije. Kay se je sicer v marsičem naslonil na ilustracije Mary Grandpre in zagotovo črpal tudi v filmskih upodobitvah, a vas bodo mnoge strani najbrž pustile široko odprtih ust.

Že naslovnica (polet z avtom Weasleyjev) in čudovita uvodna stran (se v grmovju skriva Zverjasec?) ter potem Aragog vas bodo navdušili. Strani so polne majhnih ilustracij, ki lepo obarvajo vzdušje na posameznih straneh, brez besed boste obstali ob celostranskih ilustracijah – požrešni Dudley, obupani Trapets, fantastična Jazbina, številne izložbe Nokturne ulice, Ronov in Harryjev polet, brezglavi jezdec, Jokajoča Jane, Harry med vratolomnim poletom na metli, steklenica s Skelerastom, fantastični snežni vihar, vrtinec barv in senc, ki posrka Harryja, mandragore, portret Hagrida, pajki, pajki in pajki ter seveda za nameček Aragog, Harry z mečem Godrica Gryfondoma proti bazilisku, veličastni Fawkes in še kaj. Epski prizori, ki so si jih tisti, ki so le brali in ne tudi gledali filma, lahko zgolj predstavljali, zdaj pa bo zapisano zaživelo tudi v res fantastičnih ilustracijah.

V angleščini so na voljo prve štiri knjige iz serije z bogatimi (ali lahko rečem kar razkošnimi?) ilustracijami Jima Kayja, ki jih lahko najdete tudi v naših knjigarnah. Iskreno upam, da jih oziroma še drugi dve – Jetnik iz Azkabana ter Ognjeni kelih, dočakamo tudi v slovenskem prevodu, saj bo Harry Potter tako nagovoril še kakšno prihodnjo generacijo knjižnih ljubiteljev.

Mladinska knjiga, 2022

Batman: The Dark Knight Returns

Spet Batman, si bo kdo mislil. Morda bo kdo zastrigel z ušesi ob omembi kultnega Franka Millerja in pa podatku, da gre za drugačno stripovsko upodobitev »viteza teme« – manj idilično in predvsem bolj odraslo.

O Batmanu, Gothamu in antijunakih te serije sem (in bom najbrž še) pogosto pisal. Kot najbrž večina sem Batmana prvič srečal v filmski upodobitvi, kjer ga je odigral Michael Keaton in kjer je Jack Nicholson položil temelj za številne sijajne upodobitve Jokerja (in zlikovcev nasploh) v prihodnje. Pa to seveda ni bil tisti temni Batman, kakršnega je kasneje imenitno upodobil Christian Bale in nazadnje Joaquin Phoenix. In prav ta temni Batman je tako prekleto privlačen in zanimiv. Mnogo poglavij je še neraziskanih in morda je celo bolj zanimivo, če gre človek zgodbo spoznavat in odkrivat skozi oči zlikovcev, predvsem Jokerja, šele potem se mu prikaže tisti »pravi« Batman.

No, in tudi Frank Miller, kultni avtor (piše in riše!), ki je ustvaril Daredevila in Ronina, pa seveda Sin City in 300, se je sredi osemdesetih spopadel z izzivom prikazati resničnega Batmana. Batman: The Dark Knight Returns je kasneje oplemenitil še z deli Batman: Year One, Batman: The Dark Knight Strikes Again in The Dark Knight III: The Master Race. V tej izdaji (ob 30. obletnici originalne izdaje) lahko v dodatku ob številnih neuporabljenih naslovnicah ter skicah same zgodbe preberete tudi Millerjevo zamisel o obuditvi Batmana. Mnogi stripovski kritiki pričujočo izdajo uvrščajo v sam vrh stripovske literature, vsekakor pa je navdahnil tako ustvarjalce filmov kot stripov, kjer je treba seveda izpostaviti Seana Murphyja in njegov »murphyverse«. Ja, gre za bolj zrelo in odraslo različico ne le Batmana, ampak tudi drugih super- in antijunakov, manj popolno in lahko bi rekli celo bolj človeško. Nastala je v času Reaganovega vladanja ZDA, še vedno trajajoče »hladne vojne« s Sovjetsko zvezo in večnim rožljanjem z atomskim orožjem, za nameček pa se že čutijo okoljske spremembe, v ljudstvu pa vre. No, petintrideset let kasneje se kaj veliko pravzaprav ni spremenilo.

Batman: The Dark Knight Returns je sestavljen iz štirih delov – The Dark Knight Returns, Dark Knight Triumphant, Hunt the Dark Knight in The Dark Knight Falls. Deset let kasneje in Bruce Wayne, seveda pa enako tudi Batman, je star 55 let, utrujen in daleč od tistega vsemogočnega in nepremagljivega junaka. Ostal je pogum, a nam Miller tokrat ponudi odličen vpogled v Batmanovo glavo, kjer spremljamo njegove misli, dvome in strahove. Star sem, počasen, omedlel bom, kaj mi je bilo tega treba in kaj naj storim? Skoraj upokojeni policijski inšpektor Jim Gordon jih ima 70, zvesti Wayneov služabnik Alfred Pennyworth 80 in nova, mlada kri – Carrie Kelley (Robin) komaj 13.

Gotham je zoperstavljen novi kriminalni sili – Mutantom, ki jih vodi nepredvidljivi in okrutni albin, ki kakršenkoli upor zatre z umorom. Iz sence jih vodi Harvey Dent oz. Two-Face, ki še enkrat več želi zavladati Gothamu. S ponovnim rojstvom Batmana pa se iz katatoničnega stanja prebudi še nekdo – Joker. Prva dva dela sta tako v veliki meri posvečena Waynovi odločitvi, da Gotham še enkrat več potrebuje Batmana, vse več prebivalcev Gothama pa je na rešitelja pozabilo oz. jim je sedaj predstavljen v negativni luči in pravzaprav kot krivec za vse slabo, kar se v Gothamu dogaja. Spopad z Mutanti, uničenje njihovega okrutnega vodje in tudi Denta pomeni, da se Mutanti prelevijo v Sons of Batman (S.O.B.) in krenejo na pravično pot. No, vsaj razmišljajo v tej smeri, a ker gre v veliki meri za težavne mladoletnike in prestopnike, ki potrebujejo »trdo roko«, je to le še dodaten črni madež na Batmanovi podobi in še en razlog več za njegov pregon.

Zadeva postane zares zanimiva v drugi polovici. Gordona na čelu policije zamenja Ellen Yindel, ki Batmana razglasi za iskanega kriminalca. Na sceno stopi Clark Kent oz. Superman, zvesti vladni oz. Reaganov vojščak, ki odide branit latinsko-ameriško državico Corto Maltese in mora preprečiti sovjetski atomski napad. Na sceno se v velikem slogu vrne tudi Joker – kot gost v televizijskem showu s strupom ubije vse prisotne in zbeži. Seveda je čas za nov spopad med Jokerjem in Batmanom. Še zadnjič? Razplet je, kot že tolikokrat doslej, presenetljiv.

Superman mora medtem preusmeriti sovjetsko superatomsko bombo – posledice eksplozije se čutijo prek elektromagnetnega sunka, ki povzroči električni mrk ZDA in druge posledice, s katerimi se mora spopasti tako ljudstvo kot potem sile oblasti. Avtomobili obstanejo, vse naprave prenehajo delovati, začnejo se ropi in boj za preživetje. Batman in Robin s pomočjo S.O.B. vzpostavijo red v Gothamu, ki postane najbolj varno mesto v ZDA, kar pa vladi ni všeč. Sledi še en spopad – med Supermanom in Batmanom. Prvi ima vse supermoči in vladno podporo, drugi ima (pretkan) načrt. In Robina.

Batman: The Knight Returns bi bilo najbrž najboljše brati, kot da niste brali še nobenega stripa o Batmanu. Odmik od tistih siceršnjih zgodb je precejšen, tu je potem še ta močan političen pridih in Superman. Pri podajanju zgodbe se mi je zdelo vsekakor zanimivo to, kako so okvirčki misli posameznih akterjev pobarvani (črno, sivo, modro, zeleno, rumeno), z izjemo Waynovega spominjanja otroštva nekih skokov v preteklost (razumljivo) ni, konec pa je seveda odprt. Kot sem zapisal uvodoma, sta sledili še dve nadaljevanji, ki sta vsekakor na seznamu želja.

Frank Miller je bil drzen in skoraj štirideset let je zgodba zanimiva, sveža in celo aktualna. Torej je ustvaril brezčasno mojstrovino, kar pri stripih ni ravno pravilo, ampak prej izjema. Sam si želim priti do dna predvsem odnosu med Jokerjem in Batmanom, saj je bilo nastavljenih veliko izhodišč, ne pa nekega zares očitnega razkritja. Tudi Thomas Wayne pač ni bil brez grehov. Sicer pa me je pri Millerju in vseh teh odraslih različicah zgodb o (super)junakih navdušilo prav to – odvzemanje besede »super« junakom in tudi tega junaškega statusa, njihovo počlovečenje in razkrivanje napak, tegob, stisk in strahov. In zato niso slabi, le bolj človeški in podobni vsakemu od nas.

DC Comics, 2016

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev?

Toni je navdušen nogometaš in da bo postal res daleč najboljši, mu manjkajo samo še čisto novi superge Ronaldo Brzinc, ki se ob vsakem dotiku z žogo zasvetijo. In čeprav je božič blizu, mama ni navdušena, da bi sinu kupila tako drago darilo.

Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? me je v marsičem spomnila na lansko slikanico Botrovo darilo Boštjana Gorenca – Pižame, saj nam je dala misliti o pomenu obdarovanja, smislu praznikov in povezanosti otrok. Vsaka sicer nagovarja drugače, a pomembno je sporočilo. Bistvena razlika je seveda tudi ta, da je Toni ali kako … strip nemškega avtorja Philipa Waechterja, ki pa ga je odlično prevedla Neža Božič.

Bil je novembrski torek, ko je Toni na poti iz šole domov opazil velik plakat, ki je oglaševal »nogometne čevlje tvojega življenja«, čevlje Ronaldo Brzinc, z LED lučkami. In seveda Toni nemudoma ve, da bi s temi nogometnimi čevlji tudi on postal neustavljiv. Pogovor z mamo ni najbolj uspešen, pa tudi z dedkom ne, zato se Toni odloči, da bo za nogometne čevlje, s katerimi bo storil zadnji korak do nogometne popolnosti, zaslužil sam.

Dogovori se za raznašanje letakov (kjer mu izdatno pomagajo prijatelji, zato je zaslužek manjši od pričakovanega), petje na ulici (božič je blizu in tako združita moči s prijateljem Teom, a je treba zaslužek tudi tokrat deliti), sprehajanje psa (kjer bi bilo vse lepo in prav, če ne bi moral na koncu plačati kazni), prodajo svojih stvari na boljšem sejmu (kjer se stojnica hitro prazni, a Tonija »zvije«, ko se loči od ljubega avta, ki ga potem odkupi nazaj), vmes najde bankovec za dvajset evrov in z njim pomaga Lani (ter se mimogrede še malo zaljubi), poskusi srečo v oglaševalskem svetu (a je snemanje TV-reklam vse prej kot preprosto) in vmes doživi še nekaj zanimivega. In potem končno pride božič …

Na samem začetku se seveda pojavi pomislek – so res (dragi) nogometni čevlji tisto, kar bo otroka naredilo najboljšega nogometaša? Seveda bi šlo lahko za kakšen drug šport ali hobi in vemo, da je za uspeh v prvi vrsti potrebnega veliko dela, še več odrekanja in seveda kanček talenta. Vsak od nas je prebral zgodbo ali dve o tem, kako so tisti najboljši praviloma začenjali v najslabših pogojih in z ne najboljšo opremo. Vmes se pojavi še mamin pomislek, kako je nogomet pravzaprav biznis, ampak že s prvo zgodbo se vse skupaj začne slikati v povsem drugačni luči.

Toni se je odločil za želene nogometne čevlje potruditi, delati in zaslužiti denar. Sam. Dandanes, ko imamo ogromno otrok, ki jim je preveč vsega kar dano in na drugi strani tiste, ki lahko o vsem tem, kar je nekaterim dano, zgolj sanjajo. Pomembno sporočilo. Potem je tu kolegialnost, ko mu pri deljenju letakov pomagajo prijatelji in nato Tonijeva poštenost, ko prijatelje odpelje na zasluženo malico, ki jo plača sam. Vsaka zgodba oz. vsaka Tonijeva ideja, kako zaslužiti denar, ima kakšno sporočilo, s katerim se bodo otroci zagotovo lahko poistovetili. In spoznali, da denarja sploh ni tako lahko zaslužiti, kot se jim morda zdi. Talent ni dovolj, treba se je potruditi in pogosto tudi čemu odreči.

Morda bodo starši zamahnili z roko in kakšen učitelj privzdignil obrv (ali dve), ampak tudi stripi so lahko poučni. Otrokom (in staršem) na nekoliko bolj preprost način in zelo nevsiljivo povedo, kaj je v življenju v resnici pomembno. Toni ali kako do novih nogometnih čevljev? je imenitno napisana in lepo zaokrožena zgodba, ki jo v branje priporočam pravzaprav vsem.

Mladinska knjiga, 2022

Smrdljivka

Nova skandinavska kriminalna poslastica, ki prihaja izpod ženskega peresa, z Danske in za nameček s žensko v glavni vlogi. In kar je sploh razveseljivo – gre za prvo knjigo iz serije.

Smrdljivka Anne Mette Hancock je bila razglašena za najboljši kriminalni prvenec in za dansko kriminalko leta. V nekem drugem svetu bi bila za glavno vlogo nominirana tudi raziskovalna novinarka Heloise Kaldan, za najboljšo stransko vlogo policijski inšpektor Erik Schafer, kopja pa bi se zagotovo lomila pri izbiri najbolj prepričljivega negativca, saj je konkurence kar nekaj. A stopimo nazaj med platnice in strani tega skrbno napisanega romana, kjer ne boste imeli prav veliko skakanja po časovni premici sem ter tja, nenavadnih ugank in filozofiranj.

Novinarka Heloise Kaldan napiše članek o spornih potezah velikega danskega podjetja, a se njen vir (ki je njen občasen ljubimec) Martin Duvall, sicer odgovoren za stike z javnostjo na enem od ministrstev, izkaže za ne najbolj zanesljivega. Uredništvo in časopis (ki ne slovi po cenenih zgodbah in tračih) sta pod velikim pritiskom, Heloise grozi odpoved. In prav v teh za Heloise zelo napetih trenutkih iz Francije prejme pismo s tiralico iskane morilke Anne Kiel. Nenavadno napisano pismo, ki da novinarki misliti in vzbudi občutke, da se z najbolj iskano dansko morilko poznata. Heloise tudi iz razloga, da bi oprala svoje raziskovalno novinarsko ime, zagrize v zgodbo. Anna Kiel je namreč pred leti hladnokrvno umorila odvetnika Christofferja Mossinga, zdelo se je, da brez pravega motiva in zgolj v trenutku neprištevnosti, gledala v varnostno kamero in nato izginila neznano kam.

Heloise se odpravi na vse prej kot preprosto raziskovalno pot, da bi prišla do dna umoru Christofferja Mossinga, ob bok z njo zgodbo oz. umor preiskuje Erik Schafer, ki ima ob sebi sposobno policistko Liso Augustin, doma pa eksotično ženo Connie, marsikdaj njegov svetilnik do razsodnosti in normalnosti. Na drugi strani stojita Johannes Mossing, nepremičninski tajkun in njegova ne najbolj prepričljiva soproga Ellen – ona bi o umorjenem sinu govorila, on pa nikakor in kaj hitro pokaže svojo temno plat. Kaj hitro postane jasno, da je Stefan Nielsen, recimo mu poklicni ustrahovalec, na Mossingovi plačilni listi in da pravzaprav ni stvari, ki je ne bi naredil.

Ulrich Andersson je novinar, ki je o umoru Christofferja Mossinga pisal prvi in je prvi, ki Heloise opozori, naj se Mossingov na daleč izogiba. Heloise je tista, ki ga najde mrtvega in kaj kmalu spozna, da tudi sama hodi naokrog s tarčo.

Vse skupaj se odvije razmeroma hitro in v zelo presenetljivo smer. Lisa Augustin je tista, ki najde prvi ključ v ljubezenskih pismih iz srednjega veka, ki sta si jih pisala duhovnik Abelard in njegova ljubezen ter muza Heloise, Schafer pa presenečen odkrije, da je delo prevajal Nick Kaldan, Heloisin oče. Očeta se Heloise spominja kot izredno toplega in prijetnega človeka, ki ji je omogočil lepo otroštvo po mamini smrti, a je obenem to moški, ki so ga v Franciji aretirali zaradi posedovanja otroške pornografije in v strogem zaporu preživlja pravično kazen. Heloise mora požreti svojo obljubo in se z očetom znova srečati, če želi priti resnici do dna in napisati veliko zgodbo o Anni Kiel. In Christofferju ter Johannesu Mossingu.

Razkritje je presenetljivo in kruto. Heloise se najprej sooči z očetom, pedofilom, ki ji zaupa svojo žalostno zgodbo in nato še z Anno Kiel, ki ji zaupa vse, vse dokumente in dokaze, zapise, lokacije in imena dvanajstih članov pedofilskega kluba Uspavanka. Manjka pravzaprav le eno ime, za katerega pa je seveda jasno, da je bil vodja vsega tega. Johannes Mossing. A z njim ima Anna svoje načrte, tako kot jih je imela z njegovim sinom, Christofferjem. Kako in zakaj, boste morali prebrati sami. In ne, ni tako preprosto, kot se zdi.

Pa smrdljivka, boste vprašali. Amorphophallus titanum, zanimiv cvet in še bolj zanimivo povezovanje. Vsak od vas si bo zagotovo ustvaril svoj vtis, zakaj je to najljubša roža Anne Kiel. Morda vam miru ne bo dalo niti nenavadno prijateljstvo med potrjeno morilko in tehnološkim magnatom ter milijonarjem, Kennethom Vallojem ter precej zapleten ljubezenski odnos med Heloise in Martinom Duvallom, ki je vse prej kot brezmadežen.

Roman je odlično napisan in po dveh sicer enako berljivih in napetih Seeckovih ter enem Hawkinsove, ki pa so v slogu precej specifični, je bilo tole branje na nek način osvežujoče. Zgodba se pač preprosto odvija, čeprav se stopnjuje in pušča bralca v negotovosti ter pričakovanju, nas včasih spretno zavede na kakšno stranpot in nato za ovinkom pričaka s krepko macolo presenečenja. Veselim se nadaljevanja, ki je pisateljici prislužil naziv pisateljice leta. Zbiralec je zgodba o fantu z nenavadnimi sposobnostmi, ki jo bo raziskovala Heloise Kaldan in je ravno tako vse prej kot preprosta in predvidljiva.

Mladinska knjiga, 2022

Mestne ptice

Risoroman Gašperja Krajnca me je dolgo časa vabil, pa niti nisem vedel, zakaj. Kot pri vsakem risoromanu sem se tudi tu bal, da ga ne bom razumel prav. Ampak – ali lahko nekaj razumemo prav ali narobe, če razumemo po svoje?

Ali je kakšna razlika med risoromani in stripi ali je risoroman zgolj moderen izraz? Sam bi za risoroman označil tisti stripovski izdelek, ki bi zlahka živel kot klasičen roman, strip je pač strip. Tam, kjer slike povedo več kot besedilo v oblačkih oz. ga dopolnjujejo. Zakaj to razglabljanje, ker Mestne ptice sploh ne pripoveduje o tem. No, na nek način pravzaprav da. Glavni junak, Ambrož, riše oz. je kreativni ustvarjalec za agencijo, ki na plakatih prodaja (družinsko) srečo in veselje. A se sprašuje, koliko njega samega je res še v tem delu in ali ne bi počel česa drugega, pa čeprav bi utegnil imeti potem eksistencialne težave. Vprašanja, s katerimi se prej ali slej začnejo spopadati vsi, ko dopolnijo trideset let. Pa to seveda ni edina dilema glavnega junaka ali drugih junakov, mestnih ptic.

Ambrož živi z dekletom Meto, dvema mačkoma in psom Darvinom. Živita v Ljubljani in imata vsak svojo službo. Zdi se sicer, da nihče od njiju s konkretno službo ni posebej zadovoljen, čeprav je del njunega poslanstva. Darvin je bolan, ima razraščajoč tumor na hrbtenici, njegov čas se izteka in v tem trenutku to za mlad par predstavlja največjo težavo. Bežna srečanja z znanci in prijatelji, telefonski klici in 24/7 dosegljivost za agencijo, za katero delaš, obisk veterinarja, sprehodi z Darvinom po Ljubljani, opazovanje okolice, ustvarjanje. Potem pa v Ambrožev razmeroma predvidljiv vsakdan zarežeta dva dogodka – srečanje z dedkom, ki se ravno tako spopada z zdravstvenimi težavami in nenadno poslabšanje stanje pri Darvinu. Ambrož se začne po dogodkih, ki sledijo, vse bolj spraševati po svojem poslanstvu in željah, kako in na kakšen način želi živeti.

Ambrož in Meta nista edini mestni ptici. Ljubljana, ki je skozi ilustracije imenitno prikazana v vsej svoji raznolikosti, nudi zavetje številnim pticam, z vse Slovenije. Tudi Ambrož prihaja iz Koroške, kar se vidi predvsem v dialogu z dedkom, klenim Korošcem, na prvi pogled malce trdim gospodom, ki pa je poln modrosti in je pravzaprav tisti, ki sproži premike v Ambroževi glavi. Tu so potem Barbara, ki svoj prosti čas preživlja ob gledanju kuharskih oddaj, sicer pa kontrolira kvaliteto nalepljenih plakatov in je zelo osamljeno. Pa raznoliki klošarji s prepoznavnimi frazami in nesramnim duhovičenjem, že omenjeni Ambrožev prijatelj Luka, naključna prodajalka, veterinar, prijatelji in prijateljice, ki brezskrbno obiskujejo bare in naročajo »pijačke« ter že kar pretiravajo v uporabi popačene mešanice angleščine in slovenščine, Ambroževi sorodniki, … In seveda številne mestne ptice, tiste prave ptice, ki so v mestu glasnejše kot na podeželju, njihov boj za vsakdanji kruh pa vse prej kot preprost.

Mestne ptice so zelo večplastne, predvsem pa odlično prikazujejo današnjo družbo. Večina odnosov je zelo površnih in mimobežnih. Zastrti bodisi v telefone ali nekam v prazno spregledamo in preslišimo vse, kar je okrog nas. Lepo in manj lepo. Živo. Delamo vse, kar nam je naročeno in kot nam je naročeno. Pozabljamo pa, kaj je v nas in česa si v resnici želimo. Nihče več si ne upa izstopati, ker vsak vse bolj dvomi vase. Postali smo del jate in letimo z vsemi drugimi ter pozabljamo, v čem je pravzaprav lepota letenja – v svobodi, sproščenosti in nepredvidljivosti.

ViveVageKnjige, 2020

Slepa pega

Prijetno presenečen sem bil, ko sem med naključnim brskanjem po policah opazil nov prevod Paule Hawkins – Slepa pega. Še nekoliko bolj presenečen nad razmeroma skromnim obsegom romana, saj avtorica slovi po dodelanih romanih, kjer zgodbo skrbno tke in zapleta ter na koncu tudi razplete. Tokrat pa 120 strani …

Ne tako dolgo nazaj sem pisal o romanu Paule Hawkins Ogenj, ki že dolgo tli in med drugim zapisal, da bo morala avtorica počasi izstopiti iz nekih predvidljivih oz. znanih okvirjev. Dekle na vlaku, Pod gladino in Ogenj, ki že dolgo tli, imajo zanimivo formulo, ki je za bralca sicer lahko naporna in ne prinaša več ravno tistega pravega vznemirjenja. No, pri teh 120 straneh Slepe pege bi človek pričakoval, da bo dogajanje zgoščeno in da ti knjiga ne bo dala dihati. Pa ni ravno tako!

Najprej sta bila Jake in Ryan, prijatelja od malih nog. Bila je Edie, precej osamljena in drugačna. In po naključju so se njihove poti prekrižale in od tistega dne dalje so bili Jake, Ryan in Edie. Skozi dobro in slabo. Jake, nagrajeni scenarist, ki po nenadnem uspehu znova išče zmagovito formulo in Edie se poročita ter iz Londona preselita na Škotsko, v okolico Edinburgha, v hišo Jakeovega pokojnega očeta, na pečini, sredi ničesar, kjer je zakonsko življenje vse prej kot idilično. Tudi Ryanov prihod triperesni deteljici ne pomaga.

A vse to boste izvedeli skozi branje. Knjiga se začne z umorom oz. odkritjem trupla. Ryan je tisti, ki najde umorjenega Jakea, z razbito glavo, v mlakuži krvi pa leži steklen kipec, nagrada za najboljši scenarij, pravzaprav edina Jakeova nagrada. Edie in Jake sta se pred kratkim hudo sprla in Edie nemirne dni preživlja v Ryanovem stanovanju. Edie se sprva zdi, da je Ryan povsem nedolžen in je slučajno našel svojega najboljšega prijatelja. Ona ima alibi.

Prva, ki se zdi v zgodbi zelo sumljiva, je policistka Neeta Badami, saj je vse preveč vsiljiva in za katero se zdi, da nekaj skriva. In druga je Ediejina prijateljica Lara, vidno zaskrbljena in skrbeča, a se tudi zanjo zdi, da je nekaj, česar še ne vemo. Ker jasno je, da je v celi zgodbi nekaj skritega, nepovedanega. Kdo bo to razkril? Edie, policija ali kdo tretji?

Zgodba, ki se začne dogajati julija, se prevesi v november. Ryan je medtem prepoznan kot krivec Jakeovega umora, saj vse sledi vodijo k njemu. Edie, ki je vse bolj razrvana in težko verjame, kaj se je zgodilo med njimi, začne na Larino priporočilo poslušati audio zgodbe, projekt, ki ga je ona razvila. In če sprva ob pomirjujočih glasovih in lahkotnih zgodbah lahko zvečer končno zaspi, nenadoma sliši zgodbo Poseben kraj v peklu. Zgodbo, ki pravzaprav opisuje njihovo zgodbo, vključno z umorom enega od junakov. Ampak, v zgodbi je omenjena še četrta oseba, ki je očitno ključ do vsega.

Edie mora odpotovati v preteklost, si po zaslugi slišane zgodbe priklicati usoden dogodek, ki je najbolj zaznamoval navidez trdno prijateljsko vez med Jakeom in Ryanom, a več kot očitno zaznamoval vse tri. Njo, ker takrat ni govorila resnice ter Jakea in Ryana, ker sta nekomu nekaj storila. Komu? Edie gre po odgovore v zapor k Ryanu, ki pove veliko in še več – o Jakeovih dolgovih in težavah, njegovi skrivnostni ljubimki in seveda ni pozabil niti imena tiste, ki sta jo fanta v srednji šoli zaznamovala. Edie mora čimprej izvedeti, kje je Louise Grant, debelušna modrooka blondinka, preden bo prepozno.

Zgodba je precej bolj enostavna in se razplete hitreje ter bolj enostavno kot smo tega pri Hawkinsovi vajeni. Lahko bi celo rekel, da beremo skrčeno verzijo obsežnejšega romana. Konec je (seveda) nenavaden in pusti precej stvari odprtih, tako da ni nemogoče, da nas čaka nadaljevanje. Zgodba, ki se odvija zelo hitro, a se mestoma celo vleče in šele proti koncu dobi tisti nepredvidljiv zagon napetega kriminalnega romana. Knjiga, ki jo boste hitro prebrali, a vas bo težko navdušila.

Didakta, 2022